70
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Skoda nenavadnega mraza.
Od kod nek pride, da v delih narave vse škodljivo tako lahko zapazimo in še celo skerbno iščemo, da iztaknemo vsako nerodno stvarico, — nasproti pa nar očitniše dobrote tako lahko zgrešimo in pozabimo? V tem so ljudje do Stvarnika takošni, kakoršni so navadno do svojega bližnjeg:a. Majhno razžaljenje, narmanjša škoda, ki jim jo njih narboljsi prijatel ali dobrotnik — dostikrat nehotoma — stori, izbriše velikokrat spomin narvečih dobrot, ki so jih prejeli od njih. Njih nehva-ležnoflt in njih osabnost jim stavlja te dobrote ko malenkosti pred oči, razžaljeuje in škodo pa kot velikane. Iz komarja delamo radi vola, iz vola pa, če je treba, komarja.
Tako je s hudo, ostro zimo. Je^- kakor da bi ljudje družeča ne čutili, ko silo mraza, in škodo, ki jo dela, velike koristi pa, ki jih tudi mraz zemlji donaša, pa ne porajtajo nikakor. Ko to ali uao škodo zapazijo, ko vidijo, da kakšen del vesoljnosti pod zlog:re, menijo že, da imajo pravico mermrati zoper g;'ospodarstvo zemlje, pa v kratki pameti ne premislijo, da naravi, spolnovaje veličanske naloge križem sveta, ravno po mrazu dohajajo velike koristi.
Primirjajmo brez enostranosti škodo in korist, ki nam iz mraza izhaja. Samo po sebi se bo iz te^a pokazalo, kako malo pravice imamo grajati modro in do brotljivo vlado božjo.
Res je, oster mraz napravlja marsiktere nevgod-nosti in marsiktero škodo. Včasih zmerzne voda do dna in vodnjaki niso več za rabo. Ribe poginejo v plitvih hraniših in ribnikih; reke stopijo čez svoje bregove; malui stoje, in iz te^a pride pomanjkanje kruha. Nenavaden mraz napravi tudi preveliko dra^ino derv. Rastline terpe mnoi^otero škodo. Zimska setev (ozimina} zmerzDe, če ni po^ernjena s sneženo odejo, in drevesa in zelišča po-merjejo. Mno^s^o žival vzame pomanjkanja in mraza konec. Tudi ljudje terpe marsikaj na svojem zdravju in življenju.
To je nekoliko nar očltniših nasledkov presilnega mraza. Al koliko zim nasproti preživimo, v kterih se nobeden teh škodljivih nasledkov ne prikaže! In čeravno tu in tam nekoliko žival po;^ine, čeravno mraz tu in tam na polju in pri sadju kaj škoduje, — kaj je vse to proti koristi, ki je od njeg^a dobivamo? Ne bodimo prenagli v svojih sodbah! Ker zveze tisučernih reči na svetu ne vidimo, ker zveze uzrokov in skrivnih vspe-hov v naravi v vsem njih obsežka ne poznamo: kako je mogoče, da bi o koristnosti ali škodljivosti naravnih reči prav sodili? Sila krivično pa je, če pri nekterih majhnih ne^odah in po dozdevni škodljivosti nekterih reči v naravi precej sklepamo na občno škodljivost. Zakaj ni marsiktero leto skor ^osenčice vlditi, ko jih je dru^e leta toliko, da vse mergoli? Zakaj so včasih drevesa sadja tako polne, da se šibijo in lomijo? Zakaj je potihnila letos ku^a živinska, ki je dru^e leta razsajala tak hudo? Zakaj včasih pleoi terta tako, da manjka gospodarjem sodov za vino? Zakaj je nektero leto reži, dru^o ovsa, tretje prosa na kupe? Še sto vprašanj bi zamoril zastaviti — in tudi naj bolj prebrisani človek nam ne more dostojneg^a odgovora dati; v tacih veselih okoljšinah ne vemo družeča, kakor da se čudimo, — v nasprotnih pa, da mermramo in zabavljamo namest da bi dalje mislili I^
Obstojmo raji svojo nevednost, bratje moji, in vter-dujmo se čedalje   bolj v tolažljivem  prepričanju,  da je
vendar več dobrega, kot hudega, vec prljetneg^a ko Milostnega na svetu^