Matko Krevh: Zgubljena cokla
VSAKA zguba je — čc ne bridka — pa vsaj ne-prijetna. Zamislitc se samo v položaj, ko dirjate s tovariši za stavo po mcbki trati, pa se vain utrga gumb pri naramnici. Gumbn nc morete najti, še manj prišiti, pa ste prisiljeni, tla moratc iti počasi ter nositi hlačke tako rekoČ v rokah.
Ali pa izgubite v ncdeljo, ko greste v cerkev k veliki maši, peto s čevlja. Ali pa: Ata so vam Hali dinar za vžigalice, a vi ga lepo posejete in niti ne veste, kam bi ga šli iskat.
Da je tudi mene zguba moje cokle neprijetno za-dela, mi že smete verjeti. četudi morda niti ne veste,
kakšne so cokle iji kako sc nosijo. S ponosom uanireč priznam, da sem tudi jaz svoje dni nosil cokle in si jih še zdaj izposodhu, kadar nii čas pripusti, da smem obiskati svoj dom. Za v mesto pa tako, z žeblji podko-vano obuvalo ni, ker h\ povzročalo prevee ropoia, če bi kdo hodil \ njem po mestncm tlaku. Toda tople so cokle pozimi bolj ko pa čevlji, posebno, če si se na noge natakaeŠ volnene nogavice. Nikoli bi l>il nc dobil ozeblin na levi nogi, ko bt bil ostal donia tcr nosil cokle, ne pa tesuih Čevljev, kakor jih moram zdaj malo da ne: noč in dan. V šolo sem moral hoditi v malo mestece tam v lepi Mislinjski dolini. Čudne razmere so bile takrat v tistem mestecu. Okoliški otroci smo imcli v njem svojo — slovensko šolo, moščanski otroci pa svojo neinško.
Vkljub vsem prepovedim in kaznim je bilo pa med obema šolama — kajpacla mcd solarji! — veliko nasprotje. Bili sino neprestano v nekakem vojnem stanju. V tej >vojni« so nain cokle izborno služile: me-šČanski otnx-i so se jih bali tako, du so brž pokazali gosposke pete, čim smo mi, okoliški otroci, saniu za-ropotali s coklami.
Dandanes se je sevcda v iein oziru mnogo spre-menilo: okoliški otroci se z mestnimi prav dobro razu-mejo, kar je edino prav.
Pa nele poleti. tudt na ledu so bilc coklc kaj upo-rabnc, Čiin so žeblji zgubili svojo i«strino. Z <lrsalkaini se c-okle seveda niso dale pri-merjati. Bože mili. kje bi bili pa mi kmctski otroci dobili denarja za tako raz-košno vozilo? Iq če se je kateremu kdaj poercČilo s \K>močjo barantije pritlobiti si vsaj eno drsaiko — joj, kako jo je moral skrivati pred strogimi očmi varčnega oo.eta! Rajši jo jc prcj ko slej zabarautal za kak nož ali bič ali kaj potloibncga, sanio da je bil varen. Zaclo-voljili smo sc pač kar s coklami. Losa za cokle je bilo zmcraj dovolj, zato nam nikoli niso mogli očitati, če smo se drsali s coklami, Češ. podplate trgatc! In vendar so mi jih enkrat oČe zaradi cc^ce!, oziroma zaradt ene cokle po.šteno naš... Nak, ne povein še tukaj. kako in kaj je biio s coklo, oziroma ... Pst! Tiho!
Po Škofovem ji*zu smo se tlrsali. S coklami seveda, in pozimi, v hudi zimi. Škofov jez ni velik: vode se v
njem nabere le za eno mlinsku kolo. ker je mlin le za domačo potrebo. Nevarnosti na tcin jezu ni nc poziini, še raanj poJcti, ker jez ni 110 visok, nc globok. Toda za nezgodo ali ncsrceo je veasih kake reci kmalu dovolj. Veselo in razposajeno smo se drsaii po ledu. J uh. je letelo navzgor, in juliu je polzclo navzdol, in holadri je šio navzkriž in holadro se je vraealo navzfcraž. Pravo in prisina zimsko vesetje je bilo na jezu. Najživahucjši sem bil seveda jaz. Ivaj zato, če sem včasih telebuil po ledu, da se mi jc kar zabliskalo pretl očtni celo p<v zimi! Led je bil res trd, a glava šc trša, zato 50 bole-čine kmalu prcŠlc ...
Žc je zaliajalo solrcc. lovariši so me opominjali na odhofl — iiieni sc pa  111 še niudilo nikainor.
sKrcgani bomo,*: jt' dejal uaš rejftnck Jaiižek.
»Nalogo smo tako dolgo pisali,« sem se izgovarjal jaz ze vnaprej.
»Tcpcni  boino!^
^Nc homo! Juhuhu! Kako se je veselo voziti!<s. In pognal scm se po ledu čisto do spodnjega roba, <l<i so tovariŠi kar zamižali. Tcdaj se je pa zgociila nesreča — hvala Bogu, ne pievclika: pod desno nogo se jc udrl Icd. Naglo sem iztl.-l nogo, to<!a — brez cokle. To je voda odnesla pot\ ledoni bogvekara. Šc sem kukal pri odprtiui za njo, segal z roko v mrzlo vodo. to<la 0 cokli 11 i bilo sU*du.
Kaj zdaj? Ali naj razbijem ves led? Nemogoče, četudi 1111 je ime Matija, ki ied razbija. ŠIo mi je na jok. Ko smo uvideli, da 111 mogoče rešiti coklc, scin se ¦vdal v usodo: iti sem moral še precej daleč do prvega strica — z eno coklo na levi nogi (sevrda jaz, nc stric), z dt?sno nogo »'iii pa stopal v prcnnK-eni nopravici po mrzli poti. Joj, kako mc je zeblo! Pri stricu ao mi po-sotiili staro coklo, ki pa moji odišli eokli ni bila prav niČ podo))na, Zato so jo oČc takoj opazili. In tedaj me ni več zcblo, ampak postalo ini je prav vroče. Prav vroee, ko so očc poskrbeli, da ni zastaia kri po žilah ...
¦?Naj bo,< sem si mislil. Tzaslužil sem kazen.
Za zgubljeno coklo pa Še zdaj ne vem, ali si jo je kaka žaba nataknila na nogo ali kak rak na škaije. kdo bi vnlol?