Posamezna številka Din 1‘50.
Pošti»1' na plačana v gotovini.
VSEH DEZEL'ZDfft:
^TPL OK. OV
BORBA
NEODVISEIN STROKOVNI L,»ST
Ul U U 11IZ51V U
Jv
%%
mesečno ni
iJETO m.
LJUBLJANA, četrtek, 1. maja 1924.
Štev. 14.
Ročnim in duševnim delavcem Slovenije!
1. maja 1924.
Petintridesetič pregleduje 1. maja delavski razred celega sveta svoje proletarske bataljone, ki tvorijo njegovo mogočno in nepremagljivo armado.
Velike in težke boje so bojevali v pre- | teklih desetletjih proletarski bataljoni ] sirom sveta s svojim nasprotnikom ka- j pitalizmom. Mnogobrojne in težke izgube, velike poraze je doživela požrtvo- | valna armada delavskega razreda, a iz- j gubila je samo posamezne bitke, niso i pa in ne bodo premagani proletarski \ bataljoni v velikem boju, v vojni proti ! izkoriščevalcem, proti kapitalizmu, proti jj današnjemu sistemu.
Ruski proletariat je že prodrl in pre- 'i magal na svoji fronti svojega nasprot- | nika in sedmo leto že živi ruski delavec f in kmet, ruski uradnik in nameščenec j svobodno, brez biča kapitalizma, kate- | rega čutimo pri nas vsak dan bolj.
Vsled izdajstva socijalpatriotov in re- s formistov, ki so po vojni, ko je bila bur- < žuazija desorganizirana, brez disciplini- S rane vojske, brez žandarjev in policajev, pričeli konsolidirati kapitalistično družbo in sklenili z buržuaznimi izkoriščevalci mir, mesto da bi oslabelost buržua-eije izkoristili za odločilen napad na cel kapitalistični sistem, ječi še danes večina delavskega razreda pod udarci tistega kapitalističnega sistema, s katerim so socijalpatriotje in reformisti sklenili mir in katerega so in ga še podpirajo.
Ojačeni s pomočjo izdajalskih socijal-patrijotičnih voditeljev in birokratov, so kapitalisti pričeli z ofenzivo, z napadom : na delavske pravice. In ne samo zavedni in revolucijonarni delavci, ampak tudi tisti del proletarijata, ki je podpiral in deloma še podpira socijalpatrijote in reformiste, trpi danes vsled ofenzive ka- i pitala. To ofenzivo kapitala pa bo lahko proletarski razred ustavil, čim bo proti enotni fronti kapitala upostavil
enotno fronto proletarijata v na- f cijonalnem in internacijonalaem | obsegu na podlagi brezobzirnega f razreda boja.
Seeijalpatrijotje in reformisti s saboti- | ranjeni in prepričevanjem enotne pro- f letarske fronte pomagajo ofenzivi kapitala in dolžnost zavednih proletarcev je, da naprejo vse sile,
da se razcepljene strokovne organizacije združijo in ujedinijo
vkljub vsemu nasprotovanju s strani socijaipatriotskih voditeljev.
Buržuazija še ni pozabila profitov, katere ji je iz krvi padlih in pohabljenih delavcev in kmetov donašala svetovna vojna. Zato se mrzlično oborožujejo vse kapitalistične države in milijoni proletarcev stoje pod orožjem in se vežbajo in uče za bodoče klanje — sobratov, soljudi. Velika naloga zavednega delavstva je, da pove 1. maja vsemu svetu:
Nobenih vojn, nobene moritve več! Proč s stalno vojsko! Oborožite delavno ljudstvo!
k • • •	.
Buržuazija je po končani vojni naprtila premagancem versajsko mirovno pogodbo, na podlagi katere je Francija zasedla Porurje in na podlagi katere so zmagoviti imperialistični kapitalisti podjarmili milijone tujih narodov, katere brezobzirno izžemajo. Te in druge >mi-
rovne« pogodbe so netivo za bodoče »obrambne« vojne. Zato zahteva proletariat celega sveta
Proč z versajsko pogodbo! Proč iz zasedenih ozemlj! Svobodo vsem narodom!
Proletariat celega sveta hoče mir in da osigura mir, mora premagati in razbiti silo, ki goni narode v medsebojno klanje, mora odstraniti kapitalistični sistem, v katerem se kri padlih in pohabljenih spreminja v zlato.
Buržuazija se zaveda, da more vladati samo toliko časa, dokler so mase nezavedne in neorganizirane, dokler ne stopijo na pot organizirane razredne borbe. Zato podpira buržuazija soc. patrijotske kontrarevolucionarne organizacije in zabranjuje delo na pravi poti se nahajajočim revolucionarnim organizacijam, proti katerim izdaja izjemne zakone in proti katerim organizira in oborožuje svoje fašistične in udarniške tolpe, ki naj branijo današnji režim terorja in reakcije. Po čeme svetu se 1. maja iz mi-Ijonov proletarskih grl razlega odločen i klic:
Proč z reakcijo! Proč s fašizmom! Proč z zakonom o zaščiti države! Proletariat hoče svobodo delovanja Vseh svojih organizacij!
Hočemo popolno in neomejeno svobodo združevanja, govora in tiska, zahtevamo priznanje svojih državljanskih pravic, zahtevamo
popolno izvedbo zakona o zaščiti delavcev in zakonito uvedbo maksimalno 8-urnega delavnika za vse obrate.
Kot plačilo za vsa izdajstva proletarskih interesov je buržuazija izročila v roke soc. patrijotov vse delavske institucije: delavske zbornice, bolniške blagajne, zavarovalnice zoper nezgode iu drugo. V teh delavskih institucijah gospodarijo social patriot je proti interesom delavstva po želji svojih kapitalističnih prijateljev in dobrotnikov. Zahtevamo
razpis volitev v vse delavsko zaščitne institucije, nočemo več nevoljenih nam komisarjev.
Vsled brezvestnih profitarskih kapitalističnih špekulacij je milijone proletarcev z družinami brez posla in brez kruha. Samo v Jugoslaviji je nad 250.000 delavcev in delavk brez zaslužka iu brez podpor in vsak dan se množijo vrste delno zaposlenih. Zahtevamo
brezposelne podpore v višini eksistenčnega minimuma za vse brezposelne, prične naj se z javnimi zgradbami.
Mesto za topove in morilna orožja, mesto za koruptne ministre, naj se vporabijo iz delovnega ljudstva izžeti milijoni za brezposelne.
Tisoči najboljših proletarcev ječijo po ječah, ker so se hrabro in odločno borili za proletarske interese. Da zmanjša odporno silo proletariata jih je vrgla buržuazija v ječo, v okove. 1. maja zahtevajo miljoni proletarcev celega sveta:
Odprite ječe političnim in vojaškim obsojencem, saj amnestirate celo roparje in morilce.
Visoko se dviga rudeči prapor ruske sovjetske delavsko - kmečke republike, edine države na svetu, kjer je že odpravljeno izkoriščanje človeka po sočloveku. Velik je gnjev buržaazije proti sovjetom a lem sihiejše, tem odločnejše mora

zahtevati proletariat posebno v Jugoslaviji,
priznajte Zvezo Socialističnih Sovjetskih Republik, dokler še ni prepozno.
Upostavitev prijateljskih odnošajev in priznanje sovjetske Rusije, pomeni danes, ko se pod vplivom francoskih imperialistov pripravljajo Romunija, Poljska in Jugoslavija na novo vojno proti Rusiji, preprečitev vojne.
Med raznimi imperialističnimi državami se zopet podpisujejo razni tajni vojaški dogovori, ki za hrbtom delavnega ljudstva pripravlja vojno. Delavstvo celega sveta zahteva,
proč s tajnimi dogovori in s tajno diplomacijo! Ne priznamo nobenih dogovorov, ki so sklenjeni brez odobrenja delavnega ljudstva, na čegar škodo in kožo se sklepajo vsi buržuazni dogovori.
Tlačenje delavnega ljudstva, izkoriščanje proletarskih delavnih sil po kapitalističnih parazitih, medsebojno klanje ljudstev v vojnah, brezposelnost, be-
da in pomanjkanje bo izginilo čim bo proletarski razred uspel
zrušiti nasilno in reakcionarno nadvlado kapitalističnega razreda in upostaviti socialistično družbo - komuno,
v kateri ne bo tlačenih in tlačiteljev, v kateri ne bo razredov.
Svoje gospodarsko in politično osvobo-jenje bo dosegel delavski razred čim bo pregnal izdajalske soc. patriotične voditelje in krenil na pravo pot
odločnega razrednega boja, potom organizacijsko enotnih strokovnih organizacij in enotne fronte vseh proletarskih organizacij.
Prvi maj 1924 naj bo dan poživljenja vstrajnega, odločnega in požrtvovalnega boja za
osvoboditev dela od kapitalističnega izkoriščanja.
Živel Prvi Maj, bojevni praznik revolucionarne proletarske armade, celega sveta.
Rezultati Bračinacevega dela.
ii.
V 13. štev. »Strokovne Borbe« od 20. aprila 1924 smo pod gornjim naslovom jasno in odkrito pisali o izdajalskem činu Bračinaca, katerega je napravil nad delavci tovarne za vagone v Brodu na Savi. Ta članek pa je prinesel tudi naš sodružni list »Organizovani Radnik« dne 23. marca t. L, št. 20.
Mi smo v tem članku trdili, da je delala ta banda v sporazumu s kapitalisti in radikalno stranko, kar se najlažje ugotovi z upostavitvijo radikalske podružnice v tovarni za vagone, na katere vodstvu stojijo najbolji Bračinačevi so-trudniki.
Na te ugotovitve »Organizovanega radnika« je poskušal Bračinac v svojem listu »Metalski radnik« štev. 3. od 8. aprila, da se opere blata nesramnega izdajstva, v katerem se valja obenem s svojimi kompanjoni. Ali v celem svojem odgovoru se ni dotaknil naših ugotovitev, še manje reagiral (odgovarjal).
On se v celem svojem odgovoru izogiba glavne stvari in se skuša naivnim delavcem predstaviti v ovčji koži. Piše o zeniškem rudniku, Brski čuki, komunističnem lumpu itd. Sam© o tej glavni stvari ni imel poguma zapisati samo ene besede.
On tudi tem potom poskuša, da svoje štrajkbreherske pomagače, ä la Rakič in kompanijon predstavi naivnim delavcem kot »komunistične lumpe«, če ravno so skupno z njim in po njegovih direk-iivah na najbolj sramotni način izdali delavce tovarne za vagone v njihovem boju in danes ustanavljajo radikalno stranko. Med drugim piše tudi to: On (lump) se je rinil skozi vsaki boj v tovarni, da se vsede na važnejša mesta.
Kadar ta voditelj štreberjev tako piše, se moramo vprašati, ali je delavski razred že kdaj videl v svoji sredi enega takega švimllerja, kakor je Bračinac? In mi bi ga samo vprašali, ali se je že kdaj večji lump rinil skozi boj delavstva, kakor sta to napravila Petrinjac in Rakič, da bi se usedla na boljša mesta in sicer: Petrinjac skupno s špijoni in žandarji v tovarniško pisarno, mesto na delo, a Rakič za magacinerja. Pri tem urivanju pa jima je najbolj pomagal Bračinac in Bublič.
Dalje piše vodja štreberjev o »komunističnih lumpih« tudi to: Ker mu »Ko-munci« niso pomagali, a pri nas nič ne dobi, pač on poskuša, da pride skozi državotvorne stranke do svojega cilja. In za to je dobra prilika »narodno-radi-kalna stranka« itd.
Toraj iz vsega tega pisanja je razvidno, da se Bračinac trudi, da premaga naivne delavce ter jih prepriča, da so bili Rakič in ostala banda, kateri so delali skupno z njim, a danes v radikalni stranki, člani našega gibanja in da so »komunistični lumpi«.
Ali kakšna neumnost ako se danes govori o Rakiču, Saviču in drugih štre-berjih, želeč jih predstaviti »komunističnim lumpom«. A ko bi oni voditelj teh lumpov vzel samo policijske »Radničke
novine« od 3. marca 1923, štev. 11. in v njih prečital članek, ki ga je on s polnim svojim podpisom napisal o svojih »zvestih« lumpih, bi on mogoče malo drugačen obraz napravil. V tej številki »R. N.«, pod naslovom »Brodska katastrofa«, piše Bračinac med drugim tudi to: Sodrugi štirji delavci (med njimi Rakič in Savič op. lista) vrženi so iz tovarne (od komunistov, op. lista) 7 dni pred stavko samo radi tega, ker so poskušali, da preprečijo samovoljno razpolaganje delavskega denarja po Bradiču in Kru-delju. In dalje piše: »Naš savez je oni boj vsestransko podpiral, v kolikor se mu je nudila prilika in možnost«.
On je (njegov savez) s svojo inicijativo preprečil, da oni štirje delavci, kateri so bili vsled stavke vrženi od komunistov iz tovarne, ne gredo v znak maščevanja za časa stavke na delo, jih podpiral za časa stavke iz savezne blagajne kot stavkujoče (med njimi posebno Ila-kiča in Saviča, op. lista). Medtem ko so »komunci« celi čas stavke obeležili te ljudi kot agente podjetja. Čimbolj so oni mene (Bračinaca) in te štiri delavce (med njimi Rakič in Savič) napadali, tembolj je šla stavka v pogubo itd. itd.
Iz vsega tega se jasno vidi in potrjuje, kar smo mi leto dni govorili in pisali, da so Bračinac, Rakič, Savič, Petrinjac in ostala kompanija bili nenavadni štre-berji in podli agenti kapitalistov in da so bili oni najaktivnejši pomagači uprave tovarne, da zlomijo veliko stavko delavcev v Brodu na Savi. Danes je prišel čas, da en del te bande na čelu z Raki-fein in Savičem odprto na delu kaže, da so bili in so tudi danes navadni lumpje, katere kapitalisti izkoristijo za svoje agente v boju proti delavskemu razredu.
To pot, kakor zmeraj, dana je popolna pravica razredno - zavednim delavcem »komuncem«, kakor jih imenuje vodja štreberjev, da so one lumpe vrgli iz svoje sredine.
Ali so oni lumpje pred enim letom in pol, ko so vršili štrajkbrehersko ulo-go, bili za Bračinaca in Bubliča zavedni delavci, a lumpi so za njih bili onih 600 delavcev, kateri so se vstrajno borili proti oni lumpovski bandi. Njim so pred enim letdm in pol pomagali Bračinac in Bublič iz svoje savezne blagajne materijalno, kar je Bračinac v navedeni številki »R. N.« sam priznal.
Iz vsega tega se vidi, da oni niso »komunistični lumpi«, kar Bračinac trdi, marveč so to njegovi »zvesti« do zadnjega časa in vsi skupaj so samo pokvarjeni lumpi in štreberji.
Pred enim letom in pol so jih oni vzeli v zaščito od neopravičenih navalov »ko-muncev«, kakor so jih oni nazivali lumpom in komunističnim agentom, a danes ko je med njimi počila in zasmrdela buča, ko se je porabil bakšiš, katerega so dobili skupno za izdajstvo stavke in ko je črnilo izvršilo svojo ulogo, Bublič s kilometerskimi plakati, a Bračinac preko svojega »Metalskega Radnika«, na-zivajo jih lumpom in kapitalističnim agentom. Ali ako so vršili to nesramno ulogo skupno, jo vršijo tudi še danes.
Mi smo si bili svesti, da ta banda prej ali slej mora završiti svojo izdajalsko ulogo, samo je bilo vprašanje časa. Toda ta čas je sedaj prišel. Tajna zavesa velikega boja brodskih kovinarjev se odkriva, a njegovi grobarji polagoma gredo na kapitalistično grbo, kjer je tudi edino pravo mesto za njih. Naše trdno prepričanje je, da ne bo dolgo trajalo, ko bodo brodski kovinarji popolnoma prosti teh pijavk in bodo ponovno viso-
ko dvignili prapor revolucionarnega nepomirljivega razrednega boja.
Pa tudi slovenski kovinarji ne bodo izostali izpod revolucionarnega prapora sodrugov na jugu. Tudi slovenski kovinarji se bodo prej ali slej morali popolnoma otresti vpliva vodje štrajkbreher-jev in štreberjev Bračinaca in strnili svoje vrste pod praporjem »Saveza Radnika Metalske Industrije in Obrti Jugoslavije«.
HÄtWT
Iv. Makuc:	v
Življenje je borba.
Za vsako novo spoznanje je treba, da se ljudje najprej umstveno dvignejo na višjo stopnjo. Ljudstvo hrepeni po znanju in spoznanju. To njegovo hrepenenje je tako močno, kakor lakota in žeja. Pridobivanje novih in večjih umstvenih in naravnih zmožnosti — je kultura. Grško kristjanstvo, humanizem, reformacije, velika francoska revolucija, velika osvobodilna revolucija delavcev in kmetov izpod carskih tiranov v Rusiji, vse je imelo namen doseči osvobojenje, vedno večje osvobojenje. Prva in poglavitna naloga vse kulture je, gojiti človeka, razviti njegov razum, in ga gojiti za višje cilje, ven iz močvirja, v višje sfere, to je namen kulture.
Svoje čase so bili plemiči in duhovni-’ ki nositelji kulture, toda njihovo kulturno vodstvo je padlo že davno pred francosko revolucijo in vse, s čemer se ponaša svet danes, je stalo človeštvo ogromno solza, krvi in trpljenja. Sploh pa je gospodarski in kulturni napredek brez politične svobode nemogoč za ogromni del vsakega naroda.
Za ohranitev življenja in za kolikor mogoče več sreče, za to se bori človeštvo z vsemi sredstvi. Zgodovina nam pripoveduje, da je Dijogen rekel kralju Aleksandru macedonskemu: »Stopi mi z luči«. Tako je razpoloženje med človeštvom tudi še sedaj. Ogromni del jih je v senci, drugi mali del se senči. Tisti, ki so pod solncem, imajo prigoljufano, ukradeno moč, ki so jo prigoljufali in nakradli tekom stoletja; tisti, ki so v temi, pa so slabi, se ne zavedajo svoje orjaške moči, nezavedni so in nedisciplinirani. In v tem stanju se jih od one peščice, ki imajo moč, še neprestano goljufa in pleni. — Kdaj se bo dvignil k solncu tisoč- in tisočletni trpin?! Žrtve izkoriščavanja od strani tiste peščice, ki je znala zasužnjiti večino, pa niso samo pohabljeni in bolni morajo delati za moški, nego tudi ženske in otroci. Tudi čim večjo srečo drugih, dokler se ne zgrudijo od onemoglosti v jarek; daje se jim toliko od zasluženega, da se jih ohrani pri življenju in delavni moči. In
v	lem neprestanem pomanjkanju množijo profit manjšini. — Brani se, — kliče glas premagancev, katerim je življenje le dolg dan trpljenja poln. A kaj pomaga obramba, ko zmaga vendar in vedno le tista peščica, ki nastopa vedno skupno in združena. Združite svojo moč
vi	mnogoštevilni in zmagovalci boste vi. Odmaknite z združenimi močni tisto, kar vam zakriva solnce.
Darvin pravi, da pri pogledu v naravo, dobi vsakdo vtis, da je življenje veselo, da je ono užitek in naslada. Tako bi pač moralo biti. Res, cvetice so ljubke in njih vonj je prijeten, ljubko pojo ptički in srečni ljudje imajo tudi zadovoljne obraze. Toda, da mori lepa, veselo prepevajoča ptica dan na dan le
s

zato, da živi, tega ljudje ne pomislijo-Tožba trpinčene žuželke ne gane ptice in žival, ki potem to ptico požre, se ne zmeni za njeno obupno kričanje, kakor se ne zmeni bogati akcionar, ko se ra-dečeličen in pijan pelje v razkošni kočiji, za bosonoge in jetične v delu za njegovo naslado izmozgane in do smrti vtrujene delavce. — Da, da, bogati lenuh nima usmiljenja.
Včasih se kak purgar zave in začne razmišljevati o krivičnih razmerah v človeški družbi. Zave se, da ravna kruto in krivično s slabejšimi, v duši protestira včasih tudi sam proti temu, kar dela, uvideva, da bi bilo prav, če bi se to onemogočilo; toda egoistična duša ma ne dovoli, da bi to uresničil, kar je spoznal za pravo.
Plemeniti namen, pomagati resnici in pravici do zmage in veljave, se mu do-pade in rad o tem razpravlja po barih, a požrešnost in samogoltnost je vendar večja in močnejša, zato pravi: »Vsak zase!« Tisti, ki tako mislijo, so mnenja, da za javni blagor že dovolj store, ako tako mislijo. A poleg tega grdega egoizma se je v človeških srcih rodila tudi dobrota. Seveda egoizem je tih, dobrota pa je glasna in zato se z dobrodelnostjo niso megle ustvariti boljše razmere.
Minulo stoletje je ustvarilo novo etapo v razvoju človeštva. Ta je sad neštetih krvavih bojev. Kri, ki je tekla od uporov rimskih sužnjev, do francoske revolucije in do svetovne vojne je ustvarila nekako načelo, d aje treba postavno urediti družabne razmere. Anglija, pravijo, je kapitalistično-demokratična dežela in domovina socialne zakonodaje-V Angliji je postavno onemogočeno, da bi kdo od lakote umrl (tako pripovedujejo). Bolnice in ubožnice, delavska zavarovanja proti nezgodam, za slučaj bolezni, za invalide, starostna preskrba so pač važne pridobitve in koristijo mnogo, toda to so vse nekake socialne ambu-lance. Socialna uredba družbe ni z njimi še nič predugačena. Ogromna množina ljudi sploh ni deležna teh uredb in je slej kot prej prepuščena sama sebi.
Se razume samo po sebi, da pri sedanjih razmerah ne more ostati in Tudi ne bo ostalo. Človeštvo pojde naprej, ee tudi med večno vojno, vendar zavlada za sužnje dan, ko se bodo strle verige, dan. svobode. Socialno gibanje dela neprenehoma za spremenitev družabnega reda. Vse'sile so na delu, da to gibanje zaustavijo in preprečijo, ali čas in volja človeka je močnejša od vseh tistih reakcionarnih sil. Zato vojujmo vsi zatirani in zaničevani. Da pa bomo v boju močni, združimo se v organizaciji in naj nas ne strašijo žrtve. Naj nam bodo za vzgled tisti, ki so z žrtvami dosegli osvoboditev. Naj nam bodo za vzgled tudi naši izkoriščevalci, ki so združeni v organizaciji proti nam.
Mlada delavka ubita po beograjski policiji.
(Kam smo že prišli pod
Pod tem naslovom prinaša majska J številka »Glasa Svobode« sledeči, gorostasni, rekli bi, za kulturno drža- j vo nemogoči, a vendar resnični zločin, ki se je zgodil v »Glavnjači«, znanih policijskih zaporih v Beogradu. Mi ponatiskujemo ta članek, da vidi proletarska javnost, kaj se vse sme v meščanski in takozvani »narodni« državi narediti z delavcem in delavko — iste narodnosti:
V Beogradu, v policijskih prostorih se je zgodil zločin, ki je mogoč samo v dobi Pašić-Pribičevićevega režima, v dobi, ko besni jugoslovanska bur-žuazija nad delavskim razredom z bajonetom, puško in batinami.
današnjim režimom.)
Ljubica Ljubičič, 18-letna delavka je bila osumljena, da je ukradla 25 metrov platna. Zato so jo aretirali. Na beograjski policiji so jo nečloveško tolkli, da bi priznala tatvino. »Tolkli so jo tako, da se njeni mučitelji niso upali, da bi jo držali še dalje v zaporu, da ne bi tu umrla. Poslali so jo v bolnico v Vidinski ulici, od koder so jo privedli okrog 5. ure v 4. paviljon kirurgičnega oddelka splošne državne bolnice. Nekaj ur pozneje, okrog devetih zvečer je umrla od ran. ki jih je dobila v kleti beograjske policije. Manojlo Lazarevič, upravnik (policaj) mesta Beograda je s svojimi pandurji ubil mlado delavko, ker sa
>s*m£K
si njeni izkoriščevalci izmislili, da je aicradla 25 metrov platna«, tako poroča posebna zdaja centralnega glasila NDSJ »Radnik«, ki je bila po poli-siji zaplenjena, a je sodišče sistiralo odlok policije.
Strašen zločin!
In on ne pada samo na osebo, ali :na osebe, ki so tako barbarsko tolkle mlado delavko, on ne pada samo na Manojla Lazareviča, temveč pada na ves današnji krvavi teroristični režim.
A po smrti Ljubice se je našlo pri njenem podjetju 25 metrov platna. Ljubica pa je plačala z grozno smrtjo krivo osumničenje! !
Ista številka centralnega glasila
Radnik pravi na koncu poročila:
To ni osamljen slučaj.
Proletariat ne bo dopustil, da bi ostal ta grozen policijski zločin nekaznovan. Za ta zločin se morajo krivši pokoriti.
Hočemo videti lopove v okovih!
Hočemo jih videti, privezane na kol, pred ljudstvom!«
Krajevna organizacija NDSJ v Beogradu je sklicala 20. t. m. protestni shod, na katerem je mnogoštevilno delavstvo ogorčeno protestiralo proti Jakemu zločinstvu in proti radikal-sko - orjunaškemu režimu, ki prekaša :ie srednjeveške metode graščakov proti tlačanom.«
Maj je kulturno in kaj nekulturno ?
(Po filozofiji in psihologiji »Jutra« in »Slov. Naroda«.)
Kulturno je, če »Orjunci« napadejo »Delavski dom«, če streljajo skozi vrata v. namenom ubiti delavca.
Kulturno je, če se v policijskih zaporih ubije ničesar kriva delavka samo zato, ker trdi, da ni kriva, kakor je to aajsvežeji slučaj v Beogradu z 18 letno -delavko Ljubico Ljubičić. (Dokazalo se |e, da v resnici ni bila ničesar kriva.)
Kulturno je, če se denuncira neso-znišljenika z željo in ciljem mu škodovati v službi, kakor to dela »Slov. Narod« in Jutro« napram nekaterim občinskim delavcem in nameščencem.
Kulturno je, če na shodih »Orjuncev« isti rabijo revolverje, da »ukrote« delavstvo, ki jim hoče povedati resnico v aforaz.
Ni pa kulturno, če delavstvo na shodu socšalpatriotov, ki so izdali neštetokrat delavske interese, razkropili organizacije in poteptali v korist »Kaizerju Viljemu« v prah rdečo zastavo, taiste po-meeejo iz zborovalne dvorane ter jih naklestijo.
Razbijači strokovnih organizacij v Ljubljani.
Zastopnik II. internacionale je prišel "v Ljubljano, da na shodu, ki ga je sklicala »Socialistična Stranka Jugoslavije« skupno s »Strokovno komisijo« dne 24. aprila t. 1. v Mestnem domu, pove proletariatu, kako je amsterdamska internacionala služila ves čas krvave vojne in sedaj po vojni buržuaziji in cepila strokovne organizacije. Amsterdamovec Sassenbach je hotel tudi povedati, kako je policaja v Rumuniji, ko je tam prirejal shode v imenu II. internacionale, stopila v teror za II. internacionalo in pozaprla vse delavce, ki se niso strinjali š njo. Poslanec socialistične stranke Dšvac bi tudi moral priti, vendar je rajše poslal znanega Radoševiča.
Dvorana Mestnega doma je bila polna. In ker v Ljubljani ni socialpatriotov, razen par strokovnih birokratov pri stroškovni komisiji in še nekaj »bivših« voditeljev socialdemokratske stranke, je pač napolnila dvorano množica razredno zavednih proletarcev, ki stoje na stališču revolucionarnega razrednega boja.
Ali kljub tej ogromni večini ni hotel sklicatelj Svetek dati voliti predsedstva ni je zmajeval z glavo na splošne zahte-
ve. Mi mu ne zamerimo tega, ker je moral ščititi »avtoriteto« svojega gosta Amsterdamca Sassenbacha, ki bi ga pač radi vsi slišali. Prihranil je sicer s tem blamažo in fiasko sebi, SSJ, Strokovni komisiji in Sassenbachu, dasi je za obžalovati, ker bi pač v odgovoru na Sas-senbachov slavospev amsterdamski internacionali slišali vso bridko resnico prodajanja delavskih interesov II. internacionale buržuaziji za — ministrske portfelje in druge dobrine. Morda bi (čeprav so silno zakrknjeni) vendarle iz faktov, ki bi se doprinesli, uvideli vso gnjusobo svojega reformizma in oportunizma.
Ker torej do tega ni moglo priti in ker je Svetek neprestano zvonil s svojim pogrebnim zvoncem, so delavci po pol-drugournem zahtevanju kratkim potom
Nezavedni in nepodučeni delavci, ki stoje izven organizacije, ali pa so vstopili v organizacijo zato, ker jih je ta ali oni znanec pregovoril, se ne zavedajo ' pomena organizacije in mnogo jih je, ki se vprašujejo: Za kaj mi je organizacija, kaj mi ona da? Kakšne koristi imam od nje?
Takim sodrugom, ki se jim toži stopiti iz brezbrižnosti v organizacijo ali pa celo iz neprijateljskega tabora preiti v svoj tabor, in se postaviti s sodrugi ramo ob rami za svoje pravice, moramo obrniti največjo pazljivost.
Sama buržuazija priča s svojim delom, kaj pomeni organizacija.
Na primer: Nek tovarnar je sezidal tovarno, privlekel v njo stroje in nato sprejel delavca. On je svojo tovarno opremil, združil vse to, kar mu je potrebno, da lahko čim več proizvaja. Ali on je to organizacijo svoje tovarne naredil za sebe samega, radi pridobivanja bogastva sebi samemu in radi izkoriščanja delovne sile. In v kolikor mu to boljše in hitreje uspe, v toliko prej se mu množi in povečuje bogastvo.
Razume se, da je on v svoji tovarni organiziral delovno silo zato, ker tako zahteva njegov interes. Ali vendar je vsa kfabrikant najhujši sovražnik, da bi se delavci izven njegove delavnice organizirali radi svojega interesa, ker bi to bilo v korist delavcev in v njegovo škodo.
Za kovinarje.
Bračinačovi shodi v Sloveniji.
V predzadnji številki »Strokovne Borbe« smo na kratko poročali, da pride Bračinac v Slovenijo prirejati shode. To pa se je tudi že izvršilo. Bračinac je s svojimi shodi že končal. Obiskal je namreč vse njegove podružnice in poročal kovinarjem v Sloveniji o njihovem težkem položaju z ozirom na anarhijo v proizvodnji, katera je nastala vsled do-bičkaželjnosti posameznih kapitalistov.
Toda, da bi Bračinac ne prešel predaleč v razlaganju položaja delavskega razreda in o ravnokar nastali brezposelnosti vsled gori omenjene anarhije, se je rajši omejil pri tem, da je hotel oprati samega sebe, svojih izdajalskih činov, katere je napravil med kovinarskim proletariatom od časa Obznane do danes. Kaj njemu mar dejanski položaj delavskega razreda? Kaj njemu za od dne do dne naraščajočo armado brezposelnih? On tega ne čuti in bi bilo tudi nespametno o tem govoriti.
Njemu je za to, da napada komuniste, ker se vztrajno borijo proti neznosnemu kapitalističnemu izkoriščanju, in da varuje interese buržuazije pred nadležnimi delavci. In njemu je tudi za to, da razlaga svojo meščansko ideologijo: Da delavec in kmet ne moreta iti skupaj, da je kmet največji nasprotnik delavca. Po njegovem mnenju mora potemtakem delavec na vsak način iskati zveze s kapitalisti in nikakor se ne proti njim boriti.
Jasno je lahko vsakemu delavcu kaj mora slediti iz take ideologije enega voditelja, kateri na žalost hoče biti delavski voditelj.
vrgli tisto peščice socialpatriotov iz dvorane in jih — delavska pest je pač težka — pobožali s stoli po hrbtih in glavah. Za revanšo so poklicali policijo, ki je potem delavstvo s prav brutalno silo izgnala iz dvorane. V dvorani so ostali le polomljeni stoli, klopi in predsedniška miza.
Tako je ljubljanski proletariat pokazal, da si ne da komandirati od par birokratov in razbijačev proletarske enotnosti. Ker so odklonili skupno proslavo
1.	maja, je ljubljanski proletariat s tem pokazal, da jih je obsodil. Pokazal je, da ustvarja preko teh poglavarjev enotno bojevno fronto vseh izkoriščanih.
Naj žive enotne strokovne organizacije!
Naj živi enotna fronta proletariata proti enotni fronti buržuazije!
Proč s strokovnimi birokrati!
> Evo primer, ki priča, da se naj de-; lavci za svojo korist združujejo, t. j. organizirajo.
Ali to ni samo edini primer. Primerov je nešteto.
Tovarnarji se združujejo tudi v svoje tovarniške kartele, industrijske zveze Ud., da bi s svojimi združenimi silami j organizirano branili svoje skupne inte-i rese. Kapitalisti združujejo svoje majhne I kapitale v denarne zavode (banke), da bi jih s koncentracijo majhnih kapitalov naredili čim močnejše in s tem kolikor najbolj izkoriščali proletariat in revne delovne mase. Obrtniki imajo svoje organizacije, trgovci svoje in tako po vrsti vsi sloji današnje družbe, ki so spoznali moč organizirane borbe in njene koristi. Naposled je buržuazija izvedla eno najpopolnejšo organizacijo— državo, preko katere z organizirano močjo politično vlada in ščiti za sebe izkoriščevanje delavskih in siromašnih narodnih mas.
In ko se pregleda to, da se vsi sloji današnje družbe organizirajo, da z organizirano borbo zaščitijo svoje skupne interese; da se organizira duhovščina, grofi, veleposestniki, milijonarji, tovarnarji in drugi bogataši, ali to ne priča dovolj očividno delavcem, da je njim še bolj potrebna organizacija? Ali jim ta dejstva ne pričajo dovolj jasno, po kateri poti jim je iti, da ustvarijo temelje za svojo končno osvoboditev izpod kapitalističnega jarma?	K.
Ta njegova ideologija nam še bolj utrjuje prepričanje njegovih izdajalskih činov, katere je napravil proti kovinarjem na jugu in kateri ga tudi trumoma zapuščajo.
Vsled tega je tudi prišel v Slovenijo, ker je ogrožena njegova eksistenca kot kovinarski tajnik, da mu kovinarji Slovenije, na katere edino se on še opira, obranijo njegovo življenje.
Toda tudi to njemu ne bo pomagalo. Kajti tudi kovinarji Slovenije čezdalje bolj sprevidijo, da je njihova rešitev edi-no v neizprosni razredni borbi, v združitvi s kmeti v kmetsko - delavskem bloku.
Značilno na teh shodih pa je bilo to, da se ni pustilo priti do besede naših sodrugov. Tako se je na Jesenicah na primer dalo govoriti v debati k govoru Bračinaca samo pet minut ter se je shod vsled tega zaključil s hrupom. V Ljubljani pa je govoril k govoru Bračinaca njihov član sodr. Kocjančič, kjer pa ga je telesna straža Bračinca a la Svetek, Golmajer, Vrankar itd. neprestano z medklici prekinjala. In tako se je končal tudi v Ljubljani shod z hrupom.
Vse to pa je znamenje, da tudi kovinarji v Sloveniji ne bodo več dolgo slepo drvili za temi skrahiranimi štreberji, v kolikor še drvijo, ter se bodo polagoma otresli raznih reformističnih tendenc in visoko dvignili prapor revolucionarnega boja.
Vsak zavedni proletarec mora biti naročnik „Strokovne Borbe“.
Za kaj nam je organizacija 1
trn**
Za rudarje.
i
j Trbovlje. Pri nas je vedno kaj novega* j kar je pa popolnoma v redu, zakaj, ker ; naša občina je tretja največja na slo-I venskem. Vseh novic in vele važnih či-; nov ne prinašamo v javnost, ker jih je preveč, vendar pa se naslednjega ne moremo ogniti, ki bo ostal zapisan v zgodovini trboveljski. — Pred par dnevi smo čitali na občinski deski prilepljen razglas, ki nam oznanja, da je pomožni gerenski sosvet na svoji seji soglasno sklenil, da se nova kolonija nad polnjeni, ki je bila še le dograjena, imenuje: »Ravnatelj inženir Bauer kolonija«. Ko smo mi »Bergmandelci« to zaznali, smo se takoj sešli in se posvetovali, ali naj naša nova slovenska vas dobi zopet eno ime, ki nas bo spominjalo na te tujce, ki se rede pri nas in brezmejno zatirajo naše delavstvo v prid inozemskim kapitalistom. Vsi »Bergmandelci« so bili proti temu bahaškemu in na kilometre dolgemu imenu. S tem je bilo za vedno pokopano to ime in da ne ostane ta nova vas brez imena, smo ga nadomestili z drugim. Predlogov za novo ime je bilo I več. Prvi predlog je bil, da se imenuje: j »Denuncijant vas«. Drugi predlog za: j »Štrajkbreher vas« in tretji predlog za f »Hlapčevina«. Prva dva predloga sta i bila utemeljena s tem, da so se naselili v to novo kolonijo po stavki sami stav-kolomci in denuncijanti. Tretji predlog, pa je bil podprt s tem, da so ti denuncijanti in stavkolomci nič drugega kot specijalni hlapci trboveljske družbe. Ko je dal »Bergmandelc« vse tri predloge na glasovanje, je bil zadnji sprejet z večino glasov. Z ozirom na to, razglašamo vsem našim tovarišem, da se ta nova kolonija imenuje: »Hlapčevina«. — Te pomožne gerenske svetnike pa prosimo, da nam ne štejejo to v zlo in da uvažu-jejo ta naš sklep, ker je bolj prikladen za našo milo domovino.
»Bergmandelc.«
Za železničarje.
»Naše organizacije«.
Pod tem naslovom piše v 15. štev. Delavca, t. j. glasila »Strokovne komisije« dobro znani socialpatriotski koristolovec in dirkač za imetjem razpuščenih organizacij, da so razredno zavedni železničarji razbijači železničarske organizacije in da so, ko se jim je nudila prilika do radikalnega korita, zavrgli rdečo zastavo in se prodali Pašičevi bradi. Ta, po delavskih žuljih hrepeneča duša pozablja, da je tisti, ki se je prodal Pašičevi bradi, v razdiranju železničarske organizacije njegov kompanjon in njemu se ima zahvaliti, da je železničarska organizacija, posebno kar se tiče Maribora, tako razbita, in da je ravno on tisti, ki je podpiral njegove sline po delavskih žuljih, oziroma po premoženju razpuščene železničarske organizacije.
Da so socialpatriotje propalice prve vrste, to je že svetovno znana stvar, da se pa ti lopovi upajo še blatiti razredno zavedne borce in to v času, ko že preseda njih klečeplaztvo celo buržuaziji sami. Ne sramujejo se s pomočjo policije ropati delavsko imetje, pač pa se sramujejo praznovati z razredno zavednim proletariatom prvi majnik kot praznik svetovnega proletariata.
Ni še pozabljeno s kako hvaležnostjo so prejemali iz policijskih rok delavske domove in imetja razpuščenih strokovnih organizacij v času »Obznane« in »Zakona o zaščiti države«. Seveda niso iz same hvaližnosti pozabili njim naklonjene policije, da bi se ji ne izkazali hvaležne s tem, da so pridno denuncirali njim tako zasovražene in »državi nevarne« boljševike«. Oglejmo si samo gospoda Kopača, ko je bil še narodni poslanec, predno se je razpustila splošna železničarska organizacija. Sedel je lepo v Beogradu v kavarni in čital novine. Ci-tal je baje tudi 8 dni pred razpustom-železničarske organizacije, da je ista razpuščena. Takoj se je podal na pot v Ljubjano, »da reši, kar se rešiti da«. Da bo pa stvar bolj gotova, vzame med potjo s seboj še njim enakega pajdaša, Kreki-
.................................. .....
Ali si že član „Zveze rudarskih delavcev"?
Štev* 14.
----
ca, in hajd na policijsko ravnateljstvo. Ali nikdo naj ne misli, da sta šla protestirat proti nasilstvu vlade in policije. Ne, šla sta po imetje »Splošne železničarske organizacije in sicer kot »pravna dediča« sta se na policiji predstavila. Veliko skrb je gojil Jože Kopač tudi za Delavski dom v času »Obznane« in »Zakona o zaščiti države. Prizadeval se je ta socialpatriot, da bi na kak način rešil Delavski dom in sicer po patriotsko (ali policajmesig). Brusil je pete po policiji, vladi in sodniji, dobil pa je tisto kar je zaslužil in to je brco iz zadruge »Železničarskega doma«. Ako razkrinkaš tega »poštenjaka pred pošteno javnostjo, pa ti vpije, da mu kradeš čast. Težko je uganiti, kaj vse pojmujejo ti ljudje kot čast? Ali je mogoče to čast, da si izposodi tajnik strokovne organizacije pri isti dne 11. marca 1919 5000 kron, vrne 1.200 kron v letu 1920, v šestih mesečnih obrokih, kateri se mu morajo pri plači odtegniti, drugih 3800 K pa izgine menda za dobro ime ali čast?
Mogoče si predstavlja socialpatriot Bogdan Krekič, da je na časten način dobil s pomočjo policije na ljubljanskem sodišču svoto 10.000 kron in ključ ene sobe ljubljanskega Delavskega doma?
Taki dični ljudje iz socialpatriotskega tabora govoričijo o poštenosti in časti ter sede v delavskih zbornicah, kamor so se pred brcami proletariata zatekli. In če se jim pove resnica v obraz, zacvilijo, da se jim krade čast in da se jih obrekuje. Fej!
Železničar.
Javno vprašanje na direkcijo državnih železnic.
Podpisana organizacija je dne 20. decembra 1923, opr. št. 45—23—24, poslala naslovu zahtevo, da se vlakospremnemu in strojnemu osobju nihalnih vlakov med Postojno in Rakekom zopet izplačuje odškodnina za kosilo in večerjo, ki je bila ukinjena z odredbo od 12. XII. 1923, št. 1231.
Vloga je bila pravilno kolkovana in kolek za odgovor priložen.
Do danes pa še nismo prejeli nobenega odgovora na to vlogo, niti se nam nis« vrnili koleki.
Ker se morajo po zakonu vloge kolko-vati in prilagati za odgovor, vprašamo naslov, kaj je naredil s tistim kolekom za 20 Din, ker še do danes ni dal odgovora.
Kam zaračunava od Italije plačane inozemske doklade, ker jih osobje, za katero se plačujejo, ne dobiva?
Ljubljana, dne 25. aprila 1924.
Društveno vodstvo Splošne žel. org. Jugoslavije.
Zalog. (Odgovor »Pravici« št. 15. glede naših razmer.) Gotovo bi se ne odgovarjalo, ali ker napada na vse strani, je dobro, da vidijo s kakšnimi sredstvi se agitira proti skupnosti železničarjev. Piše, da delamo v organizaciji samo to, da prirejamo veselice na Vevčah in pi-jančujemo, da potem prav pijani okrog cincamo. Zakaj ne greste v organizacijo? Zakaj samo kričite, namesto da delate? Ali imate še prepolne želodce? Zakaj kličete »Prometno zvezo«? Ali mislite, da vam ona nasuje polne vreče denarja? Kar se tiče razbijanja krajevne skupine, ni to nobeno razbijanje od vodstva, temveč od takih članov, kakršni ste bili vi, ki si mislite, da ako plačate par mesečnih prispevkov, da morate dobiti vsaj po 20.000 Din. Ako pa ni nič, potem se kliče »Prometno zvezo« na pomoč. Žalostno je to! Tovariši, progovni delavci! Ali mogoče mislite, da bodete s tem boljše živeli ako bodete delali namesto 8 ur 10 in več? Ali ne bi bilo boljše, ko bi dobili za 8 urno delo toliko, kakor dobite za 10- urno? Ali kaj, ko nimate nič zavesti v sebi, ampak samo klečeplastvo in hinavščino, misleč, da vas bode bolje upošteval vaš višji. Tovariši, stopite v organizacijo in ne samo govoričiti okrog, da z organizacijo ni nič itd. Postanite člani in delajte za organizacijo, pridite na sestanke in seje, kjer se lahko razgovorimo o vsem. Tudi prometno osobje se premalo zaveda, kaj mu je storiti, ker je vidno, da še ni potreba, da bi se vsi skupno borili proti naraščajoči bedi in
proti kapitalizmu. Toraj, železničarji, uvažajte in premislite malo, saj to je naša skupna briga in ne posameznika.
Trbovlje. Dne 11. maja ob 2. popoldan se bo vršil v Zagorju v gostilni D ernov-šek občni zbor »Splošne žel. organizacije«, podružnice Trbovlje z dnevnim redom: 1. Pomen in razvoj naše organizacije. 2. Volitev novega odbora. — So-drugi, vsi na občni zbor!
OKROŽNICA.
Vsem podružnicam »Splošne železničarske organizacije Jugoslavije« v vednost.
Že na občnem zboru 8. in 9. septembra 1924 so delegati poudarjali, da je 6-me-sečni rok za posmrtnino prekratek in da se mora podaljšati na eno leto.
Društveno vodstvo je na podlagi teh nasvetov in pripomb razpravljalo to zadevo v nekaterih sejah ter na seji 4. februarja 1924 sklenilo, da se rok t. j. čakalna doba za pravico do posmrtnine
podaljša na eno leto. To velja za vse člane, bodisi za stare ali na novo pri-stopivše.
Da je bil ta sklep društvenega vodstva na mestu, se je pokazalo na žalostnem in pač sramotnem slučaju člana Cestnika Jožefa od podružnice Ljubljana L, kateremu je umrla žena. Cestnik je dobil izplačano podporo, kakor predvideva pravilnik v znesku 500 Din — a je s tem dnem izstopil iz organizacije. Tako si je pomazal svojo delavsko čast Cestnik za borih 500 Din in pokazal, da je bil član le radi osebne dobičkaželjnosti ter je za žulje svojih sodrugov-železničarjev si pustil celo izplačati več, nego je sam plačal organizaciji.
To objavljamo vsem podružnicam in vsemu članstvu, da si ogleda tega »so-druga«.
Ljubljana, 28. aprila 1924.
Društveno vodstvo Splošne žel. org. Jugoslavije.
Internacionalni pregled.
Jujyoslatvije..
V	Senjskem rudniku v Srbiji se je dne 13. aprila vršil shod rudarjev. Govoril je s. Aleksa Rebrič iz Beograda. Obsodil je teptanje zakona o zaščiti delavcev ter pokazal, da je le močna organizacija rešitev ne samo za rudarje, nego za ves proletariat.
Položaj usnjarskih delavcev v Bosni je težak. Reakcija je v tej deželi na vrhuncu. Mezde so globoko ped eksistenčnim minimumom. Draginja narašča, a mezde se od 1922. leta niso zvišale. V skoro vseh delavnicah se dela 10 ur na dan. S tem se v pomanjkanju živeči delavci še bolj izmozgajo. Krivo vsega tega je pomanjkanje trdne organizacije.
Žrtva na postaji Senjski rudnik je postal železničar kretnik M. Vukovič. Prišel je med vagone, ki so ga zmečkali. Krivda leži v upravi, ker je rampa preozka in se ni mogel umakniti. A bo li ta uprava odgovarjala za to svojo človeško žrtev?
Kragujevac. Dne 15. aprila se je vršil občni zbor podružnice »Zveze delavcev kovinarske industrije in obrti v Kragujevcu. Izvoljen je bil nov odbor.
Subotica. V delavnici za rakve Stan-bić i Lastner so stopili delavci-kovinarji 31. marca v štrajk, ker delodajalec ni hotel ugoditi njihovim zahtevam. Po 14 dneh stavke je delodajalec videl, da so delavci kompaldni in odločni, da zdržijo do zmage, se je udal in zahtevam delavcev, povišanje mezde za 1 Din na uro, ugodil.
Iz Francij e-
V	Parizu je 30. marca t. 1. zborovala
2.	sesija 3. kongresa obratnih svetov pariške kovinske industrije. 280 obratov je bilo zastopanih po 500 delegatih. Kongres je razpravljal, kako vesti borbo in izvojevati boljše mezde. Pripravljalni odbor je predlagal, da se je ogibati delnih stavk, pač pa se pripraviti k velikemu enotnemu pokretu. Proti so bili, seve, anarhosindikalisti in reformisti. Velika večina je sprejela predlog pripravljalnega odbora, ker je generalna stavka edino sredstvo, ki zboljša mezde.
V	St. Etienne stavka 20.000 kovinarjev, t Roanne 17.000 tekstilnih delavcev, t Amiensu 5000 barvarjev in tkalcev. Vsa vladna moč je obrnjena proti stav-kujočim kovinarjem v St. Etiennu. Vrše se aretacije, razredna justica je aretirane takoj obsodila na štiri mesece zapora. 5. marca t. L je prišlo do demonstracije in je nastopila žandarmerija z revolverji. Ranjenih je več oseb. Tako buržuazna diktatura diktira povsod z vsem svojim aparatom — suženjstvo.
fiz Nemčije.
Korupcija pri reformistih. V borbi delavcev Ludvigovega pristanišča so voditelji ne samo sramotno izdali delavstvo, nego tudi pridržali nabrane podpore za anilinske delavce v Opavi. V septembru
1921 se je zgodila eksplozija v Opavi. Prisiljeni od članstva, je predsedstvo tovarniških zvez odredilo nabiranje za ponesrečence. Od tega nabranega denarja predsedstvo še danes ni izročilo namenu 600.000 mark. Ta denar so reformistični birokrati zatajili pohabljenim in gladu-jočim žrtvam.
France Kozar:
Žrtvenik svobode.
Sredi puščave zemeljske kroglje se spenja proii nebesni jasnini naš žrtvenik: Svobode.
Kadeč se od žrtev nebrojnih,
ki na barikadah
kri za Svobodo prelivali
v boju s krutim sovragom —
in ko so' stali v boju s smrtjo
pred vešali, pred sekirami, krogijami,
— in ki jih sežigal je
sredovekovni autodafe.
In ječe, to črno zidovje
ene same velike, ogromne
Sibirije, kjer skozi noč
šla je njihova Golgotska poi,
skozi katero je šlo z bolestjo tisoče
borcev, mučenikov proletarske ideje.
Kakor ena sama romarska pot
veličastne procesije,
katere je gloriola mučeništva
njihova srca, duhove
žarela in plamenela,
kakor mrtvece, ki gredo svojo
poslednjo življenjsko pot v grobove,
~ in samo za Tvoj vzor
Tvoj rešilnik lek: Svoboda!
Ti si jim bila bodrilka v obupu,
Ti si jim vžigala srca v boju,
Ti si jim kazala pot preko Golgote v deželo oaze.
Vzšel je prvi žarek na Vzhodu.
Samo irenoiek in žrtvenik začel je oznanjati: »Dovolj je!«
Kadi se žrtvenik, nakopičen s trupli človeškimi, ki z uporom, s krvjo so Tebi darovali: Svoboda.
Vendar: kmalu zasije solnce oaze, solnce vstajenja, in tedaj nam zaori pesem življenja.
Male vesti iz Rusije.
Za spoštovanje narodnih jezikov. Svet narodnih manjšin v Zvezi socialističnih sovjetskih republik je sklenil, da se uvede šolski pouk v materinem jeziku povsod tam, kjer je večina otrok ene gotove manjšinske narodnosti.
Proizvodnja sladkorja v Rusiji. V | preteklem letu je 110 sladkornih tovarn | izdelalo 22 milijonov pudov belega slad- I kor ja, 1,600.000 pudov kristalnega slad- • korja ter okrog 300.000 pudov surovega- | sladkorja, 7 sladkornih rafinerij je iz- ! delalo 1,500.000 pudov rafiniranega slad- j korja.
Proizvodnja premoga v Rusiji. Do- j
necki rudniki eo v letu 1922-23 proiz- ! vedli 15% več premoga kot v prošlem ] letu. Podobno je narasla proizvodnja j moskovskih in ostalih rudnikov, tako da j je popolnoma krita domača potreba, ker \ se uporablja v Rusiji za hišno kurjavo j drva in za železnice nafto.
Industrija papirja v Rusiji. Proizvodnja papirja v sovjetskih republikah je naraščala tako-le: 1920-21 1,500.000 pudov, 1921-22 2,500.000 pudov, 1922-23 \ 6,000.000 pudov.	;
Razvoj kemične industrije v Rusiji
Leta 1921-22. se je napravilo v ruskih tovarnah 10 milijonov pudov (1 pud rr 16.38 kg) kemičnih proizvodov. Leta 1922-23. 18,500.000 pudov v vrednosti 91 milijonov zlatih rubljev. V letu 1923-24* bodo proizvedle tovarne 30 milijonov pudov kemikalij.
Mile Klopčič:
Kadar množice ...
Oz zbirke sonetov človeka množice.}
O,	kadar pestre množice molčijo — uklonjeni so tilniki, pogledi strti — o, kadar bratje z brati so razprli, tedaj se tega mnogi veselijo.
A kadar množice kolneč besnijo in bratu brat pošepetava: »Črti, če nočeš zgodaj se ukloniti smrtih, in brezimenske množice črtijo,
tedaj kolneč že mnogi kes golčijo, a velemest obraz se plaho spači, sluteč razdobje velikih pobun.
i;,'	.
Množici pestri le upor enači.
Tedaj, kot on dejal je: dvoje strun bo zvonko dalo isto melodijo}
PROlETARSKfl KHlIŽHICfl.
I.	zvezek:
Pravljice iztoka
Ivan Vuk je zbral v tej knjgi 11 globokih pravljic iz vzhoda, katerih vire je čut, ko se je nahajal v ruskem ujetništvu. Vsak jo bo bral z užitkom.
It. zvezek:
Plamteči okovi
Zbirka revolucionarnih pesmi, ki so bile spesnjene v zaporih. Vsled svoje klenosti so bile že en mesec od policije zaplenjene. To nam dovolj kaže vrednost knjige. — V nobeni delavski družini, v nobeni knjižnici ne bi smele te knjige manjkati. Najlepše
prvomajsko darilo
sta ti dve knjigi, ki ju je izdala »Proletarska knjižnica«, ki bi jo buržua-zija najraje pogoltnila. Naroča se:
Proletarska knjižnica, Ljubljana, Marksov trg 2.
Vsaka stane nevezana 10, vezana v platno 20 Din.
Sodnigi, segajte po njih! Pomagajte s tem pri gradbi slovenskega Prolet-kulta!
Zveza občinskih delavcev in delavk za Slovenijo v Ljubljani sklicuje svoji izvanredni
občni zbor
dne 4. maja t. i. ob 9. uri dopoldne v prostorih »Delavskega doma«, Karla, Marksa trg 2, z dnevnim redom:
L Poročilo predsednika, tajnika, blagajnika in kontrole.
2.	Sprememba pravil.
3.	Volitev novega odbora.
4.	Bodoče naloge.
5.	Razno.
Vse člane se tem potom poživlja, da se občnega zbora zanesljivo udeleže.
Odbor.
Zadruga železničarski dom r. z. z o. z. v Ljubljani sklicuje za nedeljo dne 18. maja ob 8. uri v prostorih delavskega doma redni
občni zbor
s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo načelstva.
2.	Poročilo nadzorstva.
3.	Odobritev bilance za leto 1923.
4.	Dopolnitev načelstva.
5.	Razno.
Udeležba občnega zbora je za vsakega člana zadruge dolžnost.
Načelstvo.
Za tiskovni sklad »Strokovne Borbe« je daroval s. Deršek, Kočevje 5 Din; Hujan Franc 4.50 Din. — Sodrugi, posnemajte!
Lastnik: Zveza Neodvisnih Strokovnih organizacij za Slovenijo.
Odgovorni urednik: Vergelj Anton.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
Plavaj takoj članarino svoji strokovni organizaciji 1