Vprašanja okoli naše tehnične fakultete Boris Fakin Okrnjena Slovenija, ki tvori sestavni del Jugoslavije, v gospodarsko industrijskem in tehničnem oziru ne predstavlja več nekake celote, v katero se je razvijala pred osvobojenjem. Manjka ji hitra in direktna zveza z morjem, ki je prej omogočala cenejši uvoz in izvoz, ter dajala s tem naši industriji možnost razvoja. Po političnem preobratu 1918. leta, ko je bila pot do Trsta zaprta, je sledil dve leti kasneje še gospodarski preobrat, ko je rapallska pogodba skoraj popolnoma odrezala Slovenijo od morja. V teh razmerah in še radi avtarkične politike sosednjih držav, ki bolj ali manj zapirajo svoje meje, si je naša industrija našla nova tržišča na vzhodu države, tako da je postala Slovenija eden najbolj industrijskih predelov Jugoslavije. Potreba inženjerjev je naraščala, a možnost študija na tujih tehnikah je bila zelo otežkočena. Zato je razumljivo, da so prav slovenski industrijski krogi in slo- 180 venski inženjerji začeli z akcijo za tehnično fakulteto v Ljubljani. V resnici so bili tehnični tečaji, katere so se osnovali, prvi začetki slovenske univerze. Na račun reparacij in z vso podporo države se je v naslednjih letih razvila industrija tudi v drugih predelih Jugoslavije. Zdi se, da je v nujni borbi za trg slovenska tehnika Kmalu predstavljala preveliko možnost nadaljnjega razvoja slovenske industrije. In res so začele delovati najrazličnejše sile v smislu zaviranja tega razvoja. Že tukaj naj poudarimo, da mora naša borba in obramba kazati pred vsem našo zrelost v gospodarski politiki in politiki sploh, kajti od vseh tistih protisil v smislu zaviranja našega razvoja in slovenske industrije ter s tem jasno tudi slovenske tehnične fakultete, je morda najkrepkejša ona sila, katere smer je politična. To smo opazili že leta 1922/23, ko se je vprašanje, ali je tehnična fakulteta v Ljubljani sploh potrebna ali ne, pri sestavi državnega proračuna oficijelno pretresalo. Samo po ogorčeni zahtevi vse slovenske javnosti je ostala slovenska tehnika neokrnjena. Z neprestano borbo za obstoj, ki traja še danes, pa ji je bil poleg drugih nemogočih razmer onemogočen vsak napredek in razvoj. Velika večina slovenske javnosti je popolnoma desinteresirana, kar je tipično naše, in sploh pojma nima, da delajo na primer študentje kemije svoje laboratorijske vaje, ki trajajo dnevno osem do deset ur vseh osem semestrov, v vlažnih in nezdravih podzemeljskih prostorih, ki se pri ljudeh uporabljajo za premog in drva, in da je kemikom čim prej brezpogojno potreben — ker bodo inženjerji kemije sicer dobivali službe na Golniku — nov kemični institut (na pr. tak, kakršni so beograjski kemični instituti), ki bo ustrezal potrebam moderne kemije in najprimar-nejšim zdravstvenim določbam, ki so po zakonu za zgradbe in po zakonu za narodno zdravje točno predpisane, ki pa v delovnih prostorih, kjer so kemiki danes, niso bogsigavedi kako pedantno upoštevane. Nadalje je marsikomu neznano, da imajo na splošno vsi oddelki ljubljanske tehnike absolutno premalo prostora, premalo asistentov, laborantov in slug, da so profesorji v danih razmerah primorani žrtvovati študentom preveč časa, pri čemer trpi njihovo znanstveno delovanje. Malo kdo ve, da na pr. gradbeni oddelek potrebuje hidrotehnični institut, da tehnika sploh nima dostojne strokovne knjižnice in da je pri vseh teh razmerah danes ta jutri drugi oddelek v nevarnosti, da ga ukinejo. Trenutno so na vrsti rudarji. Zanimiva je v zvezi s tem izjava ministra, ko so ga letos v marcu obiskali zastopniki slovenskih študentov in ga vprašali, kako je s premestitvijo rudarskega oddelka v Ljubljani v Sarajevo. Rekel jim je, da za sedaj o tem nič ne ve. ali da „on je Sarajlija pa ako bi mogao da bi on to prvi učinio." Ostale težave, o katerih se je že toliko pisalo, so na kratko še te-le: šolnine, laboratorijske takse (ker so drž. krediti in dotacije, tako redne kot izredne, za ljubljansko tehniko skrčene na precejšen minimum, so ravno laboratorijske takse v primeri z ostalima univerzama razmeroma največje. Kemični institut na pr. ima svoj letni eksistenčni proračun. Kolikor ta proračun prekorači vsoto drž. letnega kredita, toliko morajo študentje plačati sami, da pride pač do kritja), odškodnine in v najnovejšem času nova tehnična uredba, ki predstavlja v svojem bistvu za naše razmere ekonomski numerus clausus. Zanimiva je statistika o rednih in izrednih kreditih, ki so jih v skupnem iznosu dobile vse tri tehnične fakultete v Jugoslaviji, in sicer beograjska od leta 1919/20 do leta 1934/35 38,914.662 Din, zagrebška 9,432.543 Din in ljubljanska tehnična fakulteta 15,556.683 Din. 13 181 Razdelitev rednih in izrednih kreditov za vsako leto posebej je razvidna iz naslednje tabele: Pri pregledovanju te statistike je treba upoštevati, da sta bili leta t919/20 tehniki v Beogradu in Zagrebu že bolj ali manj razviti in da sta imeli razmeroma dobre prostore itd., dočim se je tehnika v Ljubljani takrat ustanovila in bila brez sredstev, brez strehe itd. Zanimivo je primerjanje razdelitve teh kreditov na Srbe, Hrvate in Slovence, na pr. s točnostjo, s katero so ravno ti plačevali svoje davke. Leta 1931/32 so Slovenci plačali svoje davke s 97% točnostjo, dočim so Srbi v istem letu plačali svoje 182 davke le s 45% točnostjo. Vzporedno s tem pa se je v Sloveniji v tem istem letu izvršilo procentualno precej več rubeži kot v ostalih predelih kraljevine. Kakor je bolj ali manj razvidno že iz statistike, država do danes ni zgradila niti enega univerzitetnega poslopja v Ljubljani, tudi „provizorično" poslopje, v katerem je danes naša tehnična fakulteta delno nastanjena, je privatna last. Da bo kontrast popolnoma jasen, si takoj za temi prejšnjimi odstavki oglejmo socijalno strukturo Slovenije v zvezi z univerzo oz. tehniko. V Sloveniji je kmetov in delavcev nad 75%, če pa pogledamo, kdo danes študira na univerzi, povedo številke, da je do 80% otrok državnih in priv. uradnikov ter svobodnih poklicev s pridobitnimi sloji vred, a le 20% odpade na otroke kmeta in delavca. Če vzamemo našo tehniko, kjer so bremena največja, je slika sledeča: Otrok kmetov............... 97% Otrok delavcev............... 2,9% Otrok drž. uradnikov............ 58,9% Otrok zasebnih uradnikov.......... 28,5% Študija na tehniki so po ogromni večini deležni le otroci uradnikov in pridobitnih slojev, dočim je kmetskim in delavskim otrokom pot na tehniko skoraj popolnoma zapita. Ker je uradniški stan nastanjen povečini v mestih ali vsaj v večjih trgih ter živi na splošno v ugodnejših imovinskih in socijalnih razmerah kakor kmetski in delavski stan, nam gornja tabela hkrati kaže velik prepad med mestom in deželo. Po številu študentov cele univerze da 280.000 družin kmetov in delavcev . . . 400, 60.000 ostalih stanov pa........1300 študentov. Še nekaj številk o davkih, katere razmeroma težko prenašamo, posebno če upoštevamo pri tem vse ostale faktorje, kot na pr. da nad polovico žita uvažamo iz južnih krajev. Postavke so precej visoke, čeprav se mnogo razpravlja in pisari o davčni razbremenitvi, posebno kmet* in delavca. Agrarni delavci so plačali 1. 1931. 22 milj. Din; 1. 1934. le devet milj. manj. Kmetje zemljarine 1. 1931. 30'6 milj. Din; 1.1934. že 31'5 milj. Din. Delavci so dali 1. 1934. 40 milj. Din, to je največ od vseh stanov. Neposredni davki so znašali 1929. leta 205'2 milj. Din; 1934. leta 276 milj. Din. Na Slovenijo pride 8'02% vsega prebivalstva Jugoslavije, plačuje pa: 12% in še več neposrednih davkov, 18% trošarine, 13% taks in 20% banovinskih doklad. Nazaj pride letno le okoli 4—5%! Jasno je, da pri takem stanju in pri takih pogojih za študij na univerzi frekvenca slušateljev, posebno na tehniki, vsako leto pade za nekaj procentov. Naslednja statistika grafično prikazuje gibanje števila študentov na ljubljanski tehniki od leta 1929/30 do 1. 1935/36. v primeri s številom slušateljev cele univerze v istem razdobju. 13* 183 Pod rimsko eno je število slušateljev tehnike, pod dve število slušateljev cele univerze! Za večjo možnost primerjanja naj še pokažemo, v kakšnih odnosih so frekvenčne krivulje slušateljev vseh treh fakultet v Jugoslaviji. Pod rimsko eno je število študentov na ljubljanski tehniki, pod dve na zagrebški, pod tri na beograjski! 184 Te krivulje dado marsikaj misliti! Na noben način pa ne, da eksistira kakšna hiperprodukcija slovenskih inženjerjev. Hiperprodukcije vsaj pri nas še ni! To je le rafiniran šlager, katerega osrednjo melodijo vedno razločneje slišimo. Kdor pa vseeno verjame, da obstoja nadprodukcija slovenskih inženjerjev, naj upošteva sledeča dejstva: 1.) Nad dvatisoč inozemskih inženjerjev ..strokovnjakov" je zaposlenih po naših tovarnah, čeprav bi po z a k o n u ne bi smeli biti, ker nimajo našega državljanstva. In vendar imajo najboljša mesta in najboljše plače, ker so pač hkrati zaupniki tujega kapitala. 2.) Slovenija je danes potrebna, da se ji zgradi še nešteto cest, železniških prog (ena najvažnejših direktna zveza z morjem preko Kočevja), mostov, javnih objektov in naprav itd. Kako se nasprotuje tej potrebi.ki danes gotovo eksistira, kaže nekaj naslednjih statistik- A. Krediti za državna dela v dinarjih: Dela L. 1930 L.1931 L. 1932 Ceste Dravska . . . Jugoslavija . . 550.000 19,129 000 5,159,000 12,577.000 Mostovi Dravska . . . Jugoslavija . . 1,603.000 30,891.000 822.000 12,036.000 459.000 7,740.000 Zgradbe Dravska . . . Jugoslavija . . 41,898.000 24,972.000 40,789 800 Hidrotehnična dela Dravska . . . Jugoslavija . . 74.000 13,681.000 110.000 8,350.000 395.000 9,819.000 Dela za zavarovanje Dravska . . . Jugoslavija . . 103.000 4,361.000 57.000 6,375.000 6.000 6,379.000 Zamude, nova dela Dravska . . . Jugoslavija . . 6,061000 12.000 3,909.000 75.000 4,779.000 Inštalacije Dravska . . . Jugoslavija . . 9,640.000 273.000 8,709.000 4000 6,822.000 Ostala dela Dravska . . . Jugoslavija . . 27,512.000 347,298.000 1,274.000 69,508.000 940.000 88,905.000 Skupaj Dravska . . . Jugoslavija . . 31,452.000 455,528.000 7,590.000 161,237.000 5,289.000 169,563.000 V procentih pride na Dravsko banovino letno e-9°/„ 4-7 •/, »!•/• 185 B. Državne ceste: C. Železnice, zgrajene od leta 1922—1930 v kilometrih: Leto v Jugoslaviji v Dravski banovini 1929 1930 1931 1932 9,833.372 km 9,726.900 km 9,844 000 km 9,844.000 km 545.500 km 496.493 km 66.000 km 66.000 km Drinska ..... Dunavska .... Moravska .... Primorska .... Vardarska .... 6-0 5-3 350 20 10-0 74-0 1330 Skupaj: Jugoslavija . . . Dravska ban . . 265-3 (Opomba: Za zadnja leta državnega statističnega materijala še ni na razpolago!) Torej z zvišanjem kreditov za javna dela in z odstranitvijo vseh neupravičenih in v večini primerov tudi strokovno manj eksatnih inženjerjev iz naših obratov in tovarn naj se prepreči nadprodukcija, če sploh eksistira, n e p a s sistematičnim oviranjem študija na tehnični fakulteti! Slovenska tehnična fakulteta preživlja važno, a nič manj žalostno dobo. Važno v tem, da prihaja čas, ko se bo morala otresti slepega idealizma v lastni revščini in doseči z brezpogojnimi zahtevami zadostna sredstva, ki bodo odpomogla nemogočim razmeram. Ljubljanska tehnična fakulteta potrebuje: 1.) Novo dostojno matično poslopje. 2.) Kemični institut. 3.) Hidrotehnični institut. 4.) Dostojno knjižnico, muzej, instrumente. 5.) Več asistentov in slug. 6.) Sprejemljivo tehnično uredbo. 7.) Pred vsem višje kredite in dotacije. Vprašanje tehnične fakultete je, kot že rečeno, le del v kompleksu problemov, ki tvorijo skupno, že tolikokrat imenovano slovensko vprašanje. Naša borba mora biti torej strnjena in skupna v smeri, ki jo narekuje celotno slovensko vprašanje; biti mora socijalna, kulturna in politična, a predvsem se mora otresti slepe vere v kameleonske ideologije naših politikov, pa naj bodo ti doma na levi ali na desni ali pa nikjer. Naša borba mora dobiti zaslombo predvsem v ljudstvu, ki naj bo o vsem čim najbolje informirano. Le tako bomo uspeli in hkrati spoznali, da je hlapčevstvo dražje od žrtev. 186