IZ »OPREDELITVE« RUDOLFA HRIBERNIKA-SVARUNA
Kako se je kalila četa?
S številnimi rhajhnimi akcijami in ukrepi terz vztrajnim delom sta Šercef in Židanek priprav-ljala in kalila svojo četo za pomembne naloge, ki so bile pred njimi.
Manjše partizanske skupine in patrulje so nenehno odhajale celo v vasi, kjer so bili Italija-ni s svojimi posadkami, in od tam'prinašale orožje, razno vojaško opremo in hrano, ki so jo zbirali tamkajšnji aktivisti Osvobodilne fronte.
Večje patrulje so se spuščale z Mokrca tudi do železniške proge Ljubljana-Novo mesto in Ljubljana-Ribnica ter tam napadale italijanske železniške kontrolne organe ter rušile železni-ške naprave in trgale telefonske zveze.
Vse večja aktivnost Šercerjevih partizanov je Italijane močno vznemirjala. Da bi temu nare-dili konec, so vse bolj poizvedovali, kje je njiho-vo taborišče in koliko jih je. Po vaseh v podnož-ju Mokrca in Krima so se začeli pojavljati sum-Ijivi Ijudje, preoblečeni agenti in vohuni, ki so jih pošiljali Italijani. Najbolj predrzni med njimi so se spuščali celo v gozdove na Mokrcu pod pretvezo, da so gozdni delavci, lovci ali kaj podobnega. Večini od njih pa ni prav nič uspelo, ker jim Ijudje niso zaupali, partizani pa so jih prestrezali in jim preprečevali nakane.
Italijane sta še posebno vznemirila napad na Turjak, ki ga je Mokrška četa izvedla zadnji dan avgusta, in napad na njihovo enoto v Iškem Vintgarju, ko je hotela požgati nekaj počitni-ških hišic in planinsko kočo, da bi se maščevala za napad na njihove agente.
Ravno so hoteli izropati planinsko kočo in jo požgati, ko so jih nenadoma napadli partizani in jih pognali nazaj na Ig.
Dober teden dni po demonstrativnem napadu na Turjak je bil takoj po kosilu ukazan zbor cele čete, kar pa ni bilo običajno. Zato so borci takoj začeli ugibati, kaj naj bi to pomenilo. Kmalu so izvedeli, za kaj gre. Pred vrsto sta stopila ko-mandir in komisar. Komandir jih je nagovoril: »Tovariši, iz Glavnega poveljstva sva s komisar-jem dobila nalogo, naj se iz naše čete takoj izloči skupina borcev kot jedro bodoče Mokro-noške čete in naj jo takoj pošljemo v Mirensko dolino.« Borcem je tudi povedal, da je za ko-mandirja bodoče Mokronoške čete vodstvo v Ljubljani določilo Milana Majcna. Njegova na-loga je, da to skupino borcev takoj odpelje na njeno prihodnje območje delovanja, da se bo okrog nje zbrala bodoča četa.
Komandir je povedal še to, da sta s komisar-jem dobila tudi nalogo, naj pripravita tudi večjo skupino borcev, po možnosti Primorcev ali pa prostovoljcev, ki bodo takoj odšli na Primorsko. Ta enota naj bi postala jedro bodočih partizan-skih enot na Primorskem. Komandir je borce pozval, naj se vsi, ki želijo oditi na Primorsko, odločijo do drugega dne, kajti pojutrišnjem bo skupina, ki je namenjena tja, že morala oditi.
V zvezi s tem je komandir nato govoril o krivični rapalsRi pogodbi, po kateri je bila po koncu prve svetovne vojne Primorska z Istro in delom Dalmacije priključena k Italiji. Govoril je tudi o zatiranju in preganjanju naših Ijudi v Julijski krajini pod italijansko okupacijo in faši-zmom ter o težnjah ljudi iz teh krajev, da bi se otresli fašističnega jarma. Dejal je, da si lahko šteje v posebno čast vsakdo, ki bo kot partizan. prvi prestopil bivšo italijansko-jugoslovansko mejo ter ponudil roko bratom onstran meje in skupaj z njimi začel boj za to, da se bo krivična meja zbrisala za večne čase ter da se bodo zedinili vsi Slovenci.
Komandir je povedal še to, da bo primorsko skupino do meje vodil tovariš Daki kot izkušen borec in dober poznavalec terena in razmer, koder bo skupina potovala.
Drugega dne takoj po kosilu sta komandir in komisar postrojila četo, da bi se poslovili od borcev obeh skupin, preden odidejo. Spregovo-ril jim je komisar. Zahvalil se jim je za njihovo zgledno ravnanje, jim zaželel srečno pot ter jih zaprosil, naj tovarišem na Dolenjskem in Pri-morskem prenesejo pozdrave notranjskih parti-zanov.
Preden sta skupini odšli iz taborišča, je stopil iz vrste tovariš Majcen ter se v imenu vseh odhajajočih borcev zahvalil tovarišema Šercerju in Židanku »za njuno očetovsko skrbi in vode-nje« ter njima in vsem drugim borcem obljubil, da bo dal vse od sebe, da bi s tovariši na Dolenjskem čimprej organiziral močno Mokro-noško četo, da bo krepko udarila po Nemcih in Italijanih; znal bo maščevati svojega brata in starše.
Med pozdravljanjem sta potlej obe skupini zapustili taborišče in odšli vsaka svojo pot.