404
Kratkočasilo berilo.
Gradišče.
Narodska praviica.
Pred nekoliko leti mi je zapisal v „CeIjsko Slovenijo'% ktera pa je sedaj po odhoda rodoljubnih dijakov, zala mi majka!  — zamerla, dijak F. Ogradi, sledečo pravlico:
Pol ure od Gornjega grada stoji prijazen hribček, ki je po eni plati zidu podoben iz stermih gladkih pečin, na verhu in po celi drugi strani pa je z lepimi košatimi smrekami obraščcn. V eni uri komaj ta hribček obhodiš, kte-rega na eni strani tiho šumeči potok „Dreta", na drugi pa zeleni travniki in majhno polje obdajajo. Na tem griču so tri globoke votline, kterim pravijo „Ver(ačeu, eno globoko jamo „Zijavka" zovejo, zato menda, kajti kakor strašen zmaj proti nebu zeva. Marsikaj pripovedujejo od tega griča, ki se  ^Gradišče" imenuje.
Stala je nekdaj blizo tukaj grajščina, ki je mejila Stajarsko in Kranjsko, od ktere pa sedaj ni sluha ne duha, in ta grajščina je berž ko ne ravno na tem mestu stala, kjer sedaj „Gradiščea stoji. Odtergalo se je bojeda nekaj planine, kteri „Petelineku pravijo, in se na grajščino prekucnilo ter jo na veke pokrilo. Pozna se na planini ravno taka jama, da bi se ta hribček v njo prilegel. Ravno pod planino teče gori imenovani potok, ki je menda planino tako dolgo spodjedal, da se je od nje odtergala, ker je apneno kamenje celo kerhko. Da je pa tu grajščina stala, priča ime griča. Tudi najbližnejši kmet se „Zagradišnika imenuje, ker ima za gradiščem hišo in polje. — Ljudje pripovedujejo to-le pravlico: Po votlini „Zijavkau se pride v serce griča. Nekdaj je neki pastir v njo zlezel in v krasne izbe velikega poslopja zabredel. Tu najde mlade gospodične in pod zlato mizo, na kteri so kupi denarjev ležali, hudega černega psa, ki ga popasti hoče. Ali gospodične se pastirja usmilijo, ter ga rešijo in mu povejo, da bodo tako dolgo mogle terpeti, dokler jih neki kosec ne reši, potlej ga na verh peljajo in on srečno domii dojde. — Nekega jutra, ko je ravno ta pastir na bližnjem travniku kosil, pride ena tistih gospo-dičin, prinese polno ruto denarjev, ter reče: „Rosi, rosi !a Kosec  plah  ostermi  in  hoče  zbežati.    Gospodična pa milo
zavikne: wNesrečnež! kako lahko bi me bil rešil, ako bi bil z roko po rosi potegnil. Tako bodem mogla do sod-njega dne odreščenja čakatia. — Po teh besedah gospodična zgine, kosec se je pa po glavi butal, da je ni razumel.
Janko Vijanski.
405