J{                                Anton   Novačan:   Ljubljanski   feuilleton.                                 x
Anton Novačan:
Ljubljanski feuilleton.
Penatom pri «Kolovratu».
Grad vali na bregu pusto dolgočasje, sivo mesto spodaj dolga dolga vas je vse do kalne vode, ki bi reka bila, da je ni umetna roka ogradila.
Tu je ljudstvo skromno in uboga rado, vsakemu gospodu klanja se z naslado. Ker rodijo cesto in ob slabi hrani ženske tukaj niso cveti negovani, hitro gasne njih kipeče mladoletje. Moški so v buržuje preodeti kmetje. Tip koleba jim med severom in jugom, vsem je v licih še nostalgija za plugom.
Vse je tu umerjeno in trikrat strogo. Greha skoro ni, in če, ima nalogo, da ugladi pot čednosti in morali — tu so patri duše mož oblikovali. Hej, lepota, ogenj in svoboda mlada, cvetje naše vse pod kruto dogmo pada. Saj ima Ljubljana kloštre in kanale, parasite črne, velike in male.
Čas pobira dneve kakor težke kamne, tu življenja slike niso nič omamne. Bedo vidiš, lačno deco in delavce, mast ogreva le bankirje pesoglavce. V megli cinka tramvaj... Baba izklicuje časopise dnevne ... Branjevka vzdihuje za škofijo: «Jezus!» — in orehe tare, trudno brenka zvon s predmestne fare.
Narod ta je zgrešil davno svojo zvezdo, heroj tihi zgradil je kolibri^gnezdo. Od nekdaj mu dobro je srce ostalo in pa bujne domišljije — nekaj malo.
Tuj postopam po Ljubljani, ogle brijem, rogam se sam sebi in da čas ubijem, krenem v krčmo h «Kolovratu» — ker penati tega mesta so edino literati.
¦¦¦¦¦¦¦¦»«*¦¦¦¦¦»»¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦•¦»»«•¦#»*•»¦*¦¦«¦¦»¦¦»¦»¦»¦»*¦¦¦¦¦¦¦»*»¦«*¦¦¦»»¦¦¦¦¦¦¦¦*¦¦¦¦¦»¦¦¦«¦¦**»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦«¦¦¦¦¦¦¦
—   685   —