77 Deželni zbori. 2. dne t. m. so se začeli deželni zbori. Začetek povsod je bil z govori predsednikov, ki so večidel želje izrekovali, da bi letošnji zbor bil plodnejši od lanskega; sledile so povsod naznanila predlogov vladnih in odborovih, preiskave novoizvoljenih poslancev itd. Važno je le to, da ces. namestnik v Gradcu je zboru naznanil, da letos ne bo nobenega deželnega zbora več. Hladnokrvne so bile dosihmal povsod obravnave, le — v ljubljanskem zboru je vihralo že brž v prvih sejah. Deželni zbor v Ljubljani. Prvo sejo, vpričo Njih ekscelencije cesarskega namestnika gospod barona Schloissnigga, svetlega knezo- škofa gospod dr. Jer. Vidmerja, 27 poslancev in obile* množice poslušavcev, začel je deželni glavar gosp. baron Codelli z ogovorom, rekši, da snidei se je zbor v resnobnem času; sivi oblaki krijejo politično obzorjef mir — glavna podlaga tečnega razvitka — nikakor ni zagotovljen; toliko veča je tedaj potreba, da svoje domače , notranje zadeve prevdarjamo edini in mirni. S trikratnim klicem na slavo Njih Veličanstva cesarja se končd predsednikov govor. Potem naprosi žl. gosp. Lan-ger-ja, naj, kot najmlajši poslanec, bode danes pisatelj zapisnika. — Prvo delo zborovo bilo je preiskanje volitve, po kteri je bil g. Luka Svetec lani v Kočevji za deželnega poslanca voljen. (Gosp. Svetec zapusti dvorana za ta čas.) Gospod Ambrož v imenu deželnega odbora poroča, da gosp. Svetec je bil pravilno izvoljen in nasvetuje, naj se ta volitev potrdi. Gospodje poslanci Brolich, K ro mm er in D er bit s ch nasprotujejo po-trjenju, dr. T o man, dr. Zupan in dr. Bleiweis zagovarjajo. Gosp. Brolich pravi, da je pregledoval vse statuse in dislokations-ausweise kranjskih uradnikov, pa Sveteca ne najde nikjer v definitivni (trdni) službi, — pobaral je 15 in še več §§. deželnega volitnega reda, pa nobeden ne govori za-nj! Svetec — pravi dalje — je sicer zdaj časten mestjan kočevsk, pa takrat, ko je bil za poslanca voljen, ni še bil; ne sklada se z njegovo vestjo, da bi to volitev kar naravnost potrdil; preišče naj to reč poseben odsek. Al k nesreči je g. Brolich poživljal se na §. 13. dosihmal še veljavne srenjske postave od leta 1849, misleč, da je voda na — njegov mlin. S tem §. pa podrl si je sam ves svoj pre-vidik, ki ga je pred zidal. — Ko se je g. dr. Zupan ustavil zoper odsek, ki naj bi Svetcevo volitev še enkrat preiskaval, želi gosp. K r o m m e r izvediti: ali je bil Svetec v trdni cesarski službi in kočevski mestjan že takrat, ko je bil za poslanca voljen? —Na to poprime g. dr. To man besedo in opiraje se na §. 13 srenjske postave, ki pravi, da „uradnik je srenjčan tam, kjer po službi svoji ima stanovitno stanovališče", bere dekret Svetcev, ki ga 1. 1861 kliče v definitivno ustanovljeno službo c. k. okr. adjunkta v Kočevje; potem se poživlja na to, da deželni odbor ne more si še ožjih oklepov delati kakor jih postava dela, — Kočevarji so ga volili z veliko večino in s tem očitno pokazali, da prav njega hočejo za svojega poslanca imeti, — da mora nasprotovanje zoper volitev njegovo se opirati na kak skriven vzrok, ker je Svetec mnogozaslužen mož na polji slovstva slovenskega. Dr. To man tedaj priporoča sprejem odborovega predloga. — Zdaj se vzdigne g. Derbitsch in govori zoper veljavnost volitve, pa obžaluje, da mora zoper Sveteca govoriti, ki bi bil gotovo delavna moč v zboru, al postava — pravi — mu gre čez vse, namreč srenjska postava od 24. aprila 1859v Al čmu si je g. Derbitsch sam delal to bridkost? Cmu je staro kopito Bachove postave, ktera nikdar nikoli ni veljave imela, celo iz Kranja seboj nesel? Requiescat in pace! —- naj bi bil raji rekel in — žalosti bi mu ne bilo treba bilo. — Po gospod Derbitschu poprime dr. Bleiweis besedo in (slovenski) govori za Sveteca zoper govornike nasprotne. On ne more začudenja za-treti, da — prav nasproti znani prislovici — ravno uradniki govore zoper uradnika, ter pride v govoru svojem do tega, da pravi: če vprašamo Hrvate, kjer je g. Svetec uradnik bil, ali spada doli v njih srenjo? reko nam, da ne, — in tu na domači zemlji zopet slišimo glasove, da tudi naš ni! Res žalibog, da se tako spolnujejo Prešernove besede, po kterih dežela naša „ima grob komej za nas." Bodimo postavni, pa tudi pravični! Leta 1861 smo enoglasno potrdili g. Jombarta za poslanca, ki takrat še avstrijansk državljan ni bil, in zdaj se tisti gospodje, ki so takrat o postavi molčali^ upirajo zoper Svetca, ki ima deželanstvo naše in postavo cesarsko za-se. Kar je enemu drago, je drugemu pravo! — to naj velja povsod. — Zdaj vstane gospod Krommer in pritrjuje, kar sta gospoda Brolieh in Derbitsch govorila; večkrat med njegovimi besedami nastane vihar, ki se pa zopet vleže. Svetec — pravi — ne more potrjen biti, ker ni definitivni uradnik in ker ni bil srenjčan kočevski, ko je bil voljen. Res je sicer, kar je dr. Bleiweis rekel, da s g. Jombartom je bila taka; al kar smo enkrat nepostavno storili, ne smemo storiti vdrugo, vtretje itd. On je zoper volitev. — Gosp. dr. Zupan pravi nato, da bi ne bil več govoril, ako bi ne bili govorniki v eno mer povdarjali, da ni postavno, da potrdimo Sveteca, ako biti gospodje po svoje ne bi tolmačili postav in na take peščene tla bi ne bili zidali palač na sapo. Potem izpeljuje na dalje, da §. 13 srenjske postave ne govori nič o defenitivnih ali nedefinitivnih uradnikih, edino to pravi, da uradnik mora v srenji imeti stanovitno stanovališče. In prav ta §. spričuje veljavo Svetčeve volitve in neve-ljavo vsega, kar sta gg. Brolieh in Krommer govorila. Gosp. Derbitsch pa s svojimi §. ni celo nič dokazal, ko se je nanašal na postavo od leta 1859, ki je bila že mrtva, ko se je rodila. — Ko je g. dr. Toman že govoril o postavi indigenata hrvaškega, — o vesti, ki navdaja vse poslance in ne le nektere, in je g. Derbitsch še odgovoril na opombo dr. Bleiweisa, da v zboru sedijo le poslanci in ne uradniki, je povzel Še g. Ambrož kot poročevavec vse govore in vprašal, koga bi v naj-večo zadrego pripravili, ako bi ne sprejeli Sveteca? Gotovo le volivce iz Lašic, Ribnice itd., da bi morali še enkrat voliti. — Po vsem tem poprime besedo gospod cesarski namestnik baron Schloissnigg ter reče, da ni ga bila volja govoriti o tej pravdi, ktera popolnoma spada v opravilstvo deželnega zbora, pa silijo ga ne-kteri govori, ki jih je ravnokar slišal. Pred vsem reče, da deželni zbor ne more postav, če tudi so pomanjkljive , preminjati samovoljno; to se more zgoditi le po ustavni poti. Rekli so dalje nekteri govorniki, da volitev gosp. Sveteca ni postavna. Jaz ne vidim o tej volitvi nobene nepostavnosti (živi pravo-klici v središču). Gosp. Svetec je v Kočevji v ces. službi in tam ima svojo stanovitno stanovališče. (Pravo, pravo!) Res je, da vlada ga more kam drugam prestaviti, al tako more tudi vsacega druzega uradnika. Gospod Svetec opravlja trdno službo, in ko je bil voljen, vžival je pri uradnikih tako imenovano dobrotno leto. Nikjer tedaj ne vidim nikakoršne nepostavnosti pri njegovi volitvi. (Pravo, pravo!) — Potem je sledilo glasovanje; ves zbor je potrdil volitev gosp. Sveteca, le gospodje Brolieh, Krommer, Derbitsch in pa Lukmann — ne. Brž potem gosp. Svetec za deželne poslance predpisano obljubo stori. — Kmali potem je bil z žl. gosp. Lan-gerjem vred za pisatelja zapisnikov na 14 dni izvoljen. — Cesarski namestnik naznani, da ministerstvo izročuje deželnemu zboru v drug posvet srenj s ko postavo. — V skrivni seji, ki je bila ta dan, je bilo sklenjeno, da gosp. Miroslav Vilhar, po naznanilu c. k. deželne sodnije zavoljo tiskarnega hudodelstva v „Na-preji" obsojen, ostane deželni poslanec, ker ona sodba nima dosihmal še pravne veljave. V drugi seji deželnega zbora, 4. sušca, se gg. Kozlerju in Lokarju dovoli vsakemu 14 dni odpusta. Na to oznani gosp. predsednik, da je po deželni vladi prišel od ministerstva nov načrt za občinsko (srenjsko) postavo, ker lani izdelana ni potrjena, in nasvetuje, da bi se izročil v posvetovanje ravno tistemu odseku, ki je bil lani za to reč izbran. Zbornica pritrdi in gospodje: grof Ant. Auersperg, baron Apfaltern, Ambrož, dr. Zupan, dr. Toman, dr. Bleiweis, Koren, Zagorec in Golob prevzamejo svojo nalogo. Potem je gosp. žl. Strahl bral sporočilo deželnega odbora, v kterem ta na drobno odgovor daje za svoje djanje in ravnanje od 1. januarja 1863 pa do 1. marca t. 1. ter tudi razklada, kako se je godilo tistim sklenitvam in prošnjam, ki so od lanskega deželnega zbora sklenjene ter vladi bile na potrjenje predložene. Odkritosrčno milovanje, da je tako silo malo obveljalo, kar je lanski zbor sklenil, odmeva se skozi in skozi po tem sporočilu; prava žalostinka je deželnemu zboru. — Ko je bilo to branje dokončano, poprime g. dr. Toman besedo ter govori, mnogokrat z glasnimi pravo-klici spremljan, da si ne more kaj , da ne bi izrekel svoje žalosti danes, kakor na dan žetve za tisto, kar je lanski deželni zbor posejal. Pusto je bilo — veli — polje narodne svobode, napredka, blagostanja; bilo je gosto zaraščena celina, in hrepenelo je vse potem , da velikodušni cesar zakliče narodne sinove, obdelavat to celino. In zares sklical jih je z oktoberskim diplomom in februarskim patentom na to delo. Zbrali so se deželni zbori in državni zbor. Prišli so radovoljni, goreči7 pripravljeni žrtovati se za občni blagor. Prvo leto so samo vzorali in pripravili si orodje, da bodo drugo leto sejali. Sejali so zdravo , čvrsto seme. Al da bi seme obrodilo, treba je blazin življev od zgorej. Ali nisma — reče — poštenega semena sejali ? Ali smo morda metali zrnje čez naše, nam pristojne meje? Ali se seme z našo zemljo in podnebjem ni skladalo ? Nadjali smo se, da privejejo ugodni življi od zgorej. Pred nami je zdaj poročilo deželnega odbora, in mi smo iz ust enega častitega souda njegovega ravnokar slišali, da smo toliko dosegli, ko — nič. Naj tedaj izrečemo danes tukaj svojo žalost, o tem izidu, da se sliši gori do naj-višega mesta, do vladnikov osode naše; morebiti bodo drugikrat mehkejši našim prošnjam. Bati se je, da ne samo žalost, ampak da tudi strah obuzame slehernega državljana, kadar smo v ugodnih okoliščinah, v mirnem času tako malo želi, kaj ko bi se pooblačilo, in bi privihrale vojske, ki svobodnemu razvitku niso mile! Govornik omeni potem, kaj smo dobili potrjenega od vlade, da je dovoljenje pasjega davka za Ljubljano, potlej naredba zastran požiganja ljubljanskega mahu in postava, kako se imajo narejati in zdržavati cerkvene in duhovske poslopja, — to je vse, kar nam je vlada to pot potrdila. On se čudi, da vlada zastran postave, ali se ima in kako se ima odpraviti cerkveni patronat, pričakuje od deželnega zbora, da naj ta stori prvi predlog, ker se je potem bati, da bo ta predlog že v načelu zoper vladine misli, pa bi potlej vse delo prazna bilo. Čudi se tudi, kako vlada zastran loterijskega posojila mora reči, da ga zato ni dovolila, ker ni čisto gotovo , ali bo se ž njim zaklad za gruntno odvezo v 50 letih popolnoma odložil ali ne. Govornik misli, da tak vzrok ni noben vzrok, ker se Še ne more trditi, ali bodo v petdesetih letih državne razmere še take, kakor danes —. — Pri teh besedah zakriči g. Dežman (česar se nobeden ni nadjal), naj gosp. predsednik govornika zavrne „k predmetu." Ko potem začne še razkladati, da se je gosp. Toman v besede spustil, ki so na tem mestu odveč, kjer grž le za volitev odseka, je dr. Tomana pravična nejevolja obuzela, ter je umolknil, čeravno mu predsednik ni besede odtegnil. — Po sklepu deželnega zbora se je potem to odborovo poročilo izročilo na prevdarek posebnemu odboru 5tih udov, med kterimi je gospod dr. Toman dobil največ glasov. — Gosp. cesarski namestnik povzame potem besedo in razjasnuje nektere točke g. Strahlovega izvestja in dr. Tomanovega govora ter pravi, da do pičice vsega, kar na Dunaji hočejo, on tukaj ne more vediti, — da 78 najbolj njemu je žal, da cestna postava ni gotova itd. Na Dunaj i pa je vlada tudi večkrat v zadregi, kako bi prav storila vsem deželam. Al za to, da zdaj ni vse po volji si. deželnemu zboru, naj nikakor ne obupa, ampak marljivo naj dela na prid deželi. (Glasni pravo-klici!) Dr. B1 e i w e i s nasvetuje potem v imenu deželnega zbora, naj se Jožefu Pokornu, 401etnemu služabniku v tukajšnji nornišnici, iz milosti podari 100 gold., za to leto in za vsako leto do njegove smrti iz bolniške zaklade. Brez vseh besedi dovoli zbor enoglasno to miloščino. — Nazadnje se je še denarski (finančni) odbor Stih udov izvolil, in s tem je bila seja končana. V pondeljek je bila tretja; o tej pa drugi pot. 79