OB SEDEMDESETLETNICI AKADEMIKA FRANCA JAKOPINA
Akademik Prane Jakopin je dopolnil sedemdeset let tako rekoč ob koncu vročega slovenskega poletja 1991. Rojenje bil 29. septembra 1921 v Dramljah pri Celju inje preživel prvih dvajset let še v prvi Jugoslaviji. Osemindvajsetleten je nato postal asistent za ruski jezik v Seminarju za slovansko filologijo, potem koje končal študij slavistike, primerjalne indoevropeistike in narodne zgodovine na ljubljanski univerzi že v prvih štirih letih druge Jugoslavije. Leta 1953je bil povabljen za lektorja slovenščine v Göttingen in se tam hkrati spopolnjeval v splošnem in slovanskem jezikoslovju. Podobno seje spopolnjeval leta 1959 v Krakovu in Varšavi v polonistiki, leta 1963 in 1969 v Moskvi v rusistiki ter leta 1973 in 1978 v Minsku v belorusisuki. Svoje znanje in poznavanje slovanskega sveta in različnih metod pri obravnavanju jezikoslovne problematike je vrh tega dopolnil z večkratno udeležbo na tečajih ruščine, bolgarščine, makedonščine, češčine, lužiške srbščine in romunščine. Vmes je iz asistenta za ruski jezik napredoval leta 1960 v predavatelja in leta 1966 v višjega predavatelja, uspešen zagovor doktorske disertacije z naslovom Poglavja iz slovenske arürcponinüje leta 1978 pa mu je naslednje leto prinesel naziv izrednega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Kot tak je med drugim gostoval na univerzah v Celovcu in Trstu. Leta 1983 je postal znanstveni svetnik, ko je prišel za upravnika na Inštitut za slovenski jezik FYana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, pri čemer velja posebej izpostaviti še njegovo sodelovanje v pravopisni komisiji ter predsedovanje glavnemu uredniškemu odboru Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v zadnjih petih letih. Leta 1987 je postal dopisni, leta 1989, ko seje upokojil, pa tudi redni član SAZU.
Opus akademika Jakopina obsega dolgo vrsto ocen, poročil, razprav in knjig. Objavljati je začel zelo zgodaj. Leta 1955 je po vrnitvi iz Göttingena objavil svojo prvo razpravo že v prvem letniku Jezika in slovstva, čigar glavni in odgovorni urednik je bil pozneje v letih 1970-73, hkiaü pa je tedaj začel objavljati tudi v Slavistični reviji. Mimo teh dveh revij prinašajo veliko njegovih razprav zlasti zborniki predavanj in simpozijski zborniki Seminarja slovenskega jezika literature in kulture.
Zelo raznoteri so pri tem naslovi Jakopinovih slovenističnih razprav: O v in u v slovenski knjižni izreki (JiS 1), K izgovoni končnega in predkonzonantičnega I (JiS 2), Rabapogc^nih veznikov (JiS 6), O glagolskih naglasnih dubMah (JiS 8), K uvrstävi moških samostalnikov na -r (JiS 9), Sklanjatev moških samostalnikov na -r (Jezikovni pogovori, 1965), O akcentu slovenskega glagola (Jezikovni pogovori, 1965), Slovenska dvojina injezikovne plasü (JiS 11), Akcentske in morfološke dublete v slovenskem pesništvu od Prešerna do danes (SSJLK 3), Substanüvizacija pridevnikov v slovenščini (SSJLK 5), Nekaj značilnosu najfrekventnejših slovenskih priimkov (Wiener Slavistisches Jahrbuch 21), Priinvek Šker^ v sestavudanašnjihslovenskihpriimkov (Lingaistica 15), Vprasargenaglasevary a priimkov v slovenščini (OnomasUca jugoslavica 6), Struktura slovenskih priimkov v statistični osuetlitui (SR 25), Osebna imena na Slovenskem ob prehodu v 16. stotere (SSJLK 20), Zum aktuellen Stand derSlovenistik (Sprachen und Literaturen Jugoslaviens, Wiesbaden 1985), O nalogah slovenske sodoängvistike (Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem, 1985), Jezikovna in pisna adaptacija imen v slovenskih besedilih 16. stoletja (Družbena in kulturna pxxloba slovenske reformacije, 1986) in SloveT\ski hyizni jezik in ryegov slovar (SSJLK 27).
83
Naslovi Jakopinovih rusističnih razprav so videti bolj poredki:
Vprašanje norme v sodobnem ruskem knjižnemjeziku (JiS 7), Ruski pravopis na ra2potju (JiS 10), Vprašanje norme in kulture ruskega knjižnegajezika (JiS 20) in Najpogostejši ruski priimki in vzhodno krščanstvo (Znanstveno srečanje ob tisočletnici pokristjanjenja Rusije, 1990).
Zato pa je več slovenistično-rusističnih tem: K tipologiji slovenskega in ruskega glagola (SSJIK 2), O deležu ruskih elementov v razvoju slovenskega hyiznegajezika (SR 16), Glagoli premikanja v slovenščini in ruščini (SSJUC 7), Primeijava adaptacije tigega besedja v ruščini in slovenščini (JiS 17), Slovensko^russkie akcentnye otnošenija iihrol' v izučenii russkogo Jazyka slovencami (Linvističeskie osnovy i metodičeskie problemy interferencii pri izučenii russkogo jazyka slayjanami, Sofija 1973) in K vprašargu ruskih Jezikovnih prvin v slovenščini (SSJLK 15).
Te teme se razvijajo tudi v širše slavistične teme: K vprašanju substanävizacijepridevniških besed v slovanskih jezikih (SSJLK 9), Župančič in leksikalni slavi2mi v slovenskem knjižnem Jeziku (Oton Župančič. Simpozij 1978), K vprašargu slavizmov v slovenskem kryiznem Jeziku (Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1982), Pleteršrukov slovar in sočasno slovansko slovarcpisje (Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1983), Poskus Jezikovne prtmeijave odbmkov iz slovanskih medicinskih besedil (Medicinski razgledi 23), Stilne oznake (kvaüßkatorji) v slovenskem in drugih slovanskih slovarjih hyiznega Jezika (SSJLK 22) in Jezikovna oznaka slovanskih medidnskih odhmkov (Slovenski jezik v znanosti 1).
Posebno obsežno je naposled področje Jakopinovih razprav iz zgodovine slovenlstike in slavistike: Vatroslav Oblak. Ob stoletnici rojstva (Celjski zbornik, 1964), Vprašanje beloruskega Jezika in Jezikoslovja (JiS 15), Jan BaudDuin de Courtenay — slovenski dialektolog (1845-1929). Ob stoLetruci prvega obiska v Shveniji (SSJLK 8], Pogled na starejše in novejše obravrmve slovenskegaj^ika (SJLK 1974), Krog Nahtigalovih korespondentov —Jezikoslovcev inJUologov. Nahtigahv prispevek slover\ski znanosti in kulturi. (Nahtigalov zbornik. 1977), Albanološke studye Rqjka NahOgala (JiS 23), Kcpitarjevo izročilo v Miklc^ičevem delu (SSJLK 16), Rajko NahOgal (1877-1958) — imenoslovec (Vtora jugoslovenska onomastička konferencija, Skopje 1980), Miklošičev pomen za slovansko imenoslot^ (cb devetdesetletnici smrW (Četrta jugoslovanska onomasučna konferenca, 1981), Kopitar in stouoTTsfcaJiJoIpgii/a (Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1981), Miklošič in rgegovi sUx)enski učenci (SSJLK 17), Jernej Kopüar in romunščina (Radovi 5. jugoslovensko-rumunskog simpozijuma, Beograd 1982), Pohlin in Gustman kot leksikografa (Leksikologija 1 leksikografija, Sarajevo 1988), Tine Logar — slovenski dialektolog injezikovni zgodovinar (Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja, 1989), Jan Baudouin de Courtermy w J^zykozrmwstwie sfoiuensfcim (Jan Niecisfaw Baudouin de Courtenay a lingvistyka swiatowa. Varšava 1989), Fran Ramovš kot imenoslovec (Razprave SAZU. Razred za filološke in literarne vede 13), Miklošičev pomen v zgodovini slavistike. Ob stoletnici njegove smru (JiS 36) in Delo FYana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti ^Jezikoslovni zapiski 1).
Med knjigami, ki jih je akademik Jakopin objavil, je ob delu s tujci najprej nastal Učbenik stouenščine za tu/cev štirih jezikih v izdaji Izseljenske matice leta 1962. Za delo s študenti ruščine so nato nastali Sodobni ruski presni teksU z Jezikovnim komentarjem (1964) ter Rusko-slovenski šolski slovar (1965). Posebno mesto med temi deli zavzema Slovnica ruskega kryiznegajezika (1968), ki poglobljeno, predvsem pa sodobno obravnava snov in kije v marsičem pomagala prenoviti tudi slovensko slovničarstvo. FYanc Jakopin je nadalje soavtor Jezikovnega priročnika za napovedovake (1971), Leksikona Cankarjeve založbe (1973 in 1988) in Slovenskih krcyevmh imen (1985).
Posebej pa je potrebno imenovati Jakopina organizatorja znanosti. Ves čas od začetka je član pripravljalnega odbora Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, in ko je bil leta 1977 šestinpetdesetleten že cuaigič predsednik tega odbora, je uvedel pomembno novost v obliki organiziranja uvodnega mednarodnega znanstvenega simpozija, tedaj
84
posvečenega stoletnici rojstva Rajka Nahügala. Simpozija se je udeležilo veuko uglednih znanstvenikov z vsega sveta in njihove referate je še isto leto izdal v Nahtigalovem zborniku. Podobno je bil tudi urednik zbornika predavanj X111. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (1977), zbornika referatov s Četrte jugoslovanske onomastične konference (1981), Razprav o slovenskem jeziku Jakoba Ri^erja (1986) in Zbornika razprav iz slovanskega jezikoslovja Ttnetu Logarju ob sedemdesetletnici (1989).
Še več del je izšlo v Jakoplnovem souredništvu, pogosto pa tudi na njegovo pobudo: Obdobje rxmiantike v slovenskem jeziku, kryizevnosü in kidtun. (1981), Obdobje realizma v slovenskemjeziku, književnosu in kulturi (1982), Obdobje simbolizma v slovenskemjeziku, kryizevnosti in kulturi (1983), Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosu in fcuüuri(1984), Slovar slovenskegakrgižnegajezikalV{l985), Družbena in kuUuma podoba slovenske reformacije (1986), Besedišče slovenskega jezika III (1987), Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura (Obdobja 8), Ravenski pravopis 1. Pravila (1990) in Slovar slovenskega knjižnegajezika V(1991).
Akademik Jakopin je začel svojo znanstveno pot kot učenec dveh znamenitih učiteljev: slovenista Frana Ramovša in rusista Rajka NahUgala. Ta dva sta mu dala trdno podlago in strokovno širino za nadaljnje razgledovanje po slovanskem svetu, vzgojila pa sta ga tudi v ljubezni do dveh sicer sorodnih slavističnih ved, slovenistike in rusisUke. Ta dvojnost mu je pomagala presegati zaprtost v izključno slovenistlčne ali rusistične teme, delo s tujimi slovenisti in domačimi rusisü pa gaje napotilo tudi na to, daje diahrono primerjanje jezikov, ki sta ga gojila učitelja, kmalu začel dopolnjevati z njihovim sinhronim soočanjem. Svoje delo je pri tem vedno opravljal s trezno prodornostjo, s podkovanostjo v stroki in razgledanostjo v njej, predvsem pa z zgledno strpnostjo do starejših in do mlajših, do svojih učencev, kar je pogoj za organski in vsestranski razvoj znanstvenika in znanosti, kiji služi. Ne nazadnje je Jakopinovo upravnlštvo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša sprostilo delovno ozračje, spodbudilo nadaljnjo strokovno rast sodelavcev, sprožilo uvajanje nove, računalniške obdelave jezikovnega gradiva.
Vlado Nartnik
85