SLAVKO   JUG,  VERZI
Poezija kot življenjski kredo naj bi težila k temu. da kar najbolj kompleksno in v različnih odtenkih, ki se dajo izraziti le v poeziji, razkriva komunikacije ustvarjalne zavesti s konkretno resničnostjo. Te komunikacije so si tako različne, kakor so si različni posamezni subjekti pesniškega dejanja, v celoti pa jih lahko razdelimo na dve možnosti. Lahko gre za nesporazum ustvarjalne zavesti z resničnostjo, za tak ali drugačen upor zoper njo, ali pa za samozadovoljni konformizem. V prvem primeru so vsebinski pretresi in spoznanja vsekakor pomembnejši in usodnejši kot v dragem, zato tudi poezija, ki bazira na njih, kaže usodnejša znamenja te resničnosti in je torej kot medij odnosov med zavestjo in resničnostjo vsebinsko bogatejša in dragocenejša kot v drugem primeru,   za   katerega   je   značilna   prilagodljivost   ustvarjalne   zavesti   danosti.
943
zato pesniški akt ne more razkrivati njenih krvavih prizadevanj po ohranitvi svoje pozicije, ker je v njej tudi tako nič ne ogroža. Zato navadno izraža periferna spoznanja, ki ne izhajajo iz eksistenčne prizadetosti ustvarjalne zavesti, iz bitnega prostora človeške akcije, temveč se zadržuje v meglenicah fikeije in nemoči.
Če nam je Slavko Jng s svojo prvo zbirko Dobro sonce zvečine posredoval prav to. nazadnje opisano pozicijo v svetu, pa nam pričujoča knjiga* razkriva, kako se pesnik krčevito trga iz vezi fikeije in prilagodljivosti, skušajoč izoblikovati novo. mulce uporno stališče do konkretne stvarnosti, kar dokazuje, da razpolaga avtor z vrsto dragocenih izkušenj o njej. Vendar pa se v njih literarni upodobitvi pogosto skriva tudi samoprevara. zlasti kadar skuša pesnik z eno kreativno plastjo prerasti okvir, ki mu ga določajo ostale plasti literarnega akta (npr. s formalno domiselnostjo šibko doživetje). V tem je še zmerom usodni nesporazum Jugovega pesniškega sveta. Jug zunanjo resničnost zaznava preveč parcialno, zato je ta svet premalo kompleksen, in resnica, ki jo izpoveduje, pogosto ni prava resnica tega družbenozgodovinskega trenutka, temveč le njen dokaj  nebistveni del.
V /birki. obsegajoči pet ciklusov, prevladuje meditativna lirika, ki jo zvečine označuje prepletenost z motiviko iz narave (ciklus Skozi dež, Grenke jagode in Gora na srenj, vmes pa je zasejana tudi kaka impresija. Ta del Jugove poezije, z nekaj izjemami, kjer je pesniško doživetje posledica globljega duhovnega konflikta s stvarnostjo in kjer se intelektualna in čustvena komponenta tega doživetja srečno ujameta in zaživita v organskem sožitju, sodi že zaradi apriorno neizrazitega razmerja med avtorjevo ustvarjalno zavestjo in resničnostjo k slabšim  stvaritvam v zbirki.
Jugov a refleksivna lirika ne posega v globino eksistenčnega napora zavesti, v imanentno resnico človeškega odnosa do sveta, temveč se zaustavlja bolj na zunanjih, nebistvenih elementih te resnice, zato se kot pesniško spoznavno dejanje ne more pomembneje afirmirati. Formalni prijem Jugovega poetskega akta pa je razmeroma učinkovit, saj s svojo inventivnostjo znatno prerašča vsebinsko komponento.
Jug se izraža v sproščeni, figurativno bogati in pogosto originalni pesniški govorici, v besednem gradivu odkriva nove odtenke in jih skuša v različnih kombinacijah uveljaviti in s tem izzvati čimbolj nenavadne učinke. Vendar pa to pomeni že prehod na drug nivo, na nivo literarne spretnosti, ki je tehničnega, torej zunanjega, ne pa bitno ustvarjalnega značaja. Zato je vsebinski učinek Jugovih refleksij kljub formalnemu razkošju premalo izrazit, da bi bil lahko vir in sprožilec miselno pomembnih procesov v človeku.
Erotična poezija v zbirki (Včerajšnji trubadur) na splošno kaže podobna znamenja fiktivnosti. vendar pa je tu zaradi emocionalno bližjega avtorjevega odnosa do pesniškega predmeta ta pomanjkljivost manj zaznavna, kajti tu je ljubezensko čustvo temeljno gibalo pesniškega akta, emocionalni substrat pa v vsakem oziru vpliva na njegove specifične lastnosti, praz zato je disharmonija med vsebino in njeno formalno nadstavbo tu manj očitna.
Jug je na ljubo emocionalni sproščenosti v svoji ljubezenski liriki izrazno pogosto premalo discipliniran in rad zdrkne v gostobesednost. kar znatno zmanjša  strnjenost   in   prodornost  emocionalnih   valovanj  v  njegovih  erotičnih
* Slavko Jug, Verzi. Opremil  Janez Vidie. Založba Obzorja. Maribor 1963.
944-
verzih. Zategadelj so razlike med posameznimi pesmimi v ciklusu zelo velike in so pesmi, ki najbolj adekvatno posredujejo avtorjem odnos do pesniškega predmeta in ki zato sodijo med pesnikove najboljše stvaritve, dokaj redke.
Docela nov in razveseljiv obet v Jugovi poeziji predstavlja ciklus pesmi z naslovom Postržki. kjer so zbrani groteskni verzi. Kaj več kot obet te pesmi nivo. ker so preveč miniaturne, da bi formalni prijem, ki se v njih uveljavlja, mogel doseči v vsebini svojo popolno potrditev. Njihovo jedro je trenutna domislica, ki se težko prebije do širših dimenzij, pomembnejših spoznanj. Kljub temu. na moč ozkemu idejnemu okviru kažejo te stvaritve veliko mero duhovitosti, ki jo dandanes le redko srečamo v naši poeziji. Ta element je lahko zametek pomembnejše, širše koncipirane satirične poezije, ki se v pričujoči zbirki prav zaradi že opisane šibke pozicije ustvarjalne zavesti nasproti resničnosti ni mogla roditi in razmahniti. Sprememba tega razmerja bi oplodila tudi tovrstno Jugovo poezijo.
N i k o   Grafenauer
945