492 Obrtnija. Česa nam treba ? (Spisal M. Kune) Bodočnost naše mladine je vprašanje, ki zanima vsako narodno družino. Kam z našo mladino, da ji osi-guramo bodočnost? Svetovalo se je že mnogokrat, naj se stariši ozirajo na praktične stroke, zlasti na rokodelstvo a na trgovstvo. Dobro. A kako, ko nimamo v to potrebnih šol? Imamo sicer mnogo šol, a taeih, ki bi bile našim gmotnim razmeram najprimernejše, tacih nimamo. Manjka nam v središču dežele še vedno meščanske šole, ki je podlaga vsem drugim praktičnim učiliščem. Če izvrši deček štiri ali petrazredno ljudsko šolo, star šele 10 do 11 let, ni še sposoben, vstopiti neposredno v kak trgovski ali rokodelski učni zavod, isto tako še ni sposoben za vajenca v teh strokah, ker že zakon zahteva dovršeno 14. leto. Kam torej z dečki? Latinska šola in realka sta jedini pribežališči sedaj tudi za tiste dečke, kojih stariši nimajo namena ali pa tudi ne sredstev za i?šolanje svojih sinov v višjih šolah. Navzlic visoki šolnini primorani so stariši pošiljati dečke v jedno ali drugo izmed omenjenih srednjih šol, da tako preminejo 3—4 leta in da se deček v toliko postara, da je za vajenca sposoben. Kdor je pa pohajal v te šole le dve leti, temu rokodelstvo ne vgaja več. Obrne se k večjemu v 493 trgovino, četudi pri trgovini dostojanstvo vajenca ni posebno vabljivo. Naraščaj rokodelcev rekrutuje se torej izključno le iz kmetskih fantov, ki so ljudske dve ali štirirazrednice pohajali do 13.—14. leta. Temu rokodelskemu naraščaju očividno primankuje višjih zmožnostij, katere mora imeti dandanes vsaki rokodelec, če hoče obstajati. In navzlic taki mizeriji, ki je v obče znana, ne stori se faktično ničesar, da bi se temu opomoglo. Jedin. učni zavod za trgovstvo je nemška, sicer dobra Mahrova gola. Kot zaseben zavod pa ni le draga, marveč tudi ne-pristopna za dečke, ki niso z nemščino popolnoma na trdnem. Rokodelske šole v pravem pomenu te besede pa na Kranjskem sploh nimamo, Kam naj se torej obrne slovenski mladenič, da d b Tišjo sposobnost, kakor je tista, ki se mu ponudi v va-jenstvu pri kupčiji ali pri rokodelstvu? Odgovora na to vprašanje ni! In v očigled tacemu nedostatku hočemo napredovati in s tujci tekmovati? Sama inteligenca z visokih šol naroda ne bo rešila, in to tem manj, ker se tudi ta istih praktičnih strok, katere se narodom ponuja v tehniki, ne poprime. Če narod potrebuje jurista, ima jih na izbero, če pa potrebuje inženerje, razpisovati mora službe v izvendeželnih listih. Na ta način narodu seveda ni pomoči. Industrija potrebuje izurjenih veščakov, s samouki ne gre več v današnjem času. Podjeten je le veščak, kojega obzorje sega preko domače vasi. V industrijskih in celo v malorokodelskih podjetjih napreduje dandanes le tisti, ki ima zadostno teoretično in praktično strokovno znanje, a poleg tega še tudi zadostno mrvico kupčiskih ved, kajti tudi brez teh nobeno podjetje ne more uspevati. Je-li čuda, da se vsa naša podjetnost koncentruje v barantiji? Kdor nima druzega posla, postane branjevec ali kaj podobnega. Vsak skuša le prodajati, da se kruh prisluži tudi pri proizvajanju, za to se ne brigamo. Ker pa v domači deželi industrije nimamo, pošiljajo ti naši podjetniki denar iz dežele in mi, ki sicer narod nad vse ljubimo, polnimo žepe nasprotnikom, katere sicer pobijamo. Marsikdo utegne reči, to so stare fraze, in prav ima! Odkar se naš narod zaveda, imel je vedno nekaj, a žalibog premalo mož, ki so to, sedaj že staro pesem peli. Tu in tam našel se je mož ki je narod spominjal k delu za njegov gmotni razvoj, ki je uvidel, da nam poljedelstvo samo več ne zadostuje, a vsi taki glasovi izgubili so se v puščavi. Tekali smo za učenostjo in za ideali, prebirali klasike in romane, a na to, kako bodo bili boj za življenje naši sinovi v napredujočem veku, zato nismo imeli smisla. Ostali smo tam, kjer smo bili pred tridesetimi leti. Kakor je resnica, da v istem času slovenskemu fantiču ni bilo mogoče dobiti prilike za višjo tehniško naobrazbo, istotako je resnica, da te prilike tudi danes še nima. Na programih naših strank blišči se sicer mej drugimi točkami, tudi točka o „povzdigi industrije." A ti dve besedi sta tudi vse, kar v tem oziru premoremo. Neznatni poskusi v izboljšanje teh razmer vršijo se še vedno brez pravega cilja in brez programa. Vzlic nebroju naših posojilnic, ni mogoče dobiti obrtniku najmanjšega kredita, če nima zemljišča ali hiše. Kdor se izmej naših domačih rokodelcev hoče le nekoliko višje povspeti, iskati mora denarnih sredstev pri narodnih neprijateljib, kajt edino obrtnikoqo prikladni denarni zavod nahaja te tudi v nemških rokah pri Kranjski hranilnici. Občudujemo Čehe, hvalimo njihovo podjetnost in delavnost, a na to ne mislimo, da Čehom podjetnost in delavnost ni kar izpod palca prišla. Ne oziramo se na dejstva, da imajo cehi (razna izvrstna učilišča za praktične stroke, in da porabljajo vsa novodobna učila v svojo naobrazbo. Češki mladenič, ki ima Nemčijo z njenimi šolami mnogo bližje nego mi, izobrazi se vender-le v vseh strokah lahko tudi v materinem jezi ko. Ni nam sicer mogoče Čehe v vsem posnemati, to tudi potreba ni, a pri nas se niti to ne izvrši, kar bi se lahko storilo Vsaj doslej niti temeljna takemu delovanju nismo polo-žilii, kaj še, da bi bili jedini v tem, kaj in kako nam je treba pričeti. Marsikdo je že propagiral, da pričnimo kar na mah kako veliko industrijo, a ni pomislil, da to ni prava pot za pričetntke. Velika industrija razvila se je povsod naravnim potom le iz malih podjetji. Kjer je to drugače bilo, tam je uplivala le denarna špekulacija, ki pa je le ondu mogoča, kjer je toliko kapitala, da mora iskati tal v industrijskih špekulacijah. Da mi še nismo v tem položaju, to menda ni treba dokazovati, saj jasno vidimo, da stvar pri najboljši volji nekaternikov ne gre. Če ima izrek, »kamen do kamena palača" zrno do zrna pogača", kje kaj pomena, velja to pri skrbi za razvoj industrije in podjetnosti v prvi vrsti. Najmanjša industrijska podjetnost ni brez pomena, boren rokodelec lahko postane tovarnar in bogatin, a dajati mu moramo tudi priliko v to, nikakor ga pa ne smemo še ovirati ali prezirati, če želimo vstvariti si tudi velika podjetja. Dokler bodemo pa mnenja, da je slovenski obrtnik in rokodelec le vstvarjen za trpina, dokler bodemo prezirali male priče tke narodnih talentiranih reveže v, toliko časa bodeme zaman vzdihovali po slovenski industriji! (Dalje sledi.) 502 Obrtnija. Česa nam treba? (Spisal M. Kune.) (Dalje.) V namen, okrepiti slovenski živelj v trgovini in v obrtu, se je pri nas še jako malo zgodilo. Manjka nam še vedno strokovnih spisov, kaj še, da bi imeli vsaj jeden slovenski list za obrtne stroke, če pomislimo, kako blagodejno upliva „ Kmetovalec „, ki seznanja naše poljedelce z novodobnim umnim gospodarstvom, na razvoj in napredek kmetijske stroke, si lahko predstavimo, kako bi podoben list koristil tudi slovenskemu obrtništvu. Politični listi vsiljujejo se Slovencem skoro zastonj. Kaj, ko bi se žrtvovalo tudi nekaj za praktične potrebe, za list, ki naj bi podučeval Slovence o novih industrijskih iznajdbah in produkcijskih načinih, o umnem obrtnem poslovanju itd. ;Naši obrtniki po mestih in naše narodno ženstvo poučuje se sicer sedaj še vedno po nemških strokovnih ^knjigah in časnikih, a na deželi to ni mogoče. Delovanja v povzdigo domače produkcije pajvender ne moremo omejiti samo na mesta Saj tudi drugi narodi nimajo svoje industrije le v mestih, temveč tudi v drugih, zato pripravnih krajih na deželi. Pravo sredstvo, da si z bol j samo naš obrtniški naraščaj, je meščanska šola s slovenskim učnim jezikom. Slovenskim dečkom, ki izostanejo iz ljudske šole, pripomogla bi šele taka šola do iste naobrazbe, kakoršno se zahteva dan danes že pri vstopu v trgovsko in rokodelsko vajenstvo. Ravno isto velja za trgovsko učilšče. Ustanovitev tacega učilišča ni — Bog ve - kaica nepremagljiva težava. Slovenskim fantičem, ki niso z nemščino še tako na trdem, kakor se zahteva za vstop v ljubljansko trgovsko šolo, bi pa jako dobro došla. Obiskovali bi jo lahko tudi rokodelski pomočniki, kajti tudi obrtniki v sedanjem času težko izhajajo brez trgovskih ved. 503 Te šole bi bile most, po katerem bi dospeli nadarjeni slovenski fantje iz ljudskih šol do tacega kruha, kakor ga sedaj mej nami vživa največ Nemec. Naše ljudske šole zadostujejo dandanes pač kmetovalcem, ne pa za rokodelstvo in za trgovino, ta prepad je treba premostiti, Če bi se kmetskemu stanu bolje godilo, kakor se mu godi, bi bilo nespametno, prepuščati vse boljše stroke tistim, ko jim je tudi pri sedanjih razmerah mogoče, pridobiti si višjo izobrazbo. Slovensko meščansko in trgovsko šolo imeli bi lahko že davno. Marsikaj je že dežela in tudi Ljubljana storila, kar ja bilo manj potrebno in manj koristno, kakor to. Naša dežela ima mnogo jako dobrih ustanov, namenjenih akademični izobrazbi, a nobenih za praktično življenje. Tehniki, industrij, trgovini in rokodelstvu je naša slovenska domovina prav brezkrbno mačeha. Mecena, ki bi kaj storil v ta namen, še ne poznamo. Namesto praktičnih šol snujemo konsumna društva za kmetsko ljudstvo. Namesto, da bi učili trgovca umno kupovati in ceno prodajati, namesto da bi mu dali vse znanje, kar ga dandanes potrebuje vodstvo trgovine, združujemo nevešče lajike v trgovske zveze. Za Boga, nikari vender ne mislimo, daje kakemu načelniku kacega konsumnega društva sv. Duh dal tisti dan potrebne trgovske vede, ko njegovo društvo odpre svojo trgovino. Tako delovanje v našem narodu kaže, da nam manka še temeljnih pojmov v življenskih pogojih trgovine in obrta in da treba še nekaj očividnih porazov, ki ne bodo izostali, da spoznamo napa no pot, po kateri hodimo Slovenci v nasprotje z drugimi narodi. Pa pustimo trgovino. Saj se navzlic vsem oviram včasih tudi slovenskemu fantu posreči, da nam na stare dni dospe do kake boljše službe, kakor mu po njegovi narodnosti prisojena. Tudi je trgovskemu stanu ložje, si samemu sebi pomoči in zato posvetimo nekoliko pozornosti razmeram našega rokodelstva, ki sedaj reprezentuje slovensko industrijo. Čim dalje hiti čas, tem znatneje zaostajamo. Pred desetletji mej rokodelstvom na Slovenskem in v druzih avstrijskih deželah ni bilo velike razliike, a danes že čujemo jako pogostoma, da so tuji izdelki lepši in cenejši, kakor domači. Mnogo narodnih velmož sega, če le more, po tujih izdelkih. Dunajsko pohištvo, dunajska obleka, angleško blago, dunajske rokavice, čevlji iz modlinške tovarne, to vse in še mnogo druzega se je vdomačilo na slovenskih tleh. Le to, kar na noben način ne kaže kupovati v tujini, to se naroča pri domačinu. Nimamo namena raziskavati, je-li.tudi resnica, da so tuji izdelki lepši, boljši in cenejši od domačih. Nočemo dokazovati dejstva, da se je že marsikdo pošteno nas-smolil s tujim blagom in s tujimi podjetniki. Faktum je, da se domoči izdelki ne cenijo po pravici, tem manj pa še p domoljubju. To je vzrok, da tudi v rokodelstvu kot Slovenci nazadujemo. Pogled v bodočnost je za mladino, ki se posveti rokodelskemu stanu, jako žalosten, da, skoro obupen. In vender je rokodelstvo jedino in naravno življensko sred- stvo za široke sloje našega slovenskega naroda, jedino zavetišče za mladeniče, ki ne morejo ne študirati in ne kmetovati. Kdo se pa briga za to, kako rešiti to pereče vprašanje ? Komu je mar za-to, je li proizvod, katerega kupi in rabi, domač ali ne ? Če se pri kakem uradu nastavi slovenščine nezmožen praktikant, zašumi vihar po vseh listih, če pa barantač poskuša ugonobiti celo vrsto domačih rokodelcev, se ne gane nobeno pero. Naravno je, in godi se tudi v mnogih drugih krajih, da rokodelstvo, sloneče na starem kopitu, hira in zaostaja, a povsod nastaja na njegovem mestu večja industrija. Preminja se potem le oblika produkcije. Pri nas je to drugače. Oglejmo si le par slučajev. Pred leti cvetela je na Kranjskem industrija z dežniki in solnčniki. Neka firm, ki so si tudi pridobile nekoliko imetja, niso preskrbo - vale samo Kranjske, marveč so celo izvažale blago iz dežele. Tudi danes še delajo isto tako ceno in lepo, kakor tujci, a le poglejte, koliko dežnikov in solnčnikov se pokupi v trgovinah, ki ponujajo le tuje blago. Komu je mar, je-li dežnik domače delo ali ne? Pred 30 leti je bilo v Ljubljani v službi nad 20 prikro- jevalcev rokovic, na stotine ljubljanskih deklet i velo se e s šivanjem istih, tudi danes še delajo za isto ceno, kakor tujci, a koliko se proda domačih rokovic? Jeden sam prikrojevalec zadostuje sedaj tej industriji! Kdo se zanima za izvor rokovic? Ženstvo kupuje, izvzemši toalet, katerih v konfekciji ni dobiti, vsa druga vrhna oblačila brezizjemno iz konfekcijskih zalog. Dunajski agentje pohajajo slehrno vas in najmanjši urad, iskajoči naročil, katera se jim jako zaupljivo dajejo. Kdo misli na to, da bi morebiti venderle tudi domač rokodelec tako delo izvršil za isto ceno, kakor tujec? Imeli smo blizo Ljubljane obširno tovarno za sukno. Blago je bilo izborno, trpežno, a ni moglo doseči niti cene tujega slabšega blaga. V Škofjiloki je še jedna tovarna za sukno. Izdelki njeni so tako dobri in ceni, da lahko tekmujejo z vsakim tujim blagom. Koliko pa se tega domačega blaga zahteva in proda na Kranjskem? Če bi se škofjeloški sukneni izdelki ne pošiljali na Dunaj n drugam, koder se z velikim dobičkom prodajajo, bi bilo konec tudi tej industriji. Končno še nekaj, če koga tujec nasmoli, kar se je že pogostokrat zgodilo, če je tovarniški izdelek slab — ne zine nihče, izgovarja se celo, da naposled stvar ni bila draga. Kaj pa, če se domačinu kaj ponesreči? Govori o tem cela vas. Propaguje se, kupovati samo pri slovenskih firmah. Prav, toda v obrambo domače industrije to ne zadostuje. Mnogokrat je napis firme le slepilo za lahkoverne kupovalce. Jabelko, lepo od zunaj, je znotraj gnilo. Slovenske firme ne bodo rešile slovenske industrije, če občinstvo ne bo vpraševalo po izviru ponujanih izdelkov. Trgovci bodo šele takrat iskali in kupovali domače blago, kadar ga bode občinstvo izrecno zahtevalo. Slovenskih producentov je v vseh strokah dovelj. Imamo mizarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj, sploh pa vseh roko- 504 delcev več kakor treba. Pomagajte tem pravim Slovencem do zmožnosti, vrediti si novodobno produkcijo ter zahtevajte in kupujte povsod le domače izdelke in vidili bo-dete, kako se bo domača produkcija hitro ojačila. Nikari pa ne mislite, da je slovenski rokodelec že danes tako zaostal, da njegovi izdelki niso rabljivi. Verjemite, da jim ne manjka druzega, kakor nekoliko več prilike v dobavo cenega kredita in trgovskih ved. Vsaj je menda že sleherni kupovalec skusil, da se tuja produkcija najbolj širi vsled njene vsiljivosti in po uprav nesramni reklami Odkar je avstrijska veleizdustrija, ki 8 - žalibog nahaja večinoma — posredno ali neposredno — v židovskih rokah, vsled svoje nesolidnosti izgubila skoro vsa inozemska tržišča, vrgla se je s svojim ničevim, le za oči prirejenim blagom, izkoriščevaje uboge delavce do zadnjega mozga, na tuzemstvo, kjer sedaj uničuje zadnje ostanke nekdaj cvetočega poštenega rokodelstva. In mi domoljubni Slovenci naj jo podpiramo, če nam v slepilo kaže — slovensko krinko? Če bodemo tako brezbrižni za posledice, katere napravi propad našega rokodelstva tudi v narodnem oziru, ne bo dolgo trajalo, da premine za narodno vzgojenega slovenskega fanta še to zadnje pribežališče, ki je doslej še najde pri slovenskih rokodelcih. (Konec sledi.) 514 Obrtnija. Česa nam treba? (Spisal M. Kune.) (Konec.) Če bi se privadili, misliti na to, da storimo vselej domoljubno delo, kadar damo prednost domačemu izdelku pred tujim, če bi to misel vselej in povsod tudi javno propagirali, dosegli bi lahko marsikaj tudi od narodnih naših protivnikov. V jedni izmej najlepših ulic ljubljanskih, katero je mesto z ogromnimi troški reguliralo, nahajajo se podjetja, ki reflektujejo tudi na slovenske obiskovalce in odjemalce. A oprava za tista podjetja naročiti so se morala seveda v nemškem Gradcu. Morebiti bo ta greh opran s slovenskim napisom ? Da je tudi za novo vladno poslopje naročeno vse mizarsko delo v Gradcu, razume se samo ob sebi. Tacih podrobnosti našteli bi lahko celo kopico, kazali bi lahko na sledove, katere so zapustili v večen spomin tuji podjetniki v sedanji stavbeni dobi, a molčimo o njih, da ne pridemo iz navade. Preostaje nam torej, da — koncem te razprave — omenimo še nekatere stvari, ki so v zvezi z razpravnim predmetom. Nočemo trditi, da naših obrtnikov tako v celoti, kakor tudi v posameznem ne zadene nobena krivda. Ne gre se tudi samo za rešitev sedanjih slovenskih obrtnikov in roke delcev, saj so se, žalibog, posebno mali rokodelci, že nekako fatalistično vdali svoji usodi, a tega ne smem zamolčati, da je naša navada, pometati vse domače obrtništvo v jeden koš, kar nikakor ni prav. Plevela je dobiti mej najlepšim žitom. Če bi po plevelu sklepali na sad, obsojali bi lahko tudi druge stanove, saj tudi mej juristi, profesorji, duhovniki, uradniki itd. ni same popolnosti. Razlika mej faktičnimi zmožnostmi posamnikov tudi učenih stanovih ni manjša, kakor mej obrtniki, in to navzlic okolščini, da imajo oni vsi jednako vzgojo, katere pri obrtnikih ni, a vender bi bilo napačno, ko bi obsojali ves stan vsled nesposobnosti ali nemarljivosti po samnih členov kacega učnega stanu. Dobrohotnosti napram domačinom čestokrat pogrešamo tudi glede naše mladine. Slednji stavljene so že radi narodnih razmer razne zapreke v šolah in v življenju, a navzlic temu rabi se najstrožje merilo za isto, čestokrat od strani asih narodnjakov. Dolžnost nam je pa, navesti tudi krivdo naših rokodelcev in obrtnikom, čeravno ti — v svojo lastno škodo — jako težko prenašajo celo dobrohotno kritiko. Razne prilike ponujale so so jim že v delovanje zase in za občno korist vseh, a tuja in mejsebojna konkurenca pripravila jih je ob čut tovarištva. Vzgoja vajencev — bodočnosti naše v rokodelskem in obrtnem stanu — je v jako mnogih rokodelstvih v moralnem kakor v strokovnem oziru pod vsako kritiko. Zato sedanji rokodelski naraščaj ne daje mnego upanja v boljšo bodočnost, če vajenskih razmer ne obrnemo na boljšo stran. Kako malo moralne podpore dobivajo obrtne nadaljevalne šole od strani učnih gospodarjev. Osnovam strokovnih učilišč se pa celo nasprotuje. Dejstvo, da je neko obrtno društvo storilo sklep, prositi dež, odbor, naj ta ne podpira nekega strokovnega učnega zavoda v Ljubljani, označuje bolje nego vse drugo malenkostno duševno obzorje neke vrste malih rokodelcev. Ravno ti slednji pričakujejo rešitve vedno le cd „poklicanih krogova, ne meneč se za to, da morajo tudi sami kaj storiti v to, da vsaj svojemu naraščaju pripravijo pot do lažje in temeljiteje izobrazbe, kakor so jo sami imeli na razpolago. Če hečemo celiti rane na narodnem telesu, treba je, da vse poznamo in tudi z navedenimi fakti, ki dopuščajo, le malovrednih izjem, nam je pri tem računati. Vzgojiti si moramo naraščaj z drugimi nazori. Pričeti je treba z vzgojo pri korenini, kajti iz debla ne bo več krepkih vej. Predno preidemo na najvažnejši del teh izvajanj, hočemo še jedenkrat ponoviti važnost rokodelskega stanu našo narodno-gospodarsko in pa tudi za politično-narodno bodočnost. Vsakdo ve, da le proizvajanje ustvarja vrednost in množi ljudsko premoženje in blagostanje. Kmetija in rokodelstvo oziroma industrija sta jedina vira vsega življenja. Brez teh tudi kupčije ni. Če računamo, da bi si, ker za različne stroke nimamo domačega surovega blaga, prihranili v domovini le delavsko mezdo in pa trgovski dobiček, katerega dajemo tuji industriji, znašalo bi to gotovo vsaj 50 °/„ kupne cene dotičnega blaga. Mnogo je še rokodelstev, ki so še daneB popolnoma kos, ustaviti se tujim proizvodom, če se dela od pravega konca pa primemo, Samostojnih rokodelstev je še na tisoče, koliko pa je v narodnem oziru samostojen meščan vreden, to smo pač že mnogokrat skušali. Kaj nam je torej storiti? Glede šol, katere potrebujemo tako za trgovinski kakor za rokodelski naraščaj, sem že govoril. Prva skrb naša naj bi bila, ustanoviti meščansko šolo kot pripravnico za trgovino in obrt, Kadar bi ta šola zamogla dajati dovelj učencev, ustanovila naj bi se trgovska šola. Pri dobri volji in pa če opustimo začasno kaj druzega — manj potrebnega — ti ustanovi nista nemogoči. Za praktično izvežbanje rokodelskega naraščaja, ki pojde nekoliko težje, a je tudi brez velikih stroškov, pa 515 si napravimo načrt za vstanovo rokodelskih šol. Pri teh je, če bodo v rokah praktičnih in izvedenih veščakov, uspeh gotov, kajti dobrih pomočnikov primankuje čedalje bolj. To pa ne le pri nas, marveč povsod. Podrobnosti, za katere obrti in kdaj bi kazalo poskusiti ustanovitev prve take šole, ne spadajo v to razpravo. Inicijativo za to bi mogli poprijeti iz razlogov, katere smo navedli, v to poklicani krogi, morebiti dotični odsek, katerega je nekdaj na predlog poslanca Lenarčiča volil deželni zbor. Le to naj omenim, da bode treba tukaj poslušati nasvete praktičnih mož iz rokodelskega stanu, ki imajo višje obzorju, in katere bodemo, ako le hočemo, lahko združili v ta prekoristni namen. Ker se pa vse to ne more kar na jedenkrat zgoditi in utegne trajati še mnogo let predno se bodo pokazali trajni sadovi tacega delovanja, skrbeti nam bode z vso odločnostjo, da v rokodelstvu ohranimo do sedaj vsaj to, kar še imamo. V ta namen ne bodem nasvetoval ustanove kacih društev, saj jih imamo že toliko, da ne vemo več kam ž njimi in saj to prav lahko dosežemo brez vsacega društva, ako nas vodi pravo domoljubje. Neobhodno potrebujemo v ta namen sodelovanja naših rokodelcev, obrtnikov in trgovcev. Izgledov, kako naj to storimo, hočemo navesti le nekaj. Ker nismo kapitalisti, ne moremo proti tuji industriji navesti jednako-številne vojske, pač ji pa moramo zapirati peta tudi posamezni in malih četah. Rokodelec, ki ne more napraviti velikega skladišča, proizvajati naj prične posamen izdelek, kateremu je najbolj kos. Iz jedne same vrste ni težko, napraviti male zaloge, ki bode pričetek večje in obširnejše. Jeden ali drugi naj posveti svojo pozornost izdelovanju kake specijalitete, porabi naj za take predmete čas, ko nima naročenih del. Take predmete, naj si bode obleka, čevlji, perilo, pohištvo ali drugi potratni predmeti, razstavi naj v izležna okna ter jim napravi napis „domače blago" in »domače delo." Tudi naše žen-stvo je priučeno izvršitvi različnih ročnih del. Danes svoje pridnosti nima drugje pokazati, nego v domači hiši. Osnujmo si s skupnimi močmi „permanentno obrno razstavo" na živahnem kraju našega mesta. Tja naj položijo naši producenti iz mesta in dežele vzorce in cenike svojega dela in truda. Tam naj ima občinstvo sleherni dan priliko, ogledati si domačo industrijo in izvedeti za naslove producentov. Pridnemu ženstvu bi bila taka razstava najugodnejša prilika za dobavo naročnic na ročna in umetna dela. Naši časniki naj odprejo posebno rubriko v svojih predalih, kjer naj za majhno ceno objavljajo naslove tistih rokodelcev, ki imajo pripravljeno kako malo zalogo rokodelskih predmetov. Trgovci naši poiščejo naj si tudi te domače izdelo-vatelje ter naj pokupijo take izdelke v prodajo. Tudi ti naj jih ojunačijo na prav viden način kot »domači izdelek." Občinstvo, ki kupuje, pa naj se, predno se poda v trgovino s tujim blagom, osvedoči po časnikih in trgo- vinah, kje mora iskati domače blago, če ga dobi in je izdelek vsaj tako cen in dober kakor p tu ji, kupi naj domače blago. Za narodno čast in dolžnost naj vsakdo smatra, imeti le domače pohištvo, nositi le domačo obleko. Ne-prezirajmo najneznatnejšegz predmeta, kajti ravnovtacih predmetih je najživahnejša kupčija. Premalenkostna naj vam ne bo nobena stvar in če je tudi — nogovica. Saj se tudi te lahko na Kranjskem delajo. Domače izdelke kupovati, naj postane pri nas moderna strnja. Če bodemo vsi tako delali, ojačili se bodo kmalu domači obrtniki, delali bodo čedalje lepše in boljše in ker ne bodo imeli rizike velikih zalog, tekmovali bodo prav lahko kot producentje in prodajalci s prve roke s prekupovalci ki so svoj obulus morali že oddati veliki industriji. S tem končam. Morebiti pade vsaj jedno zrno tega semena na rodovitna tla.