Po R. Troussonu Antigona ne sodi med herojske teme, ki so neodvis­ ne od pripovednega okvira, marveč med situacijske teme s čvrstim fabula­ tivnim tlorisom. Čeprav se Antigona v slovenski literaturi pojavlja kar tri­ krat kot situacijska tema, pa imamo v enem primeru, v neki pesmi, vendar­ le opraviti samo z junakinjo. Potemtakem se Antigona v slovenski literatu­ ri pojavlja tako kot situacija kakor tudi kot junakinja. Po A j asu (1863) in Ojdipu v Kolonu (1892) je Antigona tretja Sofo- klova tragedija, ki je bila v celoti prevedena v slovenski jezik. Leta 1912 jo je uprizorilo SNG v Ljubljani v prevodu Cvetka Golarja, nato je ta pre­ vod, precej popravljen, izšel 1. 1924 v knjižni obliki. V izvirni slovenski li­ teraturi pa se je tema o Antigoni, literarni mit, ki ga je ustvaril Sofokles, pojavila šele 1. 1939, ko je Miran Jarc objavil kratki tekst Vaška Antigona. Odlomek iz tragedije.1 Jarc cele tragedije ni nikoli napisal, in najbrž je tudi ni nameraval, zato je ta nedoločno označeni "odlomek” njen edini obstoje­ či del. Objavljeni tekst je avtor poimenoval ”prvi prizor” , vendar po mestu in funkciji ne ustreza prvemu epeisodionu v antični tragediji, ampak prolo­ gu, se pravi tistemu delu dramskega besedila, ki je pred vstopno pesmijo zbora. Slovenski dramatik se je pri tem seveda zgledoval pri Sofoklu, ki je vse svoje tragedije oskrbel s prologom, čeprav le-ta ni nujna sestavina dramskega uvoda, ki ga sestavljata dva oblikovno raznovrstna elementa, namreč poleg prologa še parodos.2 Tako v prologu k Sofoklovi Antigoni kakor tudi k Jarčevi Vaški A nti­ goni gre za dialog med sestrama, v katerem se razkrivata njuni značilni sta­ lišči: odločnost in odločenost Antigone, ki se pri Jarcu imenuje Jasna, da se upre oblasti, in pokornost Ismene, ki se pri Jarcu imenuje Mara, njeno pod­ rejanje oblasti. Skratka, prolog uprizarja Antigonino odločitev, da brata kljub prepovedi pokoplje. Jarc je moral dramski konflikt seveda historizirati, zato ni nepomemb­ no, v katerem zgodovinskem kontekstu je temo o Antigoni ponovno aktua­ liziral. Zanimivo je namreč, da je svoj prolog umestil v dogajanje, kamor do današnjega dne — kolikor je znano — Antigone ni postavil noben ev­ ropski pisatelj: izbral je čas kmečkih uporov. Sam je določno zapisal: ”Vrši se konec 15. stoletja, po zatoru prvih kmečkih uporov.” Medtem ko čas dogajanja ni naveden natančno, pa kraj dogajanja sploh ni označen. Sicer pa niti časovna niti krajevna določitev nista relevantni. Zares pomembna je izbira dogajanja, se pravi čisto posebnega trenutka v slovenski zgodovini, in ta izbira nikakor ni naključna, saj velja ugotovitev umetnikov, zgodovi­ narjev, politikov in publicistov, da se s kmečkimi upori začenja slovenska zgodovinska pot in da je čas puntov eno najbolj junaških poglavij naše pre­ teklosti. S tem, da je projiciral literarni mit v slovensko zgodovino v trenutku, ko se je podložni kmet krvavo uprl fevdalnemu gospodu, se je Jarc oprede­ lil za zgodovinsko temo z razrednobojno razsežnostjo, svoji Antigoni je potemtakem dal izrazit socialni značaj. Jarčeva odločitev pa je seveda v skladu z njegovimi novimi literarnimi nazori, saj se je bil postopoma preus­ meril iz kozmičnega ekspresionizma v socialni realizem. Kaj je poglavitna značilnost Jarčevega prologa? Svet, ki v njem živita Jasna (=Antigona) in Mara (=Ismena), je tradicionalna vaška skupnost. Vendar so med sestrama bistvene razlike, ki se kažejo v drugačnem odnosu do vsega, vere, svobode, oblasti. Jasno intenzivno skrbi kvaliteta bratovega posmrtnega življenja, ki je očitno odvisna od tega, ali bo v krščanskem smislu pokopan ali ne. Medtem ko Jasno potemtakem vznemirja tako re­ koč eshatološko vprašanje, povezano seveda s konkretno bratovo smrtjo in Evald Koren ANTIGONA V SLOVENSKI LITERATURI: SITUACIJA ALI JUNAKINJA? Primerjalna književnost, 9/1986, 1, str. 27—31 27 njegovim zveličanjem, je Mara prej pobožnjakarska kot pa pobožna. Ven­ dar je razlika med sestrama dejansko globlja. Čeprav se obe sklicujeta na cerkvene nauke, se Mara opira na tiste, ki imajo političen in moralen zna­ čaj, saj nastopa Cerkev kot transmisija posvetne oblasti. Zgovorna je Ma­ rina ugotovitev: ”sodba / — kaj prav, kaj krivo — gre samo gosposki, / tak6 duhovni nas gospod učijo” , kar seveda ne more pomeniti drugega, kot da župnik sili kmete k poslušnosti. Medtem ko se torej Mara opredeli za poli­ tični in moralni nauk Cerkve, se Jasna sklicuje na njen verski nauk. Še po­ sebej pa je treba poudariti, da se Jasna upre človeškim zakonom in se po­ dredi božjim: ”Bog nam sodnik je, ne ljudje sveta!” S to junakinjino prog- ramatično izjavo, s tem njenim credom pa kajpada pristno zazveni temeljni spor Sofoklove Antigone, vendar je ta konflikt (ali po Heglu kolizija) med dvema principoma pri Jarcu specifično obarvan: ”ljudje sveta” namreč niso le kakršnakoli izvršilna oblast, marveč fevdalna gosposka, zoper katero je vodil punt njun brat, nikoli poimenovani Polinejkes. Ločnica je torej očit­ na: na eni strani fevdalci in na drugi kmetje; to nasprotje pa je seveda eminentno socialne narave. In tudi to nasprotje konec koncev opredeljuje razmerje med sestrama. Medtem ko namreč Mara decidirano izjavi: "obla­ sti hočem biti hči poslušna” , Jasna oznani, da ”se ne more vdati v črno sužnost” , se pravi, da se gosposki upre, vendar na drugačni ravnini, kot se ji je uprl mladi puntar. Hkrati pa je treba ugotoviti, kako je Jasnina odločitev, da pokoplje svojega brata, precej manj sporna kot Antigonina pri Sofoklu. Kajti pri Jarcu ubiti brat ni sovražnik političnega občestva, ki bi mu pripadali obe sestri, Sofoklov Polinejk pa je tak sovražnik, zakaj potem ko je bil napadel rodne Tebe, njihovo skupno domovino, njihovo polis, je postal izdajalec in še bratomorilec povrhu. Nič takega pri Jarcu: v njegovem tekstu ni ni­ kakršne skupne domovine, ni tebanske polis, pri njem je svet odločno raz­ slojen, tako je potegnjena meja med dvema družbenima razredoma fev­ dalne države, med plemstvom in kmetstvom, se pravi med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Res da je Jarčev Polinejk upornik, sovražnik gosposke, pa tudi poraženec je, vendar ni zaznamovan kot izdajalec in bratomorilec. To pa seveda bistveno olajša Jasnino odločitev, da brata pokoplje. Pri Jarčevi Vaški Antigoni gre samo za en, čeprav značilen prizor, ki se pa ustavi pred pravim dogajanjem. Zato se seveda upravičeno sprašuje­ mo, kako uspešna bi sploh lahko bila tragedija, grajena na tako preprostih izhodiščih in stališčih, ki jih eksponira prolog. (Mimogrede povedano, ti­ stemu, ki bi obešenca snel z vešal, niti ni zagrožena smrtna kazen, ampak samo ječa.) Ne leži morda prav v tej šibki in ne dovolj izostreni ekspoziciji odločilni vzrok, zakaj Vaška Antigona ni nastala kot popoln dramski tekst, ali natančneje, sploh ni mogla nastati? V slovenski literaturi je prvo popolno, nefragmentarno Antigono3 na­ pisal Dominik Smole. Gre za dramo, o kateri je ugledni kritik zapisal, da "tako idejno bogatega in stilno dovršenega dramskega besedila nismo sliša­ li na Slovenskem že od Cankarja dalje” , in hkrati opozoril bralce na dos­ ledno umetniško logiko te drame.4 Smoletovo gledališko delo se nanaša na problematiko sodobne družbe­ ne situacije, se pravi, da ni brez aktualnih političnih implikacij. To potrju­ jejo nekatere, resda redke in osamljene, denimo prokreonske kritike, na­ perjene zoper avtorja, tekst in junakinjo drame, ki so jo imenovale "iztir­ jeno posameznico” in ji očitale idejno in družbeno neprilagodljivost. Te kritike so dramatika in njegove somišljenike obsodile zavoljo "subjektivi­ stičnega gledanja in rezoniranja.”5 Sčasoma so elementi, determinirani s sodobnim političnim kontekstom, zbledeli, in sicer ne na škodo umetniško- sti drame, saj je sedaj prišla še jasneje do izraza njena nadčasovna kompo­ nenta. Bistvenega pomena za Smoletovo dramo je dejstvo, da Antigona, ki se na odru nikoli ne pojavi, skozi vso igro išče Polinejka. Pehanje za brato­ vim truplom pa ponazarja nekaj več, to iskanje ima namreč hkrati simbolni pomen. Zato ne preseneča, da je kritika že ob krstni predstavi označila Antigonino vztrajno stikanje za Polinejkom kot iskanje notranjega smisla življenja. O Smoletovi Antigoni je treba reči, da je njeno duhovno iskanje sta­ rejše od telesnega iskanja mrtveca in da oboje ni združeno že od vsega za­ četka. Še preden se namreč vname spor zavoljo pokopa Polinejkovih posmrtnih ostankov, se Paž oglasi z ugotovitvijo, da Antigona ”za neko mi­ sel vztrajno išče smisel” . Ta misel pa je očitno kar najtesneje povezana z bistvenimi vprašanji življenja, kajti Antigonino misel "odkriti je treba nje­ govo pravo stran” navedejo v drami kot njeno samoumevno geslo. Res pa je, da postane njeno hlastanje po pravem in pristnem življenju usodno in dramaturško pomembno šele v tistem trenutku, ko sredi prvega dejanja zo­ bec njene misli hipoma preskoči v kolesje iskanja bratovega trupla, ko se potemtakem obe prizadevanji spojita in poenačita. Poslej je mladenkino is­ kanje Polinejka hkrati iskanje življenjskega smisla. Brž ko upoštevamo to razvidno simboliko, je samo po sebi umevno, da bi Antigona tedaj, ko bi našla Polinejka, odkrila hkrati tudi to, kar vse­ skozi poimenujemo s preprostim, vendar pomensko bogatim izrazom živ- ljenski smisel. Če presodimo ta dogodek in njegovo simbolno vsebino v sklopu Smoletovega dramskega opusa do vključno Antigone, tedaj bi to najdenje zaznamovalo v njegovi dramatiki zares bistveno spremembo, na­ ravnost korenit zasuk iz, denimo, pesimizma v optimizem, zakaj tebanski kraljični naj bi očitno uspelo nekaj (pa čeprav samo za kratek hip, ker mo­ ra takoj nato umreti), česar v njegovih poprejšnjih igrah ni dosegla prav nobena dramska postava. Ker različne interpretacije Smoletove drame izhajajo iz podmene, da je Antigona našla Polinejka, bi to pomenilo, da Antigona, poslednji iz sku­ pine štirih dramskih tekstov, ki so povrhu nastali v razponu komaj petih let, izpoveduje nekaj, kar se bistveno razlikuje od temeljne ideje prejšnjih treh. Na takšno tolmačenje drame je prav gotovo odločilno vplivalo ne- spregledljivo dejstvo, da je Smole oživil antični mit, ki že vsebuje določeno dogajalno shemo, posebno situacijo, zavoljo katere je očito, da junakinja mora zagrebsti brata, kajti Polinejkov pokop je ena izmed osrednjih kon­ stitutivnih sestavin slehernega dela, ki se imenuje Antigona. Naše branje Smoletove drame6 se trudi razrešiti očitno protislovje, ki obstaja med dosledno umetniško idejo avtorjevega dramskega opusa, torej tudi Antigone, in fabulativno prisilo, ki se ji je avtor izpostavil, ko se je od­ ločil za novo ubeseditev starega literarnega mita. Zato se seveda sprašuje­ mo, ali Smoletova Antigona Polinejka tudi zares najde in ga nato pokoplje ali pa gre pri tem morda samo za fikcijo. Podrobna analiza drame, zlasti pa še njene ključne scene, v kateri Paž v teihoskopični tehniki posreduje pan­ tomimo pokopa, nas prepričuje, da se je Antigona odločila za pogrebni obred, ne da bi našla Polinejka: uprizorila je potemtakem lažni pokop. An­ tigona ni mogla najti telesnega Polinejka, ker je že vseskozi jasno, da posmrtnih ostankov obeh bratov ni mogoče razpoznati, saj so se ohranile samo kosti in še te so spremešane. Antigona pa tudi ni mogla najti simbol­ nega Polinejka, ker za misel, ki jo je vseskozi pestovala, ni našla želenega smisla. Ker pa tega spoznanja o ničnosti življenja ni pripravljena sprejeti, ker noče vztrajati v nesmiselnem svetu, se odloči za prostovoljno smrt. Pred zbranim tebanskim dvorom, potem ko je pričakala še kralja, izzivalno uprizori lažen pokop nečesa, kar pa zagotovo ne more biti Polinejkes. S tem slepilnim obredom namreč stori dvoje: prvič, izzove svojo usmrtitev, ker je bila za Polinejkov pokop zagrožena smrtna kazen, in drugič, omogo­ či nadaljnje iskanje prave strani življenja, ali drugače povedano, s svojo smrtjo ne prepreči poskusov takega prizadevanja. Nasprotno, preden je omahnila, je podala roko Pažu, saj se ji je s svojim naklepnim dejanjem posrečilo, da ga je dokončno prepričala o tem, kako je vendarle vredno ta­ ko pomembni misli poiskati smisel. Antigona je namreč načrtno hlepela po prav takem propagandnem učinku svojega dejanja, o čemer zgovorno priča dejstvo, da je odločno zavrnila Kreona, ki je pred časom privolil v iskanje Polinejka, vendar samo s pogojem, da sestri opravita to naskrivaj. Kajti Kreon, ki v nasprotju z Antigono vztraja v svetu, kakršen je, je že vselej zatrdno vedel, da je njuno upanje na uspeh povsem jalovo, ali z Antigoni­ nimi besedami, da misli ni moč najti smisla. Zato takole pojasni svoj prista­ nek na skrivno stikanje za Polinejkom: ”Same te glave naj spoznajo nez­ možnost teh svojih / smešnih možnosti." Preroško resnico te misli je Anti­ gona okusila do dna. Drugačni literarni zvrsti pripada novela Nade .Gaborovič Antigona s severa7, ki govori o dogajanju v času narodnoosvobodilnega boja. Družina v odročni gorski vasi je po krivici zaznamovana zavoljo domnevnega iz­ dajstva staršev, ki se ubijeta, ker ne preneseta sramotenja in ponižanja. Edo, mlajši izmed obeh bratov, se je pridružil partizanom, medtem ko je starejši Pavel stopil v nemško vojsko. Ko skuša njuna sestra Antonka skri­ vaj pokopati Pavla, padlega v zares bratomornem spopadu, jo sovaščani, ki ne dovolijo, da bi izdajalec oskrunil njihove mrtvece na domačem pokopa­ lišču, kamenjajo do smrti. Ker je Pavel - imena vseh junakov imajo začet­ ne črke svojih antičnih vrstnikov - kolaboracionist, se Antonka seveda ne upira okupacijski oblasti, ampak se protivi okorelim, nehumanim nazorom vaške srenje; njej Antonka očita, da v srcu nima ne pravičnosti in ne prave ljubezni. Antonkina ideja, ki jo je pogubila, končno vendarle zmaga, saj jo streznjeni vaščani pokopljejo skupaj z obema bratoma, se pravi tako z Edom kakor tudi s Pavlom/Polinejkom. Naš shematični pregled ne bi bil popoln, če ne bi navedli še Antigoni­ ne pesmi Jureta Detela (r. 1951), ki je izšla 1. 1983 v njegovi drugi pesniški zbirki.1* To pesem je avtor dve leti kasneje ponatisnil in vključil v komentar k svoji poeziji, kjer izjavlja, da ne more ”biti indiferenten do problema slo­ venskih Polinejkov” .9 Za pesnika, ki se upira slehernemu nasilju, je pomor več tisoč domobrancev, teh slovenskih Polinejkov, ki so jih Angleži izročili po koncu druge svetovne vojne in ki so bili ustreljeni brez sodnega proce­ sa, prava travma. Da bi se sovraštvo prenehalo obnavljati, se Detela sku­ paj z nekaterimi drugimi intelektualci zavzema za spravo med mrtvimi Slo­ venci, naj so umrli bodisi kot partizani ali kot okupatorjevi sodelavci, pa čeprav so "počeli dejanja, ki so bila okrutna z vidika človeškosti in zgreše­ na z vidika politike” . Jasno je, da Detelova Antigona ni nikakršna uporni­ ca, ampak prej simbol, ali bolje, glasnica sprave. Ko se v naslovu tega prispevka sprašujemo, ali se Antigona pojavlja v slovenski literaturi kot situacija ali junakinja, se seveda opiramo na razlo­ čevanje med obema vrstama tem, kakršno zagovarja Raymond Trousson.10 Po njem mit o Antigoni ne sodi med t. i. herojske teme, za katere je značil­ no, da so skorajda neodvisne od narativnega tlorisa, marveč ga uvrščamo med situacijske teme s čvrstim fabulativnim okvirom ter mrežo med seboj povezanih oseb in dogodkov. In ne nazadnje se situacijska tema, kakršna je mit o Antigoni, še po nečem razlikuje od herojske teme: zahteva namreč dela večjega obsega. In res se tema o Antigoni v slovenski literaturi pojavi kar dvakrat v dramski formi, ki je očitno še prav posebej primerna za situa­ cijske teme, kakršna je Antigona, in samo po enkrat v kratki prozi in pes­ mi. Čeprav gre samo za štiri tekste, so zastopane vse tri literarne zvrsti. V prvih treh primerih gre za bolj ali manj popolno pojavljanje poglavitnih prvin, ki konstituirajo mit o Antigoni, se pravi prekletstvo rodu (Gaboro­ vič), pasivna sestra (Jarc, Smole), bratomor Eteokla in Polinejka (Smole, Gaborovič), Antigonin pokop Polinejka (Jarc, Smole, čeprav je pokop pri njem samo slepilo, Gaborovič), predvsem pa seveda konflikt med Antigo­ no in Kreonom. V četrtem primeru, v Detelovi pesmi, pa Antigona nastopi tako rekoč neodvisno od pripovednega okvira, kar pomeni, da se je pou­ darek prenesel s situacije na junakinjo, in to se je zgodilo, kot je bilo tudi pričakovati, prav v najkrajšem tekstu, ki se v slovenski literaturi ukvarja z Antigono. Čeprav se na Slovenskem Antigona pojavlja najpogosteje kot situacijska tema, imamo pri Detelovi pesmi vendarle opraviti samo z juna­ kinjo. Potemtakem se tema o Antigoni v slovenski literaturi pojavlja tako kot situacija kakor tudi kot junakinja. OPOMBE: 1 Miran Jarc, Vaška Antigona. Odlomek iz tragedije. Zbornik 39, 1, str. 97-99. 2 H.W.Schmidt, Die Struktur des Eingangs. V: VValter Jens (Hrsg.), Die Bau- formen der griechischen Tragodie, Miinchen 1971. 3 Dramo so 1. 1960 uprizorila tri slovenska gledališča, istega leta je bila objavlje­ na v reviji Perspektive, naslednje leto pa je izšla v knjižni obliki. Angleški prevod drame, ki ga je oskrbel Harry Leeming, je izšel v gledališki reviji Scena, 1984, Eng- lish Issue 7, str. 160-189. 4 Vladimir Kralj, Dominik Smole, Antigona (1960). V: V.K., Pogledi na dra­ mo, Ljubljana 1963, str. 353-356. 5 Dragana Kraigher v svoji oceni krstne predstave Smoletove drame v eksperi­ mentalnem gledališču "Oder 57” , Tribuna 11. 5. 1960. 6 Prim. mojo podrobnejšo interpretacijo na kolokviju o Smoletovi Antigoni I. 1980. Primerjalna književnost 4/1981, št. 1, str. 29-34. 7 Antigona s severa je ena izmed šestih novel prozne zbirke Zvezdni prah, Ma­ ribor 1974. 8 Mah in srebro, Maribor 1983, str. 28-29. 9 Mladina 14. 3. 1985, str. 21. 111 Raymond Trousson, Themes et mythes. Ouestions de methode, Bruxelles 1981. Članek je slovenska verzija referata, s katerim se je avtor udeležil 11. kongresa Association internationale de litterature comparee avgusta 1985 v Parizu.