Poštnina plačana v gotovini
Spod. in abbon. poatale - II Gruppo 70 94
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODUREDNISTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.750
Letna naročnina ................L	3600
Letna inozemstvo................L	4.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
''J/m	=
Leto XXV. - Štev. 48 (1280)
Gorica - četrtek, 6. decembra 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Ob vstopu v sveto leto
Dvojni mraz v Italiji
Za nas kristjane bo v cerkvenem letu, ki smo ga začeli prvo adventno nedeljo, najvažnejši dogodek sveto leto, ki ga je slovesno proglasil sv. oče Pavel VI. za ves krščanski svet.
Tudi naša goriška Cerkev se je pridružila temu dogodku in bo na praznik Brezmadežne v goriški stolni cerkvi nadškof msgr. Cocoiin naznanil slovesen začetek svetega leta za goriško Cerkev. Za to priložnost je g. nadškof napisal tudi posebno pismo, v katerem spominja najprej na namene, ki jih je papež postavil za sedanje sveto leto. Ti so: spreobrnjenje in sprava.
SPREMENJENJE ŽIVLJENJA
Najprej spremenjenje življenja tako, da ga usmerimo v vrednote, ki so večne. Te vrednote so: Bog, Kristus, Cerkev kot božje kraljestvo in pa večno življenje. V te vrednote moramo dan na dan usmerjati našo pozornost zlasti tako, da bo zorela v nas osebna vera.
V času, v katerem živimo, se kristjan ne more naslanjati na okolico, na družbo, ker je ta že močno razkristjanjcgia. Svoj odnos do Boga in do večnih vrednot mora graditi le na samem sebi, na svoji osebni veri, na svojem osebnem in pogumnem prepričanju. Pomoč bo našel kvečjemu v kakih manjših skupinah in občestvih. Zato mora biti sveto leto tudi čas poglabljanja take osebne vere v Kristusa.
SPRAVA Z BLIŽNJIM
Drugi namen svetega leta je sprava. Sprava pomeni pregled odnosov do bližnjega, do sočloveka, predvsem do bratov po veri. Po rojstvu smo postali delček človeške družbe, vključeni v sedanji čas. Tega se moramo zavedati in prispevati svoj del za izboljšanje sveta.
Ustanovitelj skavtov Baden Powel je rekel: »Skrbeti moramo, da bo svet zaradi nas vsaj mrvico boljši.« Kar velja za skavte, velja za vsakega kristjana: Da bi postal svet zaradi nas vsaj mrvico boljši.
Po krstu smo postali del Kristusove Cerkve, dei božjega ljudstva nove zaveze. Kot taki imamo dolžnost tudi za rast božjega ljudstva na zemlji, za oznanjevanje in širjenje Jezusovega evangelija. To moramo vršiti z zgledom svojega življenja, z dobrimi deli in tudi z besedo. Vsakdo ima nič koliko priložnosti, da spodbuja bližnjega k dobremu in da ga tolaži v žalosti.
V zvezi s spravo naj omenimo še besede, ki jih je goriški nadškof izrekel v nedeljo 25. novembra v števerjanski župni cerkvi ob sklepu sv. misijona. Dejal je:
»Z Bogom ste se spravili s poslušanjem božje besede, s celo vrsto lepih pobožnosti, zlasti s sveto spovedjo in svetim obhajilom. Spet ste božji otroci. Toda sprava z Bogom ni popolna, ako ni tudi sprave z Bogom.
Bridka resnica je, da sta v sedanji družbi pogostoma tudi vera in krščansko življenje pogojena po kulturni in družbeni opredeljenosti. Sile, ki so v današnji pluralistični družbi sprožile razne kulturne in socialne razlike, politične nazore, osebna prepričanja, so vdrle tudi na zgolj versko področje: notranje so pretresle vernost številnih slovenskih ljudi. Pri tem so mnogi izgubili sleherni verski čut, drugi so pa postali versko brezbrižni.
Ob teh dejstvih se moramo vprašati, če ni morda napočila ura, da opustimo neka naša stara stališča hi da preidemo od prelomov z drugače mislečimi v razgovor z vsemi, od stališča nezaupanja in sumničenja k apostolski širini. Ko gre za duhovne vrednote, za vero in za zveličanje duš, moramo biti vsi eno. Isti Bog nas je ustvaril, rešeni smo po istem Zveličarju Kristusu, posvečeni v istem Svetem Duhu, določeni za ista nebesa. Vsi smo božji otroci. Zato se vsi zedinimo v Kristusu! Spletajmo ne samo kulturne in prosvetne slike, pač pa zlasti evangeljske! Drugačna politična in socialna gledanja naj ne bodo ovira za bratska srečanja, saj se vendar želimo srečavati s človekom, ki je po božji podobi ustvarjen in zato naš brat.«
POSEBNI PASTORALNI NAČRT ZA ŠKOFIJO
Potem javlja g. nadškof, da stopa v veljavo tudi »pastoralni načrt« za goriško škofijo. Ta načrt je bil izdelan v posvetovanjih z duhovniki in s kvalificiranimi laiki po dolgih raziskavah in preverjanjih. Njegov namen je, doseči bolj uspešno evangelizacijo in bolj učinkovito prejemanje zakramentov, posebej še zakramentov krsta, birme in sv. Evharistije.
»Dušnopastirski načrt predlaga nekatere izbire, ki bi morale pospešiti močnejšo misijonsko delavnost, združiti v enotnosti in soodgovornosti občestvo in dušnega pastirja, pomagati pri liturgični prenovitvi, poglabljati karitativno dejavnost v naših skupnostih, ustvarjati skupine pospeševa-teljev pastoralnega življenja in ustanavljanje župnijskih pastoralnih svetov.«
PASTORALNE VIZITACIJE
Ob koncu pisma g. nadškof naznanja še tretjo pobudo v svetem letu, to je začetek pastoralnih vizitacij. Te se bodo začele v nedeljo 3. marca 1974 v nekaterih furlanskih župnijah ter se bodo nato nadaljevale tako, da pridejo v treh letih na vrsto vse župnije in verske skupnosti v nadškofiji.
Nadškof razlaga, da je čakal z vizitaci-jami, ker je hotel, da naj bodo te postavljene na novo podlago in z novimi prijemi, ki bi bolj odgovarjali potrebam sedanjega časa. Vsekakor pa mora biti škofov obisk v župniji srečanje z vsemi zdravimi silami v tistem občestvu. Zato ne sme biti le neka formalnost, temveč mora pomagati duhovni rasti in verski poglobitvi župnije, kjer bo pastoralni obisk.
Kot vidimo, bo sveto leto za goriško nadškofijo res izredno leto. Tudi slovenski verniki se borno morali potruditi, da se na svoj način vključimo v označene pobude in svoje prispevamo, da čim bolj uspejo, posebno še v našem slovenskem verskem občestvu v mestu.
Italija je svojo prvo nedeljo brez avtomobilov na cestah kar dobro prestala. Ljudje so pokazali velik čut odgovornosti, tako da je imela policija le malo dela. Po vsej državi so naložili 1.317 glob tistim, ki so krožili brez ustreznega dovoljenja.
Italijo je te dni zajel dvojen mraz: v naravi in v stanovanjih. Prvi je za ta čas še nekoliko zgoden, a bi se ga dalo prenašati, če bi bilo dovolj kuriva; tako pa je mraz vdrl tudi v hiše, kjer povzroča stanovalcem kup neprilik.
Pomanjkanje plinskega in gorilnega olja za ogrevanje je za široke ljudske kroge gotovo bolj pereče kot pa pomanjkanje bencina. Potrošniki se bodo morali privaditi, da ga ne bodo dobili toliko, kolikor ga potrebujejo. Letos je na voljo za ogrevanje 20 odstotkov plinskega olja manj kot lani. Pri dobavah bodo imele prednost šole, bolnišnice, sirotišnice in drugi dobrodelni zavodi. Ti bodo dobivali toliko goriva kot ga potrebujejo.
Prva nedelja brez avtomobilov pa je že pokazala svoje prve nevšečnosti: javna prevozna sredstva so se izkazala za nezadostna; kinematografi so bili zlasti v večernih urah le slabo obiskani. Gostišča na deželi so bila prazna. Vse to so vprašanja, ki zahtevajo obravnavo in rešitev.
NA TRŽAŠKEM
Tržačanom je mrzla burja že zjutraj v nedeljo vzela voljo, da bi šli na cesto. Kljub temu pa so mestni avtobusi v nedeljo prepeljali 110.000 potnikov, to je dvakrat več kot je to običajno ob nedeljah. Bilo je zasačenih 9 kršil-
cev odloka o prepovedi vožnje. Zapisniki o prekrških so bili poslani na prefekturo, ki bo odločala o višini kazni.
Gostilne v tržaški okolici so bile večinoma prazne. Uresničila se je bojazen gostilničarjev, da bodo zaradi prepovedi avtomobilskega prometa ob nedeljah in praznikih ob ves zaslužek. Za te gostilne so bila zasebna vozila glavni vir dohodkov. Na Opčinah je bil obisk gostov za štiri petine manjši kot ostale nedelje, čeprav je openski tramvaj pridno vozil. Tržačani so ga po sili razmer znova odkrili.
NA GORIŠKEM
Gorica je v četrtek 29. novembra doživela svoj beli dan. Zapadlo je do 10 cm snega. Snegu je sledila poledica, ki je povzročila nemalo težav. Zaradi slabega vremena je izostal pritok jugoslovanskih turistov, ki so lahko šli v tujino za več dni, saj je bil v Jugoslaviji državni praznik.
Po Gorici je vladala ob koncu tedna tudi psihoza nakupa testenin ter soli. Trgovine so doživele pravcati naval kot da testenin ne bo več.
Goriška prefektura je na dan pred nedeljo izdala 555 dovoljenj
za nedeljsko vožnjo. Šlo je za ljudi, ki so zaposleni v raznih tovarnah in bolnišnicah ter bivajo v takih krajih, odkoder ni moč z rednimi sredstvi priti na delovno mesto. Zanimivo je, da prefektura ni smatrala za dovolj važen vzrok za izdan j e dovoljenja nedeljsko sv. mašo, ki jo duhovniki opravljajo na podružnicah. Očividno izostanek te vrste dejavnosti nikogar ne oškoduje, Bog pa itak ni važen...
Zaradi mraza in prepovedi avtomobilske vožnje je sejem sv. Andreja v nedeljo kazal bolj klavrn obraz. Četrtkov sneg je ostal na osojnih krajih na svojem mestu m se deloma spremenil v led. Nočne temperature so padle 8 stopinj pod ničlo, burja pa je dosegla sunke do 60 km na uro. Ob 7. uri zvečer je bila vsa dejavnost zabavišč že končana. Živahno je bilo edinole na pokušnji vin v ulici Boccaccio. V ponedeljek je bil obisk sicer večji, toda ni dosegel prejšnjih let. Kriza energetskih kuriv in splošna gospodarska kriza sta napravili svoje: sejma sv. Andreja v stari obliki ne bo več. Nadomestil ga bo »goriški september« ter vrsta kulturnih prireditev preko leta.
0 pristojnosti političnih strank
Ker živimo v državi, v kateri sloni oblast na ustroju demokratično izvoljenih predstavnikov političnih strank, je prav, da si obnovimo pojme, kakšne so pravzaprav naloge političnih organizacij oziroma kakšna je razlika med političnimi strankami ter drugimi organizacijami. To se nam zdi potrebno tudi zaradi tega, ker smo v zadnjem času priča raznim poskusom oziroma težnjam nekaterih slovenskih krogov na Tržaškem in Goriškem po razvrednotenju vloge političnih organizacij ter mešanju pojmov o pristojnosti kulturnih, gospodarskih in drugih organizacij.
Politične stranke so sredstvo, preko katerega državljani izražajo svoje težnje in zahteve glede urejanja javnih zadev. Zato imajo pravico in dolžnost nastopati pri volitvah in tako na demokratičen način izvoliti svoje predstavnike v razne javno-upravne organe (parlament, deželni, pokrajinski in občinski sveti).
Zato je logično, da imajo tudi narodne manjšine kot posebne socialne skupnosti, ki imajo »skupno specifično družbeno, gospodarsko in ambientalno fiziognomijo« (tako je bila označena slovensika narodnostna skupnost v Italiji na nedavnem pripravljalnem zasedanju o narodnih manjšinah v Trstu), pravico biti organizirane v lastnih političnih strankah, preko katerih lahko postavljajo in uresničujejo svoje zahteve.
To svojevrstno vlogo ima pri nas v deželnem okviru Slovenska skupnost, ki je javno priznana politična stranka, katere program je, uresničevati poleg splošnih politično-gospodarskih in socialnih vprašanj v državnem ali deželnem okviru tudi in predvsem specifične zahteve slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Njene zastopnike za razgovarjanje z oblastmi izvolijo državljani na demokratičnih, javnih in splošnih volitvah. Oblasti so zato po zakonu dolžne jih poslušati in upoštevati kot izvoljene predstavnike ljud-slva-skupnosti, katero politično predstavljajo.
Odtod izvira nenadomestljiva in naravna vloga Slovenske skupnosti kot politične predstavniške organizacije Slovencev. To nalogo opravlja povsem samostojno brez pokroviteljstva vsedržavnih italijanskih strank.
PRISTOJNOSTI
KULTURNO-GOSPODARSKIH
ZDRUŽENJ
Slovenska skupnost je danes (na žalost) edina politična organizacija, ki zbira v svojih vrstah samo Slovence in nastopa na volitvah z lastnimi kandidatnimi listami. Do leta 1962 je delovala še Neodvisna socialistična zveza, ki pa se je tedaj (po nalogu od zgoraj) razpustila. Njeni pristaši so se pridružili nato v lepem številu posredno ali neposredno Slovenski skupnosti, socialistom in komunistom. Ohranile pa so se kulturno-prosvetne organizacije in gospodarske ustanove, ki so se nato povezale v SKGZ (Slovensko kultur-no-gospodarsko zvezo).
Ta zveza torej ni politična organizacija ne po imenu ne po značaju, saj na volitvah ne nastopa oziroma noče nastopati. Področje njenega udejstvovanja so kulturne in gospodarske zadeve. Ker je torej zveza zasebnih organizacij, ji državna oblast ne priznava in ne more priznavati javnega značaja, še toliko manj pa politično predstavniškega značaja.
S tem da predsednik dežele sprejme njeno delegacijo na obisk, še ne pomeni, da jo javne oblasti avtomatično priznavajo za politično predstavnico Slovencev mimo političnih strank. Kaj takega si oblasti, zlasti državne in deželne, ne morejo privoščiti, saj so za svoje delovanje odgovorne deželnemu svetu, predstavniškemu telesu iz zastopnikov vseh političnih strank, tudi Slovenske skupnosti.
Po drugi strani pa bi bilo naivno, če ne celo smešno, če bi si prosvetne, gospodarske in športne ustanove lastile pristojnosti političnih strank. Ce bi do tega prišlo, potem bi politične organizacije imele enako pravico posegati v pristojnosti raznih kulturnih ustanov in gospodarskih podjetij.
Ne vemo, kakšno je stališče drugih političnih strank, toda Slovenska skupnost si ne lasti nikakšnega monopola. Zato nima nič proti, da bi se osnovala še kakšna slovenska politična organizacija, samo da se mora kot takšna odgovorno kvalificirati. Saj dela je za vse dovolj. Toda pred volivci je treba tudi odgovarjati in ne samo modrovati!	T.B.Š.
Papež Bonifacij VIII. odpira sveto leto 1300 (freska v lateranski baziliki v Rimu, ki jo pripisujejo Giottu)
Revija pevskih zborov v Trstu
Ob 500-letnici rojstva Nikolaja Kopernika
Znanstveni svet je praznoval letos 500-letnico rojstva poljskega astronoma Nikolaja Kopernika, ki ga smatramo za utemeljitelja modeme astronomije in znanstvenega mišljenja nasploh. Zaradi tega je UNESCO (Mednarodna organizacija za vzgojo, znanost in kulturo pod okriljem OZN) proglasila leto 1973 za »Kopernikovo leto« in priporočila svojim državam članicam, naj s primernimi kultumo-znan-stvenimi srečanji proslavijo omenjeno obletnico rojstva moža, ki s svojim helio-centričnim pogledom na svet simbolizira mejnik med srednjim in novim vekom. Najbolj pomembne proslave so se doslej zvrstile na Poljskem, kjer se je Kopernik rodil in delal, ter v Italiji, kjer je študiral.
Ta veliki duh Poljske in Evrope je imel svojevrstno življenje, da se je moral ukvarjati z najbolj raznovrstnimi zadevami od upravljanja posestev in zdravljenja bolnikov pa do vojaške obrambe ter go-spodarsko-političnimi problemi. Za vse je imel več vzpodbude od okolja, v katerem je živel, le za umsko-znanstveno delo ni našel skoro nobenega razumevanja, tako da se je sam brez sodelavcev in svetovalcev celo življenje ukvarjal z opazovanjem neba in se dokopal do svojega ravolucio-namega pogleda na svet in vesolje.
OKVIR KOPERNIKOVEGA ŽIVLJENJA
Nikolaj Kopernik se je rodil v Torunju ob reki Visli v severni Poljski 19. februarja 1473. Družina njegovega očeta izvira iz Krakova in se je ukvarjala s trgovino bakra. Poročil je hčerko bogatega trgovca in posestnika VVatzelroda iz Torunja. Iz te družine je bil tudi znani knezoškof v VVarmiji (Ermlandu) Luka Watzelrode, ki je imel odločilno vlogo v Kopernikovem življenju ter igral pomembno vlogo v zgodovini Poljske.
Z desetimi leti je Kopernik izgubil očeta. Skrb zanj in za brata Andreja je nato prevzel dobri stric Watzelrode, tedaj še kanonik, in ga 19-letnega mladeniča poslal študirat na univerzo v Krakov, ki je tedaj slovela po odličnih predavateljih matematike in astronomije. To je bilo leta 1492, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko in je Španija pregnala v Afriko zadnje arabske Mavre.
V Krakovu si je Kopernik pridobil prve trdne osnove matematičnih in astronomskih znanosti, ki jih je pozneje plodovito uporabil pri svojih raziskovanjih neba in nebesnih teles. Krakov je bil tedaj tudi eno glavnih središč poljske kulture in evropskega humanizma.
Ko je bil Kopernik star 24 let, je stric dosegel zanj mesto kanonika v Frombor-ku. Ta služba mu je zagotavljala znatne dohodke od posesti stolnega kapitlja in puščala čas za razmišljanje in opazovanje neba. Omogočila mu je tudi, da je nadaljeval študij na znanih univerzah v Italiji, kjer je preživel kakih deset let. Študiral je astronomijo, matematiko in humanistične vede v Bologni, medicino v Padovi in kanonsko pravo v Ferrari.
Leta 1506 se je vrnil domov kot splošno izobražen mož, matematik, jurist, zdravnik, astronom in humanist. Imel je tedaj 33 let. Naselil se je pri svojem stricu, ki je bil postal warmljskl škof, kot njegov osebni zdravnik, tajnik in spremljevalec na potovanjih. Od njega je Kopernik prevzel tudi mnoge politične nazore, predvsem navezanost na poljske kralje in odpor zoper Nemški viteški red, ki je delal križarske pohode zoper Severne Slovane.
Leta 1512 je strlc-škof Watzelrode umrl in Kopernik se je preselil v Frauenburg v stanovanje zraven katedrale, kjer je preživel celih trideset let in tudi umrl. Tu si je uredil znameniti stolp za opazovanje zvezd, v katerem je preživel večino svojega prostega časa in dal končno znan-stveno-matematično podlago svojemu nauku o gibanju zemlje in drugih planetov okrog sonca.
KOPERNIKOVO 2IVLJENSKO DELO
Ob obali Severnega morja sicer ni bilo idealno delovno mesto za astronoma. Kot Kopernik sam pravi, je moral trpeti marsikatero neugodnost kot na primer megle ter razne druge ovire severnjaškega ozračja in velike višine pola. Toda z vztrajnostjo in nezlomljivo voljo po iskanju resnice je tihotni in pobožni kanonik iz Fromborka desetletja preverjal svojo teorijo o gibanju Zemlje. Ko se je na osnovi rezultatov svojih opazovanj in matematičnih Izračunov prepričal, da Ima v rokah resnico, jo je dosledno zagovarjal in se
končno odločil, da jo objavi v tisku.
Temu dejstvu se imamo verjetno zahvaliti, da revolucionarna Kopernikova teorija ni ostala pozabljena v zaprašenem rokopisu. Največ zaslug za objavo knjige v tisku ima mladi profesor matematike v VVittembergu na Nemškem Joachim Rhe-ticus, ki je bil slišal nekaj o novih naukih katoliškega kanonika iz Fromborka. Brž se je odpravil na pot proti Vzhodni Prusiji, da spozna moža, ki zagovarja tako drzne teorije. Sreča se s Kopernikom v Fromborku in ga po dolgem prigovarjanju pripravi, da da dovoljenje za tisk svoje knjige.
Tako je leta 1543 bilo dotiskano v Niim-bergu znamenito Kopernikovo delo z latinskim naslovom »De revolutionibus or-bium coelestium« (O kroženju nebesnih teles). Prve izvode je sivolasi kanonik lahko samo otipal na smrtni postelji. Dne 24. maja 1543 je namreč Nikolaj Kopernik umrl.
Ostala pa je njegova knjiga, v kateri z vsemi tedaj razpoložljivimi sredstvi in dognanji utemeljuje sončni sestav vesolja v nasprotju z dotedaj splošno priznanim na-ziranjem, da je Zemlja In ne Sonce središče našega vesolja.
To je bil šele začetek kopernikanske revolucije, kajti priznani astronomi na evropskih univerzah so še naprej učili in razlagali Ptolomejeve nauke o Zemlji kot središču vesolja in se za Kopernikovo teorijo niso dosti zmenili. Le posamezni učenjaki so se vanjo poglabljali. Njegovo delo se je le počasi prebijalo skozi apatijo takratne miselnosti do novih naravoslovnih odkritij. Največji odpor je naletelo na protestantski strani, medtem ko je katoliška Cerkev postala pozorna na Kopernikov nauk šele v zvezi z Galilejem.
Na dokončno zmago je Kopernikova teorija morala čakati dvesto let. šele tam okrog leta 1750, ko je angleški fizik Nevv-ton z odkritjem zakonov o gibanju nebesnih teles dokončno utemeljil kopernikanski svetovni sestav, so tudi vsi astronomi sprejeli ta nauk.
Dr. ALOJZIJ TUL
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino!
Menda so najsmelejši v Sloveniji ob obisku predsednika Tita v Sovjetski zvezi le upali, da bo omenil sovjetskemu prvaku Brežnjevu tudi nerešena vprašanja koroških Slovencev, saj je Sovjetska zveza ena od velesil, ki so Avstriji po zadnji vojni vrnile republiko, samostojnost in nevtralnost s pogoji, ki jih je Avstrija podpisala v pogodbi, a jih v primeru koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov ni izpolnila. Se več! Z brezprimerno nesramnostjo so v Avstriji začeli spodkopavati obstoj koroških Slovencev in celo razstreljevati spomenike padlim protinaci-stčnim borcem.
Razumljivo je, da se Sovjetska zveza vsaj na zunaj zaenkrat ne zanima za vprašanja koroških Slovencev, čeprav zanje sama jamči s podpisom avstrijske državne pogodbe. Avstrija trenutno ni v središču svetovnih političnih manevrov, in ravno neizpolnjena avstrijska državna pogodba naj bi ne motila zbliževanja vzhodnega bloka do evropskih zahodnih držav. Po zgledu Sovjetske zveze se ravna tudi Jugoslavija, četudi gre za zamejski del enega njenih sestavnih narodov.
Lahko pa je tudi res, da predsednika Tita zanimajo edino krivice v Tretjem svetu, v prvi vrsti do Arabcev in še kakih drugih eksotičnih narodov in je bil sklenil, da zamejske Slovence mirno prepusti poginu. V tem primeru so ga svetovalci gotovo nepravilno in nezadostno informirali o položaju Slovencev v zamejstvu in neizpolnjenih mednarodnih pogodbah, ki jih je Jugoslavija sklenila.
To je očitno toliko bolj, ker so danes v Beogradu na vodilnih mestih prav slovenski ljudje, ki jim hudo razočaranje javnosti v republiki Sloveniji gotovo ne more biti neznano, pa si ga ne upajo pre-dočiti, da ne bi naredili slabega vtisa, ali pa se bojijo, da bi jim kdo ne očital, da še niso opravili s slovenskim »nacionalizmom«.
Vprašanje pa je, ali je tako (ne)prikazo-vanje mišljenja slovenske javnosti res v jugoslovansko korist, kajti priljubljenost
Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu je v nedeljo 25. novembra pripravila v Kulturnem domu svojo vsakoletno revijo, pri kateri nastopajo večinoma cerkveni zbori. Hvalevredno je, da ti zbori gojijo tudi posvetno, umetno in narodno pesem. V tem pogledu zadobivajo še posebno važnost oni zbori, ki delujejo v samem mestu oz. najbližjih predmestjih in kjer danes ne obstaja noben zbor, ki bi v kakršni koli obliki gojil slovensko pesem. To je zbor Novega sv. Antona, zbor pri Sv. Ivanu, iz Rojana, Barkovelj in na Katinari.
Žal moramo istočasno ugotoviti, da številčno stanje pevcev pri teh zborih komaj zadošča, da se zbori predstavijo v zadovoljivi zaokroženosti in polnosti zvoka. Vztrajnost in požrtvovalnost teh pevcev zasluži zato vse naše priznanje in vzpodbudo. Kljub težavam dosezajo razveseljive izvajalske rezultate.
Tu bi na prvem mestu omenil zbor od Sv. Ivana, ki se je pod vodstvom Nade Žerjal-Zaghet predstavil s kar zahtevnim sporedom. Z »Ave Marijo« Jacoba Arca-delta je dokazal, da se more z uspehom posvetiti tudi skladbam renesanse. Svoja resna stremljenja, tudi v smeri doživete interpretacije je dokazal z Mokranjčevo Deseto rukovetjo in Adamičevo »Kresovale tri devojke«.
Zanimiv spored je predstavil tudi zbor iv. Rojana, ki ga vodi prof. Humbert Ma-molo. Na prvem mestu bi omenil zahtevno Ukmarjevo »Ciklame« in »Dober večer« v priredbi Mihaela Rožanca. Tudi zbor Novega sv. Antona in Barkovelj je pod vodstvom Janka Bana pokazal zanimanje za zahtevnejši spored. To dokazuje Lajovčeva »Kisa« in nič manj tudi Mihel-čičeva priredba narodne »Micka bi rada Jurka dobila«. Omenimo naj še dekliški zbor iz Barkovelj, ki je pod vodstvom istega dirigenta med drugim zapel tudi zanimivo »Voznico« v priredbi Janeza Boleta.
Posebno smo se razveselili nastopa zbora »Rečan« iz Beneške Slovenije, ki je pod vodstvom Rina Markiča ponovno dokazal voljo do življenja. Pri zboru s Katinare smo občudovali lepo basovsko barvo g. Miklavca in zanimivo priredbo Marija Kogoja »Stoji mi polje«. Zbor vodi Just Lavrenčič. Tudi zbor iz Bazovice je poskrbel za zanimivost z izvedbo Liparjeve »Pesmi o Mlinu«, ki jo je dirigent prof. Harej oblikoval zelo plastično.
O ostalih zborih ne moremo reči, da so
Jugoslavije med slovenskimi ljudmi ni bila še nikoli tako nizka kot danes in to ne nazadnje zaradi popuščanja spodkopavanja in pogina zamejskih Slovencev.
Avstrijski zunanji minister Kirschlager je nedavno trdil, da so odnosi z Jugoslavijo sedaj, ko ni več podiranja dvojezičnih tabel, »dobri«. Kancler Kreisky pa je povedal, naj se koroški Slovenci ne zanašajo preveč na Jugoslavijo in da ugled Avstrije v svetu danes ni slab; naj torej ne silijo z internacionalizacijo problema.
Odkod kancler Kreisky vse to tako gotovo ve? Gotovo so njegova obvestila boljša kot jih imajo Slovenci in ta obvestila so lahko prišla edino po diplomatski poti iz Beograda, kjer se zdi, da avstrijski veleposlanik več ve o ravnanju Jugoslavije kot pa garnitura vodilnih Slovencev v Beogradu z zvezno »Republiko« Slovenijo vred.
Seveda pa se je že stara Avstrija usodno motila, ko je podcenjevala svoje narode. In bati se je, da bo zaradi arabske in neuvrščene zanesenosti Beograda, ali mogoče tudi zaradi žrtvovanja zamejskih Slovencev za dobre sosedske odnose, da sploh ne omenjamo odtujene gospodarske in življenjske osnove, tudi v Sloveniji konec jugoslovanskega mita, ki do danes še nikakor ni postal resničnost, saj ga vzdržuje le umetno gojeni strah pred ita-lijanstvom ali nemštvom.
Asimilacija Slovencev v zamejstvu in v tujini ter današnje kulturno ukinjanje slovenstva v Ljubljani pa tudi ne krepi jugoslovanske narodne skupnosti, saj se hočejo slovenski izseljenci rešiti ne pred slovenstvom kot takim, temveč pred jugoslovanstvom.
Iz istega razloga tudi prepuščanje zamejskih Slovencev uničevalnim tujim silam od strani jugoslovanske diplomacije ne utrjuje zaupanja slovenskih ljudi do Jugoslavije, pa najsi bo to prepuščanje še tako prizadevno zakrito z izrazi »zaskrbljenosti« in diplomatskimi »notami«.
M. N.
prispevali kaj bistveno novega. V glavnem so izvajali skladbe iz pretekle in polpretekle dobe, ki pevcem ne zastavljajo posebnih težav. Pod vodstvom Dušana Jakomina je nastopil mešani zbor iz Mač-kolj, zbor iz Križa z dirigentom Albinom Verginello, iz Doberdoba pod vodstvom Karla Lavrenčiča, dekliški zbor iz Devina in zbor iz Zgonika, oba pod vodstvom Hermana Antoniča. Vsi so pokazali veliko resnost v svoji pripravi ter dosegli mestoma tudi razveseljive rezultate.
Prvi del sporeda je zaključil priljubljeni zbor »Fantje izpod Grmade«, ki je z že znano homogenostjo in doživetostjo pod vodstvom Iva Kralja zapel tri pesmi iz svojega repertoarja. Zadnji del sporeda pa je zaključil, povsem upravičeno, mešani zbor od Sv. Ivana.
V začetku je predsednik Zveze cerkvenih zborov prof. Zorko Harej spregovoril o pomenu in povezanosti zborovskega petja s splošno kulturo slovenskega naroda, pozdravil razne predstavnike in s še posebno toploto goste s Koroške. Velika dvorana Kulturnega doma je bila nabito polna hvaležnega občinstva. Spored sta napovedovala in pojasnjevala Nataša Sosič in Livij Valenčič.
Ubald Vrabec
Bralci pišejo
Beseda »katoliški« nam mora biti v ponos
Sem naročnik »Katoliškega glasa« od njegove prve številke. Vedno mi je bilo všeč, da nosi naslov »katoliški«. Sedaj pa vidim, da nekatere naročnike ta beseda bode in bi jo radi odstranili.
V štev. 46 je neki bralec naštel kar dolgo vrsto motivov, zakaj naj ne bi »Katoliški glas« v bodoče bil več »katoliški«. Pridevek se mu ne zdi primeren že iz ekumenskih razlogov, ker če bomo mi poudarjali svoje katolištvo, pravoslavni svoje pravoslavje in protestanti svoj protestantizem, bomo ostali še naprej razdvojeni.
Meni se zdi tako pisanje neresno. Z zamenjavo besede v naslovu nekega lista naj bi bilo že rešeno ekumensko vprašanje? Svoje mišljenje naj bi kristjani spremenili, ne pa besede v naslovu, pa bo ekumensko vprašanje nehalo biti problem Cerkve.
Tudi se ne strinjam z mnenjem, da bi moral naš list ob besedi »katoliški« obravnavati le verska vprašanja, ne pa na-lodnih, gospodarskih, družbenih ali političnih. Katoličan ni samo človek, ki naj moli zasebno in hodi v cerkev, ampak izpričuje svoje prepričanje povsod, kjer se pokaže. To je njegova dolžnost! Zato se tudi list z naslovom »katoliški« ne sme omejiti le na versko področje.
Zato naj Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici še naprej ostane katoliško, prav tako Katoliški dom v Gorici. Nočem soditi, a vtis imam, da se nekateri med nami besede »katoliški« očitno sramujejo, kot da bi izražala zaostalost, ozkost in nestrpnost. Hote ali nehote se tako postavljajo v službo tistih nasprotnikov Cerkve, ki jim prisotnost Cerkve na vseh področjih javnega življenja ne hodi prav in bi radi vse umazali in spravili v slab glas z očitkom »klerikalizma«.
Pridružujem se piscu, ki je letos v štev. 35 zapisal: »Beseda "katoliški" ni kriva, če premnogi naši ljudje svojih verskih in narodnih vrednot ne cenijo dovolj. Kriva je verska in narodna mlačnost, kriva je splošna nevednost, krivo je pomanjkanje prave zavesti in ponosa, da smo Slovenci skozi stoletja rastli iz korenin katolištva. Naj ostane zato Katoliški glas zvest svojemu imenu in z njim svojemu programu.«
K. č., Gorica
Pričakovali so črnskega škofa
Glavno mesto ZDA VVashington šteje 756.510 prebivalcev, od katerih so tri četrtine črnci. Zato so mnogi katoliški in nekatoliški krogi pričakovali, da bo sv. oče na mesto kardinala 0’Boyla, ki je letos spomladi odstopil, imenoval črnca za šikofa, kar pa se ni zgodilo. Za škofa je bil imenovan belec William Baum.
Sv. oče je prav ravnal, kajti čeprav je Washington črnsko mesto, je pa v vvash-ingtonski nadškofiji komaj pet odstotkov katoličanov. Vsi ostali so pristaši raznih protestantskih manjšin. Pet odstotkov vernikov črne barve pa res ne more zahtevati, da mora biti škof prav iz njihovih vrst.
Washingtonska nadškofija je še mlada,
O rdečih zvezdah v Gonarsu je naš list že poročal v šte. 44 z dne 8. novembra. Naš dopisnik je z bolečino ugotovil, da so jugoslovanske državne oblasti na vsako žaro, v kateri počivajo posmrtni ostanki slovenskih internirancev, prilepile rdečo zvezdo, čeprav premnogi niso bili komunisti niti pristaši stranke, ki se krasi s tem simbolom. Vsakdo ima tudi po smrti pravico do svojega simbola. Zato je bilo skrajno netaktno od strani jugoslovanskih oblasti, da so vsem pokopanim vsilile pečat rdeče zvezde, ko so bile v taborišču v Gonarsu med skoraj osem tisoč ljudmi osebe vseh prepričanj, tudi krščanskega, ki bi želele biti pokopane pod znamenjem križa
saj je bila ustanovljena komaj leta 1947; prej je njeno ozemlje spadalo pod nadškofijo v Baltimoru. Pod washingtonsko nadškofijo ne spada samo mesto Washington, temveč tudi pet okrajev države Maryland, kjer so belci v večini. Celotno ozemlje washingtonske nadškofije šteje prek dva milijona prebivalcev in od teh je črncev približno pol milijona. Razmerje je torej 4 : 1 v korist belcev.
Od tega skupnega prebivalstva dobrih dveh milijonov je katoličanov 389.000, tj. 19 %. Od njih je, kakor smo že rekli, črnskih katoličanov le 5 %. Tu znova vidimo, kako lahko nepoznanje položaja ustvari ozračje, ki je Cerkvi nasprotno, čeprav so dejanske razmere čisto drugačne.
Jesenske lučke
1973
iv.
V »Primorskem dnevniku« od zadnje nedelje najdemo članek o števerjanski osnovni šoli. Neki »pedagoški strokovnjak« od tega lista je namreč obiskal to šolo in našel v novih metodah, ki se na njej uporabljajo, mnogo zanimivega in pohvalnega. Po njegovem mnenju nosi ta šola zastavo med vsemi šolami na Goriškem tako z ozirom na učiteljski zbor kot na njegovo delo in uspehe pri otrocih. Skratka: šola, napredna v vsakem oziru in vredna posnemanja, po kateri naj bi se zgledovali tudi drugod!
Ker pa ni »Primorski dnevnik« edini list, ki piše o tej šoli, smo vzeli v roke še »Števerjanski vestnik«. V njem najdemo drug članek, ki sicer ni izšel izpod peresa kakega »pedagoškega strokovnjaka«, temveč iz vrst staršev otrok. Starši so mnenja, naj bi šola otroke v prvi vrsti pripravila čim bolje za nadaljnje življenje, da bi postali koristni člani človeške družbe. Metoda, taka ali drugačna, za te starše daleč ni tako pomembna kot je za dopisnika »Primorskega dnevnika«, ki oči-vidno hoče proslaviti učiteljice in jim dati sloves modemih vzgojiteljic po tuiprednih metodah. Če imajo otroci od tega resnično korist, pa je zanj očividno drugotnega pomena. Sicer pa bo o tem razsodil čas.
V zvezi z omenjenim člankom v »Primorskem dnevniku« pa se nam je porodilo še drugo vprašanje: je imel dopisnik lista avtorizacijo šolskih oblasti, da je med poukom vstopil v razred, prisostvoval učni uri ter poslušal učiteljico in učence? Saj stoji na vratih vsakega osnovnošolskega razreda napis: »Med poukom vstop prepovedan«. So bile šolske oblasti o obisku predhodno obveščene ati pa so za to priložnost malo zamižale? Če so storile zadnje, mislimo, da se je ravnateljstvo slovenskih ljudskih šol preselilo iz ulice Croce kam drugam.
To smo želeli povedati zato, ker želimo, da bi dajale naše šole otrokom predvsem solidno znanje in dobro vzgojo, ne pa da bi bile ustanova, v katerih nekatere »napredne« osebe na naših otrocih preizkušajo svoje bolj ali manj napredne metode m se skušajo z njimi uveljaviti pred našo javnostjo.
(fi-k)
iiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiimiiiiiMiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiMimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Usoda naivnih?
ill!llllillillllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lliuill!llllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllliillll!!llllllllllllllllilllllllllllllllllllillll!ll11llllllllllllll
Koliko jih zmrzne!
Lepa, sončna decembrska nedelja me je zvabila v naravo. Ze v avtobusu se mi je srce ogrelo in se širilo v veselju ob pogledu na strmo pobočje, ki se vzpenja nad Barkovljami, kjer so naši pridni ljudje že davno, davno pred nami strmi breg očistili, razgrebli in ga preuredili v poštne (terase) in tam zasadili vinsko trto, češnje, breskve, fige in drugo sadno drevje. Danes se na teh terasah visoko v breg belijo lične hiše obdane z vrtovi, katerih ne podpirajo več zidovi skrbno zloženega kamenja, pač pa betonski zidovi,
Ko je avtobus privozil na cilj visoko gori nad Trstom, smo se potniki razšli. Zrak je bil čist in sonce tam gori topleje sije, saj lahko poišče vsak kotiček, ker mu tega ne branijo tesno stisnjene hiše in visoki nebotičniki našega mesta.
Mene je vodila pot najprej v cerkev. Sklep, da se uro — morda tudi več — pomudim na obisku pri božjem Samotarju, je bil na vrsti prvi. Cerkev je bila prazna, zakaj pozna predpopoldanska maša je že minila. Sončni žarki so se lomili na barvnih steklih, da so se mavrične barve razlivale po notranjosti. Skoro bi me bili zapeljali, da jih opazujem, tako lepa je bila svetlobna igra, toda mene je čakal Gospod. Njemu je bil moj obisk namenjen, zato so se oči uprle v tabernakelj in igra sončnih žarkov me ni več nadlegovala. Po kratkem pozdravu so skozi prste pričele drseti jagode rožnega venca, desetka za de-setko...
Iz te tihe molitve so me predramili bližajoči se koraki. Kdo neki prihaja k meni. Ne. Obisk prihajajočega je veljal Kralju kraljev. Prav do oltarja je prišel duhovnik in po kratki molitvi stopil k tabernaklju, nekaj premaknil in popravil oltarni prt, nato pokleknil v počeščenje in vstal. Takrat mi je šinilo v misli: »Kaj, če bo cerkev zaprl, saj je že ena popoldne?« Ko je prišel mimo mene, vprašam:
»Prosim, boste sedaj cerkev zaprli?«
»Ne, ne bom. Lahko ostanete kolikor časa hočete.«
»Hvala.«
»Od kod pa ste?«
»Iz Trsta.«
»Iz Trsta?« se je začudil. »Trst je velik. Iz katerega okraja ste?«
»Iz središča.«
Pomolčal je nekoliko, me dobro pogledal in dejal: »Pazite, da ne zmrznete!«
»O, ne, ne bom!« Šlo mi je skoraj na smeh; cerkev res ni bila ogreta, toda obleka je bila času in vremenu primerna, povrh pa je zunaj sijalo sonce, le kako bi mogel ob takih pogojih človek zmrzniti, se je vsiljevalo vprašanje.
Duhovnik, ki je sklonjen — ne pod težo let, pač pa najbrž v skrbi za duše — stopal po cerkvi, je glasno ponovil besede, ki so v prazni cerkvi dobile prizvok vzdiha: »Koliko jih zmrzne!«
Jagode rožnega venca so obstale med prsti. Oči so se spet uprle v tabernakelj in iz duše je privrelo spoznanje: Zdaj šele razumem! Duhovnik je mislil na tiste, ki zmrznejo za vero. Boga nočejo ne poznati ne iskati, ker hočejo živeti brez Njega. Prosti hočejo biti, v resnici pa so sužnji svojih razvad... Da, na tiste je mislil duhovni gospod.
Morda pa je mislil tudi na tiste, ki zmrznejo za narod? je potrkala moja vprašujoča misel na tabernakelj in zdelo se mi je, da mi božji Samotar odgovarja: Na svet sem prišel v Palestini. Lahko bi bil prišel v Perziji, v Siriji, v Rimu, v Bizancu ali kjer koli že, to ni važno. Važno je,
da sem govoril materin jezik, govorico naroda, v katerem sem se rodil. Drugega jezika nisem govoril. Ljubil sem svoj narod. Ali se nisem razjokal nad Jeruzalemom? »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnjaš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem te hotel zbrati, kakor koklja zbira svoja piščeta; ti pa me nisi hotelo poslušati, ker nisi spoznalo, kaj ti je v mir. Svoje učence sem poslal v svet Z besedami: Pojdite in učite vse narode...«
Prsti so še vedno mirovali, zakaj moje misli niso bile več pri rožnem vencu, pač pa so greble v preteklost. V spomin so se vračali izgovori, ko je pred petindvajsti-mi leti šlo za obisk slovenske svete maše:
»Saj bi šel (bi šla), a je prezgodaj.«
»Pa pojdite v Rojan, v Sv. Jakobu ali k Sv. Ivanu, tam je slovenska maša pozneje.«
»Je predaleč. In... veste, te maše so združene s pridigo, to traja predolgo. Pri Novem sv. Antonu ob pol desetih opravim to dolžnost v pol ure časa.«
Tako je bilo vse do zadnjih let. In danes, ko je pri vsaki nedeljski sveti maši obvezna kratka pridiga, ali je danes pri slovenski maši kaj več vernikov? Žal ne.
Kaj pa slovensko časopisje? Koliko ima naročnikov in koliko bralcev? Vse tuje revije imajo prednost, in te drage revije pri kiosku redno plačajo! Kako pa je s plačevanjem naših slovenskih listov? Mislim, da bi nam upravniki listov znali o tem marsikaj povedati, kar nam seveda ne bi bilo v čast.
Marsikdo se še spominja časov, kako smo v dobi fašizma hrepeneli po govorjeni in tiskani besedi v materinem jeziku! Kako nas je bolela nasilna krivica, ki je posegla v naša društva in v naše cerkvene organizacije. Stopila je celo čez cerkveni prag in silila v naše družine, saj so morali naši starši skrivati slovenske knjige in nas skrivaj poučevati v branju in pisanju v našem jeziku!
Danes, ko nas v primeri s tisto žalostno dobo nihče ne zatira, danes ljudje zmrzujejo. Zmrzujejo za Boga in zmrzujejo za narod!
Globoko v dušo bi si morali vtisniti besede našega velikega pisatelja Cankarja: »Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočne jši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo ali slovenska beseda je beseda praznika, petja, vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno pritrkavanje.«
Stavka na tržaških šolah
V sredo 28. novembra je bila vsedržavna stavka državnih uslužbencev v zvezi z nerešenim vprašanjem zdravniške oskrbe. Stavke so se udeležili tudi slovenski šolniki, zato je po šolah pouk večinoma odpadel.
Do drugačne stavke je prišlo na učiteljišču. Zaradi pomanjkanja goriva je šola premalo ogrevana, zato so v petek dijaki sklenili, da se ne bodo udeležili pouka, dokler se stanje ne bo izboljšalo. Dan kasneje so se jim pridružili dijaki tamkajšnje srednje šole.
Ljudje
Martin Jevnikar, poverjeni profesor na videmski univerzi, je bil imenovan za ravnatelja slovanskega inštituta, ki obsega ruščino, poljščino, slovenščino, srbo-hrva-ščino in slovansko filologijo.
Rada Košuta je diplomirala z odliko na fakulteti za klasične jezike v Trstu.
OB 50-LETNICI GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
Ali bo Goriška Mohorjeva družba za svoj zlati jubilej uspela objaviti nekaj edinstvenega, kar bi njeni knjižni zbirki dvignilo slovstveno vrednost? Nekaj takega, kar bi razživelo in razburilo slovenske dialektologe, jezikoslovce in slovstvene zgodovinarje? Slovensko listino iz poznega srednjega veka, sorodno Rateškemu (Celovškemu) rokopisu, ki po svojih koreninah sega v območje Brižinskih spomenikov? Morda listino, ki je nastala nekje na obrobju slovenskega narodnega ozemlja? V Slovenski Benečiji? Kdo je njen pisec? Briški rojak »duhovnik Lavrencij iz Mirnika«?
Jubilejni koledar GMD bo objavil »Starogorski spomenik«, novo pričo slovenske srednjeveške pismenosti. Odkritje postavlja nadvse važno vprašanje: izhajata Rateški in Starogorski rokopis iz skupne pismene predloge ali iz živega slovenskega govora? če iz živega govora, ali ni to dokaz, da so imeli Slovenci že v srednjem veku na celotnem narodnem ozemlju enoten slovenski cerkveni jezik? Ni li ta slovenski cerkveni jezik reševal slovenstvo in postal podlaga poznejši slovenski književnosti?
R. K.
Bazovica
Večer diapozitivov, na katerem so se predstavili kot odlični fotografi štirje domačini in je bil v četrtek 15. novembra v Slomškovem domu, je privabil mnogo domačinov, tako da je bila dvoranica skoraj pretesna. Ob sliki, tuji in domači glasbi ter slovenski besedi je potekal res lep večer. Program je trajal dve uri in bi bilo škoda, če ne bi imeli novi fotografi možnosti, da svoje izdelke še drugod pokažejo.
Na Dunaj nas je popeljal Boris Grgič ter nam pokazal nekaj lepih posnetkov iz domačih prireditev; Stojan Ražem pa je predstavil posnetke ob odkritju spomenika padlih v Bazovici kakor tudi čudovite posnetke kraškega cvetja in živalskega sveta. Njegov brat Vinko, gost večera, pa nas je s svojimi diapozitivi popeljal v triglavski svet. Tudi domači župnik msgr. Zivic je imel kaj pokazati: prvi maj v Bazovici leta 1972 in dve romanji bazoviške župnije v rojstni kraj Janeza XXIII, v Bergamo, Verono ter na Brezje in Bled. Veliko pozornosti je vzbudil tudi prikaz fotografij o otroški koloniji SLOKAD v Dragi.
Gostovanje Doberdobcev je bilo v nedeljo 18. novembra. V bazoviški kino dvorani so člani dramskega odseka katoliškega kulturnega društva »Hrast« iz Doberdoba uprizorili dramo v treh dejanjih »Stilmondski župan« ter poželi velik uspeh. Pri tem nam je neprestano misel silila na bazoviški oder, ki je bil pred 20 leti zelo delaven in je v eni sami sezoni postavil na oder po pet ali šest iger ter potem z njimi pridno gostoval na drugih odrih Zakaj ne bi naši Bazovci sedaj Do-berdobcem obiska vrnili s svojo prireditvijo? Prizadevnim doberdobskim igralcem pa se za umetniški užitek, ki so nam ga nudili, iskreno zahvaljujemo.
Mednarodni višješolski zavod v Sesljanu
Svetovna organizacija »United World Colleges« bo na Tržaškem ozemlju v de-vinsko-nabrežinski občini postavila svoj drugi zavod v Evropi. Gre za višješolski zavod, na katerega se bodo lahko vpisali študentje vsega sveta.
Kandidatura, iki jo je predložila dežela Furlanija-Julijska Benečija, je skupaj z idejnim osnutkom naletela na soglasen sprejem pri mednarodnem svetu »United
World Colleges«, ki je pred kratkim imel kongres v Londonu. Zavod v Sesljanu bi moral biti končan v prihodnjih treh letih, sprejel pa bo lahko od 300 do 350 študentov iz držav Zahodne in Vzhodne Evrope ter iz držav Tretjega sveta. Učni jezik bo angleščina, medtem ko bo italijanščina obvezni predmet tako za dijake kot tudi za profesorje. Na izbiro pa bodo dijaki imeli še nemščino, francoščino in glavne slovanske jezike.
Tržaški zavod se bo tako pridružil obstoječim trem šolam, ki že delujejo v svetu (St. Donat’s v Wellsu, Vancouver v Kanadi in Singapur za azijski jugovzhod). Ob koncu dvoletnega študija bo zavod izdal dijakom maturitetno spričevalo višje srednje šole, katerega bodo priznale pristojne oblasti vseh glavnih držav. Vsi dijaki, (ki bodo dovršili študije na tej šoli, bodo imeli prost vpis na vse glavne univerze.
Organizacija »United World Colleges« vključuje kakih trideset državnih odborov, katere sestavljajo razne osebnosti s političnega in kulturnega področja. Častni predsednik italijanskega odbora je predsednik republike Giovanni Leone.
Repentabor
V soboto 1. decembra je bila v lepi repentaborski šoli dobro uspela proslava s poimenovanjem šole po pesniku Alojzu Gradniku. S to proslavo je bilo združeno praznovanje stoletnice repentaborske šole in tridesetletnice njene obnovitve.
Po odkritju spomenika briškemu pesniku so šolski otroci izvedli prijeten kulturni program; enako tudi moški zbor »S. Kumar« in domače prosvetno društvo »Kraški dom«.
Pred številnim občinstvom, predstavniki raznih oblasti in pred vdovo po pokojnem pesniku je didaktični ravnatelj Egidij Strnad na kratko orisal zgodovino repentaborske šole. Župan Mihael Guštin je vsem izrekel svojo zahvalo, enako tudi predsednica združenja staršev Olga Vodopivec, ki je poudarila potrebo po še nadaljnjem sodelovanju med šolo in starši ter obenem izrazila željo, da bi sedanje šolsko poslopje še razširili, ker ne zadošča vsem potrebam.
(Nedolžno vprašanje: Komu ali čemu služi dvojezičnost pri takih proslavah?)
1. š.
Odbornik Stopper v Ljubljani
Deželni odbornik za industrijo in trgovino Stopper se je v preteklih dneh udeležil v Ljubljani mednarodnega posvetovanja o prometnih zvezah med Podonavjem in Gornjim Jadranom.
Posvetovanje je organizirala trgovinska zbornica Slovenije, iz Italije pa je sodeloval konzorcij za beneško vodno pot in odcepe. Namen posvetovanja je bila teh-nično-znanstvena preveritev rečne zveze med Jadranom in Donavo. Argument je za jadranske države zelo zanimiv, še posebej pa za Veneto, Furlanijo-Julijsko Benečijo in Slovenijo.
Ob svojim obisku v Ljubljani se je odbornik Stopper sestal z ministrom za gospodarska vprašanja Petrovičem in ministra za gospodarsko načrtovanje Novin-škom. V pogovoru s slovenskimi vladnimi predstavniki je Stopper opozoril na pomembnost vodne poti Soča-Sava-Donava, na katero ne smemo gledati zgolj kot na zbližanje med Jadranom in Donavo, temveč tudi kot na podaljšek pomorskega kanala Trst-Benetke. Ta podaljšek je življenjsko važen zaradi splošnoprometnega razvoja. Če do tega ne bo prišlo, se bo preostali promet še bolj usmeril v severna pristanišča.
Predstavnik Furlanije-Julijske Benečije je končno izrazil željo, da bi na podlagi tehnično-znanstvenih predlogov, iznešenih na prejšnjih dveh posvetovanjih v Gradcu in Trstu, prišlo čimprej do konkretnih idej, ki bi jih lahko izkoristili tudi na politični ravni.
Sprejem ob jugoslov. prazniku
Ob državnem prazniku SFR Jugoslavije sta kot druga leta jugoslovanski generalni konzul v Trstu Boris Trampuž in gospa priredila sprejem. Slovesnosti v hotelu Jolly so se udeležili politični in kulturni predstavniki obeh narodnosti. Med drugimi so bili prisotni župan Spaccini, vladni komisar prefekt Di Lorenzo, goriški prefekt dr. Molinari, dr. Drago Stoka in drugi deželni, pokrajinski in občinski svetovalci, župani občin na Tržaškem, škofov vikar	dr.	Lojze	Škerl,	šolski	skrbnik Fi-
denzi	ter	drugi	kulturni in	gospodarski
zastopniki.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 9. do 15. decembra 1973
Nedelja:	8.40 Vojak	švejk.	9.40 Po domače	ob	meji.	11.00	Otroška matineja.
18.15	V soboto zvečer - jugosl. film. 20.40 Filip na konju. 21.20 Glasbena oddaja.
Ponedeljek: 18.30 Enciklopedija živali.
20.35	A. Hieng: Gluhi mož na meji - TV drama. 21.50 Kulturne diagonale.
Torek: 17.45 Peter Klepec. 18.25 Od zore do mraka. 19.00 Nova matematika. 19.20 Vietnam. 21.25 Sam med volkovi.
Sreda. 17.50 Otroci naše šole. 18.30 Na sedmi stezi. 20.35 »Nežnost«, film. 21.45 Glasbeni nokturno.
četrtek: 17.30 S. Jenko: Jeprški učitelj. 18.25 »Shane«, film. 20.50 Četrtkovi razgledi. 21.30 Nevarna srečanja.
Petek: 17.45 Veseli tobogan: Boh. Bistrica. 18.30 Rekreacija. 18.40 Pet minut za boljši jezik. 18.55 Kratek film. 20.35 »Nenadoma v lanskem poletju«, film. 22.30 Umetnost in človek.
Sobota: 15.25 Košarka Industromonta-ža: CZ. 17.05 »Daktari«, film. 18.40 Rokometni finale. 21.35 »Pravnuki«, film. 22.05 »Colditz«, film.
ttiuiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiimiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiimHiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM^
A. H. Š.
(15)
Poromali smo v Sveto telo
Po izraelsko-arabski vojni leta 1948 so okrog in okrog Jerihe zgradili velika begunska naselja za palestinske begunce. Sem so se zatekli tisti Palestinci, ki so jih Izraelci izgnali z ozemlja, ki so ga zasedli v prvi izraelskcKirabski vojni. Pravijo, da jih je bilo okrog Jerihe kakih sto tisoč. Tu so jim zgradili hišice iz kamna, ustanovili šole, bolnišnice, napeljali vodo. Tu so čakali, da se vrnejo na nekdanje domove.
Med tem časom je prišlo do petdnevne vojne leta 1967, ko so bile arabske države znova poražene. V zmedi tistih dni so se skoro vsi begunci dali pregovoriti, da so zbežali prek Jordana v Jordanijo in drugam. Tam sedaj živijo v šotorih, kot pišejo časopisi. Njih položaj se je tako še poslabšal. Zanje skrbijo Združeni narodi, ki dajejo vsakemu beguncu približno pol dolarja na dan v živežu.
Ob pogledu na prazna naselja, na podirajoče se hišice se človek zamisli v usodo teh ubogih ljudi, ki so postali žrtev vojne in so sedaj žrtev svetovne politike. Saj bi z dobro voljo lahko našli tudi zanje kako primerno rešitev, kakor so jo našli za 12 milijonov beguncev po drugi svetovni vojni v Evropi.
Toda interesi svetovne politike, ki se križajo okrog Palestine, zahtevajo, da ostane ta množica brezdomcev kot neporavnana hipoteka miru na Srednjem vzhodu. Vsaj takšen je bil naš vtis.
Jeriha je čudovita oaza sredi puščave; najbrž da ni slične oaze kje drugje. Stari judovski zgodovinar Jožef Flavij piše o Jerihi: »Ta zemlja je božanska, saj na njej uspeva sadje v silnem bogastvu in to zelo izbrano in lepo.«
človek, ki Jeriho obišče, mora pritrditi opisu starega zgodovinarja. Gre res za čudovito in izredno bogato zelenico sredi puste Jordanske doline. Za svoj obstoj in bogastvo se pa mora zahvaliti številnim izvirkom vode, ki izvirajo v njeni okolici izpod Judovskih gora. To vodo so že v starodavnih časih zajeli v kanale in z
njo namakali puščavo, ki je v resnici vzcvetela, kot trdi pesem. Tukaj tudi ni potrebno veliko dela za dvakratni in tudi trikratni pridelek na leto.
Jeriha je tesno povezana z zgodovino božjega razodetja. Nedaleč odtod so Izraelci na poti iz Egipta prekoračili Jordan in potem zavzeli Jeriho. Tu je bival nekaj časa prerok Elija. Nekje v skalnatem pobočju nad Jeriho se je Jezus umaknil za 40 dni v puščavo, kjer ga je hudič skušal. Tu je Jezus ozdravil slepca in se srečal z Zahejem. Mesto je v zgodovini bilo velikokrat porušeno in požgano, toda zmeraj je znova vstalo, kot da bi imelo v sebi rožo Mogoto. Današnja Jeriha je izrazito muslimansko mesto.
OB MRTVEM MORJU
Turist in romar, ki obiščeta Palestino, ne bosta zamudila priložnosti, da ne bi šla tudi k Mrtvemu morju. To morje ali bolje jezero, saj nima nobenega iztoka, je pojav svoje vrste. Predvsem zato, ker je najnižja suhozemska točka pod morsko gladino, ki leži skoro 400 metrov pod gladino Sredozemskega morja. Njegova voda je
jasno čista, kot jo pri nas vidiš le ob dalmatinskih obalah, vendar tako slana in grenka, da je človeku hudo, če je kaj popije. Tudi v oči žge, če vanje zaide, kot bi bila samo žveplo. Kajti v vodi Mrtvega morja je res raztopljeno žveplo.
To je krivo, da v vodi ni rib, ob obalah ni ptic, ni nobene zelene bilke. To je voda sredi puščave, ki pa nobenemu ne koristi. Kako velikanska razlika med vodo Gene-zareškega jezera, ki je v blagoslov vsej Palestini, in med vodo Mrtvega morja, ki prinaža le smrt. Ljudje se sicer v Mrtvem morju kopajo, tudi številni naši romarji so šli v vodo, toda le iz radovednosti, kako se človek počuti v taki vodi, kjer se vtopiti ne moreš, ker te zaradi velike gostote vrže voda zmeraj na površje.
Mrtvo morje je zares mrtvo. Danes je ob severni obali motel, toda ta je zaradi turistov, ki prihajajo, da vidijo to izredno čudo narave. Stalno ne prebiva nihče. Tu ni nobene vasi, nobenega naselja. Gore so okrog in okrog puste, skalnate. Na njih pobočjih so se v teku zgodovine naselili le kaki puščavniiki, če so dobili kje kak studenček, da so imeli kaj piti.
Tako je v Kristusovih časih bila na za-padni strani Mrtvega morja visoko gori na pobočju naselbina Esenov, ki so tam živeli samotarsko življenje kot pozneje krščanski puščavniki. Naselbina je bila med rimsko-judovsko vojno leta 70 po Kr. porušena in požgana, ostali pa so skriti pergameni, ki so jih odkrili leta 1948.
To so znameniti qumranski rokopisi, ki so toliko pozornosti zbudili v svetu učenjakov, saj gre za najstarejše ohranjene svetopisemske rokopise, ki so stari skoro dva tisoč let. Sedaj jih hranijo v Jeruzalemu. Deloma so jih že prebrali, deloma pa še čakajo, da jih preberejo. Svetopisemskim učenjakom so razvozlali že marsika-ko skrivnost.
Ker je ta kraj tako globoko pod morsko gladino, je tu še bolj vroče kot drugje v Palestini. Sonce peče v pravem pomenu besede, še bolj peče pesek ob morju. Klobuki na glavi so tu prav potrebni, pa tudi sandale na nogah. Ko se bo kdaj vrnil mir v te kraje, bodo tu verjetno nastale kake ustanove za zdravljenje revmatizma, ker je ozračje izredno suho in gorko.
(Se nadaljuje)
Otvoritev svetega leta
Na praznik Brezmadežne 8. decembra ob 17. url bo goriški nadškof msgr. Co-colin slovesno odprl v stolnici sveto leto. Z njim bodo somaševall vsi župniki mesta Gorice, med njimi msgr. dr. Franc Močnik. Med sveto mašo bo g. nadškof govoril v obeh jezikih. Zato odpadejo v soboto vse večerne sv. maše, tudi slovenska v kapucinski cerkvi, ker je prav, da se vsi verniki zberejo v stolnici k tej slovesni proglasitvi svetega leta.
Začela se je gledališka sezona
Stalno SG v Trstu je za svojo letošnjo premiero izbralo delo A. P. Čehova »češnjev vrt«, ki se sicer imenuje komedija, a je dejansko tragedija skupine ljudi, ki nimajo moči, da bi se spoprijeli z resničnostjo življenja. Je to usoda tistega umirajočega sveta, ki bi rad podaljšal svoje bivanje, pa ni v njem več moči, da bi samega sebe preživel.
Krstna uprizoritev »Češnjevega vrta« je bila v Umetniškem gledališču v Moskvi 17. januarja 1904. Šest mesecev nato je Čehov, komaj 44-leten, umrl.
Čehov igralski družini SSG ni nov ali tuj. Leta 1958 je tedaj Slovensko narodno gledališče v Trstu uprizorilo prvo veliko dramo A. P. Čehova »Utva«. Po desetih letih so se igralci ponovno srečali s Čehovom, to pot z dramo »Tri sestre«. In sedaj so uprizorili še »Češnjev vrt«. V 15 letih torej kar tri pomembne uprizoritve.
Premiera »češnjevega vrta« je bila 12. oktobra v Kulturnem domu v Trstu. V Gorico pa je SSG lahko prišlo gostovat šele prejšnji četrtek 29. novembra, iker so bila v teku obnovitvena dela v gledališču Verdi.
Kljub snegu, ki je padal ves dan, je bila udeležba kar zadovoljiva. Ob lepem vremenu bi bilo gledalcev gotovo še več. Do prihodnjega gostovanja gledališča s »Kaplanom Čedermacom« bo treba pospešiti in dokončati akcijo za abonmaje. Le v tem primeru bo dvorana vedno dostojno zasedena.
Občinstvo je z veliko pozornostjo sledilo razpletu igre na odru. Gotovo je bilo potrebne precej zbranosti in volje za razumevanje Čehova. Seveda so igralci sodelovanje občinstvu olajšali, ker so zelo dobro podali svoje vloge. Glavnih junakov pravzaprav ni, vendar sta izstopala predvsem Mira Sardočeva v vlogi graščakinje Ranjevske in Anton Petje v vlogi trgovca Lopahina.
—ej
Sestanek goriškega duh. sveta
Duhovniški svet goriške nadškofije se je zbral na svoje redno zasedanje v četrtek 22. novembra. V prvi točki je razpravljal o vlogi tajnika. Nato je bilo govora o dušnopastirslkem načrtu. Na vrsto je prišla potem ustanovitev novega pastoralnega središča v Ronkah. Svetovalci so bili naklonjeni njegovi ustanovitvi, izra-
zili so pa strah, da ne bi nova župnija porušila enotnosti pastoralnega delovanja v Ronkah. Končno se je razpravljalo o svetem letu. Pastoralni urad bo pripravil vrsto pobud s tem v zvezi, o katerih naj bi bilo govora na sestankih posamičnih področij, rezultate razpravljanja pa naj bi se sporočilo naravnost g. nadškofu.
Vrh
Na Vrhu sv. Mihaela so v petek 30. novembra pokopali vzorno krščansko ženo in mater Amalijo Devetak roj. Cotič. Krepko se je upirala prodirajoči bolezni, a končno je njena narava onemogla. Smrt jo je 29. novembra našla dobro pripravljeno, ko ji je v goriški bolnišnici zaprla njene vedno bistre in dobrohotne oči.
Pokojna Amalija je živela iz vere, bila povezana s Cerkvijo in se držala v vsem njenih smernic. V njeno družino zato ni mogel prodreti tisti kvarni duh, ki je po letu 1945 toliko naših ljudi odtrgal od Boga.
Prav ta duh, poln sovraštva do vsega, kar je božje, pa je povzročil njenemu materinskemu srcu nezaceljivo rano. Že po končani vojni, v času zavezniške uprave, so ji ljudje, ki so bili polni sovraštva do tistih, ki niso gledali na svet skozi Markso-va očala, zverinsko ubili sina. Ves čas je morala v sebi nositi to bol, ker ji nihče ni hotel dati zadoščenja in so vsi skušali ta zločin z molkom preiti.
Sedaj se je s sinom mučencem srečala pri Bogu. V njem je našla odgovor na vsa nerazčiščena vprašanja, plačilo za svojo premočrtnost in zadoščenje za svojo doslednost v krščanski vzgoji otrok. Naj počiva v miru na vrhovski božji njivi. Vsem domačim izrekamo iskreno sožalje.
Jamlje
Praznovanje Kristusa Kralja je v Jam-ijah združeno s celodnevnim češčenjem Naj svetejšega. Letos se ne moremo pohvaliti, da bi bila udeležba vzorna. Premnogi so umanjkali. Morda je bila misel, da je bila nedelja 25. novembra zadnja, ko se je še dalo iti z vozilom od doma, za nekatere le presilna skušnjava, da bi se ji mogli upreti. Pridigo ob zaključku češčenja je imel gabrski župnik Jože Jurak. Razvil je misel: Kristus med nami, za nas in v nas. Marsikdo je dejal, da je bila škoda, da več ljudi ni slišalo te pridige. Pri zaključni pobožnosti je podelil devinski župnik in dekan msgr. Ivan Kre-tič ob asistenci doberdobskega in domačega župnika blagoslov z Naj svetejšim.
Nova doktorica v lekarništvu. Veseli smo novice, da je gdč. Marija Pahor, iki jo vsi kličemo za Mery, doktorirala na farmacevtski fakulteti tržaške univerze. Je vneta članica domačega pevskega zbora in vedno voljna sodelovati pri raznih pobudah v šele nastajajoči župnijski dvorani. Vsi, ki jo poznamo, ji k uspehu iskreno čestitamo. Čestitkam se pridružuje tudi naš list.
Podgora
V ponedeljek 26. novembra je naše prosvetno društvo imelo svoj tretji občni zbor. Navzoča sta bila poleg domačih članov predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete dr. Kazimir Humar in domači župnik Mirko Mazora.
Po poročilih tajnice in blagajničarke je cbčni zbor dal razrešnico staremu odboru. Sledile so volitve novega odbora, ki ga sestavljajo: Bernard Antonič predsednik, Vladimir Brešan podpredsednik, Lidija Jarc tajnica, Cvetka Peršolja blagajničarka, Milan Jarc gospodar, Bruno Rustija referent za prosveto, Franko Gianesi referent za šport; v nadzornem odboru sta Majda Sirk in Štefan Vogrič, v razsodišču pa Karla Pušnar, Ivo Ambrožič in Zdravko Kuštrin.
Čeprav nimamo primernih prostorov za naše delovanje, imamo zaradi dvojezične fare res veliko težav in čeprav nas je malo, je naše delovanje v prejšnji sezoni kljub vsem težavam in nevšečnostim bilo precej pestro.
Pripravili smo pustovanje, »Praznik štrukljev«, miklavževanje, božični koncert, misijonsko in zahvalno nedeljo. Imeli smo štiri kulturne večere. Naši otroci so naštudirali igro »Pepelko« in z njo gostovali v raznih krajih. Zelo veliko nastopov je imel naš mladinski zbor. Ob pustovanju so mladi člani pripravili slikovit alegorični voz.
Omeniti moramo, da so vsi člani našega društva vključeni še v razne druge organizacije in zbore. To je našemu društvu seveda večkrat v škodo.
Zal moramo povedati, da smo za naš 3. občni zbor razposlali veliko število vabil, a udeležencev ni bilo veliko. Iz tega je razvidno, kako se naši podgorski ljudje prav malo zanimajo za vse, kar je prosvetnega, kulturnega in seveda slovenskega v njihovi vasi. Veliko je tistih, ki bi nam lahko pomagali, premnogo pa je tistih, ki znajo samo lepo govoriti in nas kritizirati, a ko je čas, jih ni poleg. Upajmo, da se boto tudi ti zavedali svoje pripadnosti slovenski skupnosti, in to ne le z jezikom, ampak tudi z dejstvi.
—ja
Rupa-Peč
Čeprav se v Katoliškem glasu že nismo nekaj časa oglasili, pa vendar lahko mirno zapišemo, da na prosvetno-kulturnem področju v naših dveh vaseh ne vlada mrtvilo. Naši fantje in možje z navdušenjem sodelujejo tako v domačem pevskem zboru kot tudi v moškem zboru »M. File j« iz Gorice«.
Potreba po zdravi domačnosti je botrovala, da so se naši pevci — mnoge so spremljale tudi njihove življenjske družice — zbrali v soboto 1. decembra v gostilni v Rubijah. Ob prigrizku in dobri kapljici so preživeli v družbi svojega pevovodja Zdravka Klanjščka — brez katerega si zaenkrat sploh ne moremo misliti kulturnega življenja v naših vaseh — prijeten večer, pri katerem ni manjkalo naše pesmi. Splošna želja je bila, da bi se taka srečanja še ponovila.
Iz Slovenije
Umirajoči Breginjski kot
Tolminski zgodovinar Simon Rutar navaja v svojem delu, da je bilo leta 1880 v Breginjskem kotu 491 hiš in 2.735 ljudi. Pred desetimi leti jih je bilo še 1.500, sedaj pa jih ni niti tisoč več.
Pred vojno je bilo v Breginjskem kotu 20 gostiln, 11 trgovin, 7 šol z 12 učitelji (v Kredu, Borjani, Sedlu, Podbeli, Bregi-nju, Logjeh in Robedišču). Vsaka vas je imela svoj krajevni urad, vaške mlekarne pa so bile povezane v zadrugi.
In sedaj? Breginjski kot je postal nerazvito področje kot sta npr. Kozjansko ali Haloze na Štajerskem. Cesta med Starim Selom in Breginjem je skoro uničena, saj manjka 1.066 obcestnih kamnov, ki ležijo pod cesto. Poškodovani so podporni zidovi, premalo je gramoza. Vedno več je na pol porušenih hiš.
Trgovine v Breginjskem kotu ne poznajo hladilnikov, zato nikjer ne prodajajo mesa. Ni javne razsvetljave po vaseh niti telefona. Tolminska občina, pod 'katero Breginjski kot spada, je bila do sedaj silno mačehovska. Sedaj se nekaj govori, da bi v Breginju postavili tovarno. Toda predpogoj za tovarno je dobra cesta.
Ponovitev igre »Kaplan M. Čedermac«
bo v Kulturnem domu v Trstu v petek 7. decembra ob 16. uri - abonma red H; v nedeljo 9. decembra ob 16. uri za red C -nedeljski popoldanski. — Mladinska igra »Vilinček z Lune« bo v torok 11. decembra ob 15.30 v Kulturnem domu v Trstu, v sredo 12. decembra pa ob 10. uri v Katoliškem domu v Gorici.
S P ip R T
12. Memorial »M. Filej«
Ženska odbojka. Preteklo soboto 24. novembra je bil turnir v ženski odbojki v okviru 12. Memoriala »M. Filej«, ki ga organizira ŠZ 01ympia iz Gorice. Turnirja so se udeležile tri ekipe: Hrast in Mladost iz Doberdoba ter Sovodnje. Končna zmaga je šla odbojkaricam Hrasta, na drugo mesto se je uvrstila Mladost, na tretje pa Sovodnje. Rezultati: Mladost-Sovodnje 2:1, Hrast - Sovodnje 2:0 ter Hrast: Mladost 2 : 0.
Pastirček štev. 3
V tej številki beremo o pozni jeseni, bližajoči se zimi (ki nas je pa že kar krepko obiskala!), o sv. Miklavžu, o Brezmadežni in o božičnih praznikih.
Od župnij, ki jih je »Pastirček« obiskal, je to pot na vrsti Katinara. J. P. piše o pomenu nedelje, ki je »dan veselja in sreče« in o nedeljski maši.
O letošnjem taboru Slovenskih goriških skavtov na Ukvanski planini poroča Iznajdljivi gorski lev, »Kaj bomo skavtinje podarile Gospodu za njegov rojstni dan« pa Premišljeni gams. Orodno telovadbo opiše Branko.
Tončka Curk je prispevala božični prizor »Jezuščka božični večer«. »Pastirček« je tudi dobil novega sodelavca in sicer misijonarja Vladimirja Kosa iz Japonske. V tej številki sta dve njegovi pesmi. Dopisov je vedno več. Le škoda, da tolilko otrok nosi tako popačene priimke! Ali res staršev nič ne boli, ko vidijo, da njih otroci tako lepa pisma v slovenščini pišejo, priimek pa je vse prej kot slovenski.
—ej
Cene jugoslovanskega mesa in bencina še vedno konkurenčne
Cene mesa v Italiji so že nekaj časa precej stalne, odkar so tik pred zamrznitvijo dosegle vrtoglave skoke. Do sprememb v cenah je v tem času prišlo tudi v Jugoslaviji, zato se splača narediti primerjavo cenikov, ki so v veljavi v mesnicah v tržaški pokrajini in v Jugoslaviji. Kaže, da so kupci, ki nabavljajo meso na Tržaškem, znatno na slabšem kot tisti, ki ga kupujejo v Jugoslaviji. Tako cena govedine kot tudi teletine je na drugi strani meje v povprečju za 750 lir nižja. Pri tem smo računali na osnovi menjalnega tečaja, ki ga lahko imamo za uradnega, se pravi 1 dinar (100 starih) za 40 lir. V zadnjih dneh pa je moč dobiti dinarje v tržaškem mestu tudi po 38. Edinole pri drugovrstnem mesu je moč zabeležiti višjo ceno v Jugoslaviji, vendar pa gre verjetno tudi za razliko v kvaliteti, toda cena roast-beefa je za celih 1.420 lir nižja kot na tržaškem mesnem trgu.
Konkurenčnosti cene mesa se pridružuje tudi bencin. Dva vzroka sta tržaške avtomobiliste spet pognala v vrsto pri jugoslovanskih črpalkah: splošno pomanjkanje bencina zaradi energetske krize in pa najnovejše podražitve. Od petka 23. novembra stane liter 98/100-oktanskega bencina v Italiji 200 lir (prej 185), v Jugoslaviji pa stane od 1. novembra dalje liter 172 lir. Torej gre za celih 28 lir prihranka pri vsakem litin, katerim je treba dodati še prihranke pri ostalih nakupih. Vse to pa je seveda na škodo tržaških (in goriških) trgovcev.
Trenutno je cena italijanskega visokooktanskega bencina najvišja v Evropi: za Italijo je prva Zah. Nemčija (191,30 lir), sledi ji Nizozemska (184,25), Francija (182,78), Belgija (181,91), Avstrija (176,32). Najcenejši je bencin trenutno v Švici (143,68) in v Angliji (129,44).
OBVESTRA
Tečaj »Priprava na zakon« se bo vršil v Gorici v mali dvorani Katoliškega doma in se bo začel v soboto 19. januarja 1974. Trajal bo sedem sobotnih večerov. Govorili bodo priznani strokovnjaki iz Slovenije.
Radijska postaja Trst A sporoča svojim poslušalcem, da so zaradi varčevanja z električnim tokom uvedene nekatere spremembe tudi v njenih oddajah. Od sobote
1.	decembra se bodo vse oddaje končale ob 23. uri. Zadnja poročila bodo ob 22.45. Od ponedeljka 3. decembra dalje bo podaljšana jutranja oddaja ob delavnikih, tako da se ne bo končala ob 8.30, kakor doslej, ampak ob 9.05.
Naročnikom v vednost in razumevanje
Stalni in nezadržni porast cen v Italiji je zadel tudi papirniško in tiskarsko stroko. To občuti seveda tudi naš list. Stroški so se zadnje čase skoro podvojili. Brez primernega dviga naročnine bi bili prisiljeni prenehati z izhajanjem, kar bi gotovo večini naročnikov in bralcev ne bilo všeč. Edina možna rešitev je povišanje naročnine.
Zato bo od 1. januarja 1974 naročnina za Italijo 4.000 lir, posamezna številka 100 lir, za inozemstvo 5.000 lir ali 8,5 USA dolarjev. Vse, ki bodo zaradi tega prizadeti, prosimo za blagohotno razumevanje. Res ne gre drugače. Obenem prosimo tiste, ki dajejo v razne dobre namene, naj se od časa do časa spomnijo tudi našega lista in prispevajo v njegov tiskovni sklad.
RADIO
A TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 9. do 15. decembra 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba. 11.15 Mladinski oder: »Zvesti tovariši«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 14.30 Nedeljski vestnik.
16.00	Šport in glasba. 17.00 »Zamudnik«, drama. 18.05 Nedeljski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Zagrebški kvartet.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Glas in orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar.
20.35	Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra na pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slov. znanstveniki na univerzi: Milko Če-bulec. 19.20 Za najmlajše. 20.35 M. Musorg-ski: »Boris Godunov«, opera.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Koncert. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.25 Za vašo knjižno polico.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovensko ljudsko glasbeno izročilo.
19.10 Božanska komedija. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Dramatik«. Drama. 21.45 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni julijski skladatelji. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Janko Bratina«. 20.35 Delo in gospodarstvo. Vokalno instrumentalni koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 Družinski obzornik. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »V Monte Carlu«. 21.10 Zabavni orkester RAI iz Milana. 21.30 Vaše popevke.
BOŽIČNA ŠTEVILKA
Katoliškega glasa bo dvojna po obsegu in zadnja v tem letu, ker v tednu božičnega praznika list ne bo izšel. Božična številka bo izšla v četrtek 20. decembra, paginacija pa bo v torek in sredo 18. in 19. decembra. Prosimo vse, ki nameravajo objaviti svoja voščila (organizacije, društva, trgovska podjetja), da to store do ponedeljka 17. decembra.
DAROVI
Za slovensko duhovnijo v Gorici: T. B.
5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: S. Z. G. v zvezi z bližajočimi se prazniki Gospodovega rojstva 50.000 lir.
N. N. iz Kupe daruje po 10.000 lir za sklad Katoliškega glasa, za Katoliški dom, za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče. Za skavte v Gabrjah: Justina Komjanc
5.000 lir.
Za Makedonijo: C. M., Gorica, 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V priredbi SKPD »Mirko Filej« v Gorici bo nastopil v nedeljo 16. decembra ob 17. uri v Katoliškem domu
Consortium Musicum
iz Ljubljane. Na sporedu so kantate Bohuslava Martinuja, Stanka Premrla in Matije Tomca.
Ob Katoliškem domu v Gorici je tudi prostorno igrišče, katerega naša mladina pridno in vsestransko uporablja. Tudi ta slika priča o tem razgibanem delovanju