: [r ' SLOVENSKA BCELA.
L p o s I o v e ii t e d h i k. CÌ nI O 14.	V cel ver tek 1. aprila 1852. III. teèaj.
H r
e
p e ii j e n j e.
Bleda luna se prikaže, Tamno noe nam osvitli, Na ponočne sije straže, Hitro dalje odbeži.
„S tabo tjekaj i. t. d.
Bučno burja sem pripiha, In naprej čez me vihra, Močnih hrastov verhe viha, Hitro se naprej peljà.
tabo tjekaj i. t. d.
Solnce zlato že izhaja In ogreva vse gore, — Prot večeru dol zahaja. Dolgi tek končalo je.
„S tabo tjekaj rad bi hodil. »Kjer veselje zame je, „Perutnice tje bi vodil, „Kamor si želi sercé
Iz morja oblak se vzdigne Polhen vóde na nebó, Al naprej se hitro dvigne, Meni zadnje da slovó.
„S tabo tjekaj i. t. d. Solnce, luna proč odide Tud' oblak naprej beži, In eolska sapa pride, Se nevsmili, me pusti.
„Z vami tjekaj i. t. d.
Orehovski.
Zadnja vojna cara Zolimana.
(Dalje.)
K0 se je po storjenem miru vidilo, da se je novega boja v bratkem nadjali, ko ni ne avstrianski vladar ne turški car prave volje imel, pokoj ohraniti, je skušal Maksimilian posebno za tiste terdnjave, ki so bile na jugu i tedaj najpred v nevarnosti napada, z živežem dobro previditi i posadke umnim skušenim vodjem izročiti. Njegov sklep za Siget Zrinila postaviti, je bil že omenjen, kakor mu tudi slava, ki mu brez dvoni-be za to izvolitev gre, dana. Ko pride Nikolaj na svoje mesto, se začne marno na oblego pripravljati, ker je bilo sicer gotovo, da Zoliman sam po gornjem Ogerskem meri, se pa zraven ni vender dvomiti dalo, da po Sigetu kak paša, ki se hoče caru prikupiti, streže. Mesto Siget stoji le dve mili od Pečuha, ob vodi Almaši, današni dan že nevažna poder-tija. Takrat pa je bilo kot krajna proti Turkom imenitno, precej obljudeno in dobro zavarovano. Obstalo je iz treh delov, iz novega, starega i
notranjega mesta. Naj bolj od zunej i si pervega napada svesto je bilo novo mesto; imelo je stare nasipe v bran, ki so bili pa le iz zemlje i sušmadi i toraj slabi i clo za kratko brambo nezmožni. Bolje je bilo staro mesto vterjeno; bili so visoki, močni zidovi okoli; okrog teh pa globok, z vodo napolnjen, vender za terdnjavo preozek graben. Tudi je bil na mnogo krajih svet okoli starega mesta mociren, da je bilo težko se zidovom približali. Nar bolj varno je bilo notranje mesto, ki se je sploh le »terdnjava« imenovalo. Tu je bilo ozidje posebno debelo; sem ter tje so bili umetni stolpi, iz kterih se je streljalo, postavljeni; tu so bile shrambe za krogle, smodnik, tope, gasivnice; pogumna posadka.se je za-mogla dolgo v tej terdnjavi braniti. V sredi terdnjave je stal še posamezen grad z ozidjem i lastnimi vratami, ki je iz slolpa i nekoliko drugih poslopij obstal. Tudi, ak je bila terdnjava zgubljena, so se bili v stanu junaški možje tukaj še nekoliko časa varovati, pa dolga bran ni mogoče bila; je bila tedaj terdnjava zgubljena, se je zamoglo reci, da je tudi Sigel zgubljen.
Posadka mesta ni štela dosti čez tri jezer vojščakov, gotovo premalo za obširno ozidje, kteremu se je imela močna, sovražna vojska približati Brambovci so bilj večidel horvaški .Sloveni, vender nekoliko z Madžari, menj z Nemci i Cehi namešani. Kaki duh jih je navdajal, se bo iz sledečega pokazalo; vsa slavna dela od Leonida sem je njih ju-nakost otemnila, i clo boju v Termopilah se sme bramba Sigeta ponosno na stran postaviti. Kar je bil namen Perzianov ž Helenskim, to namen Turkov s keršanstvom; kar je Spartane pogubi lo: počasnost helenskih rodov, zavolj tega je poginil tudi Sigel: zavolj nemarnosti ali boječosli Maksimiliana ; kar je Termopile poslavilo,je tudi Sigetu neumerjočost podelilo: nar hrabriši, človeški um skor presežeča bran, pokoršina postavam i zvestoba do smerli; kar so bile Termopile Gerkom, to Siget za keršanstvo, kar Leonidas za svoje rojake, to Nikolaj Zrini za narod slovanski. Pa mehkužni Kserkses, kralj Perzianov, ki je Termopile zagrabil, se ne more primerili s strašnim bojoljubnim čarom i vodjem Zolimanom. Ta okolišina postavi brambo v Sigetu nad tisto pri Termopilah.—,
Ko pregleda Zrini terdnjavo i meslo, ko to popravi, uno v novo naredi in ničesar v neinar ne pusti, pošilja pogostoina ogiedovavce v okolico in tudi dalje proti Dravi, da bi prihod Turkov ob času pozve-del. 15. junia (1566) dobi res sporočilo, da se velika turška vojska bliža , kteri tudi sultan sledi, da je broz dvombe na Egar ali Siget merje no, i da je čez Donavo že most narejen. Pozneje vesti iz Pečuha sicer niso za gotovo vedile, kam se bo Zoliman obernil, so pa vender zopet približevanje velike turške vojske oznanile. Tiralski paša, Mehemel beg, stoji že s svojim sinom pri Šikložu, seje reklo. Zrini to zvediti, ne sklene v lerdnja i napada čakati, temuč on pervi sovražnike zagrabiti, prepričan, da bo srečen pospešek pogum posadke nezmerno zvikšai, Turke pa v enaki meri preplašil. Zbere tedaj 1000 pešcev in 500 konjikov i jih izroči vodstvu Nikolaja Kopača, Petra Bačatiča i Vuka Paprutoviča, nad vse pa postavi svojega prijatla Alapi-ta.
Hrabra truma popusti kinalo potem mesto i gre^liho i varno prot Sikložu. na desno in levo po sovražniku pazé. Ko se Sikložu približajo, najdejo ne sicer tolikšne vojske kakor jo je govorica raznesla, pa vender močno trumo, okoli 12000 Turkov. Zdaj pošljejo 200 peš in 100 jež vojščakov naprej, da bi oni čas, ko bi Turki raz' konj stopili in se doli
v dolino podali, opazili i ga Irumi, ki je med tem prikrita ostala, povedali. Povelje se spolni; uni gredo, pripravno priložnost zagledajo i berž Alapi-tu sporoče. Ta da znamnje i mahoma vdarijo vojšeaki na Turke, ki osupnjeni ne vedo, kako se je zgodilo; lu sem ter tje tekajo in se Zbirajo, tam se v bran postavljajo, streljajo in sekajo, tu in tam se pa prestrašeni ze vmikajo. Neprestano pa ponavljajo Horvati napad, prederò rajde, Turke spred, zad, v serdi in od strani zagrabijo i celo poljano z žvenkom sablic, strelom, trepetom i begom napolnijo. Več kot 4000 ne-vermkov pade, mnogo ubeglih se v močirni zemlji vstavi in pogrezne, Mehmet beg sam vloni beže v luži, njegov sin i še trije drugi imenitni-ki so vjeti; rop je obilen, 8 velblodov nese komaj na svojih herbtih vplenjeno zlato in srebro, tudi topov, konjskih repov i bander je mnogo dobljenih. Bil je dan sreče in slave, z veselim ponosom, dobljeno sabo peljaje, se vernejo junaki v Siget nazaj, ki njih prihod i zmaga splošno nadušenost obudi. Edina misel je v vsih, se tudi celi vojski sultana vstaviti, ako bi se zidovom približal. —
Dogodbo pri Sikložu cuti, je res Zoliman, kakor je receno bilo, namero na gornje kraje za zdaj odložil in se proti Sigelu napotil. Naprej gredo paša Bosne Mustafa, veliki vezir Sokolovič in Karam beg s 65000 iViožmi, jedrom armade. Pa zastonj se poskusi pri Vukovaru čez Donavo most naredili, dereča reka podere trami i žuga les i moža v svoje valove zagreznuli. Tak se stori ovink proti Oseku, da bi se tu čez, Dravo napravilo, kar Donava ni dopustila. Pa tudi Drava teče mogočno r široko i unkraj se sproslirajo na deleč tje tudi močirni prostori, ki napravo terdnega mosta ovirajo. Vender kakor Kserksa Helespont ni oplašil, tak se tudi nezmerno silniši Zoliman ne da z naravno napoto zaderžati. Hampsam begu da povelje, čudovitno delo doveršiti in še z nikako težavo vstrašiti dati. Ta nabere delavcev, pripravi les, se vpira, pa že stali most serdita reka pogoltne; nova prizadeva, nov pot, noya nesreča: v drngo splava most po dereči vodi. Ni še vpehan Hainpsam beg, terdneji stebri se vstavijo, močneji trami polože, marno in previdno se za vesoljno skerhi. Pa kdo zamore silo jezne narave premagati? Most se v tretje podere i t zobmi škripaje pošlje Hampsam beg sla k Zolimanu, da ni v človeški moči, njegovo povelje spolniti. Pa sklep sultana je storjen, i ni ga volja ga zopet preklicati. Serdit si odseka od plajša kos i odpiše zlatimi čerkami z lastno roko Hampsam begu : Tak govori car Zoliman, iak ti, leni hlapec! ne dodelaš mosta do mojega prihoda, v malo dneh od tega dne, boš s tim kosom plajša zadavljen i tvoja glava na en steber mosta nataknjena." V novo delavnost spodbode strašni list Hainpsam bega, zopet hiti k Dravi, nabere ladij zgoraj i spodaj, kar mogoče, sožene brez izločka stanu, spola i starosti vse ljudstvo okolice i ga priganja tepe, suvaje i bičaje k neprestanemu, trudapolnemu delu Kar se je zdelo človešjiim močeni v več letih nemogoče, je zdajci v malo dnevih storjeno. Čez Dravo in grez stoji most 4800 vatlov dolg, 14 širok. Čeznj stopa zdaj 24 ur neprenehoma ponosno in krasno grozovita armada. Perva pot je v Pečuh i potem dalje proli Sigetu. V sredi se pelje počasi car Zoliman, pred njim poje pet Koran - učenih zmagavno pesem iz svetega korana, na desni in levi je vojska nastavljena. Tako je bilo vedenje Turkov, ko so v Pečuh prestopali. Pa njih mudenje je kratko, sultan veli dalje; vdobljenje Sigeta i strašno maševanje mu šumita po glavi.
Že 2. avgusta zve Zrini za gotovo, da cela turška vojska proti terdnjavi gre, da je sultan sani pri nji, da sta se paša Ruinilie i Akans ki paša že 31. julia proti Sigelu s 90,000 možmi napotila, se i. avgusta pri svetem Lorencu, le dve uri od mesta, vstavila i se tu še listi dan z 100,000 vojaki, ki jima jih je sultan na pomoč poslal, združila i da se dan na dan tudi paša Bosne, Karani beg, paša Natolie i sultan sam pričakujejo. Tudi naj bolj neverjetnim zgine zdaj dvomba v namen Turkov, se Sigeta polastiti; tedaj doversi Zrini naglo zadnje priprave na brambo; veli neoborožanemu ljudstvu, se iz novega mesta za čas oblege v terdnjavo preseliti, svojo trumo pa pozove na lerg i se v sredo vstopil ji govori v osodo vdan i nadušen takole:
Bratje, ki sle na carjevo bandero prisegli, junaki in vitezi! Vsakemu iz med nas je zdajci jasno, da na nas turški sultan i cela moč ne-vemikov meri. .Sila nas opominja, brez zamude se pripravili i nepreslra-šeno svojega sovražnika i sovražnika keršanskega sveta i keršanskega imena sprejeti. V neslerpeni ošabnosli je groze nezmerno množico zbral i se proti nam uzdignul. Tode nepremaknjeno je naše zaupanje v Boga i njegovo pomoč. La ko je njemu tak nas hraniti, kot une v trepel in beg pripravili i jih poginu izročili. Sereno se vstopimo toraj proti vragu, neoplašeni pred množico njegovih vojska! Gotovo je, da bo vsegomo-gočni, v čiga imenu se bojujemo, h kteremu svoje resnične molitve pošiljamo, nam na strani stai i nam dober, vsmiljen rešenik. Tistega vraga bomo pred sabo imeli, ki smo ga pri Sikložu že enkrat tak slavno premagali. Vénder ne skrivam nevarnosti, znana je vsim, neumno ,bi bilo meni i le še veči nevarnost, jo tajiti. Vojska sovražnikov je grozovita, kot peska v morju i listja v gozdu jih je, proti vsim se bo treba braniti. Pa je li napota, ki je bratovska složnost ne zmaga"? Edinosti tedaj, bratovskega duha i vernosti nam je pred vsemi drugimi potreba; vsak« zdražba mora poravnana, vsak čeri i prepir s korenino iz med nas pokončan biti. Duh moškega poguma nas mora zdajci navdajali, v prijaznosti i zvestobi moramo lerdno skupej sklenjeni biti, dokler bo božje previdnosti svela volja, nas na tem mestu ohraniti. Zatoraj bratje! ni odveč, temuč sila časa, reči i nevarnosti tak ukazuje, da nar pred Bogu, v kterega svoj up stavimo, potem keršanstvu, čiga branitelji smo, i na zadnje vladarju in domovini s sveto prisego bran do smerli i stanovitnost v vsih nevarnostih obljubimo in zaterdimo. Jez, vaš vodja, pri-sežem pervi i taka je moja prisega:
Jez Nikolaj grof Zrini obljubim i prisežem naj pred Bogo vsega-mogočnemu, polem njega veličanstvu našemu vladarju i nadlegovanj domovini i slednič vam, verli i jaki vojščaki, kakor resnično mi pomaga Bog oče, sin i sveti duh, da vas ne bom nikdar ^ nikaki nevernosti zapustil, se marveč z vami na vso moč za sveto vero zoper nje sovražnike bojeval, z vami živil i umeri, vse dobro i hudo, kar nam je osoda namenila, bratovsko z vami delil i prestajal!
Enako prisego tirja sila od vas, loraj stotniki i vodji boste nar pred meni vi i Vam prosti vojščaki prisegli, da obljubite nar višemu Bogu, vladarju dežele, domovini, keršanstvu imeni, svojemu vodju terdno i «veto, se bojevati, kakor se zvestim, hrabrim vojsčakom križa spodobi, meni pa skazovati zvestobo do groba i se pripraviti, ali v večno slavo za nas i naše rojake z mano zmagati ali pa v enako slavo za nas i v večni izgled unukom z mano poginuli.
Nevarnost je tokova, da bo vsak dan le veci gotovost prinesel, da v kratkem pred božjo sodbo stojimo. Toraj mora biti naše obnašanje po tem, več ni skrivnosti med nami, vsi srno za enega i eden za vse, lastni nameni in vošila zginejo iz med nas, občnost vladar v mislili, besedah i djanjih. Čas je važen, nar manjši prestopek odkritoserčnosti, složnosti i nepokoršine zamore terdnjavo i posadko v pogubljenje Irešiti. Zatoraj sledeče: vojak, peš ali jež, ki stotniku ali vodju pokoršino odreče, pade s sekiro! ki Turka pismo vzame ali ga bere, umerje! ki na pušici noter vstreljen list dobo i ga predpostavljenemu ne pokaže umre! ki svojo, stražo popusti, bodi si prost ali žlahten, umre! Se dva ali trije skrivaj posvetovajo ali si kaj na ušesa govore brez izpraševanja unirò! Ki kaj tacega zapazi, pa zavolj prijaznosti ali sorodstva ne naznani, umre enako! Ki svojemu tovaršu kaj, si bodi le vinar, izmakne, pade na mestu! — Za liste, ki imajo sorodnike v mestu, naj skerbe li za živež, drugim bom pa delil jez iz lastne kuhinje hrano.
In zdaj čujte še moje zadnje naročilo, ako bi me smert prestreči utegnula! Moj hrabri, izversti tovarš i prijatelj Alapi postane, ak mi je to božja previdnost namerila, mest mene- vaš vodja i gospodar Sigetu a času oblege. Enako spoštovanje kot meni, imate potem njemu skazovati. Zvestoba do smerli i neomejena pokoršina, s klero se vain je potem njegovim poveljem vkloniti, je na vas moja zadnja naročba.
Tistega, ki bi se prederznul, le eni teh besed se vstavljati, zadene nagla, nar strašniša kazen. To veleva nevarnost, blagor terdnjave i blagor keršanstva. Zoper to ni oporeke. —
(Dalje sledi.;
Še nekaj o gavranu.
I II. broju slovenske Bčele se je govorilo o svetili pticah, ktere so naši pradedovi, stari .Slovani, posebno u časti imeli. Med temi se je ludi gavran imenoval. To me spomni pravliceki sem jo doma med ljudstvom pripovedovati slišal. Pravijo, da je bil ga vran od začetka naj lepši ptiči, njegove perule so bile bele kot sneg, in plič se je lesketal kot srebro u solnčnej svitlobi. Glas njegov je bil zmed vsili ptičev naj prijetniši, in kader je 011 u zraku prepeval, so se vsi ljudje v njega zagledali in njegove lepote ostermeli; lode le malokdaj je bila priložnost, ga slišati, ker »e je visoko u zrak povzdigoval, ter le u oblakih prepeval. Iz med vsih ptičev je bil Bogu naj ljubši; tudi u nebesah je prepeval; zalo je bil pa na zemlji le malo kdaj viditi in slišali. Presrečen je bii tisti dan, kadar se je kej tacega zgodilo. Neki praznik je bilo ravno u cerkvi božje opravilo; ljudi je bilo silno veliko v cerkvi, ker je bil poseben cerkven blagdan (praznik). Na hip se zasliši mi i glas gavranov ; prepeval je^ ta dan tako, kakor ga ljudje še nikolj slišali niso. Vse hiti iz cerkve nebeško petje poslušat, da zadnič duhovnik sam u božjem hramu ostane. Tode to petje gavranov« ni dolgo terpelo. Bog se čez to razserdi in spremeni gavrana nemarnega černega ptiča, da naj ljudem kaže, da se med božjo služboj ne sme posvetno veselje opravljati. Njegov mili glas se spremeni u ostudno, zoperno krokanje; zdaj se ne povzdigava več visoko pod oblake, temveč se le po hostah skriva, ker ga je svoje podobe sram, in
le, kadar kako inérho uvoha, pride na polje, jo požreti. Se «daj s« vedno ljudje na gavrana spominjaj in na njegovo poprejšno podobo, kader jih u cerkev gredoc'e sreca, in več del^ se pri tej priložnosti ta povedka pravi. Jaz sam sem jo u cerkev gredoč sliial. —
Ta povedka je gotovo iz paganskih časov. Spomni me na Egiptič-kega belega jastreba (ägyptischer Aasgeier) in mislil bi, gotovo so morali stari Slovani že nekdaj u južnih krajih u Gerčki biti, kamor še tudi spomenuli jastreb pride; poslie pa so u današnje stanove se preselili, in tu černega ptič« zagledali, ki tudi mtrcino pokončava. To bi jih blo znalo k domišlenju te povedke pripraviti, le samo ne vem, kako bi bili lepo petje privergli ; pa saj zna to le pesniški kinč biti. —
P. Brašo v ar.
I. bukve iz Iliade.
(Konec )
Ko od takrat pa dvanajstikrat že je prisvitala zarja, Pa vernili v Olimp so bògovi se vedno živeči, 495. Vsi ob enem i Cen gre naprej, ni zabila Tetis Deteta svoga prošnjč, temuč se dvignila z morja Stopa na jutro v nezmerne nebesa ino v Olimp gor. Najde Kronoviča dalekogroma sedeli brez drugih Na naj visi višini Olimpa verhatoga tamkej, 500. In se vsede k njemu, ter mu oklene koleno
Z levo, z desnico pa prime potem ga pod brado in tako Nagovori prosijoča Kronoviča, Cena vladarja: »Oče Cen, »im zares ti kdaj pomagala pri bogih Ali z besedo al z djanjem, tak željo letó mi dovoli, 505. Počasti mi sinii, ki mu dano nar kraje življenje
Je izmed drugih; vladar možev Agamemnon mu zdajci Včinii nečast je, ker vzamši mu dar, ga posede. Ti tedaj ga časti saj, Olimpovi Cen, svelovavec, Moč tak dolgo podeli Trojanorn, dokler se Ahajci 510. Mi za simi spokoré in poverriejo čast mu obilno- — Tak govori, nič ne reče pa Cen, oblake zbiroči, Ampak molče sedi dolgo, kakor oklenila Mu je koleno, derži se ga terdno in reče na novo: Daj al obljubo mi pravo ino mi prošnjo dovoli, 515. Al pa odreci naravnost, brez straha si vender, da ziradej«, Kak med vsemi sim jez naj menj ti častena boginja ! — Zlo nevoljen pa reče ji Cen, oblake zbiroči: Reč nadležna je to, ker v prepir me pripravila bodeš S Hero, da z zabavljivo dražila bo me besedo. 520. Saj mi tudi tako že pri neumerjočih bogovih
Vedno nagaja i pravi, da v boju Trojanom pomagam, Toraj pojdi berž zopet, da te ne bode spazila Hero, )ez pa skerbel bom za to, da ti želja se spolni; Da pa prepričana boš, ti pa pol z glavó bom pomignil, 525. Kajti med neumerjočimi je od mene to naj veči
- Ili -
Znaminje-, ker se ne spremeni, ne zlioga 2 goljtijo Ne lud končanja ne čaka, kar enkral poterdil z glavó sim. Reče Kronoviè to in migne s čemelo obervjo, Padnejo zdajci lasjé inu ambrozni u kodrih po glavi 530. Neumerjoči, kraljevi; in velki Olimp se potrese, Tak posvetvala onä se ločita sakseb, potem pa Plane ona v globoko morje iz Olimpa žarkoga, Cen pa na dom gre svoj i vesoljni bogovi ustasp S sednic ter gredó očetu nasprot, i nihče se ne deren« 135. Čakati ga, da bi prišel, ternuč mu vstopijo vsproti. On pa vsede se tje na prestol svoj, lode spazila Bila ga Hero vedoča, ila z njim posvet je imela Teliš srebernonoga, hčerika inornoga slarčka; Berž zabavljivo tak nagovori Kronoviča Cena: 5|0. Kteri bogov imel s tabó posvet je, zvijačni!
Vedno ti je ljubo, ko mene ni zraven, skrivnostne Sklepe sprejemati pred sodbo i nikdar še besede Nisi voljno mi povedali hotel od tega, kar misliš. — Nji zaporedoma oče bogov i ljudi beseduje: 545, Hero, ne pričakuj, bogme, vse govore moje
Znali, pretežki bili bi za té, ak ženo prav mojo, Kar pa je čuti primerno in prav, pa nihče ne bode Ne bogov ne ljudji popred kdo zvedel od tebe, Kar bi pa volja bila mi, sam brez bogovov sklepati 550. Zastran lega pa ne poprašuj za vse i ne baraj. — Mu zapored govori volesoka, častitljiva Hero: Kronovič preslrašni, izustil si kakšno besedo! Nisim te že od nekdaj nič barala ali prašala Ampak popolnoma v miru sklepuješ, kar koli ti volja, 555. Zdaj pa v duhu vender hudo se bojim, da ne vkane Srebronoga te Tetis, hčerika inornoga starčka, Kajti se vsedla je zjutraj k tebi, t'oklenila koleno, Ti pa, menim, obljubil v resnici si ji, da Ahila Bodeš počastil, končal pa pri ladiah mnogo Ahajcev. — 560. Nji zapored beseduje tak Cen, oblake zbiroči :
Mnenja vedno imaš, prečudna! in v vsem me zapaziš, Vender dognali ničesar le mogla neboš, ampak bolj le Boš od sercä se ločila mi, kar bo zate le hujši, Temu ak res bo takó, se že mi ljubilo bo tako, 565. Sedi tedaj molče i moje besede poslušaj!
Bogme, ne varovali bi le vsi bogovi Olimpa, Ko bi bliže stopivši z rokó nepremagano mahnil. — Tak govori, se zboji volooka, častitljiva Hero Ino se vsede molče, preniagvaje si ljubljeno serce. Po poslopju pa ostermé bogovi nebeški Slavno-umelni Hefäjst pa začnč govoriti jim tako Materi ljubljeni Heri na roko gredé, beloroki: Reč nadležna bogme bo lo i nikakor sterpeti, Ako zavolj umerjočih se tak prepirata vidva, 575. Med bogovi ropót napravljaje; sladü goslarija Žlahtna imela ne bo, ker zlo je veljavo dobilo.
Materi dam opomin, če ravno razumna je sama Oragomu otcu na roko govoriti Cenu, da zopet Se ne bo otec jezil in kalil nam zraven gostije, 580. Kajti ak voljo imel bi olimpovi strelometavac
Bi nas zagnal iz prestolov, ker moč mu nezmerno je veči. Toraj ga nagovoreča, pohlevno daj mu besedo, Zopet bo naglo potem se spravil Olimpovi z nami. — Tak ji on je govoril ter vstal in dvokupo podal tje 585. Materi dragi v roke in tako jo potem nagovoril: Terpi, mati moja, in se vmiri, ce ravno otožna. Da le ne vidim, ljubo čez \se mi, z lastnim očesom Bili tepeno, pomagati bi ne mogel ti. ak tudi Tožen, nevarno ker je se Oliinpovomu postavljali 590. Ze me enkrat, bolečega priti na pomoč branivno Je za nogo popade! zagnal iz poslopja svetoga, Celi dan sini padal, še le ko zašlo je že solnce Pai sini na Lemos, bili le malo še duše je v meni. Ondi so sinlski možaki me padloga gostno sprejeli. — 595. Tak je govoril, se smehlja beloroka mu Hero, Se smehljaje prijela z rokó je kupo sinova, Tudi drugim natakal potem je bogovom vesoljnim Cenši na desni, iz verča nektar sladki zajemäje, Smeh zaženo brezkončni na to zveličani bogovi 600. Viditi, kak da strežeči Helajst skoz sobo sopiha. Celi dan so tako, dokler je solnce zapadlo Se gostovali in ničesar serce pri gostéh ne pogreša, Tudi lajn ne prelepih, na klere je brenkal Apolon Tudi ne muz, ki prepevale so zapored lepoglasno, 605. Vender polein ko zapadla v zahod luč solnca je svilla, Se pa ločili od tam in podali vsak na domovje, Tje, kjpr vsakomu tlom jim postavil prestavljeni švepec, Bil je Hefäjst, snova je po lastnem, umetnem razumu, V posteljo svojo gre Cen, Olimpo i slrelometavec, 610. Ki je popred že polegal, ko spanje obšlo ga je sladko, Tje se poda i počiva i zraven zlatótrona Hero.
Z m e s.
* Izverstni ruski romanopisec Mikulaš Vasiljevič Gogol je 5. marca v Moskvi v svojem 14. letu v Bogu zaspal. Naj v miru počiva!
' Sverho in namero narodnega igrališča doseči je razpisal artistični igrališni odbor v Zagrebu 20. marca poziv na vse dramatične igravce in igračice in druge sposobne osobe, ki narodni jezik znajo, v družtvo narodnih dramatičnih igravcev pristopiti. — Druga glavna potreba narodnega igrališča je dovoljna zbirka igrokazov za javno predstavljanje priredjenih ali tako imenovani repertoir. Zatorej se ob enem poživljajo vsi narodni spisatelji brez razlike plemena, leniti odboru prigotovljene igro-kaze — izvirne in prestavljene — pošiljati, kterih jih bo proti primer nemu plačilu, da so le za javno predstavljanje dobre, rad prejemal. Siro ko polje je s tim odperlo jugoslavenskim pisateljem.
Odgovorni izdate! i» tiskar: ferd. il. Klejnmajr v Celovcu.