Monopol učbenikov, zvezkov in uill Ideja monopolizacije šolskih knjig, zvezkov in učil se mora razmotriti z več strani. Tri glavna stališča so, s katerih zamoremo stvar razmatrati. V prvi vrsti pride v poštev gospodarski moment, v drugi čisto šolsko — metodično-didaktični, v tretji vrsti pa politično in splošno kulturni vidik. V pisarni je z računom lahko dognati gospodarski efekt takega monopola. To tem bolj, ker ne bo treba nikakih nadzornih organov niti posebnih nagrad onim, ki bi odkrili nezakonito razpečavanje monopolskega blaga. Dohodek, ki bi ga država imela od tega, je prav lahko izračunati. Število učencev krat število knjig oziroma zvezkov krat cena. Vse to — manj režijski stroški, znaša toliko in toliko milijonov, ki so nov vir in nova postavka v državnem proračunu. *Z& isto toliko milijonov bi se analogno Iahko znižala kakšna druga postavka ali pa bi se denar porabil za povzdigo naših šol! in napredek obče prosvete. Tako izgleda stvar z ene strani, s strani, ki je za državno blagajno sončna — ni pa sončna za naše dosedanje založnice šolskih knjig in zvezkov. Učila — ona prava učila smo tako nabavljali iz inozemstva in jih še dobavljamo. Privatne tiskarne v državi imajo brez dvoma važno vzgojno nalogo, in iz tega razloga bi bilo edino prav, če bi se jim pustila tudi nadalje pravica izdajanja šolskih knjig in zvezkov. S tem bi bila omogočena konkurenca, ki je pri poslu te vrste neobhodno potrebna. S tem bi se dala založnicam prilika, da s pičlimi dobički, ki bi jih imele z izdajanjem šolskih knjig, širijo lepo knjigo, ki bo z monopolizacijo učbenikov morala krvaveti. Ob kruh bi prišlo sto in sto družinskih očetov, delavcev v privatnih tiskarnah in v skladiščih in pisarnah založnic. Vse tiskarne in vse založnice so dovolj obdavčene, da ima država že po tej strani svoj zakoniti dohodek od izdaje učbenikov. Zaradi velike konkurence so bili učbeniki privatnega izdanja kolikor mogoče poceni. — Državna izdanja ne bodo imela tako nizko ceno — kar sklepamo iz tega, ker so tudi zvezki in tiskovine za urade v izdanju državne tiskarne mnogo dražje, nego so izdaje privatnih založnic. Kljub višji ceni zvezki v kvaliteti ne morejo konkurirati s kvaliteto srednje privatne založnice — kar seve pada v oči ne samo nam, ki moramo predpisane zvezke naročati iz zaloge državne tiskarne, ampak tudi tistim, ki te zvezke uporabljajo, in pa tistim, ki jih morajo drago plačevati. Je pa še druga stvar, ki navidez govori v prid monopolizaciji. Če bi se za vso državo tiskali enotni učbeniki, bi jih državna tiskarna zamogla — če ne bi iskala zaslužka — prodajati zaradi velike naklade silno poceni, kar bi bilo za šolo zelo važno. Temu pa se upirata hkrati dva premisleka. Prvič je neizvedljivo, da bi se za vso državo tiskale enake knjige — kar je tudi že prodrlo, drugič pa državna tiskarna ne bo tiskala brez zaslužka — pa smo tam, kjer smo bili, samo da je pri- vatnim založnicam vzeta eksistenčna možnost in s tem tiskarne omejene na tiskanje plakatov za veselice in obrazcev za privatnc pisarne. Čc bi kljub zgoraj naštctim čisto gospodarskim pomislekom do monopolizacije knjig vendarle prišlo, bi se zamoglo zgoditi, da bomo doživeli silno razočaranje. Največ je učencev ljudskc šole. Njim bo treba največ knjig. Šolanje v ljudski šoli je obvezno, a nihče nc morc prisiliti starše, da otroku kupijo knjige. Tudi z najstrožjo odredbo se iz praznega žepa ne da ničesar stresti! Knjige bodo predrage in skladišča bodo ostala polna — mrtvega kapitala. S srednjo šolo je že drugače. Učencev srednjih šol pa je v primeri z onimi v ljudski šoli malo. Upoštevati je treba tudi to, da je učiteljstvo proti monopolizaciji tako knjig, kakor zvezkov. Mislim, da bi bilo vredno poslušati svet 30.000 ljudi, ki imajo s šolo najneposrednejši stik, pa tudi najneposrednejši stik z domom, ki bo knjige kupoval in plačeval. Da se bodo knjige obnavljale le vsakih šest let jc vsekakor razveseljivo — toda to bi se dalo speljati tudi izven monopolizacije, s tem, da se knjige odobravajo le vsakih šest let. Pri oceni metodsko didaktične plati problema moramo upoštevati, da bosta poleg monopolske izdaje dovoljeni še dve privatni izdaji, za šole v dravski banovini pa učbeniki, ki bodo imeli slovensko besedilo. (Kakor da se to ne razume samo po sebi!) Sodobna šola zahteva, da naj bo izhodiščc vsega pouka otrokova neposredna okolica. Če upoštevamo, da bodo za vsak predmet na razpolago trije učbeniki — se moramo vprašati, če se zamore država na kakršen koli način v mislih podeliti tako, da bi za posamezne rajone ustrezale posamezne izdaje učnih knjig. Vsakemu bo brez daljnjega dokazovanja takoj jasno, da že z ozirom na teren to ni mogoče, da so torej tri izdaje že radi pokrajinske in življenjske raznolikosti posameznih delov države premalo. Še bolj pa je treba upoštevati nivo posameznih šol v naši državi. Tudi ta se ne da speljati na tri obrazce, katerim naj bi ustrezale tri različnc izdaje. Radi neke navidezne — prisiljene unifikacije vendar ne kaže udariti po šolah, ki so na višji ravni — pa naj se nahajajo v katerem koli kraju države. Če je. državna tiskarna mnenja, da bodo njeni učbeniki boljši in bolj poceni kot so sedanji učbeniki privatnih založnic — naj kar brez monopolizacije prične izdajati učbenike. ki naj se poskusijo v konkurenci — kakor je navada, da se poskušajo privatne založnice. Če pa misli, da to ne bi uspelo — je sama potrdila to, kar smo do sedaj navedli v prid privatni izdaji in svobodni konkurenci. Mo nopolizira se lahko blago, ki je neobhodno potrebno v vsakdanjem življenju. Ljubezen in spoštovanje pa si je treba zaslužiti! Še bolj pekoča pa je monopolizacija, pogledana s kulturno-političnega vidika. Tu naj reko besedo gospodjc narodni poslanci, pri tem pa naj se zavedajo, da se zavzemajo za stvar, ki je najbližja ljudem, ki so jih poslali, da jih v parlamentu zastopajo. O monopolizaciji učbenikov in zvezkov jc bilo napisano že toliko člankov in razprav, da jc menda že precej vsakemu jasno, kako stvar stoji. Interesantna pa je, posebno s šolskega stališča, monopolizacija učil, ki gre vzporedno z monopolizacijo knjig. V prvi vrsti je treba dcfinicije: kaj so učila. Čc bi naštevali, bi lahko rekli: učila so: svinčnik, peresnik, pero, risalni papir, barvice, kreda, črnilo itd. itd. Razen tega so učila šc razne slike, ki jih uporablja učitelj, zemljevidi, dalje razni aparati, modeli, posode in kemikalije in še mnogo, mnogo tega, kar se na hitro ne da niti našteti. Vse to naj postane monopol?? Na vsak način bo treba tu potegniti neko mejo. Razdeliti bo treba material na učila v splošnem smislu — to je vse, kar smo našteli, in na učila v ožjem smislu, to so predvsem slike, zemljevidi, aparati, modeli in razni drugi pripomočki, ki jih na šoli mora biti precej. Ce učila postanejo monopol, ne bo smel n. pr. učitelj napraviti s pomočjo žeblja in malo žice elektromagneta, ker je to učilo, ki ga sme izdelovati le državno podjetje. Končno je vsaka slika na tabli ali na kosu papirja učilo v ožjem smislu in je učitelj ne bi smel napraviti, če noče, da pride v konflikt z zakonom. Kam bi to privedlo, je lahko predvideti. Šole so, lahko rečemo, brez učil in idealni učitelj si pomaga, kakor ve in zna. Do sedaj jc bilo to njegovo prizadevanje nagrajeno z dobro oceno — s potezo peresa pa bo tako prizadevanje postalo dcjanje, ki se protivi zakonu! Z otvoritvijo tovarne učil bi se po dvajsetih letih postavili na lastne noge in se osamosvojili ter postali neodvisni od inozemstva, ki nam ne more dati učil, kakršna zahteva naša šola. Tako tovarno, ki je doslej nimamo, naj zgradi država. Tu je polje odprto in plodno. Učiteljstvo bi bilo zadovoljno, šole bi napredovale. Učbeniki in zvezki pa naj bi se prepustili privatni iniciativi — razumljivo — pod kontrolo najvišje šolske oblasti. K. V.