49 3 KRONIKA 2001 izvirni znanstveni članek UDK 674.093(497.4 Bistra) 674.093"16/19" prejeto: 20. 3. 2001 Vladimir Vilman mag. etnologije, višji kustos gozdarskega in lesarskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije, Parmova 33, SI-1000 Ljubljana Žagarska dejavnost na veleposestvu Galle v Bistri pred drugo svetovno vojno IZVLEČEK Gozdnata zaledna pobočja in izdatni vodni viri kraškega sveta Bistre in Dola med Vrhniko in Bo- rovnico so ponujali ugodne pogoje za razvoj žagarske dejavnosti Razgledani menihi nekdanje kartuzije so jo pričeli uvajati že leta 1659, najverjetneje pa tudi že preje. Živahna žagarska dejavnost je v Bistri in Dolu potekala z večjo ali manjšo intenziteto vse do leta 1952, ko je prenehala delovati parna zaßa, torej najmanj 293 let V preteklosti so tu delovale štiri žage na vodni pogon in ena na parni pogon. Zagarstvo v Bistri ni povsem zamrlo niti dandanes. Delavci Tehniškega muzeja Slovenije občasno razžagajo v obstoječi rekonstruirani vodni žagi nekaj hlodov v prikaz nekdanjega načina dela za radovedne obisko- valce. KLJUČNE BESEDE zagarstvo, veleposestvo Galle, kartuzijski samostan Bistra SUMMARY THE SAWING ACTIVITY AT THE GALLE ESTATE IN BISTRA BEFORE WORLD WAR II The wooded sides of the hills and plentiful water sources of the karst region of Bistra and Dol between Vrhnika and Borovnica offered advantageous conditions for the development of sawing activity. The learned monks of a former Carthusian monastery began introducing it already in 1659, probably even sooner. A busy sawing activity was going on with a greater or lesser intensity all the time up to 1952 when the steam saw ceased work, that is at least 293 years In the past there were four water saws and a steam one there. Sawing in Bistra did not quite die away. The workers of the Tehniški muzej Slovenije (The Technical Museum of Slovenia) occasionally cut in the existing reconstructed water saw some logs to present the former manner of work for the inquisitive visitors. KEY WORDS Sawing, Galle estate, Carthusian monastery Bistra 207 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 2001 Vodne žage v Bistri Potok Bistra ima več izvirov, ki so zajeti s tremi jezovi. Na zahodni strani kartuzije se nahaja jez, ki ga imenujejo "pri kovačiji". Tu je še pred 2. sve- tovno vojno stala mogočna kovačija. Vodo iz izvi- rov na vzhodni strani gradu zadržujeta "Figarjev" jez in jez "pri malnu". Vsi trije glavni tokovi se združijo na severni strani nekdanjega samostan- skega kompleksa v skupen vodotok, ki se kmalu izlije v Ljubljanico. Ob nalivih ti kraški vodotoki močno narastejo, v sušnih obdobjih pa povsem presahnejo, tako, da primankuje vode za pogon naprav. Kljub spreminjajoči se količini vodne sile so v preteklosti v Bistri in bližnjem Dolu delovale štiri žage na vodni pogon in ena parna žaga. Prvi krajevni zapisek o žagarstvu zasledimo v urbarju gospostva Bistra iz leta 1659. V njem je navedeno, da je imel samostan na pristavi svojega žagarskega mojstra, ki je dnevno prejemal 4 hlebčke črnega kruha, letno pa 1 par škornjev, po- seben dodatek v vrednosti 2 goldinarjev in skupno letno denarno izplačilo v višini 8 goldinarjev. Kar- tuzijski gozdar je dnevno prejemal isto količino kruha, le letno plačilo je bilo nekoliko više in je znašalo 10 goldinarjev. Podložniki so morali letno pripeljati v samostan 536 vozov lesa in 1450 desk. Skupno so morali podložniki iz Verda, Zavrha in Borovnice opraviti 48 dni dela v gozdu. Zagarstvo je bila nesporno pomembna gospodarska dejav- nost kartuzije.l Najstarejši likovni upodobitvi vod- ne žage v Bistri zasledimo na oljni sliki kartuzije neznanega slikarja iz leta 1724, in na intarzirani leseni mizici, ki jo je leta 1782 izdelal zadnji kar- tuzijski prior Bruno Ortner. Obe deli sta ohranjeni in se nahajata v kompleksu Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. Cesar Jožef II. je 29. januarja 1782 z odlokom razpustil kartuzijo. Vse premoženje je prešlo v upravo verskega sklada, ustanovljenega v okviru državne uprave. Vrednost nepremičnin v Bistri je znašala 71.441 goldinarjev.^ Državna gosposka v Bistri, ki je prevzela samostansko posest v upravo za verski sklad, jo je leta 1826 prodala trgovcu in tovarnarju Francu Galletu. Ekonomska teorija teda- njega časa je narekovala, da razpuščeni samostan- ski objekti za državo gospodarsko niso pomembni in jih velja prodati zasebnikom. Ob prodaji kartu- zije se je nahajala na posestvu ena vodna žaga. V cenilnem protokolu iz leta 1833 sta navedeni že dve žagi in dva mlina, na 4 in 5 koles. Eden od ^ Wallner, Wirtschaftliche Verhältnisse und Hausordnung der Karthuse Freudenthal im Jahre 1659, Mittheilungen des Musealvereines für Krain, Laibach 1892, str. 93. Kobe Arzenšek, Iz zgodovine Bistre, Kronika, IX, 1961, št. 3, str. 171. Detajl oljne slike kartuzije v Bistri iz leta 1724 (foto Vilman, 2001) njiju je stal ob jezu "na malnu" na vzhodni strani kartuzije.^ Franc GaUe se je v drugi polovici 19. stoletja aktivno ukvarjal tudi z mlevsko dejavnostjo za trg. Arhiv Slovenije hrani cenik različnih mlevskih iz- delkov iz leta 1884, ki so jih kupci kupovali na železniški postaji v Borovnici. Zdrob in moko so prodajali pakirane v 85 kilogramskih vrečah, otro- be pa v 50 kilogramskih vrečah.^ Leta 1911 je dal Galle porušiti en mlin, na istem mestu pa je po- stavil elektrarno na turbinski pogon, ki prenov- ljena proizvaja električno silo še danes. Galletovemu veleposestvu je pripadlo na po- bočjih nad Bistro okoli 670 ha gozdov. Razmeroma velika gozdna posest je omogočala izdaten promet z lesom, ki je kril stroške vzdrževanja posestva in izplačila zaposlenih delavcev. Razen gozdov so veleposestvu pripadale velike kmetijske površine, različna gospodarska poslopja in obrtne delavnice. ^ AS, fond Franciscejski kataster za Kranjsko, a.e. 204, Catastral Schatzungs Elaborat der Steuergemeinde Vert - Steuerbezirk Freudenthal 1834. AS, fond Bistra, a. e. 111/3 - uradna korespodenca, Preis- Courant Mech. Freudenthaler Mahlmöhle. 208 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Na Galletovem veleposestvu so redili od 30 do 35 glav živine in 8 parov konj. Z govejo živino so obdelovali večino kmetijskih zemljišč, s konji pa spravljali hlodovino iz gozda in prevažali žagan les na železniško postajo na Borovnico. Za boljše izkoriščanje razpoložljive lesne surovine v gozdu je postavil lastnik ob potoku Bistra še tretjo žago na vodni pogon.^ Nekdanja zgornja ali dvojna žaga O tej žagi je ohranjena le ena fotografija in ra- zmeroma malo tehniških podatkov, ki so jih na- vedli domačini Franc in Vinko Pečlin ter Jože No- vak. Nekatere podrobnosti je opisal tudi tesarski mojster Anton Petrič iz Borovnice, ki je z očetom gradil in vzdrževal vodne žage. Zgornja ali dvojna žaga se je nahajala tik ob jezu "pri kovačiji", to je med staro kovačijo in še danes obstoječo muzejsko vodno žago. V bistvu je stala ravno na istem mestu kot upodobljena sa- mostanska žaga na omenjeni oljni sliki iz leta 1724 in na intarzirani mizici iz leta 1782. Stavba dvojne žage je bila lesena. Na zgornjem delu je temeljila na velikih kamnitih kvadrih, na spodnjem delu pa na pilotih, ki so jih zabUi v zemljo. V dolžino je merila dobrih 26 m, v širino pa 6 m. Med žagalnico in kovačijo se je nahajal prostor s pečjo za gretje Žagarjev in pripravo hrane. Jez z zapornicami je omogočal visok padec vode, kar je osnovni pred- pogoj za delovanje vodne žage. V takšnih oko- liščinah so se graditelji vodnih žag najpogosteje odločili za vretenski pogon žagalnega mehanizma. Izdelava vodnega vretena je za razliko od izdelave velikega vodnega kolesa lažja, hitrejša in cenejša. Zaradi direktnega pogona jarma z ojnico in po- gonsko kljuko, montaža dodatnih jermenic ali zob- nikov ni potrebna. V obratnem primeru so ti nujni, da zagotove ustrezno prestavno razmerje za po- trebno število obratov oziroma nihajev jarma. Naprava je bila konstrukcijsko izredno zanimi- va in samosvoja. Izstopali sta predvsem dve teh- niški posebnosti: A. V istem objektu sta se nahajali dve samo- stojni in ločeni žagalni napravi, torej dve pogonski vodni vreteni, dve pogonski ojnici, dva žagalna jarma, dva voza za vpenjanje hlodov in tudi dve rampi za valjenje hlodovine. Zaradi tega so jo po- gosto imenovali tudi dvojna žaga. Naprava je imela tudi dve vzporedni, a ločeni dotočni vodni koriti. Tovrstna konstrukcija žage je omogočala istočasno žaganje dveh hlodov v enake ali različne Sortimente. Istočasno obratovanje obeh žagalnih jarmov pa je bilo izvedljivo le v obdobjih izdatne aktivnosti bližnjih izvirov, najpogosteje jeseni in ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Gos- podarske razmere v Bistri, str. 1. spomladi. V posameznih letnih časih so izviri toliko usahnili, da je bilo moč žagati le z enim žagalnim jarmom ali pa še s tem ne. B. Konstrukcijska posebnost žage je bila tudi "dvojna namembnost" odtočnega korita spodnjega vodnega vretena. To odtočno korito je bilo isto- časno tudi dotočno korito za pogonsko vodo veli- kega podlivnega vodnega kolesa, ki je vrtelo po- gonsko os slamoreznice. Ta se je nahajala v stavbi tik ob žagi. Ob visokem vodostaju je "ista voda" tako gnala dve žagalni napravi in slamoreznico, kar je nesporno iznajdljiv in gospodaren način iz- koriščanja razpoložljive vodne sile. Zgornja ah dvojna žaga v Bistri (fotodokumentacija TMS) Nekdanja spodnja žaga O nekdanji spodnji žagi so še pred dobrim desetletjem pričali ostanki temeljev, na katerih je Tehniški muzej Slovenije zgradil leta 1993 mlin na vodni pogon. Vanj smo vgradili mlevski meha- nizem iz opuščenega mlina pri Trebnjem na Do- lenjskem. Verodostojen podatek o letnici izgradnje žage nam ni znan. Spodnja žaga je bila tretja žaga na vodni pogon, ki jo je lastnik posestva postavil v Bistri, najverjetneje v zadnji četrtini 19. stoletja. Prvotno je bila konstrukcijsko izvedena s pogonom na vodno vreteno. Očitno pa ta izvedba ni ustre- zala, ker na tistem mestu ni zadostnega vodnega padca oz. potrebne pogonske moči vode za vre- tenski pogon. Prenovljena stavba je bila lesena. Slonela je na betonskih oziroma kamnitih temeljih na ozkem kop- nem jeziku med krakoma potoka Bistre. V dolžino je merila 16,5 m v širino pa 6,2 m. V žagalnici se je nahajal poseben prostor s pečjo, kjer so se Žagarji lahko greli in si pripravljali hrano. Tu je bil tudi sanitarni kotiček. Žagalni mehanizem obnovljene žage je poganjalo veliko podlivno vodno kolo s premerom 3,5 m. Na obodu kolesa so bile pritrjene preproste kvadratne lopate, ki jih je voda odrivala. 209 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I Risba spodnje žage v Bistri (Mehora, 1972) Na pogonski osi vodnega kolesa je bila pri- b-jena glavna jermenica, ki je bila z glavnim po- gonskim jermenom vezana na pogonsko transmi- sijo. Ta se je nahajala pod delovno pohodno povr- šino žagalnega prostora. Na njej sta bili pritrjerü dve manjši jermenici, prva za pogon jarma žage in druga za pogon krožne žage za žamanje žaganic. Žaga je imela vztrajnik z gonilnim ekscentrom. Jarem je bil robusten, tako da so vanj lahko vpeli po več žagnih listov. Jermenice, zobniki, osi in jarem so bili železni, kar je omogočalo večje de- lovne obremenitve oziroma hitrejše, natančnejše in gospodarnejše žaganje. Podajilo je bilo enostavno, voz pa navaden, dolžine 6 m. Pomik voza je zago- tavljala vlečna veriga.^ Hlodovino so valili na žago po posebnem mo- stovžu, ki so ga postavili preko potoka. Žaganice so zlagali v kope tik ob žagi na njeni južni strani. Žaga je prenehala obratovati leta 1900, ko je Galle zgradil parno žago. Vanjo je dal prenesti žagalni mehanizem spodnje žage. Tu ga je gnal elektro- motor preko jermenične transmisije. Nekdanja Figarjeva žaga Iz obdobja po razpustitvi kartuzije je hranila Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Teh- niška risba spodnje žage. Nekdanje vodne žage v Bistri, Ljubljana 1972. Franka Zupan, hčerka Antona Kobija, dve kupo- prodajni pogodbi za objekte ob izviru "na malnu". Po pogodbi iz leta 1800 je Jurij Verbič iz Vrhnike, po oddobritvi državne oblasti, kupil od Antona Bonača, podložnika iz Bistre, star mlin in žago, skupaj z vrtom, pod za mlačev, kozolec, travnik in del gozda za 3.200 goldinarjev. Njegov brat Ma- tevž Verbič pa je od istega posestnika kupil leta 1802 kajžo, nekaj sveta in drugo polovico gozda za 760 goldinarjev.'' Zanimiv je razvoj gospodarske dejavnosti v času po omenjenih kupoprodajah. Verbiči so bili dobri gospodarji. Ob enem izmed izvirov Bistre, ob Figarjevem jezu, je Lovro Verbič, imenovan Figar, zgradil vodno žago. Datum izgradnje te ža- ge nam ni znan. Tako imenovana "Figarjeva žaga" je bila četrta vodna žaga, ki jo je poganjala voda istega povirja, rečice Bistre. Proti koncu 19. stoletja je Lovrov sin Jože Ver- bič zgradil v Dolu ob Bistri lesni obrat, stolarno, v kateri so proizvajali iz masivnega lesa upognjeno sedežno pohištvo (stole) z več tipi sedežev. Stolar- no so leta 1895 zabeležili v statističnem letopisu kmetijskega ministrstva na Dunaju.^ Nosila je po- Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Franjo Sevnik: Zapiski o žagah v Bistri, str. 2. ° Statistisches Jahrbuch des k.k. Ackerbau - Ministeriums für 1895, Wien 1896, III. zvezek, str. 265, /Freundenthal: Möbelfabrik aus gebogenem Holz/. 210 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO. 207-222 Figarjeva žaga v Dolu pri Bistri leta 1888 (zasebna last Frančiške Kobler, vnukinje Antona Kobija) Pisemska ovojnica Prve kranjske tovarne upognjenega pohištva iz leta 1895 (dokumentacija lesarskega oddelka TMS) nosen naziv "Prva kranjska tovarna upognjenega pohištva v Bistri". Les za proizvodnjo stolov je Verbič sekal v svojem gozdu nad železniško progo na pobočju nad Bistro. Hlodovino so vlačili s konji po gozdni vlaki, ki so jo imenovali Figarjeva pot. Pri sečnji lesa so bili zaposleni 3 sekači, pri spravilu hlodovine pa 2 furmana. Na žagi sta de- lala 2 Žagarja. V proizvodnjo stolov je bilo vklju- čenih 5 do 10 priučenih delavcev, odvisno od pov- praševanja na tržišču. Za proizvodnjo nosilnega ogrodja stolov so uporabljali bukov les, ki so ga predhodno parili, upogibali in impregnirali. Sedež- ne dele stolov so izdelovali na dva načina, z lep- ljenjem slepega in plemenitega furnirja, ki so ga kupovali drugod, in s pletenjem viter. Pletarska dela so večinoma opravljale žene iz okolice na domu. Izdelke so zlagali in pakirali v stolarni in jih odvažali z vozovi na železniško postajo v Borov- nico, od tu z vlaki do naročnikov.^ Jože Verbič, geometer in navdušeni muzik, je podedoval po očetu žago in stolarno. Leta 1908 je prodal žago in stolarno lesnemu trgovcu Antonu Kobiju z Brega pri Borovnici, ki je bil sicer deželni poslanec na Dunaju. Slednji je preselil stolarno v Borovnico, kjer je nadaljeval s proizvodnjo stolov iz upognjenega lesa. V času druge svetovne vojne je bila ob bombardiranju viadukta uničena. V Bistri je Anton Kobi pričel leta 1912 s prezidavo nek- danje stolarne v mlin. Lastnik je leta 1919 umrl, mlin pa so dogradili leta 1922. Istega leta so zgra- dili tudi lastno elektrarno, z obratovanjem pa je prenehala Figarjeva žaga. Novi mlin in pripa- dajočo mlevsko obrt je prevzela leta 1925 Franka ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, navedbe Vinka Pečlina, nekdanjega voznika in Žagarja na Galletovem veleposestvu (5. 5. 1988). 211 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 2001 Kobi, poročena Zupan.^'^ Pomembno posodobitev oziroma razširitev mlina so izvedli leta 1936, vendar je cenena vodna sila še vedno ostala glavni pogonski vir, električni tok pa dodatni ali nado- mestni. Turbina je preko zobnikov gnala glavno transmisijo z jermenicami posameznih mlevskih naprav.^ ^ Sodobno urejen "Valjčni mlin Bistra" v lasti Franke Zupan je tik po 2. svetovni vojni za- posloval 5 delavcev. Tedensko so namleli 40 ton moke, letno do 108 vagonov. Obstoječa muzejska vodna žaga Obstoječo muzejsko vodno žago je nekdanji lastnik Franc Galle postavil na njenem sedanjem mestu v drugi polovici 19. stoletja. Obratovala je vse do leta 1904, ko jo je lastnik demontiral. Od nekdanje žage se je ohranila le prazna stavba, ki je takšna stala 50 let. Leta 1951 je vlada LRS usta- novila Tehniški muzej Slovenije, ki je čez dve leti v Bistri prvič odprl za javnost "Gozdarski, lesno- industrijski in lovski muzej" kot svoj samostojni in sestavni del. Z ozirom na izpričano žagarsko de- javnost kartuzije je k muzeju sodila tudi vodna žaga. Osrednje vprašanje pri ohranitvi muzejske vod- ne žage v Bistri je bil problem njene prvobitnosti. O njej, v pravem pomenu besede, ne moremo go- voriti, ker so prvobitni predvsem temelji. Obsto- ječo so sestavili iz delov raznih drugih žagalnih naprav v okolici. Že prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije prof. Franjo Baš je bil leta 1954, ravno zaradi vprašanja avtentičnosti, pred veliko dilemo ali žago znotraj muzejskega kompleksa v Bistri sploh rekonstruirati ali ne. Končno je pre- vladalo prepričanje, da je ravno zaradi muzejskih obiskovalcev vendarle ustrezneje ohraniti rekon- struirano napravo na lokaciji, ki je dobro obiskana, kot da avtentična naprava propade "in situ", torej na mestu nastanka, ki je poznan le posamez- nikom. Po predhodnem proučevanju podobnih in so- rodnih žag na širšem področju Borovnice, Vrhnike in Polhovega Gradca je zunanji sodelavec muzeja Miloš Mehora prevzel organizacijo obnove, tesarski mojster Franc Petrič iz Borovnice pa njeno iz- vedbo. Voz in jarem so prenesli iz podobne opuščene žage na Vrhniki. Dotočno in odtočno vodno korito, zapornice, vodno vreteno in ostale pogonske elemente so rekonstruirali glede na ob- stoječe notranje dimenzije naprave. Rekonstru- ^'^ Navedbe Frančiške Kobler, hčerke Franke Kobi in vnu- kinje Antona Kobija, z dne 14. 3. 2001. Dokumentacija TMS, fasc. Hidroelektrarna Bistra, Grad- beni načrt "Turbinska naprava gospe Franje Zupan v Bistri pri Borovnici", Ljubljana 2. 5. 1936. 12 AS, MTP, fasc. 96, a.e. 3001. irano vodno žago so predstavili javnosti v tednu muzejev, dne 10. oktobra 1954. Očitno je Tehniški muzej Slovenije obnovljeno žago izdatno gospodarsko izkoriščal, ne samo v demostracijskem temveč tudi v povsem lesnopre- delovalnem smislu. Ne za prodajo lesa na trgu, temveč za lastno uporabo. Iz zapisnika inšpek- cijskega pregleda tržne, gozdarske in delovne in- špekcije z dne 25. aprila 1962 je razvidna ugo- tovitev, da muzej ni imel uporabnega dovoljenja za primarno predelavo lesa niti dovoljenja za upo- rabo žage. Na podlagi te ugotovitve je čez nekaj dni tržna inšpekcija Oddelka za gospodarstvo Ob- činskega ljudskega odbora Vrhnika izdala odločbo o 15 dnevni začasni prepovedi vsakršnih žagarskih storitev na žagi. Ravnatelj Tehniškega muzeja Slo- venije je zoper to odločbo vložil ugovor o ne- spornem spomeniškovarstvenem značaju objekta, ki ga je dodatno utemeljil s strokovnimi mnenji Zavoda za spomeniško varstvo LRS, Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo in Biotehniške fa- kultete v Ljubljani, da je vodna žaga tehniški kulturni spomenik za katerega veljajo zvezni in republiški predpisi o varstvu kulturnih spomeni- kov. Okrajni ljudski odbor Ljubljana je ugodil pritožbi Tehniškega muzeja Slovenije in razvel avU odločbo tržnega inšpektoriata ObLO Vrhnika.^'^ Žaga je v konstrukcijskem smislu firenčanka s pogonom na preprosto vodno vreteno. Stavba je dolga dobrih 11 m in široka 4 m. Glavni sestavni deli žage so dotočno vodno korito, pogonska os z vretenom in kljuko, pogonska ojnica, jarem z vodili, voz z valji za pomik in podajalni mehanizem. Predpogoj delovanja žagalne naprave je zadostna vodna sila vodnega curka, ki je z vodnim koritom in strmcem usmerjen na vrtljivo pogonsko vreteno. Zgradba določnega vodnega korita zagotavlja ustrezno višino in kot padca vode na lopute vre- tena. Količino dotoka vode na vreteno žage od- rejata dve zapornici. Ključni pogonski element žage je pogonska os z vodnim vretenom. Os premera 45 cm je izdelana iz hrastovega lesa. Na eni strani pogonske osi se nahaja vreteno ali "bašelj", na drugi strani osi pa je pritrjena kovinska kljuka ali "vinta". Vreteno je sprva imelo pritrjenih 8 loput, danes jih ima 10. Lopute so izdelane iz macesnovega lesa. Pogonska os žage je na zunanji strani vpeta z ležajnim čepom v lesen dvodelni ležaj, na notranji strani pa sloni na delu gonilne kljuke, ki je nasajena v čelo pogonske osi. Žaga nima posebnega sistema mazanja navedenih ležajev. Zadovoljivo drsnost stičnih ploskev znotraj ležajev zagotavlja tekoča voda potoka, ki ju stalno vlaži. 1^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, fasc. "Žaga v Bistri". 212 49 3 KRONIKA ZOOI VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTA/U GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Obstoječa muzejska žaga na vodni pogon v Bistri. Pogonska ojnica je vezni pogonski element med kljuko pogonske osi in jarmom žage. Vrtljiva kovinska kljuka poganja hrastovo ojnico, ta pa navpično dviga in spušča jarem vzdolž vodil. Ja- rem in ogrodje jarma sta iz hrastovega lesa, njune stične drsne ploskve pa so kovinske in jih je potrebno mazati. Razpoložljiva vodna sila na tem mestu omogoča vpenjanje samo enega žagnega lista v jarem žage. V voz lahko vpnemo hlod do dolžine 420 cm in do premera 65 cm. Zgornji povezni elementi voza imajo številne, izmenično izvrtane odprtine za vtikanje kovinskih kljuk. Na ta način lahko Žagar poljubno pritrja hlod po vsaki odžagani deski ali plohu. Voz drsi po desetih valjih, ki so vgrajeni v tla žagalnice. Podajilo je enostavno. Podajilno kolo pomika vzvod, ki ima na svojem koncu železno ročico ali "vilice". Na vreteno podajilnega kolesa se navija vlečna veriga in vleče vpeti hlod proti žagalnemu listu. V eni minuti podajilo pomakne voz poprečno za 40 cm. Jarem žage opravi poprečno 120 zamahov v mi- nuti, odvisno od pretoka vode. Žaganje deske ali ploha pri hlodu premera 40 cm traja poprečno 15 minut. Za razžaganje hloda dolžine 4 m in pre- mera 40 cm na 2 krajnika, 2 deski in 5 plohov sta potrebni približno 2 uri. Povprečno lahko pri 10 urnem delovniku razžagamo od 2 do 3 m^ hlo- dovine iglavcev. Izplen pri žaganju s to žago je nizek in znaša slabe 3/5 oble hlodovine.^* Obstoječa vodna žaga je zgrajena iz masivnih in trpežnih gradbenih materialov kot so kamen, hrast in železo, ki razmeroma dobro kljubujejo zobu časa. Kljub temu pa jih stalne sprememebe vremenskih razmer načenjajo. Najneugodnejši de- javnik dobrega stanja žage je ravno občasno obra- tovanje. Narava žagalne naprave je kulturno- spomeniška in ne gospodarska, to pa pomeni, da jo zaženemo le ob določenih prilikah, ko želimo obiskovalcem prikazati njeno delovanje. V vmes- nem obdobju naprava miruje, kar najbolj kvarno deluje na leseno konstrukcijo kot tudi na kovinske 14 Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Miloš Mehora: "Muzejska žaga venedjanka", Ljubljana 1972. 213 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I elemente. Zaradi tega jo je potrebno neprestano vzdrževati. Po rekonstrukciji žage leta 1954 so napravo prvič obnovili leta 1981, ko je močna povodenj odnesla dotočno korito z bašljem. O tej obnovi ni zapisa niti ustrezne fotodokumentacije. Druga ob- nova je potekala leta 1993, ko je tesarski mojster Franc Drašler iz Borovnice izdelal novo dotočno korito, glavno zapornico, strmec, lopatice vodnega vretena, ležišče pogonske osi, odtočno korito, po- končne nosilce podaj alnega kolesa, korito za usmer- janje žagovine, pohodno ploščad pod žagalnico in dva valja pod vozom žage. Opisana obnova je bila razmeroma obsežna, vendar se je pogonski meha- nizem pri samem zagonu pogosto zatikal, zlasti pri manjšem pretoku vode. Restavratorski tehnik in delovodja Tehniškega muzeja Slovenije Viktor Strbad, konservatorski manipulant Anton Kondardi in gozdar Ciril Brancelj so naslednje leto izvedli dodatna popravila strmca določnega korita ter lo- put in podnožja vodnega vretena, kar je omo- gočilo tekoče delovanje žage. Po sedmih letih ob- časnega delovanja je vodna žaga pred naslednjo prenovo, ki bo časovno sovpadla s 50-letnico ustanovitve Tehniškega muzeja Slovenije. Parne žage na Kranjskem Iznajdba parnega stroja leta 1768 je pomenila temelj industrijske revolucije v zahodni Evropi. Nesluten razmah številnih gospodarskih vej ter že- lezniškega in ladijskega prometu je slonel na učin- koviti rabi parnega pogona, ki je botroval glo- balnemu prehodu rokodelstva v industrijsko dobo. Na Slovenskem so prvi parni stroj postavili leta 1835 v ljubljanski čistilnici sladkorja, štiri leta kas- neje v mehanični predilnici v Ljubljani in leta 1844 še v predilnici v Preboldu.^^ Prvo parno žago so Angleži postavili leta 1808. Leta 1841 je pri nas obratovalo 7 parnih strojev s 166 KM in sicer 2 v Ljubljani, v bombažni predilnici in čistilnici slad- korja, 2 pri rudniku svinca v Idriji in 3 v Trstu, v mlinu, v tovarni sveč in v pristanišču. V obdobju do leta 1851 so postavili še 20 novih parnih strojev s skupno močjo 349 KM.^^ Izjemen pomen za razvoj lesnega gospodarstva na Slovenskem je pomenila izgradnja železniškega omrežja. Odsek državne južne železnice je leta 1846 dosegel Celje, 1849 Ljubljano, in 1857 Trst. Nadaljna gostitev železniškega omrežja v naših krajih je v prvi fazi spodbujala razvoj žagarstva zaradi same potrebe po lesu kot gradbenemu elementu za izdelavo železniških pragov. Dolgoročen pomen obstoja železniškega omrežja pa je bil še nepri- merno večji, saj je omogočal hitrejši in cenejši trans- Šom, Začetki industrije na Slovenskem, str. 200. ^° Žumer, Lesno gospodarstvo, str. 57-58. port velikih količin lesne surovine na velike raz- dalje. V bistvu so ravno železnice sprostile mirujočo tržno vrednost velikih lesnosurovinskih potencialov naših gozdov, ki so poprej ostajali neizkoriščeni. Prvo parno žago na Kranjskem je zgradil trgo- vec in posestnik Ivan Braune v Kočevju leta 1844 na parceli trgovca Ivana Kozlerja. Postavil jo je na kraju, kjer se sedaj nahaja avtobusna postaja. Vgra- jen je imela ležeči parni stroj z močjo 20 KS, ki je poganjal dve venecijanki in krožno žago. Parna ža- ga je imela dobro surovinsko zaledje saj je stala v neposredni bližini Fridrihštajnskega gozda. Po smrti prvega lastnika je žago odkupil lesni trgovec Schäpfer iz Trsta, ki jo je prenovil in ji povečal letno zmogljivost na 2500 m' razžagane hlodovine. Drugo parno žago na Kranjskem je postavil Karel Obreza, lesni trgovec iz Cerknice, leta 1852 v Travniku v Loškem potoku, 36 km od železniške postaje v Rakeku. Hlodovino so dovažali na žago iz goteniškega pogorja. Pred tem je na istem mestu ob kraškem potoku obratovala žaga samica na vodni pogon. Pogonsko moč Obrezovi žagi je dajal stoječi parni stroj z močjo 20 KM, ki ga je dobavUa strojna tovarna Körösi iz Gradca, večino kovinske opreme pa železarna na Dvoru ob Krki. V strojnici je bilo montiranih 6 vertikalnih jerme- nikov, od tega dva s po dvema listoma in dve krožni žagi. Enolistna vertikalna žaga je v 24 urah nažagala 100 žaganic, dvolistna pa 175 žaganic. Travniška žaga je takrat razžagovala samo hlodo- vino iglavcev najpogosteje v "colarice", to je deske debele 26 mm in široke najmanj 35 cm. Zaganice slabše kakovosti, krajnike in žamanje so predelali v letve in jih vezali v svežnje po 50 kosov.^^ Že leta 1858 je baron Gustav Berg postavil par- no žago za izdelovanje tavolet v Mokronogu, naj- verjetneje leta 1862 pa so postavili parno žago v Kočevju. Za razvoj obsavske lesne industrije je bilo izjemno pomembno leto 1870, ko je radeški gra- ščak Moris Löwenfeld zagnal parno žago v Zida- nem mostu. Na tej žagi so izdelovali iz bukovega lesa železniške pragove za južno železnico. Istega leta so na omenjeni žagi izdelali 50.000 železniških pragov, poprečno 200 do 300 pragov dnevno. Za nadaljni razvoj lesnopredelovalne industrije na Slovenskem so bile pomembne nove parne žage na Kočevskem in to na Glažuti /1871/, na Mrzlem shidencu /1872/, na Medvedjeku /1878/, v Jelendol, na Rogu /1895/, ter v Rakeku /1875/, v Pudobu /1875/ in hidi v Ljubljani.l^ Na Kranjskem je bilo sredi druge polovice 19. stoletja prijavljenih 10 parnih žag, 597 vodnih žag, Muzej Kočevje, Jože Žagar: Gozdno in lesno gospo- darstvo Kočevske, Kočevje 1976, str. 90. Prav tam, str. 91. Kobe Arzenšek, Prve parne žage na Kranjskem, Les, XV, 1963, št. 3-4, str. 63-66. 214 49 3 KRONIKA 2001 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 703 jarmenikov, 708 žagnih listov in 52 krožnih žag.^*^ Zanimivo pa je, da parne žage, vsaj glede števila, niso izpodrinile že obstoječih vodnih žag. Leta 1910 je bilo 102 parnih žag, in celo 2.138 vod- nih.^l To pomeni, da so vodne žage še močneje razširile svoje surovinsko zaledje in potisnile parne v območja, ki niso imela pogonskih rek in potokov. Najpomembnejši lesnopredelovalni stroj v ob- dobju po uvedbi parnih pogonskih strojev je postal polnojarmenik, robustna in izjemno masivna ža- galna naprava na betonskem temelju. Velika po- gonska moč je dovoljevala, da so v pokončni ko- vinski jarem lahko vpeli tudi do 24 žagnih listov. Hlod so v enem samem hodu v celoti razžagali na željene Sortimente. Tanki, izjemno napeti jekleni žagni listi so omogočili izplen do 7/10 kubature oble hlodovine. Polnojarmeniki so razžagali 10-15 m^ hlodovine na uro, kar je sprožilo masovno proiz- vodnjo žaganega lesa in bistveno intenzivnejše izkoriščanje gozdov. Letna zmogljivost polnojar- menikov se je dvignila na 3.000 m^ hlodovine. Polnojarmeniki so potrebovali veliko pogonsko moč, zaradi tega klasična vodna kolesa niso več zadoščala. Kot pogonske stroje so uporabljali sta- bilne parne stroje, vodne turbine in kasneje elek- trične motorje. Zaradi velike delovne zmogljivosti polnojarmenikov, ki so pogosto obratovali 24 ur dnevno, so žagarske obrate gradili na lokacijah z velikimi surovinskimi zaledji in v bližini pomemb- nih cestnih ter železniških povezav s svetom. Nekdanja parna žaga v Bistri Zaradi naraščajoče lesne industrije in trgovine z lesom, omejene učinkovitosti žagalnih naprav na vodni pogon in omejenega delovnega časa v ko- nicah proizvodnje, omenjene vodne žage v Bistri niso več krile povečanih potreb tržišča. Lastnik Franc Galle, bližnji sorodnik prvega lastnika Fran- ca Galleta, je zato leta 1890 pisno zaprosil pristojni organ za dovoljenje, da sme žagati hlodovino tudi ob nedeljah, praznikih in ponoči. Deželna vlada v Ljubljani je navedeno prošnjo zavrnila. Omejena zmogljivost žag na vodni pogon je Galleta spod- budila k pričetku izgradnji parne žage leta 1900.^^ Bila je večji lesnoindustrijski kompleks v kraju. Stala je blizu nekdanje pristave na severozahodni strani posestva v smeri proti Bevkam. Kljub iz- gradnji parne žage so porušili le spodnjo vodno žago, dvojno in obstoječo muzejsko žago pa so ohranili. Rabili sta obžagovanju tistih hlodov, ki so bili predebeli za razžagovanje v polnojarmeniku. V 52 letih svojega obratovanja je parna žaga dvakrat pogorela. Prvič je zagorelo leta 1909. Ohranjena fotografija pogorišča priča, da je le- sarski obrat pogorel do tal. Razen nosilnih stebrov so dobro vidni lokomobila in oba polnojarmenika. Iz razpoložljive dokumentacije niso znani niti vzroki niti druge okoliščine dogodka. Očitno pa prvi požar ni ohromil niti prekinil nadaljne žagarske proizvodnje v Bistri. Ravno nasprotno. Franc Galle je obrat povsem obnovil. Obnovljena parna žaga je bila večja ter pogonsko posodobljena. Za razliko od prvotne, je imela pre- novljena žaga dva energetska pogona, parnega in električnega. Leta 1911 je namreč Galle zgradil na jezu "ob malnu" v Dolu ob Bistri lastno hidro- elektrarno z generatorjem za proizvodnjo istosmer- nega toka z močjo 110 kW, ki je rabila občasnemu pogonu žage in drugih gospodarskih naprav na veleposestvu, delovanju gospodinjskih pripomoč- kov in za razsvetljavo grajskih prostorov in ostalih gospodarskih objektov. Gradbeni načrt turbinske hidroelektrarne je izdelalo podjetje iz Celovca.^^ Objekt obnovljene parne žage je imel dva delovna prostora, strojnico in žagalnico, ki sta bila pregrajena s požarnim zidom. Strojnica je merila 28,5 m v dolžino, 5,7 m v širino in 8,6 m v višino. Vanjo so vgradili pogonsko parno lokomobilo tipa Wolf z gonilno močjo 50 KS. Izpušni parni stroj brez kondenzatorja je imel dve veliki masivni ko- lesi - vztrajnika, premera 250 cm, ki sta bili hkrati pogonski jermenici. Pogonsko vodo je lokomobila črpala iz akumulacijske zemeljske cisterne, v ka- tero se je stekal presihajoči studenec. Parni stroj so kurili z žagarskimi lesnimi odpadki. Po izgradnji in zagonu hidroelektrarne so v strojnico montirali tudi elektromotor z delovno močjo 50 KS. Ta je rabil dodatnemu pogonu pogonske transmisije takrat, kadar sta obratovala oba polnojarmenika, kadar je bilo malo vode ali kadar je sploh ni bilo. Strojnica in žagalnica sta bih povezani s pogonsko transmisijo, ki se je nahajala v kletnem prostoru. Ta je bil 2,7 m globoko pod pohodno delovno površino obrata. Žagalnica je merila 31,3 m v dolžino, 10,9 m v širino in 11,2 m v višino. V žagalnici sta bila dva polnojarmenika, jaremska žaga, robilnik in čelilnik, nihajna žaga in brusilka. Vse stroje so gnali jer- meni, ki so potekali preko jermenic, ki so bile montirane na pogonski transmisiji v kleti. Oba polnojarmenika sta bila znamke Pini-Kay. Večji je imel žagalno odprtino 80 cm. Zaradi obrabe so ga leta 1934 nadomestili z novim hitro žagalnim polnojarmenikom tipa Hoffmann s 250 obrati na ^ Statisticher Bericht der Handels und Gewerbekammer in Laibach für das Jahr 1875, Laibach 1878, str. 236. ^ Žumer, Lesno gospodarstvo, str. 59. 2 Statistisches Jahrbuch des k.k. Ackerbau-Ministeriums für 1900, Wien 1903/iII, str. 43. 2^ Dokumentacija TMS, fasc. Hidroelektrarna Bistra, Turbi- nenanlage für Herrn Franz GaUe - Schloss Freundental /10. 9. 1909/ 215 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I Pogorišče Galletove parne žage leta 1909 (fotodokumentacija TMS) Tloris MHE v Bistri (fotodokumentacija TMS) 216 49 3 KRONIKA 2001 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 minuto in 65 cm žagalne širine. Drugi, manjši polnojarmenik je imel uporabno žagalno širino 50 cm. V žagalnico so vgradili tudi žagalni meha- nizem opuščene, spodnje vodne žage. Zaradi za- dostne pogonske sile so sedaj lahko žagali z več žagnimi listi, vpetimi v jarem, kar pri vodnem pogonu ni bilo mogoče. Parna žaga v Bistri leta 1934 (fotodokumentacija TMS) Robilnik in čelilnik sta bila montirana na isti delovni mizi, na eni strani odmična čelilna krožna žaga, v sredini pa robilna krožna žaga za vzdolžno robljenje, tik ob vozičku za pomik desk. Nad delovno mizo je od zgoraj visela pritrjena nihajna krožna žaga za celjenje desk. V delu žagalnice, ki so mu rekli brusilnica, je bil brusilni stroj za bru- šenje različnih žagnih listov. Skozi žagalnico so bile speljane tirnice za premikanje naloženih vo- zičkov. Do polnojarmenikov so dovažali hlode, od polnojarmenikov pa so odvažali deske in plohe. Žagan les so sušili v štirih posebnih kozolcih ob žagi. Ti kozolci so merili v dolžino po 42 m, vanj pa so žaganice zlagli navpično.'^ Parna žaga Bru- na Galleta je leta 1935 nažagala iz 3.500 m^ hlo- dovine iglavcev 2.500 m^ desk, v letih 1936 in 1940 pa iz 3.000 m3 hlodovine 2.000 m^ desk.25 Februarja 1942 je žaga drugič pogorela. Ob tej priliki so ognjeni zublji uničili le ostrešje, ki so ga maja istega leta obnovili. Do konca 2. svetovne vojne je delo na žagi zastalo. Leta 1945 je parna žaga postala splošno ljudsko premoženje. Zasilno so jo obnovili in ponovno pričeli s proizvodnjo. Leta 1952 so obratovanje ustavili, žago pa demon- tirali.^^ Najverjetneje so to storili zaradi gospo- ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Miloš Mehora: Nekdanja parna žaga v Bistri, Ljubljana 1972. ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Izpisek iz fon- da Zbornice za trgovino, obrt in industrijo /1930-1940/, tipkopis. Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Dopis ing. Emila Pupisa, vodje državne uprave veleposestva Galle v Bistri Ministrstvu za gozdarstvo LRS /8. 6. 1945/, pre- pis. darnejše lesne proizvodnje v bližnjem Verdu ozi- roma v Borovnici. V letu 1972 so od parne žage preostali le še cementni temelji nosilnih zidov in strojev. Po meritvah teh ostankov in po podatkih, ki jih je dal starejši domačin Josip Novak, bivši strojnik na tej žagi, je zunanji sodelavec TMS Mi- loš Mehora izdelal rekonstruirani situacijski načrt žagarskega obrata, iz katerega je razviden tehno- loški postopek predelave lesa. Delavstvo v Bistri O številčnem stanju delavstva, ki je bilo za- posleno na Galletovem veleposestvu pred 2. sve- tovno vojno, obstajata dva različna vira. Arhiv Slo- venije hrani prevzemni zapisnik državne uprave veleposestva Galle z dne 25. julija 1945, ki navaja v svoji prilogi, da je bilo na Galletovem velepo- sestvu zaposlenih 63 oseb, od tega 1 delegat, 1 uradnica, 2 gozdna čuvaja, 1 strojnik, 1 mehanik, 3 kovači, 1 ekonom, 1 kuharica, 1 sobarica, 1 kolar, 5 hlapcev, 1 dekla, 1 kravar, 7 gozdnih delavcev, 5 delavcev, in 31 dninaric.^^ Takšna pestrost izobraz- benih oziroma delovnih profilov je razumljiva, saj je celotno posestvo merilo 755 ha, od tega je bilo 670 ha gozdov, 21 ha njiv, 59 ha travnikov, 3 ha vrtov in ostalih površin in 1 ha pašnikov. Dober hektar je bil pozidan z različnimi bivalnimi in gos- podarskimi objekti.^ Drugi vir navaja, da je Bruno Galle zaposloval pred 2. svetovno vojno pri vseh gospodarskih de- javnostih na svojem posestvu 36 delavcev in de- lavk, od tega: A - 21 delavcev in delavk v lesarski dejavnosti, od tega 4 Žagarji pri dveh polnojarmenikih, 2 Žagarja pri krožnih žagah, 1 strojnik v parni žagi, 1 kurjač v parni žagi, 1 pomožni delavec za od- padke in žagovino, 2 delavki za izdelovanje butar iz ostankov žamanja žaganic, 2 skladiščnika na lesnih skladiščih in 8 hlapcev za sečnjo in spravilo hlodovine iz gozda do žag v Bistri; B - 1 hlevski hlapec v kmetijski dejavnosti za oskrbo živine v hlevih; C - 2 logarja za vsa gozdarska dela v gozdovih; Č - 8 delavcev v obrtni dejavnosti, od tega 2 kovača za kovaška in mehanikarska dela, 1 kolar za vzdrževanje vozov, lesne opreme in orodja, 1 šofer, ki je bil tudi sedlar, 1 vrtnar za vzdrževanje vrta in parka, 1 hišnik za vzdrževanje stavb, 1 zidar za zidarska in pečarska dela in 1 pomožni zidar za pomoč zidarju; D - 3 delavke v gospodinjski dejavnosti, od tega 1 kuharica za vsa kuharska opravila in 2 sobarici za vzdrževanje stanovanj; AS 1188, Prevzemni zapisnik Državne uprave velepo- sestva Galle v Bistri /25. 7. 1945/, priloga. 28 Prav tam, str. 1. 217 3 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 200I E - 2 delavca v upravni dejavnosti, od tega 1 os- krbnik za organizacijsko administrativno upravlja- nje in 1 kmetijski delovodja za vodenje poljskih del. Razen navedenih so na posestvu priložnostno zaposlovali večje število delavcev dninarjev za do- ločena sezonska kmečka dela.^^ Iz navedenega seznama delavcev je razvidno, da je bila lesno predelovalna dejavnost v Bistri najpomembnejša. Med obema vojnama se Galleti niso več ukvarjali z mlevsko dejavnostjo za trg. Razlika v navedbah obeh virov o številčnosti de- lavstva na veleposestvu nesporno izhaja iz različne opredelitve sezonskih delavcev. Veleposestniku Galletu so bili delavci potrebni predvsem pri pri- dobivanju, predelavi in transportu lesa, za izvajanje vseh rednih in sezonskih del na kmetijskih površinah in za vzdrževanje vseh objektov po- sestva. Delavci so imeli pomembno vlogo pri ustvarjanju dohodka veleposestva. Razen posa- meznih izjem je Galle zaposloval večinoma delavce in delavke iz bližnje okolice, torej tiste, ki so bili pri roki in so bili z družinami vezani na domači kraj. Ključne zadolžitve pri izvajanju žagarske dejav- nosti v Bistri so imele štiri osebe in to gozdar Friderik König, logar Jakob Makovec, kurjač, stroj- nik in vzdrževalec elektrarne Josip Novak ter gate- rist na velikem polnojarmeniku Sebastjan Letonja. Najzahtevnejše strokovne gozdarske zadolžitve je do leta 1942 izvajal upravitelj Bistre, gozdar Fri- derik König, ki je pridobil gozdarsko izobrazbo na gozdarski šoli v Brucku na Muri. Najpomembnejšo nalogo pri organizaciji in izvedbi sečnje in spravila hlodovine iz gozda do bistirških žag je imel logar Jakob Makovec. V Bistro je prišel iz Rateč leta 1930. Pri Galletu je bil redno zaposlen vse do kon- ca 2. svetovne vojne.^*^ Komisija za upravo narodne imovine pri pred- sedstvu narodne vlade Slovenije, ki ji je predse- doval začasni upravitelj državnega veleposestva v Bistri, absolvent gozdarstva Saša Bleiweis je ugo- tovila, da so v času 2. svetovne vojne Galletove gozdove intenzivno izkoriščali. V gozdogospo- darskem smislu so bili urejeni. Od drevesnih vrst je s 75% prevladovala jelka, ki ji je bila z 20% primešana bukev in s 5% javor. Gozdnogospo- darski načrt je za navedeno površino predvideval letni obseg sečnje v višini 2.500 m' iglavcev in 500 m^ listavcev. Višino predpisanega etata so pre- koračili v letih 1941 in 1942 zaradi povečanih za- htev po lesu in širokega varnostnega goloseka ob železniški progi, ki so ga zahtevali Italjani. Ne- katere dodatne goloseke so Italjani zahtevali tudi na drugih parcelah, vendar so jih v letih 1943 in 1944 ponovno pogozdili s sadikami iz lastnih dre- vesnic.^1 Osrednja oseba z najpopolnejšim tehniškim zna- njem na Galletovem posestvu med obema vojnama je bil nesporno domačin Josip Novak z Verda. Bruno Galle ga je zaposlil kot 15 letnega fanta leta 1920. Iz njegove delovne knjižice je razvidno, da je bilo njegovo delovno mesto opredeljeno kot "stroj- nik". Dva dokumenta pričata o nadaljnem stro- kovnem izobraževanju Josipa Novaka. 19. sep- tembra 1925 je pridobil uradno spričevalo o uspo- sobljenosti za strojnika pri stacioniranih in loko- mobilnih parnih strojih, konkretneje za Wolfovo lokomobilo z močjo 50 KS, brez kondenzacije, z enim cilindrom in batnimi krmili. Istega dne je pridobil tudi uradno spričevalo o usposobljenosti za samostojno službo kurjača pri parnih kotlih, kon- kretneje Wolfove lokomobile s 7 atmosferami pred- tlaka in 33 m^ kurilne ploskve. Obe spričevali je pridobil tudi na podlagi priloženega dokazila o več kot štiriletnem zadovoljivem delu pri parnem kotlu. Bruno Galle je poskrbel tudi za nezgodno zavaro- vanje svojih redno zaposlenih delavcev, kar doka- zujeta ohranjeno obvestilo "Okrožnega urada za za- varovanje delavcev v Ljubljani" in odlok "Središ- njega ureda za osiguranje radnika u Zagrebu" iz let 1931 in 1932, ki sta priznala Josipu Novaku zmanj- šano delovno sposobnost za 30% ter stalno letno rento v višini 2.997 din. Prejemal jo je v mesečnih obrokih po 249 din zaradi izgube desnega očesa. To delovno poškodbo je upravičenec utrpel pri popra- vilu avtomobilskega uplinjača, ki se je razletel.^^ Čeprav je bil Josip Novak uradno pooblaščen in usposobljen za delo s parnimi kotli, je bil nje- gov prispevek pri gospodarjenju na veleposestvu v Bistri še pomembnejši na področju elektrooskrbe. Kot je bilo že omenjeno, je Franc Galle leta 1911 zgradil v Dolu elektrarno na istosmerni tok za gospodarske in splošne potrebe posestva. Prvi vzdrževalec elektrarne je bil Gašper Novak, starejši brat Josipa Novaka, ki je svojega mlajšega brata vpeljal v delo na področju elektoenergetike. Vzdr- ževanje elektroenergetskega objekta je Josip Novak izvajal vse do upokojitve leta 1978. Po drugi sve- tovni vojni je bil najprej zaposlen pri gozdni upravi v Bistri, z odprtjem prvih muzejskih zbirk leta 1953 pa se je zaposlil pri Tehniškem muzeju Slovenije kot restavrator in oskrbnik elektrarne.^^ Najzahtevnejše elektrotehnično delo je Novak opravil v začetku šestdesetih let 20. stoletja, ko je potekala obnova male hidroelektrarne v Bistri. Iz ohranjenega zapisnika o ogledu omenjenega ob- Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Gos- j podarske razmere v Bistri, tipkopis, str. 2-3. Navedbe Danila Makovca, sina Jakoba Makovca z dne j 30. 1. 2001. ! 31 AS 1188, Popisni list za gozdna posestva /28. 11. 1945/, „ str. 1-2. ^ Družinski arhiv Jožeta Novaka, sina Josipa Novaka. Navedbe Jožeta Novaka, sina Josipa Novaka, z dne 27. 2. 2001. 218 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Novakovo spričevalo (zasebna last Jožeta Novaka) jekta je razvidno, da je elektrarna neprekinjeno delovala od leta 1911. Komisija v sestavi pred- stavnika Tehniškega muzeja Slovenije, Elektro Ljubljana oklica in Elektrarne Sava Kranj je ob ogledu ugotovila, da je hidroelektrarna pred pro- padom. V vseh 48 letih obratovanja niso izvedli nikakršnih večjih popravil, zato so soglasno skle- nili, da je zaradi varnosti in nadaljnega gospo- danega izkoriščanja energetskega objekta potrebno izvesti vrsto gradbenih, strojnomehanskih, instala- cijskih in distribucijskih posegov.^ Nujnost obnove elektroenergetskega objekta je zaradi spomeniškovarstvenih in tudi ekonomskih razlogov v bistvu sprožU prvi ravnatelj Tehniškega ^ Dokumentacija TMS, fasc. Hidroelektrarna Bistra, Zapis- nik o ogledu HE Bistra /6. 1. 1959/. muzeja Slovenije prof. Franjo Baš. Kordinacijo iz- vedbe z zunanjimi izvajalci je zaupal tedanjemu kustosu Marjanu Vidmarju, tehniški nadzor izved- benih del pa Josipu Novaku. Naloga slednjega je bila razmeroma obsežna in zahtevna. Gradbena de- la so obsegala popravila zidov stavbe, zamenjave ostrešja in kritine, izdelave novih vodnih zapornic. Strojnomehanska dela so obsegala popravilo turbi- ne, ki so jo izdelali leta 1906, izdelavo novih tur- binskih ležajev in popravilo regulirnega drogovja. Najpomembnejše strojno delo je bila predelava turbinskega regulatorja za samodejno popolno za- poro turbine. Zaradi tega je bilo potrebno obstoječi zastareli turbinski regulator razstaviti in urediti bat- ne črpalke, servomotor, ventile, manometer in taho- meter. Instalacijska dela so zajemala zamenjavo 219 3 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 ZOOI vseh vodov, previtje obstoječega generatorja za istosmerno napetost za proizvodnjo trofaznega izmeničnega toka, vgradnjo nove celice s moč- nostnim stikalom in varovalnimi napravami, vgrad- njo nove komandno stikalne plošče z instrumenti za vzbujevalni stroj, generator in števec za merjenje proizvodnje ter ureditev notranje instalacije z varovanjem odvodov. Zaradi velikega prestavnega razmerja med turbinsko in generatorsko jermenico, to je 1:10, uporaba usnjenega jermena ni prišla v poštev temveč samo klinastega ali posebnega armi- rano-gumijastega tujih proizvajalcev. Jugoslovanski proizvajalci takrat niso proizvajali klinastih jer- menov željene dimenzije, zato so morali dobaviti pogonski jermen "ekstra multus" iz Nemčije. Za distribucijo proizvedenega elektičnega toka so spe- ljali nov trofazni izvod do glavne razdelilne plošče na stavbi Tehniškega muzeja Slovenije.^^ Sebastjan Letonja, gaterist pri velikem polno- jarmeniku na parni žagi, je v Bistro prišel s Ptuja. Pogosto je bilo pri Galletu zaposlenih več članov ožje ali širše družine. Helena Ogrin, hčerka Se- bastjana Letonje, je izdelovala pri parni žagi bu- tare iz odpadkov pri žamanju lesa. Te butare so zložili na čolne in jih prepeljali po Ljubljanici do Ljubljane, kjer so jih prodajali za kurjavo. Razen dela na parni žagi je vrsto let obdelovala tri Bruno Galle (zasebna last sina Franca Galleta) manjše drevesnice ob samostanskem kompleksu, kjer so gojili sadike iglavcev za pogozdovanje. Njen mož Karol Ogrin je vrsto let delal pri Galletu kot gozdni sekač. Eden od delavcev z najdaljšim stažem pri žagah v Bistri je bil tudi Vinko Pečlin, ki je delal kot Žagar pri manjšem polnojarmeniku parne žage, pogosto pa tudi pri sezonskih delih na poljih in oskrbi živine v hlevih. Bruno Galle je imel zelo korekten odnos do delavcev, ki so korektno opravljali svoje zadol- žitve. Da bi zadržal dobre delavce, jim je razen mezd nudil tudi nekatere druge dobrine in ugod- nosti. Družinam delavcev, zaposlenih na posestvu, ki niso imeli lastnih stanovanj, je nudil brezplačno prebivanje v svojih stanovanjih, ki jih je tudi opremil in vzdrževal na svoje stroške. V treh hišah v bližnjem Dolu pri Bistri je med vojnama pre- bivalo 12 družin, v nekdanjem samostanskem po- slopju pa še 10 družin. Te družine niso plačevale najemnine za stanovanja, nobene najemnine niso plačevale niti za njive, kjer so lahko pridelovali potrebne pridelke. Veleposestnik Galle jim je do- volil tudi brezplačno uporabo vprežne živine in plugov za oranje njiv. Za boljši socialnoekonomski status družin zaposlenih je bila izjemno pomemb- na tudi brezplačna uporaba električne energije iz Galletove elektrarne, drv iz njegovega gozda, vsak dan so dobili liter mleka, občasno pa tudi hlevski gnoj in potreben tehnični les iglavcev za lastno porabo. Klasične oblike delavske stavke ali po- dobnih prekinitev dela pri Galletu ni bilo, ker so razmeroma dobre tedenske mezde in navedene ugodnosti pomembno vplivale na dober socialni status zaposlenih, zlasti v primerjavi z delavstvom v bližnji Vrhniki, na Verdu ali v Borovnici. Vsako leto na svečnico, 2. februarja, je bilo po običaju v Bistri slavje imenovano žagarski ali lovski bal, ka- terega so se udeležili lesarski delavci, lovci in nji- hove žene. Ob tej priliki je Bruno Galle plačal stroške za glasbo in dovoljenje za ples in prispeval za vsakega udeleženca po kos svinjske pečenke, kruh in pol litra vina.'^'^ Dolgoletna delavka pri družini Galle je bila tudi Ana Petrovčič, ki se je rodua v Bistri leta 1920. Njen oče Janez Korče je bil že pri Francu Galletu zapo- slen kot kočijaš. Gospodarja je vozil s kočijo do železniške postaje v Borovnici, od koder je Galle najpogosteje z vlakom potoval v Ljubljano po po- slovnih in zasebnih opravkih. Z nakupom avto- mobila se je spremenil njegov delokrog. Prevzel je organizacijo in izvedbo kmetijske dejavnosti na veleposestvu. Pri Galletih je delal več kot 30 let. Mati Ana Korče ni bila redno zaposlena, temveč je 35 Dokumentacija TMS, fasc. Hidroelektrarna Bistra, Chva- tal Drago: Rekonstrukcija elektrarne Bistra pri Vrhniki, Elaborat Elektrarna Sava Kranj, tipkopis, Kranj 10. 3. 1959. Navedbe Mije Kostanjevec, vnuke Vinka Pečlina, z dne 28. 2. 2001. ■'^ Navedbe 94-letne Helene Ogrin iz Dola pri Bistri, z dne 23. 1. 2001. 220 /9 3 KRONIKA ZOOI VLADIMIR VILMAN; ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 sodelovala le pri sezonskih kmečkih delih, pred- vsem košnji, pobiranju letine in podobno. Šestčlan- ska družina Korče je stanovala v nekdanjem samo- stanskem kompleksu v prostranem trosobnem sta- novanju s kuhinjo, kar je bilo za tedanje razmere nadpovprečno dobra nastanitev. Tudi oni so imeli zastonj stanovanje, elektriko, ogrev, mleko in upo- rabo njive. Zanimivo je dejstvo, da je Bruno Galle izplačeval svojim delavcem in delavkam za delo ob nedeljah dvojno mezdo, kar ni bila navada pri drugih državnih ali zasebnih podjetjih v kraju. Zaradi pridobitve zanesljive in nadpovprečne so- cialne varnosti je razumljivo, da so si krajani močno prizadevali, da bi se zaposlili na Galletovem vele- posestvu. Ana Petrovčič je pričela delati na vele- posestvu že v starosti 12 let. Sprva je pomagala kuharici pri pripravi večjih obrokov v času večjih obiskov in sezonskih del na polju. Za pomoč v kuhinji ni bila posebej plačana, vendar je bilo to obdobje zelo pomembno za njeno nadaljne delo, ker se je izkazala za pridno delavko. Po približno štirih letih uvajanja jo je Buno Galle redno zaposlil, najprej kot pomočnico kuharice oziroma kot hišno pomočnico. Dejansko je opravljala vsa dela, ki so bila vezana na gospodinjstvo. Po rojstvu otrok Bruna Galleta, to je sina Franca in zlasti hčerke Eve, je Ana Petrovčič prevzemala vedno več zadolžitev kot otroška negovalka, kasneje tudi kot vzgojiteljica otrok. Po koncu 2. svetovne vojne je nekaj časa kuhala za pripadnike desantnega bataljona, ki so jih nastanili v prostore gradu. Po poroki leta 1950 se je preselila na soprogov dom v Borovnico.'^^ Vihre 2. svetovne vojne niso huje prizadele Galletovega premoženja. Večjega popravila so bili potrebni kovačija, ki so jo razbili Italjani leta 1941, parna žaga, ki je pogorela leta 1942, hiša in hlev na Pokojišču in ribiška hišica v Bevkah, ki so pogorele.''^ Za Bruna Galleta in njegovo družino je bila usodna nova oblast, ki mu je odvzela vse nepremično premoženje in večino premičnega. Dober vpogled v njen obseg nam nudi ohranjeni inventarni zapisnik "živega in mrtvega" iz Bistre z dne 9. julija 1945. V dvajset strani dolgem doku- mentu so navedeni vsi predmeti in živina in to v kapeli, v sobah št. 19, št. 18, št. 17 in št. 16, v kamrici, v shrambi, v mali kuhinji, v zaprtem hodniku, v jedilnici, v spalnici, na odprtem hod- niku, v sobi tov. Christi, na zaprtem hodniku, v mali spalnici, v veliki spalnici, v jedilnici, v dnevni sobi, v kopalnici, v biblioteki, v "antreszimmer", v salonu, v veliki jedilnici, v pisarni, v "montecarlo", v kurilnici, v pralnici, v likalnici, v veliki kuhinji, v shrambi, v drugi shrambi, v "fišterni", v stari pi- sarni, v vozovnici, na podstrehi, v konjskem hlevu. v prvi svinjski kuhinji, v kovačiji, v drugi svinjski kuhinji, v govejem hlevu, v shrambi za stroje, v gospodarskem poslopju, v orodjarnici, v svinjskem hlevu, na lesnem skladišču, v magazinu, v meha- nični delavnici, v garaži, v elektrarni, v kolarski delavnici in na žagi. Na žalost omenjena inventura navaja pri popisu predmetov na žagi le 2 gatra in 4 ključe. Očitno so popisali predmete parne žage, ki je pogorela leta 1942.^'^ Družini bivšega velepo- sestnika so odmerili 4 sobno stanovanje v jugo- zahodnem traktu gradu. Tu se je nahajala tudi soba upravitelja, soba za služinčad in pisarna. Štiri sobe, polne pohištva, so ostale zaklenjene. Ves zahodni trakt sta uporabljala štab in moštvo V. desantnega bataljona, ki se je v gradu nastanil 4. julija 1945. V severnem in delu zahodnega trakta so bila stanovanja delavstva in nameščencev."^^ Leta 1945 je nova oblast ob prevzemu zaposlila na veleposestvu 19 oseb in to 1 uradnico, 2 gozdna čuvaja, 1 ekonoma, 1 strojnika - elektrikarja, 1 me- hanika, 3 kovače, 1 kolarja, 5 hlapcev, 1 kravarja, 1 deklo, 1 služkinjo in 1 gospodinjsko pomočnico. V bistvu so zaposlili nekdanje Galletove delavce in delavke, vendar tiste, ki so bili za tekoče delo najpotrebnejši.^^ Preostali so si poiskali delo v na- stajajočih tovarnah ali pa so se upokojili. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AS - Arhiv Republike Slovenije. MTP - fond Ministrstva za trgovino in promet, fasc. 96, a.e. 3001. AS 1188 - Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LRS 1946-1949, Ljubljana okolica. fond Franciscejski kataster za Kranjsko, a.e. 204, Catastral Schatzungs Elaborat der Steuer- gemeinde Vert 1834 - Steuerbezirk Freudenthal 1834. fond Bistra, a.e. 111/3 -uradna korespodenca, Preis- Courant Mech. Freudenthaler Mahlmöhle. Dokumentacija TMS Chvatal Drago, Rekonstrukcija elektrarne Bistra pri Vrhniki, elaborat Elektrarna Sava Kranj, tipko- pis, Kranj 10. 3.1959, fasc. Hidroelektrarna Bistra. Gradbeni načrt "Turbinska naprava gospe Pranje Zupan v Bistri pri Borovnici", Ljubljana 2. 5. 1936", fasc. Hidroelektrarna Bistra. Turbinenanlage für Herrn Franz Galle - Schloss Freundental /10. 9. 1909/, fasc. Hidroelektrarna Bistra. Zapisnik o ogledu HE Bistoa /6. 1. 1959/, fasc. Hidroelektrarna Bistra. Navedbe Ane Petrovač z dne 17. 5. 2001. 3^ AS 1188, dopis Saša Bleiweisa Ministrstvu za gozdarstvo LRS /13. 7. 1946/ 40 AS 1188, Inventarni zapisnik /9. 7. 1945/. 41 AS 1188, Prevzemni zapisnik /25. 7. 1945/, str. 2. 42 AS 1188, Prevzemni zapisnik/25. 7. 1945/, str. 1. 221 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 2001 Dokumentacija lesarskega oddelka TMS Dopis ing. Emila Pupisa, vodje državne uprave veleposestva Galle v Bistri Ministrstvu za gozdarstvo LRS /8. 6. 1945/, prepis. Izpisek iz fonda Zbornice za trgovino, obrt in in- dustrijo /1930-1940/, tipkopis, mapa "Žaga v Bistri". Miloš Mehora, "Muzejska žaga venecijanka", Ljub- ljana 1972, tipkopis. Miloš Mehora, Gospodarske razmere v Bistri, Ljub- ljana 1980, tipkopis. Miloš Mehora, Nekdanja parna žaga v Bistri, Ljubljana 1972, tipkopis. Miloš Mehora, teh. risba spodnje žage. Nekdanje vodne žage v Bistri, Ljubljana 1972. Navedbe Vinka Pečlina, nekdanjega voznika in Žagarja na Galletovem veleposestvu (5. 5. 1988). Navedbe Danila Makovca iz Vrhnike, sina Jakoba Makovca z dne 30. 1. 2001. Navedbe Jožeta Novaka iz Verda, sina Josipa No- vaka, z dne 27. 2. 2001. Navedbe Mije Kostanjevec iz Bistre, vnuke Vinka Pečlina, z dne 28. 2. 2001. Navedbe Frančiške Kobler iz Ljubljane, hčerke Franke Kobi in vnukinje Antona Kobija, z dne 14. 3. 2001. Navedbe 94-letne Helene Ogrin iz Dola pri Bistri z dne 23. 1. 2001. Navedbe Ane Petrovčič iz Borovnice z dne 17. 5. 2001. Franjo Sevnik, Zapiski o žagah v Bistri, tipkopis. Družinski arhiv Jožeta Novaka, sina Josipa No- vaka. LITERATURA: Kobe Arzenšek, Katarina: Iz zgodovine Bistre. Kro- nika, IX, 1961, št. 3, str. Kobe Arzenšek, Katarina: Prve parne žage na Kranjskem Les, Ljubljana, XV, 1963, št. 3-4, str. Statisticher Bericht der Handels und Gewerbe- kammer in Laibach für das Jahr 1875, Laibach 1878. Statistisches Jahrbuch des k.k. Ackerbau-Mini- steriums für 1900, Wien 1903, III. zvezek. Statistisches Jahrbuch des k.k Ackerbau - Mini- steriums für 1895, Wien 1896, III, zvezek, /Freundenthal: Möbelfabrik aus gebogenem Holz/. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem, Ma- ribor 1984. Wallner, Julius: Wirtschaftliche Verhältnisse und Hausordnung der Karthuse Freudenthal im Jahre 1659. Mittheilungen des Musealvereines für Krain, Laibach 1892, str. Žagar, Jože: Gozdno in lesno gospodarstvo Ko- čevske, Kočevje 1976, tipkopis. Muzej Kočevje, Žumer, Lojze: Lesno gospodarstvo, Ljubljana 1968. ZUSAMMENFASSUNG Das Sägewerk auf dem Großgrundbesitz Galle in Bistra vor dem Zweiten Weltkrieg) Die Tätigkeit des Sägewerks in Bistra (Freuden- tal) ist in schriftlichen Quellen bereits im Jahre 1659 überliefert, als in unmittelbarer Nähe, dicht neben der Kartause, bereits Holz für die Kartause und die Einwohner der umliegenden Dörfer gesägt wurde. Bis zum Jahre 1952, wo die ehemalige Dampfsäge von Galle aufgelassen wurde, fanden dort zahl- reiche Bewohner aus der Umgebung Arbeit. Alle materiellen Reste des Sägewerks in Bistra wären mit Sicherheit restlos beseitigt worden, wenn das Technische Museum die ehemalige Wassersäge nicht restauriert hätte. Die erhaltene Museums- wassersäge hat keine wirtschaftliche Bedeutung, ihre Arbeitsleistung ist nicht nennenswert, die Qualität der Erzeugnisse schlecht, die Instand- haltung der Anlage teuer und anspruchsvoll. Die Anlage hat keinen bedeutenderen Denkmalwert, weil sie in ihrem Wesen nicht original ist. Einige ihrer Bestandteile wurden in andere aufgelassene Sägewerke der Umgebung eingebaut, andere wiederum nachträglich nach Maß hergestellt. Trotz alledem kann die erwähnte Anlage dennoch be- dingt als Kulturdenkmal im Bereich des techni- schen Erbes der Holzindustrie betrachtet werden, zeugt sie doch von der einfachsten Konstruktions- ausführung eines wasserbetriebenen Sägemech- anismus, der einige Jahrhunderte lang zur Holz- verarbeitung in Slowenien verwendet wurde. Der zusätzliche Wert der Anlage besteht darin, daß sie auch zu Demonstrationszwecken benutzt werden kann, was bei derartigen Museen von außerordentlicher Bedeutung ist. Technische Museen müssen in ihrem Wesen Museen der Arbeit sein, in denen die Besucher verschiedene alte Arbeitstechniken bzw. alte auf Naturkräften beruhende technologische Verarbeitungsverfahren kennenlernen können. Diesbezüglich hat das Technische Museum Sloweniens in Bistra einen äußerst günstigen Standort, da es den Besuchern die Nutzungmöglichkeiten der wasserreichen Quellen anschaulich vor Augen führen kann. 222