Clara pacta — boni amici. n. . Stvari naj ae ne poatavlja a hrbtom pred zrcalo, ampak z Hcem, to je, da ae vaaka atvar pokaže a pravega temelja. (Omnia docere per priora, id eat per causa.) KomensJcy: Didaktika. Rečemo lahko s popolno zavestjo: Naše učiteljstvo je enako sveči, ki žrtvuje sebe, da sveti drugim. Ves svet je naš sodnik. Kadar nima kmet drugega posla, govori o šoli, kadar se zazdi gospodi, govori o šoli. Znano je tudi, da se potezajo za pridobitev šolstva naše politiške stranke. In tako je še danes resnica, kar je trdila že Marija Terezija: rDie Schule ist ein Politikum". Ko bi bilo šolstvo brezpomembno, ko bi se ne moglo danes ponašati z nikakršnimi uspehi, bi se živ krst ne zmenil za nas, bi se nihče ne trudil, da nas pridobi na svojo stran. Ker pa se menijo za nas, ker si prizadevajo, da nas pridobe zase in da nas tudi tisti, h katerim je pristopila velika večina našega učiteljstva, pridrže ob sebi, smemo in moremo sklepati, da ni šolstvo brezpomembno, nego da je velike važnosti in da se more in sme ponašati s prelepimi, bogatimi, naravnost dragocenimi uspehi. V sedanjih razmerah, ko vztrajamo ob trditvi, ki smo jo izrekli že v prvem članku, ob trditvi namreč, da ne vlada nikakri.no razmerje med našo plačo in našim delom, ne more veseliti učitelja nobena stvar bolj, nego ga veseli očitna pohvala pametnih ljudi, da ni bilo njegovo delovanje brezplodno, ampak da je pomagal s svojimi najboljšimi močmi, da se je dvignil kulturni niv6 slovenskega naroda. To je slovenskega u.itelja moralno zadoščenje, to je njegova sladka zavest, idealna plača njegovemu idealnemu preprižanju. Praktični ljudje ne dajejo sicer takemu notranjemu bogastvu nobene veljave, ker je dognana stvar, da so žvenketajoči denarci večji in vplivnejši gospodje nego sladkost, ki se raztaplja v žloveku po mirni vesti in poštenem srcu. Praktični ljudje — in koliko je med njimi na&ih sodnikov! — imajo rajŠi nemirno vest in nepošteno srce, nego da bi žalostna praznota vladala po njihovih žepih. V mnogih slučajib. je treba samo zatajiti samega sebe, svoj notranji jaz lepo pehniti z doma, pa se ta moralna brezmiselnost izpremeni v materijalno korist. Ego sum ego! Ta egoizem pa ni vseh Čednosti vrhunec! Nemara vseh nečednosti. A če bi imelo slovensko U-iteljstvo nečednosti na milijone, eno krasno potezo ima v svojem značaju: črpalo je svoje moči do današnjega dneva zgolj iz svojega moralnega zadoščenja! Zaraditega ni še obupalo v krivičnern svojem materijalnem položaju, nego je z neko čudovito, nprav legendari.no n otranj o silo krepilo samo sebe, napenjalo svoje moči preko dobre volje in preko javnega merila ter tako postalo sveča, ki žrtvuje sebe, da sveti drugim. In tako ima naše učiteljstvo svoj notranji svet, svoje zaklade, zakopane na dnu duše in srca. Kadarkoli se kdo obregne obenj, kadarkoli nima kdo boljsega posla, nego da išče bruna v očesu našega telesa, takrat se zožijo in krepko stisnejo — prav po besedilu genijalnega Vrchlickega romance -Ob poti" — naše roke, čakajoč z brezobzirno maščevalnostjo obrekovalcev, a takoj takrat se potope stenji naših gorečih idealov v morje zavesti, da delarao več, nego smo po meri naših plačil dolžni, in takrat se razlije hipoma preko nas vseh nebeška potrpežljivost, in roka, ki je prej pretila, se razgrne v blagoslavljajoče geste, in sadovi rastejo po polju našega delovanja! Sadovi, ki jih niso vredni tisti, ki nam režejo plesnivi kruh, rastejo po polju našega delovanja. Zavoljo tega imamo izobraženo ljudstvo, narod, ki ye dandanes vsaj toliko, da živi, da ima nekaj pravic, narod, ki visi z neskončno ljubeznijo na domači grudi, rosež jo s solzami svojih žalostnib. duš, zavoljo tega imamo svoj notranji kapital, ki nam ga ne vzame še toliko obsodeb. Naši pozitivni uspehi so tisti naši plemeniti zagovorniki, ki govore pred stolom človeške nemilosti prepričevalno in neustrašeno za nas. -Die Schule ist ein Politikum!" Nad nami se penijo valovi, kot ob Petrovo skalo se zaganjajo v nas, a mi stojimo Čvrščeje in čvrščeje, bolj in bolj čestitljivo se dviga ugled in moč šole, in kot večna luč plapolajo v nji žarki, na daleč in na široko sipljoči blaginjo. In ta prihaja tiho in brez hrupa. Kakor bi hodila pomlad preko poljane. Z milobo v očeh, z zadovoljstvom v srcu. Zakaj ob njenih dihih vse raste in zeleni. In ker vse raste in zeleni, koderkoli sezajo blagoslavljajoče geste našega učiteljstva, zato vemo, da živimo, da nismo zapravili svoje žalostne preteklosti, nego da smo jo žrtvovali človeštvu v prid in da smo si vse to, kar imamo, krvavo zaslužili. Ničesar nimamo iz same milosti! Kar imamo, to je vse krvavo zasluženo, to je vredno glasnega in neštevilnega pondarka! Samo naj kdo pride in nam naj očita, da smo bili zajedalke na narodnem telesu! In ker vemo, da smo, in da smo absolutno potrebni, zato smo sedaj toliko izkoriščevalni, da zahtevamo danes glasno in neizprosno kruha, kruha in kruha!