411
Naenkrat se pa dvigne. Porodila se ji je    to mi da ta zajec kronco. Ala, ponjo! potem
misel. „Čemu v vodo ? K Semenu po kronce! Bogve, kaj so se menili ti dedci tukaj. Nekaj sem cula, pa se mi je zadremalo. Kaj mi mar!  Semenu rečem, da ga ubijejo!  In za
pa - - en glažek al' pa dva —'------"
Korta je s sklanim glasom zapela in ma-haje z ruto izginila za podrtim mlinom. (Dalje.)
CVETKO SLAVIN:
SOLNČNI ŽAR.
Kraj potočka bi otožno jaz povesil zdaj oko, da globoko v duši svoji bi nocoj ne vedel tega, da je sen samo.
Svetli dan nič več ni svital kot smehljaj se nad goro: kakor v duši misli težke, plavali oblaki črni noč so vso mi črez neb6.
In zaklical sem višinam in za solnčni prosil žar: pa so dvignile se megle in na zemljo porosile mrzlih kapljic par,
In zaklical sem planinam in za solnčni prosil dih: pa je z vrha skritih krajev šepetalo v noč nemirno kakor glas mi tih:
„Kadar jutro vzide rosno, sine goram žar blesteč, mehko v srca diha čista, kot smehljaj ... za srce tvoje pa ga tu ni več ..."
MIRA WAGNERJEVA:
POZNO JE ...
Pozno je — in le v grmovju drobni slavčki še žgole, pozno je — le v moji duši tihe misli še bede.
Kaj jim pot do zvezd žarečih, kaj jim pot do tujih mej ? — Plaho sence trepetajo, mirno sanja noč naprej.