PREDSTOJIJO КАИ DEVETDESETA Glede na zmeden značaj zadnjih let tega tisočletja naj ne bi bilo p-av nič narobe, če se uveljavljenih zakonitosti tudi pri nas ne držimo. Namreč, po prevladujoči metodologiji bi devetdeseta zabeli šteti naslednje leto. Ljubše pa nam je - prav tako nam gre mnogo dejstev na roko - šteti za devetleseta tista, ki imajo na tretjem mestu devetico. V uspešnih družbenih sistemih, tistih, ki jih osemdeseta niso življeneko načela, prav nasprotno, pomenila so obdobje temeljenja novih odnosov, so najprej zvedavo, potem pa že prizadeto gledali na sesedanje vsega lepega tostran železne zavese. Ne v Orvellovem letu, v letu kače so v večini (ne)realnih sistemov prišli do spoznanja, da so dosegli prag nesposobnosti - po Petrovem načelu - in da je moč priti više zgolj po drugi lestvi. Kot druga lestev se izkazuje gradnja parlamentarne demokracije, njeno formiranje v devetdesetih kot rast nečesa novega, bolj zdravega, za mnoge tudi z več upanja. To pomeni, da bo devetdeseta s tega stališča moč označiti za politično predmoderna. Prinesla bodo tako željeno ne-novo, vrnila Evropo Evropi. Na vročem Balkanu so na začetku - žal in še vedno - močno rdeča. V Romuniji od osvobojajočih bojev, v našem pecirku od kongresov. Zanje je nujno ugotoviti, da usodni ne bodo več v tistem trenutku, ko jim bomo usodnost odrekli. Tudi spomladanske volitve ne bodo usodne. Volitve bodo, resda prve, a še vedno volitve. Pritegniti velja ruskemu režiserju, ki je za svoje rojake dejal, da so zelo zmedeni. Obnašajo se, pravi, kot da se jim je podrl strop v dnevni sobi. Usodnost življenja je v njem samem. V devetdesetih bo naša generacija uspela. Odveč je - sledeč naravnim zakonom -dvomiti, da temu ne bo tako. Uspeh generacije gre razumeti tako, da bo zaživela. Zaživela po svoje, se razume. Brez patetičnega sanjarjenja o Evropi tukaj in zdaj. V Evropi itak smo, tako ali drugače - resda bolj drugače - tega se ne da spremeniti. Na nas je, da si glav ne pregrevamo. Kaj bi, predstojijo nam devetdeseta. Ali drugače, predstoji nam še eno desetletje. Začelo se je ostro, trdo. Za njim bomo učakali novo, pa novo stoletje, celo tisočletje. In še, kar se tiče devetdesetih, če ne bo hujšega, bomo tudi to preživeli. In skladali nove bilance in vizije. študentski tisk Študentski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Številka žiro računa 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji. Iredniitvo: Danilo Vezjak glavni urednik), Sašo Dravinec odgovorni urednik), Jasmina fidmar, Peter Tomaž Dobrila, ?ajko Muršič. Darinko (ores-Jacks, Miro Lenič. Naslovnica: Samo Volarič, Didie Šenekar Tehnična urednica: Snežana Štabi Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Boris Strmšek Tisk GZP Mariborski tisk Cena posameznega izvoda 5 din Polletna naročnina znaša 30 din, za pravne osebe 60 din, celoletna naročnina za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti. Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970. Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro. CESTNA AFERA — VČERAJ, DANES, JUTRI Mestna konferenca ZSMS Maribor prireja v četrtek, 11.1. 1990 ob 18. uri v amfiteatru Pedagoške fakultete (Koroška 16) predstavitev knjige mag. Igorja Omerze »Cestna afera«. V razpravi o tej travmatični točki slovenske zgodovine bodo sodelovali poleg Igorja Omerze tudi Katja Vadnjal, Janez Janša, Igor Bavčar in Bojan Korzika. So far so good. ШША MARIBOR OBRAČA STRAN Z rdečim očesom sem spremljal dvodnevno turnejo po Mariboru, še ne tako priznane kot bi si vsak želel, mariborske JAZZ—-FUNK skupine, ki jim tudi rumba ni več sveta, Ž.V.T. NIKE, alias Louis Crandle kvartet, z naslovom Ni miru za jekleno pest. Prvi koncert je bil v torek na Štuku, ki se sedaj z brezvstopninskimi večeri v prvem prostoru (tam ko je šank) odeva vsak torek v jazz klub, saj da bi cel večer sekali pisane koktejle, katerih barve se še stoletne Arare ne bi sramovale, je že brez veze, če ti nekaj ne brenka pri ušesu ali pa se trije ne počijo. Kar lušno je bilo. Dvodnevni roparski pohod se je naslednji dan končal v MKC. Takoj so se pokazala svetla načela režima: vstopnina 100.000 din, na vratih redarska služba trio Krasniči (pravijo, da so najbolj zanesljivi in da ne jebejo nikogar, v prid pa jim gre tudi Rodatek, da so v Angliji najboljši policaji Irci, v Zagrebu pa Srbi), zraven vsega pa še biljardi sto na uro. Priznati je treba, da res ni bilo težko zadovoljiti šest naključnih in tri namenske obiskovalce. Prišli so tudi redarski sonarodnjaki, mešana perspektiva, malo pogledat, pili kot se spodobi. EKS VELA — PODN ŠUS! Treba je seveda plačati, denar ni problem in ker so vse povprek naročevali, takoj frka. Zraven pa še teror nad bližnjo in daljno okolico ker, moč je moč, redarje pa tak poznamo. Da kaj imaš ti proti meni, je rekel volk normalni ovčki in se počutil tako ogroženega, da se je moral kar branit. Vsi pa vemo, da je napad najboljša obramba (še bolj na tujem terenu), kaj šele ljudje, katerih zgodovina je raus in orožja se bojijo kot burek sira. Ostanek večera so zaključile biljardne palice, bom ti pič-ko razbio, sprave za vse večne čase in prijateljstva (beri srbohrvaško) na mrtvo ime. Po tako neizpiljenem večeru se je jazz-fti V. T. NIKE, alias Louis Crandle i zakuski in tam soglasno sklenila, da pod takšnimi pogoji več nikoli ne bo šla igrat v MKC razen, če ne bo dobila spet plačano kot zadnjič. Sestanek je bil končan še pred Programom plus. Nino di Kongo Iniciativni odbor za zatiranje enormnega konzumiranja alkohola in drog v ŠD 62000 MARIBOR,Gosposvetska 87,4-.stolpič UTRINKI (10) Nepoučen sprehajalec po Mariboru je v minulem mesecu decembru ob napisih v izložbah najbrž mislil, da je pri nas praznovanje božiča nekaj običajnega. Ob pogledu na scenerijo na vzhodni strani blagovnice Merkur se je morda vprašal, kje so v tem mestu meje dobrega okusa. Morda je ob tem začutil, da nekaj ni povsem v redu s tukajšnjim praznovanjem božiča. Zato pa se je poučen sprehajalec čudil evforiji, s katero so trgovci prinesli v ospredje izložb in ponudbe praznovanje, ki je obstajalo vsa leta od uradne ukinitve praznika. Morda lahko letošnje praznovanje označim kot ukinitev dosedanjega družbenega gibanja. Spominjam se množice, ki je vsako leto ob božiču hodila v temi in po snegu proti cerkvi na Rožniku v Ljubljani. V eni roki smo držali svečo ali baterijo, drugo smo podržali dekletom, da so se nas lahko oprijela. Za verujoče in neverujoče je bilo enako pomembno priti na hrib. Ponovno uradno praznovanje pa je postalo sredstvo politične prezentacije in trgovskega kanaliziranja javne dopuščeno-sti praznika. Izid knjige Franceta Koblarja Moj obračun, leta 1976, je vzdignil toliko prahu, da so imeli v prenekateri osnovni organizaciji zveze komunistov sestanek, posvečen njeni vsebini. Zame je v tej knjigi eno od najlepših poglavij: opis praznovanja božiča, kakor se ga pisatelj spominja iz svojega otroštva. Praznik je opisan kot družinski in intimni dogodek. Če upoštevamo trditev, da je tip meščanske družine sicer odmrl, preživele pa so v vseh drugih tipih družine številne njegove značilnosti, potem vemo, da je doživljanje intimnosti v družini oblikovanje osebnih potez, ki določajo nastopanje v javnosti. Povnanjenje intimnosti v reprezentacijo politikov je dušenje javnosti. Pri oblikovanju programa Marksističnega centra Univerze v Mariboru smo pred leti upoštevali tudi datum: 25. december. Sodelavci smo si dejali, zakaj bi spravljali v zadrego tiste mlade obiskovalce naših prireditev, katerih starši so zaposleni v tujini. Med božičnimi prazniki naj bodo s starši, za sodelovanje z nami je na razpolago dovolj drugih dni. Prijatelju, ki je bil zaposlen v drugem Marksističnem centru, sem v začetku osemdesetih let pokazal knjigo Nika Kureta o jaslicah. Prvič je izšla leta 1975, drugič 1981. Prijatelj si je ogledal obsežno monografijo (288 strani): bogato slikovno opremo, seznam literature in opombe, zgradbo besedila — in ugotovil, da bi kot urednik z veseljem izdajal tako zavzeto in skrbno napisana znanstvena besedila. Dosti raje kot številna besedila, ki hočejo biti družboslovna in znanstvena, pa so brez humusa in zanosa hkrati. Z začudenjem sem zato prebral na prvi strani časopisa Delo v soboto, 16. decembra 1989: »Tako je v Ljubljani po nekaj desetletjih znova prireditev, ki naj bi pokazala bogastvo tovrstnega ljudskega izročila pri nas in opozorila na potrebo po njegovem vrednotenju.« Pogojnik v prvem odvisniku je dvoumen: nam hoče pisec J. B. povedati, da avtorica razstave dejansko ne prikaže bogastva ljudskega izročila? V drugem odvisniku pa pisec poziva vse poklicane, da naj opravijo potrebno raziskovalno delo, ki bo slednjič umestilo jaslice in praznovanje božiča v slovensko kulturo. Presenetljiv predlog za vsakogar, ki pozna Kurefovo knjigo. Prav knjige, ki kot humanistične znanstvene raziskave potrjujejo slovensko samobitnost, so v polpretekli dobi izhajale v najtežjih in nejasnih časih. Spomnimo se na II. in III. snopič Prijateljeve monografije o Kersniku, ki sta izšla teta 1914, ali na Grafenauerjevo študijo o Lepi Vidi in Ložarjevo Narodopisje Slovencev I, dve knjigi, ki sta izšli med II. svetovno vojno. Knjige imajo pač svojo usodo. Prazniki tudi. Igor Kramberger I :TUD£iiT0M ŠTUDEDTSKSOA HASSU'. v r-MilBORPl V uvodu vam navajamo nekaj informativno-opozorilnih podatkov, ki vas bodo seznanili s problemom,kateri izhaja iz naslova našega odbora.Vsi sledeči podatki so le opažanja in niso predmet strokovne raziskave.S slednjo bomo začeli v letu 1990. Naša opažanja so sledeča: ^^Vzadnjih treh letih se je v ŠD v Mariboru število študentov, uživalcev predvsem alkohola,manj drog,povečalo za okrog 50#. QyProcentualno število alkoholikov med populacijo študentov Študentskega naselja na Gosposvetski cesti je okrog 29 To pomeni,da več kot vspk četrti(4-.) študent dnevno konzumira nad 1.51 alkohola,kar je nekaj čez 101 tedensko in 50 1 mesečno, ^^študijskem letu tak študent alkoholik konzumira približno 600 1 alkohola(hitro tekoče pijače,pivo,vino.). ^^Od 5 do 10# teh alkoholikov konzumira količine,ki v seštevku skozi vso leto dajo enormno številko,1150 1 popitega alkohola. ^5^Ta točka je še posebej pereča in boleča.Predvidevamo namreč, da se je v študentskih vrstah povečalo tudi število uživalcev lahkih in trdih drog.Podatke o tem bomo posredovali šele ob enoletni raziskavi. To je le izsek naše usmeritve na problem,ki se pojavlja med nami. S>;to usmeritvijo in delom ne mislimo ožigosati tistih,ki so na krivo pot zašli,niti vplivati nanje. Odbor bo deloval več ali manj tajno.V njem bodo lahko sodelovali tisti,katerih namen je,prispevati k osvetlitvi in sanaciji problema. Obstaja no'" t,da bo v adboru tudi kakšen študent alkoholik oz. alkoholičarka,ki bo lahko dragoceno svetoval. V začetnem obdob.iu (eno leto) bi naj odbor sestavljali le študentje iz ŠD na Oosposvetski cesti v Mariboru. V tem času bomo postopoma vključevali v raziskovalno delo tudi študente v naselju na Tyrševi ulici. 0 delu odbora vas bomo sproti obveščali. INICIATIVNI ODBOR ZA ZATIRANJE ENORMNEGA KONZUMIRANJA ALKOHOLA IN DROG V ŠD MARIBOR tkrhtUt BITKA ZA ENOTNOST ZVEZE жр študentski servis p.oJ maribor skupna 1961 priložnost MARIBOR. Gosposvetska 87, tel (062) 29-491, 29-466 CELJE. Vodnikova 11, tel (063) 25-540, 28-727 KRjKO, Ul 4. julij. 38, tel (0608) 31-977 M SOBOTA, A Novaka 19, tol (069) 25-005 ‘ T. VELENJE, Kersnikova t. tel (063) 855-185 RAVNE NA K. Koroika 6. tel, (0621 862072 SL. KONJICE, 19. tel. (063) 75M 2 RAJKO MURŠIČ PREDVOLILNI GOLAŽ: ČLOVEKOVE PRAVICE NA DRAŽBI ^Jogodki, povezani s sibirsko odjugo, se v evropskem kotlu dvornooprodnih režimov dogajajo z bliskovito naglico in raztopljeni vosek neštetih sveč je nema priča neprestanemu pobožnemu vzklikanju po državljanskih svoboščinah in človekovih pravicah. In to dvesto let po znanih dogodkih, ki so vodili med drugim tudi v grozljiv državni (ali celo civilni) teror. Kam se bo obrnil tokratni vzhodni veter, še ne vemo, zato pa so osnovne smeri balkanskih sap vsaj v obrisih . že prepoznavne. Dolga desetletja so nas pumpali, da živimo v nekem svetu, povsem ločenem od zahodnoburžoaznih in vzhod-norealsocialističnih zablod in da bomo kmalu deležni sadov najsrečnejše dežele, ki je dala »tovarne delavcem« (zemljo pa je kmetom odvzela!) in dobrih trideset let mencala na samem pragu utopične komunistično pravičniške samo-upravljalske nirvane. Vse to, o čemer naj bi ponižani, tlačeni, obubožani in zavedeni na vseh koncih in krajih tega sveta samo sanjali, so naši samoupravljalski boljševistični fundamentalisti ponudili »ljudstvu in narodu« v dar v obliki kitajskega telefona neposredne delegatsko zaštre-nane vsebinske demokracije (ob vsemogočnem peterokrakem dirigentu). Sedaj pa, ko mitom o komunističnem raju zaradi soočenja z realnostjo pokajo šivi, je postalo zavzemanje za človekove pravice zelo iskano blago, s katerim operirajo tako stari zadrti boljševiki (ki so jih v svojih zlatih časih veselo pohodili), kot »demokratični« spreobrnjenci in šovinisti vseh krojev. In dokler so človekove pravice nekakšen svetel ideal, ki ždi nekje onkraj dosega realnih družbenih lovk, imajo nekakšno sakralno svetokravno vrednost — takrat pa, ko se spustijo na čvrsta tla, bliskovito izgubijo vsako sled božanske avreole in postanejo predmet pragmatičnega obdelovanja. S tem se seveda primerno razvrednotijo in postanejo branjevsko blago v boju med posameznimi političnimi grupacijami, ki se borijo za dominacijo v družbi. Sicer res velja, da »the truth of pudding is eating«, ampak pošteno mi že preseda kokodakanje o človekovih pravicah in svoboščinah. Kljub razgaljanju nekaterih grozljivih dejstev o stanju človekovih pravic pri nas (od beograjskega procesa preko primera Paraga do ljubljanskega procesa), kaže da se vseh momentov hudobnega duha, ki bi ga sedaj radi strpali nazaj v Aladinovo svetilko, tudi nove liliputanske zveze ne zavedajo v pravi smeri. Ne gre namreč le za nekaj »neznosnih« členov v zakonih in ustavi (da o tajnih (pod)za-konskih aktih sploh ne govorimo!), ampak za ustavno ureditev kot tako. In zato je boj za ustavo pravzaprav predvolilni boj (in obratno). Stranke in strankice pa bljuvajo sporočila za javnost in programčke, podobne kot jajce jajcu, in tudi človekove pravice v tem predvolilnem golažu vse bolj obdaja megla, ki jo dodatno podpihuje evforija ob katastrofi svetovnega socializma-komunizma. Ob vsej očarljivosti svobodnega podjetništva in možnosti parlamentarne izbire pa so ideje o človekovih pravicah tudi na zahodu zgolj trenutno uspešno tržno blago, ki ga na Severnem Irskem ali v deželi Baskov brez zadrege razvrednotijo. • Pa pustimo to. Vsi centralni bloki, ki bodo nastopili na spomladanskih volitvah, v svojih programih ne ponujajo »Indije Koromandije«. SDZ-jevci barantajo z »Blut und Boden« nacionalnimi čustvi, SDZS-jevci iščejo nekakšno »vvelfare State« in brskajo po zaprašenih Bernsteinovih knjigah, Krščanski demokrati bi radi ponovno ustoličili dobre stare avtoritarne družinske vrednote, ZSMS-jevci so v Portorožu izgubili kompas, ki jim ga je takoj prevzela ZKS, ki bi se najprej morala spokoriti za stare medvojne in povojne grehe (in upam, da jih bodo volilni rezultati primerno iztreznili!), SZDL-jevci ciljajo na tisto populacijo, ki je bila doslej predvsem na lokalnih ravneh deležna nekaterih slasti oblasti, medtem ko marginalci kot so JZ, ZJDI, Republikanci in fantomski Antikomunisti, AAAA ali Fronta za samostojno Slovenijo ter seveda »nevtralni« pošteni svobodnjaki niso dovolj »močni«. Če bi Zeleni Slovenije (Meščane puščam ob strani) odvrgli ideološko-organizacij-sko tutorsko navlako in na volitvah nastopili povsem samostojno, bi lahko pomenili zaupanja vredno nevtralno silo, h kateri bi se nagibali ideološko neobremenjeni volilci. Največ zaupanja sicer vlivajo možganski trust Debatnega kluba, kmetje (ki prav posebej izstopajo s svojo zdravo kmečko pametjo) in nastajajoča stranka obrtnikov, vendar tudi te struje (če seveda v tem golažu ne omenjamo Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ima še zmeraj velik ugled) človekovim pravicam ne obetajo primerne realizaci- jeA Casi informacijske dobe so pač takšni, da geslo »Svoboda, Bratstvo, Enakost« spada kvečjemu v muzej Revolucij, (isto velja za balkansko »bratstvo in enotnost«), svobodno podjetništvo pa bo (ob preobrazbi »rdečih« v »lastnike kapitala«) slej ko prej pohopsa-lo tudi redke pozitivne (socialne) pridobitve zadnjih štiridesetih let. Jugoslovanska opcija (in strah pred njo, ker dvomimo v možnost zares demokratične zveze na Balkanu) utegne potopiti tudi sleherno slamico razuma, ki še plava na površju razburkanega medrepubliškega ravsa in kavsa (kar spomnimo se, da sta v istem tednu človekove pravice branila tako Ertl kot Miloševič: adijo pamet!). Poziv na volilno abstinenco je morda anahronizem, pa vendarle: če v vsej mavrici politične ponudbe ne najdemo garancije za brezkompromisno formalno ureditev človekovih pravic, imamo vso pravico do volilne abstinence — če bo volilni golaž do pomladi nekajkrat prevret in zamrznjen, pa se nam bo itak gravžal. Konec koncev se človekove pravice skrivajo zgolj v formi, vsebino pa jim vdahne življenje: doslej pa je edina zveza, ki se ukvarja predvsem s to platjo človekovih pravic, Antiprohibicionistična zveza Slovenije. Ne moremo namreč imeti političnih pravic brez pravic zasebnosti in v informacijskih Škarjah sodobne družbe je ravno pravica do zasebnosti tista, ki je radikalno subverzivna in na katero je treba staviti! (izjava mladega Romuna v začetku državljanske vojne 1989) DRAGICA KORADE / ZGODBE, KI JIH PIŠE DVORNO ŽIVLJENJE l^.ako je mogoče, da so ljudje, ki so dneve in leta ustvar-jati okoli sebe morečo prazni- no, še zmeraj tako polni samih sebe? Taka in podobna vprašanja so se mi vsiljevala vselej, ko sem v še nereformi-rani šoli morala prebirati ali poslušati partizanska pričevanja tega ali onega velepartiza-na, za katerega so brezimni partizani običajno vedeli povedati, da je postal partizan na sumljiv način, vsekakor pa v času, ko se je to splačalo. Podobna vprašanja, ki so morda le še bolj grobo zarisovala občutje trpkosti, so se mi vsiljevala tudi ob prelistavanju lanske policijsko-politi-čne knjižne produkcije na Slovenskem. Za troje pornografskih publikacij gre: Sam proti njim Romana Leljaka, Za (obrambo) Azema VHasija Na-dire Vllasi in V ministrovi čakalnici Janeza Švajncerja mlajšega. So vprašanja, ki namesto odgovorov porajajo le nova vprašanja. Ta spontan miselni tok je poskušal po izidu zbornika o Vllasiju zaustaviti Milan Predan v Večeru, ko je zapisal, da tega dela »ne smemo presojati po vsebini, temveč po razlogih, zakaj je izšel«. S tem napotilom je nedvomno dobrohotni kritik — vede ali nevede — pokopal zbornik vsaj dvakrat. Z obzirnim nasvetom potencialnemu bralcu, ki naj bi knjigo kupil zaradi svojega političnega prepričanja, da so razlogi za izdajo knjige izven tekstovni, vnanji (politični, ideološki), je seveda na najhujši možni način diskvalificiral njeno vsebino. Mizerna vsebinska situacija seveda determinira tudi naš odnos do ponujenih razlogov, kar pomeni, da jih pretresamo celo v primeru, ko nanje pristajamo. Ta postopek je za bralca nenavaden: pred njim je knjiga, duhovni svet avtorja, ki je tako pust, tako demagoški, da mu mora potem, ko ga je poskušal prehoditi, sam dodati bar- ve iz nekega drugega sveta; tistega, ki ga je Habermas poimenoval »svet življenja«. Ta kritiško sugeriran postopek pa ni nujno v prid avtorju in njegovi — blago rečeno — slabi knjigi, ki je takrat izšla zaradi natanko tistih razlogov, zaradi katerih doslej večina dobrih knjig v Jugoslaviji ni smela iziti: torej političnih. Toda: ko se sprašujem po razlogih, se hkrati tudi sprašujem, ali bi Nadira Vllasi, ki je leta in leta pisala to, kar je govoril njen mož, kdaj tako pozorno sestavila kronologijo kosovskega trpljenja, ki sega tudi v čas njenega razširjanja edine resnice o torturah v pokrajini, če ne bi naposled postal žrtev režima tudi eden njegovih voditeljev? In naprej. Ali bi Roman Leljak kdaj seznanil javnost s svojimi policijskimi zgodbami, če se sam ne bi zapletel v vohunske mreže, v katere je zapletal druge? Ali bi Janez Švajncer kdaj tako podrobno opisal bestialno igro mariborskih uradnikov revolucije, če ne bi ta revolucija žrla tudi svoje otroke? Z odgovori na ta vprašanja ne počnemo nič drugega, kot opisujemo razloge za nastanek knjig, ki so duhovno tako onemogle, da se vsi tovrstni knjižni pogovori vrtijo okoli njihovih avtorjev. Vsi trije so žrtve monstruozne mašinerije, ki ne bi bila mon-struozna, če ne bi zmlela tudi njih. To vznemirja; vznemirja ta sebičen, ta ozkosrčen svet predstav o svetu, v katerem se že celo desetletje dogajajo zločini nad pisatelji, pesniki, sociologi, filozofi. Nad Albanci. Govorim o Gojku Djogi, ki so ga zaprli zaradi ene pesmi o Šeksu, ki je branil politične zapornike, dokler se jim ni pridružil, o sarajevskih fundamentalistih, o beograjski šesterici, ljubljanski četverici, o ne ve se še koliko pobitih Albancih, ki imajo mnogo razlogov za ponavljanje kritika mladega Romuna o »securi-ty«, ki spreminja državo v de- cembrsko klanje. V kakšnem odnosu je torej jugoslovanski terorizem osemdesetih let z avtorji, ki bi ga — kako domišljavo — radi demistificira-li? Za njih terorizem ne obstaja, vse dokler bomba ne eksplodira v njihovi hiši. Nič (hudega) se ne zgodi, dokler se njim ne zgodi. Tuje težave so jim tuje. Za druge jih ne skrbi kaj dosti; poudarjajo le lastno izgubo. Biti na izgubi: to je »Security... kili us.« njihov status. Natančneje: to je status vseh jugoslovanskih konvertitov, ki v svojih knjigah bijejo boj za boljšo preteklost. Ta boj pa lahko vodi samo ideološki govor. In prav zaradi tega so njihove knjige tako prazne. Nujno prazne, ker njihovi govorici sploh ne gre za komunikacijo, ki odkriva sposobnost spoznavanja »drugih kot drugih« (Adorno), ne kot fikcijo lastne volje. Še huje: temu govoru ne gre niti za komunikacijo s samim seboj. Zato ni nikjer sledu samorefleksije. V njeni odsotnosti si ti padli angeli lahko domišljajo, da je zlo, ki so ga storili drugim, bistveno drugačno od tistega, ki je bilo storjeno njim; prvo je rezultat objektivnih okoliščin, višjih interesov, take ali drugačne nuje, drugo pa človeške izprijenosti. Ta dualizem je najdosledneje izpeljal Švajncer, ki je v svoji bivši policijski službi — tako prepričuje samega sebe — opravljal samo svojo prekleto udbovsko dolžnost. Zakaj njegove žrtve še zdaj ne razumejo, da so bile žrtve dolžnosti? To je edino vprašanje, ki ga razjeda. Saj vendar za svoje delo ni odgovoren pred žrtvami, narobe, one se zaradi svoje človeške izprijenosti kar naprej producirale potrebo po opravljanju Dolžnosti. In čeprav Švajncer že dolgo ni več v službi na policiji, še naprej opravlja svojo dolžnost, ko svojo slavno žrtev — Draga Jančarja — spremeni v predmet svojega slepega sovraštva; to sovraštvo je tako veliko, »da Jančar zanj ne obstaja«. Tu nas pusti v dilemi. Ali je namreč to, da za udbo ne obstajaš, najvišji možni domet policijskega humanizma? Ali samo znana grožnja, ki predhodi znani obsodbi? Kakorkoli že, vse tri knjige so pisali specialci; ti, ki vedo, kako in za koga se delajo žrtve. Kako je potem mogoče, da so nam o funkcioniranju državne varnosti v nekaj dneh revolucije veliko več povedali Romuni, kot vse tri knjige, ki ne skrivajo pretenzij po verodostojnosti in dokumentarnosti? Če je pri Vllasijevi še mogoče detektirati razloge za izid knjige, ki nima nobene dokumentarne, kaj šele literarne ali novinarske vrednosti, je vprašanje »zakaj so te knjige izšle« edina vznemirljiva reč pri drugih dveh knji- gah. Samo dejstvo, da v času, ko Studia Humanitatis izgublja finančna tla pod nogami, lahko brez posebnih težav izhaja politična in policijska pornografija, pa najbrž dovolj zgovorno priča o duhovni potenci nekega civiliziranega naroda na Balkanu. Sploh ne gre za to, da te knjige ne bi smele iziti; govorim o knjigah, ki zaradi finančnih in drugih »security« razlogov ne morejo iziti. Ta zapis o knjigah seveda nima nobene zveze z mojim siceršnjim zavzemanjem za izpustitev VHasija, oprostitev Leljaka ali normalno zaposlitev Švajncerja. Tu gre za zbir stališč do »sveta življenja«. Naši glavni junaki niso niti s svojimi knjigami v njem odprli niti enega duhovnega okna. To »odkupnino« pa po vsem, kar so poskušali zapreti, najbolj potrebujejo. Da bi to zmogli, morajo po mojem mnenju najprej sleči svoje vladarske suknje in prisluhniti glasovom vseh tistih, ki so jih preganjali. Ti glasovi so v njih. Ko Švajncer ta glas ukine, v sebi ukine, — »... Jančar zame ne obstaja« —, si ukine tudi možnost samoosvobodi-tve od svoje bivše udbovske uniforme. Na podoben način se tej možnosti odrečeta tudi Leljak in Vllasijeva. 3 "ШШЗ NEBOJŠA Na skromnem odru organizirane politične alternative v Srbiji se je v minulem letu pojavilo ime in osebnost Nebojše Popova, ki se je skozi ustanovitev in delo beograjske sekcije Združenja za jugoslovansko demokratsko pobudo (UJDI)iskri-staliziral kot njen lider. Popov nikakor ni neznan naši javnosti; bil je med voditelji študentskega revolta 1968 v Beogradu in eden od osmerice odstavljenih profesorjev s Filozofske fakultete — ki so šli skozi ves pekel titoi-stično-stalinistične represije, vse zaradi podpore in sodelovanja v »lipanjskih gibanjih« 1968. S svojim kritičnim odnosom do novejših dogajanj v Srbiji se je vnovič za- '*aVedM>' Nasprotniki uvedbe večpartijskega sistema trdijo, da bi bile nacionalne partije pogubne za večnacionalno Jugoslavijo. Popov: Mar se lahko vnaprej zatrjuje, da večnacionalne skupnosti niso sposobne imeti demokratičnega sistema? Sam trdim, da tukaj ne sme biti nikakršnega aprioriz-ma, ampak je potrebno proučiti okoliščine, v kateerih živimo in videti, kaj so prednosti in kaj pomanjkljivosti teh sistemov, ki potencirajo nacionalne spore. Dejal bi, da glavni vzrok ni v nacionalnih egoizmih (čeprav je potrebno tudi o tem razmišljati: v kolikšni meri nacionalne izključnosti same po sebi proizvajajo določene dramtične efekte), temveč gre beseda predvsem o sistemu nekontrolirane moči. torej o oblasti, ki ni z ničemer omejena in z ničemer kontrolirana. Kolikor se takšen tip oblasti formira z nacionalno legitimacijo, nacionalna legitimacija je na ta način v zadnjih nekaj letih dobila na moči, in je potisnila vsakršno drugo legitimacijo obstoječega sistema v drugo vrsto, toliko je potem glavni vir naših problemov v tem tipu sistema, ki ni z ničemer omejen ali kontroliran. Seveda je to lahko reči, teže je najti rešitev. V določenih krogih, v katerih se tudi sam gibljem, razpravljamo o potrebi in dejanski možnosti usklajevanja individualnih in kolektivnih pravic in svoboščin — in tukaj je govora o neposredni preobrazbi federalnih enot in Jugoslavije. Ne gre za vsiljevanje federacije federalnim enotam, ki bi bile dolžne sprejeti, kar se jim predlaga, prav tako ne gre za popolno indukcijo: naj vsak uredi v svoji hiši, kakor se mu zdi najbolje, pa se bo to kasneje nekako povezalo v sistem. Gre za poskus simultanega spreminjanja v federalnih enotah in v federaciji, da bi spremembe temeljile na usklajevanju individualnih in kolektivnih pravic in svoboščin. Torej bi del parlamenta temeljil na principu »en človek — en glas«, drugi del pa ne bi bil odvisen od številčnosti narodov, ampak bi bile v njem enako številne reprezentance posameznih narodov, ki bi varovale nacionalne interese. Parlament bi moral redefinira-ti svojo pristojnost, da zoži krog problemov, za katere je potrebna enoglasnost z zdajšnje neomejene pristojnosti, ko je pravzaprav za vse potrebna enoglasnost na tisto, kar je vitalnega pomena za vse narode. In še nekaj, kar je zelo pomembno in se pogosto zanemarja v raznoraznih platformah za spremembo političnega sistema: procedura, skozi katero bi veljalo te spremembe izvajati. Nekateri programi se s tem sploh ne ukvarjajo, medtem ko Ujdijev jemlje to za zelo pomembno: središče in glavni akter sprememb naj bo parlament! Namreč, če hočemo parlamentarno demokracijo, potem je nujno že na samem začetku vikati idejo parlamenta v program. Ta parlament, ki ga vgrajujemo kot izhodiščno idejo in željeni rezultat, mora biti izvoljen na svobodnih in tajnih volitvah v vsej državi, ker bi se, po mnenju pristašev tega stališča, skozi pripravo volitev in same volitve političnega platforme precizneje opredelile in bi pomenile temelj parlamentarne- ga sistema. Kar pomeni, da bi se jugoslovanski državljani na svobodnih volitvah za ustavodajno skupščino združevali po sorodnosti prepričanj: li-berali z liberali, socialdemokrati s socialdemokrati, socialisti s socialisti, komunisti s komunisti, itd., ne bi pa se združevali izključno na nacionalni osnovi! Torej, poskus, da se uravnotežijo in povežejo — uskladijo individualne in kolektivne pravice skozi proceduro, ki na samem začetku zagotavlja tisto, kar želimo kot rezultat; predstavlja relevantno pozicijo, o kateri je potrebno razpravljati in jo ocenjevati vzporedno z drugimi platformami za spremembo političnega sistema. VLLASI 'kaWdWa Kaj menite o sojenju Azemu Vllasiju? Popov: Že po tistem, kar je do sedaj znano javnosti, je jasno, da gre za politični proces. Neposredna zveza med dogodki na Kosovu, kjer so na obeh straneh umirali ljudje v spopadu milice in demonstrantov, po tistem, kar je bilo v javnosti povedano, ni dokazana. Če bi takšno zvezo dokazali — če bi bila dokazana, potem bi bila tudi že znana — potem bi morda lahko sodili za kaj drugega kot za verbalni delikt ali kontrarevolucionarno delovanje. Politična sojenja — kot nam je znano — v principu ne le da ne rešujejo problema, temveč vodijo v spopade, iz katerih nihče ne prihaja kot zmagovalec in nihče ne ostaja nepoškodovan. V tem konkretnem primeru lahko to pomeni samo zaostrovanje in poslabšanje odnosov med Albanci in Srbi ter drugimi narodi, ki živijo v okviru Srbije na Kosovu in morda celo potenciranje agresivnega obnašanja v okviru albanskega nacionalnega gibanja, kar spet inducira povečanje agresivnosti na strani srbskega nacionalnega gibanja, kot sicer en nacionalizem inducira drugega. S tem se zaključuje krog, iz katerega ni videti rešitve. Politične spore gre reševati s političnimi sredstvi, spopade drugačne vrste, se ve, pa z drugačnimi sredstvi. Ker, na nasilje — ko se dokaže, da gre za nasilje — je normalno odgovarjati s prisilo — toda s prisilo, ki ima legitimnost in legalnost. Današnje zgodbe o tem, da bi Vllasijeva abolicija ali odstop od političnega sojenja ogrozilo pravno državo, ne stoji na dovolj čvrsti podlagi — če bi pravna država obstajala, potem političnih procesov sploh ne bi bilo! Ne samo Vllasiju, ampak tudi tistim pred njim, v drugih delih Jugoslavije, skozi več desetletij, če se bo s tem nadaljevalo, potem ni videti konca političnim sojenjem, niti dejanskega začetka vzpostavljanja pravne države in prav tako ne začetka vzpostavljanja demokratične ureditve. Ko je beseda o Jugoslaviji — demokratični federaciji, ki bi počivala na pravicah in svoboščinah državljanov, ne pa na absolutizaci-ji nacionalnega principa in nacionalne pripadnosti, ki je povečevala nacionalne spore, trenja in izključnosti. Ne gre za moje osebno mišljenje, pridružujem se tistim pogledom, ki principiel-no postavljajo problem, njihova stališča pa se pomembno razlikujejo od tistih, ki bi morda želela kompromitirati Srbi- jo in srbsko državo s tem procesom, pri čemer pozabljajo, da politična sojenja niso niti kosovska niti srbska posebnost, ampak so del prakse, ki je povezana z značajem jugoslovanskega političnega sistema, kot tudi vseh ostalih sistemov realnega socializma. Skrajni čas je najti izhod iz takšnih sistemov oziroma začeti reševati problem pri njegovih temeljih. Problem pa je, da ne obstajajo dovolj-šna zagotovila za človekove pravice in državljanske svoboščine: nimamo torej političnega sistema, ki bi izključil politična sojenja. Vkolikor se na stvar ne gleda principielno, potem se gleda s tega ali onega izključnega ideološkega stališča. Tako se lahko, denimo, spodbija makedonski nacionalizem s stališča črnogorskega, hrvaški s srbskega ali slovenski nacionalizem s stališča slovenskega. S tem pa skupnega temelja, ki je nedemokratičen sistem in protidemokratična tradicija — ki je daljša od boljševizma — in s katero je težko priti na konec, te stvari ne menjajo ampak zgolj reproducirajo. Reproducirajo stanje, v katerem nasilje na pogled rešuje probleme, nikakor pa ne najdemo poti do racionalnih in demokratičnih rešitev. 'aaV^dWa Alj lahko za razplet stanja v Jugoslaviji — ob demokratičnih naznanilih — pričakujemo tudi avtoritarno rešitev? Popov: Mi se še nismo rešili avtoritarne rešitve, ki je v glavnem na oblasti. Vzporedno z napori, da se osvobodimo ene oblike avtoritarnega sistema, smo soočeni z nevarnostjo njegove regeneracije in celo s pojavo kakšnih drugih, še brutalnej-ših oblik avtoritarnosti. Tu bi raje uporabljal klasične pojme — tiranija, despotija, ki je brez kakršnihkoli oblik omejevanja oblasti. V tem primeru ta politična moč postaja brutalno, grobo nasilje. Torej, sploh ne izključujem takšne možnosti! Ko pa gre za demokratsko rešitev, za katero se izjasnjuje vse večje število državljanov, priznanih in nepriznanih udeležencev v političnem življenju, kar vsekakor pomeni novo pozitivno okoliščino, na kateri je moč graditi in morda celo izgraditi demokratično alternativo, je odvisna od tega, koliko bomo sposobni svoje probleme opazovati ne zgolj v nacionalnih razmerjih. Mislim, da bom jasnejši, če povežem razmerja znotraj Jugoslavije z razmerji do neposredne in bolj oddaljene okolice. Če vse probleme, ki nas pestijo: draginja, nezaposlenost, siromaštvo, nacionalno sovraštvo (celo z elementi rasnega sovraštva), verska netoleranca, aroganca, brutalnosti različnih oblik,.. . opazujemo v teh razmerjih, potem se lahko zgodi — in se že zdaj dogaja — da celo demokratične ideje postanejo del propagandnega obstreljevanja: Slovenci so, na primer, apriori demokratično orijenti-rani, Srbi pa so vnaprej bar- bari, bizantinci, srbokomuni-sti,... Po drugi strani pa, z ekstremnega srbskega stališča, ki afektivno reagira na izključenost in netoleranco proti vsemu srbskemu, je vse tisto, kar ni srbsko, sumljivo: kot del katoliške zarote, kot zarota vojaških in drugih krogov, kot poskus obnavljanja Av-stro-Ogrske monarhije, ki bi bila proti srbskim interesom in proti Srbom,... V teh ekstremnih figurah se sklicujem na Srbe in Slovence zato, ker je tekoča produkcija množičnih medijev prepolna takšnih afektivnih reakcij z obeh strani. Sicer pa lahko v naši novejši zgodovini najdemo takšne izključnosti pri vseh narodih v okviru Jugoslavije in celo pri etničnih skupinah, ki nimajo statusa naroda. In če bi opazovali problem obstoja Jugoslavije in možnosti njene demokratične transformacije glede na bližnjo in daljnjo okolico, bi morali opaziti, da se tukaj dogajajo velike stvari, od katerih je odvisno TISTO, kar se bo prelomilo v današnjem času, ki ga malce patetično imenujemo kot prehodno obdobje iz 20. v 21. stoletje. Gre za to, ali bodo težnje po demokraciji, ki so se pojavile takorekoč v vseh državah Vzhodne Evrope, postale praktično ustvarjalne, ali pa bo. kot bi se lahko tudi pri nas zgodilo, prišlo do restavracije avtoritarnih režimov. S tem v zvezi je zelo pomembno vprašanje, ki pa ni novo, in to je problem vseh malih in zapoznelih narodov v Vzhodni in Srednji Evropi od 19. stoletja do danes; torej od časa narodnega prebujenja in formiranja nacionalnih držav — problem odnosa med velikimi silami in njihovih aspiracij do nastajajočih narodov in nacionalnih držav. Kolikor se da resno računati na deklaracijo o razorožitvi in zmanjšanju konfliktnosti med blokoma v Evropi, toliko gre potem računati na demokracijo in na nekakšno Novo Evropo, na novo sestavo Evrope, v kateri ne bi obstajale tako ostre razlike glede na gospodarstvo, kulturno in splošno razvitost narodov, ki sestavljajo Evropo. Istočasno ne bi več mogli (z zdajšnjimi prepričljivimi razlogi) govoriti o Jalti in njenih posledicah. Gre za trezno oceno sedanjih procesov, tokov in možnih poti teh procesov v vsej Evropi in sodobnem svetu, še posebej v pasu od Baltika do Jadrana, da bi lahko bolj realistično ocenjevali frustriranost znotraj vrst nacionalnih ideologov. Tistih nacionalnih ideologov, ki vztrajajo na nacionalni suverenosti lastnih držav v okviru sedanje Jugoslavije, da bi videli, mar res obstajajo realni pogoji za formiranje novih suverenih držav v tem pasu: od Letonije, Slovaške, Hrvaške, Srbije pa vse do Makedonije in Črne Gore in morda nekakšne nove sestave Albanije. Pravim: o tem gre trezno razmišljati in racionalno razpravljati, da bi ušli tenziji, ki se nam sistematično vsiljuje že leta in po kateri se ustvarja vtis — spremljajoč nastope borbenih nacionalnih avantgardistov — da so že ustvarjeni pogoji za polno nacionalno suverenost posameznih delov Jugoslavije, toda — nekdo ne dovoli!? Ali ne pustijo Srbi Slovencem, ali Slovenci Srbom, ali Slovenci Muslimanom, Hrvati Srbom, Makedoncem, Črnogorcem — tukaj gre za celo verigo različnih kombinacij, ki se vrtijo pred našimi očmi in nihče ne izstopi z odprto argumentacijo, ki bi racionalno dokazovala, da bi dokončanje procesa formiranja narodov v duhu 19. stoletja — s tem, da bi se formirale kot suverene nacionalne države — bilo nekaj bolj pozitivnega kot negativnega, tako za pripadnike konkretnih narodov kot za zdajšnjo Jugoslavijo in za ves nevralgični prostor Evrope od Baltika do Jadrana. Kakorkoli se eskivira racionalna argumentacija in trezno razmišljanje tistega, kar se dogaja — mi smo utesnjeni v zdajšnjih ekonomskih in socialnih težavah, ki so potisnjene v drugo vrsto, v prvi pa odmeva hrup nacionalnih ideologov, ki želijo ohraniti pozornost javnosti na nacionalnem — biti ali ne biti! Morda obstajajo eksistencialne osnove za takšno dramatiko, toda če v eksplikaciji te dramatike ni ničesar racionalnega, kar bi podleglo tudi ocenjevanju drugih udeležencev v javnem življenju, potem so takšni izviri napetosti pogubni za demokracijo, ker ne vsebujejo v sebi nikakršnega klica po demokratičnih spremembah. Nasprotno, z jačanjem teh napetosti kličejo razsojevanje golega nasilja, ki, bi reševalo te, sicer zelo kompleksne, probleme. UJDI WaV^6Wa Kako in zakaj je prišlo do sodnega postopka zoper vas in Radeta Radovanoviča, ko sta vodila debatni klub Ujdija ob volitvah v Srbiji? Popov: Prvo vprašanje je Kako, drugo pa Zakaj. Najenostavneje je odgovoriti: Tako, ker je nekdo iz SDV vstavil prijavo, da gre za nekaj problematičnega in tisti, ki je sprožil postopek, je menil, da je kaznivo, ker neregistrirano združenje UJDI ne sme delovati javno. Pod javnim delovanjem je tukaj razumljeno formiranje in delovanje debatnega kluba, ki ga je soosnoval UJDI. Debatni klub je avtonomna institucija, čigar drugi 4 POPOV meril oblastem, ki kljub polnim ustom demokracije arogantno in represivno reagirajo na drugačno mišljenje. Na raznoraznih »zaskrbljenih« sestankih SZDL v Beogradu ga pogosto slabšalno imenujejo »praxisovec« in s tem nadaljujejo svetlo tradicijo režimske terminologije, formirane v zadnjih dvajsetih letih. Pred nekaj meseci je izšla njegova knjiga »Kontra fatum«, ki je izzvala pozornost beograjske — opozicijske — bralske javnosti. Nebojša Popov šteje 50* let. Diplomiral je na Pravni, doktoriral pa iz sociologije na Filozofski fakulteti. Zaposlen je na Inštitutu za družbene vede v Beogradu. soustanovitelj je »Malo pozo-rište«, ki deluje v okviru gledališča »Duško Radovič«. Soustanovitelji so še »Helsinška skupina«. Filozofsko društvo Srbije — ob tem, da računamo še na druge soustanovitelje. Kaj mislite, da stoji za tem? Nesimpatije do Ujdija ali drakonski krči umirajočega stalinizma? Popov: Kaj umira, v takšne zgodbe se ne bi spuščal. Poznamo zgodbe o odmiranju države, vojske, policije, da ne bo davkov,... Ne vem, kaj se da na tako globalnem nivoju povezati z delovanjem našega združenja, vendar je ljudem z zdravim razumom, ki mislijo s svojo glavo, jasno, da gre za poskus zatiranja ustvarjanja avtonomnih političnih združenj — z zastraševanjem in drugimi oblikami onemogočanja Tega ne smatram za pretirano lokalno zadevo beograjske občine Pali-lula, vsega Beograda ali Srbije; kolikor vem, za sedaj v Jur goslaviji ni niti ene legalno priznane neodvisne politične stranke. Gre za stališče režima, ki zaenkrat samo propagandno proklamira, da dovoljuje svobodo političnega združevanja, česar v praksi niso potrdili. Še boljši primer je desetletna kampanja v naši javnosti zoper verbalni delikt, ki še vedno ni ukinjen. To pa je v neposredni zvezi s svobodo političnega združevanja, svobodo tiska, svobodnimi volitvami, in drugimi institucijami, ki so predpogoj za vzpostavljanje politične demokracije v Jugoslaviji. BOJ KOT ИЛУИ&' Kako ocenjujete eskalacijo spopadov med vodstvi Srbije in Slovenije v zadnjem času? Popov: Namesto zavzemanja popolnoma nevtralnega stališča: nimajo prav ne eni ne drugi, ali, prvi imajo prav do neke mere, do neke pa drugi, bi lastno pozornost usmeril na iskanje skupnega temelja, pozicije obeh strani, ki bi ga našel v težnjah po formiranju neodvisnih nacionalnih držav, kar je že dlje tendenca v Sloveniji, v zadnjem času pa se pojavlja tudi v Sr- biji — se to izraža skozi močnejšo izključnost in militantnost zastopnikov te ideje. V bistvu gre za dolgotrajnejšo težnjo po polni nacionalni neodvisnosti, novi koren tega fenomena, ki je zelo pomemben, pa je veljavna ustava, ki potencira in stimulira, celo izziva težnjo in takšne oblike organiziranja, da je glavni in celo edini kanal politične predstavitve — nacionalna reprezentanca. Zame je torej problematično, ker imata obe militantni ideologiji skupen temelj, ki je vsebovan tudi v sedaj veljavni konstituciji, kar v obeh primerih absolutizira nacionalni interes in nacionalno predstavitev kot edino vrednoto in edini kanal politične komunikacije, in me spominja na zoženje celotnega življenjskega prostora na bruno, na katerem se bijeta-dve antagonistični ideologiji, ki ju ne moremo razumeti brez rekognisciranja in deši-triranja širšega zgodovinskega in socialnega okvira, v katerem se pojavljata. Povem lahko, da je stališče, ki mi je blizu in s katerega bi opazoval obe izključni ideologiji — namesto, da bi ju moralno obsojal, ju želim rez-umeti — stališče človekovih pravic in državljanskih svoboščin. To stališče ne izključuje pomembnosti etnične pripadnosti, nacionalnih interesov, nacionalne predstavitve, ampak teži k absolutizaciji tega principa in odpiranju komunikacijskih kanalov, ki bi omogočili razumevanje vzrokov spopada in istočasno iskali možnosti, da se reši. Mar je lahko ta nacionalni vik in krik na koncu argument za uvedbo izrednega stanja? Popov: Vse je lahko argument za zaostritev izrednega stanja, ne za uvedbo, ker mi že dolgo živimo, tega samo nekateri ne vedo, v izrednem stanju! To izredno stanje se izkazuje s tem, da ne obstajajo institucionalni regulativi za reševanje spopadov interesov in od tod se črpa izključnost nacionalnih, razrednih ali katerihkoli drugih izključnih interesov. Izredno stanje je lahko zaostreno ne samo z uporabo nacionalne zadovoljitve, nacionalnega gneva ali izlivi šovinizma, temveč še z nečim, kar lahko preplavi ta prvi val izključnosti in borbenosti, to pa je uporaba in zloraba socialnega gneva delov prebivalstva, ki v lakoti in siromaštvu ali na njegovem robu v brezvoljnosti in elementarni ogroženosti nimajo potrpljenja za graditev demokratičnih institucij, skozi katere bi potem lahko uveljavljali lastne interese. Dejal bi, da tisti, ki producirajo stanje pospešenega siromašenja in odlagajo z — to je najpomembneje — vzpostavljanjem demokratičnih institucij, sami ^ustvarjajo pogoje, v katedrih je klicanje arbitraže nasilja logična rešitev. Ali lahko srbsko nesprejemanje Markovičevih ukrepov zoper inflacijo pripelje do še hujšega stanja v državi in ali se lahko ukrepi ZIS sploh realizirajo brez predhodnih političnih svoboščin? Popov: Mislim, da se ne morejo, ker so svoboda mišljenja, združevanja, komuniciranja, volitev in javnost informacij tisto, kar omogoča udejanjanje koncepta modernega gospodarstva in da je vsako oporekanje temu konceptu, ki prav tako ne računa z gradnjo institucij individualnih svoboščin samo nova oblika zlorabe socialnega upora, ki bi pripomogel h krepitvi protidemokratičnih oblik oblasti, ne pa demokratičnih. Gre za problem, ki bolj zadeva siroma-šnejše dele Jugoslavije kot razvite ali manj siromašne, in od tod je nujno težiti po takšni razsodnosti, ki bo iskala možnosti racionalnega premisleka o temeljih in dimenzijah problema in o možnostih njihove rešitve. Vse, kar je hitra in nasilna rešitev, je voda na mlin obstoječim ali novim oblikam avtoritarne ureditve. ' < s co < Če Laubovo »teorijo« o vplivu policijske piščalke na zgodovino kulture razvijamo naprej, se lahko dokopljemo do naslednje teze: na utrditev socializma, ki — kot je že kdaj zapisal Tomaž Mastnak — seveda ni v krizi, ampak pri koncu, ima največji vpliv tajna oziroma politična policija. Tista policija, ki se je razbohotila v vseh kapilarah družbenega življenja in ki je vezivo, brez katerega bi sistem že zdavnaj razpadel, z njeno izdatno pomočjo pa stroj deluje naprej in naprej. To so bergle, ki presneto dobro rabijo manjšini, potem ko si je ta v imenu svete ideje prigrabila oblast. In če velja, da je tisti, ki poseduje vašo skrivnost, gospodar vaše svobode, ni treba reči ničesar več. Ali pač. V času, ko doživlja socialistični Vzhod fenomenalen razpad sistema, se ta manjšina v Jugoslaviji še kar drži v sedlu in grozi, da bo pahnila to državo med muzejske raritete. Namreč kot zgled preživetja socializma tudi po njegovi smrti. Kakšna Evropa, lepo prosim. Kdor misli, da bomo lahko zakorakali vanjo s konvertibilnim dinarjem, še močnejšo vojsko, financirano celo iz davka na kruh, in s centralizirano tajno KILLING ME SOFTLY Od vseh glasbenih inštrumentov ima največji vpliv na zgodovino kulture piščalka. In to policijska. Gabriel Laub policijo hkrati, najbrž še ni slišal za contradictio in adiecto. Tistim, ki so se spraševali, kakšno zvezo ima centraliza-1 cija tajne policije z reševanjem gospodarstva, je ta zvarek, ki je prišel iz vladne kuhinje in naj bi pomagal urejati »temelje sistema«, zdaj najbrž že jasen. Gre za vodo na mlin socialističnim fundamentalistom, ki bi socializem nenehno reformirali, samo da bi ga ohranili tako, da se ne bi pod površino nič spremenilo. Pri tem seveda svojih hergl ne nameravajo odvreči, nasprotno. Zato vse zmage nad tajno policijo, če se vam zdi, da za kakšno veste, vodijo v poraz. Tudi tista, ki sta ju v komisiji za četverico izbojevala Krivic in Šturm (skupaj še s kom) in ki je pripeljala do tega, da je Tomaž Ertl junija prepovedal uporabo vseh spornih določb, na osnovi katerih se je SDV debelo leto poprej na skrivaj sprehajala po Mikroadi in premetavala Janševe predale. Potem ko je v mrzlem Spoznal sem ga po enem izmed javnih predavanj, ki jih je pred leti redno organiziral na takratnem VEKŠ profesor Vlado Sruk. Omenil sem mu, da poznam njegove članke o antiki, ki jih je objavil v reviji Dialogi. Odgovoril mi je, da se znova loteva antike, ker namerava za doktorsko disertacijo obdelati šolanje v antični Grčiji. Začela sva se redno družiti in nekaj časa sva s Snežano sedela skoraj vsak četrtek zvečer v njegovi delovni sobi. Zbiral je knjige in članke za disertacijo. Po medbibliotečni izposoji sije priskrbel veliko nenavadnih, malce skrivnostnih, pogosto zelo obsežnih knjig o antiki, še zlasti o zgodnjem in klasičnem obdobju antične Grčije. Med ogledovanjem novosti na polici je večkrat omenil Handbuch der Altertumsvvissenschaft. Sprva sem mislil, da gre za posebno uporaben priročnik. Povedal mi je, da gre za temeljno zbirko sintetičnih prikazov antike. V času, ko je še pisal disertacijo, sem večkrat vzel s police obsežno knjigo z elegantnim ovitkom v črni barvi. Na hrbtu knjige so bile v zlatem tisku okrasne vodoravne črte in naslov: Hermann Bengston, Griechische Geschichte Von den Anfangen bis in die rčmische Kaiser-zeit. Abt. III, 4. Jeseni leta 1988, ko je že doktoriral, je v antikvariatu Molj odkril dve stari knjigi iz omenjene zbirke. Med listanjem smo začutili zanos, ki je avtorjem teh knjig omogočil, da so izpeljali obsežno in temeljito raziskovalno delo in rezultate oblikovali v izčrpne in vabljive knjige. Sklenil je, da bo skušal po antikvariatih najti in zbrati še več knjig iz zbirke. Založba C. H. Beck iz Miinchna, pri kateri zbirka izhaja od 80-tih let 19. stoletja, mu je poslala kopije strani iz založbinega kataloga za obdobje 1763 do 1913 in iz bibliografije za obdobje 1913 do 1988, na katerih je Handbuch der Altertumsvvissenschaft podrobno popisan. Šele zdaj smo lahko spoznali, kako O o => > z o * o > z./ict/isivein /jrujeiu je zasnova/a za-ložba skupaj z znanstveniki. Tudi če bi se pri zbiranju omejil samo na knjige o antični Grčiji, bi moral ob Bengstonu izvrtati še lepo število drugih. Načrt je ostal neizveden. Na policah v njegovi delovni sobi so ostale številne kopije in vrsta lepih knjig, ki jih je nabral v štirih letih pisanja disertacije. Neizveden pa je ostal še en načrt. Takoj po izidu ponatisa Zgodovine šolstva in pedagogike na Slovenskem, ki jo je Vlado Schmidt prvič objavil v letih 1963, 1964 in 1966, je Snežani in meni podaril komplet treh knjig. Začudeno sva ga vprašala, zakaj se konča z letom 1870, torej tik pred obdobjem, ki je za razvoj slovenskega šolstva še posebej pomembno. Povedal nama je, da je bil ta pregled temeljna literatura za izpit pri profesorju Schmidtu, vendar se v času študija ni nikoli vprašal, zakaj je profesor pustil pregled nadokončan. V nadaljevanju pogovora smo ugotovili, da bi lahko bil njegov projekt, s katerim se je že nekoliko ukvarjal, zanimivo nadaljevanje Schmidtove zgodovine. Zbiranje gradiva o Pedagoški centrali je hotel razširiti v zgodovino usposabljanja učiteljev za poučevanje na slovenskih osnovnih šolah. Obdelati je hotel zgodovino »učiteljišč« v Mariboru od začetkov do današnje Pedagoške fakultete. Raziskovalni projekt je bil hkrati zaokrožitev lastne poti: od predmetnega učitelja biologije in kemije do profesorja pedagogike na Pedagoški fakulteti. Pisanje zgodovine »učiteljišč« bi bilo dvakrat pisanje o sebi, bilo bi torej vzpostavitev odmika do lastnega početja. Vzpostavitev od mika je nujen pogoj za pisanje teorije. V Mariboru le redki ljudje občutijo potrebo in željo, da bi pisali teoretsko. Eden od njih je bil moj prijatelj Oskar Au-tor, ki je umrl v soboto, 9. decembra 1989. Igor Kramberger Akcije zoper svobodomisleče javne delavce v Jugoslaviji se nadaljujejo. Tokrat so bili žrtev trije sodelavci RK ZSM Srbije, iniciatorji in podpisniki pobude za ustanovitev Gibanja za demokratično obnovo: mag. Srbobran Brankovič, direktor založbe IIC in strokovna sodelavca pri predsedstvu RK ZSM Srbije mag. Slobodan Antonič ter Milutin Dinovič, vsi trije znani publicisti. Krivi naj bi bili zlorabe prostorov RK ZSM Srbije, ker so v torek, 12. decembra ob 12. uri, v prostorih RK ZSM Srbije, nekaj deset zbranim novinarjem povedali, da ne morejo imeti v omenjenih prostorih iniciativnega zbora. Vrnjene so jim bile delovne knjižice in s tem brezpogojno odvzeta pravica do dokazovanja svojega prav in uveljavljanja lastnega mnenja na pristojni instanci. Ostro protestiramo proti ravnanju predsedstva RK ZSM Srbije zoper omenjeno trojico, ker pomeni nezaslišan napad na svobodo mnenja in javnega izražanja. Postopek predsedstva RK ZSM Srbije, ki mu predseduje Duško Todorovič, je zgolj nov kamenček v mozaiku jugoslovanskega totalitarizma in dokaz, da srbski politični establishment prednjači v težnjah po uniformnem mišljenju. Apeliramo na razum predstavnikov v RK ZSM Srbije in na njihovo voljo, da v Jugoslaviji končno preidemo od besed k dejanjem pri formiranju svobodne javnosti. Pričakujemo, da bodo preklicali sklep o razrešitvi Antoniča, Brankoviča in Dinoviča ter glasno povedali, da netoleranca nima kaj iskati znotraj generacije, ki bo ob prehodu stoletja na višku svojih moči. V Mariboru in Ljubljani, 21. decembra 1989 uredništva: KATEDRA, Maribor; MLADINA, Ljubljana; TRIBUNA, Ljubljana; RADIO ŠTUDENT, Ljubljana; VALTER, Sarajevg; založba ŠKUC, Ljubljana; aktiv novinarjev VEČER, Maribor; HUMA-NITAS,skupnost za varstvo človekovih pravic, Maribor; UK ZSMS Maribor; UK ZSMS Ljubljana; MK ZSMS Maribor 7 шшн UVOD ’Wahr sind nur die Gedanken, die sich selber nicht ver-stehen.’* THEODOR W. ADORNO Naj na začetku priznamo, da bi se Adorno ob te vrste njemu posvečeni knjigi zgrozil. Razlog temu ne bi bil kak odpor do prisvajanja naziva 'sodobni mojstrski mislec’1; pretirana skromnost ni bila ena njegovih opaznejših osebnih slabosti. Adorno bi prej načelno nasprotoval vsakemu poskusu, ki bi povzročil, da bi bila njegova misel brez truda dostopna širši publiki. Prava filozofija, je rad vztrajal, je način mišljenja, ki se upira parafriziranju. Ko se njegov prijatelj Siegfried Kracauer nekoč pritoževal nad občutkom omotičenosti, ki ga je povzročilo branje nekega Adornovega dela, mu je ta razdraženo pojasnil, da je pomen kateregakoli dela resnično moč dojeti le z absorbiranjem vseh. Tako kot glasba Arnolda Schoenberga, ki — tako je Adorno odobravajoče trdil — od poslušalca ne zahteva 'le kontempliranja, temveč tudi prakticiranje’2, je bil tudi način njegovega pisanja namenoma oblikovan tako, da nenaporne recepcije pasivnih bralcev ni dovolil. V skladu s svojim izrekom 'trska v očesu je najboljše povečevalno steklo’3, je Adorno zavrnil predstavitev svojih težavnih in pretanjenih idej na poenostavljen način. Zagovornike lahke kcmunikabilnosti je obtožil spodkopavanja kritične substance tega, kar trdijo, da sporočajo in energično zavrnil zahtevo po omejevanju zapletenih misli na pogovorni stil vsakdanjega jezika. To, nad čemer se je nekoč pritoževal pri Heideggru, bi končno morda lahko rekli tudi zanj; 'Okrog sebe širi tabu, da bi bilo vsako razumevanje njegovih idej istočasno že falsificiranje.’4 Pravzaprav je bil Adorno izjemno nezaupljiv do vsakega poskusa iztrganja vsebine idej iz forme njihovega prikaza. Umetniški del njegovega značaja se je kar naježil ob predpostavki, da je misel mogoče zreducirati na niz nedvoumnih in enostavnih propozicij, nespremenljivih glede na način in kontekst izražanja. Ko se je leta 1949 nek ameriški založnik odvrnil od prevajanja Filozofije nove glasbe v angleščino zaradi 'slabe organiziranosti'5 in je nek dobronamerni urednik ameriškega časnika predelal enega od Adornovih esejev, da bi razjasnil njegovo argumentiranje, se je Adorno odločil, da je čas, da se vrne v rodno Nemčijo. S tem ne bi le ušel homogenizirajoči tiraniji tega, kar sta Adorno in njegov sodelavec Max Hork-heimer imenovala 'kulturna industrija’, temveč bi ob tem spet lahko v celoti pisal v nemščini, v jeziku, za katerega je trdil, da je 'posebno soroden filozofiji, predvsem njenemu spekulativnemu momentu.’6 Posebna zvrst tega jezika, ki je postala znana pod imenom 'Adorno Deutsch', je vzbudila veliko polemik. Nekateri so ga hvalili zaradi subtilnosti in prožnosti, drugi obsojali zaradi tega, čemur je Karl Popper pravil 'preprosto v visokoletečem jeziku govoriti o trivialnostih’7. Ne glede na to, kako ga kdo ceni, se Adornov stil trdovratno upira uspešnemu prevajanju. Junaške duše, ki so prve poskusile prevesti eno od Adornovih knjig v angleščino, so dodale svarilen predgovor z naslovom 'Prevajanje neprevedljivega’6. Od tega uvodnega poskusa iz sredine šestdesetih let je bilo^ prevedeno večje število Adornovih del, vendar s precej različnim rezultatom. Značilno je morda, da se je bil le eden od prevajalcev pripravljen preizkusiti s prevajanjem še enega dela.9 Čeprav je izbor Adornovih del angleško govorečim bralcem zdaj torej dostopen, se je težko znebiti občutka, da pri recepciji njegove misli izgubljamo nekaj bistvenega. Rezultat tega so neogibni kremplji slabe vesti, ki morajo spremljati vsak poskus povzemanja Adorna v te vrste uvodnem delu, napisanem v jeziku, ki ni nemški. Neogibni postane- MARTIN JAY jo takrat, ko vzamemo resno njegovo željo, da bi se uprl udomačevanju svojih idej, in si je ne razlagamo samo kot obrambo pred tem, da bi svoje dejanske argumente napravil dostopne kritičnem preverjanju, ali kar je morda še huje, kot slabost do tega, kar je Arthur Lovejoy nekoč imenoval metafizični patos nerazumljivosti. Če vzamemo v obzir Adornovo uničujočo kritiko kulture intelektualnih povprečnežev, ki si skuša zagotoviti instant sijaj sofisticiranosti — sindrom 'znanih melodij velikih skladateljev’ — se je težko znebiti občutka sokrivde s silami, ki jih je skušal tako vztrajno razdejati. Če pa hočemo vsaj deloma premagati paralizirajoče učinke te krivde, se nam ponujata dve utehi. Prvič, nova splošno sprejeta teza, da je pomembnost tekstov neizvedljiva na namen njihovih avtorjev, nam pomaga ubežati vplivu, ki ga je hotel Adorno — kot mnogo drugih piscev — uveljaviti pri recepciji svojih del.10 Zdaj vemo, da je pri branju vseh tekstov prisoten impulz po prilagajanju; nikoli ne moremo popolnoma ubežati potrebi, da jih napravimo smiselne za nas. Ko gremo še korak dalje in jih skušamo ponovno napisati v drugi obliki, se učinki tega procesa še okrepijo. Poskus reprodukcije prvotnih tez, tako da bi bil povsem enakovreden prvotnemu stilu, vodi ne glede na namen v nekaj, kar bolj spominja na parodijo, kot pa na priznanje. Prav tako ne bi smeli pozabiti, da so originalni teksti do nas prišli posredovani prek vmesnega kulturnega prostora, ki vključuje predhodne interpretacije ter napačna razumevanja. Če so učinki teksta, željeni ali ne, del njihovega pomena, kot sta rada trdila Adornova prijatelja Walter Benjamin in Leo Lovventhal, potem je v Adornovo 'delo' zdaj vključen njegov historični vpliv. V nekem smislu tako celo komentarji, ki bi jih lahko odpravili kot čista prva berila za malodušne, ohranjajo pri življenju energije, ki jih je sprostila ustvarjalna inteligenca. Ali pravilneje, k temu procesu prispevajo, če ne uspejo služiti kot popolni nadomestki prvotnega teksta. Drugo opravičilo za pisanje take študije pa je natanko gotovost tega neuspeha. Kajti ne glede na količino znanja in naporov, posvečenih poskusu, da bi Adornove dosežke zadržali v tako ozkem okviru, bo njihova eksplozivna moč nedvomno izbila na dan in vsakemu bralcu dokazala nezadostnost tovrstnega prizadevanja. Upam pravzaprav, da ta izdelek bralcev ne bo odvrnil od vsakega nadalnjega stika z Adornovimi 'neobdelanimi’ teksti, bodisi v originalu ali v prevodu, temveč jih bo prej prepričal, da se jih je vredno lotiti neposredno. Čeprav je zahteva po obvladanju celotnega njegovega korpusa — ta je v procesu zbiranja v triindvajset knjig pri založbi Suhrkamp — ki jo je Adorno postavil Kracauerju, pretirana, je nuja, da beremo sama njegova besedila, še posebno velika, kajti šele takrat bo nujni učinek te knjige dobrodejno sprevrnjen: naše lastne dane ideje bodo odtujene oz. razprilagojene, kar je posledica vsakega pristnega srečanja z intelektualnim mojstrom, sodobnim ali drugim. Ce naš začetni korak k udomačitvi sploh ima kako opravičilo, je ta, bi trdil jaz, samo v spodbujanju tega srečania. POMISLEKI Podatek, da bo v slovenskem prevodu izšla knjiga o Adornu (pri založbi KRT, z zaporedno številko 72), me je presenetil. Slovenski bralec ima na voljo dve njegovi knjigi v prevodu, mani kot drobec iz njegovega opusa (ki obsega 20 knjig »zbranega dela« v 23 zvezkih in še 2 knjigi). Obe dokumentirata duhovno situacijo na Slovenskem v času, ko sta prevoda nastala. Prvi prevod, Žargon pravšnjosti, je izšel leta 1972. Vsebuje analizo Heidegarove misli kot prispevek k nemški ideologiji. S to knjigo je prevajalec, Božidar Debenjak, polemiziral proti navdušenju za Heideggrovo misel na Slovenskem. Danes je smiselno poudariti nekaj drugega. Adorno se navezuje na tradicijo Heinejevih, Marxovih in Engelsovih analiz miselnih vzorcev v nemški družbi. Dva od teh avtorjev trenutno nimata posebne cene v teh krajih. Heineja pa poznamo skoraj izključno kot romantičnega pesnika; skoraj nihče pa ne pozna Romantične šole ali zbirke zapisov o Parizu v 40-tih letih 19. st. — Lutezia. Pobuda za prevajanje Uvoda v sociologijo glasbe je bila konec leta 1983 utemeljena s podatki, da se v Franciji znova zelo zanimajo za Adornove spise. Rezultat tega je, da je v spremni besedi Mladena Dolarja več citatov iz Lacana kot iz Adorna. Branje Adornovih knjig je bilo zame doživetje, ki ni bilo povezano z opisanimi duhovnimi situacijami. Predvsem sem se ob njih učil misliti: kot spomin je v meni ostala množica prebliskov, ki se vedno znova sprožajo in mi pomagajo razumeti in poimenovati stvari, s katerimi se ukvarjam. Vendar me to ne zapeljuje v skušnjavo, da bi pisal kot Adorno, prej nasprotno: moja predstava o pripovedujočem pisanju vsebuje zahtevo o zunanji preglednosti besedila in prizadevanje za pisanje kratkih stavkov, da postanejo zapleteni prepoznavni in dobijo svojo tehtnost. Oglišča in vozlišča Adornove misli: socialne raziskave, kritično preverjanje družbe, teorija družbe, ki ima korenine v sociologiji in psihoanalizi, filozofija in umetnost — so nazorno združena in uporabljena v dveh ciklih predavanj. Konec 50-tih let je prevzel vodstvo Inštituta za socialna raziskovanja v Frankfurtu/M in na začetku 60-tih let je seznanil širok krog študentov s kritično teorijo družbe, ko jih je enkrat uvedel v glasbo, drugič pa v filozofijo. Uvod v glasbo je dostopen v slovenskem prevodu, medtem ko je uvod v filozofijo dostopen v srbohrvaškem: Filozofska terminologija (Sarajevo, Svjetlost, 1986, zbirka Ethos 5). Gre za eno mojih najljubših knjig, zato sem bil prevoda nadvse vesel: odslej jo lahko podarjam vsem prijateljem, ki ne znajo nemško, so pa poslušali moje pripovedi o knjigi. Nekaj let prej je v isti zbirki (Ethos 2) izšla knjiga Martina Jaya Dijalektička imaginacija, zgodovina frankfurtske šole in Inštituta za socialna raziskovanja 1923—1950. Gre za znamenito knjigo, vendar velja upoštevati, da je v precejšnji meri napisana kot »dvorna« zgodovina. Kdor zna nemško, naj kot dopolnilo in nadaljevanje prebere kniigo Rolfa VViggershausa Die Frankfurter Scnule, zgodovina, teoretski razvoj in politični pomen (dtv vvissenschaft 4484). Zakaj je zgodovinar Jay napisal portret Adorna, ne vem. Toda moja izkušnja ie, da se Adornu ne moremo približati tako, da si pripravimo pet prizem, skozi katere bomo brali njegov opus. Obsežnejši del opusa so eseji, pri katerih naslov pove rdečo nit. Adornova misel pa v besedilu kroži okrog te niti in povezuje v esej drobce iz obsežnega in raznovrstnega znanja. Bralčev napor je poplačan, če se prepusti temu povezovanju in si zapomni, kar ga nagovori. Ob različnih branjih ga bodo nagovorila različna povezovanja. Slednjič še beseda o prevodu: v uvodu, ki ga objavlja uredništvo Katedre, me moti okornost, ker se je prevajalec preveč oklepal angleške skladnje. Pri 5. opombi pa pogrešam pojasnilo, kako je ravnal pri navedkih prevajalec. Zadeva postane zapletena, če se Jayeva interpretacija drži prevoda, ki se razlikuje od nemškega originala. Igor Kramberger Opozorilo ' Knjigo Martina Jaya o Adornu, ki bo v kratkem izšla, lahko naročite pri založbi KRT, Beethovnova 9/I, Ljubljana (telefon: 061-319-498, Gregor Adlešič). Čeprav torej Adornovi misli in njenemu načinu prikaza ne moremo biti povsem zvesti, pa lahko pri predstavitvi njegove lastne intelektualne poti z uporabo dveh njemu najljubših metafor vendarle predočimo del njenega bogastva. Na ta način bomo morda lahko izrazili del ustvarjalnih trenj te poti, ne da bi jih razkrojili v to, kar je Adorno nanašajoč se na literarne kritike Georga Lukacsa nekoč imenoval 'vsiljena sprava’11. Prva od teh je polje moči (Kršftfeld), pri čemer je imel Adorno v mislih vzajemno relacijsko igro privlačnosti in odbijanja, ki vzpostavlja dinamično, transmutacijsko strukturo kompleksnega pojava. Druga je konstelacija, termin iz astronomije, ki si ga je Adorno sposodil pri Benjaminu, da bi označil skupino spreminjajočih se elementov, ki so, bolj kot da bi bili povezani, le postavljeni skupaj in se upirajo zvedbi na skupni imenovalec, osnovno jedro ali generativni prvi princip. Pri proučevanju kulturnih in družbenih fenomenov je Adorno pogosto uporabljal obe metafori, da bi zajel subtilna razmerja med njihovimi subjektivnimi in objektivnimi, partikularnimi in univerzalnimi, historičnimi in naravnimi dimenzijami. Pogosto omenjana parataktična kvaliteta njegovega stila12, ki zavrača hierarhično razvrščanje tez in opažanj, je izhajala iz nepripravljenosti, da bi enemu elementu polja moči ali konstelacije dal prednost pred drugim. Rezultat ni bil relativistični kaos nenašajočih se faktorjev, temveč dialektični model negacij, ki istočasno konstruira in dekonstruira sheme spremenjujoče se realnosti. Adornova dialektika je bila tako, kot bomo to razdelali pozneje, nepomirljivo sovražna trenutku zmagoslavne sprave, ki po tradiciji zaključi dialektični proces. Kot je nekoč rekel, 'dialektika napreduje s pomočjo ekstremov in misli, namesto da bi jih kvalificirala, z največjo konsekventnostjo pritira do točke, kjer se spet obrnejo nase’13. V skladu s tem je Adorno poudarjal kritično vlogo, ki jo ima pri spoznavanju pretiravanje, ki trenj v polju moči ali konstelaciji ne prikrije, temveč jih jasno izpostavi. Če bi ti metafori vnesli v Adornovo lastno intelektualno produkcijo, pri tem zavrnili njegovo umestitev neposredno v eno tradicijo, gibanje ali miselno šolo in se uprli težnji po omilitvi ekstremitet in prilagajanju pretiravanj, bi se pojavila sledeča shema. Karta Adornove lastne konstelacije, diagram njegovega lastnega polja moči bi vseboval pet glavnih energijskih in svetlobnih točk. Če začnemo z najsvetlejšo zvezdo v njegovi konstelaciji, bi bila to zvezda marksizma. Ali natančneje, heterodoksna tradicija zahodne marksistične misli, ki sta jo ustoličila Georg Lu-kacs in Karl Korsch v letih takoj po prvi svetovni vojni. Adorno na splošno in po pravici velja za vodilnega člana ene najkreativ-nejših skupin znotraj zahodnega marksizma, ti. 'Frankfurtske šole’, ki je zaobsegala notranje jedro Instituta za družbene raziskave, ki je bil v istem mestu ustanovljen leta 1923. Adorno je bil skupaj z Maxom Horkheimerjem, Herbertom Marcusejem, Friedrichom Pollockom in Leom Lovventhalom poglavitni arhitekt kritične teorije te šole, ki je v pomembnih ozirih tako nadaljevala, kot tudi subtilno spodkopavala heglovski marksizem Lukacsa in Korscha. Kot nakazuje že njeno ime, se je kritična teorija precej bolj hranila iz tradicije kritike v marksizmu, kot pa iz njej konkurenčne znanstvene struje. Uvidela in branila je dolg, ki je marksizem vezal na nemško klasično filozofijo, pa čeprav je poudarila razsežnost, ki jo je marksizem že presegel. Kot skoraj vsi zahodni marksisti je bil Adorno brezkompromisen intelektualec, ki ni našel uspešne povezave svoje teorije s politiko proletariata ali kake druge radikalne družbene sile. Prav tako se ni bil voljan podrediti disciplini katere od strank, ki so proglašale, da govorijo za zatirane. Prezirajoč kli- 8 ADORNO н ce ortodoksnejših marksistov po solidarnosti je trmasto branil prednost1 tega, kar je imenoval 'nicht mitmachen’, odklonitev sodelovanja ali sklepanja kompromisov v imenu praktične koristi. Njegovo zavračanje kompromisarstva je izraslo iz tipično zahodnomarksističnega vztrajanja na utopičnem potencialu sodobne družbe, ki je preprečilo, da bi katerikoli obstoječi socialistični sistem zamešal z avtentično realizacijo socialističnih sanj. Adornova nepopustljivost pri teh stvareh je pomenila, da bo v najčistejši obliki predstavljal neodvisnost — osamitev — tako značilno za zahodnomarksistične intelektualce. Naslednja najmočnejša sila v njegovem polju bi bila sila estetskega modernizma. Ob svoji nadarjenosti za filozofijo in sociologijo je bil Adorno resen glasbenik in skladatelj, globoko zavezan revolucionarnim atonalnim tehnikam, ki se jih je v dvajsetih letih navzel na Schoenbergovi šoli moderne glasbe na Dunaju. Ne samo, da je obširno pisal o praktično vseh vidikih glasbe, tako klasične kot popularne, temveč so kompozicijska načela, ki se jih je naučil v mladosti, vplivala na njegov 'atonalni’ stil pisanja in razmišljanja nasploh. Čeprav na Adorna vsi tokovi estetskega modernizma niso naredili enakega vtisa, kar je razvidno iz njegovega spora o nadrealizmu, ki ga je vodil z Benjaminom, je vendarle ostal neomajen zagovornik moderne umetnosti proti klicem po povratku h klasičnim ali realističnim alternativam. Lahko da so ostali zahodni marksisti kot Louis Althusser, Ernst Bloch in Galvano Della Volpe prav tako zagovarjali modernizem, vendar je bil Adorno edini, ki je zase lahko trdil, da je modernist. Ne preseneča torej, da je njegovo delo doseglo višek v obsežni študiji o Teoriji estetike, ki je ob njegovi smrti leta 1969 ostala nedokončana. Nad njo je vztrajal lik Samuela Becketta, najbolj brezkompromisno modernističnega pisatelja povojne dobe, ki mu je Adorno nameraval posvetiti 'knjigo'.14 Toliko bolj presenetljiva je torej tretja zvezda v konstelaciji, zvezda mandarinskega kulturnega konzervativizma. Adorna kljub njegovim marksističnim in modernističnim nagnjenjem ne moremo docela razumeti brez navezave na pogosto regresivno usmerjen romantični antikapitalizem Nemčije pred prvo svetovno vojno. Njegov instinktivni odpor do množične kulture, neu-blažljiva sovražnost do birokratskega gospostva in neizprosna averzija do tehnološkega, instrumentalnega uma so bili vsi znamenja zavesti, oblikovane ob koncu tega, kar so imenovali zaton nemških mandarinov.15 Njegovo mišljenje je torej istočasno, ko je vztrajal na pomembnosti ohranjanja utopičnih upov, sooblikoval tudi globok tok pesimizma. Polemična in izjemno niansirana ocena Spenglerja in drugih domnevno reakcionarnih likov priča o njegovi želji, da bi rešil, kar je ostalo vrednega pri romantični kritiki modernizacije.16 Tudi Adornovo strastno zavračanje konkretne politične prakse je govorilo o mandarinski senzibilnosti, izraženi v Razpravah nepolitičnega človeka prijatelja Thomasa Manna. Seveda je to privedlo do očitkov aktivističnejših levičarjev, da je elitist, očitkov, ki bi jim kot zgled lahko služila Lukacseva slavna obtožba, da se je Adorno 'nastanil v »Grand Hotelu Prepad«’17. Omemba Lukacsa nam kliče v spomin, da so se korenine zahodnega marksizma same napajale pri tokovih, ki so proizvedli Spenglerje in Manne nemške kulture. Kot je pokazal Michael Lowy18, je tudi pri romantičnem antikapitalizmu obstajal levokrilni potencial, s katerim si je moč razlagati precej zgodnih zahodnih marksistov kot so Bloch, Benjamin, Marcuse in celo samega Lukacsa. Adorno si je zavestno prizadeval, da bi argumente kulturnega brezupa v osnovi obrnil v pozitivno smer. 'Postaviti vse reakcionarne argumente proti zahodni kulturi v službo naprednega razsvetljenstva’, je vztrajal 'ni med zadnjimi nalogami, ki se zdaj zastavljajo mišljenju.’19 Tako je naprimer pogosto implicitno uporabljal značilno mandarinsko razlikovanje med kulturo in civilizacijo, vendar istočasno svaril pred fetišističnim hipostatiziranjem der Kultur kot sfere čistih vrednot, dvignjene nad družbo. Kolikor je že delal ločnico med visoko in množično kulturo, ni nikoli pozabil, da 'krivdo kulture deli vsa kultura’90. Prav tako si ni dovolil občutiti nostalgije za izgubljenimi skupnostmi (organskimi Gemeinschaften, ki jim je Ferdinand Tonnies zoperstavljal brezdušne Gesellschaf-ten ali združbe), ki je navdihovala tako število njegovih sodob- nikov, četudi se zdi, da včasih vendarle je zahrepenel po povratku domnevno avtentičnih individuov zgodnje meščanske kulture. Adorno se ni le distanciral od regresivnih fantazij o organski celoti v preteklosti, temveč je docela zavrnil tudi vsak poskus vpeljave kake nove v sedanjosti. Materialist v njem se je odvrnil od gospostva objektivne drugosti, ki jo implicirajo idealistične sanje o popolnoma konstitutivni metasubjektivnosti. Prav tako nanj niso naredile vtisa trditve mislecev, kot je bil Martin Heidegger, ki je sfero Biti lociral pred razcep med subjektom in objektom. V nasprotju z večino mandarinov je pravzaprav vzel resno zahteve po osebni, telesni zadovoljitvi, ki jih je razkrila psihoanaliza, katere opažanja je skušal vključiti v svojo verzijo kritične teorije. Morda je prav kompenzirajoči sunek četrte sile v Adorno-vem polju, pridušen, a vendarle očiten impulz židovstva v njegovi misli, preprečil, da bi kdajkoli povsem sprejel vrednote mandarinov. Adorno z judaizmom prav gotovo ni imel tako močnih stikov kot VValter Benjamin, katerega prijateljstvo z Gersh-omom Šcholemom, velikim poznavalcem Kabale, je močno vplivalo na^jegovo misel. V dobi VVeimarja Adorno, po rodu le napol Žid, tudi z identifikacjo z očetovimi soverniki ni hitel. Pravzaprav se je bežno celo poigral s sprejetjem materinega katolicizma, vere, v kateri je bil dejansko krščen, vendar mu je koz-mopolitanizem kot pri večini levičarskih intelektualcev tega časa onemogočil vsako sektaško, etnično ali religiozno identifikacijo. Pravih razsežnosti svoje židovske dediščine pa se je Adorno začel zavedati v času izgnanstva iz nacistične Nemčije in še celo močneje v letih, ko so razsežnosti holokavsta v celoti postale znane. Pravzaprav so implikacije Auschwitza postale takorekoč njegova obsesija, predvsem po letu 1953, ko se je dokončno vrnil v Nemčijo, nepripravljeno soočiti se in obdelati svojo 'neobvladano preteklost’21. V eni svojih najpogosteje citiranih opomb je vztrajal, da je 'barbarsko pisati poezijo po Auschvvitzu’22. Res, grozote taborišč smrti so zanj potrdile resničnost Brechtove grenke ugotovitve, da je dvorec kulture zgrajen na pasjem dreku. Celo leta 1966 je Adorno z vso muko preživelega še vedno razmišljal o vprašanju, 'če je po Auschvvitzu še mogoče živeti — in predvsem, če lahko naprej živi nekdo, ki je ušel po naključju, ki bi po pravilu moral biti ubit. Njegovo čisto preživetje poziva k hladnosti, osnovnemu principu meščanske subjektivnosti, brez katere ne bi moglo biti nobe-nega_Auschwitza; to je drastična krivda preživelega’23. Židovska zvezda v Adornovi konstelaciji je, povedano konkretneje, pomenila več stvari. Tako kot Horkheimer je tudi on svojo zavrnitev, da bi ubesedil utopično alternativo sedanji družbi, opravičil s sklicevanjem na židovsko prepoved upodabljanja boga ali raja. Da pa je kljub temu obdržal prepričanje, da je ta utopija uresničljiva — ali, natančeneje rečeno, da je tako prepričanje vredno imeti, če je verjetno ali ne — je razvidno iz njegove trditve, da je edina filozofija, ki jo soočeni z obupom še lahko prakticiramo, poskus razmišljanja o stvareh tako, kot bi se same kažejo s stališča odrešitve. Vrednost nima druge luči kot tiste, ki jo na svet razliva odrešitev; vse ostalo je rekonstrukcija in ostaja del tehnike. Treba je izoblikovati perspektive, ki svet premeščajo in odtujujejo, ga z njegovimi razpokami in špranjami razkrivajo tako revnega in sprevrnjenega, kakršen se bo nekega dne pojavil v mesijanski svetlobi.24 Mesijanska svetloba, ki bi jo metala židovska 'zvezda odrešitve', če si sposodimo naslov znane knjige Franz "Ro-senzvveiga, ki je morda dejansko posredno vplivala na Adorna25, pa nekega dne ne bi svetila na nek drug svet negibne enotnosti, dovršeno realizirane popolnosti tipa, kakršnega so hvalili heglovski marksisti, kot je bil Lukacs. Namesto tega bi osvetljevala pokrajino blaga medsebojno delujočih partikularnosti, vsake individualno različne od ostalih. Povezava med antisemitizmom in totalitarnim mišljenjem je bila pravzaprav najpomembnejša lekcija, ki se je je Adorno naučil pri holokavstu. Takrat se je zavedel, da je Žid veljal za najtrdovratnejši vir tiste drugosti, razlike in neidentitete, ki jo je totalitarizem dvajsetega stoletja skušal likvidirati. 'Auschvvitz', je bridko zaključil 'je potrdil, da je filozofem čiste identitete smrt.’26 Adornovo istovetenje življenja z neidentiteto, koncept, katerega celovite nasledke bomo raziskali pozneje, prav tako izraža to, kar bi lahko obravnavali kot peto in zadnjo silo v njegovem polju. Njeno moč lahko doumemo le, če se spomnimo določila, da je v sodbo o pomenu dela treba vključiti tudi historično življenje dela po smrti avtorja. Ta zvezda nosi ime dekon-struktivizem, gibanje, ki se je v zadnjem času pojavilo v pisanju poststrukturalističnih mislecev v Franciji in zmamilo ali šokiralo precejšen del zahodnega intelektualnega sveta. Adomo je seveda umrl skoraj natanko v trenutku, ko se je v znamenitem letu 196727 dekonstruktivizem rodil, vendar so, kot je eden od komentatorjev pravilno zapisal, vzporednice med dekonstruktivizmom in Adomom izjemno očitne. Daleč pred sedanjo modo je Adorno vztrajal na moči tistih heterogenih fragmentov, ki zdrsnejo skozi konceptualno mrežo, zavrnil celotno filozofijo identitete, ni priznal razredne zavesti kot objektivno 'pozitivne' in zanikal intencionalnost označitve. Dejansko v sodobnem dekonstruktivizmu ni teme, ki je ne bi bogato obdelal v svojem delu .. .2a Vezi med Adomom in dekonstruktivizmom pravzaprav segajo preko le naključnih vzporednic, saj je historičnejšo povezavo mogoče razločiti v liku VValterja Benjamina. V tridesetih letih se je med izgnanstvom v Parizu Benjamin spoznal s krogom protodekonstruktivistov na College de Sociologie, ki so ga vodili Georges Bataille, Pierre Klossovvski, Roger Caillois in Mich-el Leiris, ki so kot kaže z njim delili zanimanje za nekatera od področij raziskovanja.29 Benjaminova pomembna teorija alegorije, ki je bila za Adornov razvoj odločilna, je odmevala tudi v dekonstruktivizmu, seveda oropana svojega odrešilnega momenta. Ne preseneča torej, da je Jacques Derrida sam napisal pozitiven esej o Benjaminu, v katerem implicitno priznava obstoj rahlih vzporednic med njunima mišljenjema (in s tem, če razširimo, med njim in Adomom).30 Odločilen argument, ki pri Adomu kaže na njegovo antici-piranje dekonstruktivizma, izhaja iz njihove podobne ocene Nietzscheja.31 V nasprotju z mnogimi drugimi marksisti, ki so po Lukacsevem zgledu obsodili Nietzscheja kot nevarnega iracionalnega znanilca fašizma, ga je Adorno cenil zaradi njegove ostre kritike množične kulture in politike, neusmiljenega razkrivanja propada tradicionalne metafizike in prodornega vpogleda v dvoumno dialektiko razsvetljenstva. Z mislijo na površno odklonitev Nietzscheja je tako zapisal, da 'misel sebi izkazuje čast, če brani to, kar je bilo obsojeno kot nihilizem’.32 Čeprav je bilo pri Nietzscheju veliko potez, ki marksistu v Adomu niso ugajale in se je pesimistični kulturni mandarin v njem bolj nagibal k obrambi 'melanholične’ kot pa 'vesele znanosti'33, ga je vedno privlačila eksplozivno kritična vnema Nietzschejeve misli. In čeprav nikoli ni bil do te mere ujet v 'ječo jezika' kot nekateri sodobni francoski Nietzschejevi učenci, ali tako prezirljiv do iskanja resnice, je obenem na razne načine anticipiral njihova stališča. Kot je priznal Michel Foucault34, obstajajo izrazite vzporednice med njegovo lastno analizo disciplinarne, zaporniške moderne družbe in Adomovim 'upravljanim svetom’. Kot zdaj kaže, bi polje moči Adomove intelektualne poti torej vsebovalo produktivne sile zahodnega marksizma, estetskega modernizma, mandarinskega kulturnega brezupa in židovske samoidentifikacije, kot tudi anticipatoričnejši nagib k dekonstruktivizmu. Čeprav je Adorna v določenih trenutkih ali ob določenih razpoloženjih eden od teh polov lahko privlačil bolj kot drugi, je njegovo delo mogoče najbolje doumeti kot nemirno tenzijo med njimi vsemi. Tako je napačno trditi, da je bil v resnici mandarin, ki se pretvarja, da je marksist ali preprosto dekonstruktivist avant la lettre, kar so počeli nekateri komentatorji. Prej ga gre razumeti kot premično stično točko, kjer se vsi poli stekajo, torej na način, ki bolj ustreza najglobj-im tendencam njegovega pristopa. Adorno je pogosto poudaril vrednost partikulariziranega individualizma, vendar je bil vedno dovolj dialektika, da se je zavedal, da se individui konstituirajo v prekrivajočih se in pogosto konfliktnih relacijskih kontekstih. Da bi enkraten fenomen, kakršen je bil Adomo, prikazali kar se da najbolje, ga moramo torej konceptualizirati tako, da bomo kolikor je le mogoče pravični do vseh nerešenih trenj v njegovi misli in ne bomo skušali poiskati kake dozdevne koherence, ki bi jim služila kot osnova. Znotraj vsake od zgoraj omenjenih 'sil' ali 'zvezd', in njim bi bilo mogoče dodati še druge Fot na primer psihoanalizo, bi bilo resda mogoče razločevati med še subtilnejšimi impulzi, kar bi nam omogočilo ustvariti ostrejšo sliko Adoma, vendar si ne bomo prizadeval? dodelati Adomove konstelacije in ga postaviti v celo še bolj partikularizirano polje nasprotujočih si energij. Čas je, da svoj instrumentarij obrnemo v drugo smer in Adoma bolj predstavimo v njegovih lastnih terminih. Po kratkem orisu njegovega življenja bomo skušali razjasniti filozofske temelje njegovega dela in nato raziskati, kako so ti vplivali na njegove analize družbenih, psiholoških in kulturnih vprašanj. prevod: Simon Krek OPOMBE ■ Resnične so le misli, ki same sebe ne razumejo. Adorno, Mini-ma Moralia. 1. Knjiga je izšla v zbirki »Modern Masters«. 2. Adorno. Prisms: Cultural criticism and Society, prev. Samuel in Shierry Weber (London, 1967), p. 150. 3. Adorno, Minima Moralia: Reflections from damaqed life, prev. E. F N. Jephcott (London, 1974), p. 50. Referenca na Matejev evangelij, 7:3. 4. Adorno, The Jargon of Authenticity, prev. Knut Tarnowski in Frederic Will (London, 1973), p. 93. 5. Adorno, >Auf die Prage: Was ist Deutsch<, Gesammelte Schriften, X, 2 (Frankfurt, 1977), p. 698. Filozofija nove glasbe je bila dokončno prevedena leta 1973. V tekstu bodo vsi naslovi navedeni v angleščini, čeprav vsi še niso prevedeni. Prevode sem uporabljal, kadar je bilo mogoče, vendar sem jih preveril ob originalu. 6. Ibid., p. 699. 7. Popper, >Reason or Revolution?<, v: Adorno et al., The Posi-tivist Dispute in German Sociology, prev. Glyn Adey in David Fris-by (London, 1976), p. 296. 8. Napisal ga je Samuel Weber za prevod Prizm. Treba je omeniti, da je nekaj zgodnjih esejev in delov knjig Adorno sam napisal v angleščini. 9. Adorna so poleg zgoraj v opombah omenjenih prevajali E. B Ashton, John Cumming, Anne G. Mitchelk, Wesley Blomster, Willis Domingo in Rodney Livingstone. Samo Ashton je prevedel dve knjigi, Negativno dialektiko in Uvod v sociologijo glasbe. 10. Ko je Lukacs citiral Adorna proti njemu samemu, je ta odgovoril: >Tega mu ne odrekam: -Resnične so samo tiste misli, ki same sebe ne razumejo-, in noben avtor nad njimi ne more vzpostavljati lastninskih pravic-. Vendar je zatem dodal: -Kljub temu pa bo potreben boljši argument od Lukacsevega, da bi mi bile te pravice odvzete-. (-Recon-ciliation under Duress-, v: New Left Revievv, ured.. Aesthetics and Politics: Debates between Bloch, Lukšcs, Brecht, Benjamin, Adorno, sklepno besedo napisal Frederic Jameson (London, 1977), p. 167.) 11. Adorno, -Erpresste Versohnung-, Noten zur Literatur, Gesammelte Schriften, XI (Frankfurt, 1974); v angleščini, -Reconciliati-on under Duress-. 12. Najboljšo razpravo o Adornovem stilu je moč najti v: Gillian Rose, The Melancholy Science: an Introduction to the Thought of Theodor W. Adorno (New York, 1978), pogl. II. 13. Adorno, Minima Moralia, p. 86. 14. Odlična razprava o pomembnosti Becketta za Adorna v: W. Martin Ludke, Anmerkungen zu einer -Logik der Zerfallsc Ador-no-Beckett (Frankfurt, 1981). 15. Fritz Ringer, The Decline of the German Mandarins: the German Academic Community, 1890—1933 (Cambridge, Mass., 1981). 16. Adorno, -Spengler after the Decline-, Prisms. Interpretacija, v kateri je Adornov dolg Spenglerju zapažen, vendar se glede njega močno pretirava v: George Friedman, The Political Philosophy of the Frankfurt School (Ithaca in London, 1981). 17. Lukacs, 1962 Predgovor k The Theory of the Novel, prev. Anna Bostock (Cambridge, Mass., 1971), p. 22. 18. Lowy, Georg Lukacs: from Romanticism to Bolshe-vism, prev. Patrick Camiller (London, 1979). 19. Adorno, Minima Moralia, p. 192. 20. 'Adorno, Prisms, p 26. 21. Adorno, -Was bedeutet: Aufarbeitung der Vergangenheit- in -Erziehung nach Auschwitz<, v: Gesammelte Schriften, X. 2. 22. Adorno, Prisms, p. 34. 23. Adorno, Negative dialectics, prev. E. B. Ashton (Nevv York, 1973), p. 363. 24. Adorno. Minima Moralia, p. 147. 25. Razprava o možnem vplivu v: Susan Buck-Morss. The Origin of Negative Dialectics: Theodor W. Adomo, Walter Benjamin, and the Frankfurt Institute (New York, 1977), p. 5. 26. Adorno, Negative Dialectics, p. 362. 27. Tega leta je Jacques Derrida objavil L’Čcriture et la Diference, La Voix et la Phenomene in De la Grammatologie. 28. Теггу Eagleton, Walter Benjamin or Towards a Revolu-tionery Criticism (London, 1981), p. 141. Za nadaljno analizo podobnosti glej: Michael Ryan, Marzism and Deconstruction: a Critical Articulation (Baltimore, 1982), pp. 73-80. 29. Glej dokumente v: Dennis Hollier. ured.. Le College de Sociologie (1937—1939) (Pariz, 1979). Drugo, še rahlejšo vez med Adornom in Derridajem bi bilo mogoče najti v liku Rozenzvveiga. čigar francoski učenec Emmanuel Levinas je bil za Demdaja precej pomemben. Glej njegov esej o Lavinasu v Writing and Difference, prev. in uvod Alan Bass (Chicago, 1978), ki vsebuje zelo adomovsko hipotezo, ki bi jo bilo mogoče imenovati -Judaizem, izkušnja neskončno drugačnega- (p. 152). 30. Derrida, -Ein Portrat Benjamine-, v: Links hatte noch alles sich entratseln ... VValter Benjamin im Kontekst, ured Burk-hardt Lindner (Frankfurt, 1978). Glede še neposrednejšega prisvajanja samega Adorna s strani enega od poststrukturalistov glej: Jean Fran pois Lyotard, -Adorno as the Devil-, Telos, 19 (Spring, 1974). 31. Razprava o Adornu in Nietzscheju v: Peter POtz. -Nietzsche and Critical Theory-, Telos, 50 (VVinter, 1981—2) ter Norbert W. Bolz, -Nietzsches Spur in der Astheitschen Theorie-, v: Burkhardt Lindner in W. Martin Ludke, ured. Materialien zur Asthetischen Theorie Th. W. Adomos Konstruktion der Modeme (Frankfurt. 1980). 32. Adorno, Negative Dialectics, p. 381. 33. Adorno. Minima Moralia, p. 15. 34. Avtorjev razgovor s Foucaultom, Berkeley. 27. oktober 1980. 9 ш Ambienti izgubljajo vse svoje svojskosti, posebnosti in padajo skozi idealistov filter kot prazni prostori, puščave. V puščavah pa je vse mogoče. Omejitev ni in vse je enako. Iz tega se ne rodi arhitektura, ki je vdih življenja, temveč takšna, ki je arzenik, v katerem počasi umirajo cele pokrajine. Vprašanje kiča ni samo vprašanje »tistega laboda, pripetega na ogledalo ali tistih pozlačenih peterokrakih zvezdic, prilepljenih na gladki beli strop v tisti objezerski restavraciji«. Ta fenomen postaja vedno trdovratnejša puščava, katero različni vetrovi nosijo na vse možne strani. Se je ta plaz mogoče sprožil leta 1826, ko je bila narejena prva imitacija realnosti na kovinski plošči — fotografija? Ali šele v času, ko se je svet začel oblikovati kot veliko globalno naselje, kakršno je danes? Mogoče leta 1950, ko je bil izveden prvi neposredni televizijski prenos iz oddaljenega kraja? Ta je na ekranih TV-sprejemnikov v trenutku združil Tihi in Atlantski ocean. Ali mogoče leta 1962, ko je Evropa lahko prvič neposredno spremljala kakšen dogodek iz celine Indijancev? Prenos baseball tekme iz Chicaga s pomočjo telekomunikacijskega satelita Telstar. Svet patentira novost: mednarodno publiko. Ali pa je že od samega začetka v nas samih? »Kar se zgodi v nas samih, je za zmeraj,« je rekel inkvizitor 0'Brien v »Letu 1984«. In potem bi mu lahko celo pritrdili, da je nevednost res moč, svoboda samo ena izmed oblik suženjstva, vojna samo izraz miru in kič proizvod umetnosti. Vendar, upanje mora ostati, kljub temu, da »the shovv must go on«. Odpovedati se upanju se pravi misel vrniti telesu. Misel pa je edina, ki zmeraj hiti naprej. Vidi daleč, dlje od telesa, ki ostane tu. Misel vrniti telesu in telo mora umreti.. . Torej... sprehajali smo se po mestecu in zrak je bil zelo prijeten. Sonce se je preko celega dneva držalo na nebesih, tako da je dodobra ogrelo ozračje, zvečer pa je priredilo slikovit sončni potop. Narava je, kot ji je bilo vcepljeno že od pamtiveka, skušala tudi tokrat zakriti vso nesnago, ki se kot trnje zariva v njeno obličje. Vendar so naša spoznanja ostala trdna: tudi Bled je samo še del uradnega establišmenta ponorele mutacije v naravi. Kot da bi nekaj sejalo neko strašno odporno seme, ki bi povsod, pa naj si bo v Arabski puščavi ali v blejskem gorskem kotu, uspelo vzkliti in pognati svoje preglomazne poganjke po istem vzorcu. So naša življenja prekratka, da bi lahko ugotovili, če vodijo te mutacije v novo kvaliteto? Ali pa je to le neka hard-core scena, zakoličena pot, po kateri hodimo? Naša radovednost je bila od nekdaj gibalo našega razvoja in je venomer postavljala neka temeljna vprašanja. Ta radovednost pa nas je danes pripeljala v vesolje, kjer postajajo odgovori vedno bolj komplicirani. Zato se z njimi ukvarja vedno ožji krog ljudi. Ostali ljudje pa so prepuščeni neke vrste vakuumu in sprijaznjenosti, da so edina pomembna vprašanja zgolj tista, ki jih BLED med kičem in Kičem koli doseglo. Reklamni slogan bi se lahko glasil: »Nikoli ne smete biti razočarani! To vam omogoča vaš kič!« Kič nas prestavlja v idealno okolje, v nekakšno klinično ustanovo. In ne da bi se tega zavedli, se nas je začelo obravnavati kot nemočne bolnike. Prepuščeni smo lagodju lažnih zdravilnih tretmajev. In verjetno se ravno tu skriva tisti praizvor kiča: skriti vse neprijetno In grdo. Recimo, drek! Kje je njegovo mesto v tem novem kraljestvu čudovitosti? Školjke modernih stranišč se dvigujejo iz tal kot razprti lokvanjevi cvetovi. Arhitekti si izmišljajo vse mogoče, da bi telo pozabilo na svojo bedo in da bi človek ne imel pojma, kaj se zgodi z izmečki iz njegovega drobovja potem, ko jih odplakne klokotajoča voda, ki jo je bil s krepkim potegom za vrvico izpustil iz kotlička. Čeprav segajo odtočni kanali s svojimi lovkami prav do naših stanovanj, so skrbno prikriti očem, tako da ničesar ne vemo o nevidnih Benetkah dreka, nad katerimi se pno naše kopalnice, spalnice, plesne dvorane in parlamenti. Ali je drek dostojen (in se potem nehamo zaklepati na stranišču) ali pa smo ustvarjeni na nedostojen način. In pri tem ni potrebno biti Marcel Štefančič jr., da bi iz vsega tega potegnili ustre- Zrcalce, zrcalce na steni povej, sem najlepša v deželi tej? In dolina se je zazrla v svojo zrcalno jezersko podobo ... V vsej dandanašnji pestrosti življenja so blejski motivi to vse manj. Njega dni — še v času sto in še nekaj vil ter kapitalističnih škratov — imeti tradicijo še ni pomenilo biti nazadnjak. Obiskovalci kraja so se razkomotili ob slavnem jezercu z otočkom ali pa so si izbrali kakšen drug motiv. Nekdo je »škljocnil« s kamero in nobene nevarnosti ni bilo, da bi z leti spomin na Bled postal, recimo, spomin na Ljubljano. Slikarji in pesniki so kraj ovekovečili z vseh možnih kucljev in vsak je imel svoj blejski čar. Danes pa, ko je teh prijetnih razgledov vse manj, si dolino kdaj pa kdaj zaželijo samo še stari tuji upokojenci in domači reveži. In verjetno ni daleč čas, ko bo moral blejski turist zakoračiti do kolen v jezero, če bo hotei imeti ozadje posnetka še nekako pristno blejsko. ... Ampak jezero ji je izdajalo samo njeno mozoljavo resničnost. Dolino je prerasel kič. Preveč se je približala smrti. Kajti preden nekaj utone v pozabo, se spremeni v kič. Kič je namreč tista prestopna postaja med bivanjem in pozabljenjem. In kaj je še to kič? So to samo mozolji mene ali predsmrtni krči? Minejo ali ubijejo? Se jih da preživeti ali pa so to ozonske luknje, ki se »zaradi vesolja« lahko širijo same? 'k SAMO VOLARIČ zmore postaviti že otrok. Na ta pa žal ni odgovora. V kletko brezmoči pada vedno več ljudi. Edina obramba, ki jim še preostane, so cinični odgovori. Je kič potemtakem izraz nemoči? Tako nas je nekaj sedelo za mizo ob blejskem jezeru in steklenicah piva in znameniti krajevni specialiteti: kremšni-tah. Nekdo je tej sladki posebnosti verjel, drugi ne. V mislih pa smo ugotavljali razliko med podobami iz realnosti in slikami, ki nam jih ponuja kič. Ponujene blagovne znamke kot imitacije naravnih fenomenov v raznih materialih in kombinacijah. Naša pot ckozi te prikazovalnice je kot pot skozi zoološke vrtove. Opazujemo stvari, ki ne živijo svojega pravega življenja, temveč so tukaj samo nastavljene. Brezmadežne, čiste, svetleče, dišeče. Opazujemo objekte, ki nam jih je nastavila diktatura srca. Soočila nas je z dezinficiranim okoljem. Z ambientom, kjer nas plastični labod in njegov odsev v ogledalu, na katerega je pričvrščen, ne bosta nikoli razočarala. Kadarkoli si bomo zaželeli, vedno se bo »labod« zrcalil na stekleni površini in vedno se bodo nad njim svetile pozlačene papirnate zvezdice. Oblačno vreme jih ne bo ni- zen sklep. Iz tega sledi, da je estetski ideal življenja lahko le svet, iz katerega je drek izobčen in v katerem se vsi vedejo kot da bi drek sploh ne obstajal. Takšnemu estetskemu idealu se pravi kič. Kič izloča iz svojega zornega kota vse, kar je nedostojno in si gradi svoj univerzum, ki gradove predeluje v kravje hleve. Kič sproži neverjeten proces, ki združi ljudi v nekakšno na novo vzpostavljeno bratstvo. Čustva, ki jih drami, so takšne narave, da jih deli velikanska množica ljudi. Okrog kiča se ljudje naberejo kot muhe na med. To je zelo slikovito opisal češki disidentski pisatelj Milan Kundera. Takole piše: »Bratstvo vseh ljudi sveta bo mogoče zasnovati zgolj na kiču. Nihče ne ve bolje tega kot politiki. Če je le blizu kakšen fotoaparat, že se zapodijo za najbiižjim otrokom, ga dvignejo v naročje in ga poljubljajo na lica. Kič je estetski ideal vseh politikov, vseh političnih strank in gibanj. V družbi, kjer obstaja več političnih tokov in smeri in se njihovi vplivi medsebojno omejujejo, če ne že kar izničujejo, se je moč vsaj za silo izmakniti inkviziciji kiča; posameznik kdaj pa kdaj uspe obvarovati svojo poseb- nost, umetnik še lahko ustvarja tudi nepredvidljive umotvore. A tam, kjer je vsa oblast v rokah enega samega političnega gibanja, se na mah znajdemo v kraljestvu totalitarnega kiča. Če pravim totalitarnega, to pomeni, da je vse, kar utegne škoditi kiču, izgnano iz življenja: sleherni izraz individualizma (zakaj sleherni razloček je pljunek v obraz smehljajočemu se bratstvu), vsakršen dvom (zakaj kdor začne dvomiti o malenkostih, bo konec koncev zdvomii nad življenjem kot takim), posmeh (zakaj v kraljestvu kiča je treba vse jemati smrtno resno), pa tudi mati, ki zapusti družino, ali moški, ki ima raje moške kot ženske in s tem ogroža sveto načeto >Ljubiti in množiti se!-. S tega zornega kota imamo lahko tako imenovani gulag za nekakšno higiensko jamo, kamor totalitarni kič meče svoje odpadke« In kot kaže ima bodočnost celo nek skupni imenovalec. O tako imenovanem »bratstvu« med ljudmi govorita celo tako nasprotujoči si kvazi-stroki kot sta astrologija in umetnostna kritika. V Vodnarjevem obdobju (new age), v katerega vstopamo, preroki napovedujejo, da naj bi svet preplavil nekakšen prijateljski duh med ljudmi vseh ras. V zadnjem času pa se tudi v najuglednejših umetniških revijah (kot je recimo Art Magazin), pojavlja veliko število člankov, ki trdijo, da dve umetniški gibanji — ameriško in evropsko — prihajata skupaj in da bo dominantna smer v umetnosti 90-tih kič. In kič pomeni popularno kulturo. To (kič ali popularna kultura) naj bi bila tudi vodilna smer v umetnosti naslednjega desetletja. Zanimivo je pogledati, kako si predstavljajo te klico-nosne elemente kiča na evropskih in ameriških tleh. Kič evropskega tipa naj bi se malo razlikoval od njegovega sorodnika preko Velike luže. Takole to pojasnjuje nek galerist z njujorškega Broad-waya: »Amerika namreč nima dolge zgodovine, nima kulturnih, zgodovinskih, religioznih korenin, zato ameriški kič temelji na popularnih ikonah kot so Michael Jackson, revija Playboy ali Cocacola. Prav nasprotno popularna kultura Evrope implicira dejstvo obeh svetovnih vojn, šla je skozi kataklizme političnega in ideološkega totalitarizma, ima korenine, ki temeljijo v velikih zgodovinskih dogodkih. Evropski umetniki se torej vedno lahko vračajo na stare vzore, na tradicijo. Mladi ameriški umetniki te možnosti nimajo, razen referiranja na VVarhola, Pollocka, Johnsa, saj je ameriška ideološka tradicija zelo preprosta: demokracija-kapi-talizem. Torej, če se ukvarjaš s kičem, je pomembno tudi, kakšno podlago imaš. In Evropa pobira gradivo za ustvarjanje tudi iz tistih zgodovinskih obdobij, ki niso bila najbolj -srečna-. Toda sedaj smo stopili v dobo, ko se Vzhod in Zahod zbližujeta in povezujeta.« Takšna idealizacija razmerij, ki nam jo kič ponuja, je daleč od akta ustvarjalnosti, saj idealiziranje ni sanjarjenje, temveč prej ideologiziranje. Le s sanjami zares ustvarjamo, medtem ko z ideologijo zgolj razstrejujemo in uničujemo. In ko smo takole pohajkovali po Bledu tistega sončnega dne in si beležili vtise, so bili naši odzivi največkrat samo cinični. Samo takšni pač, kakršne je kič od nas tudi pričakoval. In mi smo mu naivno nasedali. Kič uspešno ohranja pozicijo status quo, ker deluje na človeški duh kot reklama. S kakršnimkoli čustvenim odzivom se njegovo poslanstvo samo še bolj osmisli. Množice idealističnih idej postajajo vse številčnejše, idealizirana okolja vse obširnejša. 10 PRAKTIČNI POSTOPKI PONOVOLETNE FELINOFOBIJE Г H KONSTRUKTIVEN PREDLOG: ZA REFORMO ŠOLANJA MILIČNIKOV Strah pred mačkom oz. sovraštvo do mačka (felinofobija) je pogost pojav predvsem okrog novega leta. Gre seveda le za dele širšega pojma felinofobije, namreč za alkoholno felinofobijo, katere praktični cilj je preprečevanje in zatiranje alkoholnga mačka. Štirinožne mačke bomo zaenkrat pustili kar pri miru, z Iva-nom-Matijo Mačkom pa bo tako ali tako prej ali slej opravil čas. Alko-maček je stanje, ki ga povzroči uživanje alkohola v velikih količinah, pojavi pa se praviloma naslednji dan. Kaže se kot slabo razpoloženje, glavobol, omotičnost, težko dihanje (pred-sem, če smo užitke ob uživanju alkohola dopolnili še s kajenjem), pekoč ali nelagoden občutek v želodcu, prebavne motnje in nasploh zmanjšana pripravljenost za aktivno sodelovanje v procesu socialistične graditve. Postopke za preprečevanje in zatiranje mačka delimo na tri skupine, ki jih lahko po potrebi tudi medsebojno kombiniramo: 1. preventivni ukrepi (izvajamo jih pred začetkom zapijanja) 2. interventni ukrepi (izvajamo jih med zapijanjem oz. v fazi ustrezne opitosti) 3. kurativni ukrepi (izvajamo jih po zapijanju, ko je maček že nastopil). Z ustrezno prehrano pred in med uživanjem alkohola lahko v veliki meri preprečimo mačka, ima pa še to dobro lastnost, da nam omogoči použitje večjih količin alkohola ob manj izraženih posledicah. Pred in v prvi fazi zapijanja je zato priporočljiva izdatna in uravnovešena prehrana, ki naj bo čimbolj bogata z visoko-vrednimi beljakovinami, vsebuje pa naj tudi dovolj drugih hranljivih snovi in mineralov. Že pred zapijanjem je priporočljivo zaužiti nekoliko več vitamonov kot običajno.— priporočam vitaminske preparate kot Oligovit, Minervit ipd. (tablete) ali multivitaminske napitke (Cedevita, Vitanova ipd.), poleg tega pa še dodatne količine vitamina C. Taka vitaminska preventiva pospešuje presnovo alkohola in dodatno vzpodbuja tek. Če ste nagnjeni h glavobolu, je že pred ali med zapijanjem priporočljivo pogoltniti Aspirin ali kako po- Da ne bo pomote: gre za moško jajce, tudi testis ali modo imenovano, ker pa so radovednim mladim nevednežem najbrže bližji domači, ljudski izrazi, jih bom uporabljala še naprej z dodatnim strokovnim pojasnilom Jajce je parni organ (vsak normalen moški ima dve), ki služi razmnoževanju, saj v njem zasedajo semenčice (spermiji). To so mikroskopsko majhne moške spolne celice, ki so načeloma namenjene oploditvi ženskih spolnih celic, iz česar v ugodnih razmerah nastane (po cca 9 mesecih) novorojeno človeško bitje, imenovano dojenček oz. otrok. Pri ustreznih dražljajih, ki privedejo do spolnega vzburjenja, potujejo semenčice po semenovo-du v kurac (moški spolni organ, penis, falos), v katerem nekaj časa ostanejo, razen če pride do spolnega vrhunca (orgazma). V slednjem primeru kurac zapustijo, obstaja pa več možnosti, dobno sredstvo proti bolečinam, (če ga le želodec dobro prenaša), močnejša sredstva (npr. Op-talidon, Plivadon in resnejše analgetike) pa odsvetujem, ker zmanjšujejo odpornost proti negativnim vplivom alkohola. Nekateri izkušeni felinofobi priporočajo pitje olja (najbolje olivnega, cca 1 dl) kako uro pred začetkom intenzivnega zapijanja, kar je sicer učinkovito, a se mnogim gnusi. Paziti je treba tudi na vrstni red pijač: praviloma gremo od grenkejših k slajšim, od manj k bolj aromatičnim, od šibkejših k močnejšim, kar pa ima tudi izjeme. Začnemo z aperitivom (močnim naravnim žganjem ali grenkim likerjem), nadaljujemo s pivom, pa s suhim vinom, nato pridejo težja, slajša in peneča vina, za konec pa lahko še sladek liker (ki je ponavadi precej problematičen). To velja za pitje pred in ob hrani, kasneje se po možnosti osredotočimo na eno samo pijačo, najbolje vino, ki naj ne bo preveč žveplano, mešamo ga lahko tudi s slatino ali sodavico. Praviloma po pitju vina ne smemo preiti na pivo, če pa že, »presekajmo« s Šilcem dobrega močnega žganja. Kava in pravi čaj (pa tudi cola) sta med zapijanjem priporočljiva le v zmernih količinah, saj navidezno čilost drago plačamo s še hujšim mačkom drugi dan. Če nastopi alkoholna utrujenost, je priporočljiva kaka krepka juha (goveja, paradižnikova, kisla, čebulna, golaževa, fižolova ipd.), ki bo dobrodošlo krepčilo tudi drugi dan, ko ne bomo najbolj razpoloženi za trdo hrano. Prave čudeže dela tudi »Prairie oyster«, ki ga pripravimo takole: gostemu paradižnikovemu soku ali redkemu catchupu dodamo kapljico vinskega kisa ali limonovega soka, sol, poper, po želji tabasco in vvorchester omako, in nalijemo to zmes za prsti visoko v kozarec; na to previdno položimo svež rumenjak (ne sme se nam razliti, če že, pa tudi nič hudega) in prilijemo na vrh za prst olivnega olja. Zraven obvezno ponudimo kozarec vode (po možnosti mineralne, najbolje Do-nat Mg). Stvar se pije na eks in poplakne z vodo. Zanesljivo deluje tudi v primeru, da pripravi uži- kam iz njega pridejo. Pri normalnem spolnem odnosu med moškim in žensko (heteroseksualni genitalni seks) gredo v pizdo (ženski spolni organ, vagina, nožnica). Pri drkanju (masturbacija) gredo v prazno in praviloma povzročijo določeno ponesnaženje (polucijo) neposredne okolice. Pri fafanju (oralno-genitalni seks) gredo v usta. Pri fukanju v rit (analno-genitalni seks), ki je pogosto predvsem med pedri (moškimi homoseksualci), gredo jasno v rit. Jajce je torej mesto, kjer se začne tisto, česar imajo neizživeti fukači poln kurac, kar onesnažuje okolico drkačev, česar imajo do-jebanke polno pizdo, pedri z ustreznim položajem polno rit, fa-fači in fafačice pa poln gobec. Pot delegacije iz jajca je tako pri kraju. Kunigunda Jebovšek dipl. biologinja in seksolog/nja valca k bruhanju. Za manj hude primere je priporočljiva »Nikola-ška«: v manjši kozarec za konjak nalijemo malo vinjaka, konjaka ali armagnaca, kozarec pokrijemo z debelejšo rezino limone, nanjo vsujemo žličko sladkorja v prahu in malo fino mlete kave. Konzumi-ra se tako, da se poje limona s kavo in sladkorjem vred in poplakne z vsebino kozarca. Pri kurativi moramo poskrbeti, da dobimo v telo čimveč vode, saj alkohol človeka izsuši. Priporočljive so mineralne vode, zdravilni čaji (za želodec, jetra in čiščenje organizma), po možnosti z medom in limono, ter seveda krepka vroča juha. Ker se klin s klinom zbija, je dobro na tešče pogoltniti Šilce žganega (najboljši je brinjevec ali encijan) in ga poplakniti s hladnim pivom, ali pa si pripraviti »Bloody Магу« v kozarec damo Šilce vodke (lahko jo zamenjamo tudi z ginom, grappo ali tekilo) ščep soli, žličko limonovega soka, po želji poper, tabasco in vvorchester omako in kocko ledu, zalijemo s paradižnikovim sokom in zataknemo za rob kozarca vejico sveže zelene (Lahko tudi luštreka ali peteršilja). Po »aperitivu« je priporočljivo vsaj kaj malega pojesti, popiti kaj ne- U našem prejšnjem, tretjem po redu iz serije novih in sodobnijih Militarističnih koti-čaka naglasili smo problem vse bolj učestalog pojavljanja subverzivne aktivnosti proti oboroženih snaga, koje se javljajo v našem društvu v najbolj različnih vidih, od aktiv-nog nasprotovanja in specijal-nog rata, pa do pasivne rezi-stencije, bilo direktno proti JNA in zasnove SLO in DSZ, bilo v tubtilnijih oblicih, koje težko razkrinkati in suzbiti. Baš kar se toga tiče javnost igra veliko ulogo, ali pošto je često zavedena od destruktivnih elemenata v javnih glasilih, pa čak v politici, posebno takozvani alternativni, katera prividnim humanizmom vara široke narodne mase s ciljem steči kar največo pot-poro v društvu, pa s tega tudi alkoholnega in iti nazaj spat. Vitamini tudi v tej fazi pomagajo, kava in tablete proti bolečinam pa pridejo v poštev samo v nujnem primeru. Za tak slučaj je priporočljiv tudi »Alka-selzer« (šumeče tablete, ki se dobijo v tujini), ki ga lahko improviziramo sami: v kozarcu hladne vode raztopimo tableto aspirina in žličko »citronke«, dodamo žlico sode bikarbone in takoj popijemo. Proti nelagodju v želodcu pomaga »Samarin« (prašek, dobi se v tujini), ki ga improviziramo tako: žličko vinske kisline v prahu raztopimo v kozarcu hladne vode, dodamo enako količine sode bikarbone in takoj popijemo. Če je le mogoče, si privoščimo izdaten zasluženi počitek. Ker se pri mačku kljub utrujenosti pojavi nespečnost, priporočam kako naravno sredstvo za pomiritev (čaji, baldrijanove kapljice ipd.), nikakor pa uspavalnih tablet! Dober zeliščni pripomoček za počitek pri mačku je tudi Cannabis sati-vae var, Indicae folium (list znane indijske trave, ki pa se dobi le pod roko oz. na črno), ki ga pokadimo z globokimi vdihljaji. Srečno novo leto in uspešnega »psa« vam želi jacks PIŠE IN UREJA: GENERAL RAZVODNIK RATOBOR JURIŠEVIČ sama poprima negativno in destruktivno ulogo, i ne zavedajoči se tega pogubnoga dejstva. Svaki svesni državljan SFRJ trebao bi da se užasava potporom, katero je slovena-čka javnost dala špijunima in tobožnim stručnjakom s področja SLO in DSZ, od kojih neki čak ni vojsko niso služili, a ujedno zoperstavili se legal-nom in zakonitom delovanju bezbednostnih službi te voj-nom pravosodju, katero je sasvim precizno odredilo či-njenice krivičnih postopkov četvorice politički spornih gradana (med njimi čak enega vojnog lica). Direktnemu in indirektnemu delovanju stra-nih obveščevalnih službi te domačih kontrarevolucionara treba zahvaliti za vse večo infiltracijo negativnih elemenata celo v jedinice JNA, čemu se treba suprostaviti vsemi legalnimi, pa čak nekoliko sporni- Pravzaprav je v času mode reformiranja šolskega sistema noro govoriti še o eni, tokrat najnovejši reformi. Sprememb, takšnih in drugačnih, je že toliko, da je moda spreminjanja postala navada. A vseeno, k pisanju tega predloga o reformi šolanja miličnikov me je vzpodbudilo nesramno in pogostokrat do skrajnosti omejeno pisanje (pretežno slovenskih!) novinarskih pisunov o raznih ekscesih, npr. o »primera Muževič«, ki opisuje herojsko dejanje požrtvovalnega miličnika kot nasilništvo, ali še huje, kot zločin. Spomnimo se samo, koliko poguma in srčnosti je bilo potrebno za obvladovanje pobesnelega karateista (v prostem času se ukvarja s politiko) Muževiča, ki je s krvavo podplutimi očmi in pijanskimi psovkami napadel telesno in umsko šibkejšega pripadnika organov za notranje zadeve, tov. Petka. Pozabljamo junaštva; še več, celo tako resen in ugleden časopis, kot je mariborski Toti list, je začel udrihati po ugledu naših miličnikov (25. 11. 89, faksimile članka Šamari pijanog miliciona-ra). Vprašal bi vas, kdo so pravzaprav ti protidržavni elementi, ki poskušajo oblatiti delovanje organov za zaščito javnega reda in miru, in poskušajo označiti herojstva naših miličnikov kot zločinska dejanja? Kdo so pravzaprav tisti, ki trdijo, da je podaljšana roka zakona samo nespretno narejena proteza? Kje so vsi tisti takrat, ko je čas za spremembe, reforme, nove predloge in ideje? Skrivajo se za novinarsko imuniteto in pridejo na plan le takrat, ko napihnejo kako nepomembno stvar do skrajnih meja — in se sploh ne zavedajo rušilnih posledic svojih dejanj. Čas bi že bil, da take zbezamo iz njihovih skrivališč, ker v naši napredni demokratični družbi ni prostora za te izkrivljence! Skrajni čas je že, da z boljšim vzgojno-izobraževalnim sistemom šolanja miličniških kadrov zapremo usta takim in drugačnim demagogom, in popravimo v nebo vpijoče krivice in žaljiva mnenja o mentaliteti ljudi, ki so v bistvu še edini preostali nosilci idej revolucije, bratstva in enotnosti, enakopravnosti vseh pred zakonom — skratka vsega, kar nam je sveto in zapisano v Ustavi SFRJ. In skrajni čas- bi že bil, da dvignemo nivo SUPkulture z obrobnih pozicij, kjer je tako dolgo čemela prezrta, poniževana in razžaljena, da jo, skratka, dvignemo v žarišče kulturnega in političnega dogajanja, kamor po vsej pravici, skupaj z enotami JLA, tudi mi sredstvi, ker kadar je v pitanju sigurnost naše zemlje ni čas za moraliziranje in juri-stičke diskusije, več za akciju sa svim sredstvima, kajti domovina je ena, svima nama dodeljena, kako je zapisao pesnik, pa je treba braniti vso žustrino. Teška ekonomska in politi-čka situacija v kojoj se nahaja naša zemlja, odlično je goji-šte raznoraznih elemenata, kateri svojom rušilnom sna-gom negativno deluju na dalj-nji razvitak in procvet svobode, demokracije, suverenosti, revolucijonarnog bratstva in jedinstva naroda in narodnosti SFRJ, te nezavisnosti in sigurnosti naše zemlje, kojih najbitniji faktor predstavljajo enotne, jake in svestrano osveščene oborožene snage. Suzbijanje takšnih elemenata mora da gre v korak z odločnimi merami za izhod is krize, kajti le tako bo omogučen spada. Na žalost pa so med nami še vedno raznorazni antielementi, ki nasedajo prozornim proizvodom propagande podle kapitalistične ideologije (npr. nekakšnim idejam »civilne družbe« — le kaj naj to pomeni?). Torej, da ne bomo dolgovezili (kot se med civili še vse prerado dogaja), preidimo k bistvu: spremembi pedagoških postopkov pri vzgoji in izobraževanju naših upov za izhod iz krize, v kateri smo se znašli po krivdi njihovih zagrizenih zatirancev in dol tlačiteljev. Konstruktivno predlagam sistem šolanja, na koncu katerega bi miličnik dobil določen akademski naziv, pač glede na stopnjo njegove izobrazbe in nivo SUPkulture. Splošne akademske stopnje bi miličniki dosegali z opravljanjem sledečih izpitov: 1. za športnega miličnika A (angleška šola — poslušnost); 2. za športnega miličnika B (kot pri ŠM A in preizkus napada in obrambe, strelomirnosti, sledenja, prinašanja-aportiranja predmeta); 3 za službenega miličnika 1. stopnje — SM 1 (izpit ŠM B plus aportiranje preko ovir in ohlajanje markerja); 4. za službenega miličnika 2. stopnje — SM 2 (druga težavnostna stopnja ISM); 5. za služnostnega miličnika 3. stopnje — SM 3 (najtežja stopnja ISM). Specialci naj bi si posebne akademske naslove zagotovili z naslednjimi izpiti; 1. za miličnika-slednika (SMS) ; 2. za lavinskega miličnika (SLM — za boj na posebno spolzkem terenu!; 3. za miličnika-vodnika slepih (SMVS). Miličniki-specialisti imajo priznano najvišjo splošno akademsko stopnjo (SM 3), vendar jim ni potrebno opravljanje izpitov za SM 1, 2 in 3. Ker nam za tako zahteven program šolanja zaenkrat primanjkuje usposobljenih kadrov, si lahko za prvo silo pomagamo s strokovno literaturo, ki se dobi v vsaki boljši knjigarni: Miličnik v hiši, Miličnik — moj prijatelj, Priročnik za vzrejo in nego mladega miličnika, 400 nasvetov za prijatelje miličnikov, Šolanje obrambnega miličnika, Značilne bolezni mladih miličnikov, Vse o miličniku itd. STOPIMO SKUPAJ IN POKAŽIMO ZOBE! vaš zvesti bralec Peter Karetnik Pod Pajkarijo 92 62302 Zg. Pendrek dalnji razvoj in napredek našega društva. Makar so pred nami prezni-ci, kadar se obično slavi in privremeno pozablja poteško-če, katerimi smo okroženi, nalagam umesto vežba za sa-mostalno ponavljanje in uvež-bavanje stalno spremnost in v prazničnih dnevih, kajti sma-njena budnost je idealna prilika za protivničke snage da dodatno destabilizirajo našo zemljo in društveni poredak v njej. Obenem iskreno čestitam vsem lojalnim državljani-ma, delovnim ljudima in obča-nima dan JNA, te želim sretno in uspešno novo godino 1990, kako na planu lične sreče in zadovoljstva, kako i kar tiče red, mir in sigurnost, o čemu bo izmed ostalega, govor tudi v sledečem, petom po redu iz naše serije novih, sodobnijih Militarističkih kotičkov. BIOLOGIJA ZA MLADE RADOVEDNEŽE POT IZ JAJCA MILITARISTIČNI KOTIČEK 11 шшз Na podlagi Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in svoboščinah Organizacije združenih narodov, kakor tudi 81. in 82. člena Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ 77/88) ter 14. in 15. člena Zakona o tujih vlaganjih (Ur. list SFRJ 77/88) sklepajo državljani_______ (ime in priimek, naslov) POGODBO O USTANOVITVI DRŽAVE Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO Ime in sedež države 1. člen S to pogodbo državljani ustanavljajo državo z omejeno odgovornostjo, katere ime se glasi ________________________ (vstavi ime države). Skrajšano ime države se glasi Sedež države je v (vstavi predlagano glavno mesto). Državne simbole in njihovo uporabo bo odredil parlament. Država lahko ustanavlja svoje konzulate in predstavništva na območju planeta Zemlje. Predmet poslovanja države 2. člen Dejavnosti države so: (vpisati dejavnosti v skladu z Odlokom o enotni klasifikaciji dejavnosti — Ur. list SFRJ, 34/76, 62/77, 70/80, 72/80, 77/82, 71/83, 68/84, 76/85, 28/86 in 72/86) Nominalni kapital in delež državljanov 3. člen Nominalni kapital znaša__________ (vstavi znesek v ustrezni valuti). Osnovne vloge državljanov znašajo _________________________ Osnovne vloge državljani vplačajo ob ustanovitvi države v gotovini ali v gotovini izraženih stvareh ali pravicah. Začetek in trajanje države 4. člen Država pridobi pravno in poslovno sposobnost z vpisom te pogodbe v sodni register. Trajanje države časovno ni omejeno. V 6. členu te pogodbe imenovali predsednik je pooblaščen, da opravlja vsa pravna dejanja v zvezi z ustanovitvijo in vpisom države v sodni register. Stroški, ki nastanejo v zvezi s tem, bremenijo državo. Poslovno leto države se časovno ujema s koledarskim letom. Organi države 5. člen Organi države so parlament, vlada in predsednik. Predsednik države 6. člen Državljani izberejo predsednika in poslance za parlament na osnovi splošnih, tajnih in neposrednih volitev, ki se izvršijo vsako četrto leto po vpisu države v sodni register. Predsednik države zastopa in predstavlja državo brez omejitev. Imenovan je za dobo štirih let. Pogoji in način imenovanja predsednika in njegova pooblastila bodo opredeljena v ustavi in zakonih države. Parlament 7. člen Na podlagi vplačane osnovne vloge ima vsak državljan pri volitvah predsednika in pri volitvah v parlament en glas. Parlament je sklepčen, če je prisotnih ali zastopanih več kot polovica poslancev. Če se posamezni poslanec ne more udeležiti zasedanja parlamenta, lahko odloča pisno. Parlament veljavno odloča z navadno večino glasov vseh poslancev, ki so prisotni oziroma zastopani na zasedanju, razen za primere, za katere ta pogodba določa odločanje z referendumom vseh državljanov. Parlament je pooblaščen, da: — sprejme oziroma spremeni ustavo države, — sprejme druge zakone, — imenuje vlado, — odloča o delitvi in uporabi dohodka in pokrivanju izgube, — sprejme letni obračun, — odloča o spremembah organiziranosti, — odloča o povečanju in zmanjšanju osnovne glavnice, — odloča o drugih vprašanjih, predvidenih s to pogodbo ali z ustavo države. Poslanci bodo na zasedanju parlamenta sprejeli ustavo države najpozneje v roku dveh mesecev od ustanovitve države. Delitev dobička 8. člen Dobiček, ki pripada državljanom na podlagi sklepa parlamenta, se med državljane razdeli v sorazmerju z vplačanimi osnovnimi vlogami v osnovnem kapitalu. Poslovni deleži 9. člen Poslovni deleži se določajo glede na višino prevzete osnovne vloge. V načelu so prenosljivi, deljivi in se lahko podedujejo. Letni obračun 10. člen Konec vsakega poslovnega leta sestavi država letni obračun v skladu z zakonom, predsednik pa sestavi poslovno poročilo. Z vsebino letnega obračuna in poslovnega poročila je treba nemudoma seznaniti vse državljane. Vsak državljan ima stalno pravico vpogleda v poslovne knjige in dokumente države. Dodatna sredstva 11. člen Država sme zbirati dodatna sredstva, ki so potrebna za njeno delo, s povečanjem nominalnega kapitala, z vpisom novih vlog ali z razpisom obveznic. Prenehanje države, odpoved državljana 12. člen Državljan lahko v roku 6 (šestih) mesecev pred iztekom poslovnega leta poda odpoved. Odpoved se mora poslati s priporočenim pismom predsedniku države, ki mora o tem na krajevno običajen način obvestiti vse ostale državljane. 13. člen Če v roku 3 (treh) mesecev od vročitve pismene odpovedi manj kot polovica državljanov izjavi, da država še nadalje obstaja, država preneha. Država preneha tudi, če odstopijo vsi državljani. Ustanovitveni stroški 14. člen Vsi stroški, ki so potrebni za ustanovitev države, so stroški države. Reševanje sporov 15. člen Morebitne spore, ki bi nastali v zvezi s to pogodbo, bodo državljani skušali rešiti sporazumno. Če do sporazumne rešitve spora ne bo prišlo, bodo državljani spor predložili v reševanje mednarodni arbitraži v Haagu. Končne določbe 16. člen Ta pogodba je sestavljena in podpisana v ---------------- izvodih, od katerih prejme vsak državljan po en izvod, ostali izvodi pa so namenjeni potrebam ustanovitve, registracije in arhiva države. V_______________________________ (kraj in datum) Podpisi ustanoviteljev: Minimalno navodilo za ustanovitev države z omenjeno odgovornostjo V zvezi z ustanovitvijo države z omejeno odgovornostjo je treba opraviti naslednje korake: — pridobiti pisno soglasje izvršnega sveta skupščine občine ali mesta, ki je predvideno kot glavno mesto države; — skleniti pisno pogodbo o ustanovitvi države; — na banki skleniti pogodbo o deponiranju sredstev; — na SDK odpreti začasni žiro račun; — vpisati ustanovitev države v sodni register; — na podlagi statističnega obrazca dobiti enotno matično šteivlko, šifro podskupine dejavnosti in šifro oblike združevanja; — na SDK odpreti stalni žiro račun; — pridobiti mnenje inšpekcijskih organov o izpolnjevanju pogojev za opravljanje vpisanih dejavnosti (ali imamo za delovanje države na voljo ustrezen prostor oziroma lokacijo, ali imamo na voljo ustrezen strokovni kader, ali so izpolnjeni geografski, klimatski in drugi strateški pogoji, ali imamo vse pogoje za ločitev zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, ipd.) PAPALAGI NAS ŽELIJO POTEGNITI V SVOJO ZASLEPLJENOST Papalagi je zbirka govorov, ki jih je napisal južnopacifiški poglavar Tuiavii Tiavej-ski. V nemškem prevodu njegovega prijatelja Ericha Scheurmana so prvič izšli v Nemčiji v zgodnjih dvajsetih letih tega stoletja. Papalagi so kritična in antropološko orientirana študija, katere namen je opisati belce in njihov način življenja. Ob branju teh govorov velja upoštevati, da so namenjeni domorodcem južnopacifiških otokov, ki so imeli do tedaj le malo ali nič stikov s civilizacijo belcev. Moji ljubljeni bratje, bil je čas, ko smo vsi živeli v temi in nihče izmed nas ni vedel za sijočo luč svetega pisma. Bil je čas, ko smo tavali naokrog kot izgubljeni otroci, ki ne morejo najti svojega doma, ker naša srca niso poznala Velike ljubezni in so bila naša ušesa gluha za božje besede. Papalagi so nam prinesli luč. Prišli so, da bi nas osvobodili iz naše teme. Privedli so nas k Bogu in nas naučili, naj Ga ljubimo. Zato smo jih častili kot prinašalce luči, kot glasnike Velikega Duha, njega, ki ga Papalagi imenujejo Bog. Papalage smo prepoznali kot naše brate, nismo jih nagnali z dežele, marveč smo kot otroci istega očeta z njimi delili našo hrano. Belci niso obupali nad nami, ko so nam razodevali svoje svete knjige, četudi smo se obnašali kot poredni otroci in se upirali njihovemu poučevanju. Zavoljo njihovih težav in bolečin, jim bomo vedno hvaležni in jih spoštovali kot prinašalce luči. Prvo, kar nam je misijonar povedal, so bile poti božje. Odvedel nas je od starih Bogov, ki jih je on imenoval »napačni«, ker naj bi pravi Bog v njih ne bil prisoten. Tako smo nehali častiti zvezde, moč ognja in vetra in iskali Boga, Velikega Očeta v nebesih. Potem nas je preko Papala-gov Bog pripravil do tega, da smo odložili ognjene palice in drugo orožje, da bi lahko živeli skupaj kot dobri kristjani. Kajti vsi vi veste, kakšna je Božja volja, njegova najvišja zapoved: »Ne ubijaj, marveč ljubi svoje brate.« Pokorno smo se odrekli orožju in od takrat so napadalni pohodi, ki so uničevali naše otoke prenehali, in vsakdo ljubi drugega kot brata. Izkusili smo, da so božje zapovedi pravilne, kajti zdaj vasi žive med seboj v miroljubnem sožitju, medtem ko prej ni bilo konca kaosu in nemiru. In četudi Veliki Bog ne živi v vsakem izmed nas, lahko hvaležno razglasimo, da se je naše življenje izboljšalo, .odkar častimo Boga kot Velikega in Vsemogočnega vladarja sveta. Hvaležno in predano poslušamo njegove modre in globoke besede, ki našo ljubezen še povečujejo in nas še bolj izpolnjujejo z njegovim Velikim Duhom. Kot sem rekel, so nam Papalagi prinesli luč, ki vžiga naša srca in polni naše čute s srečo in hvaležnostjo. Oni so dobili luč pred nami. Papalagi so vedeli zanjo, še preden so rodili najstarejši izmed nas. Toda Papalagi nosi luč le v svojih iztegnjenih rokah, da bi sijala na drugih, on sam, njegovo telo pa je še vedno v temi in njegovo srce daleč od Boga. Četudi Boga naslavlja s svojimi usti, je luč, ki jo nosi v njegovih rokah. Nič ni težje in ne polni mojega srca z večjo bridkostjo, kot da vam moram to povedati. Toda ne smemo se niti se ne bomo pustili zaslepiti Papalagom, kajti sicer nas bodo potegnili v svojo zaslepljenost. Prinesli so nam Božjo besedo, toda sami niso uspeli razumeti Njegovih besed in nauka. Razumeli so ga le z usti in glavami, ne pa tudi s telesom. Luč jih ni prežela tako, da bi jo izžarevali in osvetljevali vse okrog sebe. Luč, ki se včasih imenuje tudi »ljubezen«. Ne zavedajo se hinavščine svojih besed in ljubezni. Tako lahko tudi opazite, da Papalagi ne more reči »Bog« z vsem svojim srcem. Kadar to izgovori, naredi tak obraz, kot da je utrujen ali zelo zdolgočasen. Toda vsak belec samega sebe imenuje Božji sin in je svojo vero podkrepljuje s pisanjem. Vendar jim je Bog še zmeraj tujec, pa četudi so vsi prejeli njegove nauke in vedo za Boga. Se celo tisti, ki naj bi govorili o Bogu znotraj njihovih veličastnih koč, zgrajenih njemu na čast, Boga ne nosijo v sebi, njihove besede pa veter odpihne v veliko praznino. Pridigarji svojih pridig ne polnijo z Bogom; njihov govor je kot kipenje morja ob kleči, ne preneha in nihče ga ne sliši. To lahko rečem, ne da bi s tem izzval Božjo jezo. Mi otroci z otokov nismo bili nič slabši, kot so sedaj Papalagi. Bili smo slabi in tavali smo v temi, ker nismo vedeli za luč. Toda Papalagi so vedeli za luč, a so še zmeraj slabi in tavajo v temi. Najslabše pri tem pa je da sami sebe imenujejo Božje otroke in kristjane, in nas želijo prepričati, da so ogenj, dejansko pa so le nosilci luči. Papalagi redko misli na Boga. Le kadar nad njim besni vihar ali kadar se boji, da bo ugasnila luč njegovega življenja, le takrat se spomni, da obstajajo sile, ki so močnejše od njega in mu vladajo. Obi- čajno pa je pri njem Bog v nasprotju z njegovimi posebnimi navadami in pregrehami. Papalagi ve, da mu Bog nikoli ne bo oprostil teh pregreh, saj bi se sicer moral ponižno skrušiti na zemljo, če bi bil Bog resnično znotraj njega; kajti Papalage napolnjuje sla, sovraštvo in mržnja. Njegovo srce je spremenjeno v velik oster krempelj, dober edino za ropanje, namesto da bi bilo luč, ki premaguje temo in izganja hlad. Belec samega sebe imenuje kristjan — beseda, ki zveni kot lepa melodija. Kristjan. Ko bi le mi sami sebe lahko zmeraj tako imenovali. Biti kristjan pomeni najprej ljubiti Boga in svoje brate in šele nato ljubiti samega sebe. Ljubezen in pravilno ravnanje morata biti del nas, tako kot je kri del nas, mora biti nekaj takega kot je vaša glava ali vaše roke. Papalagi nosijo besede »Bog«, »ljubezen« in »krščanstvo« le na svojih ustnicah. Izgovarjajo jih na ves glas in pustijo, da odmevajo. Toda njihova srca in ljubezen se ne bočijo k Bogu, ‘marveč k predmetom, denarju, pohotnim mislim in strojem. Niso izpolnjeni z lučjo, marveč s pohotno željo po času in norostjo svojih poklicev. Desetkrat bolj hlepijo po obiskovanju prostorov s pseudo-življe-njem1, kot pa da bi se podali iskat Boga, ki je daleč, zelo daleč. Dragi bratje, Papalagi imajo trenutno več idolov, kot smo jih mi imeli kdajkoli, pod pogojem, da je idol nekaj, kar častite še poleg Boga in nosite v svojem srcu, kot svojo največjo dragocenost. Bog v srcih Papalagov ne predstavlja največje dragocenosti. Zaradi tega se ne pokoravajo božjim željam, marveč željam zlobnega duha. To kar vam govorim je rezultat mojih razmišljanj: Papalagi so nam prinesli sveto pismo kot predmet menjave, da bi ga zamenjali za sadje in najboljše in najlepše dele otoka. Mislim, da so zmožni, česa takega, saj sem odkril veliko umazanih grehov v njihovih srcih in vem, da nas Bog ljubi bolj kot njih, ki nas imenujejo divjake — beseda, ki poskuša priklicati podobe živali s čekani, katerim manjka duša. Toda Bog je vzel njihove oči in jih razprl, da bi spregledali. Bog je spregovoril Papalagom, da lahko živijo kakorkoli hočejo. Za vas ne bom več delal zapovedi. Potem pa so se belci pokazali v svoji pravi obliki. Oh kakšna sramota! O groza! Z donečimi glasovi in ponosnimi besedami so nam odvzeli naše orožje in z Bogom so rekli naj »ljubimo drug drugega«! In zdaj? Ste slišali grozne novice? Evropa je zaposlena s pobijanjem same sebe! Papalagi so podivjali. Ubijajo drug drugega. Vse je v krvi, strahu in grozi. Končno so Papalagi priznali, da v njih ni Boga. Luč, ki jo je nosil v svojih rokah je izginila, tema leži na njihovi poti, in slišati ni ničesar drugega kot srhljivo plahutanje netopirjevih kril in hu-kanje sov. Bratje, prežema me ljubezen do Boga in vseh vas, zato mi je Bog podaril glas, da bi vam lahko vse to povedal. Zato, da bi lahko ostali notranje močni, da nas ne bi zapeljal dobrikav in hiter jezik Papalagov. Naj takrat, ko se bodo vrnili, zakrijemo naše oči z rokami in zakričimo nanje, naj bodo tiho s svojimi kričečimi glasovi, kajti nam zvenijo kot bučanje morja in šelestenje palm ter nič drugega. Naj se ne približujejo, dokler ne bodo imeli močnih in srečnih obrazov, ter dokler iz njihovih sijočih oči, Bog ne bo žarel kot sonce. Zaobljubimo se in jim zakličimo: »Ostanite daleč proč od nas s svojimi navadami in pregrehami, z vašo slepo slo po bogastvu, ki veže roke in glavo, vašo strastjo, da bi postali boljši od ostalih, vašimi mnogimi nerazumnimi dejanji, čudnimi mislimi in znanjem, ki ne vodi nikamor, brezplodnim delom vaših rok in ostalimi norostmi, ki vam branijo spati. Mi nimamo potrebe za vsem tem, srečni smo z našimi lepimi in plemenitimi užitki, ki nam jih je Bog dal v izobilju. Ta Bog nam lahko pomaga, da ne bi postali zaslepljeni z njegovo lučjo, da se ne bi izgubili in bo zmeraj sijal na našo pot, tako da bomo lahko sledili njegovi poti in vpijali njegovo čudovito luč ki pomeni, naj ljubimo drug drugega in nosimo veliko tafola’ v naših srcih. Prevod Irena Hrast 1 Places of pseudo-life — kino. ’ Beseda v angleškem tekstu ni prevedena. 12 Živimo v času raznoraznih vizualnih medijev (televizija, video, računalniki, film), med katerimi (za zdaj) še vedno životari SUPER-8 filmski trak. Njegovo izumrtje je po moji oceni dokaj, če ne celo zelo blizu, saj bo njegovo funkcijo v celoti prevzel 16-mm filmski trak. Živimo v Jugoslaviji, česar se vsi zelo dobro zavedamo. Posebej takrat, ko prestopimo katero izmed severnih ali zahodnih meja in kupimo nek tuj izdelek (na primer tri in pol minutno kaseto KODAK SUPER-8 filma). Takrat zastane vsa poezija umetniškega ustvarjanja. Zastanejo vse scenaristične in režijske vizije, kako bo glavni akter prečkal spalnico, objel dekle in jo čimbolj erotično slekel. Zakaj? Cena tega izdelka (filma) je bolj umetniška od umetnosti. Živimo v času, ko so razni Kino klubi vse bolj brez denarja in dela, v času, ko je neodvisna (in neprofesionalna) filmska produkcija individualno vse dražja in tako tudi redkejša, v času, ko je obsne-malna tehnika vse težje dosegljiva in so zato koproducenti in producenti tudi pri amaterskem filmu nepogrešljivi. Živimo v času, ko ima že vsaka slovenska, jugoslovanska in tuja vas svoj amaterski filmski festival. • Zaradi tega prihaja do totalnega razvrednotenja kriterijev ocenjevanja filmskih izdelkov. Podelijo prvo, drugo in tretjo nagrado, posebne nagrade za scenarij, režijo, ton in kamero in še nešteto specialnih nagrad. Sledijo stiski rok, čestitke in končno vsi srečni in nagrajeni zapustijo festival. Festival. Festival, ki je bil brez publike, saj so v avditoriju sedeli zgolj avtorji prikazanih filmov, njihovi sorodniki in prijatelji ter redki novinarji. Gledalcev ne zanimajo raznorazni družinski potopisi ali infantilno simbolistični animirani poskusi prikazovanja ljubezni in seksa skozi gibanje moške in ženske obleke na postelji. Resničnih filmskih doživetij pa je premalo. Živimo v času, ko bi bilo (na videz) pametno in bolj ekonomično prestopiti v drugačen vizualen medij, a se ponovno takoj zatakne pri financiranju. Je pa tudi neumno ustvarjati v filmskem jeziku na video tehniko. Filmski jezik in video jezik sta dve popolnoma različni govorici. Dober, umetniški film ati video ne nastane z gesto nakupa videokasete »2« kvalitete. Ne! Bistvo ali eno izmed bistev še vedno obstaja montaža. »Se spominjaš Eisensteina?« Morda se bo oglasil kdo in dejal: »Kako pa Tarkovski?« S tem vprašanjem menim predvsem na njegove tako popularne dolge, nekajminutne kadre. Tehnika je res pomembna, vendar ni samo to. Saj tudi tukaj obstaja montaža, ki pogojno ni toliko mehanična (akt lepljenja dveh kosov filma na umetniški točki, določeni z zgodbo, scenarijem oziroma z režijo), kot je že vpeta v filmsko govorico konkretnega kadra (film Tarkovskega -Žrtev«, kadar goreče hiše ali uvodni kader pokrajine). Za kvalitetno nepoklicno video-ustvarjanje je vsekakor potrebna dobra, vsaj polprofesionalna oprema, od kamere do montažne mize. Bistvo je tudi filmski trak, ki je trenutno še vedno slikovno »Peterokraka zvezda je magični simbol — znak, s hmmm, Replacements, Husker Du ... te bomo vzeli. 150 000 dolarjev?- Hvala? >Oh, je že v redu. -»Samo pustimo te neodvisne, da sfurajo stvar in da tile odigrajo dvesto koncertov na leto in se pri tem razčesnejo... ko menimo, da so zreli za našo uporabo, pridejo noter za odstrel.' OK — tudi to me ne zanima. Vem, da imam potencial za veliko založbo. .. brez dvoma bi lahko prišel tja. Ampak nočem. OK. Torej, kaj je tisto, kar jaz počnem drugače... vem, kaj sem sposoben narediti. IN VEM, DA NISEM KUP DREKA! Ne bom lagal. VVarner Brothers? Ha! Vem, kaj delam. In ko izdam knjigo, ne bom z njo nikogar izmolzel. Jaz samo preskrbim — vsaj upam, da — nekaj prave komunikacije, čista zabava, moje srce na papirju. OK. Ko naredim video — naslednje leto bi rad posnel Live video — ... ne 40 minut za 20 dolarjev. Naredil bom triurni video za 20 dolarjev. In porabil vso kaseto. Cena pa ista. Hočeš Rollins video? Tukaj imaš Rollins video in porabil boš ostanek vražjega tedna, da ga boš pogledal do konca! Izdam ploščo? Ne dvajset — 40 minut bom dal gor! Ne bom nastopil na desetih koncertih, nastopi! bom na sto petdesetih koncertih!« RAJKO MURSIC PREVODI DARIO CORTESE preveč zgrešil poante). Prave doze dinamike in predvsem artikuliran tok neobrzdane energije pa ob vsem hrupu nerazločljivih tekstov s samo zvočnostjo prenašajo informacijo, povsem dovzetno našim ušesom: gre točno za tisto neubesedljivo in uporniško živo, kar rock’n’roll ohranja v srčiki mladostništva že več kot tri desetletja. Ameriški post hardkorovski rock je dobra garancija za vstop v naslednje desetletje, v katerem bi se zopet morala prebuditi Evropa — morda z impulzi z vzhoda, kjer se je sedaj marsikaj bliskovito spremenilo. Univerzalnost notranjih težav nekonvencionalnih mladcev, ki jih želi lepo urejena (saj vemo: tržna in pluralistična) družba ukrojiti po svoji meri, je garant uporniške godbe, ki se bo v svojem kriku po drugačnosti še naprej gibala med ortodoksnim straight edgeovskim racionalizmom ter anarhičnim hedonizmom. In vse to je rock’n’roll! »V kuhinji sem, obiram meso s kosti pečenega piščanca, ki sem ga našel v pečici. Sliši se fino. ne? Ja, truplo je v ponvi v svojem lastnem soku. Jem meso s kosti trupla. Ravnokar je prišlo iz pečice. Kakšna je razlika med »pečico« in »pečmi« v Auschvvitzu? Meso se scmari do hrustljavosti. Drobovina je črna in leži na dnu prsnega koša. Drobovina je dobra v omaki, a ne? Kakšna je razlika med piščančjimi jetri in jetri male punčke, ki živi tu zraven? Sem mrhovinar, ki s kosti trupla trga meso. Odtrgam si nogo in zagrizem vanjo: mišica, koža in kite ostanejo v ustih. To je »palička«. Vsi imamo radi »palič-ke«. 2tyHej, radi te imamo... stopi sem, da dobiš tole... dobro* Hej, tja pojdi! Tam je tvoj avto. V redu. Tvoja služba, tamle! I/sedi se, prosim. Hej, tule je-tvoja plača. Fu, ho-ho, tam je tista čudovita punca! <Vojna je slaba-, -Smrt ni v redu-, -Dve in dve je štiri-, -Pozimi je mraz-... in vse te politično korektne pesmi... Nič ti ne povejo! Le tiča ti izmolzejo! OK. To me ne zanima. Nimam časa za kaj takega. Ne trdim, da imam kakšno brili-jantno rešitev, ampak rokodelstvo me ne navdušuje. To lahko naredim sam, NE RABIM NEKEGA TUJCA, DA BI ME DRKAL! HVALA! OK. Zato delam to, kar delam. In to naredim, kakor sam hočem. V tem, kar počnem, sem zelo resen... ampak po drugi strani se ne jemljem preresno ... hočem reči, da sem prvi, ko se je treba smejati samemu sebi, in si rečem: -A, daj no, Rollins, obnašaš se kot stara baba!-. V redu. Ampak tisto, kar delam, vzamem zelo resno. Mislim, TO JE VSE, KAR IMAM! In to je vse, kar hočem... To je samo da počnem svojo stvar. . .« ART MOULU TREFIN FRANCOSKI EVOLUTIVNI ROCK Francoska glasbena scena, za katero se je po zatonu evropsko usmerjenega »rocka v opoziciji« uveljavil naziv »art rock«, nam je dokaj dobro znana, saj smo na koncertnih odrih lahko videli že skoraj vse pomembnejše skupine iz prvih generacij francoskega art rocka: Art Zoyd, Etron Fou Leloublan in Encore Plus Grande Za vse naštete velja iskanje samosvojih zvočnih poti, ki je pripeljalo do zlahka razpoznavne zvočnosti na medprostoru med rockom, jazzom, šansonom, kabaretom in komornimi pristopi. Tudi najmlajša generacija francoskih glasbenikov, ki se zbirajo okoli vsakoletnega MIMI festivala — le-ta je nekakšna francoska inačica naše Druge godbe — ostaja zvesta temeljnim nastavkom francoskega Art Rocka. Striktno uporabljajo francoski jezik in se s svojo tekstualno platjo naslanjajo na šanso-njersko tradicijo, ki pa jo s sodobnejšimi glasbenimi prijemi transformirajo v nekakšno »dobro premleto umet- nost«. Art Moulu sicer svoje korenine vlečejo neposredno iz Eston Fou Leloublan, saj je krmilo zvočne plati njihovega delovanja prevzela članica razpadlih Estron Fou, Jo Thi-rion, vseeno pa se od njih v svojem kabarejskem nastopu dovolj razlikujejo — predvsem po zaslugi pevca in avtorja tekstov, Mauricea Otta Art Moulu so se zbrali leta 1984, od takrat pa se je v zasedbi zvrstilo že nekaj glasbenikov. Njihov repertoar nam ponuja romantične satire, ironične žalostinke in humorne izpade na temo sodobnih traparij na mikro in makro ravni. V glasbi pa se venomer konfrontirata zvočnost in tekst v nameri, da bi naredili več kot pesem. Zato jih je Fred Frith ocenil kot predstavnike francoske evolutivne glasbe. Bistveno pa je, da se Art Moulu pri svojem početju zelo zabavajo, tako da se jih vsekakor splača videti na odru, in to se je zgodilo 24. novembra v ljubljanskem klubu K 4. Francoski burkeži so v kratkih napovedih povedali, o čem bodo peli, naslove tekstov pa so prebrali v slovenščini, kar je seveda izzvalo salve smeha. Norčujejo se iz politike, show-bussinessa, manipulacij, ogorčeno se zafrkavajo iz našega časa, pa tudi iz dobre in stare ljubezni, ki nekako ne najde več prave linije . . .Odlikujejo jih tudi zbadljivost, inteligenten pristop k nastopu in artikulacija na robu kaotičnosti. Ponudba dodobra sesekljane umetnosti je povsem zadovoljila peščico stalnih obiskovalcev art rockovskih prireditev, pa tudi množica plešočih nadobudnežev, ki so v K4 prišli po svojo tedensko porcijo glasbene telovadbe, se nad dogajanjem na odru sploh ni pritoževala, prej nasprotno. Kako pa tudi ne, ko pa so Art Moulu s svojimi ka- barejskimi štosi in duhovito sproščenim nastopom povsem spreobrnili siceršnjo zvočno nedostopnost tovrstne francoske inačice rocka v opoziciji. Morda pa tudi ritmično zahtevno strukturirana glasba z neštetimi bliskovitimi prehodi in preobrati ter s skrajno artikulirano zvočno dinamiko vendarle ni tak električni bav-bav, ki ga ne bi moglo prenesti nič hudega sluteče uho ... Saksofon, klaviature, bobni in petje so zvočni momenti, ki povsem zadostijo potrebi po raznolikosti, pri čemer je treba posebej omeniti izreden tolkalski (tudi melodičen!) prispevek bobnarja Jean-Fran Jeana, ki se je očitno veliko naučil pi Gougiouju Chenevi-erju (ex Etron Fou). Navezava na kabarejsko in šanso-njersko tradicijo je pač še enkrat pokazala možne neorto-doksne poti druge godbe. Zaradi delovanja tovrstnih zasedb se nam za nadaljnje dogajanje na Drugi godbi zares ni treba bati! Rajko 14 Studia humanitatiS Ivan BORŠTNER naroča zbirko STUDIA HUMANITATIS že od prvega letnika. PRIDRUŽITE SE MU ! Naročila na 5. letnik sprejema Založba ŠKUC, Ljubljana, Kersnikova 4, telefon (061) 329-655. nu-d 12. in 14. uro. Reah/n.-, КЖ1М lABACtNSC. fotogrol4a McAo KRESI j^ASKAR. Oblikovanj Rojko VIDRIH, tisk- ROGAČ, Ljubljana -» ° P П5 P ~ *ŠS*| ^ P Cc< P O cž N< (o С-Ц a •nD S P 00 Сђ 3 . o »rt Ч#