Aleksandar Ristovic
Prodajalke ljubezni
i.
Z mano je poljski delavec v blatni obutvi, gleda vstran, šteje denarce.
Fant se ogleduje v zelenem ogledalu, iz ogledala v njega gledata dve poljski miši.
V obraz mi piha zrnca pšenice, pod pazduho mi polaga travno bilko.
Gosenica je na mizi,
orodje za delo na polju v kotu sobe,
brisača in lavor
ob postelji.
Na postelji sedi moj poljski delavec. Z eno roko pestuje drugo roko.
II.
Z mano je železničar v uniformi železničarja, s piščalko in uro, z železničarsko kapo.
Govori o vlakih, o ekspresnem in pospešenem, omenja dekle, ki jo je pustil na vlaku.
Preden leže, ugasne svetilko. Zunaj je sneg pomešan z električnimi iskrami.
Ko spi,
me drži za obe joškici, nosi volnene nogavice, iz vsake mu štrli po en prst.
Zjutraj teče čez železniške tire. Izgubil je kapo. Našel je kapo.
III.
Z mano je pesnik, pripit, debelorit; sprašuje, kje je stranišče, smeji se v stranišču.
Z eno luknjico v enih sencih, z drugo luknjico v drugih sencih.
Videti je predpotopen in skoraj je neviden, pri tem uporablja stare trike.
Od nekje poznam trik z želvo in tudi druge trike
z želvami na porcelanastem krožniku.
Potem me pofuka iz malih možganov, ne poljubi me niti enkrat in skoraj se me ne dotika.
IV.
Z mano je gobezdalo, gobezda o čemer koli, gobezdanje je način, da ne vidi ničesar okrog sebe.
Ne lavorja z rdečimi in modrimi vrtnicami, ne žabice v lavorju z dvanajstimi drugimi žabicami.
Niti mojega levega ramena, niti mojega desnega ramena, niti mojih lic,
narejenih iz strjenega pudra.
Niti tiste stvari, niti tiste druge stvari. Medtem ko gobezda, pozabi, zakaj je sploh prišel.
Položila sem mu prst pod jezik,
moj prst je ostal v njegovih ustih.
V.
Z mano je vojak v ponošenem šinjelu, v roki drži jabolko, jabolko polaga na mojo posteljo.
Ima madež na levem licu, prilepil je madež na moje desno lice.
Obrnjen k oknu gleda zgradbe v novem naselju, smešno brezo pred dvanajstnadstropnico.
Ob postelji so sezuti skornji, na naslonjalu stola opasač.
Išče denar po vseh žepih, potem ga končno najde, večkrat ovitega okrog svinčnika.
VI.
Z mano je Jezus, tanek kot drevesce, ne premika se, lebdi nad predmeti v sobi.
Prišel je s polja,
prisel je iz sosednje krčme,
prišel je iz cerkvice s poljskim straniščem.
Nosi očala z nevidnimi okvirji, stekla v njih so kot dve kaplji vode.
Slekel si je kavbojke, ne nosi spodnjega perila. Ob meni leži v pisanih nogavicah.
In potem mi bere iz neke knjige. Dolgolas je Jezus, dolgonos, to se razume.
VII.
Z mano je profesor, ki se izdaja za nekoga drugega, včasih je obrtnik, včasih cvetličar.
Včasih je tisti, ki je pobegnil iz okrožnega zapora, včasih "mali" na kakšni od trgovskih ladij.
Včasih je knjigovodja,
V '1	V ■ 1	v v •
včasih svečenik iz soseščine, včasih ulični prodajalec obskurnih predmetov.
Včasih je čistilec v svetli sodniški dvorani, včasih lekarnar obseden z družino.
Ampak poznam jaz profesorje po vonju kolonjske in seveda po spodnjem perilu z modrimi in roza črtami.
VIII.
Z mano je čarovnik, nosi ptičjo kletko, po kletki se kotalijo kovinske krogle.
Ima čarovniško palico, ima pobarvane prste, kot pribor za pisanje uporablja gosje pero.
Z mene
slači obleko po koščkih. Čisto narahlo se jih dotika s tisto paličico.
To, kar dela meni, dela tudi sebi, potem sva končno gola v okrogli postelji.
Ko mu uspe tisto,
kar uspe tudi drugim,
začno kovinske krogle proizvajati zvok,
podoben ptičjemu čivkanju.
IX.
Z mano je mečevalec, oborožen s tankim mečem, z mečem kot z želom prebada namišljenega nasprotnika.
Njegov obraz je skrit za temnim viziijem, vame gleda skozi ozke {pranje v vizirju.
Moje lice zaznamuje z majhno brazgotino; govori, kot bi med spanjem govoril o dialektiki mečevanja.
Potem se ljubi v popolni opremi, z jekleno čelado in v jeklenem oklepu.
Moje telo je hladno od dotika kovine. Kar naenkrat začutim potrebo, da bi spregovorila v heksametrih.
X.
Z mano je debelokurčen bogataš, nosi zlat nakit: prstane in uhane.
Obseden je z duhovi, ko pri večerji pijeva vino, se včasih v temi njegovi zobje zableščijo kot nakit.
Obseden je tudi s svojim bogastvom: z zemljo in konji, bančnimi transakcijami.
Podarja mi revolver, popolnoma nabit,
z ročajem, okrašenim z mojima začetnicama.
Iz ust mu kaplja večerno vino, kapljajo zlatniki na prsi in narasel trebuh.
XI.
Z mano je menih, z molitvenikom in rožnim vencem, oblečen je v temno, tu in tam ima na obleki bel madež.
Medtem ko gleda v tla, iz tal rastejo stebelca, naju žgečkajo v nožne prste, se ovijajo krog najinih kolen.
Splošno občutenje pobožnosti traja ves čas; pod kuto je človek iz kmečkega mesa in krvi.
Delam tisto, kar zahteva, za kruh in sol, za križec iz železa, za stekleničko vina.
In potem se on obleče v oblekico iz navadnega platna, po licu pa mu polzi božja solza.
XII.
Z mano je kurčast dijak, kapo nosi postrani,
iz ust ima vonj po mladi čebuli in vinu.
Pred vrati
si je sezul lakaste čevlje, priklonil se je pred mano, poljublja mi prste.
Zunaj
sneg zameta konja
in tudi avtomobili so zameteni
s snežinkami v velikosti dveh dinarjev.
Dijak se je
zavlekel pod tanko odejo, eno stopalo
mu gleda izpod dolge odeje.
Govori v spanju, omenja mamo in vrtnice, leporečen je v spanju, s kapljico mleka na ustnici.
XIII.
Z mano je okostnjak, nasmejan kot po navadi, medtem ko hodi, dela več različnih zvokov.
Včasih izgubi kakšno majhno kost,
,	1	• V V	1 v v«
potem po ves dan isčeva kosčico med posteljnino.
S spretnimi prsti mu nameščam kost med druge kosti, utrujajoče delo, a ga z zadovoljstvom opravljam.
Včasih poskuša piti iz mojega kozarca, zares pa ga vinske lužice na tleh spravljajo v obup.
Če bi imel živce, bi jih izgubil v postelji, primoran je poslušati neprekinjeno ropotanje svojih kosti.
XIV.
Z mano je angel, vozi srebrno kolo, njegova krila so bela, naslonjena na balanco.
Narejen je iz modrine, iz dežnih kapelj, iz poljubov mladih ljudi, iz udarjanja veje ob okno.
Tisto reč mi vtika v napol odprta usta, s peno me prekriva po prsih in obrazu.
Na koncu ga resnično odneseta dež in veter, ostane samo peresce zalepljeno za vrata.
Kolo zdaj poganja drug mojster: navihanec iz soseščine, z "leninko" in očali.
XV.
Z mano je kripel brez desne in leve noge, z veliko grdo roko, pogledom idiota.
Plečat fant
z brado, kot so jih imeli apostoli, grd kot kateri koli drug izmed svetnikov.
Pogovarja se edino sam s sabo, mrmra samemu sebi v usta.
Ne zahteva pomilovanja niti krokodiljih solz, preprost je kot les, iz lesa je narejen.
Ob tem se tudi rad hvali v svoji perverznosti, ljubi se,
stoječ na strašnih berglah.
XVI.
Z mano je konj, dolgonog, dolgouh, lastnosti žrebca, da sploh ne omenjam.
Zbežal je gospodarju, ko ga je pretepal z bičem; naveličal se je kobil, išče točno mene.
Boža me z glavo, z grivo v pramenih, zadovoljen je, če ga jaham gola, obuta samo v škornje.
Ima človeško oko, ima človeško nestrpnost in nenavadno razvit smisel za humor.
Iz roke mi je
modrikaste kocke sladkorja, v nekem določnem smislu je to človek, v nekem drugem se obnaša resnično konjsko.
XVII.
Z mano je hudič, rogove ima skrite pod kapo, svoj repek
je skril v eno od nogavic.
Okrog vratu mu visijo hudičevi amuleti, narobe obrnjen križ, večna luč z izpljuvkom.
Na obraz se mi lepijo njegovi poljubi, po telesu mi skačejo žabe njegovih poljubov.
Resnično je pripravljen na kakršno koli podlost, pri tem uporablja rep in rogove.
Na koncu mu rečem: Odjebi! in ga zaprem v skrinjo
in s skrinjo vred vržem z balkona štirinajstnadstropnice.
XVIII.
Z mano je starec, rumen v obraz. Iz ust ima vonj po meti in jasminu.
Govori mi o hoji skozi gozd, o temnem drevju in sladki nadlogi izginotja.
Kovanec za kovancem polaga pod blazino. Srebrniki se topijo
kot snežinke, ko se dotaknejo obraza.
Prišel je starec po mojo kožo, po moj nos in obrvi, po moja našminkana usta.
Zaprl se
je v celico postelje. Včasih zajoka, včasih se zasmeji.
IXX.
Z mano je govedo, vstopilo je skozi mala vrata, za njim so ostala vrata na široko odprta.
Skozi vrata sem videla žitno polje in mrak
in žitno cerkvico, ki se blešči v mraku.
Skozi vrata sem videla gozd in drugo polje, oblake nad hišo, breze okrog nje.
Videla sem ljudi, ampak malo pomanjšane, nosili so me skozi polje v beli skrinji.
Z mano je govedo, zdaj se učim jezika goveda, pometam tla za njim, stepam travo iz postelje.
XX.
Z mano je lutka, iz kavčuka in žic, z vzmetjo, seveda na čisto določnem mestu.
Uporablja oči kot dva okraska, trepalnice ji drsijo po enem in drugem licu.
Lutka je moškega spola, ima žepno uro in hlače, zatlačene v škornje.
Od drgnjenja ima vonj po zažgani gumi, nasploh je vnetljiva na več načinov.
Vrti z očmi in ne izusti niti črke, giba se po meri uporabe, za katero je bila narejena.
XXI.
Z mano je oficir, lahek je kot deček, prinesli so ga kmetje iz bližnjega gozda.
S svinčeno kroglo
je zadet v prsi,
prišel je iz bitke,
za katero nisem nikoli slišala.
V bitki se uporablja neslišno strelno orožje. Napadalec je neviden, tudi branilci so nevidni.
Leži na mizi, na rjuhi z vrtnicami, njegovi škornji odsevajo moj pravkar umiti obraz.
Potem se začne režati in vstane z mize. Na smrt me je prestrašil oficir in tisti, ki so ga prinesli v hišo.
XXII.
Z mano je dekle, zaljubljeno v dekleta, kadi močan tobak, ziba se, ko hodi.
Usluge plačuje izključno v tuji valuti. Njeni joškici sta samo dve kaplji meda.
Uporablja bič in strašne napitke. Sanjava druga drugo, ona postaja jaz in jaz ona.
Ko se zbudim, vidim ob svojem obrazu smešen otroški obraz s štrlečimi zobmi, z ozkimi ličnicami.
Zvečer ji zrastejo brada in brki, zjutraj je spet ona sama, niti boljša niti slabša od sebe.
XXIII.
Z mano je mizar, ki diši po lesu, oblanci jelke mu padajo iz žepov.
Tudi sama sem že napolnjena z oblanci, zaradi njih imam nabrekel trebuh, pljuča mi šelestijo, ko diham.
V prostem času meri starinsko pohištvo, s pokrčenim prstom trka po strohnelih deskah.
Potem poprime za mizarsko orodje,
nekaj krajša, nekaj podaljšuje.
Obupnega ljubimca mi komaj uspe nagnati na zimsko poledico, na veter, da ga odnese tja, od koder je prišel.
XXIV.
Z mano je čebelar, zaprl se je v panj, brenči iz panja kot roj čebel.
V panj mu dostavim hrano in pijačo: različne cvetove, kapljice vode.
Panj je v postelji, ne more čebelar brez panja, skozi špranje za čebele lahko vidim njegov obraz.
Strmoglavlja name z grozo čebelnjaka, končuje delo, ki ga je začel, začenja novega.
Od las do prstov na nogah sem prekrita s čebelami, brni mi v ušesih,
čebele mi vzletajo in izletajo iz ust.
XXV.
Z mano je Bog vseh bogov, nimam drugih bogov razen njega.
Povsod me poljublja, ne izbira mnogo, na čelo, na teme, v razpletene kite.
V	usta, ko govorim, prav tako pod pazduho, na mokre joške,
na levo in desno koleno.
V	pljuča, v srce, v tanko črevo,
v obe ledvici, v prazen in poln želodec.
Spretno uporablja prastaro orodje. Bog je resnično v meni, ali v kateri koli od nas.
Prevedel Uroš Zupan