------    3    ------
Politične stvari.
Testament leta 1869.
Kadar kdo umrje, prasa se po njegovem testamentu, kaj da je zapustil, in prašajo po tem ne le dediči njegovi, temuč tudi drugi radovedni ljudje.
Leto 1869. je zamrlo, in vsi, od kterih je rajnke zahtevalo, da so ga živili z blagom in krvjo svojo, pravico imajo, da pogledajo v njegov testament in vidijo, kaj jim je zapustilo.
Leto 1869. je bilo leto mini, kajti noben vnanji sovražnik ni nas nadlegoval. In vendar leto ni bilo rodovitno živo potrebnih prenaredeb, ki bi bile pomirile nezadovoljne narode in ki bi bile zadušile prepir in neslogo. Narodna ravnopravnost — glavni temelj prave svobode v Avstriji — še kali ni mogla poganjati to leto, kajti ministerstvo je §. 19. državljanskih osnovnih pravic le prerado sukalo na korist nemškemu narodu in zagrizenost nemškutarska je pravično zahte-vanje Slovanov odbijala s tem, da jih je razglašala za »sovražnike omike" in za „izdajalce države". Razpor in nezadovoljstvo narodno je tedaj preočitna zapuščina leta 1869.
Poglejmo v šolstvo. Načelo brezverskih šol nikakor ni cepič, ki bi se mogel cepiti na deblo avstrijskih šol; zato ne vidimo nobenega napredka v šolstvu vkljub novim nadzornikom, marveč se je bati, da čedalje bolj bodo hirale ljudske šole.
Kako se je žalila verska čut mnozih narodov, kažejo časniki judovski s podobami in brez podob, kterim je brez ugovora državnih pravdnikov bilo pri-puščeno norčevati se z običaji katoliškimi in duhovnimi osebami.
Tudi v materijalnih obzirih ni rajnko leto bilo ugodno obrtništvu in kupčijstvu; mnogo velikih kupčijskih hiš je na kant prišlo, — koliko pa zemljiških gospodarjev, to so razglaševali uradni časniki vsaki dan.     Vrtoglavnim  špekulacijam   bila   so  široka vrata
odprta, banke so iz tal lezle kakor gobe v močvirnem vremenu, al revno le hirajo ali popolnoma konec jemljejo. Šolnine v Ve lički so nepopisljivo škodo trpele in vsekale državi hudo rano, ki še do danes ni zaceljena; velika ladija „Radecky" je nesrečni konec vzela. In če pogledamo v Dalmacijo, vidimo cele vasi v razvalinah, polje in oljke pokončane, mnogo ljudstva na beraški palici, veliko krvi na strani vojakov in upornikov prelite, državi veliko milijonov potrošenih — in vse to zakaj? Zato ker vlada ni imela v Dalmaciji uradnikov, kteri bi bili lahko z lepo to storili, kar sta Fran z in Wagner se silo hotela.
In kako je bilo z deželnimi zbori in državnim zborom? Stoli deželnih slovanskih poslancev v zboru praškem in brnskem so prazni stali, v gališkem zboru vladala je velika nezadovoljnost, štajarski zbor so razžaljeni slovenski poslanci zapustili, tirolski in kranjski zbor pa je vlada zaprla, predno sta ta zbora izrekla svoje upravičene pritožbe.
Državni zbor na Dunaji je bil do 15. maja skupaj in vkljub navdušene hvalne pesmi, ki mu jo je pel predsednik Kaisersfeld o binkoštih, razšel se je zel6 nevoljen. — Začel se je spet 13. decembra — s čudno demonstracijo dunajskih delalcev.
In kako je preteklo leto zapustilo dunajsko ministerstvo? Razcepljeno na dva kampa — tam 5, tukaj 3. Navskriž mislitega ministerstva celi čas njegovega obstoja nikoli niso bile skrivnost — al prav očiten razpor pred vsem svetom se je pokazal zadnji mesec rajncega leta. Kdor bere staro „Presse", ki je v službi Beustovi in Taafeovi, in pa novo „Presse", ki je služabnica dr. Giskri in Hrbstu, lasje mu morajo po konci stati, ko vidi, kako ena stranka psuje drugo, prav kakor je to navada surovih časnikarjev med seboj. Kaj tacega ni še doživela uboga Avstrija, kar izkuša ravno zdaj pod tako imenovanim „purgarskim ministerstvom". In ker vidijo časnikarski „maliči", da velika božanstva stare in nove „Presse" se tako kampljajo, ni čuda, da tudi oni piskajo na tako pisal. Poglejte le ljubljanski „Tagblatt", kako je unidan v blato gazil Beusta, pred kterim so Tagblattovci in vsi liberalci še pred letom na trebuhu ležali in ga pozdravljali za „Morgenstern Oesterreichs" (zgodnjo danico avstrijsko) !
Ako se gori na visokem odru tako godi, kakošno more zaupanje biti doli? Povsod razpor, povsod nesloga !
Poglejmo zdaj še v ječe, in videli bomo mnogo vrednikov vzlasti slovanskih časnikov in tudi duhovnov obsojenih, ki so se pregrešili s tem, da se njihovi časniki ali besede njihove niso strinjale s sedanjimi postavami.
Se na več strani bi lahko preiskavali zapuščino lanskega leta, al že ta, ki pred nami leži, po kratki zgodovini njegovi posneta, naj zadostuje, da na gomili umrlega leta rečemo: žalostna je zapuščina leta 1869 — dajte pravico in svobodo vsacemu narodu, — namesti decemberske ustave dajte drugačno, vsem narodom ugodno. In kakor je konec leta 1859. pokopan bil Bachov absolutizem, tako naj konec 1. 1869. slov6 d& parlamentaričnemu absolutizmu. Tudi avstrijskim Slovanom gr6 ustava in ustavno življenje čez vse, in še bolj kakor Nemcem, kajti demokratični živelj je veliko bolj Slovanu prirojen kakor Nemcu, al v Avstriji mora enkrat konec biti temu, da bi pod farizejsko pretvezo nemške „omike" se nenemškim narodom kratila ravnopravnost ndrodna. Ce vam Fischhof ni tega dosti jasno dokazal, udaril vas je Bog se slepoto, po kteri tirate Avstrijo v propad! Vsi narodi avstrijski hočejo na svojih nogah stati, a ne na bergljah nemščine in magjarščine.