ANNALES t f)/'97
strokovno delo	UDK 325.2(497,4-15)"1 S/19!l
NEKAJ PODATKOV O ¡ZSELjEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORjA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO
Aleš BREŒU IT-34013 Devin-Nabrežina, Devin 73/s
IZVLEČEK
Prispevek obravnava izseljevanje s Slovenskega ptimorja proti južnoameriškim deželam in posebno v Argentino, kjer so se oblikovale najštevilnejše slovenske izseljenske skupnosti. V prvem delu so prikazana prva, številčno skromna gibanja od srede 70~ih let prejšnjega sloletja do prve svetovne vojne, ki so zajela zlasti Goriško, še prej pa izseljevanje slovenskih misijonarjev, med katerimi so bili tudi Primorci. Osrednji del je posvečen obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so gibanja pod pritiskom gospodarske depresije in fašistične raznarodovalne politike dosegla zgodovinski višek. Nakazane so značilnosti izseljenskih skupnosti v Južni Ameriki, njihovo organizirano življenje, kulturno in politično delovanje. Predstavljena je tudi njihova politična angažiranost za priključitev Primorske k Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, pa tudi njihova organiziranost in delovanje v desetletjih po drugi svetovni vojni ter stvarnost slovenske povojne politične emigracije.
Ključne besede: izseljevanje, Slovensko primorje, Argentina, južna Amerika
Slovenci so se na prehodu 19. v 20. stoletje v velikem Številu izseljevali v Severno Ameriko, predvsem v Združene države Amerike. Ta izseljenski val je prizadel zlasti Kranjsko in deloma še druge slovenske dežele. Slovensko izseljevanje v južnoameriške države ni nikdar dosegio podobnega obsega, razen v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so predvsem Primorci množično odhajali v Argentino, Urugvaj, Brazilijo in tudi Venezuelo, da bi se rešili socialne in gospodarske stiske, ki je zajela primorske kraje po priključitvi k Italiji leta 1918, in da bi se umaknili pred fašizmom. Tudi po 2 svetovni vojni se je v Argentino izselilo več tisoč Slovencev, in to predvsem ¡z političnih razlogov, saj so
nasprotovali socialističnemu režimu v Sloveniji in Jugoslaviji. Med njimi je bilo tudi precej Primorcev.
Vsekakor pa velja podčrtati, da sega prisotnost Slovencev v Latinski Ameriki precej daleč v preteklost. Že v drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju je na ozemlju, ki je segalo od Kalifornije in Teksasa do Lapiatskih držav in Čila, delovalo več jezuitskih misijonarjev, ki so prihajali iz slovenskih dežel.1 Med njimi je bilo nekaj takih, ki so misijonarili tudi v jezuitsko-indijanskih redukcijah, ki so nastale zlasti na današnji tromeji med Argentino, Brazilijo in Paragvajem ter še v Urugvaju in Boliviji.2
Po nasilnem izgonu jezuitov iz španskih kolonialnih
1	Med jezuiti iz slovenskih dežel, ki so v drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju delovali v tedanjem Španskem kolonialnem imperiju v Ameriki, so bili: Ivan Marij? Ratkaj (Ratkay), Marko Anton Kapus (Kappus) in Ferdinand KonSak (Konsag) v današnji severni Mehiki in v Kaliforniji, Anton Majzej (Meisl) in Frančišek Ksaverij Drenik v današnji Kolumbiji in Venezueli (glej: S rti i tek, 19Ö6, 119124. m Še Stanonik, 1987, 25-38), Pavel Maroni v Ekvadorju (ES 4, 1990, 223) in Nikolaj Suiič (Suschich, Scliusiz) v Peruju (Šmifek, 1986, 124).
2	Na tem območju so bili v IS, stoletju na primer prisotni Adam H rova t (Kiabath), Ignac Cirnheimb (Cierheim), Jožef Brlgniel in Vol-benk inocenc Erber (Erberg), ki je se pred odhodom v mšsijone izdelal zemljevid Paragvaja, pred smrtjo leta 1766 pa je bi! predstojnik vseh misijonov na ozemlju današnjega Urugvaja (Smitek, 1986, 122-124; ES 3, 1989, 55; ES 4, 1990, 223; SSL 1, 1925-1932, 132;. Stoverica je najti celo v španski kolonialni upravi. Ljubljančan Anton Malneršič je namreč ob koncu 18. stoletja prispel v Peru kot član spremstva podkralja Teodorja de Croixa. Ta itui je zaupal važne službe v upravi perujskega pocikraijesiva, predvsem v provinci Quispicanchis v bližini mesta Cuzco, starodavni prestolnici Inkov (Smitek, 1986, 42-43).
215
ANNALES t f)/'97
Al« SSCCE-1J: NfKAI PODATKOV O IZSH.JEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM v ARGENTINO, 2tS-23<i
posestev leta 1768 in po ukinitvi jezuitskega reda v letih 1773-1814 ni podatkov o kaki večji prisotnosti slovenskih misijonarjev v Latinski Ameriki vse do 19. stoletja. V zadnjih treh desetletjih prejšnjega in v prvih desetletjih tega stoletja pa je najti tam kar precejšnje število slovenskih duhovnikov, predvsem kapucinov in salezi-jancev. V Braziliji je tedaj med Indijanci v državi Minas Gerais misijonarji primorski kapucin Janez Madon, rojen v vasi Podlaka na Banjški planoti, ki si je izbral redovnike ime Serafin Goriški. Njegovo delo lahko v marsičem primerjamo z apostolatom Friderika Barage med severnoameriškimi Indijanci [Ceglar, 1982, pass.; PSBL II, 1983, 321; Šmitek, 1986, U2-144).3 V Brazilijo je leta 1903 šel misijonarit tudi tdrčan Ciril Metod Seigerschmied, in sicer v zvezno državo Parami (Šmitek, 1986, 142; Med slovenskimi salezijanci, ki so delovali v Argentini in Čilu (in tudi drugod) v prvi polovici tega stoletja, pa velja omeniti Ludovika Perniška, Antona jak-ša in Jožeta Malica. Prva dva sta delovala v Patagoniji med tamkajšnjimi Indijanci, Malič je misijonarji v čilskem delu Ognjene zemlje, kjer so prebivali Indijanci Alakaluf (Mrkun, 1929, 92-93, Šmitek, 1986, 142).4 Na začetku tridesetih let tega stoletja so v Argentino prišle tudi slovenske šolske sestre, ki so izbrale za svoje središče naselje Sari Lorenzo blizu Rosaria. Nekatere izmed njih so se kmalu preselile v argentinsko provinco Formoso, in sicer v njeno istoimensko glavno mesto in v frančiškansko misijonsko postojanko Laisbf v provinci Chaco, kjer so delovale med tamkajšnjimi Indijanci. Šolske sestre so nato razširile svojo dejavnost v sosednji državi Paragvaj in Urugvaj. V vseh treh omenjenih državah so osnovale celo vrsto šol, zavodov in zdravstvenih ustanov, ki so marsikje še danes žive (Un secolo, 1969, 271-277; PSBL IV, 1994, 796-798).
PRIHOD PRVIH SLOVENSKIH IZSELJENCEV V JUŽNOAMERIŠKE DRŽAVE IN NJIHOVO PRJSEMF.VANJE NATO PODROČJE DO 1. SVETOVNE VOJNE
Slovenski izseljenci so začeli v večjem številu prihajati v latmskoameriške države v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja.5 Zeio verjetno je, da so prve večje
skupine slovenskih izseljencev prišle najprej v Brazilijo Ko je namreč misijonar lanez Madon prispel leta 1872 v to južnoameriško državo, je časopis Zgodnja Danica o njem poročal, da "je precej jci misijo narejati v Rio-Janeiro, glavnem mestu cesarstva, med Nem: i in Slovenci" (Ceglar, 1982, 56). Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta obstajal; tudi dve koloniji avstro-ogrskih m nemških izseljencev v brazilski zvezni državi Bahía. Gre za koloniji Moni2 in Teodoro, v katerih je živelo okoli leta 1873 približno 1.330 priseljencev (Sota, Gorica, 12. 10.1877; MaruSič, 1995, 62). Med njimi so bili zelo verjetno tudi Slovenci. Izseljevanje Slaven cev v Brazilijo je potem do preloma 19. stoletja potekalo v treh različnih valih, in sicer proti koncu osemdesetih let, v drugi polovici devetdesetih let in nato v prvem desetletju tega stoletja, izseljenci so bili najprej s Primorskega, in sicei prav iz Trsta in okoliških vasi, nato pa s Kranjskega, večinoma iz okrajev Postojna in Logatec (Kale, 1995, 38-40).
Prve številnejše skupine slovenskih izseljencev pa so prišle v Argentino proti koncu sedemdesetih in na za četku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Šlo se za nekaj družin in posameznikov z Goriškega, zlasti iz Brd, okolice mesta Gorica m Krasa, ki so jih izseljenski agenti v pove/a vi 7 argentinskimi konzulati v Italiji privabili na sever te južnoameriške države, in sicer na mejo s Paragvaj!'m. Ker so bile tam razmere težke, so se nekateri raje ustavili v provincah Santa Fe in Entre Ríos, ki ležita nekoliko južneje. Kot začetek tega izseljenskega vala se v virih navaja letnica 1878, se pravi dve leti potem, ko je Argentina sprejela zakon o priseljevanju in kolonizaciji, ki je predvideval precejšnje olajšave za tiste evropske priseljence, ki bi se odločili za obdelovanje zemlje v na novo koloniziranih območjih (Gallo - Cortés Conde, 1987, 52; Kremžar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 11. in 18 januarja; Kale, 1995, 46, opomba 35). Agenti argentinskih konzularnih predstavništev so tedaj sprožili v Italiji in drugod promocijsko kampanjo, katere učinki so se zaznali zlasti v severno-italijansklh deželah, predvsem v Benečiji (Veneto) in Furlaniji, segla pa je tudi v Beneško Slovenijo (Komac, 1990, 130-131) m v notranjost slovenskega ozemlja. Tako je moč spomladi 1878 zaslediti v slovenskem časo-
i	da je. Matična pridobil za misijonsko delovanje, v južni Ameriki reetovniški sobrat Maksimilijan Senica, ki je sam kasneje
delov.-!I v Čilu 1 Ceglar. 1982, 46-4.'. Šmitek, 1986, 142-1431
4 '¿7i\ imivi sta misijonski poti Dionizija Vrhovmka in bogosloven Bogomila Trampuža, ki sla r elovala v Ekvadorju, in to tudi met!
Indijanci plemena Jivaro, nekdanj mi lovci na človeške glave (ŠnnSek, 1986, 142) i Mednje kaze uvrstiti tudi nekaj tir>oC slovenskih prostovoljcev, ki so šli v letih 1864-6S za nadvojvodom Maksimilijanom Habs-buršk m v Mehiko. (Novice gos jodrnsk«, obrtniške <r i.irodne, Ljubljana, 26. oktobra, 7., ! 4. in 2S. decembra 1864 ter 11. januarja, 'i. maja, 15. in 22. novembra 1R6S. šmitek, I98f> 52 54. Novice so v omenjenih številkah iz leta 1865 objavljale pisma podstotnika France'.?. Kaste k.t s poroči. o potov« ni., v Mehiko in o tamkajšnjih razmerah.) Po nadvojvodoveit» ponesrečenem poskusu, da bi postal mehiški < esar, in po njegovi usirelitvi \ mostu Queri5iaro le(a 1867 so i.c nekateri vrnili v domače kraje, drugi pa se ostali v Metliki. Med temi ><> hit tudi Andrej Farftiik, Maksimilijanov osebni služabnik, ki je kasneje postat državni uslužbenec in okrog teta 1030 pri »t I v Arge iti no kot hišni upravitelj mehiškega konzula v Buersos Airesu. Po konzulovi smrti si je kupil posestvo v kraju Merlo v argentinski provinc i Sa Luis in tam umrl po letu 1920 kot *e!o ugleden krajan (KraSovec, VJ36, 88-90: Šmitek, 1986, 53).
216
ANNALES t f)/'97
Al-os BRÊCFll- NFKAl PODATKOV O IZSEUfVANIU IZ SIOVENSKICA PRI MORSA V IU2NO AMčKIKO. í'Rf DVSÎM V ARGENTINO, 25 5-ÍM
pisju prve članke v zvezi z izseljevanjem v Argentino Slovenski narod je aprila in maja 1878 poročal o pravi izseljenski mrzlici za v Argentino, ki je zajela del Notranjske pod Nanosom in deloma tudi sežanski okraj (Slovenski narod, Ljubljana, 26. aprila, 15., 16., in 19. maja 1878). Goriška Soča je jeseni 1877 objavila v treh nadaljevanjih članek V Ameriko!, kjer je med drugim skušala obrazloziti, kaj "izpodbuja naše Furlance, Brice, Kanalce in druge, da se v tako obilnem številu oglašajo za preselitev unstran Oceana." Avtor članka priznava, da so razmere na Goriškem zaradi davčnega pritiska, zaradi slabih letin in titne bolezni, zaradi zadolževanja pri oderuhih pa tudi zaradi trdosrčnosti gospodarjev (ko-lonat!) marsikje težke, vendar svari ljudi, naj ne hodijo v južno Ameriko, mišljena je predvsem Brazilija, ker je tam še huje (Soča, Gorica, 28. septembra, 5. in 12. oktobra 1877). Argentina je kot cilj izseljencev "iz Fur-lanije, Brd in Kanala" prvič omenjena v Soči decembra 1878. Avtor nekega dopisa našteva žalostne gospodarske razmere, ki silijo ljudi v emigracijo. Nato ugotavlja, da se je "mnogo družin odpravilo v južno Ameriko, nekatere so uže tam - in sicer v Argentinski provinciji -druge so na potu in tretje se Že odpravljajo" (Soča, Gorica, 13. decembra 1878).
Isti časopis je nato v rubriki Domače stvari od januarja do oktobra 1879 nekajkrat objavil sezname emigrantov, ki so bili namenjeni v "Ameriko", to je Argentino. Med njimi je največ prebivalcev vasi Dolnje Cerovo, Števerjan in Kczana v Brclih, zastopane pa so tudi Pevma, Bilje, Miren in Sovodnje v goriški mestni okolici (Soča, Gorica, 24. in 31. januarja, 1. marca, 11. aprila in 24, oktobra 1879). Zanimivo je, da se njihovi priimki, in sicer BJažič, Bizaj, Cijan, Černic, Čuk, Kri-stančič, Pavštč, Pernarčič, Prinčič, Simčič, S rebrn ič itn., lahko berejo v popisnih knjižicah 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini iz leta 1895, in to v Formosi, prestolnici istoimenske province na severu države, in v Colonia Cerrito ter v drugih krajih v okolici mesta Paraná v provinci Entre Ríos (Kremžar-Rožančeva, 1990b, 259-272).
Navedeni podatki se ujemajo s pisanjem msgr. Janeza Hiadnika, znanega izseljenskega duhovnika v Argentini, o prihodu prvih skupin slovenskih izseljencev v to južnoameriško državo (Hladnik, 1939, 207-211; Hladnik, 1945,. 186-188; Hladnik, 1949, 60). Hladnik je bil prvi, ki je podal neko bolj zaokroženo poročilo o teh Slovencih v Argentini.
Do začetka 20. stoletja so potem prihajali v Argentino ie manjše skupine slovenskih izseljencev in posamezniki. Kaže pa, da je prišlo do neke relativne poži-
vitve izseljevanja v letih neposredno pred 1. svetovno vojno. Po ladijskih seznamih izseljencev prek tržaškega pristanišča se je na primer v obdobju 1912-1914 preselila v Argentino 101 oseba s Kranjskega, s Primorskega pa je tja krenilo okrog 70 ljudi (Kale, 1995, 39-40).
Sočasno s tem izseljenskim valom je v Argentino prišla tudi skupina zavednih slovenskih intelektualcev, in sicer inženirji Ciril Jekovec, Gabrijel Brinšek, Bogomil Žnidaršič, diplomirani absolvent visoke trgovske šole v Kftlnu France Krašovec in janko Benigar, poznejši antropolog. K tej skupini je treba še prišteti trgovca Barto-lomeja Florja {najbrž jernej Cvetko), Vekoslava Žnidar-šiča in Goričana Karla Huberja, ki je sicer deloval v čilskem mestu Valparaiso kot uslužbenec dalmatinskega milijonarja Paska Baburizza, a je bil v povezavi z inženirjem jekovcem in ostalimi (Mislej, 1994a, 15. in 16. 2.). Med vojno so se ti izobraženci vključili v organizacijo Jugoslavenska narodna obrana (jNO), ki je nastala v letih 1915-16 med priseljenci iz južno-slovanskih dežel v lužrti Ameriki, s ciljem pomagati In podpirati prizadevanja za ustanovitev samostojne države južnih Slovanov. Glavno središče JNO je bilo v Čilu, v drugih južnoameriških državah pa je JNO imela svoje odseke (Antic, 1987, pass.). Ta skupina intelektualcev je leta 1919 ustanovila prvo slovensko organizacijo v Argentini, in sicer odsek Slovenija, ki je deloval v okviru JNO (Kastelic, 1935, 815; Mislej, 1990, 143-144; Mislej, 1994a, 16. 2.). Ustanovitelji odseka Slovenija so bi i i v glavnem že prej v JNO. Z organiziranjem posebnega slovenskega odseka te organizacije so hoteli predvsem izpričati svoj protest preti italijanski zasedbi Slovenskega primorja in dobršnega defa Notranjske. Zalo so vabili druge slovenske rojake v Argentini in sosednjih državah, naj se jim pridružijo. Na njihov poziv se jih je nekaj odzvalo. Člani odseka so tako postali: Josip Blažič, Tržačan Stanko Čeme, Ladislav Frklavec, Melhijor Tomec in Mihael Naglic, ki se je neposredno po 1. svetovni vojni preselil iž Urugvaja v Argentino (Mislej, 1994a, 16. 2.). V zvezi s tem delovanjem so bile leta 1919 in 1920 v časopisu Jadran, ki je bil glasilo JNO v Buenos Airesu, objavljene prve slovenske tiskane besede oziroma prvi slovenski članki v Argentini. Tako je inženir Jekovec v 165. številki Jadrana objavil protest gorenjskih občin, ker so Italijani na pariški mirovni konferenci zahtevali priključitev radovljiškega okraja. Gorenjski župani so tudi zahtevali, "da vse slovensko ozemlje ostane neločljivo združeno z Jugoslavijo in da se poizve pred končno odločitvijo narodova volja potom plebiscita na vsem Goriškem, Tržaškem in v Istri" (Mislej, 1990, 143-145;
6 Kot izseljenski duhovnik je Janez Hladnik prepotoval skoraj vso Argentino. Cilj teh potovanj je bilo največkrat odkriti kar največ slovenskih izseljencev, ziasti tistih, ki so izgubili stike s sorojaki in z domovino. Na osnovi teh obiskov je pisal potopise, ki so izhajali v reviji Duhovno življenje z manjšimi presledki od 1938 do 1949, največkrat z naslovom Po Argentini sem ter tja (glej npr. Švent, 1993, 230). V njih so bili večkrat pravi seznami na novo odkritih slovenskih priseljencev in kot taki so važen vir za spoznavanje zgodovine slovenskega i/seljenstva v Argentini.
217
ANNALES t f)/'97
AleS BKECaj: NEKA! PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMÍRIKO, PREDVSEM V ARCíNTÍNO, 2JS-23&
Mislej, 1994a, 16. 2.}/
Odsek Slovenija je štel proti koncu leta 1920 okrog 20 članov. Med njimi je najti tudi že omenjenega gospodarstvenika Karla Huberja, ki je bii med voditelji centralnega odbora JNO v Čilu (Mislej, 1990, "143-145; Mislej, 1994a, 16. 2 ). Osek Slovenija torej ni imel Številnega članstva, vendar je ta prva slovenska organizacija v Argentini in sploh v Južni Ameriki opravila pomembno delo s seznanjanjem in osveščanjem ostalih južno-slovanskih komponent znotraj JNO v zvezi z vprašanjem italijanske zasedbe Primorske in Notranjske.
V zvezi s številom članov pri odseku Slovenija se postavlja vprašanje, koliko Slovencev je bilo v Argentini in bližnjih južnoameriških državah na prelomu 19. stoletja in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Točnega števila verjetno ne bo mogoče nikdar ugotoviti. Težave se pojavljajo predvsem zato, ker tako država izseljevanja kot države priseljevanja niso vodile natančne statistike o migracijskih tokovih, zlasti kar se tiče narodnostne pripadnosti izseljencev oziroma priseljencev iz mnogo-nacionalne Avstro-O grške (Antic, 1987, 13). V popisnih knjižicah in nato statističnih poročilih 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini leta 1895 so vsi priseljenci iz. avstro-ogrskega cesarstva označeni kot "Austríacos", to je "Avstrijci", in to neglede na to, ali so bili Nemci, Madžari, Hrvati, Čehi, Slovenci itn. Po tem popisu naj bi bilo v Argentini leta 1895 3.057 "Avstrijcev" (Mislej, I994a, 17. 2.). vendarse je njihovo število do izbruha 1. svetovne vojne precej povečalo, zlasti zaradi priseljevanja iz Dalmacije (Antic, 1987, 9-13} in tudi iz Galicije (Kale, 1995,40).
Na osnovi poročil o prvem slovenskem izseljenskem valu za v Argentino in upoštevajoč tudi sezname članov Mohorjeve družbe iz Celovca od konca osemdesetih let 19. stoletja do izbruha 1. svetovne vojne ter že omenjene ladijske sezname emigrantov iz slovenskih dežel, ki so skozi Trst potovali v Buenos Aires v letih 19121914, bi lahko sklepali, da je bilo v tej latinskoameriški državi do 1 svetovne vojne nekaj slo Slovencev. Živeli so razkropljeno, razen že omenjenih skupin v Formosi in še zlasti v provinci Entre Ríos. Sorazmerno precej jih je moralo biti tudi v Buenos Airesu, glavnem mestu države (Kremžar-Rožančeva, 1990a, 5vobocjna Slovenija, 18. januarja). Na to razporeditev vsaj do neke mere
kažejo tudi seznami oziroma "imeniki častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja", ki so jih vsako leto objavljali v Koledarjih družbe sv. Mohorja v Celovcu (KDSM). Že leta 1888 je bilo v Argentini 12 naročnikov mohorjevk in vsi so bili iz "Parana, prov. EntreRios v južni Ameriki".8 Leta 1898 je število naročnikov knjig Družbe sv. Mohorja doseglo višek s 25 "udi" ali "družabniki": 9 v Buenos Airesu, 10 v Parana in 6 v bližnjem naselju Cerrito (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1898. KDSM za navadno leto ¡899, Celovec, 129). 24 naročnikov je imela Mohorjeva družba leta 1906, in sicer 10 v Buenos Airesu in 14 v mestu Parana ter naseljih v okolici. 7 "družabnikov" je bilo dosmrtnih. Njihova imena se takole glasijo: Alojzij in Anton Be-nedetič, Alojzij in Janez Podveršič, Frančiška Prinčič, Marija Fulian m Franc Pausich (duhovnik). Vsi so prebivali v Parana ali v okolici (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1906. KDSM za leto 1907, Celovec, 136). V naslednjih letih je število naročnikov padalo in za leto 1915 je v seznamu "udov" omenjenih v Argentini le 8 imen, meci temi so bila skoraj izključno imena zgoraj navedenih dosmrtnih članov družbe (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1915. KDSM za leto 1916, Celovec, 187).
Priimki naročnikov knjig družbe sv. Mohorja so večinoma z zahodne meje slovenskega naselitvenega prostora, torej s Primorskega. Najzvestejši "udje" družbe so bili tisti priseljenci, ki so prišli v Argentino s prvim izseljenskim valom ob koncu sedemdesetih irt na začetku osemdesetih let 19. stoletja Med naročniki iz mesta Parana in okolice so bili verjetno tudi nekateri potomci teh pionirjev. To na primer velja za duhovnika Franca Pavšiča (Pausicha), ki je kasneje postal stolni kanonik in bogoslovni profesor v Parana (PSBL IV, 1994, 761).
imen naročnikov mohorjevk kasneje, razen redkih izjem, ni najti na seznamih članov odseka Slovenija pri JNO. Taka izjema je bil Mihael Naglic, čigar ime je v poargentinjeni obliki Miguel Naglich na seznamu članov Družbe sv Mohorja leta 1926. Ob Nagličevem imenu je v Argentini leta 1926 zabeležen še kanonik Franc Pausich (Imenik udov Družbe sv. Mohorja leta 1926. KDSM 1927, Prevalje, 132).
Primorsko poreklo večine "udov" Mohorjeve družbe nam omogoča postaviti trditev, da je v obdobju od leta
7	V i ianku jfe Jekovec napisal Se tole: "Toi'"j lahi Se nimajo dosti: i itrigirajo. da bi Ne uči dobili cel: Korotan do Karavank, zase hočejo ceU» Go- skn, Trst m Istro ter polovico Noira ijske. sedaj hočeji. še ce! severni de Gorenjske, 2e 13 stoletij čisto slovensko ozemlje, da bi se tako skup z Nemci polastili vse Planinske železnice. Sveta dolžnost nas vseli je, da se pri-: jjCirno Narodni Obrambi, zato pozivamo vse Slovence, ki stoje Se izven vrst Oiganizacije I.N.O., de naj se nam pridružijo. Tisti posamezniki, ki so predaleč ¡»sameznnn odsekom j.N.O, naj vsto;>;j-, v naš odsek. Ker administrativnih stroškov nimamo, se bo članarina zbiralz -n poslala, kadar bo večja vsota skupaj, v domovino v obrambne namene ."{Mislej, 1090, 145).
8	Imena prvih 12 naročnikov knjig Mohorjeve družbe v Argentini so se glasila takole: Janez Tinta, Miha in Franc Markovič (po "lme-iiku" za leto 1590 Makorič), Franc Print ¡C. Anton jakin, Andrej Furlan, Anton Černič, lože Deveiak, janež Cijan, Franc Ko&ta, Andrej Pahor, Pavel Pavšič (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohora leta 1888. KDSM za navadno leto 1389, Celovec, 100). Marsikaterega od teh priimkov lahko srecano. kot je bilo že ugotovljeno, v popisnih knjižicah 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini iz leta 1895, k „o nanaSajo na mesto Faiana in kraje v njegovi okol-ci v provinci Entre Rios. Te. imena slovenskih ljud', ki so se med pivirni naselili v Argeitini -n o kateri': je prvi poročal. .-:ot je bilo že recero, izseljenski duhovnik msgr. )anez Hladu k
218
ANNALES t f)/'97
Ate* 8KECCIJ: NEKA) PODATKOV O JZSELICVASflU IZ SI OVEN'SKEC A PRIMORÍA V JUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO, 215-23«
1878 rjo 1. svetovne vojne večina slovenskih priseljencev prišla v Argentino z zahodnih področij slovenskega naselitvenega prostora. Tudi med že omenjenimi intelektualci, ki so prišli do obrežja Srebrne reke (Río de la Plata) tik pred 1. svetovno vojno, je bila vsaj polovica doma s Primorskega ali Notranjskega. Tako sta bila inženirja Gabrijel Brinšek in Bogomil 2nidaršič rojena v Trnovem pri Ilirski Bistrici (Mislej, 1994a, 15. 2 ), antropolog Janko Benigar je bil sicer rojen v Zagrebu, a njegov oče, profesor Ivan Benigar, je bil prav tako doma iz Trnovega pri Ilirski Bistrici (P5BL i, 1975, 62), gospodarstvenik Karlo Huber je bil iz Gorice, inženir Stanko Čeme pa iz Trsta (Mislej, 1994a, 16. 2).
Postavlja se vprašanje, zakaj >o ti slovenski ljudje izbrali Argentino za državo izselitve. Kot je bilo že uvodoma ugotovljeno, so se Slovenci od osemdesetih let 19. stoletja pa tja do izbruha 1. svetovne vojne v ogromnem številu izseljevali v Severno Ameriko. Tudi same avstrijske oblasti so skušale zavirati emigracijo v južno Ameriko in usmeriti izseljenski tok iz njihove države predvsem v ZDA (Kale, 1995, 53). Eden od dejavnikov, ki je vpliva! na izbiro Argentine, je bilo masovno izseljevanje iz sosednje Furlanije in Benečije (Véneto) v Argentino in tudi v Brazilijo, ki so ga vzpodbujala konzularna predstavništva teh držav v Italiji, in to očitno z odobravanjem samih italijanskih oblasti. Te so namreč menile, da bi s kompaktnimi kolonijami svojih državljanov lahko širile gospodarski iri politični vpliv Kraljevine Italije v Južni Ameriki (ibid.). Prizadevanja konzulatov in izseljenskih agentov, ki so delovali v povezavi z njimi, so bila večkrat odločilna pri vzpodbujanju in usmerjanju migracijskih tokov. S tem v zvezi velja omeniti Eduarda Caivarija, argentinskega konzularnega predstavnika v Genovi. Z njim je argentinska vlada marca 1878 podpisala pogodbo, v kateri se je konzularni predstavnik obvezal, da bo pridobil vsaj 300 kmečkih družin iz Italije, Švice, Savoje in avstrijske Tirolske za izselitev v Argentino.9 Vpliv njegovih prizadevanj je zaradi spretne propagandne akcije gotovo segel tudi na Primorsko in Notranjsko. Poleg tega so bile ugodnosti, ki jih je Argentina zagotavljala priseljenskim družinam v omenjeni pogodbi, zelo vabljive. Argentinska vlada se je namreč obvezala, da bo priseljencem plačala potne stroške, da jih bo preživljala eno leto, da jim bo podarila ali prodala po zelo ugodni ceni precejšnje površine zemlje in da jim bo pomagala pri nakupu semen ter orodja z brezobrestnimi posojili (Krem-žar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 18. januarja). Še posebej vabljivi so bili ti pogoji za obubožane kolone ne samo v severnih italijanskih deželah, ampak
tudi v avstrijski Furfaniji, v okolici Gorice in v Brdih, kjer je bil kolonski agrarni sistem precej razširjen. Ko-lonat je vsaj od polovice 19. stoletja dalje zašel v hudo krizo, saj mu na pol fevdalna in zaprta struktura ni omogočala prilagoditve tržnemu gospodarstvu in konkurenci. Cene klasičnih pridelkov, kot so bili žitarice in vino, so padale in vzporedno s tem so padale tudi rente veleposestnikov, ki so slonele na vsakoletnih dajatvah v blagu od strani kolonov. Posestniki so skušali obdržati vrednost rente ne toliko z vlaganjem sredstev za posodobitev načina obdelave, ampak večinoma z revizijo pogodb v škodo svojih podrejenih. Če letine niso bile ugodne, so se koloni prav lahko znašli v kritičnem položaju. V možnostih, ki so jih ponujale Argentina in druge južnoameriške države, so videli priložnost za izhod iz svojih stisk kakor tudi priložnost za utrjevanje svojega ctružbeno-gospodarskega položaja (Kale, 1995, 43-45).
izseljevanje prvih slovenskih družin v Argentino je bilo skoraj gotovo povezano z delovanjem Caivarija in njegovih agentov (Kremžar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 18. januarja). Poživitev slovenske (primorske) emigracije v to južnoameriško državo v letih neposredno pred 1. svetovno vojno pa je bila zelo verjetno v povezavi z odprtjem pomorske izseljenske proge, ki je vodila iz Trsta v Brazilijo in Argentino v letih 19081914. Progo je vzdrževala tržaška paroplovna družba Austro-Americana (Kale, 1995, 39-40). Koliko Slovencev iz Primorske se je v celotnem obdobju delovanja Austro-Americane na progah proti Južni Ameriki izselilo v Argentino, je težko ugotoviti. Statistični viri, ki so na razpolago, ne upoštevajo namreč, da so na Primorskem, to je na ozemlju Goriške in Gradiske, Tržaške in Istre, poleg Slovencev Živeli tudi Italijani in Furlani.
MNOŽIČNO PRISELJEVANJ SLOVENCEV V |UŽNO
AMERIKO V DVAISETIH IN TRIDESETIH LETIH TEGA STOLETJA
Italijanska zasedba tako imenovane Julijske krajine, ki je obsegata Goriško, Tržaško in Istro, trbiški okraj na Koroškem in še idrijski ter postojnski okraj na Kranjskem, leta 1918 in nato vzpostavitev fašističnega režima v Italiji leta 1922 sta s svojimi političnimi, gospodarskimi in socialnimi posledicami povzročili množično izseljevanje Slovencev (in Hrvatov) v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo in v Južno Ameriko, predvsem v Argentino, Brazilijo in Urugvaj. Od i00.000 izseljencev, kolikor jih navajajo ocene, se jih je v Južno Ameriko odpravilo okoli 30.000, med temi nad 20.000 v Ar-
9 Argentinske oblasti so si v zadnjih desetletjih 19, stoletja prizadevale, da bi v drŽavo privabile priseljence kmečkega slami iz severne Evrope. Tem so namreč pripisovale večjo delavno sposobnost in iniciativnost- Ker se je emigracijski vaf iz tega dela Fvrope do osemdesetih let prejšnjega stoletja skoraj že izčrpat, so se v Argentini naselili priseljenci iz južnih predelov Stare celine, predvsem Italijani in deloma tudi Španci (Gallo - Corfes Coni le, 1987, 51 -55).
219
ANNALES t f)/'97
Ales IÎRECELI. ME KA! PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRI MOR JA V JUŽNO AMERIKO, rPEDVSEM V ARGENTINO. 215-23*
gentino {Upoglavšek-Rakovec, 1950, 34-35; Kacm-VVo-hin?, 1990, 336; Kale, 1996, 26-30).10 Primorskim izseljencem pa je v tej zadnji državi treba dodati še nekaj tisoč emigrantov iz osrednje Slovenije in Prek-murja, tako da je bilo pred 2. svetovno vojno vseh Slovencev v Argentini od 24.000 do 25.000 (Kaste!ic, 1936, Slovenec, 5. januarja; Kuhar, 1939, 529; Lipo-glavšek Rakovec, 1950, 35). V Braziliji so se slovenski priseljenci naselili večinoma v državi Sao Paulo, v Urugvaju v glavnem rnestu Montevideu in okolici, v Argentini pa največ na obrobju buenosaireškega velemesta, zlasti v četrtih La Paternal in kasneje Villa Devoto ter v predmestju Avellaneda (Prekmurci). Precej se jih je ustalilo v mestih Córdoba in Rosario, ni pa bilo malo tistih,, ki so se razkropili po skoraj celotnem argentinskem državnem ozemlju (Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 35-38). Njihova usoda ni bila lahka že v obdobju pred letom 1930, ko je bila Argentina gospodarsko še stabilna, neprimerno težje pa so bile razmere v letih svetovne gospodarske krize, ki je južnoameriške države zelo prizadela.
Izseljenci v Argentini, Braziliji in Urugvaju so začeli sorazmerno zgodaj ustanavljati svoje organizacije, od pevskih zborov do društev in tiskanih glasil. V Braziliji, m sicer v mestu Sao Paulo, naj bi slovenski priseljenci ustanovili lastno društvo že leta 1902 (Kuhar, 1939, 529). Zanesljivo pa se je slovenska društvena dejavnost, v tej državi razvila od leta 1928 dalje, ko je bilo vedno v Siao Paulu ustanovljeno Slovensko izobraževalno društvo Ornus (Ornus je kratica za besede Ovekovečiti rojstvo novega udruženja Slovenov) {Zupane, 1971. 170; Marušič, 1995, 65). V društvu je proti koncu leta 1928 in na začetku naslednjega leta prišlo do nesoglasij. Nekaj članov je odstopilo in kasneje ustanovilo Slovensko izobraževalno društvo Primorje, ki je nato živelo do leta 1933 ali 1934 (Bajee, 1969a, 233). Društvo Ornus se je ob dograditvi lastnih prostorov leta 1943 preimenovalo v Slovensko kulturno društvo Naš dom. Okoli njega se je kljub kasnejšim od razmer vsiljenim spremembam imena (Sociedade Slovena de Cultura Nosso Lar oziroma Sociedade Beneficíente e Recreativa Bertioga) (Zupane, 1971, 174-176) ohranilo slovensko društveno in kulturno delovanje še več desetletij. Člani društva Ornus so leta 1937 ustanovili tudi šolski odbor, ki je organiziral slovenski šolski tečaj. Tečaj je vodila Josefina Kadunc ob pomoči Almire Čopič, in to do
začetka 2. svetovne vojne, ko je slovenska šola zamrla /Bajec, 1969a, 225; Zupane, 1971,174).
V	Urugvaju se je poleg Primorcev naselilo tudi mnogo Prekmurcev. Ti so leta 1935 ustanovili svoje društvo, m sicer Prvo slovensko prekmursko društvo, ki |e zgradilo Slovenski dom in je aktivno še danes (Doktoric, 1940, 105; FS 4, 1990, 226). Primorski Slovenci so v Montevideu leta 1929 ustanovili društvo Triglav, ki pa je po krajšem času prenehalo delovali zaradi političnih razprtij. Levo usmerjeni priseljenci so nato osnovali svoje društvo Ivan Cankar, ki je živelo do leta 1937. Ne-levičarji so se nekaj časa zbirali ob Pevskem društvu Slavček. Leta 1937 se je iz Argentine preselil v Urugvaj izseljenski duhovnik David Doktoric:3 3 in se pridružil akciji za ustanovitev enotnega društva Slovenski krožek (Doktoric, 1940, 105-106). Slovenski krožek je deloval do konca 2. svetovne vojne, ko se je njegovo vodstvo odločilo za pridružitev k jugoslovanskemu društvu Bratstvo. Toda večina članov se s tem ni strinjala in je zapustila skupno organizacijo. Kasneje se je marsikateri primorski Slovenec v Urugvaju včlanil v Prekmursko društvo (Mislej, ?9%a, 45-52). V medvojnih letih je društvo Slovenski krožek organiziralo tečaj slovenskega jezika in kulture pod vodstvom duhovnika Doktorica {Doktoric, 1941, 74-75; Mislej, 1996a, 47-50).
V	najštevilnejši slovenski izseljenski skupnosti v južni Ameriki, ki je živela v Argentini, je bilo na začetku tridesetih let zaznati tri različne politične tabore. Najbolj organizirani so bili levičarji, ki so že leta 1925 ustanovili Delavsko kulturno društvo Ljudski oder. Največ somišljenikov je verjetno imel sredinski narodnjaški tabor okrog Slovenskega prosvetnega društva (ali krajše Prosvete), ki je bilo ustanovljeno leta 1929, Tretjo skupino so tvorili Sokoli, ki bi jih lahko označili za jugoslovanske nacionaliste in ki so ravno tedaj izstopili iz Slovenskega prosvetnega društva ter ustanovili So-kolsko društvo La Paternal (Mislej, 1983, 146).12 Ta delitev je bila močno opazna v vsem kulturnem in prosvetnem delu kakor tudi v tisku.
Tudi Prekmurci in priseljenci iz osrednje Slovenije so se polagoma organizirali. Prvi so ostali bolj na robu vsega tega dogajanja. Tudi med njimi je prišlo do delitve, in sicei' na podlagi verske pripadnosti. Nastali sSa katoliška in evangeličanska skupina (Resumen de la historia ele la vida de la Sociedad de Socorros Mutuos Esloveno en sus primeros 30 anos, 2). Vsekakor so prekmurski
10 Vprašanje o toCnejši določitve Števila teh izseljencev pa ostaja odprto. Italijanske statistike o Izseljevanju in statistike priseljenskih držav ne upoštevajo namreč i/seljenc&v po narodnosti. Pomagati pii si ni mogoče niti z drugimi uradnimi statistikami, kot so na primer popisi prebivalstva. Za zadovoljivo rešitev problema je treba upati v obstoj primarne statistične dokumentacije. Zanimiv primer takšne dokumentacije je anketa goriškega nadškofa dr. Frančiška Borgia Sede j a, ki je ugotavljala število izseljencev po župnijah v letih 1924-1929. V arhivu goriške nadškofije je ohranjen fascike! z odgovori iz italijanskih iri furlanskih župnij, toda v njeni nt najti odgovorov iz slovenskih župnij. (Glej: Archivio Storico delPArcidiocesi di Gorizia, t. Emigrazione, 487/187], Eienclii «nigrantium Archidioecesis Goritrensis, ah anno 1924-1929).
"I I Za lik tega duhovnika in drugih osebnosti, ki se pojavljajo v nadaljevanju, glej PSBl.
12 Glej tudi Izseljenski vestnik, Ljubljana, marec 1934, b.
220
ANNALES i O/'97
Ales 9PÍCELI: NEKAt PODATKOV O IZSELJEVANJU iZ SLOVENSKEGA CHIMOLA VIUŽNO AMEUIK'0,l'REDVSFM V ARGENTINO, 2IS-Î36
Slovesnost ob odprtju doma Delavskega kulturnega društva Ljudski oder v Buenos Airesu leta 1938 (NŠK). Ceremonia de inauguración de la sede de la Asociación Cultural Obrera Eslovena Escenario popular,
Buenos Aires, 1938.
rojaki v Argentini osnovali dve društvi: leta 1940 je bila ustanovljena Slovenska krajina, leta 1943 pa Vzajemno društvo Slovenec (ES 4, 1990, 223).13 Rojaki s Kranjskega pa so leta 1937 ustanovili društvo Samopomoč Slovencev. Njihova organizacija je bila splošno znana z imenom Kranjsko društvo (Mislej, 1983, 146).
V obdobju med obema vojnama so se začeli prise-Ijevali v Argentino (udi Beneški Slovenci (Potoalbum, 1986, 56-.S7), in to v glavnem tisti iz Terskih dolin. Naselili so se v Suenos Airesu in okolici, večja skupina pa še v Mendozi. Svojih društev niso imeli in nekateri izmed njih so se družili s furlanskimi priseljenci.
Delavsko kulturno društvo Ljudski oder je bilo ustanovljeno leta 1925 v buenosaireški mestni četrti La Paternal. kjer je bila takrat največja slovenska naselbina v Argentini. Ustanovitelji so hoteli nadaljevati tradicijo istoimenskega delavskega društva, ki je nastalo v okviru Jugoslovanske socialnodemokratske stranke v Trstu leta 1905. Tržaški Ljudski oder je prišel po italijanski zasedbi julijske krajine teta 1918 pod vpliv radikalnega krila slovenskih socialistov, ki so se včlanili v italijansko socialistično stranko PSI, po letu 1921 pa pod vpliv slovenskih komunistov, organiziranih v novonastali KP
Italije. Tudi vodstvo Delavskega kulturnega društva Ljudski oder v Buenos Airesu je prišlo v roke slovenske komunistične skupine, ki je bila povezana z jugoslovansko sekcijo KP Argentine (Genorio, 1988, 188-189). Ta politična usmeritev voditeljev je prihajala močno do izraza v društvenih glasilih, kot so bili Delavski list (1928-1930), Borba (1931-1934! in Delavski glas (19321934) (Bajec, 1969b, 306-307, 310, 314; id., 1980, 8081). Ideološka opredeljenost je bila nekoliko manj poudarjena v kulturni reviji Njiva, ki jo je Ljudski oder izdajal od julija i937 do septembra ¡943, ko so jo oblasti po vojaškem udaru leta 1943 prepovedale. Njivo sta urejala France Birsa in Albert Drašeek (Bajec, 1980, 107-108; Mislej, 1983, 146-147),
Tudi Slovensko prosvetno društvo je bilo ustanovljeno leta 1929 v buenosaireški četrti La Paternal. Njegovo glasilo je s časom postal Slovenski tednik, ki je izhajal v Buenos Airesu od 1929 do 1936. Njegov urednik je bil najpiej Peter Čebokli, nato so se pri vodstvu lista zvrstili Srečko Ferfolja, Silvo Kavčič in nazadnje Jan Kacin (Ferfolja, 1934, Slovenec, 4. avgusta; Bajec, 1980, 85-86). List je bil zmerno liberalno usmerjen, pod uredništvom lana Kacina pa ie zagovarja! socialno bolj
13 Z¡\ ustanovitev društva Slovenska krajina glej tudi Duhovno življenje, Buenos Aires, februar 1940, i 45, 40; marec 1040, 146, 59-60.
ANNALES i O/'97
AU« BKECili: NEKAJ POOAIKOV O IZSi-LJEVANIU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V ¡UŽNO AMERIKO, PREDVSEM v ARGENTINO, 215-23«
angažirana stališča. Na začetku tridesetih let: je prišlo do ostrih nesoglasij med nekaterimi vodilnimi sodelavci Slovenskega tednika in dr. Ivanom Šveglom, jugoslovanskim poslanikom v Buenos Airesu.14
Spor z jugoslovanskim poslaništvom je imel težke posledice v Slovenskem prosvetnem društvu. Skupina njegovih članov se ni strinjala z napadi Slovenskega tednika na dr. Ivana Svegla, zato je izstopila in ustanovila Sokoisko društvo La Paternai, ki se je leta 1934 preimenovalo v Izseljensko društvo Tabor. Člani te skupine so objavljali svoje prispevke v novem tedniku Slovenski dom, ki se je pojavil marca 1932, urejal pa ga je Silvo Kavčič. Precej verjetno je, da je Slovenski dom nastal s pomočjo poslaništva. Listje bil vsekakor precej jugoslovansko unitaristično usmerjen, izšel pa je samo trikrat, in to najbrž zaradi nejasnega finančnega položaja in morda tudi zato, ker ni našel dovolj naročnikov (Dvoje zelo žalostnih sporočil, 3; Ferfolja, 1934; Bajec, 1969b, 311).
Razdor v Slovenskem prosvetnem društvu je tudi botroval nastanku tednika Novi list, ki je pod uredništvom dr. Viktorja Kjtsdra, bivšega urednika pri tržaškem dnevniku Edinost, začel izhajati leta 1933 (Ferfolja, 1934; Bajec, 1969b, 313-314}. Novi časopis je izdajal poseben konzorcij, kateremu jc predsedoval znani arhitekt in kulturnik Viktor Sulčič. V pisanju lista se je odražal precejšnji jugoslovanski patriotizem. Novi list je na primer opravičeval diktaturo kralja Aleksandra kot nekakšno nujno zlo, ki je naredilo konec neredu ter "neustvarjalriosti parlamenta in strank v zadnjih letih Kraljevine SHS".15
V drugi polovici tridesetih let, zlasti pa s prihodom novega poslanika Kraljevine Jugoslavije dr. Izidorja Cankarja novembra 1930, so se trenja med Slovenskim prosvetnim društvom in Izseljenskim društvom Tabor ublažila. Januarja 1937 sta se Slovenski tednik in Novi list združila v Slovenski list,, ki je postal skupno glasilo obeh organizacij. Ti sta se kmalu nato združili in ustanovili novo društvo Slovenski dom (Bajec, I969b, 314-315; Hladnik. 1978, 166-167). Slovenski list je izhajal od januarja 1937 do septembra 1946. Njegovi uredniki so bili Viktor Kjuder, Jan Kacin in nato spet Viktor Kjuder s sodelovanjem Josipa Švaglja. V medvojnih letih je bil do
1944 v uredništvu tudi izseljenski duhovnik janež Hladnik. To se je dogajalo v času, kot sam piše v svojih spominih, "ko je bilo treba kriti naša ledja pred oznako simpatij s komunizmom" (Hladnik, 1976, 170, 182; Ge-norio, 1988, 191). List je bi) zmerno in jugoslovansko patriotično usmerjen, pod uredništvom Jana Kacina pa se je krenil bolj na levo. Po njegovem odstopu leta 1940 se je v glavnem obnovilo prejšnje stanje (Bajec, 1969b, 315; Brecefj, 1992, 173).
Na začetku tridesetih let si je marsikateri slovenski priseljenec v Buenos Airesu začel graditi lastno stanovanjsko hišico. Veliko priseljencev je namreč zapuščalo skupna stanovanja v La Patemalu in se selilo v na novo urbanizirane predele buenosaireške mestne občine, kot so bili na primer Viiia Devoto, Viiia Reai in Saavedra. Precej kompaktno slovensko naselje je nastalo v Vili i Devoto. Prav v tem kraju se je kmalu začutila potreba po uvedbi slovenskih šolskih tečajev za mladino. Tako je na pobudo nekaterih staršev nastala v Villš Devoto maja 1933 prva slovenska šola med slovenskimi priseljenci v Argentini. Pouk je bil dvakrat tedensko in vodili so ga Vlado Krmac, Stanislav Baretto ter Josip Švagelj (Mislej, 1994a, 25. 2). Za njimi je leta 1937 prevzela skrb za poučevanje slovenskih otrok iz Ville Devoto požrtvovalna učiteljica Emilija Bajt.
Okrog skupine ljudi, ki je dala pobudo za ustanovitev prvega slovenskega šolskega tečaja, je v Villi Devoto nastalo leta 1935 nepolitično Gospodarsko podporno društvo Naš dom. To je kasneje zgradilo svoje društvene prostore v tem buenosaireškem mestnem okraju (Mislej, 1983, 145) in od 1938 do 1941 izdalo nekaj številk svojega glasila Naš dom. Ta publikacija je nekajkrat izšla tudi po vojni (Bajec, 1969b, 316-317),
Druga slovenska šola je nastala leta 1934 na pobudo članov Izseljenskega društva Tabor. Otroci so imeli tečaje v slovenščini v sarnih društvenih prostorih (Mislej, 1994a, 25. 2.). Po prihodu dr. Izidorja Cankarja in po njegovih prizadevanjih je bil na začetku leta 1937 ustanovljen Osrednji šolski odbor, ki je skrbel za organiziranje in vzdrževanje tečajev v slovenščini in hrvaščini. Za slovenske otroke so v La Paternalu odprli vrtec, dopolnilno slovensko osnovno šolo in internat. Za vse to so skrbele slovenske šolske sestre, ki so,
14	Zakaj je do spora prišlo, ni te povsem pojasnjeno. Dejstvo pa je, da je dr. Svegel že prej razburil hrvaSke in srbske izseljence. Zlasti ti slednji so mu očitali pristranost (Boječ, 1969 b, 307-308]. Verjetno je prišlo do zaostritve s krogom okrog Slovenskega tednika zaradi odstopanja lista od brezpogojne podpore tedanji uradni jugoslovanski politiki (režim kralja Aleksandra) in tudi iz osebnih antipatij (Podlogar, 1967, 9-10). Spor je šel tako daleč, da je nenaklonjenost jugoslovanskega poslaništva do Slovenskega tednika, Slovenskega prosvetnega društva in seveda do Delavskega kulturnega društva Ljudski oder, ki je tudi zagovarjal zelo kritična stališča do tedanjega režima v Jugoslaviji, ostala tudi po odpoklicu poslanika Svegla junija 1932. Njegov nadomesti:it-; Dragutinovič je najprej dosegel pri jugoslovanskih oblasteh prepoved uvoza in širjenja .Slovenskega tednika v Jugoslaviji Nato je prišlo do ovadbe argentinskim oblastem, da sta vodstvi Slovenskega prosvetnega društva in Ljudskega odra komunistični, kot je komunističen tudi Slovenski tednik. Po ovadbi je leta 1933 prišlo do aretacije odbornikov obeh organizacij in urednika Slovenskega tednika lana Kacina. Po nekaj dnevih so sile javnega reda vse izpustile zaradi pomanjkanja dokazov. Kacina pa so kmalu nato ponovno aretirali in ob tej priložnosti zaplenili celoten arhiv lista. Za urednika Slovenskega tednika sta tedaj po nekaterih virih uspešno posredovala izseljenski duhovnik lože Kastelic in hrvaški frančiškan leonard Rusko vič (Podlogar, 1967, 10, Bajec, 1969 b, 309j.
15	Novi lisi, Buenos Aires, 23. septembra in 2. decembra 1933 ter še 13. oktobra 19.34.
ANSIALES 11)/'97
A to 5 BRECÉIJ-nekaj PODATKOV O IZSH_|EVA\'|U IZ SLOVENSKEGA PRtMQRiA ViUŽNO AMERIKO, PRDDV5CMV ARGENTINO, 25 5-236
kot omenjeno, že delovale v Argentini. Zavod v La Patemalu je bil na začetku namenjen samo slovenskim otrokom, leta 1942 pa je argentinsko ministrstvo za šolstvo odredilo, da morajo biti take ustanove odprte za vso doraščajočo mladino. Za pouk slovenščine in verouka je skrbela sestra IHuminata Reven (PSBL IV, 1994, 797; Misiej, 1994a, 25. 2.}. Poskusa slovenskih šolskih tečajev v organizaciji šolskih sester v Vilfi Devoto in v Rosariu nista obrodila zaželenih uspehov (PSBL IV, 1994, 797).
V Villi Devoto je tudi Delavsko kulturno društvo Ljudski odei ieia 19 38 zgradilo svoj dom, in sicer v bližini sedež:. Slovenskega podpornega društva Naš dom. Člani tega društva so bili aktivni tudi v mestnem okraju Saavedra, kjer so leía 1936 ustanovili Slovensko podporno društvo Ivan Cankar. Predstavniki Ljudskega odra niso pristopili k Osrednjemu šolskemu odboru in niti niso bili povabljeni vanj. Leta 1939 so se skupaj z društvom Naš dom domenili, naj se ustanovi med-društveni odbor za skupno slovensko šolo v Villi Devoto. Na žalost je kmalu prišlo do nesporazumov, kar je po svoje pripomoglo, da je kasneje ta šolski tečaj propadel (Misiej, 1983, 146).
Kot že omenjeno, so se slovenski medvojni priseljenci v Argentini naselili večinoma v neposredni okolici mesta Buenos Aires, nato v mestih Rosario in Córdoba, V Rosariu so ti rojaki leta 1930 ustanovili Slovensko
delavsko društvo Triglav. Med 2. svetovno vojno in tudi nekaj let po njej so sodelovali pri Jugoslovanskem društvu Triglav. Ta organizacija je bila ukinjena leta 1949 za časa vlade argentinskega predsednika Perona, tako da se je društvena dejavnost med Slovenci v Rosariu obnovila šele leta 1957 (ES 4, 1990, 223). V Córdobi so slovenski priseljenci ustanovili leta 1928 Jugoslovansko čitalnico (oziroma jugoslovansko podporno društvo), ki je delovala do leta 1932. Nato je bila leta 1933 osnovana podružnica Slovenskega prosvetnega društva iz Buenos Aiiesa, ki se je pozneje preimenovala v Delavsko kulturno društvo Iskra. Med 2. svetovno vojno so Slovenci v Córdobi ustanovili Slovensko podporno društvo Edinost, ki ima še dandanes svoj sedež v tem argentinskem mestu (FS 2, 1988, 416; ES 4, 1990, 2 23).
Nekateri slovenski priseljenci so krenili tudi na oddaljeni argentinski jug, v Mendozo in drugam v notranjost države. Vsekakor pa velja opozoriti, da so v Gospodarstvu, prvem slovenskem časopisu v Argentini, ki je izhajal pod uredništvom Cirila Jekovca (pomagala sta mu tudi France Krašovec in Gabrijel Brinšek; od junija 1926 do decembra 1930, svetovali primorskim in sploh novim priseljencem, naj se raje kot v mestih naselijo na podeželju in tam ustanavljajo slovenske kolonije. Stekla je celo akcija za poselitev naselbine La Llave v Men-dozi, kjer naj bi s pomočjo nekaterih bank in družb kakih deset slovenskih družin začelo kmetovati na dotlej neobdelani zemlji. Načrt je žalostno propadel in ta neljubi dogodek je povzročil precej trenja med novimi priseljenci in že večkrat omenjeno skupino izobražencev, ki je prišla v Argentino tik pred izbruhom !. svetovne vojne (Bajee, 1969b, 304-306; Brecelj, 1992, 169-170).
Sfovenski izseljenci v Argentini niso imeli neposrednih stikov S slovenskimi misijonarji oziroma duhovniki (skoraj izključno salezijanci), ki so v glavnem delovali v oddaljeni Patagoniji in tudi v provinci Mendoza oziroma v njenem istoimenskem glavnem mestu.1(1 To vsaj delno ne velja za že omenjenega patra Ludovika Perniška, ki je deloval v mestecu Junín de los Andes v argentinski provinci Neuquén. Iz Junina je Pernišek vsako leto odhajal na pot, da bi obiskal vse kraje svojega obsežnega misijona Med nekim takim potovanjem je leta 1934 srečal antropologa Sanka Benigarja, ki je s številno družino živel v kraju Aluminé v patagonskih gorah, in ga kasneje se nekajkrat obiska! (Kastelic, 1935, 810; Misiej, 1988, 122-127).r/ Pater PemlSek je tudi
1£i V Mendozi je v tridesetih letih deloval tam rojeni salezijanec slovenskega rodu dr. Peter Serdoč (Peclro Serdoch). Glej PSBI. IV, 1994,
ai/.
1 7 V članku Olj smrti + ing. Gabrijela BrinSka, ki je izSel v reviji Duhovno Življenje julija 193S, je Kastelic objavil tudi odlomek iz pisma uredništvu, ki ga je poslal Janko Benigar V njeni je znani antropolog med drtiglrri sporočal, da ga je obiskal pater Ludovik Per-nišek.
ANNALES t f)/'97
Ateí BRSCF-l): NE KA) PODATKOV O IZSCUTVAN'IU IZ SLOVENSKEGA PRIMOLA V IU2NO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO, 213-2.lt
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LETO XL ..... ŠTEV 1»
AVGUST 1044.
là WOiM ISMOTOM
VTiSi IZ CATAMARKE
Kil.;! pliutiiiM oltarjem stoji tndodelni kij» Marijin, fcaUri ji; meti twlnow obrnjen v kapelica, v ittcMjo p« :c: obrne po 'Ci'kvi Tudi ta In p nosi mitejetto obleko ir, svile. Vrtini plašč ju sinje barve, krik: pa Je belo lina p» (ivi; oaleki, Drugocíiuj, prKsniiino, ji dajo la raí najvičje prazni ti«.
V Icapoli pripovedujejo i?::, . Okna. tetra Matapaa^.i fcjpn.
Prvo ohno knle Marijin liip v «tal noti »teni, kamor :<' Í)í(tijíui<!0 povedet SsUtzarjn, ki je im to , > ■ al Mariji, kapelico kjer -G- je Marijino c.ara-rr: aac.-io Erug» rt'Ha liaíe ¿vAti rartravljenjit «orirnji-čegn. Ha-dalje sledi prizor gratnsgfv pcíiii'jft, knleii jt »i gorel na Salft&irjeveni rlcnna V skrajni stiski je globoko verni rnoi poklekni! pred Marijin kip in. v neomejenem županjo	Marijo in nesel k bteNfAdčftron oyaja
Nenadna jn poüi'T ugasnil. Indijanci, ki so »vrnili priseljene Špance, so pogosto napadli njihove ¡««¡¡¡j.
AMO XI. ..... NUM. li>S>
AGOSTO 15 i 4
B5, Tiiili nad Snliunrjn jo pridrln oborožena ¿»ta., proti kateri ni imel niti mož uir.i i-dalneya orožja.. M«to tla bi sc spuščal s divjaki v boj so J« »je« za. tekel k Miuiji. Vst-1 ,ic njen kip in njim v- roki j« »topi! divjakom nasproti, ki so nieil tem i,s privršali do ftlfie a dvignjenimi «iHwttort. Spogledali so » napadalci, croiji jim je padlo ií rok in pokleknili w pred W«rijt>. jiíííc pa l;ros besed« ediii.
■■DTiicstra Señora del Vali«' je sa vr>e ljudi ono dcielc ne le siintol njihove globoke vere, temveč tudt njihova velika iwítnira na vseli iiotlli
Tako pripoved ti jejo. da so bili prav čudežno rt. šfliii lelos šlivje godci v San Janini. Vsi štirje doma is Oatainarkc so varal: na neki veselici v San -TnatUl oni ascalri vinar Bila je polna dvorana ljudi, ko sc jo *cin-lj;t stresla, Ti fctirja ¡rurl-ni ao na niaii skočili : kapa j in vsi plašno klicali: ' NtiftUra Vij-^anrita, no. te olvides (5c nosotros qne sovnoi Un, hijea". — Mcsl te¡n, ko so bilí dimji mrtvi, w nobenemu tc!i godcev- ni nií zgiWliki.


RdAI'.OM V FOÍiMOÍl, K'JSiür.'aS l!í V i ABAGUAIU
v	br.jy, t, tí. IS I lli ¡I1. n,.:,'	•
sE.cr tí . rrj,r- J in Miro», t'pi? b'.m l»,' v T'nnn,,o v ílojokc-H íiv!)e lllirt frl.rvr fTMlm, 40 mi snc.rc-čil?, fcctkü»- prtvKn* reornasti s a u T cr-inr,idt, Asoncíonu [PcífOLruayl. v<i lotn v Solí Icjncí1*. {Pg[t)9ucty] cío (Ara»n1ina>. í'rf I.-:, v L Pomde- 1,1 Cirro Arul 1er C r>lo r nlT. He lijirira
Vsn [pialen, kolrri liníl, v tislií: í[;c.¡! kakc príflsii c. pl'j íi rr. ¿ct ^^rp.éaA nji!»fcvt, naülüv.j.	icitca HlríRulV.
a-'Xlfl

"Drc.r Cjv,)tníi»cc v >M«tlfjr i Ku^AÍrs Seiîisrû del Vcdlr- ts 035i Lnnoí>it>i^.
CT,- poi>iadg ïasdn iwsíal'.Cí Ln -,;CK-IÍÍCÍÍ d* C<i!d-noTrrt vniro	les «ttwká ttíificirs-
crVi íepvitt' *'"»ufares Hífitor« VítUo r.u ttvilo-çtoiïj r-'o^^rióft a lodrx.i toante -a fo curro o y m.iy e^-ptc^írntiile- o los qu* son Kijr-s di- «qu*-lier ïîtovipçio (cin conjjudn/rit-iiip- rl di fiar c áü yrt'íi -¿»rotectoc« col m Liai. Msvntroi hvbo icr^bioros do í i crio c(7iaR!r¿>»Cos orí	l«« t>rovincics ady^'
c<vincs. Catira^ orea	[ïrvscirv<ido ds loi CtíltJ
jnidoíi V '»•• más lodevlu: cc'otnarrttucfios. fvs-?-s-eniûÊ C? tolt-í. coluRirolM. f<>ptitîiolsï'OntL- «t> Su« |uan. mvcícondo ÍI P ti 'Wii^f-n<í»»o" ^Siercn ik'joA-MlU>» «le ciîffcïur.	w ^»««WÍ-Í'JÍ» de
Wu^sUcf S^ñcr« Vclk- sen docunqîîiffcJaa ftt.t f>!tfts iar»los obji-io-y volidos lU-nrr»» Io:í cbpc-ciei elol c-amori» de KiiwsUB Saiioru,
¿ü dostactt Or; ic.ï oíJiíic'PS d« CíjJ<7Rí«íc{í >ean-ísifiLV ¿si i j i'.í u dt> San FrOiî-c^co. en l<i	oc-
taatc fcuüíi 1î«mpo como- ïiumîJd« Fic?nei«£u»» <>l mes \r.rdtt abisuo Lsqiú, çu-Y« eMaičn st tûïistTVCi alii. Eslo medesto h>i<?	rior.Ciir.co mifíi-nó
5-n íamft dfc sonlidod tïii» conJitmodct jjftr «it-«Kos h-t-tïioa irosos.
i	i .; 1 rM
'	. :; / v.-. 1
11 j'-Ji■'"■ ;t "J'î'v?
•.J-s-!iSž | i,Sija
m


Naslovna stran revije Duhovno življenje iz leta 1944. Revija izhaja v Buenos Airesu še danes,
in to neprekinjeno od leta 1933. Tapa de la revista La Vida Espiritual de 1944. La revista, fundada en 1933, sigue apareciendo regularmente.
224
ANNAI.ES 10/'97
Ale! BF.tCEÍ !. NCKAI PODATKOV O IZSEIIEVANIU ¡Z SLOVENSKEGA PRIMOIUA V IUŽNO AMERIKO. P«fDVS£A4 V ARGENTINO, 21S-236
navezal stike s slovenskimi izseljenci, ki so se naselili v dolini reke Río Negro1® in v razvijajočem se turističnem mestecu San Carlos de Bari loche pod patagonskimi Andi (Pernišek, L., 1939, 51, 152).
Nekako v tem obdobju je prišel med Slovence v Argentini duhovnik Anton Mrkun, ki je bil v domovini znan prosvetni delavec in organizator. Leta 1927 je med drugim ponovno obudil Družbo sv, Rafaela za pomoč izseljencem in povratnikom (SBL ÍÍ, 160-161). V Buenos Airesu je izdal dve Številki katoliškega mesečnika Izseljenec (Bajee, 1969b, 306). Razočaran nad razmerami v Argentini, se je leta 1928 vrni! v domače kraje in se v daljšem prispevku o svojih izkušnjah v tej južnoameriški državi, ki je izšel v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1929, med drugim takole izrazil: "Da ne bo nejasnosti, ponovim: odsvetujem se izseliti v Argentino. Argentinske razmere so mi poznane, ker sem bil dalj časa tam. Marsikateri naš rojak je tam prišel v hude nesreče, bolezen in črno lakoto. Zelo veliko se jih tam versko in moralno izgubi. Velika zguba je tudi v narodnem pogledu. Vsi oni, ki tam trajno ostanejo, se bodo poargentinili. Njih otroci po veliki večini ne bodo več govorili slovensko. V gospodarskem oziru tudi ni velike gotovosti na uspeh. Delo v Argentini je zeio nestalno in tudi precej težko se dobi" (Mrkun, 1929, 87-93).
Prvi slovenski duhovnik, ki se je za stalno naselil v Argentini, da bi poskrbel za verske potrebe tamkajšnje številne slovenske skupnosti, je bil Jože Kaste lic. Kaste-lic ¡e prispel v Buenos Aires aprila 1933. Prej je deloval kot izseljenski dušni pastir med Slovenci v Franciji (Pod-logar, 1967, 12-13; Hladnik, 1978, 177). Da bi dosegel kar največ rojakov, ki so živeli razkropljeni po bueno-satreškem velemestu in po ozemlju argentinske republike, je 13. maja 1933 začel izdajati pri Slovenskem tedniku versko rubriko Moje versko življenje. Rubrika se je julija 1933 preimenovala v Nase duhovno življenje in izhajala kot redna, a samostojna priloga Slovenskega tednika. Avgusta 1934 se ie priloga osamosvojila in začela izhajati kot revija z novim naslovom Duhovno življenje. Do avgusta 1935 je izhajata kot tednik, nato pa je postala mesečnik. V takšni obliki izhaja še danes (Bajee, 1969b, 309, 312-313; Brecelj, 1992, 173-174).
Ob prihodu jožela Kastelica v Argentino so bile tamkajšnje gospodarske razmere zelo težke. Brezposelnih je bilo na začetku tridesetih let izredno veliko. V samem Buenos Airesu so nastala barakarska naselja v
nekem mestnem okraju pa je zraslo pravo mesto brezposelnih - Viiia Desocupacio n. Kastelic je v Slovencu januarja 1936 tako opisal usodo nekaterih slo venskih priseljencev v Argentini: "Dolgotrajna brezposelnost je vzela mnogim najdražje, kar človek ima. Grozo vzbujajoče je število naših ljudi, ki otopeli, brez pameti begajo po argentinskih planjavah, največkrat s fiksno idejo, da jih kdo preganja. Ker so norišnice prepolne, takih ljudi ni mogoče spraviti v umobolnice." V istem članku je tudi zabeležil neko posebnost, in sicer to, da so bile slovenske žene in dekleta zelo cenjene pri bogatih argentinskih družinah kot hišne pomočnice in da so prej našle zaposlitev kot moški. O njih se je takole izrazil: "Brezposelnih slovenskih služkinj na primer v Buenos Airesu ni. In tako se naše žene dostikrat žrtvujejo in s svojim delom preživljajo družine. Možje potem doma gospodi ni jo, pometajo, kuhajo, pomivajo, otroke pestu-jejo in perejo." Takšnih hišnih pomočnic naj bi bilo tedaj okrog tisoč (Kastelic;, 1936, Slovenec, 5. januarja).
Proti koncu leta 1935 je Kastelic odpotoval v domovino, da bi si priskrbel več sredstev za izdajanje revije Duhovno življenje in predvsem da bi pridobil še kakega sodelavca iz duhovniških vrst za delo med Slovenci v Argentini. Ze prej si je dopisoval z duhovnikom Janezom Hladnikom in mu opisoval argentinske razmere. Hladnik se je slednjič odločil, da gre za izseljenskega duhovnika v to latinskoameriško državo. V Buenos A ¡res je prispel marca 1936 (Hladnik, 1978, 136-160, 169). Kastelic je v Argentino povabil tudi goriškega duhovnika Davida Doktorica, ki je bil dober publicist in še skladatelj ter gospodarstvenik. Doktoric se je vabilu odzval in prišel v Buenos A i res septembra 1936. Skupno s Kastelicem in Hladnikom je veliko pisal v Duhovno življenje. Na predlog poslanika Izidorja Cankarja pa je že leta 1937 šel v Urugvaj in bil imenovan za častnega honorarnega atašeja jugoslovanskega poslaništva v Buenos Airesu s sedežem v Montevideu. Obenem je duhovno oskrboval tamkajšnje Slovence in sploh Jugoslovane (PSBL I, 1977, 292-293; Mislej, 19%a, 21 -83).
V letih 1937-1933 sta se Kastelic in Hladnik menjavala pri uredništvu Duhovnega življenja. Slednjič je to ostalo v Hladnikovih rokah vse do leta 1948 in deloma 1949, ko so k urejevanju pristopili nekateri duhovniki, ki so prišli v Argentino po 2. svetovni vojni (Bajec, 1969b, 313; Brecelj, 1992, 174). Menjavanje
iS Skupina slovenskih izseljencev (v glavnem Vipavcev) se ¡e naselila v Zgornji dolini (Alto Valle) reke Negro, predvsem v nasefjili Villa Regina, Cinco Saltos, Cipolietti, Centenario. Uspešno so se začeli ukvarjati s sadjarstvom in kasneje tudi s hmeljarstvom (Hladnik. 1940; (iS 4, 1990, 223).
UJ Reportaže o brezposelnih je objavilo tudi Duhovno iivljenje septembra 1934, Napisal jih je že večkrat omenjeni France Krašovec, ki se je podpisoval s psevdonimom Franc Dalibor (Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1934, 61, (i2, 63 iii tudi november 1934, 67). Krašovec je zaradi svoje službe večkrat prepotoval vso državo in bil «len njenih najboljših poznavalcev med slovenskimi priseljenci. Postal je eden prvih sodelavcev pri Duhovnem življenju. Njegovi prispevki, ki jih je revija objavljala z manjšimi presledki od septembra 1933 do avgusta 1939 t naslovom Argentinski filmi, nudijo veliko dragocenih podatkov za proučevanje slo venskega in jugoslovanskega izselienstva v Argentini (Mislej, 1989, 131 132; JenSterle, 1995. 189-196).
225
ANNALES i O/'97
Aie» BRÉCEl)-. NEMI PODA f KOV O IZSELIïVANIU IZ SLOVENSKEGA. PRlMORIA V JUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO. S-2Î6
uredništva med Kasteticern in Htadnikom je kazalo, kako si je vsak od njiju predstavljal revijo. Kastelic je bii velikopotezen in skušal držati Duhovno življenje na visoki kulturni ravni.20 Seveda je imel s tako zasnovo revije visoke stroške, ki jih naročnine niso mogle kriti (Podlogar, 1967, 12-13). Hladnikovo Duhovno Življenje je bilo bolj uglašeno na verske potrebe izseljencev, zlasti primorskih, in vsebinsko manj bogato, kakor so pač dopuščale razmere. Tudi v pristopu do izseljencev, ki so bili v veliki večini Primorci, sta se Kastelic in Hiadnik razlikovala. O tem se je sam Hladnik takole izrazil: "Gospod Jože ni razumel tako Primorcev, kot sem jih jaz. Bil je trd Kranjec in hotel zapovedovati v Argentini, kot bi to mogel doma. Tudi glede političnega gledanja se ni ujemal z mišljenjem Primorcev, ki so bežali pred fašizmom in gledali v Jugoslaviji svojo rešitev. Tako si je ustvaril v Argentini strupenih nasprotnikov, kakor je imel seveda tudi veliko vnetih somišljenikov" (Hladnik, 1978, 177-178). Te razlike so se poznale tudi v odnosih med obema izseljenskima duhovnikoma, med katerima je prišlo do nekaterih nesporazumov. Še nekaj dni pred odhodom v Mendozo in nato na najvišji vrh v Andih Aconcaguo, kjer ga je 8. marca 1940 čakala tragična smrt, seje kastelic v pismu generalnemu vikarju ljubljanske nadškofije Nadrahu med drugim pritoževal nad Hladnikovim značajem (Hladnik, 1978, 180-181).
Slovenski izseljenci s Primorskega, ki so prišli v Argentino v obdobju med obema vojnama, niso bili te ekonomski emigranti, ampak iudi politični begunci. To dejstvo je primemo podčrtano v zgoraj omenjenem citatu iz Hladntkove knjige spominov Od Triglava do Andov, ki je izšla v Gorici leta 1978. Na podoben način so o značaju medvojne primorske emigracije v Argentini pisali sami izseljenci v svojih glasilih. Slovenski tednik, Novi fist, Slovenski dom. Njiva itn. so se ločevali pri presojanju svetovnega dogajanja in pri obravnavanju jugoslovanske stvarnosti, zlasti po uvedbi šestojanuarske diktature, vendar je vse združevala ostra kritika italijanskega fašističnega režima, ki je Slovencem na Primorskem in Notranjskem prizadejal toliko gorja in krivic.-1 O počutju primorskih izseljencev v Argentini, ki so se imeli bolj za begunce kot pa za izseljence, je na primer v uvodniku revije Njiva decembra 1939 mogoče brati te odločne besede: "Nekje čitamo, kako vleče mnoge Slovence v tujino strast po bogastvu; morda bo kakšna izjema, toda bodi resnici na ljubo povedano, da ogrom-
na večina Slovencev iz pod Italije, se nas je izselila, ker so nam doma odrekli tujci najmanjšo svobodo in pa košček kruha, katerega smo si znali zmiraj «ami zasluziti. To je pravi vzrok, zakaj se nas je po vojni toliko Primorcev izselilo. Kdor misli drugače in primerja predvojno izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, z nami, je politično analfabet". •
PRIMORSKI SLOVENCI MED 2. SVETOVNO VOJNO V JUŽNI AMERIKI
Neposredno po napadu Nemčije in Italije tei njunih zaveznikov na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bil v Bucnos Airesu sklican sestanek vseli jugoslovanskih izseljenskih organizacij v Argentini Do zborovanja je prišlo 27. aprila 1941 in predstavniki omenjenih organizacij so med drugim turri sklenili obuditi skupno domoljubno organizacijo jugoslovansko narodno obrano, ki je bila zelo aktivna v južni Ameriki, zlasti v Cilu in Argentini, v letih med 1. svetovno vojno. Občni zbor JNO je bil 7. lunija. V njen glavni odbor SO bili izvoljeni n Slovenci: arhitekt Viktor Sulčič kot tajnik. Ivo Wider kot pod-biagajnik, Vigor Domicelj in dr. Viktor Kjuder kot člana propagandnega odseka ter Ivan Pahor kot član organizacijskega odbora. Glavni cilj organizacije je bil zbiranje jjomeči za okupirano in razkosano Jugoslavijo ter usmerjanje argentinske in širše južnoameriške javnosti v prid njeni osvoboditvi. JNO se je s svojimi odseki razširila po vsej Argentini in deloma tudi v Urugvaju (Mislej, 1994b, 86-87, 93) in Braziliji.23
Novice iz zasedene jugoslavije so prihajale med izseljence v Argentini in tudi drugod po južni Ameriki precej neredno in po raznih kanalih. Važen vir so bili članki v krajevnem časopisju, časopisi slovenskih izse Ijencev iz Severne Amerike, krajevne in tuje radijske postaje, korespondenca, ki je iz razumljivih razlogov prihajala iz domačih krajev bolj poredko in vsekakor z veliko zamudo. Vesti o gvenli so sprva izpostavljale čet-nike Draže Mihajloviča, polagoma pa so začele omenjati tudi druge upornike. V avgustu 1942 je revija Njiva objavila prve vesti o Osvobodilni fronti. Vir za te informacije so bile jugoslovanske oddaje po radiu Moskva (Mislej, 1994a, j. 3.). Nato je začelo prihajati vedno več novic o partizanskem gibanju, ki ga je vodil Josip Broz, vendar je še nekaj časa vladala zmeda, tako da sta se besedi četnik in partizan zamenjavali. Proti koncu leta 1942 pa je poslala slika o dogajanju v Jugoslaviji
20	Kaslelieti je uspelo, da se je krog sodelavcev pri Duhovnem življenju precej razširil v Argentini, v Sloven j: in drugod po svetu. V Argentini je pridobi) med predvojnimi izobražene poleg Franceta Krašovca se Cir la Jekovca. Iz domovine pa so se oglašali Fran S. F nžgar. Air ; Useničnik, jože Debevec, Josip Mai, Rado Bednarik, Mart n Jevnikar, Ljubka Šorli in drugi (Brecelj, 1995, 76
21	Glej na primer Mislej, 199f>b, mss
22	Njiv;. december 1939. 7, ' 2".: Genono, 1987, 140.
23	Po nekaterih pričevanjih je bila JNO v Braziliji v rokah skrajno unitaristiCno usmerjenih izseljencev. '/»to naj ne bi ta organizacija v Braziliji nikdar resnic >o zaž vela (ASlM, pismo Andreja in Franca Mozetiča ter Ivana Ursiča uredništvu Slovenskega izseljenskega koledarja v Ljubljani Sao Pairlo, marec (969. G'ej še /upane, 1971, 174!.
ANNALES 10/'97
ales 8recelj: neka; podatkov o izseljevanju iz slovenskega primoria v južno ameriko, predvsem v arcentino, 215-230
m
i ■

lis

nekoliko bolj jasna. V JNO se je začelo razhajanje med tistimi, ki so zagovarjali delovanje begunske vlade v Londonu, in tistimi, ki so se opredelili za narodnoosvobodilno vojsko. Na prehodu v leto 1943 je prišlo do dokončnega razkola. Zagovorniki narodnoosvobo dilnega gibanja so še naprej uporabljali naziv jNO, toda z dodatkom Comitč pro Yugoeslavia. Z oktobrom "943 pa je ta skupina ustanovila novo organizacijo Svobodno Jugoslavijo ali Združenje svobodne Jugoslavije. Slovenski odseki JNO so se v veliki večini pridružili novemu združenju (Mislej, 1994b, 93-95).
V	okviru INO so izseljenci s Primorskega, med njimi bO bili tudi Hrvatje iz Istre, ustanovili oktobra 1941 Odbor Slovencev in Hrvatov izpod Italije (Čemite de los Yugoeslavos de la Venecia Julia), ki se je kmalu ločil od matične organizacije. Odboru je predsedoval Marij Medvešček, tajnik pa je postal Andrej Škibec (Mislej, 1994b, 87-90). Organizacija, bolj poznana z. imenom Primorski odbor, je vse do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo .e*a 194/ izpeljala v Argentini pa :udi v Urugvaju in Braziliji več pobud, s katerimi je zahtevala uveljavljanje narodnostnih pravic Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, zlasti njihovo pravico do priključitve k Jugoslaviji. Primorski odbor je v javnosti nastopal z odprtimi pismi in <"lanki v slovenskem in argentinskem tisku, s telegrami, z organiziranjem shodov itn. Ob kuncu novembra 1941 je polemiziral s stališči združenja italijanskih protifašističnih izseljencev Italia Libre, ki je sicer po eni strani obsojalo krvavo ravnanje italijanske vojske do civilistov v Jugoslaviji in v drugih okupiranih dežela;:, jdo drugi pa je zagovarjalo nedotakljivost rapalske meje (Mislej.. 1994b, 87-90). Decembra 1941 je Odbor ogorčeno nastopil proti ravnanju Posebnega sodišča za zaščito države na 2. tržaškem procesu Apostolskemu nunciju v Argentini je poslal brzojavko s prošnjo, naj Sv. oče poseže v korist obsojencev. Nato je podobne telegrame poslal voditeljem zavezniških vlad v Londonu, VVashingtonu in Moskvi kakor tudi generalu Simoviču, voditelju jugoslovanske begunske vlade (Mislej, 1994b, 90-91).
V	ponovni polemiki z ltalio Libre je Primorski odbor avgusta 1942 v argentinskem tisku objavil odprto pismo bivšemu italijanskemu zunanjemu ministru grofu Carlu Sforzi, ki se je mudil v Montevideu na svetovnem kongresu tega združenja. V njem je bil očitek tvorcu Rapalske pogodbe, da ne more biti pravi demokrat, kdor
zagovarja nedofakljivosr dotedanje italijansko-jugosio-vanske meje. To mejo so v samih italijanskih krogih označevali za strateško in se torej še zdaleč ni ozirala na narodnostno mejo med Italijani ter Slovenci in Hrvati. Bila je sad imperialističnih gledanj in zato v svojem bistvu globoko nedemokratična (Mislej, 1994b, 91-93), Grof Sforza je na to pismo odgovoril s krajšo izjavo odboru JNO v Montevideu, v kateri je poudarjal svoje demokratično čutenje. Polemika se je nato še bolj razvnela. Voditelji Primorskega odbora so večkrat podčrtali, da je bila Jugoslavija oziroma Kraljevina SHS prisiljena sprejeti določbe Rapalskega sporazuma zaradi pritiska velikih sil. Poleg tega so zanikali, da bi se raznarodovaini posegi v lulijski krajini začeli šele s fašističnim režimom, ker je ze Gioliltijeva Italija tam vodila protimanjšinsko politiko (Mislej, 1994b, 93).
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Primorski odbor okrepil svoje delovanje. Med njegovimi člani je že prej vedno bolj prihajalo do prepričanja, da bi morala jugoslovanska stran vojaško zasesti Julijsko krajino in se šele nato jiogajati z diplomati zahodnih sil (Mislej, 1994b, 95). Aprila 1944 se je organizacija preimenovala v Odbor za Jugoslovansko primorje v Argentini in sprožila akcijo za zbiranje podpisov slovenskih in hrvaških izseljencev v podporo priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Do začetka leta 1946 se je v posebni knjigi nabralo skoraj 10.000 overovljenih podpisov. Knjigo so odposlali februarja 1946 v London, kjer je bila izročena Svetu zunanjih ministrov (Mislej, 1994b, 95, 100).24
Leta 1944 so primorski Slovenci v Argentini na poseben način izrazili svoja čustva in želje po združitvi z ostalimi rojaki v skupni domovini. Tistega leta je bila namreč stoletnica rojstva priljubljenega pesnika Simona Gregorčiča, Goriškega slavčka, in vse organizacije primorskih izseljencev so ob tisti obletnici pripravile mogočno manifestacijo. Manifestacija je bita 14. oktobra 1944 v središču Buenos Airesa in je imela močan narodni pečat. Po proslavi so prireditelji izdali knjigo Gregorčičevih pesmi (Kurinčič, 1961, 22S-228; Mislej, 1994b, 96).'5
Po koncu vojne se je Primorski odbor še bolj okrepil in je v delovanju za priključitev Primorske k Sloveniji oziroma Jugoslaviji dosege) podporo vseh slovenskih izseljenskih društev v Argentini, Urugvaju in tudi v Braziliji. Njegov predsednik je postal Prane Kurinčič, ki je

I
vč f:
24 Dr. je knjiga dospela pravemu naslovniku, ie potrdil dr. Viktor Kjuder, ki je po odhod» dr. Izidorja Cankarja v Kanado leta 1942 postal odpravnik poslov na goslovanskem poslaništvu v Buent,» Airesu. To funkcijo ie opravljal vse do leta 1946. ko je vse pos.e Uročil prvemu uradnemu poslaniku Federativne ljudske republike Jugoslavije (Mislej, 1994b, 99-100).
2r> Za častnega govornik;» na proslavi je bil določen Franc KurinCiC, predsednik njenega pripravljalnega odbora. Argentinska policija, ki ic nadzirala manifestacijo, n«. j t- pic povedala spregovoriti v tujem jeziku, vendar ostali spored je potekel tako, kot je bilo predvideno. Poostreni policijski midzci neke pnicdilve je bil v običajnih razmerah v Argentini precej nenavaden. Toda vedeti ie treba, da je j ur»; a 1943 prišlo v državi do vojaškega udara, po katerem so prevzeli oblast skrajno nacionalistično usmerjeni oficirji (med njimi te bil tudi polkovnik jnan Domingo Peroni, ki mso skrivati svojih simpatij do sil Osi (Kurinčič, 198J, 227; Mislej, 1994b, 96). Zaradi tega voiaikega udara je bi o ukinjeno izhajanje revije Njiva.
I
227

ANNALES i O/'97
Aleš BRECEU: NEK Ai PODATKOV O iZSELIEVANIU IZ SLOVENSKEGA PRIMO RJA V |UŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, ZlS-236
uspešno vodil pripravljalni odbor za Gregorčičevo proslavo, tajništvo pa je obdržal Andrej Škrbec (Kurinčič, 1981, 233-234; Mislej, 1994b, 96-97). Odbor je Svetu zunanjih ministrov v Londonu in Parizu posla! številne spomenice In telegrame. Poleg tega je pripravil v Buenos Airesu, Rosariu in tudi v urugvajskem glavnem mestu Montevideu odmevna javna zborovanja v podporo istih zahtev (Mislej, 1994b, 97-98, 100-101). Odbor je bil ves čas prisoten v slovenskem izseljenskem tisku in tudi v argentinskih občilih. To delovanje je vzbudilo pozornost v številni italijanski skupnosti v Argentini. Tako je v zvezi s tržaškim vprašanjem prišlo leta 1946 do izmenjave zelo ostrih člankov med predsednikom Odbora Francem Kurinčičem in Vittoriom Mosco, urednikom socialistično usmerjenega italijanskega izseljenskega časopisa LMtalia del Popolo. Mosca je med drugim zagovarjal stališče, da mora Trst ostati v okviru italijanske države zaradi 600.000 Italijanov, ki so za to padli med 1. svetovno vojno (Kurinčič, 1981, 236; Mislej, 1994b, 102). Vsekakor je ta polemika močno odmevala med Italijani v Argentini. Tudi med njimi so nastajali odbori, ki so sklicevali shode in pošiljali spomenice v London in Pariz z zahtevo, naj se lulijska krajina ne priključi k Jugoslaviji (Mislej, 1994b, 101102).
Po podpisu mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 10. februarja 1947 je Primorski odbor marca istega leta izrazil solidarnost Slovencem, ki so ostali za novo italijansko mejo, vendar se po septembru, ko je mirovna pogodba stopila v veljavo, ni več oglasil v tisku ali drugih občilih in tako prenehal delovati (Mislej, 1994b, 103). Nekateri njegovi člani, predvsem predsednik Kurinčič, so sklenili, tako kot še precejšnje število primorskih priseljencev, vrnili se v domače kraje. Jugoslovanska ladja Partizanka je aprila in rnaja dvakrat priplula v Buenos Aires in obakrat odpluja s številnimi povratniki (Kurinčič, 1981, 250-257; Kale, 1996, 55).
PO 2. SVETOVNI VOJNI
Po razkolu v JNO ob koncu 1942 in na začetku 1943 so slovenska društva v lužni Ameriki skoraj v celoti stopila na stran tistih, ki so v se v tej domoljubni organizaciji opredelili za partizansko gibanje in nato ustanovili združenje Svobodne Jugoslavije. Velika večina članov primorske skupnosti v Argentini, Urugvaju in Braziliji je podprla vodstva svojih društev pri tej izbiri. Med tistimi, ki se niso povsem strinjali s tem, je bil izsel jenski duhovnik Janez Hiadnik. Hiadnik je leta 1943 zvedel za smrt brata Franceljna, za katero je bila po-
sredno kriva neka partizanska formacija. Poleg tega je od leta 1941 do 1945 prejel nekaj pisem duhovnika Franca Gabrovška, ki se |e ob zasedbi Jugoslavije umaknil v Pa Icstino in nato v Veliko Britanijo koi odposlanec Slovenske ljudske stranke. Cabrovšek je poročal s stališča jugoslovanske begunske vlade v Londonu. Iz Severne Amerike je Hiadnik prejemal Ameriško domovino, ki je pisala podobno (Hiadnik, 1978, 184-186). Tako je ugotovil da se partizanski odredi v Jugoslaviji borijo proti okupatorskim silam, a da hkrati izvajajo socialistično revolucijo. Opredelil se je proti revoluciji in zato jc poročila o dogodkih v domovini objavljal v Duhovnem življenju s "skrajno previdnostjo" (Hiadnik, 1978, F86-187). To ni ostalo neopazno in zato se je njegovo razhajanje z večino primorskih izseljencev iz leta v leto večalo, kar zlasti velja za čas po koncu vojne.26 Ljudje so ga še imeli za svojega dušnega pastirja, a niso sprejemali njegovih političnih stališč (Mislej, 1994a, 4. 3.). Vsekakor pa velja pripomnit), da je Hiadnik po novici, da je bil Beograd osvobojen, bral slovesno zahvalno mašo, čeprav so mu to. nekateri zamerili (Hiadnik, 1944, 250-251; Hiadnik, 1978, 187; Mislej, 1994b, 99). V Duhovnem življenju je vprašanju Primorske posvečal veliko pozornosti, in ko je Primorski odbor nabiral podpise za njeno priključitev k Jugoslaviji, se je septembra 1945 takole izrazil: "Nekateri rojaki so v zadregi, ali naj podpišejo zahtevo Slovencev glede Primorske. Opozarjamo vse rojake, naj kar brez skrbi vsak priloži svoj podpis. To je narodna dolžnost vsakega Slovenca. Oni rojaki in rojakinje, kateri žive v oddaljenih, krajih, naj pošljejo svo;e podatke, in sicer: ime in priimek, teto in kraj rojstva, ulico in hišno številko, kjer je prebival v domovini, leto, ko je odšel v tujino. Vsakdo naj pooblasti, da se ga podpiše v njegovem irrieau. Podatke pošljite na: Odbor za jugoslovansko Primorje. San Blas 1951, Buenos Aires."*7
Med vojno in zlasti neposredno po njej so organizacije slovenskih izseljencev sodelovale pri marsikateri skupni pobudi, na primer pri pripravi in izvedbi mani festacije ob Gregorčičevi stoletnici, pri zbiranju podpisov za priključitev Primorske k Jugoslaviji, pri nabiranju materialne pomoči za opustošene domače kraje -3. marca 1945 je bil za to ustanovljen Koordinacijski odbor za pomoč Jugoslaviji (Mislej, 1983, 147). Seveda so bila v tem času v skupnosti prisotna tudi trenja, ki so prišla na dan zlasti v prvih medvojnih letih (sam razkol v JNO, ostre kritike, ki jih je bil z levice deležen Primorski odbor v prvih letih delovanja28). Toda ob koncu vojne in v prvih dveh letih po njej so vsa društva, ki so sprejela novo jugoslovansko stvarnost, sklenila stopiti na pot združitve. Leta 1946 sta se časopisa Slovenski list
26 v svoji spomin h je Hiadnik napisal, da je od leta 1944 dalje prejel precej anonimnih grozilnih pisem in telefonskih klicev enake
vsebine (Hiadnik, 1978, 188). ."'7 Duhovno življenje, Buenos Aires. september t945, 212, 173. Glej tudi Mislej 19946.99.
2£ Revija Njiva je voditeljem Primorskega odbora večkrat očitala, da je njihovo delovanje izraz "separatizma in egoizma" regionalnega pomena (Misiej, 1995, 309).
ANNALES i O/'97
A tes 8PECÏU: NEKAJ PODATKOV O «ZStlIEVANIU IZ SLOVCNSKSCA PRIMOK|A V JUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARCfNTINO. 215-236
(glasilo društva Slovenski dom; in Pravica iod septembra 1945 glasilo Delavskega kulturnega društva Ljudski oder) združila v ferinik Slovenski glas. Novi časopis sta urejala Jan Kacin in Slavko Škof M.slej. 1983, 147). julija 1946 je bil ustanovljen Slovenski svet z namenom, da bi združil slovenske organizacije v Buenos Ai-esu. Slovenskemu svetu je predsedoval Emil Semolič (predstavnik Ljudskega odra), podpredsednik je bil Viktor Černič (predstavnik Gospodarskega društva Naš nom', tajnik pa je postal Stanislav Baretto (predstavnik društva Slovenski dom! (PSBL IV, 1994. 815-816). Na občnem zboru Sveta 19. aprila 1947 je bilo sklenjeno, naj se vsa društva razpustijo in naj se združijo v skupno organizmi ¡jo. Do tega je prišlo ,! I. decembra 1947 z nastankom Slovenskega ljudskega doma. V to novo, krovno orgsniza< ;jo so pristopili I judski oder, Slovenski dem, Naš dom in Slovensko podporne» društvo Ivan Cankar. Niso pa se priključila društva Samopomoč Slovencev [t.i. Kranjsko društvo) (Mislej, 1983, 147) ter Slovenska krajina in Vzajemno društvo Slovenec (obe prekmurski društvi). Za predsednika Slovenskega ljudskega doma je bil izvoljen Emil Semolič (Ljudski oder), podpredsednik je postal Ivan Pečenko (Naš donij, tajnik je bil Jože Vižintin (Ljudski oder), blagajnik pa Vinko Uatagelj (Naš dom) (Kurinčič, 1981, 239; Mislej, 198.:, 147).
Slovenski ljudski dom se je včlanil v levičarsko Slovansko zvezo oziroma unijo (Union Eslava), s katero je bil prej nekaj let v stiku Ljudski oder. Slovansko zvezo je vodil Rus Pavel Sostakovsky in vanjo so bile včlanjene progresistične organizacije slovanskih priseljence'.- v Argentini (Kurinčič, 1981, 243-244). Slovenska, hrvaška in srbska izseljenska društva, ki so priznavala novo Jugoslavijo, so bila včlanjena tudi v Jugoslovanski centralni svet. Tudi v tej organizaciji so bili voditelji levo usmerjeni in ob resoluciji Intormbiroja so v njej nastali hudi spori. Po ostri konfrontaciji med tistimi, ki so zagovarjali Stalina in Sovjetsko zvezo, in tistimi, ki niso hoteli "razpravljati o notranji jugoslovanski situaciji" (med temi slednjimi so bili tudi predstavniki Slovenskega ljudskega doma:, je Jugoslovanski centralni svet praktično razpadel (PSBL IV, 1994, 816).
Članstvo Slovenskega ljudskega doma v levo usmerjenih združenjih ni bilo slučajno. Tudi v njegovem vodstvu je namreč prevladal levičarsko usmerjeni del slovenske skupnosti v Argentini. Oboje je imelo za organizacijo težke posledk e {Mislej, 1994b, 102). Notranji spori med raznimi komponentami so se nadaljevali in člani Gospodarskega podpornega društva Naš dom so slednjič zapustili skupno organizacijo (PSBL IV, 1994, 816). Poleg tega |e bi! Slovenski ljudski dom izpostavljen represivnim ukrepom peronističnega režima, k; je zatiral levo usmerjene politične, sindikalne in druge organizacije Tako so peronistične oblasti 25 aprila 1949 prepovedale delovanje Slovanske zveze in vseh njenih članic. Policija je zato zaprla sedež Slovenskega ljudskega doma, ki je bil v Villi Deveto, in zaplenila arhiv. Ukinjeni
so bili slovenski šolski tečaji in maja 1950 je bil zatrt še Slovenski glas (Rant, 1959, 31-32; PSBL IV, 1994,816).
Udarec je bit za predvojno slovensko izseljensko skupnost izredno hud. Kljub težkemu ozračju pa je v Villi Devoto še delovalo Gospodarsko podporno društvo Naš dom. Po ukinitvi Slovenskega glasa je zasebni konzorcij začel izdajati časopis Nova domovina. Ta je izhajal do leta 1957, ko ga je zamenjalo glasilo Lipa. Leta 1953 so medvojni priseljenci iz Istre v bližini Ville Devoto ustanovili jugosiovansko-argentinsko društvo Bratstvo (predsedoval mu je Ivan iveša), ki je delovalo do leta 1966, ko se je združilo z na novo oživljenim Delavskim kulturnim društvom Ljudski oder (AMEV Triglav, 1981, 59-62; Mislej, 1983, 147-148).
Po padcu Peronovega režima leta 1955 je med slovensko predvojno skupnostjo spet oživela zamisel o skupni organizaciji. Leta 1958 je prišlo do ustanovitve Argentinsko-slovenskega društva Zarja. Predsednik novega društva je postal Angel Hrovatin, podpredsednik Stanislav Baretto, tajnik pa Boris Košuta (AMEV Triglav, 49-50). Vendar so tudi rojstvo Zarje spremljale polemike in trenja. Nekateri člani bivšega Delavskega kulturnega društva Ljudski oder namreč niso pristopili k skupni organizaciji, pač pa so raje oživili lastno društvo. Predsednik obnovljenega Ljudskega odra je postal Mirko Turei, tajnik pa lože Vižintin. Tako so v Vitli Devoto od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let bolj ali manj samostojno delovala tri slovenska društva: Naš dom, Ljudski oder in Zarja (Mislej, ¡983, 147-148).
Na prehodu šestdesetih v sedemdeseta leta je delovanje teh društev počasi pešalo. Odbor Zarje je zato maja 1973 predlagat ostalima organizacijama, naj bi vsi skupaj resno pomislili na združitev. Predlog je bil sprejet in avgusta 1974 je prišlo do ustanovitve Sloven-sko~jugoslovanskega vzajemnega društva Triglav (AMEV Triglav, 43-63; Mtslej, 198.3, 148). Po prvem občnem zboru novega društva, ki je bil marca 1975, je bil upravni odbor sestavljen tako: Rudolf Štekar (predsednik), Silvester Paul in (podpredsednik), Boris Košuta (tajnik), Anton 8. Tulic (tajnikov namestnik), Branko Ličen (blagajnik), Rihard Mermolja (blagajnikov namestnik) (AMEV Triglav, 74). Leta 1981 so člani Triglava slovesno otvoriii velik dom, ki je primeren za najrazličnejše kulturne, športne, in rekreativne dejavnosti (AMEV Triglav, 63-95, Mislej, 1983, 148).
POVOJNI BEGUNCI
Ko so se aprila in maja 1948 kar številni predvojni priseljenci iz Argentine (a tudi iz Urugvaja) z ladjo Pa rt ¡zanko vračali v domače kraje, so v buenosaireSko pristanišče že prihajali slovenski politični emigranti. Bili so to člani domobranskih in drugih protipartizanskih vojaških formacij, njihove družine in drugi civilisti, ki so bežali pred jugoslovansko socialistično oblastjo. V letih 1945-1947/48 so živeli po begunskih taboriščih v za-
ANNALES t f)/'97
alrs brkfli: nekaj podatkov o ¡zseljevaniu iz slovenskega fsimoriav južno ameriko, predvsem v argentino, 215-236
AJifl KXKVÎII ftSl
BSLOVENU LIBRE
IMîïîNOS 41R5S i». »pri!» 3 3 rs
MOC Ewwsn
P-I pOf<lč'll|> deP>1 (1>1 Iii;V	Ji
oVo-f la	í «faí i. ojirlld pri-
šlo »itit brvtiflim»	J.kram fcn
dr¿uV>¡ifi» oilastniv» t Zajrreit» de JiMctc-pl >l>arji icw.tH vomJeatj* r.tiifbc lini' tnliakf vor rt* skMpbflatl v fcr*jw
ki w ituhisi« i»gr«Iišknn pred« .T-ntji', N« okf-r drim-m-g« tiroii r-a (?r«i>ojo w nwuroc pri«5i liolura p*d pf-licijst.o r.sičilB. vdrl» v sUiho, k> Se fd dujrrn}f.nx in so spromnili t Txxv»hnc OWwti w «imir);í»,ilí in «iTa.5th:7vr. uirm S lew., dfl	:ií lijlj
načrl: /o »(»vb» •j>jomr-T»jfun btt» O» dc britve Jj^imftUo pi| r<j 5.01308, lik U ip v pnlličj«	!whis|í/ní» iív<-
rann, <jd»»osi>o	prostor. iiliVo tp-'<-
rs.Uj*l i.v« Ir/milnije Tfjr* pn okla-•ti r,» ¿cvcitj«, -se(ud) v iti.*i nr.-yem !<■ iigMbiktp í'i-bJt,ieí.tj¿ ni
t*n»nuni5 he?* i>i'(e.5ti ao I4(ri(ift	-ml-Ll.nfji «n pU'0-
aerfiñln	^oMihih ikúíov v
Jxij;ii*1iirrp (5?, l£i>5»ark» ui liwíií í i) no «k cijo. t'y»!til o: k aadclMifs dr l.Ach £l Je >>r*KU i|>as«nj ¡«riaiMtiíviil, e}ü b» <J<--1»»1 7X179 f- pXvdAitdnilum drhtvri* vei*«ko komisij« Lnlié«:» in pu ihi pie^C-VoHli. du pro i «"Wfiajfc stavbe Ttili í.nllíii a¡ ínú^S nn)li n>-tí;67. Pojavil «i; jo ¿tío fiótom, W ¿f M-)d firrpozan. ä><!:i*ci, ti; fci morili i M»-i rolen lela í,« l>b vdfftiH T.iuíMl!. «o pmH oh iíwm; uri, mUll i» vdf¡> p £ti»vžo Ur Jí> r.crciJJu
Ta d«£odek «)m«4s	v v-»|i»
l»roMc-s>nv. (■< &íjVj.rotiije síirj.í >i» lein v o ko>riiiniul»í|i(rn; reümv, kn »<j v , »<r i oí 3& Ich); :ii a? pelo ;oireü vx-r-Sil tivljCilj«. Vtifi^íiS Uottvaíitr.U ÍK slroiovu/jtiž -¡it« jkrVhP aflR-jíiirnjfr	jm vr rs kt.' cíc^k-rtr.cm pod-
ren?/», «dijo i roti antniäjjrmtm) llltril.nl i J »rtL> íjj rnnitvft Jo tnMiM' Hlra!íjj)(f v h(!jv Iimti Cflrlm 1*1 it-rjrj<"i'n>. Ktf T.1ZVQ. pji ¿JV TyiJlO-■cih tw&l'ji,	irtt' V
p^Ypd^nrm pr^mFni, In-fln.' j)i« je. Jo. brodit»	níídiiiíist v itr?:i «s»
)tn«r»T)iij> in jO »xrubl^aici v sv^írt Jsi>-
'Po > JU «v i »hm ludí 12 r<-if.r«i'A. ki ;¡A )i" iTpI jr<>i) i.lol>ri rr.3 iJvsmi ?etl
V^wiSíii^t T.71	T^ipM orvriij-
sfer lcri>^r o jflíriJr^lí'nvU In vpM.iP.aj^l
YO imt-.msum VOÍ.stvasi NA KMi**#Km%
í.'n{ttJN*ftT«FtrfHiSEr ormorfNiimv WVOULVI» NA RJ,O-VKMÍ<KIÍI LISTAR
resurtí je NOTOJIIÍ svt't lsfttvuS»6»b S>i>* áíwfinj ? Klui-jn. Í1-JVCP?Ví5I «tifift^klk «HflMirrñk i«-, SK Hl«? -iîoî/-nc v IZ juínckofiiíiWU 1'bc'jiiili zu ^Siciïislié vr,|{(v«-, 1,1 »a i>i)ï 'ií. (Wirr-ii. Vieil aW í'H tp Kvrnxkew Je lil; 1« st-vsaiií-l.i sa ?>H»1i fi'ojl" i i «Ib v «,-infi n bitkah. Av. JC.WjtkíJl IjílíitAS	JC nnslrpjU
v 2úS obíiíinlí, üvobcíinjjipkai " 96, ntrnii»}; » 2Î, íiwtK'üfti] Uandi.Uíl vA v »V-ín*!!. KaVjr por. íc pr.Toinll, ÍC-	sam^sií-i^n«. Ii41^ pmjoir
■1 IVO t'ln$y <£i«lj«ii¡|) |U jt> bilu 4>i-l>nrn)l:r.. ¿ti t j«	lint na enakih
Vf.|iL\ah (eía iííí. m «1 fi»c»»pi>ci vložili I "»'t v lí niiC'Mh, ?Tp<î «(nipiiKl tli Î2vç.'Jti»	S'il.p Wsfjschv tujrilk
i P 'jiCL*' •• i v t ji rojstni Dbvfiii. t1 L>,Vek¿.*h. )>) ¿c. .lAjjpvy-jT>ej ti
S)s-v«hs1;í¡i .;-r.i ir.v'i i ¡el v vsai pri-d-VÇ,:î:,',I ■lobî	RSovpJIftiH nrgartiiu
tij, Ji i Jt títí>'.il.í»	«1 ï>î tçLrt r
Pf-i» tría. í'n.'i litj.Jr.it. u- Zv^tí, Froo-<• Zw'tUf j d Jo- Ool|>¿bi>Jwdi:c itcrtori-;?!. ,'ki Z Tita z vsfjii	»a víoir níkr-
¿r ¿a lyi vrJ.'it. i» ppvsoii mil (ir¡a Notiriid.". I-a - dcotnNrälc, ;>» i o iak« £ln-
Afirmo fttiVnrví«-. 2u krtte M J<i Zviti ríu-atr*^ proíjvsíin liilT, k¡ u, Wli ta lie»rii »vetrijakc >-jiJalF*íiIoc	pi» raJ» fík tb;l<-
<..1 lt(ifrnft»:ií)i¡ foi., r^díKihdk ¿wiS
tff	r-iltriuí 70 pniri-VüD r,
da jl> 4V}I|1<í'k'í H)CÍlllS'l(Ml v(-.It>& ví-ailft d-rcJifOO pe) i tito» ó» »-Vvc»;l¡<\ TAiaíJw.
Vr> vlival« k'.Ä tö'{3	mír.
í^cli níwokiK pp>:«l<i))i: orirct- H9 i'ouptjls v-ilivfrv. Jíkí « ; si> r>nj;li¡ sr-»^r!» li*el7i:vo obiiüfxjega oiil»i>r3, w b'rr tcií»'' ?l:fit>nli tom^iintlic 3 m HViiîKa ¡;oilMa llniiVn jft J DCÍUSÍ^
■irt.-tVv»	rLrujl-.? ir» itrí letn
5P\4¡d»	t.ü morc-VtM oolpib«.
'til? iinsltlífiu íiíj-iíiju, Ms; |>rtv ti>k-> n* Ii? (ini(¡atc, «Jij ;r MiIh.iA l>ib vi,i ptiiâiii	ütteJlkc
«in »Ar^xkeii., k.i« je v dcšftln«« xne-itranks, plídi> nsnj.íi»!^ vndíin» hj»«.v07vir.no -i ^vpitnjrJr« >ti»<n}»;,l:«> in a v* Ln je Ve. l.ludâko
fnjTT.v iu od V^ijtíw if pote Iii» v< í
Mtrd'iril. íh	jíIovííi síríl»
Ttsrio Ai iiVnljChüi m i 11 g n|R*nv ]v (ir\fr, dn HA J\OH»SÍ<«te» íp fjui^e. ki *c Ujul» wíkih! J-írtíneratT! ín pritisk rPi ü Slltttli iiL'Míkili ft-Oitpficvi-»1 in ttíj'uiy ive I oí iíij u ¡A ;w¡f;«varjaJi;ij rainlh ?»ojr fraguo poiawití in Jll ilíúlJ. .):, 7-üvcitni $ Joven ci.
V Slp-ktnijJ- so o Víilítvah pír^íftli iíkíí r sklopu raze i h v« I ¡lev v AvjptjrfJí, lalf. na ¡íiijeavslríjskífJ«, JjalrJjurí'iv^p i» jíiirpítoii. v j^svnem tú |iotek{avii|j liMich ,.1'r? tsVo" av-s[rijíSc 5oda|¡?tlfnc Mrufilin, í ríitno ¿alrsíjo »m ptisAll, da
«vst^gaVa »coniijiii Jílfíta pi»Tii¿« fi» Koroíbri Mstopjh le v 2l <;bč>iia?i js •h ín od prtJCn.iíh 2>? id.b ^r.Oovko,
ívfT-rftMríi V riflWIWllMji
<»;> MiVmHljír	V-l-
,'rltM VA K ^»«Srca» „VWr»l*v Jf |N»j7?*fiT«", ¿<■4	«oHvei vs«" Iwlj .'l'.irjiji okrop
ioíínlistH!Jit ;J» IJs'bW siíáJikv, litfi pa	itpj?!»
>ic\. r>j tas o j iíflí Sfiti,	ir> T-V^ljffiU
si o) ¡Y>;r>r¿j, ifi	p? >.h; 1ÍIT3 «-
Sfoí*i)i »W.I. r,)«ir.vi»í"jK i3';it»>¿ln5kcísi -.p»añCMKar-Brí»; pn ¿n avef^jíxa ícr,¡.-l¡.<t>?nr. j! r^nfta	ippyaii>ni-
"!• i 1j>(i!5)t« fc^crS-o in	I
trLrl-jiti p. VYICT»J-W>, -■»rvedJV l>f- V i>tSd tn^Div-T". kljlsíi IrMft fto pri.Xv^i í?i«*nj)ií» crg-iniivj^íi irt po ttLnw iiívniTii' |	piiLVo^.-iTij«.
>-■> bí-rim-, 1:r>[¡ ./-rrnlirc-U", pj tl>viiníl¡r itinjesw'ja.^ br.iiidaif Vri
>'SW. tfT» T.n .IT ČflMpiigs V Sl-rvcirijí
ííí *>tf*r«k« pitcslí», ,>jt prtnv^lílPi -.••len. ■*	r^t^ní.,
í', r.niUipjUr: SíirCiStli'jnS liitfl, Jo h>f
Mi. Evcttao) ¿c-vfTiri v s.-eln MOo t>«n>r.. da iii..r¡> \s1;S tl»l|>'i ofc-'fJtlih S«li^ Mn:TOl(.jD'> di'(> i1) Mnt:-?3ii vse javwftk	v av»[wjj. -.4, ih
Víjk Kiprl) »>ii;r>o pC-triU*» \iori¡rj. >«o-lxs ra nhrftHlUrv	t> 2 Jto.
r^n.crn ¡n tiith «.»vir-st-ojnj nastopi pri V (.til va h. S (nlrnt (k-KIA it) u.s iii>J:u jsnti-cr.». vsikn oodajšinjc jjjasoe riru. pin 1 ÜWlrJsVrt j'.Tt.r,kam ]>i • zjfui;. jjfr.k,	'IttJ^o s t'-sike $» n-jjisSk^
3t> iv Wn->ajo	vili it'.
innn.MIfio. ^TAtkiU.	i« k* Va.:
Plftllf^'fil-OS
Odrini la rai»« dr Pasrvo d* f.e'J«rtcciijr.. ol aru.t- jji«. iíc Ru'- iv Airen y pnií«atí> 4t: In Argentina. e.iTiknrtl i ion r3rh>» Aranburc pr»>»l'J«ió «.«t homilín, on !» ta¡il rxboitó u hurct r l.\	» vivir Jas vnlojrr. «Tnnfil^A^
C-íprvs«> atíl:
"E-tírtf. pnîH'nlOï y vat«CM 0*ttPRÎiirî6 ?«Mí d« t*l pul-ta. íu<,r:» y |«t qUj. ii «Míen	<iu KIH"«» t) hombre pfofundan>nr.tç «a stj interior y «a -.ni
m^s divei.'ua ailivi^nd^s.
"Kîevan »• .-r.iiífTi»» Al h<jwbc-n ç«ï jut BiAi «f¡T«ífjaF /acttsi: ca orni mij fi»tiiÍ8 cßKurt in u« nlwl »«rpontute y cporlunixU, abitan ^u pîcao tr.»frccnd«rntr cimrslads en lu rcrtu rmplitaá y esU-D.-it*; <]<i >a verdad su Ont lierai tñn 5 biimaiio «nmpinl? ftjdj (jci'.-'Oinis jiar Iji JbtiU-iH y	tiO-í votiaJ; una poJiljc» f\ur, j^r t-ntima »Mijuinoi »tjk.
»«-ri ir>a!«p. bc&ait Ins abc rus Hítete ci lutn dç »od i ía «m-ipidad; An za dr»*»i .}îo del nroflteso ari rnratnuaU antropo^Mriflii y (omo.-ràtiiA, áns <or» «luiiibrio y jas:« «seOs de "«vilftrcs ?nt» le> espiritual y oiftt<rij| 1-1 su* teíic-íojif-f <r.ter.i«t.4Dslf». inpid'ndci. no p«r apWt.ifijs dr prçdowiriio, sino animados n fo v«* rjue la «ro??» dipiwfad tan.b íii por .Jel:la fMf>ïid«rfl-<ïiô.i y *çi»j>at<i a] Î.UcirVjcJter y »iitccrti rrronotiwitntfi de< «!rr«.r>|/i inicrsuiriPaaJ; ea f.imlJii rto como raerti	do «itUlsan^Ti tv.otsln. «Ino tutu
ai iicblo svrvjcio de )a vida. Fasdlifc »tirtftntada por la iuw:t d« )r. \ifd¿a<L fa	íi.-'riidnó v ta tridl Ätl tíScVAWn«^ en Ja tnis^ufdlû del îreoiaiçnte
ínlcpwJ y « .'cet I ne de Cüóe el tú^nhU? fswjjjtr. y con jreíwroM ?rojrc:MÍo hieß el bien d« lodfi )a co.'nuniJa^.
"Teflo rti:« ío pfen>«tí y e*niuliz» la ikkva for-dicK.n eivpinl -eJ ¿el ñtmUre euririd,» de lu «afid.id dH misterio ^mcchs)
"Mi »»luco d* íe!«« pate:»«« «I«' P.K>an*vcn¿r> a loios vöMtrfS ll®7a eje MrctitJ d^o >k quo Jai'»	nninvp 'rIoomi y (íoí«£ame;¡tíi vy,cítroí
wfuíís, \»»¿slr<»t c(R»x<n«« y vu»¿tías vido».".
^ecuirtni vidiki iiseil lmlkjm<*Mt*ii (Irínvnrai
yAJ JtJTÍ OROrJE v KJ.riíiJ l»it:í.7H Slt"
>,r * 4s7íivo k vrdñoje prcdltifr. c lïiisliilntcvfilffcin íodtlova«ju n>rd bnl kai>^líí<ii; drïavitTA». Pwiilos je prriö (-bravrmvta tift p?ví ttitcl^íoral-w	iOïlà v At«5»»z.b,
í/ití-ii- poí>udriíji je bis	rrji»<«i«lí>
p;tj?t.J(rik MjirtfíiAlllir. Äa 1cVrnil jr b¡)
liriSlbK virníSuíiCítn i a rrevcdiic/a lOdc-)ovRi:jsi / Ucfii'c Mitrublt-üin in ^lalikA prc<jvid*Tr»íii piispj'íío^anjviii pvMt'aw i*jj> (Jjípv
v iot-1 >«j r,v lîoÇgwiiR vw? <ío
iJf.wï »v ni v t« i iN j><v xklepa uLensk« pmîiosr.v >i.s<s-oj iprimerja/«. Tur)i no Vr»«i! vriifcü	íía a<(i:îe*<)o r,n ?<ovi
iioníeréntl. Tnríi> pit. ki je tojwl no vrst) ¿6 »fcllcftisjtf konfeie;ie«i, üv imr ra¿ tu	vaiiii — it ub/if* do
«5» Str« j n» vi» s je. d« oij» balljn ik«. <Lrinv« delovali	v ko risi
Tlikf; ilolifi1« r.e jf« v ritáo Sev-itórffj	in ju do politiüse oínr¡c
»a Wtanrko «iHlîJavanp' nioín« «-riupotloJrn«. N'jcw vTy'iiv n» ßolgi-rijo Jf V tcj	OÍIT-571. Tudi	et
•«"ict 0 seyjetsVr m r31.fn.MS tm» bei jESrtî««*) o2c>J»l!"-	Lnli SORj«,
ir.ia tvo.i« aase t ne r.-».-f rfr.o-tor prt5.'.». m« h Vfcieíi lÎMBoçlavija. ROíir=n;j«|. tra u¿l oV«vi Lç.tfi ínljt«:ratni nducsí. ít», v.nje fir-pbVfru vircjn t .»«pavía-rJ|» -rt Jloa\qr.>ig	nopasvred /
no. Oc <:,wj.- vxnkrint» doIísjóao üííiovo, » «j-jWjs çado'gvftnic s »ifCiwi bril-
kamkttni skVpi, kj ti initll .JPCIHIMi i>t>r!'nj|i»'
Tednik Svobodna Sfovvnifa je osrednje glasih slovenske politične emigracije v Argentini. El semanario Eslovenia Libre es el vocero de la comunidad de refugiados políticos en Argentina.
hodni Evropi, zlasti v Avstriji in Italiji. Po nekaterih ocenah je bilo teh beguncev v taboriščih okrog 12.600 (ES 4, 1990, 224), v Argentino pa jih je od 1947 cio 1951 prišlo 5.282 (Rant, 1959, 35). Do sredine petdesetih let se je njihovo število povečalo na okoli 6.000 (ES 4, 1990, 224), saj so se jim pridružili še nekateri sorodniki, ki jim je bifo dovoljeno oditi iz Slovenije.
Da 50 ti begunci lahko prišli v Argentino, ima velike zasluge izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Ta je kmalu po koncu vojne zvedel za njihovo težko usodo in za tra-
gedijo v Kočevskem Rogu.29 Na njegov naslov so ?acele prihajati prošnje, naj tem rojakom pomaga iz begunskih taborišč. Hladnik je uporabil vse svoje zveze, da bi prišel v stik z merodajnimi argentinskimi oblastmi, a brez uspeha. Po še nadaljnjih prizadevanjih in prek poznanstev Vide Čebron, predvojne priseljenke z Vipavskega, mu je končno uspelo, da gaje 20. novembra 1946 sprejel predsednik republike Juan Domingo Peron. Predsednik je bil o zadevi predhodno poučen m je da! svoj pristanek, da se v državo lahko priseli več tisoč slovenskih političnih emi-
29 Glej npr Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1945, 172-J73; oktober 1945, 213, 202; noveinber-december 1945, 214-215, 232.
230
ANNALES t f)/'97
AleS EKfCai- MCKAl PODATKOV O 1ZSRJF.VAN.IU IZ SLOVENSKEGA PRI.MGRIA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236
grantov, in to mimo običajnih pogojev, ki so jih določali priseljenski predpisi {Hladnik, 1978, 189-191, PSBL I, 1981, 536; Rant, 1959, 32-35; Pernišek, F., 1972, 348).
Novi slovenski priseljenci so začeli prihajati v vedno večjih skupinah od julija 1947 dalje. Hladnik je marsikomu priskrbel zasilno bivališče in tudi zaposlitev. S sodelovanjem nekaterih begunskih duhovnikov (Jože Koš i ček, Ladislav Lenček} in laikov (Miloš Stare, Anton Skubic., Marija Petelin) je ob Hladniku proti koncu leta
1947	nastal Klub slovenskih beguncev s Slovensko pisarno. Ta je imela svoj sedež v ulici Austria v Buenos Airesu, in sicer v prazni hiši Hladnikovega znanca arhitekta Aurelia Vargasa. Slovenska pisarna je Hladnika precej razbremenila pri delu za zadovoljevanje najnujnejših življenjskih potreb novonaseljencev. januarja
1948	so novi priseljenci na predlog voditeljev Kluba beguncev ustanovili Društvo Slovencev, ki je z bolj čvrsto in smotrno organizacijsko strukturo prevzelo nase glavno breme pri nudenju pomoči političnim emigrantom ob vselitvi v Argentino. Hladnikov prijatelj Ramón Figal-io, župnik pri cerkvi Santa Julia v mestnem okraju Caballito, je dal Društvu Slovencev na razpolago prostorno hišo v ulici Víctor Martínez. Ta je postala prvo središče slovenske politične emigracije v Argentini (Pernišek, F., 1972, 349-352; Hladnik, 1978, 195-197).
Novim priseljencem je priskočil na pomoč ¡udi marsikateri član predvojne skupnosti. V ta namen je na Hladnikovo pobudo nastal poseben odbor, ki so ga vodili Vinko Rogelj, Franc Lakner in Leon Lah.30 Vendar je treba podčrtati, da sta v splošnem obe skupnosti zaradi popolnoma drugačnega gledanja na medvojno dogajanje v Sloveniji tn zaradi različnega odnosa do nove Jugoslavije in njenega vodstva živeli in deloma še živita povsem ločeno življenje.
Novi slovenski priseljenci, med katerimi je bilo vsaj 60 duhovnikov in precej intelektualcev, so v nekaj letih osnovali verjetno najaktivnejšo skupnost med Slovenci v svetu. Naselili so se v glavnem v okolici bueno-saireškega velemesta, nekateri izmed njih so šli v Men-clozo, v Río Negro (predvsem v San Carlos de Bariloche) in kasneje tudi v Tucuman, eno od provinc na argentinskem severu. V nekaterih krajih velikega bueno-saireškega obmestja, tam, kjer so se naselili bolj strnjeno, so v desetletju 1950-1960 zgradili vsaj 7 domov. Najbolj strnjena in tudi najstarejša naselbina novonaseljencev je nastala v Lanúsu, enem od jugovzhodnih predmestij Buenos Airesa, na zemljiščih, ki jih je do leta
1949	odkupit Hladnik. Naselju tudi uradno pravijo Villa Eslovena (Slovenska vas) in v njem živi okoli 600 Slovencev (ES 4, 1990, 224).
Osrednje versko, kulturno in prosvetno središče no-
vih priseljencev v Argentini je danes Slovenska hiša v buenosaireškem mestnem okraju Floresta. Slovenska hiša obsega kompleks zgradb (med njimi tudi arhitektonsko zanimivo cerkev Marije Pomagaj), ki je bil zgrajen do leta 1974 (ES 4, 1990, 224). V njej imajo svoj sedež najvažnejše ustanove slovenskih političnih emigrantov, in sicer: krovna organizacija Zedinjena Slovenija (ki je nasledila leta 1948 ustanovljeno Društvo Slovencev), Dušnopastirski urad (ki ga je do svoje smiti leta 1986 vodil msgr. Anton Orehar), Slovenska kulturna akcija (osrednja kulturna organizacija politične emigracije), Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, Slovenska fantovska zveza, Slovenska dekliška organizacija, Slovensko planinsko društvo, uredništva tednika Svobodna Slovenija, mesečne revije Duhovno življenje in drugih publikacij. V Slovenski hiši je tudi osrednja koordinacija slovenskih osnovnošolskih tečajev. Ti delujejo neprekinjeno že od leta 1949 (Pernišek, F,, 1972, 358) v vseh omenjenih domovih v predmestjih Buenos Airesa, v sami Slovenski hiši pa še v Mendozi, Sari Carlosu de Bariloche in TucumSnu. V Slovenski hiši je tudi petletni srednješolski tečaj. Take tečaje so imeli še v Slovenski vasi in v Sari Carlosu de Bariloche. Osnovnošolske in srednješolski tečaj obiskuje danes okrog 500 učencev oziroma dijakov. Učni jezik je slovenski, v Slovenski hiši in v Mendozi pa sta tudi oddelka za špansko govoreče otroke (ES 4, 1990, 234!.
Velika večina političnih emigrantov v Argentini je po izvoru iz osrednje Slovenije, vendar jih precej izhaja tudi s Primorskega. Ti primorski rojaki so se deloma vključili v organizacije slovenske politične emigracije, nekateri pa so se raje približali predvojnim emigrantom, in to zato, ker so se med njimi počutili bolj domače. Ne gre namreč prezreti, da sta bili pokrajinska pripadnost in zavest med vsemi slovenskimi priseljenci v Argentini precej občuteni. Tudi dejstvo torej, da je bila predvojna emigracija predvsem primorska, povojna politična pa predvsem kranjska, je poleg že omenjenih političnih razlik precej pripomoglo, tla sta obe skupnosti živeli vsaksebi.
Nemajhno mero odgovornosti, da je ta ločenost obstala toliko časa, skoraj do osamosvojitve Slovenije, ima tudi dotedanja politična oblast v matici. Ta je gojila stike s predvojno emigracijo m poročala o njenem delovanju, povojno emigracijo pa je do konca osemdesetih let uradno skoraj povsem ignorirala. Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je to stanje spremenilo in tudi stiki med obema izseljenskima skupnostma so postali bolj intenzivni. Upati je, da se bodo razvijali v vedno bolj plodni obliki in učvrstili
30 Hladnik v svojih spominih navaja imena še nekaterih drugih članov tega odbora, in sicer: Simčič, Suban, Pahor, Kogoj, Koradin v La Paternalu; Živec, Glavic, Podlogar, tšobetič, Gtobokar, kodne, Troha v buenosaireiketr. predmestju San Martin; Fu}s in Šentga ter prekmursko skupnost v Aveilanedi (Hladnik, t978, 195).
231
ANNALES 10/'9 7
AleS BP.ECcLI: N'ÉKAJ PODATKOV O IZSEUEVANjU ¡Z SLOVENSKEGA PE (MORIA VIUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO. ?-15-2J6
K a Pdfrvv sí. o i scrt.i tírrn^í
škof. ki s* fíí'.-iílAl«, šiio.i, ki k V'Tt	hi W Ve i?
r«m !uFrriii>;K paat.-ii t »ti i R/ik-
Í/.T« -M ÏWluî l>i(i»: ¿«!t>.
fctfl ,!U if H »ï«rOi2[J, tí-'ÍM • CÍO-
ifoi'iîM jkxVrifíijt' i»-
t"<:nt íhoi:l-:tna ízracUz jhj-f.'K'fifi < íivo. (»ono. ííei'a:-ve j/o i» s raboto j)v*-. h Ni ¡tjfl t}si%i /0 f»í| <?'<-' jrílíí. ■noriji.'A. J¿f ;IÍ íi «írt iMrtJC »tK'Mité, z if m« rimske»
Will .fPtî'.W« ÍL'íÍL'lff fe -f-knlí'/rj E/i j;í>n'l,' boijV pj»<i-«((íliOJi'.í.
Alpe: í'ljvOP" í. c/í/flf .S¡;-;Íj?;-!' iV ¿V ¿rtíco iim> a rti i- «o/ii1! íitcrfl, jí¡ j?r?ip¡ íi'p>if. {|ifj| jt-'c-
ffov nRíkííii'V (f<riicy ¡e noče.
7o u, 1tfi>tu\c¡<... «ín v? -f nrr,.
í-ii¿j k določili c treme m ¿i i« prciî*»«u. f» ifu .ïiiiMno.'jw>>-m i in frçi'1'i)Oirr*Víi.-> çw'fti*
/ibtur f» i-i»/:%/.'»/> pü i Ji'ici' ■ ifí'f.	l.-.'ífí, "i;I r(l in
tevia. «i'; BO zsufltrfai»<i t> cío-.•;»>r,í¡r», <f<t ^(ím»<i.v<1v'ía«». v Tío a t ro »i is j'ít'i'ís hi .'s i -:r ',* o * i; iiií»í«Si j v íi v ü .i ir hi j t ? t ) 150-Tif
pn-jj, val-^m^t ki?uoí «"•jjo ri i 't>Jj n o ja i m no f.f te otfnï1' in >5« wvUt'o Ktjiií',1 t>t>reeç ¡Mi fíat Va t i; ci t ri ti ficv-ml'ï. ?»'«.•!-o »'; v. vif il j ka M ,IL in tfn >î	ti'í-u
C c T ¡iVV '/.V., t* t bl)¿/w ijK«P» xjpv if titilužHii i£(t'¡ ríOMfffit i-mftruriv: AWy..« .vj " ?'•:.«-¿n.víí O'ÍJJ.'S ii;tiOi J>o/no «vp-?||>. DOlr-žiíí j/ifjVrfc na )Cfy. d« r, lew j.-i'M'.'cr.íi Co-*jjoí!£»i»t» iwfsííi- * CiírtWfii. imc: SíP-í t'^MJ-.i. rtfl :r Jl/p ,,Slí|!. (V <»t-'<isi' . per JV ílO^rJ
rc)>f¿i. «'triHvk- ¿Swf;.'K»-i. s-iti-
5n<>s£ -i vf'in i--£íi».'>ft jíorr.f-I» o i ■ (i v i o îî» f : (->íi f »;jtcfl;c 6c¿í>i»<fü l.^ujiivd jjj.; JIÍH» !iP;Hfni Kiii-'OVl'î»
cí,¡	;.•.-*<=■
i>orí Gocpo'jof-r? t'bJ«-.«fV>. Á-nrí..vfí	ítvffí'.VÍl
ohl.jfcti^i •>i:¿y:-ct: i> s.í; r.rco-kr.-Su in v«ht»í••«./a
<, í>fWfí(íV fiíoiji..« (¡i h t" rîiî't -fl o h i n s f O »»ÍVXN i ■:: u r vihiv iitój'ÍjíiiiM <r><*.biítum (i i:*;k 0 i) t >r 1. 11 m ; m >i « i j.iií -no Di »;<•.»«•.	zoi.v
sx.j. Ta obias-l rt<¡ rfcci-r» r jer/fcew 7Jft».î>pi. ;'v<>-'.'í>:.'íIxi -se ii.'011-ir - i»v{Vv.'.'i>c» ¿k í rt spI:"o,
Hon Pi'/i'ot; «;i¿f<rft»íL: nrj
rpiiîsîffi-'rt	CÍM«O> T i,h
janež pave! 51 - bog 2ivi
Tvjct: j7. 'jklc-l'irr Poil i>etw. .vflfí í'(tj.:,',ùmc-j;.' jsifwt'm belt&l llfwíi; tífif
■ .i. ■ .i fini.;Ti^-čr jwlrf/îc (liri. i (ktflJVaNa o;-i>o«j'n	[tío:!. iï
rt'trcxtuuxi i¡fií. C^titdittrrt	tiih Murrio robjr - íiúTi.111 II. ;)íij>iíni. . .
",i....1, !:i,fi' i,: :' j[f¿]rr>Jp v mjnj.i	iirfrfcn.'^of:i .í ôyo'J .M'inc gnrf.
5lJíi Jd'.il;iiy'f čri-irt Gosps	KRT.WOJtVL.4. Pz.liflk 1>" Ttnltí.
l*tn>L)	' Crrf'üf. .fallí ? P 'i i' i- ! II.
Uto XXV
BL VOCEBO DE LA ACOOM CUHUSAl ESIOV5NA
Časnik Cías ¡e glasilo Slovenske kulturne akcije, osrednje kulturne organizacije slovenske politične emigracije. El boletín Cías SKA es el órgano informativo de la Acción Cultural Eslovena, la organización más importante en este campo dentro de la comunidad de refugiados políticos eslovenos.
slovenstvo na skrajnem jugu Novega sveta.
Na koncu tega pregleda priseljevanja Slovencev z zahodnega dela slovenskega etničnega prostora v Južno Ameriko se moramo še enkrat vrniti v Beneško Slovenijo. Glavnina beneških emigrantov se je priselila v Argentino (in tudi v Brazilijo ter Venezuelo) po 2. svetovni vojni, zlasti v letih 1948-1957 (Kornac, 1990, 140; Fotoalbum, 1986, 93-95; Clavora, 1997, 84-86). Naselili so se večinoma v okolici Buenos Airesa, v Rosariu in tudi v Men dozi. Po ustanovitvi Društva slovenskih izseljencev Beneške Slovenije leta 1968 v Švici (Komac, 1990, 148} in
potem ko je Ju društvo začelo združevati beneške izseljence ne samo v Evropi, ampak tudi drugod po svetu, so se tudi v Argentini oblikovale nekatere njegove sekcije. Prva je nastala leta 1980 v buenosaireškem predmestju Vika Ballester, leta 1985 pa so se pojavile še sekcije v Marcosu Pazu (v provinci Buenos Aires), v Rosariu in Mendozi. Danes so najbolj aktivni priseljenci v Vili' Ballester, ki izdajajo tudi svoje glasilo Naš glas (AZSI) Beneški priseljenci v Argentini so v zadnjem desetletju navezali stike tako s predvojno slovensko izseljensko skupnostjo kakor tudi s slovensko politično emigracijo.
232
ANNALES t f)/'97
Ale» DRÍCELI- NEKAI PODATKOV O ¡Z5ELIEVANJU ¡2 SlOVENSKfCA PPIMORJA V JUŽNO AMfRIKO, PP.EWSEM VARC£NT¡NO, 21S-m
ALGUNOS ASPECTOS DE LA HISTORIA ÜE LA EMIGRACIÓN DEL LITORAL ESLOVENO HACIA SUDAMÉRICA, ESPECIALMENTE A LA ARGENTINA
Aleš BRECELJ iT-34013 Duino-Aurisina, Dumo 78/s
RESUMEN
La presencia eslovena en el Nuevo mundo es bastante antigua, ya que en el curso del siglo 18 algunos jesuítas provenientes de tierras eslovenas se dirigieron a las reducciones misioneras del Paraguay. La llegada masiva de eslovenos a Sudaménca comenzó en los últimos decenios del siglo 19. El grupo más numeroso emigrado antes de la 1" guerra mundial, se asentó en el Brasil, mientras que algunos grupos eligieron Argentina hacia fines de ios años 70 y- 80. La emigración más numerosa tuvo lugar en el período entre las dos guerras mundiales, la mayor parte se asentó en Argentina. La gran mayoría de las personas involucradas provenía de las regiones eslovenas anexadas por Italia al finalizar la primera guerra mundial. La salida de un grupo tari numeroso de habitantes provocó la ruptura del equilibrio étnico tradicional en la así llamada Venecia juha, afectada asimismo por una aguda crisis económica. A partir de 1922, el régimen fascista de Mussolini agravó la situación ai adoptar una violenta política de italianización forzada de la población eslovena y croara. El régimen fascista echó mano a todos los recursos posibles y en pocos años liquidó todas las organizaciones eslovenas de caracier político, económico y cultural de los territorios anexados. A la población sometida y empobrecida no le quedó más remedio que emigrar.
A comienzos de los años 30 había en Sudamérica casi 30.000 eslovenos La mayor parte, unos 20.000, residían en Argentina. Se asentaron en su mayor parte en los alrededores de ia ciudad de Buenos Aires, algunos grupos se dirigieron a Córdoba, Rosario y otros lugares dei interior del país. A pesar de tcctos ios inconvenientes con los que tropezaron en su calidad de recién llegados, comenzaron rápidamente a fundar diversas organizaciones, desde agrupaciones corales hasta asociaciones civiles. Al poco tiempo nació la necesidad de crear medios de información propios. Dentro de esta comunidad eslovena se puede apreciar la labor de tres diferentes grupos políticos. Los más activos eran los de izquierda, reunidos en ia Asociación Cultural Obrera Escenario popular {Ljudski oder). La mayor parte de la comunidad adoptó una posición centrista, de apoyo a la conciencia nacional común a iodos los compatriotas. Se reunieron en la Asociación Cultural Eslovena (Slovensko prosvetno društvo;. Ei tercer grupo ios componían los nacionalistas yugoslavos, reunidos en el Sokol. En 1933 llegó a la Argentina el primer sacerdote, Jože Kaste!ic. A fin de poder alcanzar al mayor número posible de compatriotas comenzó en abril del mismo año a publicar una rubrica en el Semanario Esloveno (Slovenski tednik, fundado en 1929), la cual posteriormente creció y se independizó, pasando a llamarse La Vida Espiritual (Duhovno življenje).
Enhe los años 1930 y 1935 los países sudamericanos fueron afectados por una seria crisis económica. A pesar de ello, las organizaciones y los periódicos eslovenos siguieron funcionando, hlasta ta 2" guerra mundial existían diez asociaciones y quince periódicos, entre los cuales es necesario destacar: Novi list (Ll Nuevo Periódico), Slovenski tednik (El Semanario Esloveno) y Slovenski list (El Periódico Esloveno). Entre las revistas, las dos más importantes eran Duhovno življenje (La Vida Espiritual, y Njiva (El Surco). Lat actividades de la comunidad eslovena se diversificaron con la llegada en 1936 del dr. Izidor Cankar, nuevo embajador del Remo Yugoslavo, quien ejerció su cargo en Buenos Aires hasta i 942. Cankar mantuvo cordiales relaciones con casi todos los grupos, la única excepción fueron los izquierdistas de Ljudski oder. Apoyaba financieramente los periódicos y dio un nuevo impulso a las escuelas. Influyó notoriamente sobre la fusión de dos asociaciones, Tabor (Sokol) y Slovensko prosvetne društvo, dando lugar a la creación en 1937 del Hogar Esloveno o Slovenski dom. El periódico Slovenski list, que pasó a ser el órgano oficia! de la mencionada asociación, había surgido de la fusión de Novi list y de Slovenski tednik. Continuó apareciendo regularmente hasta 1946. Antes de la trágica muerte del padre Kastelic en 1940 durante un ascenso al Aconcagua -, ¡legaron otros dos sacerdotes eslovenos en 1936: jane z (Juan) H ladra k y David Doktoric. Ambos tuvieron ur. importante papel dentro de la comunidad, en 1937 Doktoric se trasladó a pedido de! dr. Cankar al Uruguay, donde desarrolló una importante laboren ¡a comunidad hasta su muerte.
Los inmigrantes eslovenos seguían con gran interés ¡a situación política en ei Litoral esloveno, en Italia y en Yugoslavia. Eran habituales las serias condenas del régimen fascista de Mussolini y también las críticas con respecto a las decisiones políticas del gobierno yugoslavo. E! tono general de la prensa eslovena en Argentina enfatizaba el deseo de que ia tiranía fascista cesara cuanto antes y que las ¡ierras anexadas que eran tradicionalmente eslovenas, regresaran ¿i su marco natural dentro de una Yugoslavia fuerte y de prestigio internacional.
Luego del ataque armado de Alemania e Italia y la ocupación de Yugoslavia en abril de 1941, los inmigrantes eslovenos en Argentina, junto a muchos otros croatas y serbios, colaboraron en el renacimiento de ¡a asociación
233
ANNALES i O/'97
AleSBRECEI.J-NFKAj PCI5ATKOV O IZS£l. RVANIU 17. Si OVFNSKfGA MOMORJA V IU2NC AMERIKO, PRtDVHM V ARGENTINO, 21 i 23(>
Defensa Nacional Yugoslava ijNOi la cual había ieniclo un importante papel durante ¡os años de la primera guerra mundial en los esfuerzos de la emigración en pro del nuevo estado que agrupó luego a ¡os eslovenos, croatas y serbios. La nueva JNO tenia como meta ¡a recolección de ayuda a los pueblos sojuzgados en Yugoslavia. Hacia imes de 1941 surgió e! Comité de ¡os eslovenos y croatas bajo Italia (Prirnorski odbor), el cual desarrolló una importante actividad hasta ¡a firma del Tratado de Paz de 1947 entre Italia y Yugoslavia. Su única meta era alcanzar ¡a reunión de las tierras eslovenas del Litoral con ei resto de Eslovenia y Yugoslavia. El Comité enviaba regularmente documentos y telegramas a ¡os gobiernos aliados, organizaba manifestaciones y actos de protesta y, sobre todo, escribía y publicaba artículos sobre la cuestión nacional eslovena., también en periódicos argentinos. Sostuvo polémicas tanto con los inmigrantes italianos que apoyaban a Mussollni como con ¡os antifascistas. £1 punto central de ¡as diferencias era ei Tratado de Rapallo, defendido por los medios italianos como logro de intereses "estratégicos" para Italia. Luego de la caída de Mussolini, el Comité ¡ogro reunir a todas las organizaciones eslovenas en Argentina, Uruguay y Brasil. Al concluir la guerra lanzó la propuesta de reunir firmas en apoyo a la reunión del Litoral esloveno con ei resto de la Patria. La campaña tuvo un gran éxito ya que hacia fines de 1946 editaron en un libro casi 10.000 formularios con todos ¡os datos personales de los firmantes. Este libro fue enviado a la Conferenaa de ¡os Ministros de Relaciones Exteriores que en Londres estaba preparando el Tratado de Paz.
Dentro de la organización JNO. entre 1942. y 1942, tuvo lugar una diferenciación aguda entre aquellos miembros que apoyaban al gobierno yugoslavo en el exilio y los que se declaraban a favor de! Ejército de Liberación Nacional. La gran mayoría de ¡os Inmigrantes eslovenos apoyaban tas fuerzas partizanas. El padre Juan Hládnik no compartía esta toma de posición; basándose en informes provenientes del gobierno yugoslavo residente, en Londres y de diversas cartas y documentos persona/es, comprobó que las fuerzas partizanas no luchaban tan sólo contra los ocupantes sino que se esforzaban por llevar a cabo una revolución socialista. Se declaró en contra de la revolución y, a partir de ese momento, comenzó a hacer públicas sus opiniones con respecto ai Frente de Liberación Exponía sus punto? cíe vista en la revista La Vida Espiritual, la cual dirigía ya desde 1938. Entre el sacerdote y la mayoría de la comunidad se fue creando un clima de hostilidad cada vez mayor.
Hacia el tina! de la guerra, las diversas organizaciones eslovenas en Argentina comenzaron a trabajar en pro de la unificación, la linea mas influyente era la izquierdista. En estos años. Argentina vivía días agitados ya que se iba afianzando el régimen del general luán Domingo Perón, quien era enemigo declarado de fas fuerzas izquierdistas. En virtud de esie hecho, no resulta sorprendente que ¡as autoridades peronistas hayan prohibido ia Unión Eslava en 1949. a la cual se habían asociado numerosas asociaciones civiles y culturales de las comunidades de inmigrantes eslavos, entre ellas también e! Hogar Popular Esloveno (Stovenski ¡judski dom), fundado en 1947 por la mayoría de las organizaciones preexistentes. El decreto de las autoridades argentinas tuvo consecuencias muy graves para la comunidad eslovena. Además de ¡as asociaciones culturales, se prohibieron ios cursos de idioma esloveno y casi en su totahdad, la prensa. Recién después de !a caída del régimen peronista en 1955 se pudo continuar con las actividades. Dos asociaciones volvieron a funcionar plenamente, Ljudski oder y Ñas dom y se creó una tercera, la Asociación Cultural Argentino-Eslovena Zarja. Finalmente, en 1974, las tres se unieron para formar la Asociación Mututal Esloveno-Yugoslava Triglav. F.n 1981 se inauguró la sede social, un imponente edificio con capacidad suficiente para flevai a cabo diversas actividades tanto culturales, deportivas como recreativas.
El sacerdote luán I ¡ladnik, poco tiempo luego de finalizada ¡a guerra, supo de la existencia de refugiados eslovenos en los campos en Italia y Austria y de la tragedia de Kocevski Rog. Le comenzaron a llegar pedidos de ayuda para lograr el permiso de asentamiento eje esto? refugiados en territorio argentino o alguna otra nación sudamericana. Con la colaboración de amigos y conocidos, Hladnik pudo llegar hasta el más alto nivel del gobierno argentino, logrando así allanar el camino a un grupo grande de refugiados. Los primeros comenzaron a !legar a partir de julio de 1947. Hladnik supo solucionar las necesidades de alojamiento y de empleo de muchos de ellos. Con la colaboración de algunos sacerdotes y laicos fundaron hacia fines de 1947 el Club de refugiados eslovenos con una Oficina eslovena. En enero de 1948 fundaren la Asociación da Eslovenos, la cual tomó a su cargo la organización de ayuda a les inmigrantes políticos. Un amigo de Hladnik, el padre f ¡gallo, párroco de Santa Julia en Caballito, puso a ¡a disposición de la organización una amplia casa en la calle Víctor Martínez, b cual se convirtió en el primer centro de ¡a nueva comunidad.
Más de un miembro de la vieja comunidad ofreció su ayuda a ¡os nuevos inmigrantes. A propuesta de Hladnik se formó un comité a tal efecto. Sin embargo es necesario destacar que, a raíz del hecho de que ambas comunidades sostenían puntos de vista completamente opuestos con respecto a ¡os sucesos en Eslovenia durante la guerra y ¡as. relaciones con la nueva Yugoslavia, las comunidades desarrollaron sus actividades separadamente. Los recién llegados, entre los que se contaban por !o menos 60 sacerdotes y muchos intelectuales, desarrollaron en pocos años una actividad diversificada y sumamente rica. Los refugiados se asentaron en su mayoría en el Gran Buenos Aires, pero algunos grupos eligieron Mendoza, Río Negro (sobre todo San Carlos de Bariloche) y más tarde Tucumán. En el período 1950-1970 surgieron en la zona bonaerense siete sedes sociales.
ANNALES t f)/'97
Aks R-RF.Cei.J- NEKAI PODATKOV O ¡ZSElJEVAtfJU IZ SIOVÍNSKÍCAPRIMORIA V JU2NO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236
El núcleo central de la nueva comunidad en materia religiosa, cultural y educativa es la Casa Eslovena, en el barrio de Floresta. 5e trata de un complejo de edificios construidos por fases basta 19/4. Allí funcionan diversas organizaciones, entre ellas Eslovenia Unida que es la sucesora de la Asociación de Eslovenos fundada en 1948, la Oficina Pastora!, Acción Cultura! Eslovena, la Sociedad de ios combatientes anticomunistas, las redacciones de Eslovenia Libre, La Vida Espiritual y otras publicaciones. Aquí también tiene su sede la comisión coordinadora de los cursos de esloveno, creados en 1949 en todas las sedes sociales antes mencionadas. En esta sede también se llevan a cabo las clases del curso medio. En su totalidad asisten a estos cursos alrededor de 500 niños y jóvenes.
La mayoría de los refugiados provienen de la zona central de Eslovenia, mientras que la gran mayoría de los inmigrantes de pre-guerra eran, por el contrario, del Litoral occidental. Es necesario tomar en cuenta este hecho, ya que !a pertenencia a diversas regiones con modalidades culturales también diferentes, ha contribuido en gran medida a que las comunidades vivieran separadamente. En buena medida, la responsabilidad de esta separación que ha durado tanto tiempo, recae sobre las autoridades de Eslovenia. Mientras que se mantenían relaciones con la comunidad de pre-guerra, se ignoraba sistemáticamente las actividades de los refugiados hasta fines de ios años 80.
Palabras claves: emigración, Litoral Esloveno, Argentina, Sudaméñca
ARHIVSKI VIRI
ASIM (Arhiv Slovenske izseljenske matice Ljubljana) Pismo Andreja in Franca Mozetiča ter Ivana Uršiča uredništvu Slovenskega izseljenskega koledarja. Sao Paulo, marec 1969.
AZSl (Arhiv Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanije-julijske krajine). Čedad.
LITERATURA
AMEY Triglav (1981): Asociación Mutual Esloveno-Yugoslava "Triglav". Historia y realidad. Buenos Aires. Antic, L. (1987): Nase iseljeništvo u južnoj Americi i stvaranje jugoslavenske države 1918. Zagreb. Bajee, J. (1969a): Slovensko društveno življenje v Braziliji do druge svetovne vojne. V: Slovenski izseljenski koledar 1969. Ljubljana, 221-226. Bajee, J. (1969b): Razvoj slovenskega izseljenskega časnikarstva v Evropi, južni Ameriki in Kanadi. V: Slovenski izseljenski koledar 1969. Ljubljana, 297-334, Bajee, J. (1980): Slovensko izseljensko časopisje 18911945. Ljubljana.
Brecelj, A. (1992): Slovenski etnični tisk v Argentini do druge svetovne vojne. Dve domovini - Tvvo Homelands, Ljubljana, 2-3,167-183.
Brecelj, A. (1995): Duhovno življenje in slovenska skupnost v Argentini. Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki/zbornik. Ljubljana, 67-80. Ceglar, L. (1982); Apostolski misijonar oče Serafín Goriški. Gorica.
Clavora, F. (1997): Od duoma... do čarnega paklá. Čedad.
Doktoric, D. (1940): Slovenci v Urugvaju. Duhovno življenje, Buenos Aires, junij 1940, 149, 103-106. Doktoric, D. (1941): Nekaj iz Urugvaja. Duhovno življenje, Buenos Aires, april 1941, 159, 74-75. Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1934, 61, 62, 63, in november 19.34, 67.
Duhovno življenje (1934, 1940, 1944, 1945), Buenos Aires.
Dvoje zelo žalostnih sporočil (1934). Izseljenski vestnik, Ljubljana, maj 1934, 3, 3.
ES 2 (1988) Enciklopedija Slovenije. Ljubljana, 416. ES 3 (1989). Ljubljana, 55. ES 4 (1990). Ljubljana, 223-226. Ferfolja, S. (1934): Slovenski časopisi med Slovenci v Argentini. Slovenec, Ljubljana, 4. avgusta 1934. Fotoalbum izseljencev iz Benečije (1986) /sestavil fotografski krožek Rečan. Trst.
Gallo, £., Cortés Conde, R. (1987): Argentina. La república conservadora. Buenos Aires. Genorio, R. (1987): Družbeni in politični položaj slovenskega. izseljenstva v Argentini med obema vojnama. V: Slovenski koledar 1937. Ljubljana, 140-144. Genorio, R. (1988): Slovenci v delavskem gibanju Argentine v obdobju med obema vojnama. Migracijske teme, Zagreb, 1-2, 137-193.
Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1888, leta 1898, leta 1906, leta 1915. V: Koledar Družbe sv. Mohorja (KDSM) za navadno leto 1889, za navadno leto 1899, za leto 1907, za leto 1916. Celovec, imenik udov Družbe sv. Mohorja leta 1926. V: Koledar Družbe sv. Mohorja 1927. Prevalje. izseljenski vestnik (1934), Ljubljana, jenšterle, M. (1995): Publicist France Krašovec v Duhovnem življenju. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v lužni Ameriki /zbornik. Ljubljana, 189-196. Hladnik, J, (1939): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, november 1939, 141, 207-21 1. Hladnik, J. (1940): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, marec, junij, julij, avgust, september, oktober, november, december 1940, 146, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155.
Hladnik, |. (1944): Beograd osvobojen. Duhovno življenje, Buenos Aires, december 1944, 206, 250-251. Hladnik, J. (1945): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, oktober 1945, 213, 186-188.
235
ANNALES t f)/'97
Ates BRECELJ: NKA| PODATKOV O I7SEHEVANJU IZSI.OVENSKSCA PRtMORJAV jUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO, 217-232
Hladni!», J. (1949): Slovenci v Argentini nekdaj in danes. V: Koledar Svobodne Slovenije. Buenos Aires, 60-64. Hladnik,}. (1978): Od Triglava do Andov. Gorica. Kacin-VVohinz, M. (1990): Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925-1935. Koper.
Kale, A. (1995): Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko do prve svetovne vojne. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, 33-55.
Kale, A. (1996): L.'ernigrazione siovena e croaia dalla Venezia Giulia tra le due guerre ecl it suo ruolo politico. Annales, Koper, 8, 23-60.
Kastelic, J. (1935): Ob smrti + ing. Gabrijela Brinška. Duhovno življenje, Buenos Aires, julij 1935, 96, 809-816. Kastelic, J. (1936): Slovenski izseljenci in Argentina. Slovenec, 5. januarja 1936, Ljubljana. Klinec, R. (1979): Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica,
Komac, M. (1990): Politična kultura, narodnostna identiteta, migracijski procesi in etnorazvoj. Protislovja narodnostnega razvoja Slovencev v Videmski pokrajini / doktorska disertacija. Ljubljana.
Krašovec, E. (1936): Argentina in Slovenci Koledar Družbe sv, Mohorja. Celje, 89-96. Kremžar-Rožančeva, V. (1990a): Naseljevanje Slovencev v Argentini. Obdobje 1878-1900. Svobodna Slovenija, Buenos Aires, 11. januarja 1 990, 2, - 1. februarja 1990, 5.
Kremžar-Rožančeva, V. (1990b): Zapiski k naselitvi Slovencev v Argentini, Prvi naseljenci v Formosi in Cerrito. Meddobje, Buenos Aires, XXV, 3-4, 259-272. Kuhar, A. (1939): Naše izseljensko vprašanje. V Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana, 524-536. Kurinčič, F. (1981): Na tej in oni strani oceana. Ljubljana.
Lipoglavšek-Rakovec, S. (195(1): Slovenski izseljenci. Geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vest-nik, časopis za geografijo in sorodne vede, Ljubljana, XX! I, 3-60.
Marušič, B. (1995): Prispevka o slovenskem izseljevanju v Južno Ameriko. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, 57-66 Mislej, t. (1983): Kronologija Slovencev v Argentini. Slovenski koledar 1983 Ljubljana, 144-148. Mislej, 1. (1988): |anez Benigar: izbrano gradivo. Ljubljana.
Mislej, I. (1989): Slovenski kronist argentinske družbe. V: Slovenski koledar 1989. Ljubljana, 131-132. Mislej, I. (1990): Odsek Slovenija v Buenos Airesu. V, Slovenski koledar 1990. Ljubljana, 143-145. Mislej, I. (1994a): Slovenci v Novem svetu. Primorski dnevnik, Trst, 8. februarja 1994 - 12. marca 1994. Mislej, J. (1994b): Primorski odbor. Politično delovanje Slovencev med drugo svetovno vojno v Argentini, Dve domovini, Ljubljana, 5, 85-113.
Mislej, f. (1995): Državna misel pri dveh političnih emigracijah v Argentini. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Razprave, Ljubljana, 17.. 307-315. Misiej, !. (1996a): David Doktoric, primorski duhovnik med Novim in Starim svetom. Gorica. Mislej, i. (1996b): Primorska slovenska skupnost v lužni Ameriki: pregled antifašističnega tiska 1929-1943. ZČ, Ljubljana, 50, 1 (102), 95-116
Mrkun, A. (1929): Argentina. V: Koledar Gorižke Mohorjeve družbe. Gorica, 87-93. Njiva (1939), Buenos Aires. Novi list (1933 in 1934), Buenos Aires. Novice gospodarske, obrtniške in narodne (1864, 1865), i jublfana.
Pernišek, F. (1972): Ob 25-letnici Društva Slovencev. Zbornik Svobodne Slovenije 1971 1972. Buenos Aires, 347-380.
Pernišek, L. {1939): Pisma. Duhovno življenje, Buenos Aires, marec, 135, in avgust, 39
Podlogar, A. (1967): Drobec zgodovine Slovencev v Argentini. Buenos Aires. (Delo je v tipkopjsu. Hrani ga Rokopisni oddelek NUK, Ms 9/81.) PSBL I (1975). Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica, 62.
PSBL I (1977). Gorica, 292-293. PSBL I (1981). Gorica, 535-536. PSBL II (1983). Gorica, 321. PSBL II (1984). Gorica, 427.
PSBL IV (1994). Gorica, geslo Pavšič (Pausic, Pausich) i rane, 761; geslo Reven Alojzija, 796-798; geslo Senio-lič I mii 815-816; geslo Serdoc (Serdoch) Peter, 817. Rant, P. (1959): La inmigración eslovena en la República Argentina / tesis doctoral en la Facultad de Ciencias . Económicas de la Universidad de Buenos Aires. Buenos Aires. (Delo je v tipkopisu kopija pri avtorju.) Resumen de la historia de la vida de ta Sociedad de S ex or ros Mutuos Esloveno en sus primeros 30 años •: 1988): V: Sociedad de Socorros Mutuos Esloveno 19431988, 45 aniversario. Buenos Aires. SBL I (1925-1932). Slovenski biografski leksikon. Ljubljana, 162.
SBL 11 <1933-1952). Ljubljana, 160-161. Slovenski narod (1878), Ljubljana Soča (1877, 1878, 1879), Gorica. Stanonik, f. (1987): Letters of Marcus Antonius Kappus írorn Colonial America H. Acta neophilologica, Ljubljana, XX, 25-38.
Šmitek, Z. (1986): Klic daljnih svetov. Ljubljana. Švent, R. (1993): Bibliografsko kazalo Duhovnega življenja I - LX: 1933-1992 Ljubljana. Un socolo (1969): 1869 Maribor - Roma 1969. Un secolo di vita. Roma.
Zupane, C. (1971): Nekaj podatkov o naših izseljencih v Braziliji V: Slovenski izseljenski koledar 1971. Ljubljana.. 168-176.
236