127
H o 1 a n d e c
(Po nar. pravljici.)
,,Ah, ne hodi ven na morje, V koči bodi še nocoj, Oblači se, glej, obzorje, Tu nevihta bo takoj ... Pusti jadra nerazpeta, Pusti sidro v dnu morja, Dobrega nič ne obeta Ta tišina somračna ...
BBMolči majka moja sladka, Dlje muditi se ne smem, Čuj, ta vožnja bo le kratka, Pusti majka me, da grem. Za-me, ah, brezskrbna bodi, Jaz utrjen sem mornar! Kdo bolj spretno barko vodi? Koga plaši manj vihar?
Barčica je šla od brega, Majka pa je plakala — ,Bog te čuvaj, Ado, zlega! Vsak dan tu bom čakala, Zrla za teboj v daljavo, In molila bom srčno, I)a me mater sivoglavo Ne obišče Bog stra.šnti ..."
Barčica po morju plava, In valovi ji šumč, In morje se bolj vzdigava, In nblaki se podž — Barčica, čuj, škriplje, škriplje,
V  morskem dnu lahno ječi. . . Val za valom v bok se siplje, Val za valom bolj kipi. . .
,.Spavaj, spavaj, dete tnoje, Padel mrak je na zemljo . . .' Ob zibelki mati poje In na morje zre mračno — ,Oj Holandec zlobni leta
V  barki kraj obale te, Jadra ima vsa razpeta . . . Zapri ftčke prekrasnž . . .'
Barka plava v noči pozni, Tu Holandec je nocoj — Oj Holandec, duh ta grozni, Ki le smrt ima s saboj . . . Smrt na breg je izstopila — K sinu majka poleti . . . Ah! . . . smrt jo je poljubila,
V  morskem dnu lahno šumi. . .
Lucijan