Poštnina plačana t gotovini. Leto II., št. 1.
V Ljubljani, dne 25. februarja 1932.
Cena Din 2'—.
svoboda m pravičnost
Glasilo Zveze bojevnikov
V listu hočemo posvečati skrb našim bratom na Koroškem in Primorskem in gojiti prijateljstvo med vsemi, ki so se udeležili svetovnega klanja ter še danes trpe zaradi tega. Spominjali se bomo onih, ki so žrtvovali svoje najdražje, svoje življenje, na vseh bojiščih in pri vseh narodih. Med nami ni zmagovalcev, ne premagancev, vsi smo samo tovariši. Povsod naj pa zavlada mir!
Smer in moč bojevnikov
Proč z vojno! To je geslo mednarodnih zvez bojevnikov, ki so se osnovale po svetovni vojni ter štejejo milijone pripadnikov, bivših borcev, trpinov in žrtev vseh evropskih bojišč. V Parizu je Fidae, mednarodna organizacija bojevnikov zmagovitih držav. Šteje blizu tri milijone mož. V Ženevi je pa Ciamac, mednarodna zveza vojnih žrtev in bojevnikov zmagovitih in premaganih držav. Ta je številčno močnejša od Fidaca ter ima globlje zasnovano socialno osnovo medsebojnega podpiranja. Jedro obeh teh mogočnih zvez je pa isto: budna straža svetovnega miru. Človeštvo je utrujeno, borci izčrpani, razočarani, od strašnih bojev strti.
Nikoli več vojne! Res je, toda sama gesla ne drže. Mir je treba držati, za ohranitev miru treba trajnega jamstva. In bojevniki dobro vedo, da papirnate pogodbe niso pravo jamstvo za trajni mir. Tu treba drugačnega leka: Ljubezen do bližnjega! To je prva in največja zapoved bojevnikov. Onih, ki so bili nekoč tako strašni, vrženi v vrtinec sovraštva, kjer so klali človeka. Ljubezen do bližnjega — znani jo danes tisti strašni možje, spoštovanje človeka in njegove pravice, spoštovanje človeške svetinje, to je njegove duševne svobode. Tu je jamstvo miru! Svoboda narodov, narodu, kar je njegovega! To je trdnjava za trajni mir, in to trdnjavo zidajo bojevniki in vojne žrtve, ki so pile jedko kupo trpljenja, ter vedo ceniti blagostanje človeštva.
Proč s sovraštvom! Bojevniki razumejo, da ta plemenita načela ne pridejo sama, temveč jim je treba pripraviti pot. Človeka najprej poplemenititi, da bo za taka načela dovzeten, to je prvo. Mednarodni kombatanti skušajo svoja načela uveljaviti pri najvišjih forumih, to je pri svojih vladah, kjer uživajo precejšen ugled in razumevanje. Tu zastavijo svojo mogočno besedo in bičajo, kar se ne sklada z njihovimi načeli. Dalje pa skrbe mednarodne organizacije bojevnikov tudi za telesni blagor svojega članstva. Na svojih velikih letnih kongresih, ki se navadno vrše v znamenju mogočne mirovne propagande, razpravljajo v prvi vrsti o tem, kako utrditi svetovni mir in kako odstraniti kalenje miru. Dalje posvečajo svoje brige socialnemu vprašanju. In sicer preskrbi vojnih žrtev, dajejo zadevna navodila članstvu in vodijo statistike o preskrbah invalidov po posameznih državah. Končno osnavljajo močne zavarovalnice in zadruge za člane ter skrbe za gmotno okrepitev bojevniških organizacij.
Kako pa mi? Smo še neznatna moč v primeri s svetovno silo bojevnikov. Zastopamo približno ista načela kot mednarodne zveze, seveda ne na tako široki podlagi, temveč bolj prilagodeno našim razmeram in naši zemlji. Posebno podčrtavamo ono sveto načelo, ki govori o ljubezni do človeka, o nedotakljivosti njegovih svetinj ter o neomejeni svobodi naroda. V tem je naše jedro, naš smoter, za tem streme naši napori. Pred letom smo naslovili na Ciamac spomenico, močno oprto na dejstva, ki glasno govore o zatiranju narodne manjšine in o kalenju svetovnega miru, ki je s tem zatiranjem v zvezi. Ako je Ciamac dosleden in zvest svojim načelom, tedaj ne bo mogel in ne bo smel preko te spomenice. Tu je baš naj-delikatnejši problem bojevnikov. Za vojno ali proti vojni. Mi vemo, da državniki nekaterih velesil vprašajo za mnenje bojevnike, preden se odločijo za to usodno vprašanje. Kajti bojevniki nekaterih držav so res močni. Zaradi tega je naloga bojevnikov, da preprečijo in izpodbijejo vsako iskro, ki skuša zanetiti nov svetovni požar. In najbolj nevarna taka iskra tiči baš v zatiranju narodov odnosno narodnih manjšin. V velikih mednarodnih zvezah je združeno moštvo vseh narodov, tu so bivši zmagovalci kakor tudi premaganci. Zmagovalcem na primer je lahko govoriti o nedotakljivosti mej, premaganim pa težje... Zmagovalci ne občutijo tako močno krika zatiranih, premagancem pa se zajeda v mozeg ...
Res, dokaj so se že zbližali borci, ki so si stali nekoč kot sovražniki drug proti drugemu, treba pa bo še marsikaj ublažiti in popraviti, da bo zavladalo bratstvo med narodi.
Kruha
nam dajte, vpijejo milijoni brezposelnih po vsem svetu. Se nikdar ni bila človeška beda povsod tako strašna kot ravno v današnjih dneh. Še nikdar se ni polaščal vseh ljudi na svetu tak obup, kot ga gledamo danes. Vse pričakuje odrešilne besede in velikih dejanj, ki bi privedla človeštvo na zadovoljno stezo gospodarskega, kulturnega pa tudi političnega razmaha. Toda zdi se, da je zaman vse prizadevanje, človeštvo drevi z neizbežno naglico v prepad, iz katerega ni rešitve.
Pa poglejmo, kaj je vzrok vsega gorja, ki je zadelo trinajst let po vojni narode. Zakaj je pač prišlo do katastrofe, ki bo uničila vse dobrine, ki so si jih ljudstva pridobila z neštetimi žrtvami?
Prvi glavni vzrok je najsebičnejši egoizem. Nikdar še ni bilo tako malo zmisla za skupnost in medsebojno
i
pomoč kot v današnjih dneh. Vsak vidi le sebe, njegov bližnji je vreden le toliko, da ga hitro odrine, ako mu je ji a poti v njegovem stremljenju. Vseh se je polastila kruta borba za obstanek. Pri tem pa pritiskajo denarni mogotci s svojim kapitalom na tla vse, ki se jim zde količkaj nevarni.
Dalje moramo omeniti popolno obubožanje onih, ki bi morali biti steber vseh držav, to so kmetje. Cene kmet-skih pridelkov so radi špekulacij raznih mogotcev tako padle, da kmetje ne morejo prodati svojih pridelkov niti za najnižjo ceno. Nasprotno pa stoje cene tovarniškim in veleobrtnim proizvodom tako visoko, da ni to v nikakem razmerju z medsebojnimi dobrinami. Razumljivo je, da tovarniških proizvodov tudi nihče kupiti ne more. Tako mora nastati zastoj v proizvajanju, posledica tega je odpust delavcev in opustitev obratov.
Tudi stroje delajo mnogi krive sedanjim težkim razmeram. Pri tem moramo pomisliti, da so stroji blagoslov človeštva, treba je le delo pri strojih pravilno razdeliti, da bodo delavci prav zaradi strojev mogli posvečati več časa svoji družini, svoji izobrazbi in svojemu oddihu. Ravno od strojev zavisi blaginja vseh delovnih ljudi. Treba je pa seveda, da se dobiček ne kopiči v rokah nekaterih maloštevilnih, ampak da se koristno uporabi v blagor vsega človeštva.
Dolžnost bojevnikov je, da sodelujejo pri zdravljenju povojne družbe. Kakor se nismo bali gledati smrti v obraz ob grmenju topov, min in pušk, tako se ne smemo ustrašiti sedaj, ko trka na vrata najhujše, kar nas more zadeti, glad in brezup je. S podvojenimi silami, če treba tudi z žrtvami, pokažimo pota k blagostanju in sreči človeštva. Le v slogi, skupnem delu in nesebični požrtvovalnosti, kakršne smo bili vajeni v strelskih jarkih, bomo našli one smernice, ki bodo pripeljale nas in našo mladino do boljše bodočnosti. Ob vsaki priliki povzdignimo svoje glasove, da bo mogočno odmevalo po vsem svetu, da nas bodo slišali bratje na jugu in na severu, na vzhodu in na zapadu, kajti le tako bomo združili v sebi vse zatrte, ponižane, razžaljene in uboge.
Trst — svobodna luka
Ženeva, 9. februarja 1932. Ob priliki razorožitvene konference, na kateri se je zlasti od francoske strani naglašala potreba lastnega vojaštva in vojnih ladij za zvezo narodov, se je sprožilo vprašanje, naj li dobi društvo narodov tudi kot država del ozemlja, na katerem bi se moglo nemoteno razvijati in delati v zmislu svojih pravil, ki so jih osvojile skoro vse države sveta. Posebno so naglašali francoski in angleški državniki, da bi bila rešitev tega tako važneiga vprašanja v tem, ako bi se odstopilo v ta namen kako morsko pristanišče z zaledjem, katero je danes v narodnostnem, gospodarskem in političnem oziru v najbolj kritičnem položaju. Skoro soglasno je prevladovalo mnenje, da bi bil za to najbolj prikladen T r s t z zaledjem do jugoslovanske državne meje, ki danes prav težko konkurira italijanskim pristaniščem, posebno še, ker leži zelo blizu državnih mej. Gospodarska statistika izkazuje namreč za Trst strašno nazadovanje uvoza in izvoza ter veliko brezposelnost. S tako rešitvijo bi se Trst zelo povzdignil, ker bi zopet postal pomorsko središče vseh držav Male an-tante, kateri je svobodna luka življenjskega pomena. Tudi Italijani bi bili s tako rešitvijo zadovoljni, ker iz-previdevajo, da jim je Trst v gospodarskem oziru samo ovira in da gmotne žrtve, ki jih država trosi za mesto, niso v nikakem razmerju z dohodki. Seveda pa hočejo Italijani kako odškodnino za izgubljeno posest. Mnogo se je razpravljalo o tem, da bi se jim podelil kos ozemlja v Afriki. V poštev bi prišla portugalska kolonija Angola,
ki jo Portugalci spričo velike obsežnosti težko upravljajo in ki ima skoro prav tako podnebje in take življenjske prilike kot Italija. V tej deželi, ki je zelo redko naseljena, bi se presežek italijanskega prebivalstva kaj lahko naseljeval, Italija bi pa imela s tem ogromno ozemlje, ki bi jo namah rešil vseh gospodarskih, socialnih in gmotnih težav.
T r s t je kot pristaniško mesto ob gornjem Jadrana zelo važna pomorska prometna točka in trgovska luka za nasledstvene države bivše avstro-ogrske monarhije. Kakor je bilo za časa obstoja te države edino in najvažnejše trgovsko pristanišče, tako si žele še danes nasledstvene države Avstrija, Češkoslovaška, Poljska in Ogrska pa tudi južna Nemčija dohoda do za nje žn -ljenjsko važnega pristanišča. Seveda bi imelo za nje pomen le. ako bi bilo popolnoma svobodno in nezavisno od italijanske države. Prebivalcev je okoli 250.000 in so v mestu do treh četrtin Italijani, ena četrtina je pa Slovencev, doeim je okolica vsa slovenska.
Angola je portugalska kolonija a Afriki od 6° do 18° južne širine in od 12° do 24° vzhodne dolžine ob Atlantskem oceanu. Severno od nje je belgijski Kongo, južno pa angleška Južna Afrika. Meri okroglo 1,256.000 km2 in je skoro petkrat večja kot naša država in štirikrat večja kot Italija. V notranjosti dežele je zelo ugodno podnebje, slabše je ob obali, kjer razsaja v močvirnih predelih mrzlica pa tudi spalna bolezen. Mnogo prostranih predelov je še neobdelanih, ker cenijo prebivalcev na okoli 2,200.000 črncev, poleg njih je še belih in Burov okoli 15.000. Prideljujejo: kavčuk, kavo in volno, mnogo dobička prinašajo tudi ribe in živinoreja.
Fran Bonač;
Gnezdo
«\idite, tam doli tisto lepo polje, kjer valovi bogato pšenično klasje, tam doli je padel moj brat Robert Frarr-ville, poročnik*, tako mi je pripovedoval dobri Francoz, s katerim sva se bila seznanila na pariški kolonialni razstavi in skupaj v severni Franciji, na znani okrvavljeni višini Notre Dame de Lorette opazovala strahovito flandrijisko bojišče. V njegovi denarnici je polkovni kurat našel pismo, naslovljeno na ženo, kot nekako oporoko, takole se glaseče:
Ponovno izjavljam kot kristjan in vojak, da hočem žrtvovati življenje za rešitev Francije. Če padem, naj počiva po zmagi moje telo tam, kjer se zgrudim; tako naj ta kotiček zemlje, kjer bom ležal, po meni zastražen, ostane vsekdar francoski.
Če hoče moja draga žena Simona enkrat na leto na ta kraj pripeljati moje otroke in ob obletnici dneva, ki mi ga je Bog začrtal, skleniti roke nad mojim grobom, naj ve, da bodo njene in otrok molitve sladke vojni žrtvi, ki jih bo v onostranstvu obdajala z vso svojo nežnostjo in prisrčnostjo.
Z veliko pieteto je odposlal kurat to pismo častnika vdovi in ona je ubogala to željo, ki je prihajala s krvave poljane, kjer je počivala njena sreča.
Simona Franville. Slabotna, brunetka, energična, živahna — prej enkrat. Živahnost se je strla tam doli na tem flandrijskem polju, ampak energija je ostala. Pa jo je tudi potrebovala za tri črvičke in še za najmanjšega, ki je zagledal to borno luč sveta dva meseca po očetovi smrti. Mlada vdova se je pogumno lotila svoje življenjske naloge: vzgajati vso to mladež v strahu božjem in v izvrševanju dolžnosti, prav tako kot je bil želel rajnki.
V nekem zavodu plemenitih krščanskih gospa je našla dobro oporo in zatočišče in je prav pridno izdelovala razne pahljače ter na svilo pričarala bajne polete metuljev s pisanopestrimi krili, ki so frfotali po svetlem ozračju.
Vsako leto, čirn so se drevesa odela v smaragdovo zelenilo, je Simona prekinila svoje delo. Vodila je svoje otroke, odete v najlepša oblačila, ,gledat   p a pa na'.
n
Dolga pot iz velikega mesta je peljala žalujočo obitelj sem gori k rdeči ,zoni*. Za otroke je pomenila ta vožnja lepo izpremembo, živahno premikanje v sivi enakomer-nosti življenja; mlada vdova pa se je jadila, da, skorajda jezila, ko je opazovala, s kakim živim zanimanjem je doraščajoča deea opazovala mimo hitečo pokrajino, dočim je mala Anka stegnila svoje ročice, krilila in silila nasproti Čudovitim vtisom, ki so se zgrinjali nad njeno dušico.
Ko so prihajali do kraja, kjer je rohnel krvavi zmaj, se je otrok polaščala globoka resnoba. Skromno stesan beli križ, pokrit z bojnim šlemom, nekaj rdečega maka, okoli katerega se je vil že dokaj izpran trak francoske trobojnice, to je bilo vse, kar so na zunaj zrle oči od moža in očeta.
Okoli križa pa razrvana, razsekana, v globoke gube se gubeča in zopet kakor k nebu štrleča, usmiljenja proseča gruda, do smrti zadeta zemlja; veter se je otožno poigraval z zadnjimi osmojenimi ostanki nekdaj košatih in bujnih dreves, raztresena in vsa razbita vojna ropotija, za katero se nihče ni brigal, je dajala vsej pokraiini še bolj mukotrpen pogled. Malčki so se, vsi od veličastja smrti in razdejanja zavzeti, gradili drug za drugim na kolena in njihove otroške molitvice so se vmešavale v vzklike vdove, ki je skrivala svoj obraz med rokami, da prikrije pekoče solze pred deco.
Pa leta povojna so tekla in se kopičila in tačas se je odigravalo nekaj, na kar Simona pref niti najmanj ni mislila in na kar bi najrajši ne bila nikakor verjela. Ko je v IretjiČ poromala z deco na grob padlega moža, je bila bolestno presenečena; ali je bil tukaj njegov grob? — pokrajina se je bila docela izpremenila. Obrnila se je in s pogledom objela grudo do zadnjih mej nebosklona. Pomlad je cvetela povsod. Vedno je prej zrla pred seboj kakor nekak mrtvaški prt, preluknjan s številnimi bod-Ijaji najstrašnejšega roparja, in zdelo se ji je, da bi morala ta zemlja vedno nositi pečat smrti in razdejanja, kakor najbolj primerno njenemu zvestemu srcu. Sedaj pa iso letos naenkrat to pokrajino rezale lepo urejene brazde, ki so mahoma odvzele zemlji njen strašni vtis smrti.
Vedno bolj in bolj so se te urejene brazde bližale tudi grobu njenega moža in delavci so pobirali ostanke orožja in raznopestrega vojnega materiala. V vdovi se je vzbudila neka egoistična nejevolja, češ, kaj? tu naj bi vzklilo novo življenje v naravi, kjer je padel in zadnji boj s smrtjo za veliko domovino dobojeval njen ljubljeni soprog? Ne in stokrat ne! To bi bila profanacija, to bi bilo svetoskrunstvo.
... Pa se je spet čez leto dni vrnila; in od leta do leta je vdova z bridkostjo gledala, kako se je dvigala ta ne-odoljiva in vse zapreke rušeča plima brazd in spretno vpeljanih jarkov plodonosnega polja, ki je zbirala zemlji bujne tokove življenja. In glej, že so rasle kot gobe po dežju lične, čisto nove kmečke kaj žice, kmalu je kovi-nast petelinček zakikirikal na lepem cerkvenem zvoniku v jasni pomladanski dan in disciplinirano valovje polja je pljuskalo vedno bliže in bliže. Lansko leto pa, moj gospod abbe,>, tako je hitel pripovedovati moj dobri Francoz, «ko je spet prišla z otroki, ki so tačas dorasli in kaj lepo vzgojeni, je bolestno kriknila, kot ranjena srna, in se vsa tresla v bridki razburjenosti. Plodovita zemlja je zagrnila vso ravan pod nami; tudi beli križ, ki se je od tukaj dobro videl in ki je tako milo opominjal popotnika, naj se spomni v molitvi padlega junaka, je izginil... Ali so orači šli celo preko tega groba s svojim svetoskrun-skim plugom?
,Hitro, hitro, moji dragci — poglejmo, kaj je z grobom papana/ Blagohotno morje lepih brazd si je priborilo nazaj svoje pravice nad razdejanjem, kakor daleč je segalo oko; ampak to morje je imelo ozir do
Tabor bojevnikov
bo letos na Brezjah dne 10. julija. Spored
objavimo v kratkem. Za polovično vožnjo
je  že zaprošeno. Tovariši, pripravite se,
da bo naša manifestacija čim lepša!
počitka vojaka. Bolj brutalno pa so se viharni zimski dnevi lotili lesenega križa nad grobom, ki se je bil kakor onemogel starček čisto narahlo spustil v globino doli proti zemlji. Tako je zdrsnil s križa bojni šlein, s katerim je bil kronan; sedaj je ta šlem ležal na tleh in prva kretnja Simone je bila ta, da bi ga pobrala in nesla domov. Tedaj pa zavpije njena najmanjša, Anica: Re-garde, petite mere, un zoizeau. — Poglej, poglej,   mamica,   tička!
Da, bilo je prav tako. Bilko za bilko, slamco za slanico so si bile s i n i c e spletle gnezdo v tem bojnem šlemu.
Starka pa je obletavala to gručo ljudi, milo čivkajoč in z očkami, črnimi biseri, utripajočimi v najpolnejšem življenju, jih je predbacivajoč pogledovala, češ, kaj iščete vi pri mojih ubogih mladičkih, ki vam nič nočejo.
Simona se je dvignila in pogledala okrog sebe.
Tisto leto se je bila pomlad zakasnila in kmetje so zato še bolj hiteli z delom. Tu in tam si lahko videl močne vole, ki so ž njim lastno graviteto stopali preko poljane, za njimi so brhki mladi fantje krepko držali za plužno ročico: eden od njih je prepeval in veter je prinašal zvoke njegove pesmi:
Je   crois   en  to i,   maitre   de  la  nature, Semant   partout   la   vie   et   la   feeondite.
Ver jem   v  Tebe,   narave   Gospod — plodovitost,   življenje   se ješ   povsod.
Besede so plule v vetru polne, svobodne, pristno francoske. Pravi francoski smeh je bil smeh teh ratarjev, ki so hodili tam mimo po cesti; francoska tudi himna zvonov, ki je vriskajoč proti nebu hitela iz nanovo pozidanega cerkvenega stolpa. Čutila je vdova Simona, kako je vse okoli nje rajalo novo življenje na tem kotičku zemlje, ki je ostala pri materi domovini zaradi žrtvovanja Roberta borca, njenega moža.
To nanovo vstalo in nastalo življenje ter vrvenje, ki se je po strašni vihri združilo s poprejšnjim in med seboj nekako vezalo preteklost, sedanjost in tudi prihodnost, čeprav proti pričakovanju Simone, se ji je naenkrat zazdelo nad vse sladko.
Prvikrat, odkar je izgubila moža, so ji po licu polzele manj grenke solze. Pritisnivši svojo deco tesno na prša, je ponavljala med nežnimi poljubi:
Poglejte, moji dragi, kako je lepa ta pokrajina, ki dela, poje, moli... po francosko. Papa est mort pour que celasoit, papa est con te nt... — Papa je umrl zato, da bi tako bilo, * naš očka  je   zadovoljen...
Nemo in z ogromno bridkoistjo sem, tovariši dragi, ki te vrste citate, poslušal na loretski višini tega ponosnega Francoza in pred menoj sta se poja\ili jezeri doberdob-ski, napolnjeni s solzami ljudstva našega in zdelo ?e mi je, da pronicajo solze naše skozi kraške votline in tvorijo kapnike nepopisne bolesti in gorja.
Tovariši, zato sem napisal te vrstice, da boste še bolje razumeli, koliko neizrečene tragike leži v teh preprostih stihih: «Oj, Doberdob, slovenskih fantov g r ob...»
3
Pri Sv. Ivanu devinskem prodre skrivnostni Timavo ali Šentivanščica, kot jo imenujejo domačini, iz skrivnostnih kraških jam; kje in kdaj se zlije za vselej naša bol?!?     .
Kras, trdi Kras! Kako pravi o tebi divni mož, naš najboljši prijatelj in poznavalec naših gora, dr. Kugy:
Der Karst kann ja und darf nieht ju-beln, es liegt iiber ihm immer etwas wie ein leises, in Geduld und Entsagunig e r -gebenes W e h... To je na smrt ranjena duša našega naroda.
Razorožitev
V  dneh, ko zborujejo v Švici predstavniki vseh držav, da se posvetujejo o razorožitvi, je potrebno, da vemo tudi mi, kaj mislijo v diplomatskih krogih pod pojmom «razorožitev». Kajti še vedno se ta beseda razume napačno: ali kot strašilo, ali kot dobrina. Obe mišljenji sta napačni. Povsod se razume pod besedo razorožitev samo omejitev v oboroževanju ali tudi splošna omejitev v oboroževanju. Prav društvo narodov je to besedo tako razlagalo in vsi pisatelji, ki obravnavajo ta problem, jo tako pojmujejo. Ne gre torej za popolno odpravo vsega vojaštva ali samo za enostransko popolno razorožitev kakih dveh držav, ampak za postopno splošno omejitev oboroževanja, o katerem se razpravlja po medsebojnem dogovoru vseh držav prav na sedanji razorožitveni konferenci. Konferenca sama razumljivo ne more napraviti nikakih dokončnih sklepov. «Sklepi» te konference bodo samo predlogi, ki jih bodo skupščine držav ali sprejele ali pa tudi zavrnile. Saj to določa prav natančno tudi drugi odstavek člena 8. o sejah sveta društva narodov:
«Svet izdela načrte razorožitve glede na zemljepisno lego in na posebne razmere vsake države ter jih predloži različnim vladam v presojo in odločitev.»
Problem razorožitve se razdeli zaenkrat najmanj na tri dele:
1.) razprava o principu: ali so države sploh za to, da se omeji oboroževanje z mednarodnim dogovorom,
2.) izdelava praktičnega načrta, ki bo upošteval eposebne raz-mere» posameznih držav,
3.) proučavanje tega načrta po parlamentih.
V  Ženevi je sedaj govor le o prvi točki. Ako se bodo za to točko odločile v pozitivnem zmislu vse države, potem bodo šele sledile druge konference, ki bodo izdelale podrobne načrte za omejitev oboroževanja.
Me:
Moč na Sv. Mihelu
Vroč dan je zatonil nizdol v Furlanijo. Ogenj je umolknil in mi smo lezli počasi iz zaklonov. Tisti, ki so bili določeni, da gredo čakat kuhinjo, so šinili prek grobelj. Ni jim bilo treba reči dvakrat. Nestrpno smo pričakovali menaže. Nismo bili kdove kako gladni, samo žejni, da bi popili Sočo. Tu in tam je zletel še kak naboj v ozadje — pa smo ga sproti prekleli. Bas na kuhinjo ravsa, smo se jezili. Saj nam jih je že dokajkrat razbilo, ko smo tičali za Sv. Martinom, nad Zdravščino, nad Zagrajem ali pod Doberdobom. Zato si nismo mogli privoščiti takih burk. Nu, na Sv. Mihelu nam je sovražnik nekako prizanašal s to nesramnostjo. Bil je nekak nedogovorjen sporazum. Saj nam ni bilo prijetno, ko smo poslušali tuljenje ranjenih mul in smo slutili, da dere ogrsko vino iz sodčkov in se eedi golaš prek skale. Tudi sovražnik ima rad mir pri jedi, smo si mislili pa mu želeli vse dobro, samo da nam ne razbije kotlov.
Menaža prihaja! Že slišimo pritajen ropot kotlov in naglo sopihanje mož. So že tu, kar padli so s kotli pred zaklone. Iz lukenj se kobacajo ljudje, s skodelami in čutarami se plazijo h kotlom. Ni slišati besede, samo plašen šepet. Kuharji naglo mečejo golaž iz kotlov v skodele, silno se jim mudi, kakor bi čepeli na žerjavici. Tu so njihovi najopasnejši trenutki.   Še štirje prisopihajo.   Dva
zvalita z ram vsak po en sodček, tretji spusti vrečo, četrti je pa računski narednik France Lesjak. Ta je gospodar kuhinje. Kar naglo se skloni v zaklon h komandantu Ukmarju. Odda mu menažo, buteljk, cigaret, pošto ter zasliši ukaze.
Huuu! Artiljerijski naboj se raztresne prek linije. V hipu so kotli osamljeni. Nedogovorjeni sporazum! Hudič ga vzemi! Fantje kolnejo, kuharji stiskajo zobe. Kava! Potem se zavlečemo k sodčkom. Ogrsko vino v skodele, liter na moža. Goltamo ga kakor vodo, a v čutare si nali-jemo ruma, pol litra ga prejme vsak. Korporal Cvek od-vijo vrečo pa naglo meče iz nje debele kose slanine, sira, čokolade, sardine, cigarete. Bili so darovi štajerske dežele za soško obrambo. Močna salva svinčenk se usuje iz sovražnih zakopov. Sovražnik nam ne privošči štajerskih priboljškov. Dum-dum! Nihče ne odstopi, vse kljubuje njegovemu bevskanju. Kuharji stresejo na tla še vrečo kruha — potem jo naglo odkurijo k mulam.
Potem smo morali na delo. Nekateri so šli k odlagališču po železne traverze, drugi po trnjevo žico, tretji so poglabljali zaklone, četrti odkopavali zasute jazbe. Spočetka je šlo dobro, podžigalo nas je ogrsko vino, nismo se bali ne ognja ne besa. Z Vilarjem sva krpucala zveze. On se je plazil na levo do tretje kompanlje, jaz na desno do druge. Ta pot je bila še nekako znosna, vodila je skoz-inskoz ob zaklonih. Tu naletiš na to, tam zadeneš na ono, zanimivega nič; sama nesnaga, smrad, razdejanje. Ljudje se plazijo molče iz luknje v luknjo, butajo drug v drugega, vsi nemi, mož pri možu; a človeškega glasu ne slišiš, samo plašen šepet, hripav, truden. V kratkih presledkih zagorevajo rakete. Ne moreš dalje. Pod sijem rakete se nihče ne gane, vse zastane kot mrtvo. Potem migamo zopet do naslednje rakete. Kopači težko delajo. S krampi ne smejo sekati v skalo, samo z lopatami rijejo v tla; nekateri polnijo vreče s prstjo in kamenjem; njih delo mora biti neslišno, prav ko delo tihotapcev. Še teže je onim, ki prepletajo bodečo žico pred zakloni. Njihovo življenje visi na paičevini, izpostavljeni so samemu peklu. Nikogar ne vidiš, ki bi nosil glavo pokonci, vse je sključeno, vse rije k tlom.
Sosedne kompanije sva z Vilarjem zvezala in sva bila še dokaj pri moči. Splazil sem se k Ukmarju v jazbo, pa sva se kar prijazno in po domače usekala. Bil je dodobra nakresan. Podnevi ga je bil razdražil ogenj, zvečer ga pa podžgal konjak — pa je planil iz sebe. Klel je, rentačil, pljuval, toda bal se ga nihče ni, ker je bil zvest list naše gore. Ves srdit in razkačen ni vedel kako in kai, pa je žugal, da udari še tisto noč s kompanijo v izpad. Nu, par artilierijskih salv preko njegove jazbe, pa ga je veselje minilo.
S Kendo sva jo ubrala potem proti bataljonu. Iz Bovca je bil doma frajtar Kenda, majhen možic, krotak jagnjič, toda od sile žilav. Mnogotero noč sva stratila s Kendo na patrolah. Včasih sem od utrujenosti sredi pota omagal in kar zaspal na odprtem polju, Kenda mi je obložil glavo s kamenjem v kritje svinčenkam, nato pa isam krpueal žico dalje. Četudi so popokale vse strune, Kenda je bren-kal dalje. Na Svetem Mihelu sva brenkala vso noč, preden je struna zapela. Plazila sva se po pobočju, on je vlekel en konec strune, jaz drugega; ko sva jo spela, sva šla dalje iskat novih koncev. Žica je bila razsekana na vsakih dvajset korakov. Svinec pehote sika venomer, žvižga, da se moraš neprestano sklanjati k tlom. Tu prihaja karavana nosačev, traverze neso. U, zlomka, istruno so nama zanesli v stran! Kregava se, vlečeva žico izza traverz, možje se ne zmenijo, molče rinejo dalje, drug za drugim. Sami mladi starci. Utrujeni so od dolge poti, a traverze so težke. Žaromet vrže bengalsko luč na pobočje. Močna svetloba jemlje vid, pa se ustrašimo kakor tatovi, zasačeni pri temnem poslu. Nosači se spuste k zemlji, toda prepočasi, prenerodno, oko kragulja jih je
4
zasačilo. Komaj je ugasnil žaromet, pa je pričelo udrihali v goro samo peklo. Ljudi je izpodnašalo, skale lomilo, vsakdo se je stisnil, kamor je mogel. Ali ognja ni bilo več konec, besnel je naprej. Najino delo je bilo, znova porušeno. Brez glave sva begala, iskala, tipala. Kenda se je z nekim spopadel, pa mu vlekel žico iz rok. Bil je Pirkar. Vlekla sta vsak en konec žice, Kenda je trdil, da je od pive, Pirkar pa tiščal, da je to zveza tretje kompanije. Ko je usekala salva, je bilo prepira konec, razbežali smo se vsaksebi. Pri bataljonu, smo se sešli, brez zveze seveda. Tam smo se tiščali nekaj časa za grobi jo. Iz nizke trdnjavice je planil adjutant Kolmajer pa revsal v nas, kdo smo m kaj iščemo tu. Razdražen je stikal kot gad, bil je kar blazen. Z nobeno stotnijo ni bilo zveze, vsi bataljonski zvezarfi so bili na delu, Peče, Albreht, Kališnik so se že dvakrat vrnili brez uspeha. Zdaj se tišče z nami vred tu za grobljo, razžgani in jezni še huje od adjutanta. Taki preizkušeni dečaki pa niso bili kos zlokobni noči Svetega Mihela — to jih je dražilo. Nas pa ni, bili smo vajeni, da se nam je vse sproti pohudičilo. Stotnik Nežmah stopi iz zaklona. Majhen, zastaven dečko ta Nežmah, vedno na mestu. Sprašuje nas, kako je spredaj, naroča nam to in to za stotnije in komande, razdeli nam prgišče cigaret pa reče, da naj vzpostavimo zveze, preden bo dan. Medtem je nekajkrat treščilo v bližino, on se ni umaknil, pač pa je Kolmajer planil ven in vprašal, kam je usekalo. Ko je v zraku zatulilo znova, je planil zopet v luknjo.
Proti jutru je pričel ogenj pojemati, in tedaj smo zgrabili s poslednjim naporom. Tu se kotali kamenje, tam zveni železo, tam se užigajo bliski, tu se lomijo skale. Ekrazit zagoreva kot grmada, dim se vlači, ne more narazen, ker noč je soparna. Nekje rjove ranjenec. Nihče mu ne more pomagati, nihče ne utegne. Morda zadene v tem hiou koga izmed nas. Pomagaj si sam, kakor veš. Naprej! Dan se svita, oči kraguPev preže nenasitne ...
V Evropi ne bo prpj miru, dol^er ne bo vsa pod enim samim vladarjem,, pod cesarjem, ki bo imel za svoje uradnike kralje, ki bo svojim generalom, odkazoval kraljestva... in jim. hkratu dajal službe na svojem, dvoru. Če porečete o tem načrtu, da je posnet po stari državni upravi — prav, na svetu ni nic absolutno novega.                           Napoleon,
Dr. o. Stanko Marija Aljančič, ČSF.:
Iz spominov prostovoljskega življenja na Solunski fronti.
Na položaju.
Polk je po našem dohodu ostal še dva dni, do 6. maja, v divizijski rezervi, da smo se prostovoljno lahko spoznali z novimi vojnimi tovariši. Prav ta dan, bila je nedelja, so Srbi obhajali «Djurdjev dan», jurjevanje. Je to spomin na hajduške čase, ko so se junaki-hajduki zbirali v ozele-nelih šumah na nove pohode proti dušmaninu-Turku; jeseni na Mitrov dan (sv. Dimitrije, 8. novembra), ko je listje v gozdovih, ki so jim služili za zavetje, že odpadalo, so se vračali na svoje domove. Odtod prislovica:
«Djurdjev danak, hajdučki poranak, Mitrov danak, hajdučki rastanak.»
Še danes je v naši vojski običaj, da že v rano jutro Djurdjevega dne zapuste garnizije svoje vojašnice in gredo z godbo na čelu ter celim pratežem v spremstvu civilnega prebivalstva v bližnji gozd, kjer ves dan rajajo in se razveseljujejo. Ti starodavni narodni običaji ohranjajo domačo zgodovino živo pred očmi mlade generacije, hkrati pa vežejo ob spominu na minulo junaško dobo narod in njegovo brambno silo v enotno celoto.
Srbski tovariši so nam pojasnjevali pomen tega praznika in nas spremljali na medsebojnih obiskih po šotorih, postavljenih tu in tam med divjim skalovjem z visokimi bukvami poraščene strme rebri. Spodaj je šumel bister potok in drvel doli proti Črni reki, od gorniega konca doline pa je grmel do nas slap, ki se je razpenjen, bobneč zaganjal črez ogromne pečine, ki leže v njegovi strugi.
Ko bi nas od časa do časa ne predramili iz te romantičnosti zamolkli streli naših «brdjanov» (gorskih topov), postavljenih nad našimi glavami prav pod vrhom gorskega hrbta, ki so bili zaradi sovražnih letal skrbno z zelenimi vejami maskirani, bi skoro pozabili, da smo na fronti. Iznad šotorov so odmevali zvoki domače harmonike, ki so jo naši fantje vso dolgo pot vozili s seboj, na ravnem prostoru ob vodi so pa Srbijanci ob tožečih, za-tegnjenih glasovih narodnih gusel plesali kolo.
Čas je hitro mineval. Polk je prejel povelje, da zvečer zasede prvo bojno črto. Tovariši smo se poslovili in želeli drug drugemu srečo. Ko je padal prvi mrak, se je polk, razdeljen po bataljonih, v polni bojni opremi že pomikal po obronkih južnega pobočja Danilove kose, v mraku zavil okoli njenega zapadnega konca in se v temi oprezno približeval prvim črtam. S kolovoznih poti smo kmalu zavili na steze in kolone so se raztegnile kot kača. Jasna mesečina nam je zelo ovirala pot, kajti zdelo se nam je, da nas mora na vrhu bližnjih hribov vkopani sovražnik videti kot na dlani. Zato so na krajih, ki so bili posebno izpostavljeni ognju sovražnega topništva, smeli vojaki samo posamezno v presledkih po 20 korakov, počasi prekoračiti nevarni prostor. Kadar so se nad nami razpočile rakete in nas oblile s slepečo svetlobo, so obstale vse Čete kot vkopane, dokler pod belosvilnatim padalom nihajoča zvezda ni padla na zemljo ali ugasnila v zraku. Naj bi nas bila opazila nemško-bolgarska artiljerija, — slabo bi se nam godilo! Toda imeli smo srečo in pozno v noč smo brez izgub dospeli na položaj.
(Nadaljevanje sledi.)
Vsako nasilje se maščuje, tembolj nasilje nad narodom,.
Leopold Štrempfel:
Beg pred Rusi
Galicija 1914! Avstrijska vojska, dobro opravljena in predpisno oborožena, je prodirala proti Gologorv, Bro-dyju in Olszanicam. 26. avgusta, točno ob 10. in 20 minut je padla prva ruska granata ter zadela na cesti v polno kolono slovenskega pehotnega polka, ki je imel številko 47. Takoj so bili štirje mrtvi in deset ranjenih. Po tej prvi granati so nas posuli Rusi s kroglami, kakor bi padala na nas toča z neba. Granate, šrapneli, puške, strojnice so pokale, da sta se tresla zemlja in ozračje. Bilo ie tako grozno, da bi človek skoraj izgubil um. Vse je bilo zmešano. Častniki so tekali z golimi sabljami sem in tja in kričali «Vorwarts» ali pa iso se z moštvom vred skrivali za grmovja in druga kritja. Videl sem zagrizenega Nemca, stotnika 87. pehotnega polka, ki je še dan prej kričal nad svojimi od dolgih in mučnih pohodov utrujenimi vojaki «Vorwarts, ihr windische Sehweine», kako si je za grmom skrit pognal kroglo skozi meso leve roke, nato pa zbežal nazaj. V mraku smo se začeli umikati na vsej črti, kolikor nas je še ostalo. To ni bil umik, ampak brezglavi beg. Hitelo je vse vprek čez drn in strn. Vojaki brez vsakega orožja, celo čepice so zgubili, čevlje sezuli in tako drli čez polja. Bil je beg, kakršnega svet še ni videl. Vse je
Prispevajte za naš tiskovni  sklad
5
bilo brez glave, brez vodstva, vsak je bežal zase in nikdo ni vedel kam. Če sem koga vprašal, vsak je vpil: Nazaj, nazaj! Kolikor je bilo pa še posameznih oddelkov skupaj, so se ponoči med seboj obstreljevali, misleci, da so sovražniki. Proti jutru 27. avgusta smo se ustavili pri vasi Sa-lava. Tu se je zbralo vse polno čet, večinoma pešci. Kar začujemo levo od gozda peket konjskih kopit in že se oglase klici: Kozaki, kozaki! Pričelo je pokati vse križem, da se ni cula nobena beseda več. Od nekje je zletela v zrak svetlobna raketa in v svitu luči so se zablesketale čelade avstrijskih dragoncev. Takoj so se culi tudi klici: Ustavite ogenj! Toda bolj ko so ljudje kričali, bolj je pokalo. K sreči so ostali dragonci v neki kotlini in so šli vsi streli preko njihovih glav. Šele zjutraj, ko je bil že svetel dan, je streljanje ponehalo in dobili smo ukaz, naj se zakopljemo. Komaj smo za silo izgrebli strelske jarke, je prišel zopet ukaz: Nazaj! Tn iznova je pričel beg. Dospeli smo do vasi Mikolajevo. V ravnini pred to vasjo se razprostira prostrano močvirje. Koliko topov in konj je požrla ta ravnina, še do danes menda nihče ne ve. Vse prizadevanje, da bi kaj rešili iz tega prostranega močvirja, je bilo zaman. Poleg tega so bili pa za petami že tudi kozaki in redna ruska vojska. Kmalu smo bili skoraj popolnoma obkroženi od ruske armade, kar smo sklepali po požarih v okolici. Rusi so namreč povsod, kamor so prišli, zažigali velike ognje. Tako smo se splošno umikali. Vse je drlo nazaj. Pehale so se razkropljene, raztrgane in lačne čete, po obcestnih jarkih so ležali ranjeni in obnemogli vojaki, videl si vse polno polomljenih vojaških voz, razbitih topov in oslabelih konj. Vmes pa so bežali tudi ljudski krvosesi — poljski Judje — v svojih umazanih kaftanih. Dogajali so se nepopisljivi prizori: vsak je hotel biti spredaj, vsak bi bil najrajši prvi daleč proč od teh strahot. Posamezni decimirani bataljoni so se še bojevali z Rusi in jih zadrževali. Toda vse te poslednje straže so Rusi navadno «zabrali». Tako bi Rusi lahko zajeli vse avstrijske armadne zbore. Šlo je vedno nazaj. Prišli smo do Lvova. Tu je bilo zopet vse zbegano. Oblastva so mesto že zapustila, prebivalci so drli na kolodvor, da bi se odpeljali. Vojaki vseh avstrijskih narodnosti vseh polkov in vseh vrst orožja so bili pomešani. Stalna posadka mesta, ki še ni posegla v boj, se je zakopala zunaj mesta in pričakovala Rusov. Tudi ostalo vojaštvo, kolikor ga je prišlo v mesto, se je pridružilo posadki in zavzelo postojanke okrog mesta. 1. septembra so Rusi zasedli mesto, avstrijska armada je pa zopet zapustila svoje postojanke in drvela nazaj. Ustavila se je šele pri Grodeku, kjer je dobila nove «maršbataljone», topove in konje, in se nanovo uredila. Tam fsmo torej čakali Ruse. Na vsej dolgi poti do Grodeka je padlo na tisoče slovenskih vojakov, kajti tu so se bojevali tudi polki, v katerih so bili v večini Slovenci, t. j. 17., 87., 47., 7., 97. pehotni polk, domobranski polki 4, 5. in 26., gorski polk 27. in lovski bataljoni 7., 8. in 20., poleg teh pa tudi slovenski topni carji. Tako je velika gališka ravnina do Grodeka veliko grobišče Slovencev.
J. Jalen:
Edini, ki sem ga nahrulil
Tudi to se je dogodilo v Lebringu. Poleti leta osemnajst je bilo. Slovenski fantje in možje, ki so služili v taboriščni bolnici, so mi potožili, da jih posle vodeči četovodja grdo zmerja in preklinja, in sicer kar v obeh deželnih jezikih, kakor se mu pač usta odpro. Mož je nosil slovensko ime, in je bolj gladko slovensko govoril kakor pa nemško. Imena ne povem. Če še živi in bo morda bral te vrstice, se pa sam lahko javi. Najbolj so mu zamerili to, ker je dan za dnevom grozil, da bo že pokazal kranjskim hudičem in da bo že še naučil kranjske pse prav lajati.
Poravnajte naročnino, saj znaša samo 10 Din letno.
Sam na svoja ušesa ga res nisem nikoli slišal, pač pa so mi tako povedali in me prosili, naj zadevo po svoji previdnosti uredim in jo skušam odpraviti, če se odpraviti da.
Priznam. Močno me je pogrelo. Koga bi ne? Najprej sem se hotel zaleteti in sestaviti pisano poročilo, pa sem si premislil in sklenil, da drugi dan stopim k poveljniku bolnice, k rezervnemu polkovnemu zdravniku G ... u, s katerim sva prav dobro shajala.
Grem drugi dan iz svoje pisarne k poveljstvu bolnice, pa mi prinese spak nasproti posle vodečega četovodjo. Že od daleč sem ga bil opazil. Pa mi šineta v glavo kar dva lepa pregovora: «Da se resnica prav spozna, treba čuti oba zvona.» In pa: «Lepa beseda lepo mesto najde.»
Četovodja pozdravi, odzdravim in ga ustavim. Prav dobrohotno sem ga vprašal, če mu je znano, da je bil izdan z najvišjega mesta ukaz, da se pri vojakih nikogar ne sme zapostavljati zaradi njegove narodnosti. In je rekel, da mu je znano. Nato sem ga opozoril, da njegovo ravnanje s «kranjskimi hudiči» ni ravno v najlepšem soglasju s tem ukazom. Pa ni bil prav nič v zadregi. Hitro se je vedel izgovoriti, češ, da z besedo «kranjski» ni mislil Slovencev, pač pa Kranjce, in da je tudi sam Kranjec.
«Je lepo od Vas,» sem mu odgovoril, «da se ne sramujete rojstne dežele in odkrito priznavate, da ste Kranjec. Tudi jaz sem Kranjec. Ampak tisti ,kranjski hudiči' katerim grozite, da jih boste naučili prav lajati, so večinoma Štajerci in z besedo kranjski ste prav gotovo mislili Slovencem Za trenutek se je zmedel. Jaz pa sem ga opomnil: «Naj ste že mislili Kranjce ali Slovence, upam, da boste od sedaj naprej take izraze sploh opustili, ker drugače bi bil jaz prisiljen, bolj odločno nastopiti in utegnete doživeti kaj neprijetnega.»
No, pa razsodite, če nisem ljudomilo postopal, prav kakor se je spodobilo za katoliškega kurata. Zato sem se tembolj začudil, da me je četovodja zaničljivo pogledal in predrzno odgovoril: «Se lahko pritožite kamor hočete. Čeprav na najvišje mesto. Na Dunaju dobro poznajo kranjske kaplane in jaz jih tudi dobro poznam in vem kaj mislijo kranjski kaplani o Avstriji.» Ponosno se je potrkal na prša in nekako zapovedujoče pristavil: «Služil sem pred nedavnim med Kranjci ali Slovenci, kakor hočete, služil kakor — žendar.»
Takrat sem skusil, kako nepojmljivo hitra je človekova misel. V času, da bi komaj z očmi trenil, sem preletel vsa tista križe va pota, ki jih je slovenska duhovščina prehodila, zmerjana, pljuvana, pretepena in suvana v senci bajonetov ob pričetku vojske. Zraven sem še slišal
dolga pripovedovanja dr. L.....a, ki je sam komaj ušel
verigi, pa je potem hodil kot vojni kurat v Gradcu v garnizijske zapore maševat svojim, po nedolžno zaprtim duhovnim sobratom, med katerimi je bil tudi njegov bivši sosed, pisatelj Meško. Kako so z njimi ravnali? O, o, o. Ni da bi pravil.
Kakor bi z očmi trenil sem vse to preletel. V meni pa je tako zavrelo, da mi je menda sam angel varuh zadržal roko, da nisem predrznežu prisolil klofute. Zame in zanj je bilo to dobro. Upravičena jeza pa je morala iz mene, ker drugače bi menda eksplodiral. Zadri sem se, kar so dale pliuča sape: «Sie, Zugsfiihrer! Stehen Sie habtacht! Kdor me pozna, se ne bo čudil, da je na to moje dret je bolnica letela vkup.
Mož je bil dobro dresi ran. Postavil se je, kakor bi bil lavnilo požrl in strumno zravnan je poslušal kako sem ga
6
s predrznežem, trotelnom in nediscipliniranim lenuhom itd. v nemščini — njemu bolj blagodoneeem jeziku — častil, dokler nisem zagrmel nad njim: «Abtreten! >
Zasukal se je in odšel naravnost h polko vnem u zdravniku G ... u — pritožit se.
Par dni je potem trajalo «vojno stanje» med menoj in nadporočnikom F ... m, ki je bil poveljnik bolničnega pododdelka (Unterabieilungskommandant), pred vem pa zagrizen Nemec iz Gradca. Mirovna posredovanja je pa vodil Dunajčan, stotnik Sp..., po poklicu arhitekt. Bitko sem od vsega poeetka moral dobiti jaz, ker se četovodja ni držal službene poti. Tako je bil v škripcih on sam, njegov nadporočnik, ker ga ni kaznoval, ampak še celo z njim držal in tudi polkovni zdravnik bi utegnil «dobiti nos», ker ni četovodje spodil. Šlo je prav za prav samo za to, da bi ne stavil jaz pretežkih mirovnih pogojev.
Med pogajanji sem zvedel, da se je četovodja pritožil zato, ker sem ga vpričo ruskih ujetnikov nahrulil, češ, da je zgubil pred njimi ugled. Kakor bi ga jaz ne bil pred slovenskimi fanti in možmi, da sem njemu odnehal.
Poveljniku G... u in tudi drugim je bila vsa zadeva neprijetna. Rešil jo je tako, da je za posle vodečega četo-vodjo postavil zavednega Slovenca, prejšnjega je pa prestavil v eno izmed bolniških barak. Ko mi je to sporočil, me je vprašal, če sem zadovoljen.
Odgovoril sem: «Sem.»
On pa: «Jaz tudi.»
Mislim, da sem prav storil. Kdo bi se prepiral za prazen nič? Odstavljenega četovodjo je pa tako bolelo, da je flam prosil proč in uslišana je bila njegova prošnja.
Iz organizacije
Tabor slovenskih vojakov iz svetovne vojne; bo letos na Brezjah dne 10. julija. Spored objavimo v kratkem. Za polovično vožnjo je že zaprošeno. Tovariši, pripravite se, da bo naša manifestacija čim lepša!
Članarina za leto 1932. Po sklepu občnega zbora plačujejo skupine osrednjemu odboru za vsakega člana 4 Din, in sicer 3 Din za osrednjo blagajno in 1 Din za tiskovni sklad «Bojev-nika». Čekovni račun št. 14160.
Skupine in člane opozarjamo, da dobe vsa navodila v Ljubljani pri tajniku na Dunajski cesti št. 14 («Orient'»). Tja pošiljajte tudi vse dopise za list in pa za Zvezo. Zlasti prosimo vse tovariše, naj nam poročajo* o delu skupin, o težnjah in o doživljajih z bojišč. Pošljite nam tudi slike s front in zaledja, dalje slike spomenikov; naš list jih bo rad prinašal, kolikor bo dopuščal prostor.
Za vojni muzej zbira naša Zveza zanimivosti z bojišč, predvsem slike, dnevnike, knjige itd. Vse tovariše, ki lahko te stvari pogrešajo, prosimo, da jih poklonijo naši Zvezi.
Radi izdaje knjige o spomenikih vojnih žrtev potrebujemo slike vseh spomenikov, ki so bili postavljeni v Dravski banovini vojnim žrtvam. Zaradi tega prosimo zlasti vse občinske ali župne urade, naj nam pošljejo slike vojnih spomenikov in vojaških grobišč s kratkim opisom slavnosti odkritja in vseh na spomeniku vklesanih imen padlih tovarišev.
Tiskovni sklad. Občni zbor Zveze bojevnikov je sklenil, da se za naš list nabira tiskovni sklad, ki naj obstoji iz prispevka skupin po 1 Din od člana, iz dela dobička skupinskih prireditev in iz prostovoljnih prispevkov.
Za tiskovni sklad «Bojevnika» so darovali; po 100 Din: Skupina Zveze bojevnikov Moste, Franc Bonač (podpredsednik Zveze bojevnikov Ljubljana), Ivan Jeras ravnatelj d. d. «Slad-kor», Ljubljana), Franc Majzelj (Maribor), Ivan Matičič (Ljubljana), Ivan Rozina (Ljubljana), Rudolf Wagner (Ljubljana), general Rudolf Maister (Maribor); 30 Din: tvrdka Sehneider in Verovšek (Ljubljana).
Kolporterji in prodajalci, ki bi hoteli prodajati naš list, naj se zglase v trgovini «Orient», Ljubljana, Dunajska cesta št. 14.
Nove skupine naj se ustanavljajo po novem zakonu o društvih, ki je izšel v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 403/60 iz leta 1931. Pravila za skupine in podrobna navodila se dobe pri tajniku Ivanu Rozini, Ljubljana, Dunajska cesta' 14 («Orient»), kamor naj se pošiljajo tudi vsi dopis za Zvezo in za list. Čekovni račun št. 14.160.
Širite naš list, saj stane samo Din 2*—, celoletna
naročnina pa Din 10-—.
Reklamacije in naročila na list pošiljajte na naslov:
Ivan Rozina, Ljubljana, Dunajska cesta 14 («Orient»).
«Bojevnik» izhaja 25. vsakega drugega meseca.
Čekovni račun št. 14.160
Skupinam priporočamo, naj se obračajo radi načrtov in izdelave spomenikov vojnih žrtev na našo znano domačo kamnoseško podjetje F r a n j o K u n o v a r v Ljubljani, Sv. Križ. Vsa dela izvršuje solidno in poceni!
Spomenik padlim vojakom na Črnučah.
Pri nas
Udruženje vojnih invalidov, oblastni odbor za dravsko banovino, je imel v nedeljo 31. januarja pod predsedstvom g. Š t e -f e t a v Mariboru občni zbor, katerega so se udeležili zastopniki oblastev, korporacij in izredno lepo število društvenih delegatov. Nad vse krasen govor je imel zastopnik beograjske sekcije Nedič, ki je posebno poudarjal pomen organizacije, težnje in delo, ki ga vrši Udruženje v prospeh svojih članov. Zbor so pozdravili tudi drugi zastopniki, med njimi za Zvezo bojevnikov tov. Fr. Bonač, ki je s svojimi vznesenimi besedami bodril na delo za njih pravice in opozarjal na težke muke, ki jih preživljajo naši invalidi. Zborovanje se je vršilo v najlepši harmoniji in je bil izvoljen dosedanji odbor z agilnim predsednikom g. Štefetom na čelu. Natančnejše poročilo! je v «Vojnem invalidu», ki ga v naročitev vsem tovarišem bojevnikom toplo priporočamo.
Jugoslovenski parlament (senat in poslanska zbornica) zboruje v Beogradu. V mesecu januarju so razpravljali o odgovoru na kraljev prestolni govor. Pred kratkim se je začela obravnava o proračunu za 1. 1932./1933. Tudi nekaj manjših zakonov je že sprejel.
Načrt zakona o gospodarskem svetu je bil predložen narodni skupščini. Gospodarski svet bi tvorili zastopniki obrti, trgovine in finančni strokovnjaki.
Državni proračun predvideva 11 milijard 400.000 Din izdatkov in je skoro za 2 in pol milijarde dinarjev manjši od lanskega. Stroški za ministrstvo vojske in mornarice bodo znašali 2 milijardi 132,293.863 Din.
Banovinski svet Dravske banovine zboruje te dni. Sedaj obravnava banovinski proračun, ki izkazuje 111,951.978 Din izdatkov, ki se krijejo v isti višini z banovinskimi dokladami, trošarinami, banovinskimi davščinami in taksami, prispevki avtobusnih podjetij, državno dotacijo in raiznimi drugimi dohodki.
7
Varstvo pred strupenimi plini. V vseh dnevnih časopisih so izšla natančna navodila, kako naj se vede prebivalstvo v primeru plinske vojne. Ne zdi se nam umestno, da bi ponatisnili članek v celoti, ker ga je vse prebivalstvo že čitalo; zdi se nam samo čudno, da se v današnjih težkih dneh, ko sklepajo o razorožitvi, obravnavajo stvari, ki izzivajo novo vojno. Take stvari so res dvolična igra, vredna samo ozkosrčnih diplomatov, ki na ljudske stroške trosijo mnogo denarja za stvari, o katerih so prepričani, da so neizvedljive. Razorožitvena konferenca, hkrati pa varnostne odredbe v vseh državah proti plinski vojni so najboljši dokaz, kako narode varajo in ljudstva «vodijo za nos».
Na Koroškem bodo v kratkem občinske volitve. — Slovenski koroški pevci so imeli velik pevski nastop v Borovljah. Peli so same koroške narodne pesmi. Navzočnih je bilo čez 1500 poslušalcev.
Med Jugoslavijo in Bolgarijo je uveden redni telefonski promet.
V Gorici so zopet aretirali precej slovenskih mladeničev in mož ter jih obdolžili protidržavnega rovarjenja. V Rimu so pred izrednim sodiščem za zaščito države obsodili sedem Slovencev, vsakega na 30 let, šest pa vsakega na 20 let ječe. Našemu martiriju ni konca ne kraja!
Drugje
Francija je posodila po vojni raznim državam nad 15 milijard frankov, med temi Češkoslovaški 600 milijonov frankov za dobo petih let..
Nemčija je doslej plačala okrog 68 milijard vojne odškodnine.
Italija hoče imeti tako veliko armado kot najmočnejša država v Evropi.
Ameriški in angleški bankirji so sklenili, da ne posodijo denarja za japonsko-kitajsko vojno.
Sovjetska Rusija je nakupila v minulem letu v Nemčiji skoro za 9 milijard dinarjev raznega blaga.
Za nemškega državnega predsednika kandidira zopet Hin-denburg. Nemški fašisti bodo postavili svojega kandidata.
Na razorožitveni konferenci je predlagala Francija, naj se uporabljajo le letala, ki niso uporabna za vojaške namene; težko artiljerijo, bojne ladje in podmornice naj imajo samo države, ki bi dale to orožje na razpolago Društvu narodov, osnuje naj se mednarodna vojska, s katero bi razpolagalo Društvo narodov, prepove naj se obstreljevanje po letalih in topništvu onih krajev, ki leže v gotovi oddaljenosti za vojno črto. Tudi Amerika je stavila svoje posebne razorožitvene predloge. O vseh teh predlogih se vrše razgovori in razprave. Zdi se, da bo razorožitvena konferenca odgodena za nekaj mesecev, da bodo vlade in parlamenti posameznih držav mogle vse načrte natančno proučiti.
Japonska je kupila v Franciji za 800.000 milijonov frankov orožja.
Carigrad naj bi postal po predlogu Turčije prestolnica balkanske zveze, kadar bi se ustanovila.
V  Italiji je izšel zakon, po katerem morajo vsi prebivalci Italije od 16. do 70. leta pomagati pri obrambi države.
V  Ameriki je 10 milijonov brezposelnih.
Med Sovjetsko Rusijo in Španijo ter med Sovjetsko Rusijo in Poljsko je bil sklenjen dogovor o nenapadanju.
Reparacijska konferenca bo meseca junija.
Milijon podpisov na memorandum za mir je zbrala češkoslovaška organizacija katoliških žena. Memorandum so poslali v Ženevo.
Velika knjižnica v Ča Peju (Kitajska) z milijon zvezki je okradena in skoro popolnoma uničena radi vandalizma japonskega vojaštva.
V  Združenih državah Severne Amerike 3,326.152 otrok v starosti od 7 do 17 let ne obiskuje šol, ker jih potrebujejo roditelji za domače delo ali pa so šole predaleč.
8. junija 1.1. bo 1300letnica smrti Mohameda, ustanovitelja islamske (turške) vere.
Strašen potres na Kubi je 3. februarja razrušil mesta San-tiago, pri čemer je bilo ubitih 2000 ljudi, mnogo pa ranjenih.
Balkanska konferenca v Carigradu je zaključena in se bo prihodnje zborovanje vršilo v Bukarešti.
Češkoslovaški zunaji minister dr. Beneš je izjavil, da ne veruje v konfederacijo donavskih držav, ker se je izkazalo, da je bilo predvojno stanje države Avstro-Ogrske zelo slabo
in nezadovoljivo skoro za vse narode. Mogla bi se najti kaka druga oblika, ki bi zadovoljila vse prizadete države.
V  Londonu v Albert-hallu se je vršilo veliko zborovanje za razorožitev. Predsedoval je zboru nadškof Canterburrv-ski.
Na Finskem je ljudstvo ^glasovalo z veliko večino za zopetno uvedbo alkoholnih pijač.
Papež je sprejel v posebni avdijenci italijanskega ministrskega predsednika Mussolinija, ki je kriv in odgovoren za preganjanja naših rojakov tudi v cerkvi.
V  državi srednje Amerike, San Salvadorju, je izbruhnila revolucija, ki je zahtevala mnogo- človeških žrtev. Revolucijo so provzročili komunisti. Vladnim četam se je posrečilo zatreti uporno gibanje^ ker sta se vmešali v spor Združene severnoameriške države in Velika Britanija.
Angleška podmornica M 2 se je potopila in je pri tem izgubilo življenje 68 mornarjev.
Na Kitajskem se je izvršil minulo leto popis prebivalstva, ki znaša po poročilu nankinške vlade 474 milijonov 787 tisoč. Seveda spadajo h Kitajski še prostrane dežele, h katerim kitajske oblasti nimajo dostopa, radi česar omenjeno število prebivalstva seveda ni točno.
V  Avstriji so izpremenili vlado.
Japonsko-kitajski konflikt traja dalje. Sedaj so Japonci zasedli tudi mesto Šanghaj, važno trgovsko središče, v katerem imajo svoje interese skoro vse velesile. Posebno Ameriki in Angliji je zasedba neprijetna. Boji še neprestano trajajo.
Poplave v Ameriki. V spodnjem toku reke Mississippi so nastale velike poplave. Ogroženo je življenje okoli 15.000 ljudi.
Razno
Mednarodni delovni urad je izdal pregled o razvoju brezposelnosti v letih 1930. in 1931. Po tej statistiki je v Nemčiji brezposelnost narasla od okrog 3,900.000 do okrog 5,300.000 oseb ali za 34 odstokov, v Angliji od 2,300.000 do 2,600.000 ali za 12 odstotkov, v Italiji od 500.000 do 909.000 ali za 63 odstotkov, v Avstriji od 237.000 do 273.000 ali za 15 odstotkov, v Švici od 34.000 do 58.000 ali za 66 odstotkov. Zedinjene države Severne Amerike izkazujejo 30odstoen prirastek, Poljska 24od-stoten in Francija 56odstoten, vendar je v teh državah brezposelnost še majhna.
Umeten dež. Sovjetska vlada je ustanovila poseben zavod za proučavanje novih načinov za povzročevanje umetnega dežja. Sovjetski listi poročajo, da se je znanstvenikom posrečilo stisniti vodne pare v zraku in jih izpremeniti v oblake. V ta namen se uporabljajo aeroplani, ki razsipljejo elektriziran pesek. Praktično se bo umetno povzročanje dežja uporabilo |e letos v osrednji ruski Aziji.
Oviranje naših potnikov v Italiji. Kakor poroča «Jugosh> venski Lloyd», so potniki iz naše države izpostavljeni v Italiji tako strogemu pregledu in izpraševanju kakor v nobeni drugi tuji državi. Naši trgovci, ki imajo stalne zveze s trgovskim svetom v Italiji, so bili doslej kolikor toliko nemoteni na svojih potovanjih, sedaj pa je nenavadna kontrola razširjena tudi na trgovinske potnike, in sicer še v večji meri kakor na zasebnike. Trgovci, ki so se v zadnjem času vrnili iz Italije, se po vrsti pritožujejo zaradi tegai postopanja. Prizadeti bodo po svoji stanovski organizaciji izročili o tem na pristojnem mestu posebno spomenico.
Sovjetski list «Izvestja» piše, da je mednarodna razorožitvena konferenca, ki se je pričela v Ženevi 2. februarja, navadno slepilo. Diplomati sei na ženevski konferenci bavijo z vsem bolj kot z razorožitvenim vprašanjem. Vršijo se skrivnostne konference v prvi vrsti v zadevi kitajsko-japonskega spora, ki ga nameravajo velesile poravnati na ta način, da bi na račun kitajskega ljudstva ohranile in še bolj utrdile svoj odločilni vpliv nad Kitajsko. Sploh menijo velesile na prikrit način pod firmo nesebičnega prijateljstva vzeti Kitajsko popolnoma pod svoje varuštvo iz strahu, da bi se kdaj ne okrepila.
Potrpežljivost narodov je pri koncu, je izjavil na razorožitveni konferenci v imenu mednarodne Zveze strokovnih organizacij odposlanec Vanderveld. Nato je nadaljeval: Zahtevamo od vlad, ki so zastopane na razorožitveni konferenci, da že končno enkrat pridejo od lepih besed do dejanj. Mora se skleniti pogodba, ki bo takoj zagotovila velikopotezno zmanjšanje vojaškega stanja, vojnega materiala vseh vrst in vojaških izdatkov.
Izdaja Konzorcij lista »Bojevnik" (za konzorcij Ivo Marinko). — Odgovorni urednik Rudolf Wagner. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožic.  — Vsi v Ljubljani.