Julius Kugy ima plezalno opremo: dolgo ko- nopljeno vrv, kline, kladivo, vponke in cepin. S to opremo pleza na gore ali hodi v snegu po visokih pla- ninah. Tedaj ima na nogah krplje. Ko v Kavarni spi- je svoj encijanov čaj ali kavo, se odpravi na Rombon. Zakaj ravno na Rombon? T ega nikomur ne pove niti ne razlaga, ker ga domačini ne bi razumeli. Želi si zgolj videti domači Trst in Furlanijo vse do Vidma. Ni vsak dan tak kot danes, da mu pogled seže tako daleč. Komu naj tu razlaga, zakaj je prišel sem, da bi lahko gledal domov? Julius pozna te gore, pozna njihovo klimo in skopo zemljo, ki jo je malo, celo spodaj v dolini. Rad bi na- redil alpski vrt. To bi bil vrt vsega alpskega cvetja. In začel ga je tudi delati, ne sam, s pomočjo Alberta Bois de Chesna, lahko bi bil že prav kmalu končan, pa mu manjka neka cvetlica, ki jo išče že leta in leta – Scabi- osa trenta. Potrošil je že vso svojo mladostno energijo, vendar je nikoli ni našel. Takšna sta videti Bovec in bovška država v vsej svoji širini in dolžini od Mojstrovke do Kobariškega Stola, Matajurja in Kambreških hribov, po katerih teče meja med Avstro-Ogrsko monarhijo in Kraljevino Italijo. Sovražnosti na meji ni, vendar obe strani živita v ne- kem nezaupanju, zato se nikoli ne ve – bo nekoč iz- bruhnila vojna ali pač ne? Na tej meji bo vedno vla- dalo neko neravnotežje. Julius Kugy ve, zakaj bi lahko prišlo do vojne. Ker je na tem majhnem koščku ze- mlje nekaj, česar si vsi želijo, neka drugačna Scabio- sa trenta vse privlači in vsi bi jo radi imeli. Celo sam ODLOMEK IZ KNJIGE Zdravko Kecman 1 Trobentač s soške fronte Sto let od konca soške fronte Bovško je prava mala država! Državica. Ima gore, ima reke in jezera. Ima polja in njive. In mejo. Kot vsaka država. Glavno mestece se imenuje Flitsch po nemško, Bovec po domače. Hiše ima Bovec razporejene okoli majhnega trga. Tukajšnjim ljudem je tu vse lepo in prav, zanje je Bovec edini kraj, kjer lahko dobro živijo. Tu izvira reka Soča, kakor bi vrela iz velikega podzemnega kotla. Tako je hladna, da človeku kar stisne dih. Od izvira se zvija med skalami, izmed katerih se osvobaja in širi v reko, pada niz brzice in se prebija skozi tesni vse do Kobarida, potem pa se umiri na ravnici proti Tolminu in postane tiha, da bi se vsa pomirjena in oddahnjena od nemirne mladosti na koncu pridružila Jadranskemu morju. To je v bistvu zemljepis vsega tukajšnjega življa in njegovega trdega življenja … 1 Zdravko Kecman, rojen leta .1948 v Usorcih pri Sanskem Mostu v Bosni in Hercegovini, je eden najplodovitejših srbskih književnikov. Izdal je dvanajst pesniških zbirk in deset proznih del ter uredil več antologij. V srbščino je prevedel na desetine del sloven- skih avtorjev. V sloven- ščini sta do danes izšla izbor njegove poezije in roman Scabiosa trenta. Živi in dela v Banja Luki. Odlomek je del besedila iz še nedokončanega romana z naslovom Tro- bentač s soške fronte. Bošnjaška enota pozira fotografu, opremljena s cepini in vrvmi. Vir: Europeana Bonaparte se je mudil v teh krajih, ko je šel osvajat Av- strijo, nedaleč od Loga pod Mangartom je dal izkle- sati kamnitega leva neustrašnemu dalmatinskemu stotniku. Ta ga je dvanajst dni držal v šahu, njega – slavnega vojskovodjo, da ni mogel mimo, vse dokler niso pogumnemu stotniku pomrli vsi vojaki. In na koncu tudi on sam. Tudi o tem velikokrat pripoveduje lokalni pisatelj Gustav Svilenooki, sinoči je napisal nekaj strani svo- je knjige, ki je ne bo nikoli dokončal. Vendar on piše o marsičem, tako tudi o tem mestu, o požaru, ki ga je nekoč skoraj popolnoma uničil, o morskih školjkah in ribjih okostjih, ki jih ljudje včasih najdejo v skalah na bovškem. Tekom dneva tako včasih pripoveduje svoje zgodbe v Kavarni, kjer mu danes za pijačo da- jejo vojaki, ker so včeraj ravno prejeli plačo. Vojaki s polnimi žepi se obnašajo kot oficirji, vsak tedaj nosi generalsko palico in se počuti pomembnega – tako trdi major Hermann Foksl, komandant bosanskih vo- jakov, iz katerih pa še mora napraviti najtrše gorske "prebrati". Zato tudi praktično nikogar ne spoštuje v tem mestu. Razen enega, Juliusa Kugyja, tukaj tre- nutno najboljšega učitelja alpinizma. Takšni pa so vojski, ki pričakuje svoje operacije v gorah, zelo po- trebni, nikoli jih ni dovolj na razpolago. Tudi major sam je prepešačil mnogo gora, od domačega Schwar- zwalda, kjer je bil rojen, do Mangarta, pod katerim je sedaj nameščen njegov bosanski pehotni polk. A če smo natančni, spoštuje major še nekoga. To je nata- karica Karla, čudovito spretna in prijazna ženska, ki streže v Kavarni. Škoda je izgubljati besede o tem, da je major v svojem življenju spoznal že veliko žensk, a Karla je posebna. Nihče od gostov ni nikoli izvedel, da se ji je že nekoč ponujal v zakon, žal neuspešno. In niti ni bil edini, hja, Karla je pač nekaj posebnega. Major Hermann tedaj počasi vstane, zapusti družbo oficirjev in se približa mizi, za katero sedi Julius Kugy in počasi sreba domač čaj, ki so mu ga pripravili iz prevretih smrekovih vršičkov. Njegov čaj diši po mla- dem smrekovem gozdu in prevladuje v prostoru, pre- pojenem z običajnim gostilniškim vonjem. "Maestro, lahko prisedem?" "Kmalu bom odšel," reče Julius, ker si večinoma ne želi nikakršne, še najmanj oficirske družbe. "Prosim, če dovolite, imel bi nekaj službenega," ne od- neha major. "To pač lahko," popusti Kugy in odloži skodelo na mizo. "Zanima me, ali bi bili pripravljeni poučevati moje bosanske vojake plezanja po skalah?" naravnost vpra- ša major. "Vaše vojake, gospod major? Kje pa imate vendar in- štruktorje?" "Prav v tem je težava. Tudi oni morajo najprej sami skozi šolanje. Pripeljal sem jih iz Bosne. Trdi fantje, vam rečem, takšnih se ne dobi nikjer!" "Zanimivo, nemara so jih pa Turki tako prekalili," se čudi Kugy. "Se jih bojite, gospod major?" Skoraj šestdesetletni Julius Kugy se je leta 1915 kot prostovoljec prijavil v avstro-ogrsko vojsko, kjer je bil zaradi bogatih izkušenj in poznavanja gora zelo koristen. Demobiliziral se je po preboju fronte pri Kobaridu. Vir: Europeana borce. T ako mu je bilo ukazano in on je prepričan, da mu bo uspelo, ker so ti fantje najboljši material. Ko major na dušek spije svojo šljivovico in narobe obrnjen kozarček postavi na mizo, to pomeni, da je dovolj. Niti kapljice več! Pomembno je, da piješ in končaš, kadar je treba! Major Hermann je, kot pravi- jo, nevaren človek, kadar se tako odloči. Neprijeten je tudi za same oficirje, s katerimi jé isti vojaški kruh. Ima niz slabih človeških lastnosti, ki pravzaprav va- rujejo celovitost njegove vojaške duše. Na primer, ta major je zelo nepredvidljiv človek. Iz smeha je spo- soben v trenutku preiti v grimaso živali, ki je tik pred tem, da ugrizne človeka. Ali obratno, iz nerazumlji- ve jeze hipoma preide v spoštovanja vredno strogost. T ak je major Hermann, nihče ga še ni uspel temeljito Bošnjaški vojaki med jedjo v prvi obrambni liniji pri Bovcu Vir: Europeana 55 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK "To je zahrbtna dežela, verjemite mi, gospod Kugy. Storite mi to uslugo. Ne bo vam žal, plača, ki jo lahko ponudim, je polkovniška." Kugy zmaje z glavo. "Ne delam za denar." Malo pomi- sli in nekoliko tišje doda. "Čeprav je res, da ga zave- stno ne odklanjam." "T orej sva lahko dogovorjena?" se majorju Hermannu razjasni obraz. "Dogovorjena še ne, kajti imam svoje pogoje, ki jih boste morali upoštevati." "Da?" "Preprosto. Zahtevam, da se ne sme nihče vtikati v moj posel in da pri tem ne bom imel neposredno nadrejene osebe. Imeti moram popolnoma proste roke, sicer ne morem prevzeti takšne naloge. Saj me razumete?" " Absolutno." "Torej vam lahko zagotovim, da bom sprejel šola- nje vaših inštruktorjev, gospod major, da bodo nato ti lahko poučevali vojake. Na koncu bodo vsi plezali po skalah kot škorpijoni. In tudi pičiti bodo znali kot škorpijoni," se nasmeji Kugy. "Od kar se zavedam, sem občudoval škorpijone," reče major Hermann, ki mu je ta prispodoba neizmerno všeč. "Samo da veste. Za to so me že prosili tudi italijanski oficirji," ga pogleda Kugy izpod čela. " A? Bolje da ne, takoj bi se stepel z njimi," srborito po- skoči major izza mize. "Res? Pa to mislite osebno ali tako – s pomočjo vaše vojske?" "Najbolje je, če človek obračuna osebno," je vse bolj pogumen major Hermann. Kugy se rahlo nasmehne. "Morda vam pa to lahko tudi uredim. Ker načeloma sem proti vojskovanju z orožjem, veste." Vstane, dá začudenemu majorju roko in se odpravi iz Kavarne. Nekaj dni kasneje se je Julius odpravil v Malo vas h ko- vaču Miklavžu. V skladu z dogovorom, ki ga je sklenil z majorjem, mu je predal naročilo za nekaj tisoč jekle- nih klinov in vponk ter nekaj sto plezalnih kladiv. V oj- ska bo vse plačala, brez skrbi, je razložil presenečene- mu kovaču. Če bo treba, bodo naročilo še povečali in prav gotovo, da ga bodo. In to kljub temu, da je Juliu- sovo prvo pravilo, da se niti enega klina ne sme pusti- ti zabitega v steni. Vse je treba za seboj tudi izbiti, ne glede na trud in znoj. Prav tako se ne sme noben klin izgubiti ali založiti, plezalec mora v vsakem trenut- ku vedeti, s koliko klini še razpolaga, dokler pleza na goro. In da seveda ne govorimo o vseh drugih stvareh, ki jih ima plezalec – kladivo, vponke, vrv in pomožne vrvice, cepin in tudi razne vrvne zanke. Vse to mora biti podrejeno življenjski filozofiji gibanja v gorskem svetu, kjer je lahko vsaka, tudi najmanjša malenkost pomembna za preživetje ali vzrok za nepreživetje. Do vseh teh spoznanj je Julius prišel na podlagi lastnih iz- kušenj in jih tudi zapisal v  mnogih svojih knjigah. Vendar knjige so eno, gore pa drugo. Tako so se začele priprave, s katerimi naj bi neuke bosanske vojake spremenili v plazeče se kuščarje in škorpijone, ki pikajo iz skalnih razpok. Tako major kot Kugy sta se dobro zavedala, da lahko v tem pri- meru njihov trdi fanatizem samo koristi. Bil je skoraj otipljiv. Ogromno naročilo je kovača Miklavža popolnoma presenetilo. Še nikoli v svojem življenju ni dobil po- dobnega – kaj podobnega, njegovo največje naroči- lo je bilo kakor drobtinica proti velikemu krušnemu hlebcu. Potreboval bo leta, preden ga bo lahko izpol- nil. T oda Julius ga je pomiril, da bo naročilo lahko do- bavljal na vsakih izgotovljenih sto klinov in vponk ter deset kladiv in cepinov. Miklavž je nato popustil, kajti vedel je, da lahko gospodu Kugyju verjame na bese- do. Vendar naročilo je bilo vseeno zelo veliko, moral se bo bolje pripraviti, razširiti in posodobiti bo treba tudi kovačnico. Obljubljeno mu je bilo posojilo, zato si mane roke. Prav tako kot kovač pa je zadovoljen tudi Kugy, ki ima svoj načrt. Najprej bo podučil sku- pino stotih inštruktorjev, izmed teh na koncu izbral deset najboljših in … naprej pravzaprav niti ni več raz- mišljal – kjer sta red in disciplina, gredo potem stvari kar same od sebe. Le njegovih zahtev se morajo držati vsi, in to se bo tudi zgodilo, tako se je pogodil z major- jem Hermannom. Pa tudi on se bo ne nazadnje moral držati Kugyjevih zahtev, če hoče dobiti takšne voja- ke, kakršne si je zamislil. "Škorpijone" z Rombona. m Bošnjaški vojak ob sodu, v katerega se zbira voda iz talečega se snega. Arhiv Davida Erika Pipana 56