KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 1 LETNIK V V LJUBLJANI, MESECA FEBRUARJA 1938 ITALIJANSKA URBANISTIKA DR. F R. STEL E FOTOGRAFIJE: J. SCHERB. DUNAJ Malokaj popotnika v novi Italiji tako preseneti, kakor ogromna, po jasnem sistemu zasnovana, veliko potezna gradbena delavnost. To posebno občuti tisti, ki je poznal predvojno Italijo in ki ve, da je bila ta najprivlačnejša dežela turistike, umetniškega užitka in plemenitega počitka vsaj na videz gradbeno več ko nasičena in je zaneseni opazovalec gledal v nji celo primer največje gradbene popolnosti. Saj druži zem ljo in umetnost, pokrajino in stavbe prav v Italiji nenadkriljiva enotnost in je harmonija njenega zu nanjega pojava tako popolna, da je potnika že pri najmanjši misli na kako spremembo objemal strah pred oškodovanjem tistega, kar je tako instinktivno in brez kritike ljubil, če pride danes tja, vidi, da je prav v Italiji gradbena delavnost tolika in tako ve likopotezna, lahko bi se reklo, celo univerzalna, da ni problema gradbenega organizma človeškega selišča in bivališča, da bi se mu izogibala. Prvo in najbližje, kar popotnika starega kova zanima, je, ko opazi, s kakšno skrbjo, potrpežljivostjo in znanstveno orga nizirano vestnostjo odkrivajo, urejajo, ohranjajo in občinstvu približujejo arheološke, zgodovinske in umetnostne spomenike. Povsod se vrše izkopavanja, odkrivanja, anastiloze (zopetno sestavljanje arheol. ostankov), restavracije itd. vseh vrst spomenikov. Tako nudi nova Italija tujcu, ki ljubi umetnost in ga zanimajo dokumenti njene preteklosti, pa tudi njih lepotni mik, višek, ki je danes mogoč. Z začude njem bo pa opazil isti tujec, kako drugod z naravnost brutalno naslado in brezobzirnostjo podirajo cele sku pine hiš, da, cele mestne dele, ustvarjajo nove, udobne ulice, trge in monumentalna osrčja mestnih delov. če pa pogleda bližje in se informira globlje, vidi, da se za to navidezno brezobzirnostjo skriva dobro pre tehtan načrt in da vodijo graditelje nove Italije pred vsem trije cilji: želja, da v čim popolnejši obliki pokažejo svetu spomenike velike, posebno cezarsko rimske preteklosti, potem želj- da sanirajo, ozdra vijo nehigiensko zazidane slanine hiš, in končno želja, da ustrežejo zahtevan, blazno naraščajočega so dobnega prometa, če se bo potrudil dalje, bo videl, da tudi tu Se ni konec gradbenih prizadevanj sodobne Italije, ampak da ona z isto vnemo, s katero ureja podedovano, po enotnih, sodobno zasnovanih načrtih ustvarja cela nova mesta, ki jih leto za letom, postav ljena sredi doslej nekultiviranih pokrajin, z največ jimi slovesnostmi izroča življenju. To obsežno delo ima šele dobrih deset let trden, izgrajen sistem in pravilno vodstvo, ki omogoča, da najde vsak izmed neštetih posameznih problemov in dividualno zadovoljivo rešitev. Rezultati, kakor Piazza dela Vittoria v Bresciji ali nove stavbe v okolici Dan tejevega groba v Ravenni kažejo toliko obzirnosti do stare okolice, da značaja starega mesta prav nič ne motijo in se v primeri z njimi kažejo nove stavbe, ulice in trgi iz XIX. stol. v kaki Padovi ali isti Ra venni kot dolgočasen ponesrečen poskus, ki moti iz ročeno lepotnost italijanskih mest. Kot poklicni zastopnik varstva spomenikov, ohra nitve domačijskega značaja ter umetnih in prirodnih lepot pa tudi kot prijatelj neizčrpne poezije italijanske domačije sem s precejšnjim nezaupanjem in skrbjo zasledoval poročila o ogromnih načrtih, ki jih patro- nizira sam Mussolini. Ali ne bomo v kratkem doživeli smrti stare, lepe Italije, ki naj jo nadomesti železo- betonsko dolgočasje? V zadnjih letih sem imel pri liko, da sem osebno videl najvažnejša teh del v Rimu in na podeželju, v velikih in manjših mestih, imel sem priliko, da sem se na raznih razstavah v Italiji in ob svetovni razstavi v Parizu seznanil z načrti, prin cipi in izkušnjami dosedanjih prizadevanj; imel pa sem nazadnje jeseni 1. 1937. tudi možnost, da sem videl sistematično prirejeno razstavo italijanske ur- hanistikc v Secesiji na Dunaju — in tako sem se polagoma vživel v načela, projekte in rezultate tega gibanja ter se prepričal, da gre za globoko kulturno zasidrano delovanje, katerega poznanje bi moglo ko ristiti tudi pri reševanju podobnih problemov v naši domovini, kjer so mutatis mutandis problemi končno isti. Kot varuh spomenikov in domačijskega značaja priznavam predvsem tiste glavne temelje, ki odliku jejo italijansko sodobno urbanistiko: t. Vsakemu, na videz še tako revolucionarnemu problemu je treba brez strahu pogledati v obraz, da ga spoznamo tako KRONIKA 1 Brescla, Piazza della Vittoria po njegovi relativnosti, kakor po stopnji njegove nuj nosti. 2. Vestno je treba ločiti vrednote od nevrednol, da se najde tista pot, ki bo ustregla potrebi sodobnega življenja, pa tudi ohranjevala do največje možnosti po dedovane vrednote, lepote in zanimivosti. 3. Vsa dela izvršujejo zreli, sistematično usmerjeni arhitekti spo razumno s strokovnjaki arheologi, umetnostnimi zgo dovinarji, varuhi spomenikov itd. Dunajska razstava je nudila popolno sliko sodobne urbanistične kulture v Italiji. V projektih, skicah in plastičnih modelih je nudila res nazorno sliko o pro blemih, uspehih in ciljih tega gibanja. Za propagando pa je bila izdana dvojezična italijansko-nemška bro šura Italienische Stadtebaukunst irn fasehistisehen Regime,1 ki je kratko in zelo jasno vsebovala vse, kar je za razumevanje razstave potrebno. Razstava je po kazala najizčrpnejše gradbeno delavnost v Rimu, ki služi s tem za zgled drugim mestom. Predvsem je bil podrobno ilustriran največji projekt antično - sodob nega Rima, kompleks Kapitola, Forumov in tzv. Vie imperiali (Via deli' impero, Via dei trionfi, Via dei cerchi, Via del Mare, Piazza Venezia), dalje nove ure ditve dohoda k Trgu sv. Petra in okolice tzv. Mole Adriana (Angeljski grad), ter končno preureditve okolice Avgustovega mavzoleja. Izmed novih pred- 1 Urbanistica italiana in regime fascista, izd. Societa editrice di Novissima, Roma 1937 XVI. mestnih zgradb se odlikuje veliki kompleks Musso- linijevega foruma, univerzitetno mesto in načrt za novo stanovanjsko predmestje, preračunano na 100.000 prebivalcev. Veliko pozornost so vzbujali načrti za nova mesta, Littoria, Pontinia, Aprilia, Sabaudia, Gui- donia in regulacijski načrti za abesinska mesta Addis- Abebo, Dessie in Gondar. Zanimiv vpogled v indivi dualizirano problematiko so nudili regulacijski iti sa nacijski načrti ter slike izvršenih projektov za razna mesta od največjih do manjših. Tako: Rologna, ki skrbno varuje staro mestno jedro, širokopotezno gradi nove stanovanjske dele in univerzitetno mesto; Tre- viso, ki rešuje kočljivi problem regulacije mestnega dela S. Nicolo in problem kmečkih naselbin na robu mesta (aktualno tudi za Ljubljano!); Tarent, ki za nimivo in brezhibno rešuje problem regulacije sta rega mesta in smotrne razširitve v novo mesto; Reggio Emilia, ki regulira staro mesto; Aosta; Milano regu lira na velikopotezen način notranje mesto in rešuje problem ogromnega vozlišča zvez z daljšo in bližnjo provinco; Bari je pokazal zelo zanimiv splošni regu lacijski načrt; Turin se bavi s podobnimi problemi ka kor Milano; Neapelj rešuje energično in velikopotezno problem sanacije zasmetiščenega starega mesta; Sal- somaggiore nas seznanja z regulacijsko osnovo, ki vse buje kompleks zdravilišč, vrtov in sprehajališč; Cor- tina d'Ampezzo rešuje problem mednarodnega šport nega središča; Corno je pokazal regulacijsko osnovo; 2 KRONIKA Brescia regulira staro mesto in jj? uspela z ustvaritvijo novega osrčja mesta na Piazza della Vittoria. Raz stavljeni so bili tudi razni načrti za otok Rodus in rezultati raznih podjetij za zgradbo sodobnih stano vanjskih hiš, Istituto Nazionalc Assicurazioni, Istituto Nazionalc per le čase dcgli impicgati statali in Istituto autonomo fascista per le čase popolari di Roma. Razstava, posebno pa spremljajoči jo že omenjeni propagandni spis sta prav jasno prikazala obseg in problematiko sodobnega italijanskega urbanizma. Ker so urbanistična vprašanja na dnevnem redu po vojni tudi pri nas, in ker o njih razen v ozkem strokovnem krogu ni pravega pojmovanja, mislimo, da je prav, če se malo pomudimo pri njih. To tembolj, ker ni dvoma, da se moremo prav od italijanske in nemške urbanistike marsikaj naučiti. Pravočasna zavest tega, v čem je resnična urbanistična problematika, nas more obvarovati tudi marsikaterega prenagljenega koraka. Zgoraj omenjeni spis nas prav dobro seznanja s težnjami in metodami sodobne italijanske urbani stike. Kakor povsod v sodobnem kulliviranem svetu je tudi v Italiji na enem prvih mest problem prometa. V starih kulturnih deželah zadeva prav ta stran mo derne civilizacije na vprašanje, kako ustreči zahtevam sodobnega življenja tako, da ne uničimo kulturnih spomenikov preteklosti. V tem namreč smo si v na čelu vsi edini, da ne smemo uničevati starih mest in umetnostnih spomenikov. V Italiji, ki je vsa nasičena starih slikovitih in umetnostno pomembnih selišč, je to vprašanje posebno kočljivo. Kjer je položaj dopu ščal, so Italijani rešili prometno vprašanje tako, da so staro mesto pustili ob strani, prometne žile pa speljali ob njegovem robu (n. pr. regulacijski načrti za Bari, Bergamo, Tarent). Kjer to ni bilo mogoče. so prodrli z najpotrebnejšimi zvezami staro mesto, toda tako, da so pri tem žrtvovali tiste mestne dele, ki so kazali slabe zdravstvene razmere in ki so imeli malo ali nič zgodovinskih spomenikov. Izrazita je v tej zvezi tudi težnja, da se spomeniki, ki so zakriti po brezpomembnih objektih, osvobode in da se jim ustva rijo okolice, v katerih bodo bolje učinkovali. Največji primer te druge vrste predstavlja sodobni Rini, ki pod novim režimom bujno procvita in narašča. Višek teh prizadevanj pomen j a ureditev teritorija antičnega mesta, ki je bilo dobesedno preraščeno z deloma prav bednim srednjeveškim in novodobnim naseljem. Jedro te preureditve predstavljata Kapitol in Palatin, okrog katerih je položen monumentalni prometni pas tkzv. Vie Imperiali. želja po oživitvi spomenikov velike preteklosti cesarskega Rima se tu druži s prometnim problemom; cesarska fora, Trajanova tržišča, Maksen- cijeva bazilika, tempel Venere in Rome, cesarske pa lače, srednjeveški spomeniki, vse vstaja iz razvalin, zazidav in tal; novi Rim se spoštljivo umika s tal ve like antične kulture in uklepa njene spomenike s svo jimi v nov organizem. Zelo poučen primer, kako obzirno rešujejo itali janski urbanisti prometni problem v zgodovinsko, umetnostno ali urbanistično pomembnih starih me stih, nam kaže rešitev Corsa del Rinascimento. Pri merjanje stanja pred začetkom del in po izvršitvi pro metnega predora je tudi za laika poučno. Na prvi po gled se ni skoraj nič spremenilo. Vsi glavni objekti in bloki hiš so v svoji gmoti ostali dozdevno kar ne spremenjeni. Predvsem pa velja to za značilno lice dane mestne celote. Na levi se med gosto zazidanimi bloki kakor poprej širi eden najlepših trgov Rima Piazza Navona s cerkvijo sv. Neže. V ospredju leži enako kakor prej cerkev SanfAndrea della Valle, na Rim, Via dell' Impero In Forum Romanum KRONIKA 3 Rim, Cono del Rinascimento pred preureditvijo desni v sredi razmika s svojo pravilno obliko ostale nepravilno zidane bloke Sapienza, bivša rimska uni verza, takoj naprej je Palazzo Madama, sedež ital. senata, in tudi stavba, ki počez zapira konec prometne žile od sv. Andreja do sebe, je ostala kakor je bila. Z majhno spremembo pred cerkvijo sv. Andreja, ki jo opazimo pri podrobnem pregledu modela regulacije, je bil prometni cilj dosežen. Hiše med cerkvijo in Sa- pienzo se namreč nadomeste z novim, ožjim, nekoliko na desno pomaknjenim blokom, s čimer se ta del ceste bistveno razširi. Lepotno se ne bo dosti spre menilo, celo nasprotno, cerkev S. Andrea, ki je stala sedaj ob strani ozke ulice, bo odslej s svojo fasado monumentalno zapirala razširjeno cesto. Ako si vso operacijo ogledamo na celotnem načrtu Rima, jo ko maj opazimo, kljub temu pa je bil dosežen za smer jug-sever zelo važen prometni predor v spomeniško najbolj nasičenem delu Rima. Nič manj poučna ni ureditev okolice Angelskega gradu, kateremu se vrača višek spomeniškega učinka, in s to preureditvijo zvezana preureditev dostopa na Trg sv. Petra. S tem, da podero pogled na cerkev za stirajoči Borgo nuovo, ustvarjajo širok, proti Trgu sv. Petra lijakasto se razširjujoč dostop, ki ga ovla- duje fasada cerkve sv. Petra. Po dolgih poskusih so se pa nazadnje le odločili, da ga neposredno pred vstopom na trg prekinejo z arkado in tako ohranijo tudi del tistega mika, ki ga je potnik doživljal ob ne nadnem prestopu na monumentalni trg. Po smernicah Rima se rešujejo v enakem duhu pro metno urbanistični problemi po drugih mestih, vselej z vso pronicavostjo v posebno problematiko danega položaja. Nam najbližje je to, kar se godi v Trstu, kjer radikalnih ukrepov v starem mestu ne narekuje toliko prometni problem, kakor higiensko sanacijski in želja po obuditvi k življenju prič antične preteklosti Trsta, katere je srednjeveško mesto do skrajnosti preraslo. Kako je mogoče celo malenkostnim in individualno malopomembnim ostankom dali značaj tujsko pro metne privlačnosti in jih urbanistično lepotno izra biti, kaže ureditev okolice stolnice sv. J usta in gradu. Stolnica sv. Justa s svojo zgledno urejeno notranjščino pa je danes odličen primer za to, kako je treba rav nati s starimi spomeniki. Italijanska urbanistika se ne ustavlja niti pred ta kimi vrednotami, kakor so Benetke s svojim lagunskim zatišjem. Danes mesto ni več zvezano s celino samo j)o železniškem mostu, ampak tudi po novem mostu, ki dovaja najživahnejši avtomobilski promet do ogromne garaže na robu mesta samega. Pa tudi pro met v mestu naj se pospeši! Zato ustvarjajo nov pro metni kanal, tkzv. Rio Nuovo, s katerim bo skrajšan ovinek, ki doslej slikovito vodi po Velikem kanalu. Novi kanal bo vodil od avtomobilske garaže pri ko lodvoru i)o najkrajši poti do Palazzo Foscari. Drugi problem, ki podobno kakor nemško urbani- stiko živo zanima tudi italijansko, je problem sana cije gradbeno preobloženih, nezdravih mestnih delov. Dve akciji se pri zasledovanju tega cilja izpopolnju jeta: Da je mogoče stanovanjsko preobremenjene mestne dele razbremeniti, se smotrno ustvarjajo novi stanovanjski deli na nezazidanih zemljiščih in prebi valci revnih delov selijo vanje. Pri saniranju starih delov pa gre stremljenje za tem, da se starim blokom omogoči za zdravo življenje potrebni dostop svetlobe in zraka, a da se pri tem kolikor mogoče ohrani zna čaj urbanistične enotnosti, ki jim ga je dala prete klost. Postopek ustreza istim principom, po katerih danes obnavljamo stare cerkvene stavbe. Očistimo jih moleče, nelepe navlake, prahu in smeti, iz arhitektur in sten pa skušamo pridobiti in oživili tiste lepotne elemente, s katerimi je bila kaka stavba prvotno, pred stoletji ustvarjena.' Pri metodi, ki jo Italijani imenu jejo »restauro urbanistico«, kar so Nemci prevedli s Stadtbild-Restaurierung in ki jo po istih principih goji nemška urbanistika,- gre za sledeče: Blok ali mestni del, ki ga je treba sanirati, ki pa ima zgodo vinsko ali umetnostno vrednost, je treba ohranili v njegovem bistvu. Predori in trgi naj se odpirajo tam, kjer je stanovanjska beda največja; iz dvorišč, ki so bila nekdaj vrtovi, se odstranijo prizidki, barake in pod., vse, kar je prvotni stavbi vzelo svetlobo in zrak. Prometne zveze se ustvarjajo brez ozira na veliki pro met, samo za lokalne zveze, ki naj odkrijejo kako zakopano zanimivost aH nadomeste prejšnje zasine- tiščene, ozke ulice — kako se to vrši v Rimu, kaže že zgoraj opisana regulacija Corsa del Rinascimcnto v Rimu. V velikem se to izvršuje z regulacijskim na črtom za tkzv. renesanske dele Rima, ki je v tem oziru izredno poučen: Graditelj sledi, podobno sodobnemu gradbenemu restavratorju vestno gradbenemu sestavu starega dela mesta. Za nujni promet odpira nova pota, 1 Prim. o tem Načela in rezultati restavracije notranj ščine v opatijski cerkvi v Celju. Kronika III., str. 81 87. 2 Prim. Problem varstva spomenikov v slovenskih me stih. Kronika III., str. 31—37. 4 KRONIKA obenem pa odkriva zastavljene pomembne zgradbe in odstranjuje nezdrava gnezda. Pri svojih regulacijah pri sv. Florijanu ali ob stari cerkvi v Šiški je po istem edino pravem načinu postopal J. Plečnik. Sicer pa je ves problem naše stare Ljubljane kakor Maribora, Ptuja, Kamnika, Kranja, Radovljice, škofje Loke, Že leznikov, Kamne gorice, Tržiča in Krope, Celja in drugih naših starih mest temu enak: V okviru, ki smo ga opisali, bo restavrator mestne podobe podobno svojemu tovarišu iz upodabljajoče stroke tipal od retuše do reluše; tu bo nekaj razširil, tam ustvaril majhen trg ali slikovit kot, da s temi sredstvi, ki ustre zajo staremu mestnemu značaju, povzdigne učinek kakega posameznega spomenika, palače, cerkve. V tem duhu je mogel biti z vso doslednostjo izdelan regulacijski načrt za stari Bari, ki je popolnoma lo čen od sodobnega prometa. Zazidan se osvobodi eden najlepših spomenikov Barija, cerkev sv. Nikolaja, od pre se pogled na morje, vrsta mikavnih dvorišč in sa mostanov pa se zveze v lepo enoto. Tako ravnajo tudi v gornjem Bergamu, na Reki, v Sieni in drugod. V okrajih, kjer ni spomenikov, pa postopajo Itali jani nadvse radikalno. Na veliko podirajo nezdrave stavbe in take mestne dele na novo po enotnih načrtih zazidujejo. Omenili smo že Piazzo della Vittoria v Bresciji. Isto velja za okolico novega kolodvora v okraju S. Croce v Firenci. Radikalno se vrši sanacij ska regulacija tudi v Neaplju, ki je klasično mesto kar le mogoče zanemarjenosti, zvezane z mikavno sli kovitostjo. Isto velja za Palermo in deloma za Trst. Dotaknili smo se že skrbi, ki jo italijanska urbani- stika posveča spomenikom zgodovinske, posebno an tične preteklosti. Tudi tu daje zgled Rim z velikopo teznimi odkritji v okrožju novih Vie Imperiali. Cilj tu ni nič več in nič manj, kakor poskus, ostanke kul ture starega sveta dvigniti v novo urbanistično živ ljenje, v bistven del živega lepotnega organizma novega Rima. Omenili smo že grajski hrib sv. Justa v Trstu. Tako naj zaživi znova tudi grad »Maschio Angioino« v Neaplju. Ravenna pa je ustvarila z že omenjeno zgledno urbanistično preosnovo okolice Dantejevega groba delo, ki zasluži s stališča varstva miljejskega genija loči vso pohvalo. Z opisanimi problemi pa italijanska sodobna urba- nistika še daleč ni izčrpana. Kakor je velikopotezna pri regulacijah starih mest, tako je še bolj velikopo tezna pri snovanju čisto novih mestnih delov, novih tipov sodobnemu življenju ustrezajočih javnih zgradb, pa tudi celih novih mest. Kar je pri nas še teorija, ker manjka gospodarskih podlag za uresničenje ve likopoteznih načrtov, je pri Italijanih bujno procvita- joče dejstvo. Pri takih nalogah je sodobni urbanistiki dana možnost, da uresniči svojo sanjo o zdravem, smotrno urejenem mestu. In prav ta res samozavestna delitev urbanističnih nalog v oživljanje starega in ra dikalno ustvarjanje novega je ena najvažnejših potez sodobne italijanske urbanistike. Kljub radikalizmu, ki vlada v celoti v pojmovanju nalog, je zato mogoče, da potnik, ki ljubi lepo staro Italijo, ne opazi nasilnih sprememb, ampak ima vtis, da vse organsko nastaja in se preraja kakor se je vedno prerajal vsak zdrav organizem. Kljub revolucionarnim geslom, ki smo jih pogosto slišali v zadnjih desetletjih prav iz Italije, razdirajoče revolucionarne delavnosti prav v Italiji Rim, Corso del Rinascimento po preureditvi mnogo manj opazimo kakor doma ali po drugih de želah, če pa se uveljavlja kol revolucionarna novost, se uveljavlja v dobro organiziranih skupinah in ne kot motnja starega dobrega okvira. Delovni radij območja italijanske urbanistike je iz redno velik. Razpeta med urbanistično še nenačeta ozemlja zamorskega Imperija in naselja s stoletno, ako ne kar tisočletno urbanistično tradicijo, je ta pa noga italijanske sodobne kulture resnično univer zalna. V Abesiniji ustvarja pogosto šele osnovna pro metna, tržna, obrambna in upravna središča in po navlja civilizatorična načela helenističnih držav ali rimskega imperija. V Pontinskih močvirjih ustvarja smotrno zasnovano mrežo naselij in mest s trdno do ločenimi funkcijami. V Littoriji se uresničuje tip so dobnega glavnega mesta province z vsemi arhitekton skimi izrazi takega mesta. Po enotnem načrtu so bili zasnovani in razporejeni vladna palača, mestna hiša, dom fascia, sodnija, šole, cerkve, tržnice, poslovnice sindikalističnih organizacij, kasarne, športni prostori, parki in podobno. Podrejene naloge provincialnih sre dišč nove pokrajine prevzemajo manjša, enako smo trno izgrajena mesta Sabaudia, Pontinia, Aprilia in Pomezia. V tej osnovni mreži se razvijajo poljedelska in podobna naselja, tako da se iz doslej neporabnih močvirnih tal dobesedno poraja smotrno povezan, ur banistično izražen življenjski organizem, kakor so po dobne ustvarjala le najsmelejša kolonizatorična pod jetja. Urbanistično delo v starih kulturnih naseljih smo opisali zgoraj, ni pa še s tem zaključeno, ker se KRONIKA 5 skrbi za sodobni promet, higieno, kulturne spomenike in urbanistično restavracijo teh mest smotrno pridru žuje skrb za njih izpopolnitev v smislu sodobnega živ ljenjskega, kulturnega in civilizacijskega občutja. Na zorno ilustrira to stremljenje Piazza della Vittoria v Bresciji, kjer ni šlo samo za saniranje zanemarjenega dela starega mesta, ampak je bil v neposredni bližini starega glavnega trga ustvarjen nov monumentalni trg z reprezentativnimi poslopji kot simbol sodobnega življenja. Skrb za sodobna javna poslopja, športne naprave, šole, bolnice, tržnice, cerkve je splošna in za vso Italijo ni nič manj značilna kakor izvajanje osnovnih načel, o katerih smo zgoraj razpravljali. že zgoraj sem opozoril na to, da so urbanistični problemi v Italiji mutatis mutandis zelo podobni na šim, če bi naši urbanisti prodrli v te probleme s tisto resnostjo, obzirnostjo in predvsem tudi ljubeznijo do podedovanega, kakor italijanski, bi v sedanjem grad beno razgibanem času tudi pri nas lahko marsikaj vrednega ustvarili. Predvsem pa pogrešamo enega: Gospodarskih pogojev za načrtno izgrajevanje novih mestnih delov, naselbin, ki naj odpravijo stanovanj sko bedo, in velikopoteznih javnih zgradb. Tu je tudi vzrok, da so naša nova predmestja tako brez značaja in da mesto nezdravih barak v zakotjih in po zasme- tenih dvoriščih dobivamo na periferiji na pol dogra jene, mogoče še bolj od starih nezdrave nove provi- zorije, koče sedanjosti sem in tja preseljujočih se karavan socialne bede. Prezreti pa ne smemo tudi, da kljub dozdevni nadprodukciji inženirjev in arhi tektov stalež naših urbanistov v državnih, banovinskih in mestnih službah še zdavnaj ni toliko izgrajen, or ganiziran in problematično usmerjen, pred vsem pa doti ran s potrebnimi sredstvi za velikopotezno, od vsakdanjih nalog v neko akademsko sfero povzdig- njeno delo, da bi ustrezal nalogam, ki jih nanj stavi taka, univerzalno zrela urbanistika. Tu je uspešna samo pot, ki vodi proč od gradbene birokracije v ur banistični laboratorij in nanj oprto zatišno konstruk cijsko delavnico. Smotrno organiziran, bi na videz nadproduktivni inženirski stan, ki razdrobljen v in dividualni borbi za življenje grozi postati življenjska nadloga, lahko postal pri pravilni razdelitvi vlog naj večja opora kulturnega napredka. Rim, načrt za Foro Mussolini 6 KRONIKA K članku: Italijanska urbanistlka. Rim, regulacijski načrt za okolico cerkve sv. Petra in Angelskega gradu KRONIKA 7 K članku Italijanska urbanistika. Aprilia, regulacijski načrt za središče mesta KRONIKA 9 K članku i Italijanska urbaniatlka. Guidonia, načrt mesta KRONIKA 11 K članku : Italijanska urbanistika: Treviso, regulacijski načrt za mestni okraj S. Nikolo KRONIKA 13 K članku : Italijanska urbanistika : Rim, načrt za tipične stanovanjske mestne dele na periferiji KRONIKA 15 K članku : Italijanska urbanistika. Rim, načrt za stanovanjako naselbino državnih nameščencev pri Piazzale Metronio 16 KRONIKA RIM. UREDITEV PODNOŽJA KAPITOLA IN ZAČETEK ULICE VIA DEL MARK