Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

orano

NHKUUNH IN UNiVtluiIbINH KNJ12N1LH

188  656

/ 6/16

n dan

t

PREŽIHOV VORANC

TISOČ IN EN DAN

Avtobiografski spisi

^LADINSKA KNJIGA
1969

AH M

1  88656

IZBRAL IN UREDIL STANKO KOTNIK

BORBA

Moj oče je bil poljedelec. Lastne zemlje ni imel, zato jo je najemal od drugih.
Na ta način smo menjali mnogo kmetij in te selitve so se vtisnile v mojo mladost
z neprijetnimi spomini. Najnežnejša mladost me spominja na lep, prijazen
kmetski dom. Tisti pravljični spomini rajsko sladkih časov mi ga predstavljajo
nepopisno lepega, odetega v večno sončno luč. Vendar to ni bil moj rojstni dom.
Ko sem bil že večji, sem zvedel, da meje mati rodila drugje in me potem kot do¬
jenčka na rokah prinesla na ta dom. Kasneje enkrat sem šel z očetom po poslih
mimo svojega rojstnega doma; bilo mi je takrat morda osem let.

»Poglej, tu si se rodil!« mi je rekel oče z glasom, kot bi mi narekoval oporoko.

Ozrl sem se in zazeblo me je pri srcu, mladega in šibkega. Moj rojstni dom
je bil pravo nasprotje onega doma mojih prvih spominov. Ležal je v globeli
med gozdovi in gorami; koča je bila črna in nizka, hlev ob njej ubog, viseč v breg.
Vse je bilo silno razpadlo in zapuščeno, brez polja naokrog; skoraj tik do hišnih
sten je segala šuma. Na dnu globeli, tesno ob koči je tekel potok, ki je napol¬
njeval sotesko z enakomernim šumenjem vode. Prek vode je šla brv, trhla in brez
ograje, tik nje ob stezi, kije prišla iz šume in odšla v šumo, je stalo veliko, leseno
razpelo, postavljeno na mahovito skalo. Na njem je visel velik, gol Kristus,
glavo nagnjeno na stran in z veliko trnjevo krono na njej; njegovih suhih nog
seje ovijalo siromašno zelenje žive trte. V soteski je bilo mrzlo in mračno in zdelo
se je, kot bi je sonce nikdar ne osvetlilo. Isto sem čutil tudi vsakokrat pozneje,
ko me je življenje dovedlo tod; vsakokrat sem bežal z neko čudno antipatijo
od svojega rojstnega doma in vsakokrat me je spremljala misel: Mati! Zakaj
nisi bežala pred porodom od tod ? Usoda mojega življenja je neločljivo zvezana
s podobo mojega rojstnega doma; večno hladen in mračen je, hladno in mračno
je tudi moje življenje.

Kmalu smo zapustili oni prijazni dom na griču in se preselili drugam. Kako
je prišlo, ne vem; zdi se mi, da seje oče z gospodarjem sprl. Takrat še nisem poj-

5

mil jasno teh stvari; spominjam se le, kako je stal oče na dvorišču tostran lese
in nenavadno glasno govoril s človekom, ki je stal onstran na cesti in ki je bil
mnogo večji in debelejši od mojega očeta. Oče se je tresel po vsem životu in bil
ves rdeč v obraz, človek na cesti pa je mahal z rokama in krčil prste v pesti. Mati
je stala na pragu in s plakajočim glasom zvala očeta stran; on pa se je delal, kakor
da bi ne slišal. Jaz sem plakal od jeze; smilil se mi je oče in zaželel sem si moči,
da bi šel in bi strl kosti onemu debelemu človeku. Tega prizora se spominjam
čisto določno, dasi sem bil še čisto mlad tisti čas; spominjam se celo, daje bil
tisti dan oblačen, hladen in pust, veter, ki je tožno vel mimo hiš, je stresal ove¬
nelo listje z dreves; to je sploh prvi dan v mojem življenju, ki mi ga spomini ka¬
žejo brez sonca in katerih je moje življenje kasneje tako bogato. Potem se spo¬
minjam selitve. Takrat je spet sijalo sonce. Nekdo je_vozil pred nami visoko
naložen voz, zadaj je gnal oče na verigi kravo, čisto zadaj sva šla midva z ma¬
terjo, ki je nosila na rokah dete v plenicah; bil je moj brat. Mati je imela objoka¬
ne'oči; večkrat se je ozrla nazaj proti domu, ki je zavit v sončno luč mogočno
stal na vrhu med drevjem in poljem. Kadar je pogledal oče nazaj, je mati pove¬
sila oči in skušala zatajiti žalostno lice; na robu gozda, kjer je izginil dom za
zelenjem, pa se ni mogla več zdržati in je zaihtela na glas. Takrat je dejal oče s
hripavim glasom:

»Kaj bi se zmerom cmerila; enkrat se mora nehati! Živi se pa povsod.«

Takrat se mi je zdel očetov glas surov, očitajoč, toda danes vem, da je hotel
tolažiti svojo obupano ženo in prikriti lastno malodušnost. Na novem domu
ni bilo ničesar posebnega, vem le, da se mi ni priljubil; polje je bilo obrnjeno od
sonca proč in dom sam je ležal za temnim gozdom. Spominjam se le, daje mati
vedno tarnala zaradi prevelikega trpljenja in naganjala očeta k selitvi. Tam se
je rodila tudi moja sestra. Končno smo se spet selili, to pot na posestvo grofa T.
Novi.dom je bil prijaznejši od prejšnjega; položen je bil na okroglem griču in
krasna dolina je bila pod njim. Ko smo se selili, je bil oče vesel. Z materjo sta
govorila, da je najbolje biti na grofovskih kmetijah, ker grof ne stavi pretira¬
nih pogojev.

Še kot dete sem se najrajši držal očeta. Kadar sem le mogel, sem ga sprem¬
ljal pri delu. Imel je navado, daje mnogo govoril sam s seboj. Jaz teh pogovo¬
rov sprva seveda še nisem razumel. Večkrat je obstal med delom, zažel pesti
in vzdihnil, ko je pozabil na mojo navzočnost;

»Ko bi imel človek lastno zemljo, bi delal z veseljem. Ali tako... Ko bi mo¬
gel kaj kupiti!«

6

Mnogokrat je govoril dolgo sam s seboj, ko pa se je zavedel mene, mu je po¬
stalo neprijetno. Na ta način sem že rano videl njegovo veliko trpljenje, čul sem
pokanje njegovih kosti in videl, kako mu pod sončnimi žarki ali zaradi preve¬
likega napora teče vroči, umazani znoj, ki je lepil njegove košate brke okrog
ust in močil obleko do gnilobe. Včasih je snel klobuk sredi dela in začel na glas
moliti; takrat sem moral moliti tudi jaz. Posebno sem si zapomnil najino pot
v mlin, kije ležal daleč proč v globeli ob bistri, zeleni vodi, polni rib, kamor sem
ga silno rad spremljal. Proti domu sva se vračala po strmem bregu skozi gozd.
On je nosil naloženo vrečo moke na svojih orjaških plečih, jaz pa sem korakal
za njim. Bil je čisto kriv in njegovo dihanje je bilo podobno hropenju. Počasi
se je pomikal v klanec, čul sem, kako škripljejo njegove kosti, in videl, kako
mu drgetajo noge. Bal sem se, da mu bodo skočile v bokih iz sklepov in da se bo
razsul pod živinskim tovorom.

»Počijva, oče!« sem ga nagovarjal.

»Še ne! Še par korakov, tam gori do onega borovca. Tam bova počivala!«

Do tistega bora je bilo še gotovo petdeset korakov. Oče je napel skrajne moči
in vztrajno lezel dalje; njegovi koraki so postajali kratki, negotovi in telo se
mu je majalo kot pijancu. Debele žile na njegovih močnih rokah so zabrekle
in skozi seje natanko videla valujoča kri. Vreča na njegovem hrbtu pa je lezla
in polzela vedno niže dol po križu.

»Oče! Vreča bo smuknila na tla!« sem ga opominjal.

»Ne bo!«je zasopel oče; »še par korakov...«

Njegov hrbet se je zgrbil še bolj in roki sta obupno oklenili vrečo, pospešil
je korak in par hipov pozneje seje sesedel z vrečo v breg ob boru.

»Aaa!« je dahnilo iz njegovih ust, potem seje brez moči naslonil na breg. Od¬
ložil je pokvečeni klobuk in si z golo roko brisal znoj, ki mu je polival čelo.

»Ravno polovico pota sva prehodila!« mi je rekel.

»Zakaj ne počivate pogosteje?« sem ga vprašal. Razumel sem že takrat, da
trpi pod težko vrečo.

»Ne smem! Kdaj bi prišel domov, ko bi počival pri vsaki smreki?« mi je od¬
govoril.

Med odmorom si je včasih nabasal kratko pipico in kadil, zamišljeno zroč
v temne smrekove vrhove. Njegove oči so takrat vselej zagorele v posebno ži¬
vem ognju poželenja.

7

»Ko bi bile moje...« je zamrmral mnogokrat, nato pa mu je obraz zatemnel
in molče je spet natovoril breme na pleča in nastopil težavno pot proti domu.

Zelo zgodaj me je pričel oče uporabljati pri delu. Ni čuda, sam je bil ž njim
preobložen in ga je komaj zmagoval. Najprej sem moral goniti vole pri setvi,
potem sem pričel s pašo; čisto majhen že sem moral vstajati s prvo zoro, kar
je bilo zelo bridko, in goniti živino v gozd. In čim večji šem prihajal, tem težja
dela sem opravljal. Odgojen v preranem trpljenju, sem postajal zakrknjen,
mrk, malodušen in boječ, začel sem zgodaj sovražiti družbo ljudi in vse okoli
sebe; vso mojo nrav pa je prevejal pohleven ogenj onemogle ambicioznosti, ki
je rasla iz večne želje obogateti in na ta način pomagati roditeljem iz bede. Po¬
sebno sem sovražil oskrbnika, ki je bil zelo neprijetna prikazen na »našem«
domu. Bil je oduren, kratkega debelega života in rjave kože. Oče ga je mrzil iz
dna svoje proletarske duše in ga preklinjal v odsotnosti s »psom«; kadar pa se
je pojavil pri nas, pa se mu je odkrival spoštljivo in ga imenoval »gospod oskrb¬
nik«. Kmalu sem začel pojmiti, daje moj oče pravzaprav suženj na grofovi zem¬
lji, orodje v rokah brezvestnega grajskega oskrbnika, v pravem pomenu be¬
sede brezpravna stvar; zavest, da sem sin sužnja, se meje polaščala vedno bolj
in bolj in se slednjič kot bridek občutek naselila v srce. Ta zavest mi je živo zbujala
razumevanje pogostnih očetovih vzdihov, katerih sem bil tolikokrat priča:

»Ah, ko bi bila zemlja, katero obdelujem, moja, bi delal s čisto drugačnim
veseljem!«

Resnico teh vzdihov sem občutil posebno živo od trenutka, ko sem kot de¬
lavec prvikrat potočil znoj lastnega telesa zanjo. In čudno! Kljub neprijetnemu
spoznanju se mi je zbudila ljubezen do te zemlje, s toplo ljubeznijo sem vzljubil
te njive, te travnike, te črne skrivnostne gozdove, za katere se je oskrbnik tako
strašno bal, in zaželel sem hrepeneče, da bi bilo vse to last mojih staršev.

Kasneje sem počel hoditi v šolo, kije nisem vzljubil nikoli. Hitro sem opazil
razliko med bogato in revno deco; učitelj je bil mnogo obzimejši do prve in bo¬
gatejši so nas prezirali očitno in ponavljali besede, ki so jih čuli od roditeljev.
Nosili so za kosilo s seboj razen kruha še razne potice, meso in med, mi revni
pa edini črni kruh, zaradi katerega so nas zasmehovali. Običaj je bil, da so deca
med sabo menjali kruh; nekoč v početku, ko sem šele vstopil in še nisem tako
živo pojmoval vsega tega, sem hotel tudi jaz barantati. Želel sem si pogače, ka¬
tero so trosili drugi po klopeh in katero sem okusil doma le ob največjih praz¬
nikih, in nekoč — nesrečnež! — sem rekel dečku iz sosednje klopi:

»Ti, menjajva kruh!«

»Pokaži svojega!« je odvrnil in položil svoj ogromni kos pogači podobnega
kruha predse na klop.

Boječe in s trepetajočima ročicama sem izvlekel kruh iz torbe in ga položil
na klop. Kaka razlika! Njegov visok, bel, moj nizek, črn in drobeč, poln osja in
plev.

»Nočem. Tvoj je pregrd!«je rekel moj sošolec prezirljivo čisto na glas in spravil
svoj kruh. Neki drug razposajenec poleg mene pa je udaril z roko po kruhu,
da se je razletel v drobtinah po tleh, drugi so se krohotali in skakali po njem.
Meni so tekle solze od jeze in sramu, ko sem pobiral drobtine iz prahu. Odslej
nisem nikdar več poskušal menjavati svojega kruha, in kadar sem ga jedel, sem
se skril, da me ni videl nikdo izmed tovarišev.

Borba življenja na našem domu pa je trajala dalje. Oče in mati sta delala noč
in dan, se črpala in se starala v večni borbi za kruh, kije bila truda polna in grenka.
Oskrbnik je prihajal še vedno in oče, sovražeč ga iz dna duše, se ga je bal in se ga
ogibal; kadar pa sta se sešla, je redno snel klobuk pred njim, ogovarjal ga in se
mu prilizoval.

Po grofovih gozdovih se stelja ni smela klestiti, kakor to delajo kmetje; smeli
smo samo grabiti listje in čistiti grmovje, kar pa daleč ni zadostovalo za živino,
ki jo je redil oče, in za gnoj, ki bi ga moral nameriti za obširne njive. In zato jo je
»kradel«. Navadno zgodaj v jutro, ko je po njegovem mnenju gospoda še v postelji,
ali zvečer v mraku ali pa tudi ponoči v mesečini je zlezel na kako silno košato
smreko in ji sekal tu in tam veje, da se s tal ni poznalo. Na tla padajoče veje sem
moral ravnati v plasti in po očetovem naročilu paziti, ako bi slučajno od kod
zapazil oskrbnika. Oče je klestil, dokler ni bilo stelje za cel voz, potem je napre-
gel voli in jo brzo odpeljal domov. Večkrat sva delala na ta način pozno v noč;
oče je bil čisto gnil od znoja in razburjenosti in je pri tem pozabljal na glad, ki
je mene že opominjal. Ko sva srečno pripeljala domov, je spravil mene spat,
sam pa je, namesto spat, odšel sekat steljo in ni odnehal prej, dokler ni dovršil.
Na ta način je včasih delal do zore. Vselej takrat je bil naslednji dan silno izmu¬
čen, ali tarnal ni. Mati se je temu vedno upirala in je odsvetovala očetu, naj ne
dela tega. Kaj bo, ako nas zaloti oskrbnik? Toda oče je bil samovoljen, drugič
je bilo tudi treba in se ni dal odvrniti. Jaz sem ga nekoč vprašal — čisto majhen
še — jeli je greh pred Bogom, kar delamo ? Očetu je bilo to vprašanje zelo nepri¬
jetno, ker me je vedno učil sedme božje zapovedi: Ne kradi!

9

»V tem primeru ni greh!« mi je rekel premišljeno. »Tuje potreba; jaz moram
imeti gnoj, da morem pridelati potem kruh za družino, grofu se pa ne pozna,
ker je silno bogat. Ako si v sili, bogatinu lahko vzameš; Bog ti bo odpustil!«
Tako meje učil in mi tolmačil svoje mnenje in jaz sem si vse verno zapomnil.

Nekoč naju pa je oskrbnik le zalotil; takrat je bil navzoč tudi mlajši brat. Zve¬
čer je bilo, čisto pred temo, oče je klestil v vrhovih, jaz sem delal na tleh plasti,
ko naenkrat začujem za seboj lomastiti, in ko se ozrem, vidim nemalo začudeni
obraz oskrbnikov. Gotovo je hodil v tem času kje po gozdu in je slišal sekanje.
V hipu je uganil, kaj se godi.

»Kaj je to ?« je zavpil kvišku, od koder se je ravno valila plast stelje. Barve
na njem so se spremenile, postal je rdeč, zelen, žolt in bled. Bilo je mučno; jaz
si skoraj nisem upal dihati, tam na robu gozda je zajokal mlajši brat. Takrat
je završalo gori v vejevju in po deblu seje spustil moj oče in obstal tik pred oskrb¬
nikom, kot bi hotel reči: Evo me, grešnika!

Oskrbnik je prvi hip osupnil, potem je začel psovati očeta in mu nazadnje
odpovedal najem tekom enega meseca. Potem je razljučen odšel, ponavljajoč
še v mrak svojo odpoved. Oče ga je poslušal ves bled, zavedajoč se svoje kriv¬
de in oskrbnikove odpovedi. Potrti smo krenili domov in med potjo nama je oče
zabičeval, da ne smeva ničesar povedati materi; toda mati, ki je vedela, kje smo
bili, in je zmerom slutila nesrečo, je z očetovega potrtega obraza in najinih pre¬
strašenih lic takoj uganila vso stvar. In nehote ji je oče razodel že pri mizi, kako je
bilo. In ponoči, ko nisem mogel spati, sem čul, da mati v sosednji sobi, kjer sta
spala z očetom, pritajeno ihti.

»Ne joči, ti pravim, se bo že nekako naredilo!« sem čul nato očeta, ki jo je to--
lažil.

»Iti moramo!«je rekla mati.

»Rad, ako bi človek imel kam, najrajši bi šel pa kupil kaj, samo da bi imel svojo
streho. Ali zdaj je težko, delaje toliko, sam sem, otavo je treba kositi, oves žeti.«

Mati je vzdihnila.

»Navsezadnje me nagnati ne more kar tako, kljub svoji odpovedi. Toda to
grdo gledanje! Če javi grofu, me bo kaznoval še on. Najbolje bi bilo prositi ga,
gotovo bi se omečil! Kaj, ko bi šla ti?«

»Jaz!«je vzdihnila mati.

»Da! Ti! Na tebe ni hud, in kot sem čul, te pomiluje, ker baje trpiš poleg mene.
Tebe bi gotovo uslišal. Ti bi še govorila prej z njegovo gospo, kaj ?«

10

»Sitna pot!« je menila mati.

»Seveda sitna, ali da bi bila le uspešna! Jaz bi šel, toda na mene je gotovo zelo
hud. Mi siromaki moramo požreti marsikaj, kar drugim ni treba!«

»Vzela bom s seboj par petelinčkov za njegovo gospo!«je šepetala mati, ki
seje že odločila.

»Petelinčkov? Dragi so sicer in škoda kar tja vreči denar, toda drugače ne
bo šlo. Le vzemi in nesi!«

Tako sta se ponoči domenila, da bo vstala mati zjutraj pred zoro in odšla s
petelinčki na grad, oče bo medtem kosil otavo, ko se vrne, gresta žet oves. Ko
sem drugo jutro vstal, je že ni bilo doma, ko pa se je vrnila, je imel njen obraz
radosten, zadovoljen sijaj. Vedel sem takoj, daje šlo po sreči.

»Izpočetka se je branil,« je pripovedovala očetu; »potem je postal mehkejši
in je rekel, da njemu tako ni nič, ampak zavoljo grofa, ker ima zapoved. Naj
ostanemo, je rekel, in spravimo tisto steljo in nikoli več kaj sličnega ne počenja¬
mo. — Petelinčkov je bil zelo vesel.«

Bili smo veseli vsi, najbolj pa oče.

»Samo, da me pusti to leto pri miru, da spravim pridelek, potem ga ne bom
več moledoval za nič. To jesen moram kupiti kaj lastnega!« je rekel.

Moj oče je bil čisto kmet, njegovo liceje bilo kot njegova duša, poteze, smeh,
značaj; vse široko in prostodušno kot kmetska narava, ki se neha s horizontom
očesnega vida. Imel je silne roke in njim je neomejeno zaupal, v pridelek svojih
rok je veroval in ga ljubil strastno. Kot siromak, kije črpal svoj obstanek iz ob¬
delovanja zemlje in njenega pridelka, je bil popolnoma odvisen od narave, tre¬
petal v hudih urah in se veselil, kadar je nevarnost minila.

Poleti, ob času neviht, je motril oče vsako meglo. Že zjutraj, ko je sonce vzha¬
jalo, je sklepal, kak dan bo, in zvečer ob zapadu je prerokoval prihodnji dan.
Čez dan je redno sledil oblakom po nebu; na obzorju je imel neki hrib, ki seje
menda po posestniku imenoval: Macigojev hrib; ako se je tega ovila megla,
potem je bila nevihta gotovo v najkrajšem času. Spominjam se, kako smo vča¬
sih spravljali seno na travniku. Na obnebju so se gibali razni oblački — nič sum¬
ljivega. Naenkrat so se začeli širiti — oče je postajal nemiren, bal seje, da se bodo
raztegnili na Macigojev hrib. Takrat sta začela delati oba, oče in mati, s podvo¬
jeno silo. Grabila sta in tovorila.pa voz, da jima je znoj curkoma lil po obrazih.
Večkrat je oče slekel srajco ter izžel iz nje vodo, ki seje iztekala curkoma. Medtem
je obračal poglede proti Macigojevemu hribu.

11

»Oh, da bi le še eno uro bilo lepo — pa smo dobri. Ako nas zaloti dež, imamo
gnoj! Le še eno uro— Bog, ti še daj!«je vzdihoval, tekajoč med senom sem in tja
in nas priganjal.

Toda oblaki so se vedno bolj grozeče bližali obzorju in naenkrat se je začul
očetov obupni klic:

»O, hudič! Je že v Macigojevem!«

Mi smo delali s podvojenimi silami, da rešimo, kar se rešiti da. Nenavadno
hitro je bil usode polni hrib pokrit do tal in kmalu seje pokadila od njega lahka
megla proti nam.

»Že gre, že gre! Brž vole v voz in gremo!«je veleval oče. Ko seje voz že premikal,
je še v zadnjih hipih vrgel oče par vil na vrh in potem, z žalostnim pogledom na
zaostalo seno, hitel z vozom proti domu.

Nebo je bilo medtem že čisto črno in nizko nad zemljo poveznjeno, po ozrač¬
ju je zavel hladen veter, pod katerim je vejevje dreves zašumelo z žalostnim šu¬
mom, ptice so obmolknile in begale v strahopetnih poletih nizko nad nami,
vse je dihalo težak, napet mir strahu in groze. V daljavi je potegnil blisk, potem
je zabobnel grom. Prve redke kaplje so padle...

»V hišo vsi, pa blagoslovljenega lesa na ogenj in z vodo škropit!«je velel oče
in mati je zakurila ogenj in poškropila z vodo okrog oglov.

Mi deca smo čepeli v hiši v pričakovanju in strahu pred nevihto.

»Molit!« se je zadrl oče nad nami in vsi smo popadali na kolena in začeli mo¬
liti na glas. Pri vsakem blisku smo prekinili za hip in se prekrižali. Kadar je po¬
sebno močan tresk stresel hišo, smo prestali strahu, dokler ni spet oče zavpil:

»Molite!«

In mi smo spet pričeli moliti, prisluškujoč prvim gostejšim in težjim kaplji¬
cam, ki so jele udarjati po strehi in so tako čudno odmevale v naših mladih, groze
polnih dušah.

Oče sam pa je stal pri oknu in gledal ven.

»O, hudič! Toča, toča!« je zavpil bolestno.

Na dvorišču je pričela odskakovati toča, redka, tu in tam kako zrno. Oče
je bil prepaden na smrt; včasih je ostalo pri par zrnih, zgodilo seje pa, da seje usula
in v par minutah uničila del pridelka. Takrat oče več ni mogel krotiti bolesti.

»Toča, toča!« je tarnal. »Moja pšenica, moja pšenica, kije tako lepa. — Kaj
bomo jedli ? In sadje! Poglejte, kako gre! Vse bo uničeno. O ti hudič, ti neusmilje¬
ni! O za boga!«

12

Ista borba, trda, ubijajoča um in živce, večna, brezupna, skoraj podobna
gradnji hiše v pravljici, v kateri so ptice v kljunih donašale gradivo, je trajala
dalje leta in leta. Oče jo je vodil vztrajno in žilavo pod geslom:

»Kupil bom zemljo in hišo, da bom vsaj na svojem umrl!«

In res! Po dolgih letih seje to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil zemljo
s hišo in gozdom, vse skupaj majhno in siromašno, da smo mogli le par glav go¬
vedi rediti, a njemu, očetu, se je zdelo vse zelo sijajno.

»Dočakal sem, da sem sam svoj gospod!«je rekel zadovoljen.

In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen, poln braz¬
gotin, po brazdi, se mi je zdel kakor človek, ki je po dolgi, utrujeni poti našel
svoj mir.

13

LISTNICA UREDNIŠTVA

s

Doma smo bili siromaki. Radi smo pili kavo, a denarja zanjo ni bilo. Zato je
oče naročil pravo Vydrovo žitno kavo iz Prage, ki je prihajala v zavojčkih po
pet kil k hiši. Kdor je bil naročnik Vydrove kave, je prejemal zastonj mesečnik
»Domači prijatelj«. Ta mesečnik je urejevala slovenska pisateljica Zofka Kve¬
drova. Prinašal je prispevke pisateljev začetnikov. Več kakor deset let je ta dru¬
žinski list izhajal in vzgajal mlade talente. Iz te šole je izšla cela vrsta slovenskih
književnikov, ki so zaslužni za našo kulturo.

Ta »Domači prijatelj« je prihajal k hiši, ko sem bil še čisto mlad, tako mlad, da
ga še nisem znal brati. Takrat, se spominjam, ga je prebirala moja mati ob ne¬
deljskih popoldnevih, in če je utegnila, je prebrala tudi pesmi, ki so bile objav¬
ljene. Potem je preprosta in uboga najemnica pripovedovala nam otrokom,
kaj je brala, kaj je bilo tam dobro in kaj je bilo slabo, kaj ji ni ugajalo. Spominjam
se dobro, da ji niso ugajale črtice Ivana Laha, da pa je zelo rada brala prispevke
urednice Zofke Kvedrove.

Urednica Kvedrova je mnogo pisala o ženah in materah, o svojih dveh hčerkah,
o družinskem življenju in take stvari. Matije take reči zelo ljubila. Najbrž je našla
v črticah Zofke Kvedrove podobe iz svojega življenja in trpljenja. Shranjevala
je posamezne številke »Domačega prijatelja«, da smo imeli pri hiši cele letnike.
Oče tega mesečnika nikoli ni bral. Zdelo se mu je preotročje. Imel je naročen
svoj tednik in tega je bral ob nedeljah; v njem je našel duševne hrane. Ta tednik
je bil »Mir« iz Celovca, politično in gospodarsko glasilo koroških Slovencev.
Oče je bil hud pristaš koroške slovenske stranke.

Pozneje sem začel tudi jaz stikati po »Domačem prijatelju«. Počasi so me
začele mikati razne črtice, medtem ko me pesmi niso nikoli prav zanimale. Ta¬
krat sem imel morda kakih deset, enajst let. Z leti je raslo veselje do branja in
vsakokrat sem težko čakal nove številke »Domačega prijatelja«. Bral sem veliko,

14

na paši, skrivaj med delom, ker je bil oče hud, in zvečer pri luči, včasih ob treskah,
ker je oče varčeval petrolej. Bral sem »Mir«, posebno pa Mohorjeve knjige;
teh je imel oče cele predale, ker je bil že od mladosti ud Mohorjeve družbe. Po¬
sebno me je vleklo leposlovje, Jurčičeve povesti in tako dalje. Dalje sem se iz
imenika članov v Koledarju, razdeljenega po farah in dekanijah, učil tudi zemlje¬
pisa slovenske zemlje.

V »Domačem prijatelju« je bil tudi stalen predelek »Listnica uredništva«;
v njem je urednica ocenjevala tiste prispevke, ki jih ni priobčevala v mesečniku.
Kmalu me je ta rubrika začela silno zanimati, ker je tamkaj brezobzirno govo¬
rila tistim, ki so ji pošiljali prispevke. Nekatere je hvalila, jim dajala poguma,
druge je grajala ali pa jih naravnost odklanjala. Z zanimanjem sem prebiral
to rubriko, saj je zelo vzgojno vplivala name. Sčasoma me je tako pritegnila,
da sem jo v vsaki novi številki najprej prebral.

Še sem hodil v osnovno šolo in sem si že mislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz kaj poslal
tej zanimivi urednici Zofki Kvedrovi. Na natis kakega svojega prispevka si
seveda nisem upal misliti, ali upal sem, da mi bo odgovorila v listnici uredništva.
Nekoč sem se res odločil in začel pisati neko podobo, ki bi po mojem mnenju
ustrezala vsebini »Domačega prijatelja«. Črtico sem pisal ves teden in naskri¬
vaj, ker sem moral za to krasti čas med delom. Moj oče je bil na branje in pisar¬
jenje zelo hud. Moral sem na primer sekati steljo in rezati na šlajdrovec krmo
za živino. Če je bil opoldne ali zvečer kup premajhen, je oče koj vedel, da sem
kradel čas za kako pisanje. Potem je vpil nad menoj:

»Kakega vraga pa kracljaš! S čim si boš pa kruh služil? S kracljanjem si ga ne
boš. Ob delavnikih bomo delali za kruh! To ti bom že iz glave izbil, zapomni si!«

Včasih sem jo komaj odnesel, da je nisem izkupil.

Tako sem potreboval ves teden, da sem napisal črtico. V nedeljo zjutraj, k
maši grede, sem jo hotel odnesti na pošto. Vstal sem zelo zgodaj in Še spravil k
stari skrinji na parni, kjer sem imel skrivno pisarno. Hotel sem zložiti napisano
črtico v ovoj in napisati še kratko spremno pismo za urednico. Moj tedenski
izdelek na kakih šestih, sedmih straneh je bil razgrnjen po črnem pokrovu. Stra¬
homa sem še enkrat prebral stvar, če bi bilo treba še kaj popraviti, preden jo vlo¬
žim v ovoj.

In takrat, ojoj! Ko sem bil ravno nagnjen čez prvo, lepo napisano stran, se
mi je iz nosa naenkrat ulila kri. V tisti dobi moje mladosti mi je zelo rada tekla
kri iz nosa, včasih sem jo izgubil kar cel liter.

15

To je bil strašanski poraz. Lepo napisana črtica je bila uničena, polovica
prve strani je bila krvavo popackana, nekaj curkov je brizgnilo tudi po drugi
strani. Črtica je bila zanič, kajti take krvave reči vendar nisem smel poslati strogi
urednici. Ne spominjam se več natanko, kako je bilo, ali to vem, da so se mi od
bridkosti ulile solze in da je še teh nekaj kapelj padlo na popisani in okrvavljeni
papir. Žalost in jeza sta me tako hudo prijeli, da sem zgrabil tistih šest ali sedem
strani papirja, jih zmečkal ter zagnal po tleh. Plod celotedenskega dela je bil na
mah uničen. Ves skrušen sem obsedel pred skrinjo.

Bilo je še zgodaj in do odhoda k fari je bilo še dobri dve uri časa. Vsa moja no¬
tranjost seje uprla nesreči. Kar sem se domislil, da bi ta čas izkoristil in v naglici
napisal drugo črtico. Sklenjeno, storjeno. V eni uri sem tistega nedeljskega
jutra, ki je kukalo skozi špranje v prašno in temačno parno, napisal kratko črti¬
co, kije bila za polovico krajša kakor prejšnja in ki tudi ni bila tako vestno in lepo
napisana. Hitel sem, samo dajo napišem in da nekaj pošljem. Opisal sem smrt
nekega pijanca in črtico tudi naslovil: Smrt pijanca.

Ko je bila stvar končana, sem jo urno zmašil v ovoj, ne da bi jo še prebiral in
popravljal. S stvarjo sam nisem imel nobenega veselja, moral pa sem dati duška
svojemu notranjemu nagonu, ki mi sicer ne bi dal miru.

Potem sem se moral lotiti spremnega pisma. Brez podpisa stvari nisem smel
odposlati, ker urednica v svoji listnici uredništva na nepodpisane pošiljke ni
odgovarjala. Medtem ko sem se na spremnem pismu pokvarjene črtice podpisal
s pravim imenom, sem pri drugi črtici omahoval, ali naj to storim ali ne. Bil sem
prepričan, da je črtica slaba in da me bo urednica potem v listnici uredništva
oštela. Tega bi me bilo sram, kajti v naši soseski je bilo gotovo cel ducat »Do¬
mačih prijateljev« po hišah. Ljudje bi to brali in bi se mi gotovo škodoželjno
režali. Nisem imel poguma prenesti tako očitno sramoto. V naglici sem namesto
sebe podpisal sosedovega sina, svojega sošolca enake starosti, ki seje pisal Ivan
Vastl in je bil tudi iz Kotelj doma.

Ko je bilo ime na papirju, sem pismo hlastno zmašil v ovoj k črtici in ga zalepil.
Utripajočega srca sem vzel pismo in ga nesel v vas, kjer sem ga skrivaj stlačil v
poštni nabiralnik. Sam sebi sem se zdel kot tat ali človek, ki dela nekaj nepošte¬
nega. Na nesrečo je bila čeljust v nabiralniku za moje pismo preozka in moral
sem ovoj grdo zganiti in zmečkati, preden sem ga stlačil skozi odprtino. Zato
sem še bolj črno gledal na svojo črtico. Kaj si bo neki mislila urednica, ko bo
prejela tako grdo, zmečkano pismo ? Že s tem bom pri njej ob vso veljavo.

16

Črtica, moja prva črtica, je bila torej odposlana in zdaj se je začelo duševno
trpljenje. Seveda nisem nikomur zaupal, da sem črtico odposlal, in še manj,
da sem za pisca podpisal svojega sošolca. Pri mukah, ki sem jih prenašal, me je
še najmanj skrbelo, kaj bo ta rekel. Ta negotovost, to težko pričakovanje je
trajalo cel mesec, dokler ni prišla nova številka mesečnika v hišo... Uredil sem
tako, da sem sam dvignil list na pošti. Ko sem bil že na samem zunaj vasi, sem
strahoma odprl najprej zadnjo stran, kjer je bila navadno objavljena listnica
uredništva. Bil sem prepričan, da bo moj prispevek omenjen na tem mestu.

Toda če sem še tako napenjal oči, moja črtica tam ni bila omenjena. Roke
so mi odrevenele in skoraj mi je list padel iz rok. Kaj neki je, ali črtica sploh ni
prispela do Zagreba? Ali pa je mogoče zadeva še hujša. Mogoče je bila stvar
tako slaba, da se urednici ni zdelo vredno, da bi jo omenila. Črtica seveda tudi ni
bila objavljena. Abotna misel, kako naj bi bila objavljena! Saj je vendar smešno!
Jaz, kmečki fantiček, ki odkidava gnoj izpod krav in je do kolen obrozgan od
gnojnice, pa pisatelj.

Zdelo šemi je, da se me loteva huda omotica. Postalo meje samega sebe sram.
Trdno sem sklenil, da ne bom nikoli več poskušal pisateljevati in da bom ostal
rajši pri delu, ki mi gaje odmerila usoda, na našem polju, v našem temnem hlevu,
kar vse skupaj ni bilo naše, ker smo tam živeli kot najemniki. Vse to se mi je zdaj
ob porazu zdelo še bridkejše. Toda kaj si hočemo, siromaki, kakršni smo. V višje
šole ne morem in tako ostanem, kar sem.

Poln takih temnih misli sem se opotekal proti domu. Doma sem se skril v hlev,
kjer sem bil sam z živino, ki ni o vseh mojih težavah nič vedela in pred katero
se mi ni bilo treba sramovati. Potem je prešel spet mesec dela, med katerim sem
počasi pozabil na neprijetno zadevo ter se vdal v usodo. Ko je prišla spet nova
številka »Domačega prijatelja«, me stvar že ni bolj zanimala kakor navadnega
bralca. Prejšnja številka meje trdno prepričala, da moj prispevek res ni bil omem¬
be vreden niti v listnici uredništva.

Tem strašnejše pa je bilo zdaj moje presenečenje, ko sem odprl novo številko
lista in zagledal na prvi strani natisnjeno svojo črtico »Smrt pijanca« pod ime¬
nom Ivana Vastla. Vsa kri mi je šinila v glavo. Res, moja črtica je bila natisnjena,
natisnjena na prvi strani v celoti, taka, kot sem jo napisal. Menda se mi je za¬
meglilo pred očmi od same prevelike sreče. Vse se mi je postavilo na glavo. Moj
bog, ali je to res. Seveda je, saj je tu natisnjeno, saj berem. Hlastno sem preletel
stvarco, ki ni bila niti dve strani dolga. Videl sem, da ni bila skoraj nič poprav-

17

ljena. Moj ponos se je začel dvigati in bil sem ves prevzet od notranje sreče, od
doseženega uspeha. Pri tem sem čisto pozabil, da je za pisca podpisan moj pri¬
jatelj Ivan Vastl in ne jaz. Na kake druge posledice pri tem seveda nisem mislil.

Mati je brala mojo črtico in rekla:

»Glej, glej, ta pisatelj se pa ravno tako piše kakor sosedov Anzej. Ali ni to
čudno ?«

Meni je zastajala sapa. Po ovinkih sem jo vprašal, kako se ji zdi stvar napi¬
sana.

Njena sodba pa ni bila odločna. Rekla je:

»Hm, je pač taka stvar.«

Torej je ni zavrgla in je tudi ni potrdila. Danes bi rekel, da ni napravila nanjo
nobenega vtisa. Na materino sodbo sem veliko dal, zato me je njena mlačnost
nekoliko poparila. Moja mati je bila prva ocenjevalka mojega prvega dela.

Sedaj pa je sledilo nekaj, na kar pri vsej stvari niti najmanj nisem mislil. Pri¬
hodnjo nedeljo sva šla s prijateljem Ivanom Vastlom od maše skupaj na pošto.
Če za našo hišo ni bilo drugega, je bil pač tednik »Mir«. Moj prijatelj Vastl je šel
z menoj kar tako iz navade. Za njihovo hišo je bila redkokdaj pošta, ker pri njih
časnikov niso brali. Do zdaj sem mu lepo zamolčal, kako sem zlorabil njegovo
ime. Ko smo čakali v gruči pred oknom, pa ga poštarica naenkrat pokliče:

»Ti imaš tukaj denarno nakaznico!«

Sosedov Anzelj ali Ivan Vastl je imel na pošti denarno nakaznico — sedem
zlatih kron. Fant je debelo gledal, naposled okorno podpisal tisti papir in pri¬
nesel s pošte odrezek in sedem kron. Na odrezku je bilo napisano: »Tu vam
pošiljamo honorar za vašo črtico v zadnji številki »Domačega prijatelja«. Se
priporočamo. Uredništvo.«

Honorar mi je popolnoma zmešal glavo. Na kak denar pri vsej stvari nisem
mislil. K pisanju meje vlekla neka druga, notranja sila... Menda niti vedel nisem,
da tako pisanje sploh plačujejo. Zame je bilo že velikansko zadoščenje, da sem
videl svojo pisano besedo natisnjeno na papirju. Najdrznejše sanje so se mi
zdele uresničene. Pred menoj je rastel ves drugačen, pravljičen svet, veliko lepši,
kakor pa je bil svet okoli mene. In zdaj še ta denar. Potem je bilo na odrezku še
napisano: »Se priporočamo!« Torej uredništvo želi, da jim še kaj pošljem.

Vsi ti občutki so me tako prevzeli, da sem šele čez nekaj časa začel misliti na
to, da denarja za črtico nimam jaz v žepu, ampak moj prijatelj Ivan Vastl. Sedem
kron je bilo takrat za petnajstletnega dninarskega fantina lep denar. Pri naši

18

hiši je bil denar zelo zelo drag. Na gruntu se ni pridelalo toliko, da bi zadostovalo
za vse potrebe pri hiši. Če smo hoteli biti oblečeni, smo morali iskati denarja
drugod! Največkrat pa še za najemnino ni bilo iz kmetije dovolj dohodkov.
Oče si je nekaj zaslužil z dninami, največ pa s tem, daje tesačil v bližnjih gozdo¬
vih. Pri tem sem mu pomagal tudi jaz. Ko sem hodil še v šolo, sem lupil smreke.
Če sem zaslužil od smreke deset krajcarjev in če sem jih na dan izdelal recimo
deset, sem imel goldinar. Ali treba je bilo nategniti roke in delati od zore do mraka.
Povrhu pa je zaslužek šel v skupno, domačo blagajno in ga nisem dobil jaz. Se¬
daj pa je naenkrat padlo z neba sedem zlatih kron. Kaj bi rekli k temu doma?

Ko so se polegli vsi drugi občutki, je stopila na plan skrb za denar. Kako se¬
daj dobiti denar od prijatelja? Ko sem gledal njegov obraz, nisem mogel v njem
odkriti nobene zareze, ki bi mi razodevala način, kako mu denar izpuliti. Še roke
ni izpustil iz tistega žepa, kjer gaje stiskal. Pri sosedovih so bili še večji siromaki
ko pa pri nas.

Po dolgem omahovanju sem mu le razodel, kako je s tistimi sedmimi kro¬
nami. Fant je gledal zatelebano vame; o pisanju in takih rečeh ni razumel ni¬
česar, toda ko sem mu naposled pojasnil, daje torej tisti denar pravzaprav moj,
se mu je obraz uporno nakremžil. Moral sem uporabiti vso svojo zgovornost,
moral sem barantati, preden je pristal na to, da mi je odstopil polovico hono¬
rarja.

Odtihmal sem stalno sodeloval pri »Domačem prijatelju«, vse do prve svetovne
vojske 1914. leta. V tem mesečniku sem objavil gotovo nad dvajset črtic in podob
iz domačega življenja. Pri prvih črticah sem še uporabljal psevdonim Ivan Vastl,
le denar sem si dal pošiljati na svoj naslov. Doma sem menda tudi šele po drugi
ali tretji črtici razkril, da pišem in da prejemam nekak denar za to. S tem sem
napravil zase veliko neumnost, ker sem odtihmal moral dajati honorarje ve¬
činoma očetu — v skupno blagajno.

Z urednico Zofko Kvedrovo sva se tesneje povezala. Nekaj mojih črtic je že
takrat prevedla v nemščino in hrvaščino in jih objavljala v zagrebškem »Mor-
genblattu« in v listu »Hrvatsko radište«. Meni je pisala nekaj lepih, izpod-
budnih pisem, ki so mi dala novega poguma.

19

GOSPOSVETSKO POLJE

Ko sem prvič videl Gosposvetsko polje ali Svatne, kakor temu staremu kraju
pravimo mi Korošci, mi še ni bilo dvajset let. Tedaj sem prvič zapustil dom in
odšel v tujino za kruhom, za delom, ali še resničneje povedano — za srečo. Do-
tihmal sem živel doma na bajti; kadar ni bilo dela, sem taberkoval po soseski,
ali pa sem očetu pomagal tesačiti po lesovih. Kajti ob izstopu iz ljudske šole
sem za stricem podedoval tesaško orodje, cimrako, pontako, cepin, klanfo
ter kranjca.

Kmalu pa mi je tako življenje postajalo predolgohrbtno. Domači kraj se mi
je zazdel pretesen, domače življenje pa pretrdo in preskopo. Zaželel sem si spre¬
membe in sreče. Sanjaril sem podnevi in ponoči, da mora biti sreča tam zunaj
nekje v širnem svetu. Potrebno je samo napotiti se v svet, tja za gore in za obzorje,
pa bom našel srečo. Doma pri nas je manjkalo marsikaj, manjkalo je predvsem
denarja, čeravno smo se vsi odrasli in otroci pehali za njim. A zunaj v svetu je
moralo gotovo biti tudi denarja dovolj.

Ali ni bilo to prečudno ? Že od moje zgodnje mladosti me je neka sila vlekla
proti jugu in proti zahodu. Južno stran naše soseske je zastirala visoka in široka
gora. Tam za njo sem slutil neznan svet, ki meje mikal. Na zahodu, kjer je ob
jasnih dnevih sonce tako čudovito zagarjalo, sem slutil srečo in boljše življenje.
Moje sanje in želje me niso nikdar vlekle proti vzhodu ali pa proti severu, čeprav
je bil svet na te dve strani široko odprt.

Mi smo bili kmetovalci že kdo ve koliko rodov. Starši so si želeli le zemlje,
tovarno in rudnike in trge in mesta so gledali po strani. Tega duha sem se navzel
tudi jaz. Tovarna, ki je vsa črna in sajasta ležala severno od nas in ki je cele dneve
in cele noči tako bolestno, tako tuje hropela, ni vzbudila nobenih sanj, nobe¬
nih lepih slutenj. Zato me tudi ni mogla pritegniti tista stran, od koder mi je hro¬
peta nasproti tuje življenje.

20

Bil je tudi še nekdo drug, ki je pripomogel k taki moji mladostni usmeritvi.
To je bil moj učitelj Pinter, star avstrijakant, zagrizen nemčur in strahovit pi¬
janec, toda navzlic temu šolnik naprecenljive vrednosti in sposobnosti. Zmerom
in zmerom je govoril le o Celovcu, a nikdar o Ljubljani. Tako mi je Celovec zelo
omilil.

In nekega zimskega dne sem se znašel v Celovcu. Primahal sem jo tja iz Trsta
čez Gorico. Jeseni sem odšel v svet, misleč, da bom v krajih svojih mladostnih
sanj našel srečo. Te sreče pa ni bilo niti v Trstu, niti je ni bilo v Gorici, kjer sem v
papirnici v Podgori kot baraba za 80 krajcarjev na dan več mesecev prevažal
gramoz iz soške struge v tovarno. Sreče tam ni bilo niti toliko, da bi si mogel pla¬
čati voznino do doma, ampak sem moral izstopiti v Celovcu z eno samo krono
v žepu.

Ves pobit in malodušen sem se znašel na Novem trgu pred lintverskim spo¬
menikom. Pri pogledu na črno, zvito pošast, katero so celovški stanovi kdo ve
zakaj pred stoletji ovekovečili z ogromnim kamnitim spomenikom, meje postalo
skoraj strah. Dan je bil zimski, meglen in neprijazen. Od Gosposvetskega polja
sem je bril mrzel sever in ostro zavijal po pustih ulicah. V želodcu mi je pošteno
krulilo. Na rokavih mojega kratkega suknjiča so se poznali držaji papirniške
samokolnice, na kolenih mojih oguljenih hlač pa topori krampa in lopate.

Ni pa me morilo le stanje, v katerem sem bil, še huje me je moril strah pred
vrnitvijo domov, katerega sem pred meseci zapustil navdušen in poln upanja.
Kaj mi bodo rekli doma, ko me bodo zagledali tako siromašnega in potrtega ?
Mogoče pa najdem tukaj v Celovcu to, česar nisem našel ob morju. Rahlo upanje
meje pognalo po mestu.

Vedel sem, da je nekje v mestu slovenski hotel Trabesinger, središče celov¬
škega slovenskega življa. Nekaj mi je na tihem dopovedovalo, da bi tam utegnil
najti kak izhod. In res, ko sem naposled hotel zagledal, mi je srce začelo močneje
utripati. Vstopil sem, ko da bi stopil v domačo hišo. V gostilniški sobi meje pre¬
vzelo blaženo čustvo, ker sem od povsod začul domačo govorico. Mize so bile
skoraj vse zasedene, povsod so jedli, pili, kadili. Naročil sem čašo piva; jedi si
nisem upal naročiti, boječ se, da bi za tako ceho moj denar ne zadostoval. Mikalo
me je, da bi pristopil h kaki mizi in povedal gostom, da sem tudi jaz Slovenec,
in jim zaupal svojo smolo. Tega pa nisem storil, ker meje davila čudna zadrega.

Poparjen in nezadovoljen sam.s seboj in s svojo zadrego sem zapustil hotel.
Nisem se mogel jeziti na koga drugega kakor sam nase. Zunaj pa meje sprejela
pusta, mrzla ulica tujega, neprijaznega mesta.

21

Imel sem še eno upanje. In to upanje mi je bilo Mohorjeva družba. V našo
družino so knjige te družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz
njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše pri¬
jateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že
zelo zgodaj začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal. In res sem pred dobrim
časom poslal družbi kratko povest ter dolgo nestrpno čakal odgovora. Tega
pa ni bilo od nikoder. Začelo meje postajati strah in samega sebe sram. Dopo¬
vedoval sem si, da sem storil nekaj, kar bi tak navaden človek, tak najemniški
sin, kakor sem bil jaz, pač ne smel storiti. Pozneje, ko sem po tujini iskal sreče,
sem na vse to pozabil. Zdaj pa, ko sem začutil bližino sedeža Mohorjeve družbe*
mi je spomin na mojo povest znova oživel. Morda pa stvar le ni taka, kakor sem
si domišljeval, morda so mi pozabili odgovoriti? In če že iz vsega nič ne bo, je ta
stvar zame vendarle prilika, da tem ljudem razložim svoje stanje in da morda
dobim kako podporo, ki mi bo pomagala do doma.

Mohorjevo hišo sem kmalu našel, in ko sem stal pred veliko, lepo palačo,
se mi je srce napelo od čudnega, notranjega ponosa. Ves otrpel sem stal pred
njo kakor pred kakim svetiščem. Za trenutek sem popolnoma pozabil na svoj
položaj, na svoje siromaštvo, tako sem se čutil zvezanega s to veliko hišo. Šele
ko sem stopil vanjo, se mi je srce pričelo krčiti in z bojazljivimi koraki sem prišel
do tajniških prostorov.

Sprejel meje lepo opravljen duhovni gospod z dokaj strogim obrazom. Mnogo
pozneje sem zvedel, da je bil ta gospod takratni tajnik Mohorjeve družbe, mon-
signor Podgorc. Pred njim meje spet popadel čuden strah; prepoln čustva kaj-
žarske manjvrednosti sem mu izjecljal, po kaj sem prišel.

Ko je čul, za kaj gre, je napravil tajnik precej prijaznejši obraz, toda ostal je
hladen, ko mi je dejal:

»Fant, stvar, katero si poslal, ni za nobeno rabo, zato ti tudi nisem odpisal
in vrnil rokopisa.«

Moj nastop in moja zunanjost sta ga seveda takoj poučila, koga ima pred
seboj, zato meje tudi kar tikal. Gledal meje s čudnim smehljajem in me meril
od pete do glave, ko da bi hotel reči: »Fant, ali se ti je zmešalo, da se vtikaš v stvari,
ki niso zate.« Nato je stopil še bliže k meni.

»Ali nisi ti iz Kuharjevega rodu? — Seveda si, saj vem za tvojega očeta in za
tvoje strice. To so naši trdni kmetje, naši stebri tam doli. Pozna se ti, da si zdrav
kmečki fant. Kaj bi ti rekel? Ostani to, kar je tvoj oče, ostani pri zemlji in ne
sanjari o stvareh, ki niso zate. To bi te lahko samo odtujilo, pokvarilo...«

*

22

In že mi je molil svojo roko za odhod. Bil sem poražen, uničen. V glavi se mi je
pričelo vrteti, da sam nisem vedel, kako sem zapustil hišo, v katero sem še malo
prej vstopil s tolikim zaupanjem. Razumljivo je, da sem pri tem tudi popolnoma
pozabil na ono drugo reč, ki me je prignala sem, na prošnjo za kako majhno
podporo.

Bil sem spet na ulici. Na mesto je že pričel legati zgodnji zimski mrak in po
cestah so zagorele prve svetilke. Puščoba okrog mene je postala še obupnejša.
Ljudje, ki so begali mimo mene, so mi bili neznansko tuji. Stal sem pred hišo,
ne vedoč ne kod ne kam. Misli so mi popolnoma odpovedale. Mogoče bi bil
tako stal ne vem koliko časa, ako bi me tedaj ne bil po domače ogovoril postaren
moški:

»Kaj pa oprezaš tod okoli? V tej hiši ni nič...«

In da bi svojim besedam dal še krepkejši poudarek, je napravil z roko kretnjo,
iz katere sem mogel povzeti, da nima smisla prosjačiti v tej hiši, iz katere sem
ravnokar prišel. Debelo sem ga pogledal, preden pa sem mu utegnil odgovo¬
riti, me je že pobaral:

»Kam pa si namenjen, prijatelj ?«

Mož, ki je silil vame, je bil še slabše opravljen kakor jaz; rokavi njegovega
jopiča so bili na komolcih strgani, hlače ob robeh razcefrane, njegov obraz je
bil neumit in neobrit. Podobnih ljudi sem na svojem potovanju za srečo že ve¬
liko srečal. Ker mu spet nisem odgovoril, me je možakar predirno pogledal,
kakor da bi uganil, s kom ima opravka, zamahnil z roko in malomarno dejal:

»A tako...! Če je taka s teboj, pa pojdi z mano!«

Tujčeva zunanjost sicer ni bila taka, da bi vzbujala moje zaupanje, toda nje¬
gove kretnje, predvsem pa njegov glas je bil tako vabljiv in tako domač, da sem
takoj molče odšel z njim. Prehodila sva že nekoliko ulic, ko meje mož šele po¬
baral :

»Od kod pa si doma ?«

Komaj sem mu povedal ime svoje soseske, je vzkliknil:

»Zlomek, nisi iz napačnega kraja doma! Kruha in mošta pri vas ni treba stra¬
dati, le za denarje bolj trda.«

Naštel mi je imena nekaj kmetov, pri katerih je bojda že prenočeval na svojih
rajžah iz ene dežele v drugo. To-je še povečalo moje zaupanje vanj. Potem sva
spet molčala, dokler nisva prišla v neko ulico blizu kolodvora, kjer je mož ob¬
stal pred dolgo, enonadstropno hišo in dejal:

23

»Tukaj sva. Zapomni si ulico in hišo, ker ti bo to prav prišlo.«

Nad nizkim hišnim vhodom sem videl zeleno tablo z napisom v nemščini:

»Grelnica.«

Iz veže sva prišla v nizko, prostorno sobo, ki je bila tako zakajena od dima
in prahu, da v prvem hipu ni bilo mogoče ničesar razločiti. Luč pod stropom
je v tej gosti gmoti komaj žmirila. Ko so se oči navadile, sem videl, da je v sobi
vse polno miz in da so skoraj vse zasedene s samimi moškimi. Gostje so bili kaj
čudni, stari in mladi, nekateri še slabše oblečeni kakor moj tovariš, medtem
ko so bili drugi oblečeni gosposko. Videl sem celo nekaj polcilindrov. Pri neka¬
terih mizah so kvartali, nekateri gostje so nekaj srebali iz glinastih skledic, drugi
pa so nemo ždeli na svojih sedežih ali pa se sklanjali nad mize in menda spali.
Prvi vtis te slike zame ni bil kaj prijeten — toda ta občutek se je takoj umaknil
drugemu, kar blaženemu občutku, ki meje objel: v sobi je namreč bilo prijetno
toplo.

Preden sva se s tovarišem usedla, mi je ta napravil kratek govor:

»Vidiš, tovariš, tukaj si zdaj doma. To je celovška grelnica. Vsak dan od de¬
vetih zjutraj do sedmih zvečer lahko presediš tukaj in se greješ. V tej hiši te ne bo
nihče vznemirjal. Razen tega tukaj tudi lahko ješ. Jedilni list sicer ni podoben
onemu pri A vstrijskem cesarju  (znan celovški hotel), toda za take, kakor smo mi,
je kar pravšen. Prežganka velja en krajcar, bela kava dva krajcarja, kos kruha
pa je po krajcarju.«

Bila sva torej v celovški grelnici, v eni izmed tistih redkih ustanov, s katerimi
so v Avstriji pred kakimi štiridesetimi leti v nekaterih večjih mestih pričeli re¬
ševati socialno vprašanje na podlagi dobrodelnosti. Takrat še nismo poznali
velikih gospodarskih kriz z milijonskimi množicami brezposelnih, toda rev¬
ščina je vendar z vsakim letom občutneje naraščala in posebno v mestih posta¬
jala prava družabna spotika. Zoper to spotiko so tudi v Celovcu pozimi odprli
tako ustanovo. Celovška meščanska družba je veljala za napredno. Razni bo¬
gataši in ugledne dame so se zavedele socialnega čuta. Javno delovanje kjer
koli, četudi na socialnem polju, je bilo za ugled potrebno. Tako so celovški si¬
romaki in večni posvetnjaki prišli do grelnice.

Bila je že noč, a jaz sem bil brez kosila in brez večerje. Blagodejnost toplote
mi je kmalu zbudila silen glad. Tovariš mi je to najbrž bral z obraza.

»Ali imaš kaj denarja?« seje čez nekaj časa obrnil k meni.

»Imam!« sem odvrnil z mladostno, kmetiško bahavostjo, ko da bi imel pri
sebi cel stotak, ne pa le štirideset krajcarjev.

24

Tovariš je nad tem nekoliko osupnil.

»Saj sem le kar tako vprašal. Če bi ne imel denarja, bi te tudi brez njega na¬
krmili. Tukaj moramo drug drugemu pomagati. Kaj boš pa jedel?«

»Kar je,« sem odgovoril že nekoliko pohlevneje. Dal sem mu zeksar, s ka¬
terim je stopil v kuhinjo, ki seje držala sobe, in se vrnil s skledo bele kave in z ve¬
likim kosom kruha. Vse to je, kakor bi trenil, izginilo vame.

»Ali bi še?« Tovariš meje zadovoljno opazoval.

»Še.«

Pospravil sem še eno porcijo kave in kruha ter ves zadovoljen obsedel na klopi.
Za šest krajcarjev sem bil za silo sit. Tedaj sem šele občutil, kako presneto lačen
sem bil. Vsa okolica seje za moje oči na mah spremenila; prostorje postal svet¬
lejši in prijaznejši, ljudje v grelnici pa bolj živi in bližji. Strah pred življenjem,
ki me je še malo prej tako hudo stiskal, me je zapuščal.

Sveta, med katerimi sem bil, dotihmal pravzaprav še nisem poznal. S kmetov
sem pač poznal razne betežne berače in nekaj takih ljudi, ki so jih doma imeno¬
vali posvetnjake in ki so pri ljudstvu veljali za delomrzneže ter poklicne posto¬
pače. Nekaj več tega sveta sem srečal na svojem potovanju za srečo. Sedaj pa
sem naenkrat bil med samimi takimi.

Gostje se zame sprva sploh niso brigali. Gotovo so bili vajeni novih ljudi, ki
so prihajali sem ter spet odhajali. Naenkrat pa sem opazil, da me od sosedne
mize neki močan, mlad človek čudno gleda. Skraja me to ni motilo, kmalu pa
sem se prepričal, da njegove oči strme na moje prsi. Preden sem se zavedel, da
opazuje veliko, srebrno verižico, ki sem jo imel pripeto na telovniku, je mož že
vstal, pokazal s prstom na moje prsi in rekel z neprijaznim, skoraj malo izzival¬
nim glasom:

»Kaj pa ta tukaj dela?«

Postalo mi je vroče. Verižica z uro, ki sem jo nosil pri sebi, je bila poleg tesaš-
kega orodja dediščina mojega strica in mi je bila dragocen spomin. Bil sem edini
s tako rečjo v sobi. Izzivača je pogled na to moje bahavo bogastvo izzival. Ker
sem bil pa sit, sem se nevedoma morda še bolj bahavo napenjal za mizo.

Tedaj pa je vstal moj tovariš, ki meje pripeljal sem, in dejal z odločnim, pokro¬
viteljskim glasom:

»Tiho bodi, kaj te to briga. Moj tovariš je naš, kakor si ti...«

Njegov nastop je pri onem brž povzročil veliko spremembo. Takoj seje spet
spustil na sedež, njegove oči niso bile več sovražne, njegovo lice je postalo po-

25

mirljivejše. Tovarišev nastop meje znova opogumil; zavedel sem se, da imam
v njem močnega, zelo veljavnega zaščitnika.

Kmalu pa se je tudi v meni pričelo nekaj spreminjati. To je povzročila moja
sitost. Prvotno na to nisem utegnil misliti, ker je vsa moja bit težila k enemu
samemu cilju: nasititi se in dobiti streho nad glavo. Zdaj pa, ko sem vse to do¬
segel, seje začel oglašati rahel odpor proti moji družbi. Začel sem si domišljati,
da ne spadam vanjo, da sem boljši kakor ti gostje okrog mene. Naposled le lahko
grem domov, čeprav je ta dom tudi trd in siromašen. Ta zavest mi je šla tako v
glavo, da sem začutil do svojih tovarišev neko vzvišeno pomilovanje. Ko pa sem
se obenem spomnil svojih zeksarjev v žepu, mi je postalo grenko pri srcu...

Ker sem s svojim imetjem bil čisto pri koncu, sem napel vse sile, da bi našel
kako delo. Tekal sem po mestu od zgodnjega jutra in spet obletal vse tovarne
in delavnice. Toda nikjer me niso sprejeli. V industriji je bila nekaka mrtva doba.
Marsikje sem se ponujal za hlapca, vendar brez uspeha.

Ko sem bil že čisto obupan, se mi je nenadoma vendar prikazala sreča. Pri¬
šel sem do celovške klavnice in si ogledoval snažno, moderno poslopje. Pred
vhodom se je sprehajal vratar s kapo na glavi ter me po strani opazoval. Naen¬
krat je pristopil k meni ter me vprašal:

»Ali nimaš dela?«

»Pravkar ga iščem, gospod,« sem hlastno odgovoril.

Vratarje nekaj zamrmral in me še meril z očmi.

»Hm, ali znaš ravnati z živino ?«

»Znam, doma sem bil pri živini.«

»Ali znaš kidati gnoj ?«

»Znam...«

Njegov glas se mi je zdel malo prezirljiv in meje osupnil.

»Daj knjigo!«

Prelistal je mojo še skoraj popolnoma novo delavsko knjižico, si prikimal,
potem pa rekel:

»Pojdi z menoj!«

Odgnal me je v pisarno. Predstavil me je nekemu razmeroma še mlademu
gospodu z besedami:

»To bi bilo nekaj za nas.«

26

Z uradnikom sva ostala sama. Pisarna je bila svetla in prijazna ter je že sama
po sebi vzbujala upanje. Uradnik je listal po moji knjižici; ko je to končal, se
je z nekako zagonetnim obrazom obrnil k meni.

»Od kod pa si?« Govorila sva nemški.

»Iz Kotelj,« sem odgovoril strahoma.

»To vem,« seje zganil gospod. »Mislim namreč, kaj si...?«

»Kaj... kmečki sin, pravzaprav kajžarski...«

»Tudi to se vidi v knjižici. Kar bi rad vedel, je: ali si Slovenec ali Nemec...?«

Strmel je vame z bodečimi očmi.

Vprašanje mi je sprva zaprlo sapo; nikoli se mi še sanjalo ni, da me bo kdo
pri iskanju dela kaj takega spraševal. Ko sem se spet znašel, sem odločno odgo¬
voril :

»Slovenec sem, saj še kaj prida nemški ne znam...«

Bil sem prepričan, da bo moj odgovor uradniku zadostoval, vendar sem se
korenito motil. Možje spet nekaj časa obračal knjižico, preden se-je znova obr¬
nil k meni.

»Slovenec si — ali nisi nemara Vindišer? V tvojem okraju živijo Vindi-
šerji...«

Brez premisleka sem s trdim glasom rekel:

»Jaz nisem Vindišer, temveč Slovenec. Pri nas živimo Slovenci...«

»A tako! Potem pa zate tukaj nimamo dela. Mi smo mestno podjetje.«

Njegov glas je bil zloben, odkrito sovražen, ko mi je vračal knjižico. Potem
me ni več pogledal. Zapustil sem pisarno, ko da bi se bil v njej napil žganja. Bil
sem tako zmešan, da nisem mogel zbrati svojih misli. V glavi mi je vrelo, po meni
je gomazelo neko pekoče, nevarno razburjenje, ki mi je slepilo oči. Niti opazil
nisem, da stojim že pri vratarju. Naenkrat zaslišim dobrohoten glas:

»No, kaj je, ali si sprejet?«

»Nisem...«

»Zakaj pa ne... ?« Glas je bil začuden.

»Zato ne, ker sem Slovenec!..«

Iz mene je krčevito bruhnilo. Vratarje tlesknil z dlanmi in se mi zakrohotal.

»Človek neumni, zakaj pa nisi rekel, da si Nemec.«

Zapustil sem ta nesrečni, sovražni kraj, ne da bi se bil ozrl, in izginil po cesti.
Bil sem bolj razburjen in užaljen kakor jezen, bilo meje sram. Delo, ki sem ga
že imel v rokah, se mi je na tak čuden način naenkrat izmuznilo iz njih. Sram

27

meje bilo ne zavoljo mene, temveč zaradi tistih, ki so me vrgli na cesto. Ker sem
bil Slovenec, torej nisem bil niti vreden, da bi kidal gnoj v mestnih hlevih, oprav¬
ljal najnižje delo! Vsega tega nisem mogel prav verjeti. Sam sebi sem se zdel ne¬
znansko smešen in nebogljen.

Ponižanje me je gnalo iz mesta. Vse ceste so mi postale pretesne, prekratke.
Zdelo se mi je, da mi ljudje z obraza berejo, kaj se mi je zgodilo. Moral sem ven,
v široko naravo, da bi mi prsi ne počile. Dan je bil lep, od sonca že ves prežarjen
in pregret. Zrak je bil miren, pravi suščev zrak. Bregovi na severni strani mesta
so že na lahno zeleneli, svet na južni strani mesta pa je bil še truden in dremoten.
Nad širnim celovškim poljem, ki se je na vzhodu stapljalo s široko Podjuno,
se je na lahno zbirala prosojna barva, v kateri se je slikala vedrina koroškega
neba. V to širino so praznično strmeli Obir, Košuta, Baka, Stol na jugu, Svinja
na vzhodu in Dobrač na zahodu ter še drugi gorski orjaki.

Brez premisleka sem šel dalje po cesti. Ni me zanimalo, kam pravzaprav grem,
le iz mestne tesnobe me je gnalo. Naposled je mestni šum ostal daleč za menoj.
Pred menoj se je med položnimi griči vila cesta dalje proti severu. Tu sem bil
samoten popotnik in postalo mi je.laže. Začel sem prosteje dihati. Dokler sem
bil še v mestu, so se mi kljub razburjenosti sem in tja še prav na rahlo vrivale v
možgane besede klavniškega vratarja: »Bedak, zakaj pa nisi rekel, da si Ne¬
mec.. .« Imel bi stalno službo, majhno sicer, a tako, ki bi ti odprla trdno pot nav¬
zgor, k napredovanju. Ta strupena misel me pa ni mogla obvladati, ker sem jo
vselej hitro potlačil. Tu zunaj sem se spet začutil močnega in samozavestnega.
Zdelo se mi je neskončno prav, da se nisem uklonil, da se nisem hotel prodati
za tako nesramno ceno, s katero bi sam sebe zatajil. Bil sem tako zadovoljen
sam s seboj, da sem pri tem pozabil na vse drugo, tudi na svoj obupni položaj.

Tako sem hodil morda uro, morda dve, ko sem naenkrat zagledal na desni
strani nad cesto veliko cerkev z vasjo. Videl sem to podobo prvič v življenju,
a sem takoj spoznal, da so to Svatne (Gospa sveta). Zdrznil sem se. O Svatnah
sem že bral v naših domačih knjigah, a tudi iz pripovedovanja starih ljudi, ki so
včasih romali sem, so mi bile znane.

Sedaj sem stal tu pred njimi, samoten popotnik sredi ceste, ki ga brez cilja
žene dalje. Veličastna podoba »Svaten« me je vsega prevzela in me prikovala
prednje. Pred menoj se je odpiralo lepo Gosposvetsko polje. Zgodovina tega
kraja, kolikor sem jo poznal, je vstala pred menoj v vsej svoji živosti. Tukaj so
si nekdaj naši predniki volili svoje voditelje. Takrat še ni bilo ne grelnic ne mest-

28

nih klavnic, ne tega, kar je že tako zgodaj pričelo tlačiti mojo zavest človeške
enakovrednosti. Vse to pa sem bolj slutil kakor razumel.

Sredi Svaten sem postajal spet močan. Pred nekaj urami sem prebil veliko
preizkušnjo tako dobro, da me zdaj ni bilo treba biti sram pred zgodovinsko
podobo Svaten. V meni je rastel ponos. Govoril sem z ljudmi, ki so se sami ali pa
že njih predniki prodajali celovški gospodi za kidovne vile, za dobre službe,
za hiše in posestva, za ugodje in blaginjo tega sveta. Ali to me ni bolelo, čutil sem
se vzvišenega nad njimi, sluteč, da bo prišel čas, ko bodo za svoj oportunizem
dajali obračun.

Tu na tem polju sem premlel vse svoje mladostne občutke, vse, kar sem doži¬
vel zadnje tedne. Pritrdil sem si, da meje razočaral hotel Trabesingef, da meje
razočarala.tudi tista velika palača v Vetrinjskem obmestju s svetim Mohorjem
na pročelju. Le grelnica se mi je omilila, kolikor sem v njej našel človeškega čuta.
In da me ni povsem osvojila, sem si ves presrečen priznal ravno tukaj. Odšel
bi bil s Falaričem in bi bil morda izgubljen. Nisem spadal ne sem in ne tja. Slutil
sem drugo pot. Kar na hitro sem se odločil:

»Domov...«

Nikamor drugam kakor domov. Pomisleki, da se vračam opeharjen za srečo,
o kateri sem sanjal, da se bom vrnil osramočen, so splahneli. Domov se moram
vrniti, še nocoj, takoj, dve kroni imam še pri sebi, ki me spet pripeljeta na trdna
tla. To je rešitev. Doma bom delal, doma bom rasel, doma se bom boril proti
krivicam, proti temu zasovraženemu mestu... In ne meneč se za glad in za utru¬
jenost, sem jo ves prerojen mahnil nazaj v Celovec.

Takrat sem prvič v življenju videl Gosposvetsko polje.

Drugič sem ga videl ravno dvajset let pozneje...

Bilo je na božični večer leta dvaintridesetega. Od severa je drdral vlak proti
Celovcu. V njem je sedel samoten popotnik, tisti popotnik, ki je skoraj pred
tremi leti na Strojni preskočil versajski plot med Jugoslavijo in Avstrijo. Med¬
tem je videl mnogo evropskih dežel, mnogo mest in gora, spoznal je mnogo
narodov. Zdaj pa se je vozil proti deželi tistih krajev, tistih mest in tistih gora,
mimo vsega tistega, kar je bilo zanj vedno najlepše in najmilejše. Hrepeneče je
štel kilometre, ure in minute, kdaj se bodo njegovim očem prikazali obrisi Ka¬
ravank. Ta popotnik sem bil jaz...,.

Božični večer se je bližal tudi skromni, leseni bajti pod Uršljo goro. Dežela
pod njo je bila vsa zasnežena in tiha. Sredi bele kotline je dremala zapuščena

29

vasica. Cesta, ki je peljala izpod gore mimo bajte v svet, je bila prazna, le sem
in tja je bilo na njej videti kmeta ali drvarja s cekarjem na rami, hitečega v bližnji
trg po meso za božične praznike. Tihoto globače je oživljalo le šumenje potoka,
spremljajočega samotno cesto.

V zasneženi bajti pa je plalo življenje, polno nestrpnosti in pričakovanja.
Mlada žena in dvoje majčkenih deklic se je pripravljalo na odhod. Vsak hip je
morala priti vprega, ki jih bo odpeljala v Črno pod goro Peco. Matije nemirno
strmela skozi zasneženo okence, in ko je videla globačo vso pokrito z debelim
snegom, jo je stisnil neznan strah. Spet jo je zgrabila negotovost. Kje je še Črna,
kje še Peca, kje Koprivna in kje Železna Kapla? In kje daleč je potem še Celo¬
vec... In spet je potegnila iz skrivališča zmečkano pismo ter brala.

»Pridi na vsak način. Pridi z deklicama. Skoraj tri leta vas že nisem videl in
zdaj se moramo sniti. Predvsem poskusi dobiti potni list. Saj ti nisi nič naredila
in imaš pravico iti s svojim možem. Če bi ti pa potnega lista ne dali, pojdi naskri¬
vaj čez mejo. Čakal te bom v Celovcu že na božični dan. Prinesel bom s seboj
tudi denar za vas...«

Čeravno je vsako besedo pisma znala na pamet, ga je še enkrat prebrala. Od
pisma soji oči spet ušle skozi okno v mrzlo, belo zimo. Dogodki zadnjih dni so
ji znova bridko stopili pred oči. Trikrat je bila na okrajnem glavarstvu in pro¬
sila za potni list, za visoko kolkovino je pobrala zadnje denarje. Tam je vsakikrat
prečakala cele ure; prvič so gaji skorajda obljubili, rekoč ji, da naj se oglasi čez
nekaj dni. Ko je prišla tja drugič, so jo gospodje vzeli v klešče. Hoteli so vedeti,
kje živi njen mož, kje se namerava sniti z njim in podobne reči. Ker navzlic vsem
vabam niso zvedeli tega, kar bi bili radi, so kar naenkrat postali sladki in usmi¬
ljeni.

»Mož, kakršen je vaš, ki zapusti ženo in otroke brez sredstev in gre po svetu,
ni vreden vaše ljubezni, vašega žrtvovanja, tak mož ni nič vreden. Kaj bi torej
hodili za njim!«

Ona pa je odgovorila:

»Vse, kar imate proti njemu, mene nič ne briga, vem le, da je moj mož in da
imam kot žena pravico iti za njitn. Zato vas prosim za potni list...«

Odslovili so jo, rekoč, da naj čez nekaj dni spet pride. In ko je že tretjič peš
pregazila dolgo pot na okrajno glavarstvo, so jo po neskončno dolgem čakanju
na nezakurjenem hodniku naposled nahrulili.

30

»Kaj stojite vedno tukaj ? Potnega lista ne dobite. Žena takega moža, ki je že
deset let delal proti državi in še zdaj v tujini ruje proti nam, nima pravice do pot¬
nega lista...«

Takrat je na naših okrajnih glavarstvih vladal šesti januar...

Nato seje odločila za skriven prestop meje. Čas odhoda je napočil. Ko pa je
strmela v zasneženo globačo pred bajto, ji je groza znova stisnila srce; sama bi
šla brez premisleka, toda kaj bo z otrokoma sredi take zime, v takih strašnih,
samotnih gorah, ki jih je treba prekoračiti. Sredi tega malodušnega premišlje¬
vanja jo je naenkrat vzdramil razposajeni vzklik deklic:

»Mati, jutri bomo videli očeta...!«

Žena seje zganila in odločila: vsi skupaj bomo šli, morajo iti, pa naj se zgodi,
kar hoče. Nekoč se bo vendar tudi nji nasmehnila sreča...

Mrak božičnega večera je že legal na Črno pod Peco, ko so skozi vas drsele
tihe kmečke sani. Ceste so bile popolnoma prazne, okna hiš pa razkošno raz¬
svetljena, izza njih je odmevalo praznično življenje božičnega večera. Tu in tam
je izza kakega okna zabliskala podoba okrašenega božičnega drevesca, ob¬
danega z razžarjenimi, svetlimi obrazi zbranih družin. Družinica na saneh je
bila vsa okorela od dolge zimske vožnje, ob pogledu na ta razsvetljena, praznična
okna sredi snežnega miru pa so se ji hipno zaiskrile oči in nova moč ji je šinila
po zmrzlih udih. Pred njo je zažarela podoba velikega praznika, ki jih čaka jutri,
ko se bo temna noč spet umaknila svetlemu dnevu, tistega praznika, proti ka¬
teremu jih nocoj vodi ta huda in trda pot.

Na dnu temnega korita daleč za Črno je mati z deklicama zapustila sani. Voz¬
nik seje vrnil. Noč je bila oblačna, na nebu ni niti ene zvezdice, ki bi gledala na
samotne popotnike in jih spremljala. Zapuščena globača je bila obdana s črnimi
stenami visokih gozdov, segajočih od njenega dna pa gori do oblačnega neba.
Tu je vladala mrtvaška tihota, le potok, ki je tekel na dnu stisnjenega zimskega
korita, je bil edina enolično šumeča živa stvar. Ob njem seje izgubljal ozki, beli
saninec, po katerem se je zdaj napotila mati z obema deklicama.

Pred njimi je bila dolga pot. Mati je še nikdar ni prehodila, toda vedela je, da
je od Črne do cilja, do Železne Kaple za krepkega, odraslega popotnika dobrih
šest ur hoda. Zavoljo snega bo morda treba hoditi osem ur, morda deset, morda
še več...

Smer matere ni preveč skrbela, ker je vedela, daje pred njo en sam saninec, s
katerega ni mogoče zaiti. Obrnila seje k najmlajši, šestletni deklici, ki seje od
samote prestrašeno stiskala k njej, ter jo pobarala:

31

»Micej, ali boš mogla hoditi?«

Otrok je bil zavit v debelo volneno ruto, ki mu jo je dala na pot njegova babica,
da je bil podoben nizkemu, okroglemu košu. Otrokovih nog skoraj ni bilo vi¬
deti. In ta koš je odgovoril:

»Bom, mati...«

In družina je šla dalje, prodirala zmerom globlje v globačo mimo črnih gozd¬
natih sten, segajočih prav do saninca. Pod nogami je vztrajno škripal sneg. Vedno
ožja struga potoka je postajala tišja, zakaj sneg se je od obeh bregov sklanjal
zmerom niže nad vodo.

Mati je znova vprašala :

»Ali vaju kaj zebe?«

»Nak!« sta odgovorili deklici in migali dalje*.

Mraz je bil hud, a naporna hoja jih je razgrevala, da so jim gorela lica v zimski
ostrini. Čez nekoliko časa seje v bregu nad potokom prikazala samotna lučka.
Deklici sta radostno vzkliknili :

»Mati, hiša, hiša...!«

V tej zimski temačni samoti je bila lučka neskončno vabljiva in topla; sa¬
motne popotnike je mikalo, da bi zavili k njej in jo objeli. Mati seje ozrla v me¬
žikajočo svetlobo in rekla:

»Da, hiša...«

Ko je lučka izginila in so bili popotniki spet sredi zapuščene globače, je mlaj¬
ša deklica naenkrat obstala sredi saninca in vsa zasopla vprašala :

»Mati, zakaj pa oče ni prišel k nam nocoj, ko je božični večer...?«

Predenje mati utegnila odgovoriti, seje oglasila starejša deklica s pametnim,
skoraj nevoljnim glasom:

»Neumnica ti, ali ne veš, da ne more priti, ker ga žandarji iščejo...«

Mali koš sredi ceste pa se s tem odgovorom ni zadovoljil. Uprl je svoje velike,
modre oči v mater in ponovil tisto vprašanje, ki ga ji je-zadnja leta že nešteto¬
krat ponavljal:

»Mati, zakaj pa ga žandarji hočejo imeti...?«

Zdaj je obstala tudi mati, tri temne postave so se strnile v en sam črn klobčič,
ki se nekaj hipov ni premaknil. Potem seje materina postava sklonila k črnemu
košku, ga z ljubeznijo pobožala po zmrzlih licih in dejala:

»Zato ga iščejo žandarji, ker te ima rad, ker nas ima vse tri rad...«

Dva prezebla obrazka sta začudeno strmela v mater, ne vedoč, kaj vse to po¬
meni. Mati se je ob pogledu nanja bridko zganila.

32

»Dekliča moja, kar hitro stopimo, da bomo čimprej tam, kjer nas oče čaka...«

In družina je spet pogumno nadaljevala pot. Stene ob globači so bile vedno
bolj navpične in temota v njej je bila z vsakim korakom bolj gluha in zoprna,
saninec seje ožil in se vedno globlje pogrezal v debelo snežno plast. Sneg pod no¬
gami je škripal vztrajno in rezko. Mati bi bila rada šla hitreje, toda zadrževala
je korake zaradi otrok, ki je s svojimi kratkimi nogami nista mogla dohajati.
Vendar so se še precej hitro pomikali dalje. Pot seje počasi, komaj vidno dvigala.
Spet je iz teme zamežikala luč, a zdaj na levi strani ceste. Pozneje so šli mimo
velike obcestne hiše z velikimi razsvetljenimi okni. Veliki, svetli dom je bil tih,
še psa m bilo za kakim oglom, ki bi bil zalajal nad samotnimi popotniki. Pred
hišo je mater obšla huda skušnjava, da bi potrkala na vrata in poprosila za to¬
pel požirek mleka ali kave. Toda koj jo je premagala, boječ se, da bi jo v hiši
pričeli izpraševati, kam neki hodi s tako majhnima otrokoma na sam sveti ve¬
čer. V hiši bi utegnili biti tudi kaki financarji, ker je državna meja že gori na vrho¬
vih soteske. Šli so dalje. Pot se je še zmerom vlekla na dnu korita. Hodili so mor¬
da dve, morda že tri ure, mati tega ni vedela, ker ni imela ure, zdelo pa se ji je, da
se vleče pot že celo večnost. Deklici sta korakali z neverjetno vztrajnostjo. Oble¬
čeni sta bili toplo, obe zaviti v debele volnene rute, obuti v tople nogavice, njune
ročice so tičale v debelih rokavicah. Odpornost otrok je navdajala mater z ve¬
likim pogumom. Vedela je, da ju kakor njo žene po snegu veliko svetlo pričako¬
vanje. Naenkrat pa je mala deklica vprašala:

»Mati, ali je še daleč do Celovca... ?«

To je bil prvi znak dekličje utrujenosti.

»Ne, ni več tako daleč. Onstran te gore je...« jo je potolažila mati.

»Ali je ta gora visoka?« je vprašala starejša deklica in s strahom uprla oči
v črno steno globače pred seboj.

»Ni tako visoka, naenkrat bomo čez njo...«

Družina je spet pogumno nadaljevala pot. Matije otrokom trdila nekaj, če¬
sar se je sama sebi bala priznati. Po opisu poti, ki ga je dobila s seboj, je dobro
vedela, da je treba prekoračiti visoki greben, tisti greben razvodja med Peco in
Olševo, po katerem teče državna meja. Te poti pa seje sama bala, ne toliko zato,
ker bije ne poznala, temveč zaradi snežnih zametov, ki so gotovo tam gori. Do-
sihmal pa je saninec šel še vedno po ravnini, po globačah, iz enega korita v dru¬
go. Na tihem jo je skrbelo, kako bo z otrokoma premagala noč in sneg; sem in
tja seje skoraj kesala, da seje odpravila na pot z dekličema. Kakor hitro pa se

33

je domislila cilja, daljnega Celovca in trpljenja, prezira zadnjih let, seje sleherni
pomislek spet umaknil novemu pogumu.

Naposled pa je saninec le zavil iz soteske v breg. Odsihmal je šlo navkreber. Bila
je globoko izvožena, gladka pot, po kateri so vlačili v dolino les. Hoja je bila
zdaj mnogo utrudljivejša kakor prej na ravnini. Ne ona ne otroka kmalu niso
več čutili hudega mraza. Držeč deklici za roke, seje mati počasi vzpenjala v goro.
Na gladkem sanincu je drselo in deklici sta se trdno oklepali njenih rok.

»Micej, ali naj te nesem ?« je pobarala mati mlajšo deklico, čuteč, s kakim
naporom se je otrok drži.

»Ne, mati, bom že sama šla.«

Saninec jih je imel pripeljati k samotni kmetiji v gorah, od koder do meje ni
bilo več daleč. Toda kmetije ni hotelo biti. Hodili so čez gole poseke, skozi go¬
zdove in bele prelihe. Kadar jih je obdajal gozd, sta se deklici tesno stiskali k ma¬
teri. Pot je bila tako temačna, da so saninec pod nogami bolj čutile kakor vi¬
dele. Gozd se je pogrezal v strahoten, mrtvaški mir. Otroka sta miže stopala
ob materi, ker se jima je zdelo, da iz gozdne globočine od vseh strani zrejo nanju
oči nočnih strahov. In ko črnega lesa le ni hotelo biti konec, je starejša deklica
šepetaje vzdihnila:

»Mati, mene je strah...«

Za njo je vzdihnila mlajša deklica:

»Mati, mene je tudi...«

Žena pa je deklici še krepkeje stisnila k sebi in ju potolažila:

»Ne sme vaju biti strah, saj sem jaz pri vama. Kmalu bo svetlejše...«

»Ali res...?«

»Res, res, poglejta, tam na koncu se že svetlika...«

»In potem ne bo več gozda... ?«

»Ne, potem bo pot svetla...«

Otroka sta potolažena in navdana z novim pogumom korakala dalje, str¬
meč tja, kjer je mati napovedovala konec temnega gozda. Lesovje pa se je trdo¬
vratno vleklo dalje, za svetlimi jasami je prihajal zopet gozd. Ženo je postalo
strah, če morda niso zašli, ker poti ni hotelo biti konec. Pomirila pa jo je misel,
da saninec pač mora voditi h kaki hiši.

In korakali so dalje. Spet je vprašalo dekle:

»Mati, ali je še daleč do Celovca?«

In spet je odgovorila mati: »Ni tako daleč, kmalu bomo tam.«

34

Naenkrat pa je mlajši deklič vzdihnil:

»Mati, jaz ne morem več...«

»Siromaček moj, te bom pa nesla.«

Žena je vzela otroka v naročje. Dete se je je oklenilo okrog vratu in se stisnilo
k toplemu materinemu telesu, ki je zdaj podvojilo svoje moči. Otrok je vzdržal
nenavadno dolgo, sedaj pa so ga zapustile moči.

Nazadnje pa so le prišli iz gozda na piano. Pred popotniki seje razgrnil širok,
zasnežen breg. Saninec je zavil poševno čez polje in hoja je postala lažja. Tu
nekje morajo kmalu zagledati kmetijo, mimo katere drži pot čez greben.

Mati sije oddahnila in otrokovo breme ji je postalo lažje. Kdo ve koliko je že
ura, je pomislila, obstala in se ozrla nazaj po pokrajini, nad katero se je prav¬
kar dvignila. Kar pa se je pokazalo njenim izmučenim očem, ji je stisnilo srce.
Oblačno nebo, ki se je spodaj v kotlinah zdelo tako nizko sklonjeno nad zasne¬
ženo zemljo, seje tukaj na višavi dvignilo, vse gorovje je bilo golo in prosto očem.
Raztrgano hribovje je bilo zaradi snega in lesovja črno sivo, le tu in tam seje na
njegovih pobočjih svetilo zasneženo polje kake samotne gorske domačije.
Okrog te prostrane, črno sive gmote so stale bele podobe silnih gora. Vso se¬
verno stran so zakrivala orjaška ramena plečate Pece, vse bele in mrtvaške.
Na jugu sta moleli pod oblačno nebo temačna Olševa, malo dalje proti vzhodu
pa pošastna Raduha s svojimi strmimi, belimi rogovi. Čisto zadaj je iz mrač¬
nega vzhoda strmela podoba Uršlje gore. Po koritih in globačah tega mrkega
raztrganega sveta se je vlačila sivkasta megla in počasi lizala proti strminam
pobočij.

Sredi te zimske polnočne strahote je postalo mater strah; mraz, ki ga doslej
zaradi napora in živčne napetosti skoraj ni čutila, ji je zdaj zledenil ude. Daši
je bila hči planin, seje pred tem, kar je videla in kar jo je obdajalo, nehote zgro¬
zila. Koliko ur že hodi skozi noč in koliko ur neznanega sveta ima še pred seboj ?
Ali ne bo omagala? To črno misel pa je takoj pregnala. Saj ta noč ne bo večno
trajala, spet bo vstalo jutro, spet bo svetel dan. In potem bodo rešeni, rešeni
tega in vsega trpljenja. Premagati je treba le še teh nekaj ur, pohiteti dalje. Moč¬
neje je začutila otroka v naročju in ga krepko pritisnila na srce.

Tedaj pa je deklič v njenem naročju vzkliknil:

»Mati, luč...!«

Orokavičena ročica je pokazala tja čez temno globačo. Mati še ni utegnila
pogledati tja, ko seje že oglasila starejša deklica:

35

»Mati, zvoni..,! Zvoni, zvoni...«

V tistem trenutku je tudi že sama zagledala migljajočo luč na nasprotnem
hribu, takoj nato pa drugo na sosednem. Iz daljave, sem izpod Olševe je začula
zvon. Tedaj je vedela, da mora biti blizu polnoči, kajti spomnila se je tega, na
kar je že vso pot pozabljala — daje nocoj božična noč. Tam, kjer je zvonilo, je
bila Koprivna. In tiste migljajoče lučke, ki so se zasvetile tu in tam po hribih
in grebenih, so svetile ljudem, ki so šli k polnočnicam. Ker je kraj zelo slabo na¬
seljen in je tod le kakih dvajset, trideset domačij, je bilo lučk zelo malo. Zato
pa so bile tiste, ki so svetile, tem zapeljivejše. Človek bi šel za njimi, se jim pri¬
družil, jih spremljal skozi razsvetljeno cerkev in se vrnil z njimi nazaj na toplo
peč. Če bi družina ne bila razbita in bi bil mož doma, bi tako bilo. Starejšo dekli¬
co bi morda že vzela s seboj k polnočnicam, mlajšo pa zaradi prehudega mraza
gotovo še ne. Tu pa se muči že ure in ure z otrokoma sama skozi noč. Po dolgo¬
trajnem zvonjenju je sodila, da v Koprivni vabi, potemtakem je hodila že svo¬
jih dobrih pet ur. In še zmerom ni prestopila državne meje. Morala je dalje.

Pot se je vlekla čez valovito polje in trajalo je še precej časa, preden se je tam
na koncu pokazala velika, črna domačija. V ozadju prostornega dvorišča,
polnega visokih kupov snega, je stala mogočna enonadstropna hiša z razsvet¬
ljenim pritličjem. Obstala je v vami razdalji in premišljala, kaj naj stori, ali naj
vstopi, da se odpočijejo, ali pa naj gredo dalje? Počitek bi jim bil zelo potreben
in tudi kaka topla jed bi se jim prilegla, toda kaj če so v hiši graničarji ? Vedno
ta strah, da ji kaka nesreča ne prepreči priti na cilj.

Deklica v naročju je medtem zaspala, večja pa seje stisnila k njej. Matije čutila,
da njeno drobno telesce drgeče. Tu gori na višavi je bilo mnogo bolj mrzlo kakor
spodaj v soteski. Tedaj je otrok ob njej zatarnal:

»Mati, mene zebe...«

Mati se je odločila. Počasi in previdno se je približala hiši in varno pogledala
skozi eno razsvetljenih oken. Skozenj je videla prostorno družinsko sobo, v
njej pa le dve osebi, žensko, ki je slonela ob peči, in starca, sedečega za mizo.
V kotu za mizo je stalo preprosto smrekovo božično drevce, na katerem je viselo
nekaj orehov. Sicer ni bilo zapaziti žive duše.

Stopila je k vratom in jih skušala odpreti, toda bila so zapahnjena. Zato je
potrkala na okno. Starec se je zganil, se ozrl proti oknu, kjer je spet močneje
potrkalo, potem pa je segel na klop po sekiro in šel odpirat. Po stari šegi so na
božično noč v samotnih hišah oboroženi moški varovali, kajti svoje dni so ro-

36

parji radi izbirali sveto noč za svoje pohode. Odprl je previdno in s pripravljeno
sekiro v desnici, ko pa je zagledal pred seboj mlado ženo z otrokoma, se mu je
oborožena roka povesila.

Žena je zaprosila:

»Ali se smemo malo ogreti, oče, samotni popotniki smo...«

Starec, kije bil tako iznenaden, da ni bil zmožen ene same besede, seje umak¬
nil, ji napravil prostor, nato pa spet zaklenil vrata. Ob pogledu na mater z otro¬
koma se je dremajoča ženska pri peči mahoma izbistrila ter neverjetno zazi¬
jala.

»Dober večer, mati!« je pozdravila vstopivša žena osuplo kmetico.

Kmetica pa še vedno ni mogla priti k sebi, trajalo je precej časa, preden je
vzkliknila:

»Za božjodelj, kaj pa seje zgodilo... ?«

Kmeta sta vsa prepadena strmela v mater z otrokoma. Po njunem vedenju
je mati spoznala, da nista slaba človeka, v kratkih besedah jima je zaupala, kaj
je z njo in kam je namenjena. Po tej kratki zgodbi seje kmetica sesedla nazaj na
klop, sklenila roke in vzdihnila:

»Oh nesrečna mati, pa v tej hudi noči...«

V njenem vzdihu je bilo polno groze in usmiljenja.

Kmet se je hitreje zavedel in po kratkem strmenju zamomljal:

»Ah, vi ste tista! O vašem možu pa smo že slišali. To je tisti, ki je pred leti ušel...«

Mati je spravila otroka k peči in ju sezula, mlajša deklica je takoj zaspala.
Kmetica je skuhala kave ter jim postregla s pogačo in z mesom. Kmeta sta bila
sama doma in varovala, drugi so odšli k polnočnicam. Ko so se okrepčali, je
mati vprašala, če je meja močno zastražena.

Kmet je zamahnil z roko:

»Nocoj lahko greste po glavnem sanincu. Graničarji se grejejo v stražnici.
Kdo pa bo v taki zimi oprezoval po meji?«

»In koliko je še do Železne Kaple?«

»Ob lepem vremenu in dobrem potu ima čvrst pešec še skoraj štiri ure...«
je počasi dejal kmet, a se je takoj ustrašil svojih besedi.

»Še tako daleč...« Žena je vsa onemela obsedela na klopi.

»Poslušajte, kaj vam bi svetovala. Ostanite lepo pri nas do jutra, potem pa pri
belem dnevu nadaljujte pot. Boste veliko laže in veliko hitreje hodili...«

Po kratkem premisleku pa je žena povabilo zavrnila: *

37

»Ne morem, mati, ker moram že jutri dopoldne biti v Celovcu. Mož me
čaka...«

Videč njeno odločnost, kmeta nista več silila vanjo. Čas je hitro tekel, in pre¬
den so se prav zavedeli, je minila ura. Žena se je dvignila:

»Iti moramo, ako hočemo pravočasno biti tam...«

Medtem sta deklici zaspali; starejšo je mati lahko prebudila, toda mlajše
nikakor ni mogla spraviti k sebi, čeprav jo je močno stresala. Ni preostalo dru¬
gega, kakor da jo odnese spečo. Ta čas, ko se je mati bavila z otrokoma, pa je
kmet nataknil škornje, oblekel debel bukov jopič in pristopil k materi:

»Spremil vas bom čez mejo — če že morate iti; varnost je varnost. Otroka
pa lahko jaz nesem ta čas...«

»Tu imate pa za na pot...«

Kmetica je izročila materi zavitek kruha in mesnine, ki ga je skrivaj pripra¬
vila. Mati se je vsa ginjena zahvalila. Še nikoli ni tako močno občutila, kaj so
dobri ljudje. Bila je spet krepka in pogumna. Kmetje vzel spečega otroka v na¬
ročje, potem so zapustili samotno domačijo in se obrnili proti meji. Pot je šla
še vedno navkreber čez gole planjave in skozi nizko višavsko gozdovje. Po kaki
polurni hoji je kmet zapustil saninec in krenil v ozko gaz, rekoč:

»Varnost je varnost. Vrag s svojim repom nikoli ne miruje...«

Hotel se je izogniti obmejne stražnice ob glavnem sanincu.

Gaz seje izgubljala po zasneženi planoti. Kmet je s spečim otrokom korakal
spredaj, za njim je stopala deklica in zadaj je šla mati. Starcu je segal sneg do
ramen, materi vrh glave, dekletce pa se je izgubljalo na dnu gazi. Le počasi so
se pomikali dalje, kajti navzlic globoki gazi je bilo na njenem dnu skoraj do ko¬
len pršečega snega, ki se je neprestano mlel pod nogami in oviral hojo. Oster
mraz je starčevo brado kmalu pokril z belim, ledenim srežem. Na oblekah po¬
potnikov je sproti zmrzoval sneg, ki so ga odbrusili od visokih sten gazi.

Planota se je hudo vlekla. Minila je morda cela ura, preden so jo prehodili
in spoznali, da se svet pred njimi začenja nagibati na nasprotno stran. Napra¬
vili so še nekaj ovinkov, dokler se niso znašli na sanincu, ki so ga prvotno zapustili.

Kmet je obstal.

»Smo že čez mejo in zdaj ste na varnem,« je dejal z glasom, ki je komaj skri¬
val tiho zadovoljstvo.

Zdaj je mati šele zagledala nedaleč za seboj dve brleči lučki. Tam sta bili straž¬
nici obeh sosednih držav, mimo katerih je vodil glavni saninec. Globoko si je

38

oddahnila, zakaj premagana je bila najhujša ovira dolge poti. Zdaj se ni več
bala dolgih ur, ki jo še čakajo.

Nekaj trenutkov so popotniki neodločno stali na planjavi. Tu je bil zrak zelo
mrzel, a miren. Redko, nizko in vse belo smrečje je obdajalo tiho planoto, ki
se je počasi izgubljala v valovito zimo. Materine oči so zastrmele proti vzhodu,
kjer seje zdaj odpiral tisti svet, kamor je bila namenjena. Pokrajina na tej strani
razvodja je bila oni na koprivski strani popolnoma podobna. Iz mreže globo¬
kih lepenjskih, remšeniških, belanskih in obirskih korit so se dvigala strma,
zvita pogorja; zdelo seje, ko da bi videl pred seboj zapuščeno prekleto deželo.
Mračno nebo, medla svetloba snega in odsev neskončnih gozdov je zlilo nad to
deželo grozotno, mrko barvo. Ozadje na zahodu je bilo zagrajeno z gorami,
ki so bile grše in bolj divje kakor gore, obdajajoče koprivski kot.

Stali so na planoti, visoki mnogo nad tisoč metrov. Sedaj seje bilo treba spu¬
stiti navzdol v ta divji, razriti svet. Misleč, da se hoče kmet vrniti, je žena stopila
k njemu in mu rekla:

»Dajte mi otroka, vam pa bog povrni, kar ste storili za nas...«

»Ne, otrok tako lepo spi, pustite mi, da ga še nekaj časa nesem,« je zamom¬
ljal kmet skozi zobe.

»Oče, ali ni prehudo za vas?«

Kmet se je z mehkimi očmi ozrl vanjo, potem pa molče zavil navzdol po sa-
nincu. Pot je bila zdaj lažja, toda hoja je zaradi gladkega saninca kmalu postala
utrudljiva, pod nogami je nevarno drselo in starejša deklica je večkrat padla.
Mati je ni smela izpustiti iz rok. Naposled so popotniki prišli do samotne kajže
ob cesti, ki pa ni bila razsvetljena. Tuje kmet obstal, se odhrkal in dejal:

»Mati, primite otroka.«

Žena je vzela otroka v naročje in se hotela še enkrat zahvaliti spremljevalcu,
ta pa je že stopil k nizkemu okencu v bregu, potrkal nanj in zaklical;

»Martin, hej, ali spiš?«

Kmalu se je v bajti zasvetilo in od znotraj je zavreščal starikav ženski glas;

»Kdo pa je? Martina ni doma, odšel je v Kaplo k polnočnicam...«

Kmet se je vrnil k onim na cesti.

»Mislil sem, da bi Martin šel z vami, pa je le baba doma.«

Neodločno je stal pred ženo, ki je.takoj uganila njegovo skrb.

»Oče, zdaj se pa le vrnite, zdaj se nič več ne bojimo. Dovolj daleč ste šli z nami.«

»To že, ali kdo bo nesel otroka... ?«je zamrmral starec.

39

Zaradi prelaganja pa seje otrok prebudil, si pomencal z rokavičkami zaspane
oči, potem pa pogumno zacepetal z nogami in zaklical:

»Mati, jaz bom sama šla...«

Mati ga je postavila na saninec.

Starec si je potegnil z roko prek zasreženih ust, nato je pogledal najprej proti
globači, kamor se je pot izgubljala, potem pa proti nebu in dejal:

»Mimo najhujšega ste že, to je res. Snežilo pred jutrom tudi ne bo. Zaiti tudi
nikamor ne morete, ker vodi v Kaplo le ta saninec, vedno dalje po globači. Star
sem že, če bi bil mlajši, bi šel z vami do Kaple...«

Ženo je starčevo usmiljenje ganilo, začela mu je znova prigovarjati, naj se
vrne, kar pa je zanjo storil, mu ne bo nikoli pozabila.

»Tudi možu bom povedala, ko ga vidim, gotovo ve za vas...« mu je oblju¬
bila.

»Pozdravite ga, čeprav ga ne poznam. In srečno hodite...«

Starec in mlada mati sta si stisnila roke in se ločila. Zamolkel šum potočka,
ki je pod bajto pritekel iz stranskega korita, je udušil odmev škripajočih kora¬
kov, izginjajočih v breg in v dol.

Srečanje s starcem je mater navdalo z novim zaupanjem; pogumno se je po¬
gnala dalje. Tudi otroka sta kakor prerojena in polna novih moči stopala ob njeni
strani. Pot seje še vedno spuščala navzdol, toda odslej z veliko manjšo strmino.
Globača, po kateri so šli, je bila pusta in neobljudena ter zasuta z visokim sne¬
gom. Sem in tja so prišli do kake jase, kjer so bili nakopičeni hlodi in drva. Ko
so prišli še niže v dol, se je tu in tam v bregu pokazalo belo polje, tu in tam je
bilo visoko gori v bregu mogoče zapaziti obrise kakega samotnega domovja.

Hoja navzdol jih je utrudila; materi so se jela šibiti kolena in deklici, ki sta
seje držali za roke, sta postajali vedno težji. Starejša deklica seje obesila nanjo
in bojazljivo pobarala:

»Mati, ali je še daleč... ?«

»Ne, zdaj ni več daleč, zdaj bomo kmalu tam...« je tolažila mati sama sebe
in otroka. Laž je pomagala in otroka sta nekaj časa spet krepko hodila. Ženi
se je zdelo, da hodijo že neskončno dolgo, kar jih je kmet zapustil, morda uro,
morda tudi dve. Upala je, da se bo globača kmalu začela širiti in da se bo naposled
na njenem koncu prikazala Kapla. Toda pot se je neusmiljeno vlekla dalje po
neusmiljeni, samotni soteski. Čez nekaj časa se je še bolj utesnila in postala še
bolj črna. Pogled vanjo je ženi stiskal srce in mozeg; včasih se je ozrla proti oz-

40

kemu nebu nad njo, ali tudi tam gori ni bilo nobenega usmiljenja, njegova črno
siva barva ni hotela obledeti.

Naenkrat je vzdihnilo mlajše dekletce:

»Mati, mene pa zebe...«

»Mene tudi, mati...«je pritegnila starejša.

Sem iz ustja globače je res brusil oster mraz, ki je iz Podjune prodiral skozi
belanska korita med gorovje. Med gorami je bila zima toplejša. Po drevju ob
cesti se je pričelo kazati ivje.

»Otroka, zato pa stopimo malo hitreje, da se bomo ogreli,« ju je bodrila mati.

Spet je pomagalo in otroka sta začela krepkeje stopati. Kmalu pa sta pričela
ponovno pešati. Mati se temu ni čudila, saj sta bili dekletci gotovo že več kakor
deset ur na nogah in je bil pravi čudež, da sta se tako čvrsto držali pokonci. Zdaj
pa so jele njune moči popuščati.

»Mati, počijmo si malo in se ogrejmo,« je čez čas svetovala starejša deklica.

Na materinih ustih je zaigral bridek, prestrašen smehljaj. Tudi sama je bila
že hudo oslabljena. Ob cesti je pod zasneženim, do tal vejastim drevjem bilo vse
polno temnih kotičkov, ki so jo kakor skrita zavetja vabili k sebi. Zdelo se ji je,
da bi se tam počutila dobro, ako bi se z dekletci za nekaj minut stisnila vanje.
Toda hitro seje otresla teh napadov slabosti. Spominjala seje, da se je tako godilo
ljudem, ki so v zimah omagali, počenili v sneg in bili šele v zadnjem trenutku
rešeni smrti. Strah pred belo smrtjo ji je vlil novega poguma. Krepko je stisnila
otrokovi ročici in ju potegnila dalje.

»Ne, Vidica, nikakor ne! Ne izplača se več, ker smo že blizu Kaple...«

Otroka sta se potolažila, spet napela svoje mlade sile in šla dalje. Soteska
seje spet pričela vleči, kakor bije nikoli ne hotelo biti kraj. Edino znamenje, da
se ne sučejo vedno na enem in istem mestu, je bila voda kraj saninca, kije postajala
vedno večja in vedno bolj šumeča. Potok je neslišno sprejemal nove pritoke
in naraščal.

Kmalu so srečali skupino ljudi, moških in žensk, ki jim je po sanincu prisve-
tila s plamenicami nasproti. Ko je ugledala pred seboj ženo z dvema otrokoma,
je skupina presenečeno obstala. Ljudje so bili tako osupli, da niti odzdravili
niso na materin pozdrav:

»Dober večer, ljudje...«

Šele čez nekaj časa je rekel nekdo:

»Dobro jutro, mati, čigavi pa ste?« Strmeli so vanjo, ker je nihče ni poznal.
»Ali ste namenjeni k svitnicam?«

41

Najlepša muzika, ki jo je mati kdaj slišala, je bil ob tej uri pozdrav: dobro
jutro, mati. Torej se vendar bliža konec te dolge neskončne noči. Vsa presrečna
je vzkliknila:

»Da, k svitnicam gremo! Kako daleč pa je še do Kaple?«

»Skoraj dve uri še bo, ker tako melje pod nogami,« je dejal tisti, ki je svetil
z baklo. Družba seje vračala od polnočnic.

»Jojmene, še dve uri...!« se je materi prestrašeno izvilo iz grla.

Družba se ni mogla načuditi; srečajo ženo z dvema otrokoma, ki pravi, da gre
v Kaplo k svitnicam, pa ne pozna poti. Preden pa so utegnili potešiti svojo rado¬
vednost in jo izprašati, se je žena že poslovila od njih.

»Srečno, moramo hiteti, da ne zamudimo. Imamo kratke noge...«

Matije odhitela dalje in kmalu so bili spet sami v soteski. Novica, daje še dve
uri do trga, ki se ji je v prvem hipu zdela tako grozna, ji je zdaj dala novih moči.
Zdaj vsaj ve, kako daleč še ima. Dve uri naposled nista tako huda stvar, ako
imaš za seboj že deset ali več ur hoda. Te dve uri bodo že še premagali, pa naj jim
tudi noge okrvave.

In tako so šli dalje.

Kmalu pa je Vidica, starejša deklica, vprašala;

. »Mati, koliko pa je dve uri... ?«

»Dve uri sta čisto kratki, je čisto malo hoda,« je odgovarjala mati.

»Ali je to res?« je silila deklica dalje.

»Res, res, boš že videla, samo stopimo...«

Spet je med njimi zavladal molk. Njihove moči so šle h koncu; deklici sta bili
čisto izčrpani in sta pričeli težko sopsti, po malem pa sta pričeli tudi že zaostajati.
Če bi žene ne krepila zavest, da so z vsakim korakom bliže rešitvi, bi morala
obupati. Začela je otroka bodriti s pripovedovanjem, kake lepe reči ju čakajo
v Celovcu pri očetu, kaj vse jima bo oče nakupil in kako lepo se bodo imeli. To
je pomagalo, otroka sta se zamislila v naslikano, prelepo podobo svidenja in
pozabila na vse drugo.

Micej, mlajša deklica, je vprašala, ko da bi se prebudila iz sanj:

»Ali bomo potem vedno ostali skupaj...?«

»Zmerom — nikoli več ne bomo šli narazen. Tako je oče pisal...«

In deklici sta z novimi močmi pobirali stopinje po sanincu. Ker pa poti le še
ni hotelo biti konec, seje Micej znova oglasila:

»Mati, jaz ne morem več...«

42

Za njo je rekla Vidica:

»Mati, jaz tudi ne...«

»Moj bog, kaj pa bo ?«je vzdihnila mati sama pri sebi. Kakor vkopana je ob¬
stala sredi snega. Otroka sta žrtvovala svoje zadnje sile. Poslednji kos poti ju bo
morala pač nesti. Ali tudi sama je bila že vsa izčrpana. Toda tudi to zadnjo
težavo bo zmagala.

Deklici sta nemo stali pred zaskrbljeno materjo in strmeli v njeno upadlo lice.
Vsi trije so bili prevzeti od velike, skupne usode, ki jih je do zdaj krepko držala
pokonci, zdaj pa so pod njeno težo začeli omagovati. Ob pogledu na preplašeno
mater sta se postavici pred njo na lahno zdrznili. Morda sta v njenih velikih očeh
zagledali svetle solze, ki so seji tedaj usule po licu. Glasne tožbe pa iz materinih
ust ni bilo.

Preteklo je nekaj težkih trenutkov. Mati se je že odločila, da pobaše otroka
in siju naloži, enega v naročje, drugega pa na hrbet. Nenadoma pa seje starejša
Vidica obrnila stran in rekla:

»Ne mati — jaz bom sama šla...«

Micej je storila ravno tako in rekla:

»Mati, jaz tudi...«

In že stajo pričeli pobirati dalje. Mater je ta hrabrost globoko presunila, hitro
seje sklonila in drugo za drugo poljubila na premrla ličeca. Postala je spet mirnej¬
ša in močnejša.

Prerojeni in navdahnjeni z novo, sveto močjo borbe, so odšli dalje in sneg pod
njihovimi koraki je spet vztrajneje škripal. Bili so mimo zadnje postaje svoje
križeve poti, kajti čez nekaj časa je mati zapazila, da postaja megla okrog njih
svetlejša, a tudi ostrejša. Obcestno grmovje, ki seje tu in tam prikazovalo iz nje,
se je pričelo izgubljati. Naenkrat se je tudi potok nekam izgubil. Globača, po
kateri so toliko časa rili, se je neopaženo začela stekati v novo, širšo kotlino.
Skozi meglo so od nekod zamežikale dremotne luči, nekje v meglenem ozadju
je zvonilo počasi in veličastno.

V zasneženo kotlino je prodiral zimski svit.

»Otroci, prišli smo...« je rekla mati zmagoslavno, njen glas pa je bil bolj po¬
doben dihu kakor vzkliku. S poslednjimi močmi so omahovali dalje. Kmalu
so se prikazale prve obcestne hiše. In preden so se dobro zavedeli, so popotniki
dospeli v Železno Kaplo.

Mati je zavila v prvo gostilno, ki jo je našla. Zaradi svitnic so bile ob tej uri
že vse gostilne odprte. Ko je družina stopila v svetlo, toplo sobo, sojo zapustile

43

moči; zgrudila se je na klop ob peči. Mati je prva odprla oči in pogledala okrog
sebe. Na steni je zagledala uro in tedaj seje iz njenih prsi izvil zagrljen, slaboten
krik.

»Štirinajst ur...«

Od Črne do Železne Kaple so hodili štirinajst ur. —

Dopoldne istega dne sem sedel v nekem celovškem lokalu in čakal, da mi pri¬
jatelj pride naznanit prihod moje družine. Čakal sem dolgo in nestrpno na tisti
trenutek, ko bom spet zagledal svojce, od katerih sem se pred leti moral tako
neprostovoljno ločiti. Tuje goste, ki so prihajali in odhajali, sem komaj zapazil.
Razpoloženje božičnega praznika, kije vladalo po hiši, meje puščalo hladnega,
kajti jaz sem sanjal o veliko lepšem, srečnejšem božiču svojega srca.

Naposled je prijatelj prišel in prisedel, njegov obraz je bil ves vesel:

»Ti - prišli so, ravnokar so prišli. Pri meni te čakajo. Ali kakšni so — štiri¬
najst ur so hodili čez Karavanke v tej zimi, v tem snegu...«

»Greva, takoj greva k njim...«

Srce mi je drhtelo od same velike sreče.

Tedaj pa je pristopil k meni civilist, mi položil roko na ramo in rekel z mrzlim
glasom:

»V imenu republike — aretirani ste...«

V imenu republike sem se koj nato preselil v policijske zapore na Novem trgu,
ne da bi prej videl ženo in otroke. V imenu republike so mi pobrali ves denar,
ki sem si ga bil za družino prihranil s pritrgovanjem od ust.

Že koj spočetka sem zaslutil, da bi se iz tega zapora dalo morda tudi pobegniti.
Naša celica je bila v pritličju na koncu hodnika, iz katerega so bila vrata na majhno
dvorišče. Hišni delavci so vstajali že ob petih zjutraj in se potem prosto gibali
po hodnikih in po dvorišču. Da bi se bolje spoznal s položajem, sem hodil čez dan
včasih na dvorišče in cepil drva. Spoznal sem, da možnost pobega ni bila ravno
prevelika; dvorišče je bilo namreč v višini kakih šest metrov pokrito z gosto
mrežo bodeče žice.

Navzlic tveganosti pa sem se odločil za pobeg.

In nekega januarskega jutra sem se splazil iz celice na dvorišče. Hišni delavci
so delali spredaj v pisarnah, straža pa je kakor navadno bila pri n jih. V zaporih
so še spali, dvorišče je bilo tiho in zapuščeno, nad vsem pa je ležal mir zimskega
mesta, ki seje ob tej zgodnji uri šele komaj začelo prebujati.

44

Takoj sem se lotil premišljenega načrta: v kot dvorišča sem postavil kozo za
rezanje drv, nanjo pa dva velika, prazna balona za karbid. S tem sem si napravil
podstavek, s katerega sem z rokami lahko dosegel mrežo. Nikoli nisem bil te¬
lovadec, in če bi mi bil pozneje kdo naložil, naj se s tega podstavka popnem do
mreže in pridem čeznjo, bi si tega ne upal lotiti. V tej sili pa sem naenkrat zgrabil
za mrežo, jo odtrgal od zidu in se z nadčloveško močjo pognal kvišku. V hipu
sem se znašel vrhu bodičaste mreže, kjer sem obstal kakor okamnel. Pri odskoku
s karbidnega balona se je podstava pod mojimi nogami zrušila in oba balona
sta se z velikanskim ropotom zatrkljala po kamnitem dvorišču. Že sem bil pre¬
pričan, da je vse izgubljeno, ter s pridržano sapo čepel nad dvoriščem.

Toda stvar je po nekem čudežu ostala brez posledic. Povzpel sem se više in
kmalu stal na strehi nizke policijske stavbe. Okrog mene je bila še temna zimska
noč, redke svetilke na bližnjem trgu so komaj živo medlele skozi gosto jutranjo
meglo. Od nekod so s trotoarja odmevali osameli koraki prvih jutranjih vsta-
jalcev.

Sedaj sem bil torej na strehi. A do tal je bilo vendar precej metrov. Razen tega
je okrog stavbe korakala nočna policijska straža. Prisluhnil sem. Straža se je
počasi bližala od Novega trga sem. Povzpel sem se dalje po ploščati strehi, tako
da sem videl tja na Novi trg. Iz megle nisem razločil drugega kakor obrise črnega
lintverna. Tačas je straža počasi korakala nazaj proti trgu. Če sem hotel priti
s strehe, sem moral hiteti. Spustil sem se na nižji prizidek, od koder sem skočil
na trotoar. Padel sem morda kakih pet, šest metrov globoko; v kakem drugem
primeru bi se bil najbrž sesedel, zdaj pa meje držal pokonci moj odpor. Preden
sem se zavedel, sem že hitel skozi prazni park onstran zaporov. Za menoj se nič
ni ganilo. Gospodje z Novega trga me bodo pomnili...

Zunaj je vladal vražji mraz, toda jaz ga nisem čutil, ko sem hitel skozi pred¬
mestne ulice proti skrivališču. Hiša, kamor sem se bil namenil, je še spala in mo¬
ral sem jo buditi.

»Kakšen pa si, prijatelj,« je vzkliknila gospodinja, ko sva prišla v kuhinjo.

Bil sem ves raztrgan, ves krvav po rokah, po prsih in po kolenih. Bodeča žica,
skozi katero sem se preril, mi je dala svoje, toda med begom vsega tega nisem
zapazil in tudi čutil nisem nič.

Bil sem svoboden, rešen in krit. „

Nekaj dni sem se skrival pod kuhinjskim podom in čakal, da se bo razburjenje
celovške policije poleglo. Bati se je bilo, da bi me agenti naposled le iztaknili.

45

Sicer pa sem nekaj dni ležal kakor ubit, ker sem imel kosti od skokov in padcev
nevarno razrahljane. Razen tega tudi mesta ni bilo mogoče kar tako zapustiti;
prijatelji so me namreč sproti obveščali o namerah in pripravah Novega trga.
Že na dan mojega pobega iz ječe so sprevodniki vseh vlakov in šoferji vseh avto¬
busnih prog prejeli mojo sliko. Torej se ni bilo mogoče nikamor ganiti.

Tretji ali četrti dan sem naposled zapustil svojo skrev pod podom in se prese¬
lil v sobo. Čutil sem se že zdravega in močnega ter mirno čakal nadaljnjih do¬
godkov.

Policije ni bilo k nam, toda moje nadaljnje bivanje v skrivališču je postalo
nemogoče. Moji prijatelji so pohiteli s pripravami za odhod. Že prihodnjo noč
seje pokazala ta možnost. Neki naš prijatelj šoferje moral s svojim tovornim
avtomobilom odpotovati na Dunaj. To je bilo kakor nalašč.

Zmenili smo se, da bom počakal na avto že prihodnjo noč na cesti, ki pelje
iz Celovca proti Svatnam. Točno ob dogovorjeni uri sem bil z dvema spremlje¬
valcema na določenem kraju. Večerje bil mrzel, daje kar pokalo. Bila je ravno
polna luna in bledikasta luč je sijala na zemljo. Mraz je tako očistil zrak, da seje
na nebu razločila vsaka zvezdica in da seje na zemlji poznala vsaka senca.

Pred nami je ležalo širno Gosposvetsko polje v tihem, nepremičnem zimskem
spanju. Pokrival gaje čez kolena visok sneg. Iz te bele prostranosti so se dvigali
gozdnati holmi s svojimi črnimi sencami, ki so si čez belo polje podajale svoje
skrivnostne roke. Tu in tam po jamah seje snežna belina prerajala v komaj vidno,
rahlo meglico. Iz ozadja na desni strani seje kazala podoba samih Svaten; mogoč¬
no sivo zidovje svatenske cerkve se je vijoličasto zrcalilo skozi tiho prosojnost,
da seje iz daljave zdelo, ko da stoji osamel prestol na koprenastem polju. Ozadje
tega pogleda je zastirala Šenturška gora pa otmanjski hribi. Vsa ta mala, zaokro¬
žena deželica se je pogrezala v veličastno prostranost široke, svetle pokrajine,
kije oči skozi to zrcalo niso videle, a sojo tem močneje slutile. To je bila celovška
kotlina. Njeno nedrje je bilo v širokem krogu obdano z visokimi, v mesečini se
topečimi belimi mejniki, na jugu z mejniki Karavank, na severu in na zapadu
s predgorji Visokih Tur, na vzhodu z laboškimi gorami.

Vsi trije smo se tresli od hudega mraza, ki je ta večer dosegel morda trideset
stopinj. Moja duša pa ga ni občutila, ker je bila vsa zatopljena v lepoto tega po¬
gleda. Bil sem prepričan, da gre podoba tega zgodovinskega kraja le meni k
srcu, toda naenkrat je eden izmed mojih spremljevalcev zamišljeno vzdihnil:

»Zlodej — je to prekrasen pogled...«

46

Drugič v svojem življenju sem stal na Gosposvetskem polju.

Kakor nekdaj pred dvajsetimi leti sem tudi zdaj prišel sem zbit, nebogljen,
osleparjen za najplemenitejše občutke človeške dostojnosti. Podoba tega kraja
me je zabolela pri srcu. Zakaj neki me ta lepa dežela preganja, ko ji vendar nič
slabega ne želim, ko nočem nič drugega kakor biti njen vredni sin? Preganjala
me je takrat, pred leti, ko je bila še vsa združena v enem velikem cesarstvu, pa
mi ni marala dati niti skorje hlapčevskega kruha; preganja me tista, ki leži on¬
stran belih mejnikov, Karavank, in ki se imenuje svobodna domovina; pre¬
ganja me ta košček, ki se razprostira tukaj pod to zimsko kopreno in je del tako
imenovane svobodne republike.

In kakor sem se ob prvem svidenju tega kraja nasrkal novih moči in sem ga
zapustil z novim pogumom za poznejše življenje, tako je ob pogledu na to pre¬
svetlo krasoto tudi zdaj začel rasti moj odpor. Mraz me je kmalu nehal tresti
in žilava, topla moč se je polastila mojih prezeblih udov.

Bela dežela je bila tiha kakor zimsko pokopališče, toda sredi nje nisem bil
osamljen — pri meni sta bila dva moja tovariša, ki sta z enakimi očmi in ena¬
kim duhom, čeprav ne z enakimi občutki, strmela vanjo. Tudi nismo njene po¬
dobe vsi trije občudovali v istem jeziku, zakaj jaz sem bil sin tistega proletarske¬
ga naroda, ki seje na tem svetu naselil pred več ko tisoč leti in ga skušal ohraniti
zase, medtem ko sta se moja prijatelja prištevala k onemu narodu, ki je s svojo
kapitalistično močjo v preteklem stoletju zavladal nad tem krajem. Toda vsi
trije smo strmeli nad to prečudno deželo z istim duhom odrešilnega človeškega
spoznanja, ki bo nekoč oba naroda pobratilo in ki bo nekoč Gosposvetsko
polje edino napravilo večno lepo...

Iz tega strmenja nas je predramil glas svatenskega zvona: ura je bila devet.
Naš čas je prišel.

47

GENERALNA VAJA V MLINU

Naša organizacija je bila še mlada. Tudi še ni imela velikih preizkušenj. Sicer
še nihče izmed njenih članov niti navadnega krsta ni imel za seboj, to se pravi,
da še nihče ni bil zaprt. Bili smo podobni mladim živalim, ki so komaj spregle¬
dale.

Pa ti pride iz Ljubljane tisti, kije z nami držal zvezo, in ti reče:

»Organizirati morate prostore za petdeset ljudi. Pripraviti morate zanesljivo
mesto, pripraviti hrano, pripraviti prenočišče, organizirati dohod in odhod,
organizirati stražo.«

Nam je zastala sapa. Kaj takega še res nismo delali dosihmal. Tu pa tam smo
malo zaropotali po gostilnah, da smo komunisti, ker se je nam zdelo sila ime¬
nitno in kar takrat še ni bilo nevarno.

»Kaj pa bo pri nas ? Namreč toliko ljudi in skoraj cel teden!« smo hoteli vedeti.

»Ne sprašujte in ne govorite preveč. Samo storite, kakor sem vam rekel, pa
bo prav,« je mirno odgovoril tovariš.

Mi smo se praskali za ušesi.

»Če človek že kaj naredi, bi tudi rad vedel, kaj dela,« smo si mislili, rekli pa
nismo nič.

»Ali si upate to izpeljati ? Kaj pravite ?«je začel znova naš tovariš.

Sedaj nas je zadel: mi, pa ne upati si! Kaj pa sploh misli ta človek o nas ?

»Izpeljali bomo,« smo se pridružili vsi zaporedoma.

»Odgovornost, ki jo prevzamete, je zelo velika. Če niste popolnoma gotovi,
rajši prej povejte. Saj to nič hudega ni. Če pa ga polomite, boste vsi od kraja iz¬
ključeni. To je za vas nekaka generalna vaja!«

Spogledali smo se.

»Prevzamete ?«je nadaljeval tovariš.

»Prevzamemo, jasna stvar!«

48

»Veliko reč ste prevzeli, junaki ste. Saj smo vedeli, da se ne boste ustrašili. In
izpeljali jo tudi boste. Če jo bo kdo, jo boste vi.«

Tovariš sije mel roke kakor Žid, ki napravi dobro kupčijo. Vendar so pri tem
njegove oči bile dobre. Tudi nam je bilo dobro pri srcih, ko smo na stvar pristali.
Bili smo kakor otroci.

Potem smo se začeli meniti o podrobnostih tega velikega načrta.

Najprej je hotel tovariš vedeti, kje bo tista reč.

»To je naša stvar,« smo mu zabrusili nazaj. Sedaj smo mu vrnili.

»Resje, to je vaša stvar!« je priznal.

Pravzaprav pa si še nismo bili na jasnem, kje bi to reč organizirali. Moralo
je biti na takem mestu, kije bilo za to pripravno. Vse drugo se napravi. Nato smo
se še zmenili, kar je bilo potrebno, in je tovariš šel. Ostali smo sami s svojo skrbjo.

Potem smo šli na delo. V organizaciji nas tako ni bilo več, kakor smo imeli
prstov na rokah. Za razmetavanje kakih letakov nas je bilo kmalu dovolj, to
je bila zdaj druga stvar.

Imeli smo nekega simpatizerja, ki je imel mlin v samotnem grabnu. Velik
mlin, kjer so ropotala tri kolesa noč in dan in kjer je šumela voda. Nad mlinom
je bil gozd. Mimo mlina je šla samotna pot.

Dva sva šla v mlin, da se zmenimo. Bilo nama je tesno pri srcu. In mlinar je
bil še tako nesramen, da seje režal:

»Mlin že dam, toda odgovarjate vi.«

Nad mlinom je bilo nekako prvo nadstropje, ki je bilo prazno. Dostopno
je bilo tudi z brega. Bilo je vse kakor ustvarjeno za naš namen. Toda mlinar ni
bil sam pri hiši. Imel je ženo, imel je kup otrok in pri hiši je bila tudi še stara preu-
žitkarica, ki ni bila niti gluha niti slepa niti mutasta.

Toda mlinarje bil res človek na mestu.

»To stvar prevzamem jaz, žena bo za celo reč vedela, otroci in preužitkarica
pa ne,« je odločil.

Tudi zaradi prehrane je bilo ugodno.

»Petdeset ljudi štiri, pet dni!«je vpil mlinar. »Ti požro nekaj, ne boste mi pri¬
povedovali kakih štorij. Malo kruha pa kake solate, seveda! Kruh in krompir
bo doma, toda za meso morate skrbeti vi.«

»Saj ne bodo požrli celega vola,« je skušal ugovarjati moj tovariš.

»Seveda ne,« je mirno dodal mlinar.

Zaradi denarja se nazadnje nismo menili, to je bila že najmanjša stvar, toda
huje je bilo nabaviti meso tako, da bi ne postali sumljivi. Saj smo bili vsi organi-

49

zatorji mladi, brez družin, ki smo jedli po tujih kuhinjah. Domenili smo se, da
bomo nosili meso iz sosednjih krajev. Glavne stvari smo torej pripravili.

Nekega dne se je spet prikazal naš znanec iz Ljubljane in dejal: »V ponedeljek
začno prihajati.«

Tudi oni so bili previdni. Če bi vsa drhal petdesetih ljudi izstopila na naši po¬
staji, bi nas žandarmerija kmalu iztaknila. Centrala je določila za izstop vse
postaje do razdalje trideset kilometrov od nas. Gostje bodo prihajali cela dva
dneva z vsemi vlaki.

Sedaj smo imeli polne roke dela. Naš znanec, ki je ostal pri nas, nas je gonil
kakor lovske pse. Vsi smo morali opraviti svoje vsakdanje delo, po delu pa smo
hodili na postaje spremljat ljudi, ki smo jih spoznavali s pomočjo dogovorjenih
znakov, in jih po samotnih, neopaznih poteh spravljali v mlin.

Vse je bilo tako silno skrivnostno in tako silno zanimivo. Mi iz organizacije
pravzaprav nismo natančno vedeli, kaj bo, toda slutili smo, da se godi nekaj
važnega, da se pripravlja nekaj velikega. Zato smo se sami sebi zdeli sila važni
in smo se tega tudi zavedali.

Mene je zelo skrbelo, kakšni neki bodo tisti ljudje, kijih bom sprejel na postaji.
To morejo biti neki posebni ljudje, če je treba za njih tako skrivnostnih priprav.
Izstopili so trije, vsak iz svojega vagona. Eden je bil oblečen v letni plašč, dva
nista imela plaščev. Vsak je imel v rokah nekaj aktovki ali kovčku podobnega.
Takoj sem spoznal tudi znake, ki so bili dogovorjeni.

Srce mi je začelo močno utripati. To so torej ti čudoviti ljudje, ki prihajajo
kdo ve od kod sem v naše črne planine. Ko sem strmel vanje, se mi je zdelo, da
jih gledam skozi tančico. In nazadnje sem si moral priznati, da so čisto navadni
ljudje, podobni meni in vsem drugim, ki so bili na postaji. Eden je bil zelo slabo
oblečen, druga dva pa nekoliko boljše. Skoraj me je nekoliko zadelo. Dalje se
mi je zdelo čudno, da so vsi trije potniki bili čisto mladi fantje, mlajši od mene.
Jaz sem v resnici pričakoval zrele možakarje z važnimi obrazi in besedami. Pred
menoj pa so stali čisto navadni, preprosti ljudje.

Na postaji je šlo popolnoma gladko. Potnikov ni bilo veliko. Žandar, kije na
postaji opravljal službo, ni zapazil ničesar sumljivega in se je hitro odstranil
z nekim dekletom. Tudi čas je bil ugoden. Po dolinah so nastopale prve večerne
sence in iz gozdov je prihajal jesenski mrak. Kmalu bo noč in vsakje hitel svojo pot.

Moji trije potniki so me koj opazili po znaku, ki sem ga nosil. Danes ne vem
več, kakšno znamenje smo imeli dogovorjeno. Jaz sem prvi zapustil postajo,

50

tesno za menoj je stopal tisti mladenič s plaščem, ostala dva pa sta korakala
za nama v dogovorjeni razdalji.

Menije bilo nemalo vroče, dasi ni bilo vzroka za živčnost. Še v vasi se mi je tisti
s plaščem pridružil.

»Dober večer, tovariš.«

»Ha, dober večer, kam pa ?« sem mu odzdravil kakor staremu znancu.

Človek je govoril hrvatsko. Šla sva skupaj po cesti, ki je vodila v dolini. Ona
dva sta hitela za nama. Šele ko se je cesta spustila v samotno globačo, sva malo
počakala, da sta naju dohitela.

Sedaj sem imel že vse tri skupaj.

»Vse v redu ?«je vprašal tisti, ki je bil najslabše oblečen.

»Brez skrbi, tovariš!« sem ga pomiril.

»Ali je še daleč?« je izpraševal drugi.

»Še dve uri hoda. Počasi bomo prišli tja.«

»Še dve uri hoda. To je veliko. Že tri dni potujem.«

Fant je govoril s čudnim naglasom neko srbsko narečje.

In smo šli. Medtem je nastala noč. Jasno nebo je bilo skoraj brez zvezd.

To se je enemu čudno zdelo.

»Kaka noč!« seje čudil.

A drugi je dodal : »Lepa noč vseeno. To je torej Slovenija.«

Ko smo hodili skozi gozdove, sem čutil, da jim prihaja tesno. Desno in levo
sence, neprodirne sence, za njimi temne stene.

Dospeli smo nemoteno do mlina, kjer sem jih predal našemu znancu iz Lju¬
bljane. Nato sem šel spet na drugo postajo. Prihajali so tri dni in tri noči in je vse
šlo gladko. Le naš tovariš Hren, kije imel službo na neki zakotni postaji, je skoraj
imel smolo. Pripeljal seje neki mlad človek, kije imel dolge lase. Segali so mu
do ramen. In obnašal seje zelo čudno, kar sumljivo. Gledal je skrivnostno okrog
sebe in navzlic temu, daje toliko gledal, sirota ni videl ničesar. Namesto za mo¬
jim tovarišem, ki gaje prišel čakat, jo je urezal čisto v nasprotno smer, tako da
je moral tovariš za njim in ga tako rekoč ulovil za suknjo, ki je bila čudnega
kroja. Imela sta srečo in sta naposled le prišla v mlin.

»Kaka nesreča pa je to ?«je vprašal Hren našega znanca, kije sprejemal goste.
Pripovedoval nam je, kake križe in tgžave je imel z njim.

»Ah, to je neki pesnik,« mu je odgovoril tovariš.

»Pesnik!«

51

Kakšni ljudje so neki to?

Skozi moje srce je šla čudna vročina. Ali pesniki tudi obiskujejo take tajne
reči?

Kdor je prišel v mlin, ni smel več iz njega. Kmalu je bilo v mlinu okrog pet¬
deset ljudi, ki jih je imel mlinar zaprte v prvem nadstropju, kije bilo bolj podobno
prazni parni kakor človeškemu bivališču.

Mi, ki smo bili iz organizacije, bi bili kaj radi pokukali v to parno, da bi videli,
kaj tam počno, toda nismo smeli. Naša pravica se je nehala na hišnem pragu.
Tudi od gostov nismo mogli ničesar zvedeti. Ti sploh niso veliko govorili z nami.

Nato se je začelo.

Nekega jutra pride mlinar k meni in mi reče:

»Prinesi petindvajset kil govejega mesa.«

Petindvajset kil govejega mesa!

Če grem k enemu od domačih mesarjev na trgu, se koj izdam. Zakaj bi jaz
potreboval petindvajset kil mesa?

»Dobi ga, kjer ga hočeš, toda meso mora biti danes v mlinu!«

Šel sem dve uri daleč v mesto in kupil meso.

»Pri vas se pa gotovo ženite, da potrebujete toliko mesa,« se je režal mesar.

»Ženimo se,« sem mu hitro pritrdil in izginil z mesom.

Zelo sem bil srečen, ko sem porinil tisto meso v mlinarjeve roke.

Tudi moji tovariši so hodili po meso, po suho slanino in klobase. Kazalo je,
da imajo skrivači v mlinu dober apetit.

Mi smo mlin stražili, posebno ponoči. Takrat sva bila vedno dva na straži.
Imela sva nalogo, da takoj obvestiva mlin, če bi zapazila kaj sumljivega. Vse
dni se ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vredno naznanjati.

Nekega popoldneva pa seje zgodilo nekaj strašnega. Takrat sta bila na straži
dva naša mlada fanta, ki sta ležala na robu gozda, skrita v grmovju. Že od daleč
sta videla, da prihajajo po poti, kije vodila k mlinu, trije žandarji. Na puškah
so se jim bliskali bajoneti.

Ali je izdaja ali kaj ? Takoj sta javila v mlin, kaka nevarnost se bliža. Toda
bilo je že prepozno kaj ukreniti, ker so žandarji že prišli na dvorišče. Tam so za¬
deli na mlinarjevo ženo, ki je brez kake zle slutnje nesla na glavi veliko mevtro
pomij v svinjski hlev.

»Dober dan, mati. Prišli smo malo pogledat, če imate v mlinu kakega komu¬
nista skritega,« je pozdravil žandar, ki je imel glavno besedo.

52

»Križ božji, kaj pa govorite ?« je skoraj zavpila mlinarica in vedro ji je od pre¬
senečenja zdrknilo z glave ter padlo ravno pred orožnika, da je bil ves polit s
pomijami.

Uboga žena je bila prepričana, da so izdani in da žandarji vedo, kaj se godi
pri njih nad mliirem. S svojo razburjenostjo bi se bila res lahko izdala.

Žandarji pa niso imeli pojma o naši stvari in so prišli mimo mlina brez kakega
hudega namena. Tudi mlinaričin preplah jih na našo veliko srečo ni spravil na
druge misli.

»Pomirite se, mati, saj nisem tako hudo mislil,« seje žandar začel opraviče¬
vati. »Kje imate pa očeta?«

Medtem je prišel iz mlina mlinar, ki je takoj sprevidel ves položaj. Povabil
je žandarje na klop pred mlin in jim prinesel vrč sadjevca. Postregel jim je tudi s
kruhom in slanino, ki smo jo prinesli v mlin za naše skrivne goste v parni.

Žandarji so sedeli pred mlinom morda le pol ure, toda mlinarju se je te pol
ure vleklo kakor celo popoldne, in ko so naposled nezaželeni obiskovalci zapu¬
stili sotesko, je bil mož čisto moker.

»Več sreče smo imeli kakor pameti,« je mrmral, ko je lezel po strmih stopnicah
v prvo nadstropje.

Sestanek v mlinu je trajal štiri dni, nato smo goste spet odpeljali po skrivnih,
stranskih poteh na razne postaje. Stvar se je končala odlično. Naš prijatelj iz
centrale je kar žarel od veselja.

»To ste dobro izpeljali, fantje, čestitam vam in vaši organizaciji. Tako mlada
organizacija! Dobro ste napravili, tega vam naša Partija ne bo nikdar poza¬
bila.«

Nam je rastla mast, kajpada. Generalno vajo smo dobro prestali in napravili
smo nekaj velikega, sodeč po tem, koliko je bilo ljudi in kako se je naš znanec
veselil.

»Radi bi pa le vedeli, kaj smo organizirali,« smo ga zopet vprašali. »Zakaj
nam ne poveš ?«

»Sedaj vam že lahko povem, ko je vse že končano. Pri nas je tako, da se take
stvari ne razglašajo vnaprej. To je previdnost, to je konspiracija. Veste, kaj ste
organizirali? II. kongres SKOJ Saveza Komunistične Omladine Jugosla¬
vije- hi, ha, ha...«

Pred odhodom nam je vsem zaporedoma stisnil roko in mi smo mu ponosno
odzdravili.

53

NA MRTVI TOČKI

Takrat so me uradno izgnali iz Avstrije. To se pravi: nekega jesenskega jutra
so me dvignili iz dunajskega aresta, kjer sem že štirinajst dni čakal na odgon,
ali po domače »šup«, in me odgnali na češko mejo. Bili so celo tako pošteni, da
so me vprašali, v katero državo hočem. Najbolj preprosto se mi je takrat zdelo
izbrati Češko, torej smo se vozili proti češki meji. Spremljal meje detektiv, drug
detektiv je gnal drugo skupino šupa, in sicer moškega pa žensko, kije bila menda
v Avstriji nezaželena prostitutka. Tako nas je bilo vsega pet oseb, dva detektiva
in trije izgnanci.

Ko smo izstopili na zadnji avstrijski postaji, se nam je odprl pogled na lepo
jesensko pokrajino. Bilje sončen dan in kamor je segalo oko, so gorele žive barve.
Mnogo je bilo rumenega in rjavega, vmes pa tudi še mnogo zelenega. Na obron¬
kih so se svetile zidanice, iz katerih je kar dišalo po vinu, saj je bila tudi trgatev
že minila.

In smo se napotili.

»Tamle gori je državna meja,« je dejal moj detektiv in pokazal s prstom proti
nizkemu gričevju na kraju prijazne doline, kjer je stalo majhno mestece.

Uradni izgoni so prav zanimivi. Tu vidiš, kako skuša prevarati ta država
ono starokopitno državo in kako pravzaprav mislijo zastopniki oblasti o državni
oblasti.

»Oni tamle so tiči,« mi je dopovedoval detektiv, »a tudi mi nismo od muh.
Če greste z nami, se vam ni treba bati. Ob tej uri ni skoraj nikogar na meji. Jih
bomo že napetnajstili.«

Proti vrhu so bili že sami vinogradi. Iz zidanic je dišalo opojno, najrajši bi
se bil ulegel v travo in črepal iz zelene majolike, dokler ne bi kar na zemlji zaspal.
Naj bi že potem tekle meje, koder hočejo. Tu in tam je visel na trti še osamel grozd,
kije ostal ticam. Taki ostanki so posebno sladki, ves dan bi stikal za njimi.

54

Hodili smo naprej. Tik pred vrhom smo obstali na malem sedlu, kije bilo še
na tej strani državne meje. Proti jugu seje širila prostrana pokrajina in se izgub¬
ljala v pepelnatem obzorju. Komaj si spoznal, daje pokrajina pravzaprav plitva
dolina, ki soji le tu pri začetku ostale prave oblike. Proti severu je bila pokra¬
jina še. bolj odprta in še bolj rumena. Tam ni bilo vinogradov, ampak široka
preorana polja, povsod tudi rumenkasti prostrani gozdovi, katerih obrisi so se
izgubljali daleč proti severnemu obzorju. Prek nizkega sedla smo videli večjo
naselbino.

Obstali smo za vinogradom. Na križpotju pred nami je bila zasilna utica.

»Od tukaj pridete zdaj čez,« mi je zašepetal detektiv, ki se je obnašal kakor
tihotapec. »Ob tej uri ni nikogar na tem mestu. Straža je tu šele popoldne ob šti¬
rih. Čez vrh ni varno hoditi, tam jim padete naravnost v roke. To so barabe,
obmejni organi sosednje države, a mi jih že uženemo. Kar tod jo uberite po levem
pobočju in prišli boste naravnost v tistile trg tam doli.«

Pokazal je kraj, ki seje svetil na severni strani sedla.

Drugi detektiv, kije gonil onega tujca in prostitutko, jima je prav tako dopo¬
vedoval. Vsi skupaj smo strmeli nekaj časa proti severu in premišljevali, kako
bi prekoračili mejo. Vsak izmed nas je bil drugačnih misli, a vsi trije smo vsaj
v enem občutku soglašali: tukaj smo še jetniki, ko pa prekoračimo mejo, bomo
svobodni ljudje.

»Jaz pojdem na levo,« sem dejal, ker se mi je zares zdelo tam najbolj varno.

»Jaz grem rajši po desni strani,« je rekla prostitutka.

Kakor je stala vsa zamišljena med rumenimi trtami, je bila videti še kar lepa.
Tudi desna stran pobočja je bila gosto zaraščena in seje zdela prav vama.

»Jaz pa pojdem naravnost po poti naprej,« je dejal tretji izgnanec. »Pridem,
kamor pridem, in naj se zgodi kar koli. Nekam bom že prišel.«

»Zdaj pa izginite,« je ukazal moj detektiv in dal signal. Tako hitro, kakor
smo izginili izgnanci, sta izginila tudi detektiva. V hipu sem bil že na tleh sosedne
države. Sedaj me pa piši v uho, prekleta Avstrija! Dovolj te imam za nekaj časa.

Hoja po slovanski češki državi v lepem jesenskem vremenu je bila kar prijetna.
Tudi tod je sijalo sonce, dasi z nekoliko pojemajočim sijem. Pokrajina je bila
lahno valovita. Večerje bil še daleč in mikalo me je, da bi zlezel za kak grm, se
ulegel in naspal, naužil svobodnega zraka, ki sem ga pogrešal poldrugo leto.
Tako bi šele proti večeru prišel v mesto pod gričevjem. Toda preden sem se od¬
ločil, meje iz premišljevanja zdramil češki glas:

55

»Kam pa, človeče? Stoj!«

Ozrl sem se in videl dva češka obmejna stražnika, ki sta stopila izza grma.
Po njunih širokih obrazih bi bil spoznal, da sem na Češkem, ako bi tega že dru¬
gače ne vedel. Pa sem obstal. V takih primerih ti ne kaže nič drugega.

»Aretirani ste, ker nimate papirjev; z nama pojdete,« je dejal starejši stražnik.

»Nisem prišel prostovoljno v vašo državo. Prignali so me sem in skrivaj spra¬
vili čez mejo.«

Toda to so bile prazne marnje.

»Že prav, pane, saj vemo, da so Avstrijci barabe, vedno počenjajo takšne
nedovoljene stvari, ki so nam v škodo. Z nama pojdete na žandarmerijo, da
vidimo, kako in kaj.«

Če gremo v tisto mesto, kamor sem tako in tako namenjen, še ni takšna izguba.
Škoda, da nisem šel res počivat za prvi grm. To bi me bilo rešilo. Prekoračenje
meje naposled še ni takšna reč, toda vsak teden zapora bi mi bil odveč, ker sem se
že pošteno naveličal večnega sedenja. Nekaj tednov me pa le utegnejo pridr¬
žati ti preljubi Čehi!

Na žandarmerijski postaji je bilo kot navadno; papirjev nisem imel nobenih,
ker me je seveda poslala avstrijska oblast čez mejo brez papirjev. Prvo noč sem
prebil v zaporu postaje. Majhen arest, kjer je z menoj vred sedelo nekaj pote¬
puhov, ki so jih prijeli na meji. Ko so me gnali po hodniku, sem srečal prosti¬
tutko, ki je hkrati z menoj prekoračila mejo, le daje šla na desno stran.

»Zdaj sva spet skupaj, kaj, tovarišica ?« Na smeh mi je šlo, ko sem jo zagledal.

»Kaj hočete, doma smo! Mislite, da bom spala pod smreko?« mi je smeje se
odgovorila.

»Onega, ki jo je mahnil po srednji poti, ni?«

»Ni ga!«

Tistega, kije tako malomarno krenil po najbližji in najširši poti, res niso ujeli.
Midva pa sva oba padla v past. Na žandarmerijskih postajah in posebno na
Češkem, kjer je nekakšna demokracija, aresti niso kdo ve kako huda reč, le
škoda je časa. Že naslednjega dne so me odposlali na lojtrskem vozu v bližnje
mesto Znojm, kjer so me oddali v zapore okrajnega sodišča. Tam so me obsodili
na štirinajst dni zapora zaradi nedovoljenega prekoračenja državne meje, po
prestani kazni pa na izgon.

Ko sem odsedel štirinajst dni v Znojmu, so me vprašali na okrajni policiji,
kam hočem, v katero državo. Odločitev seveda ni bila težka: v fašistično Nemčijo

56

ni bilo mogoče, na Poljsko tudi ne, v Romunijo prav tako ne, ker tam nisem imel
kaj početi. Ostala je samo še Avstrija.

»Poslali vas bomo pač tja,« so rekli gospodje uslužno, kot bi se jim smilil.

»Na Dunaju imam vsaj nekaj znancev. Pa me pošljite.«

Naslednjega dne so me vrnili v lepi obmejni kraj, kjer sem preživel prvo noč.
Čehi so imeli v teh rečeh drugačno prakso kot stari lisjaki Avstrijci. Z Dunaja
je šel detektiv z mano do meje, tukaj pa so me predali za ta transport kar obmej¬
nim orožnikom.

»Nimate papirjev, pan?« so me izpraševali orožniki. Sedel sem na stolu pred
njimi kot grešna duša.

»Kakšne papirje? Kdo se dandanes meni za papirje! Pustite me, da grem dalje,
saj nočem nič drugega.«

»Če vas Avstrijci zalotijo, vas bodo zaprli. Poznamo te tiče! Še dlje kot mi,«
so se hvalili orožniki.

»Avstrijci niso tako neumni kakor vi Čehi. Poznam jih. Za take smešne pre¬
stopke ne zapirajo ljudi,« sem jih skušal braniti, ker sem imel svoj namen.

Ko smo se vozili od Znojma proti meji, sem videl ob cesti povsod mogočne
utrdbe; cel sistem utrb. Preveč se nisem smel ozirati tja, ker meje spremljevalec
grdo pogledal.

»To je prepovedano, tovariš,« meje nahrulil.

Ko sem ga vprašal, zoper koga gradijo utrdbe, seje mož prebrisano nasmehnil
in dejal :

»Zoper nekoga že!«

Ob teh utrdbah bi si vsaka armada razbila glavo, če bi jih le kdo branil z mo¬
dernim orožjem.

Čehi so me porinili na mejo kar zjutraj. Šli pa nismo ondod, koder so me gnali
Avstrijci, ampak čez nekoliko višji hrib.

»Tu zgoraj dopoldne ni teh barab. Šele popoldne prihajajo.«

Tako so govorili češki organi o avstrijskih organih. Naj bo v božje ime, meni
je bilo vseh zadosti in takšnim marnjam nisem verjel. Poldrugo leto sem zapravil
v Avstriji, sedaj sem zopet že skoraj tri tedne na potu in nisem prišel še nikamor.

Ko so me prignali na vrh, smo se ustavili in si nekoliko ogledali teren. Bilo
je mrtvaško tiho in celo policijski pes, ki sta ga češka obmejna organa vodila
s seboj na vrvi, ni vohal nobene nevarnosti. Tedaj sta mi rekla, naj izginem. Gle¬
dala sta za menoj, dokler jima res nisem izginil izpred oči. Menda sta se bala,
da bi jo pobrisal nazaj.

57

Pot v Avstrijo je bila lepa in mirna. Spustil sem se po položnem pobočju proti
dolini, in preden sem se zavedel, sem naletel na kmeta. Kmetija je ležala sredi
vinogradov in iz zidanice, kije čepela v bregu, je opojno dišalo po moštu.

Kmet je delal zraven hleva. Da ne bi posumil, po kakšnih opravkih hodim,
sem ga mimogrede vprašal, kako daleč je do prve vasi. Imenoval sem vas tudi po
imenu, da bi bil manj sumljiv. Toda kmet mi je odgovoril:

»Mene se ne bojte. Za take reči se nič ne menimo. Do vasi je pol ure hoda, in
če se ne motim, boste brez težav prišli do nje. Hočete malo vina? Letos je bila
dobra letina.«

Kmet je bil naravnost Židane volje.

Ni mi kazalo odbiti. Stopila sva do kleti pod hišo in kmet je odšel po vino.

Vrnil seje z lepo majoliko, ki sem jo takoj naveznil in pričel piti. A požirek
mi je obtičal v grlu. Ko sem nagibal majoliko, sem za njo zagledal avstrijskega
žandarja.

»Izvrstno vino, kaj ?« meje ogovoril s smehom na obrazu.

»Dober dan, gospod!«

Kaj bi neki drugega rekel v takem položaju ?

»Dober dan. Kako je z vašimi papirji, če smem vprašati, gospod?«

Smo bili že spet skupaj. Papirjev mu seveda nisem mogel pokazati, in ko sva
to ugotovila, mi je dejal:

»Sedaj ste aretirani! Pravzaprav bi vas moral zvezati. Boste poskušali po¬
begniti ?«

»Za zdaj ne, ker vem, da me boste na postaji izpustili. Nisem prišel namreč
prostovoljno k vam, ampak so me Čehi porinili sem.«

Komaj sem odprl usta, že sem izdal brate Čehe, dasi sta me češka spremlje¬
valca še na meji prosila, naj ne povem, ako bi me v Avstriji zalotili, da so me tiho¬
tapili čez mejo organi češke oblasti.

»O tem sem tudi jaz prepričan, zato nima smisla, da bi bežali,« je odgovoril
avstrijski organ in mi stopil za hrbet. »Tam se bo vse pojasnilo.«

»Resje, vse se bo pojasnilo,« sem odvrnil, dasi sem že vedel, kaj me čaka pri
tistem »tam«. Tisti »tam« je bil zares pol ure daleč. Hodila sva počasi, saj je bilo
še vedno lepo vreme v deželi in jeseni se na sprehodih nikoli ne utrudiš. Hodila
sva mimo čednih bajt, kjer je bilo za čuda mnogo žensk pri hiši. Vse je zijalo za
nama. Domačini so orožnika seveda poznali in so ga ogovarjali kakor strica.

»Danes ste pa ujeli nekaj boljšega,« je izbarkovala ženska kozavega obraza.

58

»Vrag si ga vedi, to je naša služba,« je mehanično odgovoril avstrijski organ.

Ko meje prignal na avstrijsko postajo, seje komandant najprej zanimal, kaj
pravzaprav delam na mejah...

»Tihotapce še nekako razumem, drugih pa nikakor ne.«

Ko sem mu razložil, da sem nedolžen in da se nisem prostovoljno vrnil v Av¬
strijo, je vsul takšen plaz psovk na češko državo, da niti dlaka ni ostala cela. Vsa
država je bila gnezdo banditov, barab, tolovajev, ki drugega ne počno, kakor
da preganjajo poštene ljudi. Ko sem slišal to zmerjanje, sem bil prepričan, da
bom to pot imel v Avstriji srečo. Toda zmotil sem se. Prvo noč sem ostal v za¬
porih obmejne postaje, kjer sem se seznanil z družbo tihotapcev in potepuhov,
ki sojih zalotili na meji. V arestu ni bilo hudo, pustili so nam denar in nekdo je
nosil vino iz bližnje gostilne. Noč je minila, ne da bi kaj prida spali, pogovarjali
smo se o vojni, ki bo skoraj izbruhnila, in o drugih rečeh. Eden izmed potepuhov
je trdil, daje Rusija kriva vseh homatij na svetu, ker ne odpre svojih mej. Drug
potepuh je menil, da bo Nemčija zmagala in da bo potem dobro na svetu. Tedaj
se je tisti, ki je krivil Rusijo vsega zla, tako zakrohotal, da mu je postalo skoraj
slabo. Mene so izpraševali, kdaj se bo začela vojna; ker jim nisem znal pove¬
dati dneva, so se mi čudili, čemu neki hodim po tem božjem svetu. Vendar je bila
noč prav zanimiva; občutil sem, da smo blizu tretjega rajha.

Že naslednje jutro so me oddali okrajnemu sodišču, ki je tudi bilo v tistem
gnezdu. Okrajno sodišče meje ka ,a hitro roko obsodilo na mesec dni zapora,
ker sem ponovno prekoračil avstn ko mejo; pri tem so baje pogledali skoz prste,
ker bi moral dobiti veliko več.

Tisti mesec je minil neverjetno hitro. Ves čas je bilo lepo vreme; to veliko po¬
meni tudi v zaporih in »pliva na razpoloženje jetnika. Moja celica, kjer sem redko¬
kdaj sedel sam, je gledala proti soncu, straža ni bila pusta, z njo si se mogel pogo¬
varjati. Na jetniškem dvorišču smo za kratek čas rezali bukova drva za zimo.
Kolikor časa smo rezali drva, toliko'smo pilili žago. Nekega popoldneva sva
rezala drva z dunajskim potepuhom. Paznik naju je zalotil pri počitku.

»Zakaj ne režeta?« seje zadrl, ko naju je tretjič zasačil.

»Žaga se mora shladiti, gospod, sicer se vname,« je mirno odgovoril potepuh.

»Tako? Potem morata seveda počivati.« Podoba je bila, da mu je mož verjel,
ker je takoj odšel in se ni več brigal za naju. Ali pa mu je bila všeč prisotnost duha
mojega tovariša. Kakor koli, mesec je"bil hitro naokoli. Ko sem kazen odsedel,
so me spet izročili obmejni policiji.

59

Gospodje so se dolgo posvetovali, kaj naj store z menoj.

»Hudiča, kam naj vas damo, da bomo imeli mir pred vami! Kdo nam pa plača
te penzijonate, prosim vas! Na Češko vas vrnemo, naj vas tiste barabe pošljejo
naprej,« so se jezili na policiji.

Predlagal sem jim, naj me odpravijo na švicarsko mejo.

»V Švico! To ne gre. Ako vas tam zalotijo, boste revež. Švica se s temi rečmi ne
šali. Najmanj pol leta boste sedeli, če vas zasačijo.«

Govorili so, kot bi se jim smilil. Sklenili so, da me bodo vendarle zopet po¬
rinili na češko mejo. Naposled sem se tudi sam sprijaznil s tem načrtom kot z
manjšim zlom. Vedno pa tudi ne bom imel smole, za zlomka!

Naslednjega dne so me gnali oziroma tihotapili čez mejo proti severu. Ker
sem jim pripovedoval, da so me zalotili podnevi, me tokrat niso hoteli spraviti
v sosedno državo čez dan, ampak smo počakali večera. Gnali so mene in še dva
potepuha, ki sta pripadala češki državi. Hodili smo počasi. Vreme je bilo sila
prijetno, ravno prav hladno, ko smo se navkreber ugreli, nam ni bilo treba poči¬
vati. Gospoda, ki sta šla z nami, sta bila dobrodušna dedca, in ko smo prišli do
kmečke gostilne, sta šla z nami vred pit. Tik pred mejo smo se ustavili in eden
spremljevalcev je odšel patruljirat po meji. Ko seje vrnil, je dejal, daje meja vama
in da odidemo brez skrbi.

»Hodite rajši skupaj. Manj sumljivo je, če si na meji v družbi. Straža misli,
da so pač domačini. In več ljudi več vidi in sliši.«

Res bi se marsičesa naučil, če bi se dalj časa takole sprehajal po mejah. Ti tiči
so z vsemi mažami namazani in drug drugega dobro poznajo.

Storili smo, kakor so nam svetovali, in smo vsi trije skupaj prekoračili češko
mejo čisto drugje kot prvič. Zapreke ni bilo nobene; hodili smo že dobro uro po
češki zemlji. Bili smo dobre volje in kmalu bi bil pozabil, da potujem že dva me¬
seca po odseku, ki ni bil daljši od štirih kilometrov, Naredila seje noč, nebo je
bilo jasno in polno svetlih in živih zvezd.

»Dež bo,« je prerokoval starejši tovariš in gledal proti nebu kakor kmet.

»Če pridemo do Znojma, smo dobri,« je preudarno menil drugi tovariš, ki
ni maral počivati kakor midva. »Še nocoj moram v Znojm.«

»Do tja je dvajset kilometrov. Ko bi kje dobil voz,« je dejal prvi tovariš, ki
je imel po vsem videzu še denarja. Drugi je bil popolnoma suh.

Hodili smo v globokem kolovozu.

60

»Dober večer, panovi,« nas je pozdravil suh glas, in ko smo se ozrli tja, od
koder je prihajal, smo ugledali žandarmerijsko patruljo treh mož, ki so nosili
puške na hrbtu.

Saprabolt, to je pa smola. To so vendar isti žandarji, ki so me prvič aretirali.

»Listine, panovi!«

Toliko, da se nisem na ves glas zakrohotal. Kakšne listine! Moja tovariša
nista črhnila niti besedice.

»Torej ni nič, gospodje? Morate pa z nami. Na postaji se bo vse lepo pojas¬
nilo« — in že so nas obstopili.

Daši je bilo precej temotno, me je spotoma eden orožnikov vendar spoznal.

»Spet je tukaj brat Jugoslovan. To je pa res smola. Kako, da ste spet tukaj ?
Porinili smo vas vendar v Avstrijo.«

»Oni so me nocoj pa nazaj.«

Orožnik je bil tako razkačen, da je debelo pljunil na kolovoz.

»Izpustite me, saj bom takoj izginil,« sem začel barantati. Spomnil sem se,
kako so mi Čehi pred odhodom dejali, da dobim za prekoračenje meje dvojno
kazen, če se še kdaj nelegalno vrnem.

»Če bi bil sam, vas bi izpustil, pa smo trije,« seje oprostil orožnik in sem mu
tudi verjel.

»Torej gremo!«

Že vnaprej veš, kaj bo in kako: naprej so me zasliševali na orožniški postaji
in zmerjali Avstrijce, češ da ne puste poštenega človeka potovati, potem so se
izgovarjali, da me morajo oddati v postopek okrajni sodniji, ki pa ne bo tako
stroga kakor v Avstriji; nato sodnija in kratka sodba, da se bom pokoril mesec
dni zato, ker sem samovoljno prekoračil češko mejo. Hudoval sem se, zakaj
me spet obsojajo in da me sploh obsojajo, pa so mi rekli še tole:

»Sploh imate srečo pri nas. Druge tiče čisto drugače zašijemo. Zadnjič ste
dobili le štirinajst dni in danes, ko imate reverz, vas moramo po zakonu obsoditi
na dvojno kazen, to je na mesec dni. Potem pojdete, kamor hočete.«

Grozni pojmi o pravičnosti zakonov! Reverz, kakšen zlodej je spet to? Nik¬
dar se ne bom izkopal iz tega... Prav nejevoljen sem se spet utaboril v celici češke
okrajne sodnije. Zaprli so me v isto, katero sem pred mesecem zapustil, le jetni¬
kov nisem našel starih. Tam so sedeli novi fantje, seveda sami iahki primeri,
ki so se le mimogrede ustavljali v tem kvartirju. Ker sem bil star znanec, mi je
paznik odkazal staro, najboljše mesto v celici, poseben pograd, kjer sem se laže

61

otepal golazni kakor med drugimi na glavnem ležišču. Dobro je bilo, da to češko
sodišče ob meji ni poznalo slamnjač, ampak le pograde, kjer sicer nekoliko
trdo ležiš, a uši le kako pometeš ali poplakneš z vodo.

Zapor je ostal, kakršen je bil, toda sedenje seje kmalu poslabšalo. Nastopilo
je namreč dolgočasno jesensko deževje z meglami in vlago. Celica je bila temna
in na dvorišče je neprestano pršilo. Dnevi so se vlekli ko jara kača, drug je bil
daljši od drugega in vsi so si bili neznansko podobni. V takem zaporu nehote
zboliš, postaneš jezljiv in siten. Takšni smo postali jetniki in takšno je postalo o-
sebje sodišč. Paznik in njegova žena, ki sta imela opraviti z nami, sta bila neznan¬
sko sitna in nervozna. Zato seje tudi hrana poslabšala. Jerniki smo neprestano
igrali karte, toda samo duraka, ker nismo bili razpoloženi za bistrejše igre. Edini
oddih v celici je bil prihod prirastka. Novinci so bili tiste tedne veliki reveži, ker
smo jih stari jetniki izpraševali tako natančno o vseh podrobnostih, da se jim je
kar mešalo. Včasih je bilo že naravnost bolestno.

Novinec je zvečer pripovedoval, kako je v gostilni ob meji jedel svinjsko pe¬
čenko. Pripovedovanje je vzbudilo tako živo zanimanje sojetnikov, ko da so
že leta in leta za zidovi. Zunaj je glasno curljalo od streh.

»Alije bila pečenka velika?« so ga izpraševali.

»Velika kakor lemež,« je odgovoril novinec.

»Alije bila svinjska ali prašičja?«

»Mislim, da je bila svinjska.« Tudi to je novinec vedel.

»Ali je bilo meso dobro?«

»Prav tako kakor svinjsko,« se je pokorno odrezal novinec.

Tako je šlo izpraševanje celo večnost. Deževja ni hotelo biti konec. Prej je
bilo konec moje enomesečne kazni. Zopet so me izročili obmejnim žandarjem.
Dva dni sem moral čakati na postaji, da so našli luknjo, skozi katero bi me varno
potisnili. Moral sem, hočeš nočeš, nazaj v Avstrijo, ker se medtem politične
razmere v Nemčiji in na Poljskem še vedno niso spremenile v korist demokraciji.
Tokrat sem moral vstati še pred jutranjim svitom in ob prvi zori smo s češkimi
žandarji že oprezovali na meji, kdaj bi jo prestopil. Čehi so mi dajali kup dobrih
naukov za prekoračenje meje.

»Ne dajte se jim uloviti kakor slepa kura. Če vas kdo pokliče od zadaj, se na¬
redite gluhega in pojdite naprej, saj je v Avstriji tudi republika in ne smejo stre¬
ljati kar tako. Kar smo sosedi, še nismo slišali, da bi na meji koga ustrelili. Pa
nikar ne opletajte okoli hiš. Izogibajte se bajt, kolikor le morete. Kar je tu pre-

62

bivalcev, so vsi vohuni, le verjemite nam, ki vam hočemo dobro.« Tako je šlo,
dokler nisem rekel »zbogom!« in izginil skozi mokrotno grmovje.

Zdaj pa moram imeti srečo, ni hudiman! Zares, skoraj celo uro sem hodil
popolnoma varno. Gnezdo, kjer sem bil na tej strani mesec dni zaprtje gotovo
bilo že za mano. Sedaj smem hoditi počasneje, sem domneval, in sem res udaril
počasnejši korak. Ko sem mislil, da sem že davno iz nevarnega pasu, mi nena¬
doma pride nasproti avstrijski žandar. Nesreča je hotela, da sem ga zagledal
kakih petdeset korakov pred seboj, a še večja nesreča je bila, da je menda tudi on
mene zagledal na tolikšno daljavo. V upanju, da me še ni videl, sem hitro krenil
s ceste proti grmovju. Toda tudi mož postave seje takoj obrnil v isto smer. Nisem
vedel, kaj bi drugega storil, kakor da počakam in se prepričam, kaj mi hoče.

»Kam pa greste, sodrug, če smem vprašati ?« me je pobaral. V Avstriji je bila
takrat še socialnodemokratična republika, zato smo bili včasih tudi sodrugi.

Imenoval sem mu obmejno gnezdo, kjer sem že sedel.

»Toda to je že za vami, vi hodite vendar iz njega ven,« se je čudil možakar.

»Vem, toda jaz hodim po ovinkih,« sem mu rekel.

»Po ovinkih, pa v takem vremenu! Počakajte, z vami pojdem, bova laže našla.«

Najrajši bi bil videl, da bi se mož pogreznil v pekel, a moral sem mu reči celo:

»Izvolite, gospod, nama bo krajši čas.«

Morda pa se mi le tako zdi. Za papirje me še ni vprašal. Ni bilo dvoma, da meje
zelo pazljivo motril. Vso pot sem skušal vzbuditi videz nevednega in nedolžnega
človeka ter sem govoril vsevprek v upanju, da se bo mož gredoč spravil po svojih
poteh. Toda na to ni niti mislil. Naposled sva prišla v vas ali trg ali kar je že tisto
gnezdo. Tedaj je rekel mož:

»Pa stopiva na postajo, tako bo najbolj prav.«

»Zakaj na postajo? Tam nimam kaj opraviti.«

»Tako neumnega se pa le ne delajte. Saj vemo, kako je. Sicer pa ni nič takega.
Poveste kako in kaj, potem pa greste svojo pot.«

Možje imel samo deloma prav : na postajo sva prišla, iz postaje pa jaz nisem šel.

Sami stari znanci. Narednik in drugi podčastniki. Avstrija je imela v ob¬
mejni službi same podčastnike. Narednik je tlesknil z rokami po hlačah, ko meje
zagledal.

»Že zopet tukaj, saprabolt! To je pa rekord. Ali so vas Čehi zopet porinili
sem, namesto da bi vas pustili po svetu?«

»Me pa vi zdaj pustite, saj je vseeno. Nočem vam delati kakih preglavic, to
mi verujte!«

63

»To vam tudi prav rad verjamem. Ali ste sploh že zajtrkovali ? Pri nas imamo
tako šego, da zjutraj jemo. Tudi gostov ne puščamo radi brez jedi. Franc, ali je
še kaj kave ? Tu imamo gosta,« je zavpil narednik čez ramo.

»Ni mi ravno do kave,« sem se branil.

»Kar po domače,« je dejal narednik. »Zapisnik napravimo, ko boste pozajtr¬
kovali.«

Zapisnik je bil kmalu gotov, ker so imeli moje podatke že vse zapisane. Novo
je bilo samo to, kdaj so me iz Češke zopet potisnili na mejo. Po zapisniku sem
moral v sobo za zapor, tam sem počakal do popoldne, ko so me oddali sodišču
v nadaljnji postopek. Izjemoma sem bil tega dne sam v zaporu, kar je bilo neznos¬
no. Dan je bil oblačen in deževen, soba pusta, in komaj sem stopil v ječo, že sem
imel tudi uši. Povrhu sem se še jezil zaradi smole, ki me bo gotovo veljala zopet
kakšen teden sodnijskega zapora. Tako bi vse življenje hodil ob meji, ker nasto¬
pajo povsod z reverzi, in kazen za prekoračenje meje je vedno dvojna od prvotne.
Prav malo sem upal, da bi se me to pot na sodniji usmilili in me izpustili brez kazni.

Naslednjega dne sem že spet stal pred naglim sodiščem. Sodil meje golobučen
sodnik, popoln brezdušnež, ki me ves čas niti v obraz ni pogledal. Dobil sem
gladko zopet mesec dni, ker sem imel prvič štirinajst dni zapora. Možje bil silno
slabe volje, ker je postajalo že hladno, in deževno vreme ni ravno dvigalo nje¬
govega razpoloženja. Tudi jaz nisem mogel obvladati živcev in sem se razburil.
Zagrozil mi je, da me bo obsodil po najvišji taksi, ako bom nesramen. Moral
sem obmolkniti, da nisem še več izkupil.

V celici je bil tovariš, kije smrčal na glas. To je trpelo pozno v noč. Nisem mo¬
gel zaspati, čeprav sem bil utrujen od celodnevnega čakanja po hodnikih in pred¬
sobah in od poslušanja večnega čvekanja o postavah in paragrafih, kije bilo mla¬
tenje prazne slame. Kaj si hočeš, ako te zalezuje nesreča in si siromak! S sojetni¬
kom sva sedela skupaj tri tedne, dokler ga niso izpustili. Bilje potepuh, trd Ne¬
mec z Dunaja, a pristojen nekam na Češko; tja so ga pošiljali, on pa ni maral
ostati tam. Nazadnje sva se privadila ječi in drug drugemu.

Zadnji teden sem bil sam. Ni ga hotelo biti konec, pa ga je nazadnje le bilo.
Po treh mesecih sem naposled spet stal pred dobrodušnim narednikom in sva
se menila, kako bi prišel čez mejo. O Švici ni maral slišati, spet je predlagal
češko mejo. Ko sem to slišal, meje kar mraz stresel. Obotavljal sem se dve uri,
naposled sem uvidel, da ni drugega izhoda, ko da se tretjič podam na to pot.
Toda brez papirjev zdaj nisem maral nikamor.

64

»Dajte mi vendar kake papirje! Kak interimni potni list. Zakaj neki so takšne
stvari na svetu ?«

Ker sem trdovratno vztrajal in izjavil, da ne grem živ z orožniške postaje,
so se nazadnje vdali in so mi drugega dne prinesli prepustnico za namišljenega
prebivalca obmejnega pasu, ki sme hoditi deset kilometrov to in onstran meje.
Bil je sijajen papir, z njim si izhajal pri Avstrijcih in Čehih.

Drugega dne smo po kosilu lepo odšli na mejo. To se pravi, dva sva šla, ker se
Avstrijci le niso zanesli, daje ne bi pobrisal nazaj. Vreme je bilo pusto, ves dan
je po malem rosilo, toda slabe volje z orožnikom nisva bila, ko sva se bližala
češki meji. Hodila sva po široki cesti, skrivala se nisva, saj sem imel papir, da se
legitimiram pri prehodu. Toda čudna stvar: na meji ni bilo nobenega človeka,
ne na avstrijski ne na češki strani.

Avstrijski orožnik je še dolgo gledal za mano, ko sem jo pogumno odnašal
po češki zemlji in gledal, kje bi bil kak orožnik. Da me kateri češki orožnik ne bi
spoznal, sem prekoračil mejo precej daleč od onih poti, kjer prejšnje krati ni¬
sem imel sreče. Če bi me Čehi zalotili s tem papirjem in bi me slučajno spoznali,
bi me gotovo obsodili zaradi falzifikacije na pol leta zapora. Avstrijci so mi za-
bičevali:

»Če te dobijo Čehi, bog varuj povedati, kdo ti je dal papir. Reci, da si ga kje
našel, ali kar koli, samo nas ne smeš izdati!«

To so lepe reči med državami! S papirji sem imel srečo. Celo uro sem že hodil
po Češkem in še nikogar nisem srečal. Prišel sem do gozda, tam sem se usedel
pod košato smreko in začel premišljevati, kam pravzaprav grem. Saj imam na
Dunaju več znancev kot na Češkem. Zakaj bi neki hodil na Češko? Na Dunaj
se vrnem, tam se skrijem pri dobrih ljudeh, da me sam vrag ne najde. Mejo pa
tudi smem prekoračiti. Zares jo mahnem nazaj proti Avstriji. Na meji zopet
ni ne tega ne onega državnega organa in vso pot do druge železniške postaje,
kamor je bilo dve uri hoda, nisem srečal žive duše.

Sedaj, ko sem imel papirje v redu!

Na Dunaj sem se vrnil po skoraj štirimesečnem potovanju. Prijatelji mi niso
verjeli, da sem zapravil te štiri mesece z romanjem iz enega obmejnega aresta
v drugi obmejni arest.

Štiri mesece za štiri kilometre poti.

65

V DEŽELI MODERNIH ČUDEŽEV

Vožnja po romunskih železnicah ni zanimiva le na poti v Bukarešto, ampak
tudi, ko se voziš iz Bukarešte. Na kolodvoru vstopiš seveda navadno v poln voz
in doživljaš spet isto prijaznost sopotnikov in sopotnic. Prostora je sicer malo,
a v taki družbi je vendar prijetno. Zato vprašuješ, kam se družba pelje. Vsak ti
prijazno odgovarja:

»V Arad, v Čemovice, v Veliki Varadin, v Tigino, v Constanco,« prav tja,
kamor si sam namenjen, in sicer se vozijo vsi do zadnje večje postaje. Lepa reč!
Taka je pač dežela...

Vozim se v Veliki Varadin. Ob osmi uri zvečer dobim nalog povsem konspi-
rativno. Ob devetih odpelje brzovlak, dobrih pet minut pred odhodom sem v
kupeju. Komaj vstopim, pokukajo trije možje v kupe, in preden se zavem, kaj
se godi, nažene eden teh gospodov vse potnike ven, edino meni izkaže čast, da
smem ostati.

»Prosim, legitimacijo,« me ogovori eden iz trojice, in sicer najmlajši.

Takoj sem razumel.

Moj potni list je v redu. Trgovec, prosim, in tako dalje, potujem v Veliki Va¬
radin po opravkih. Poslovne zadeve. Imam tudi papirje od trgovske zbornice
tam in tam in tako dalje. Zastopam to in to velefirmo. Za Romunijo posebno
koristen in potreben artikel. Oblasti so naprošene, da mi gredo na roko. Tu je
zapisano, prosim! —

»Vse je prav lepo, vendar nam izvolite pokazati še vaš kovček.« Nič ne po¬
maga; ko odklenem kovček, se gospodje poglobijo vanj. V kovčku pa je moj
alibi. Niti Siguranza ni mogla ugotoviti nekaj drugega. Pol kovčka je bilo tistega
artikla, ki sem ga zvesto prevažal po Romuniji.

»Vidite!« se oddahnem, ko zagledam dolge obraze.

»Torej res, oprostite!«

In gospodje kislo odidejo.

To niso šale. Znoj mi je oblival čelo. Vse seje imenitno izteklo, toda Siguranza
nekaj ve. Kako more vedeti v teh okplnostih ?

Nisem še prišel do zaključka, ko se vrata v kupe spet odpro; vstopi eden izmed
znanih treh gospodov, in sicer tisti, ki prej ni spregovoril ves čas niti besedice.
Vlak je že vozil. Mladi gospod detektiv je vstopil, mirno sedel na prazno klop
in dejal:

»Dober večer, kolega, tudi jaz se peljem v Veliki Varadin.«

Družba mi je bila vse prej kot prijetna, a kaj si hočeš, družba je družba. Sku¬
šal sem se kazati kolikor mogoče ravnodušnega, brezskrbnega, ko da mi je do
sopotnika kakor do predlanskega snega. Sezul sem si čevlje in se ulegel na klop,
kakor bi hotel zaspati. Isto je storil moj sopotnik, kije prej še zaklenil vrata ku¬
peja od znotraj. Tako sva bila vsaj rešena tesnobe, hvala bogu. Peljala sva se in
peljala, mimo Ploeštija, mimo Brašova, mimo Blaja in dalje proti Cluju, skozi
mrzlo transilvansko noč. Vlak je vozil imenitno. Nikjer naju niso nadlegovali.
Kar prijetno je bilo za zamrznjenimi okni, le nekoliko presopamo je bilo v pro¬
storu.

Kaj si hočeš! Mar naj skočim skozi okno drvečega vlaka? Bomo videli, kaj
bo v Velikem Varadinu. Zaspal nisem niti za trenutek, toda mojemu spremlje¬
valcu se je menda zdelo, da spim. Ali sem ga res preplahtal ? No, potlej še nekaj
zmorem.

Ko je mislil, da trdno spim, meje nenadoma prebudil in ogovoril po ruski.
V čisti ruščini. Nemara je bil kje v Besarabiji doma. To je ponovil nekajkrat
zapored. Imel meje torej za Rusa. Seveda je mož vedno pogorel, ker bi mu jaz
ne bil mogel odgovoriti po ruski, tudi če bi hotel. Ko je mož Siguranze obupal
nad svojimi poskusi, je nekaj časa miroval, in zdelo se mi je celo, da je za nekaj
časa pošteno zadremal. Takrat bi jo bil morda lahko ucvrl iz vagona, toda pre¬
mislil sem: zunaj je ostra zimska noč, menda celo sneži, vozimo se po transil¬
vanskih gozdovih, kdo ve kod, in če izginem, jim potrdim sum, da iščejo pra¬
vega. Zato sem se rajši potajil v vagonu.

Ko sva se vozila proti Cluju, je začel agent Siguranze z menoj na dolgo in široko
govoriti o svojih težavah in nadlogah. Zaupal mi je, da ima slabo plačo in pre¬
več dela, da je oženjen in da ima preveč otrok. Potem se je zanimal, kako uspe¬
vajo moji trgovski posli v Romuniji. Posli z aparati za obsevanje. In ko pridem
v Veliki Varadin, v katerem hotelu bom stanoval...

67

Izmazal sem se pač, kakor se izmaže trgovec, zaradi hotela mu pa nisem znal
nič določenega povedati. Tedaj mi je uslužno priskočil na pomoč. Hotel »Kralj
Ferdinand« je menda takšen, kakršnega si gotovo želim. Mir. Čistoča. Uglajeno
strežno osebje in kar še zraven potrebujem. Seveda tudi zmerne cene. S to opom¬
bo mi je kajpada hotel nastaviti past.

Ko sva se pripeljala v Veliki Varadin, nikakor nisem mogel drugače, kakor
da sem napravil zadovoljen obraz in šel z agentom Siguranze. Najel je na kolo¬
dvoru avtomobil, ki sem ga seveda plačal jaz, in me zapeljal v hotel »Kralj Fer¬
dinand«.

Detektiv me je seveda spravil v hotel, kjer sem bil pod strogim nadzorstvom
osebja in pod njegovim. Mož se ni več prikazal. Ostal sem tri dni v sobi kot na¬
mišljen bolnik, celo zdravnika sem dal poklicati v hišo, da je bolj držalo. Ra¬
zume se tudi, da nisem obiskal človeka, h kateremu sem bil namenjen. Zane¬
maril sem vse zveze in preprečil tako še večjo nesrečo. Četrti dan sem se vrnil v
Bukarešto, ne da bi bil kaj opravil.

Ko sem se vozil mimo staroveške trdnjave Abrud, sem se spomnil, da sedi
tam na osem let obsojeni voditelj romunskih komunistov Stojanov. Morda
ni mnogo manjkalo, pa bi mu šel za druščino.

Siguranza, smo te pa le potegnili!

68

BOLGARKA

Zjutraj sem šel spet na brod. Že tri dni sem čakal na prevoz iz Romunije na
bolgarsko stran. Prevoz seje pretrgal, ker je začel dreti led po Donavi. Prevozna
ladja si ni upala čez široko strugo, ker so po njej neprestano drle velike ledene
plošče. Bila je še žima, toda nastopilo je južje, ob tem času še čisto nepričakovano.
Oba bregova, romunski in bolgarski, sta bila še pusta in dolgočasna; golo drevje
je brez življenja molelo kvišku, ravan, ki seje razprostirala na desno in levo, je
bila žalostna. Na romunski strani so iz daljave gledali vrhovi Karpatov, brez
sonca sicer, toda svetli od snega. Iznad njih je strmel čez pokrajino mogočni
Bučeč. Vrhove Balkana pa je z bolgarske strani zakrivalo sivo, megleno ob¬
zorje.

V široki strugi je lomastil ledeni bes proti Črnemu morju. Nisem prvič videl
Donave v teh krajih; kadar koli sem se prevažal čeznjo, je bila voda mogočna,
a tiha in mirna. Ob njenih pohlevnih bregovih skoraj nisi slišal pljuskanja va-
lovja, in šele ko si se zapeljal v strugo, si začul, kako bije srce tega mogočnega
veletoka. Zdaj je pa že nekaj dni razsajal po njem jedeni orkan. Široka struga
je noč in dan grmela in pokala. Voda je naraščala in najprej razbila ledeno odejo,
kije segala od obeh bregov daleč v sredino struge. Toda komaj je vodovje odpla¬
vilo ta led proti vzhodu, je začela voda rjaveti in nositi po toku nove ledene plošče.
Najbrž je zajelo južje tudi Ogrsko in Alpe, povsod razbijalo led in ga gnalo po
vodovju. Tri dni je že grmel ledeni plaz mimo brodišča. Borba zime s pomladjo
se je začela, čeprav je narava tu ob bregovih še počivala. V strugi je neprestano
pokalo in lomastilo, led se je zoperstavljal toku, se nagnetel, spet razrušil in
lomastil dalje. Ozračje nad strugo je bilo polno odmeYov tega, kar seje godilo
v vodi, polno pokanja, stokanja, rjovenja, prvih glasov pomladnega drhtenja.

Z vsakim vlakom so prihajali novi potniki, namenjeni prek Donave proti
jugu. Maloštevilne gostilne so bile polne nestrpnih čakalcev na prevoz. Tretji

69

dan nas je čakalo že čez sto. Zjutraj smo bili vsi zbrani na klančnici pred carinskim
poslopjem, pod katerim je bila zasidrana prevozna ladja. Strmeli smo v strugo,
toda pogled nanjo nam je zmračil obraze: voda je valila led ko dan poprej, ne¬
katerim se je zdelo celo, da ga vali še več.

Klančnica je bila poveznjena, carina ni delala. Na krovu prevozne ladje so
postajali brodniki v lepih romunskih kučmah ter gledali po Donavi gor in dol.

»Danes nas prepeljete, kaj? Saj je manj ledu ko včeraj.« Potnik, ki je klical
doli na ladjo, je čakal že tri dni.

Na ladji seje nekdo zakrohotal.

»Kje neki! Danes je huje ko včeraj. Poglejte, kakšne plošče nosi danes. Brod
ne bo vozil.«

»Kdaj pa bo?«

»Morda jutri, morda šele čez tri, štiri dni.«

Kljub jasnemu odgovoru pa se gruča potnikov ni premaknila z brega. Ve¬
čina je strmela v strugo z napetimi očmi, ko da čakajo kakega čudeža. A ta po¬
gled je bil brezupen, po toku seje valil ledeni plaz naprej in naprej. Mnogi pa niso
niti gledali v strugo, ampak prek nje na sivkasti, nedosegljivi bolgarski breg.

Vsem potnikom je bila zamuda neprijetna, mnogo pa je bilo med nami tudi
takih, ki jim je bil položaj obupen. Med nami so bili delavci ter kmetje z one strani,
ki niso imeli denarja, da bi ga tukaj tratili. Maloštevilne gostilne in beznice so
bile naphane prenočevalcev. Pozno v noč se je iz njih razlegal krik pijancev in
vlačug. Prevoz je sicer odpovedal, zato pa je organizacija gostinskega ugodja
brezhibno poslovala. Iz Bukarešte je že drugi dan zamude priletelo krdelo pocest¬
nic in jelo potnikom krajšati dolgčas.

Ko smo se po malem že pričeli razhajati, seje pojavil naenkrat pred klančnico
zdrav, močan Romun z visoko kučmo na glavi.

»Kdo se hoče s čolnom prepeljati na ono stran ?«

Potniki so se takoj spet zbrali. Strmeče oči so se uprle v čudnega moža.

»Kako... ?«

»S čolnom. Petsto lejev za osebo...«

Vsi potniki smo se menda hkrati zazrli v ledeno strugo. Drzna ponudba nas
je priklenila na prizor pod nami, kjer so brez prestanka drle ledene plošče. Te¬
daj smo zapazili više pod našim bregom ozek, dolg čoln, ki seje zibal ob butanju
struge. Spričo tega, kar seje godilo pred nami, seje zdel čoln strašno nebogljen
in reven. Nekaj minut je vse molčalo. Vse je pridrževalo sapo. Romun je še vedno
stal pri klančnici.

70

»Kdor da petsto lejev, ga prepeljem.« Romunov obraz je pokril drzen smeh¬
ljaj. Njegove oči so iskale po gruči.

Pojav Romuna se mi je videl zelo zanesljiv; še enkrat sem se bežno ozrl proti
čolnu in tvegal odločitev. Preden pa sem utegnil spregovoriti, začujem iz gruče
ženski glas:

»Prepeljite me...«

Ozrl sem se ves začuden; h klančnici je stopila mlada žena šibke rasti s kovčkom
v roki. Bila je Bolgarka, ki seje pripeljala z menoj do brodišča in čakala tu kakor
jaz. Čakala sva skupaj v isti beznici. Držala se je sama zase, vse tri dni sem jo
komaj opazil. Ponoči je spala z nami na klopi. Skušal sem jo ogovoriti, toda
zvedel sem od nje le to, daje Bolgarka in da se vrača iz tujine domov.

Prva izmed vseh seje priglasila. Vsi smo se zavzeti zastrmeli vanjo. Grozotni
vtis ledene struge je ob njenem nastopu v naših srcih mahoma zamrl in videli
smo le njo, neznatno Bolgarko z zelenkastim obrazom in ozkimi, stisnjenimi
obrvmi. Šele ko seje prva osuplost polegla, sem se priglasil kot drugi. Za menoj
se jih je priglasilo še nekaj.

»Osem — devet — deset...«je štel sprva tudi osupli Romun. »Še pet jih vza¬
mem s seboj.«

Gruča seje živahno razgibala. Potniki so s tujimi očmi gledali strugo in borni
čoln za bregom. Pogled ni bil mikaven in odločitev je bila nadvse tvegana. Morda
nas ne bi bilo toliko, če bi se ne bila prva priglasila Bolgarka. A tu ni odločal samo
pogum. Nekdo je zaklical:

»Jaz bi šel, toda nimam petsto lejev...«

»Sto lejev plačam,« se je oglasil drugi.

»Petsto lejev, niti banija manj. Kar poglejte strugo!«

Romunova kučma je mignila proti strugi.

»Ali jamčite za srečen prevoz ?«

»Jamčim!« Romunov glas se je zdel bolj kupčevalski kakor zanesljiv.

Priglasili so se še trije in v zadnjem trenutku, ko je že bilo treba odriniti proti
čolnu, seje priglasil petnajsti. Preden smo se vkrcali, je bil čoln že zaseden s čol¬
narji. Ob vsaki strani čolna je sedelo po osem brodarjev, zdravih, temnih Ro¬
munov ; vsi so bili pokriti z lepimi črnimi kučmami. Oboroženi so bili ne le z vesli,
temveč tudi z železnimi kavlji, sekirami in dolgimi porivalniki.

Vkrcavali smo se. Mrzel občutek mi je preletel srce, ko sem se znašel tesno ob
vodi. Tako se je godilo tudi drugim, kajti vsi smo molče stopali v čoln. Zopet

71

je prva stopila na deske samosvoja Bolgarka in zavzela mesto na prednjem koncu
čolna. Namestil sem se poleg nje.

Odvezali so čoln, brodarji so začeli delati. Nekaj časa so veslali ob bregu proti
toku, da bi prišli v glavno strugo v poševnem loku. Blizu brega je bila voda sicer
razburkana in se je odbijala od izpranega obrežja, toda ledu ob kraju ni bilo
mnogo. Kljub naporu šestintridesetih rok seje čoln le počasi pomikal navzgor,
škripal pod težo dvaintridesetih ljudi, ki so ga sumljivo napolnili do zadnjega
kotička. Nasproti so plavali le posamezni kosi ledu, katerim se ni bilo pretežko
izogniti.

Z brega so gledali za nami. Pogled na čoln, kije ril v divji ledeni tok, je moral
biti zelo razburljiv, kajti naenkrat so se z brega začuli svarilni klici:

»Nazaj, nazaj, ne boste prišli...«

»To je samomor, vse vas bo vrag vzel...«

Toda klici so sproti zamirali v vedno močnejšem bučanju ledenega toka.
Čoln seje že precej oddaljil od brega in lezel vedno bolj v ravno smer. Bili smo
še daleč od sredine struge. Plovba je postajala vedno težavnejša; ledje bil vedno
gostejši, vedno bolj grozeč. Brodniki so z vsemi močmi delali proti toku v strahu,
da bi nas prehitro ne zajel in zanesel po strugi navzdol. Čoln se je le s trudom
prerival skozi ledene vrzeli. Brodniki so delali z vesli, s sekirami, s porivalniki
in kavlji, da jim je kljub ostri ledeni sapi curkoma tekel pot po obrazih. Lomast
ledovja in vodovja je bil vedno bolj glušeč, vendar seje mojim živcem zdelo, da
natanko slišim hreščanje čolna in pokanje napetih mišic.

Naš vodnik je stal kakor pribit na sprednjem koncu čolna in motril tok. Oči
so mu venomer švigale sem in tja. Povelja je bruhal iz sebe tako glasno, kot bi
njegovi brodarji bili oddaljeni nekaj kilometrov od njega. Ni bilo dolgo, ko se
je tudi njegov obraz ves oznojil. Zamaknjen sem sledil vsakemu njegovemu
gibu in pogledu; spoznal sem, da se bori z veletokom premišljeno in smotrno.
Tudi sopotniki ga niso izgubili iz oči. Vsi smo se čutili usodno povezani z njim
in naše zaupanje vanj je raslo, čim dalje smo bili od bregov.

Naenkrat je začel tako divje rjoveti, ko daje znorel. Tedaj smo bili že v močnem
toku, sredi vršečega, butajočega ledu. Vodnikove oči so bile uprte v gornji tok
nad čolnom. Nehote sem pogledal tja, a kar sem videl, mi je zaprlo oči in me
pretreslo: proti čolnu je voda plavila ogromno, široko ploskev leda. Pred njo je
razburjeno pljuskalo vodovje in močni curki razdrobljenega ledu so se zaganjali
v čoln ter ga nagibali na stran. Zdaj sem razumel vodnikovo vpitje: če nas zajame

72

ta gora ledu, nas bo s svojimi ledenimi krili neusmiljeno gonila dalje, dokler
nas pred njo plavajoča sržena skorja ne bo pogoltnila.

Čoln je postal podoben plavajoči mrtvaški krsti. Onemeli potniki so čepeli
na tleh. Po žilah nam je odmeval ropot ledu, vodnikovo vpitje pa se nam je zdelo,
kot bi prihajalo iz velike daljave. Brodniki so se borili z nadčloveškim naporom,
da bi spravili čoln iz objema kril grozečega ledenika nad nami.

Ne morem povedati, kako dolgo je trajala nevarnost, kateri sem se topo vdal.
Moje oči so skušale objeti oba bregova, toda komaj so videle slabotne obrise,
tako daleč sem bil v duhu že od tega sveta; nekje v globini mojih občutkov se
je oglasilo hipno kesanje, zakaj sem se podal na pot in nisem rajši ostal na bregu.
Z vročimi očmi sem uzrl skupino ljudi na bregu pri brodišču in zdelo se mi je, da
mahajo z rokami in vpijejo. Toda ta podoba je takoj izginila. Potem sem se zastr¬
mel v ledovje pred skoraj na mestu stoječim čolnom. Stresla meje misel na grozno,
neumno smrt. Vendar je misel takoj ugasnila, zakaj takrat sem se spomnil, da
vodovja, krila bližajočega se konca, vendar niso tako tuja, kakor se mi je sprva
zdelo. Ali ne hrumi okrog mene in pred menoj tudi vodovje iz moje daljne do¬
movine? Ali se v tem ledenem morju ne gibljejo tudi valovi moje Drave, moje
Save...? Presunila me je otožnost, pomirila in napolnila s težko vdanostjo.

Tedaj sem se pa domislil, da sedim poleg Bolgarke, edine ženske v čolnu. Ves
čas nevarnosti je nisem videl niti čutil poleg sebe. Pogledal sem ji v obraz in se
zdrznil. Bil je hladno mrzel, skoraj mrtev, le oči so bile žive in so nepremično
strmele tja v zibajoči se bolgarski breg. Bledi roki sta negibno počivali na skrče¬
nih kolenih. V vsej njeni prikazni nisem mogel razbrati drugega kot mrtvaško
hladnost in sij oči, uprtih v domovino. Vendar sem začutil veliko potrebo, da bi
spregovoril z njo.

»Tovarišica, koga pa imate doma...?«

»Sina...« Njen glas je bil prav tako mrzel kot njena prikazen. Čez nekaj hi¬
pov me je vprašala:

»Kje ste doma... ?«

»Tam, od koder prihajajo te vode.«

Njeno čelo se je dvignilo in njene zelenkaste oči so za hip obstale na meni.
Zdelo se mi je, da se je okrog njih bliskoma zaiskril lep, a trpek smehljaj, takoj
nato pa so ji oči zopet zbežale proti Bolgariji...

»Drakul (vrag), zaenkrat smo rešeni...«

73

Pred nama je zaklel vodnik. Brodniki so se z nadčloveškimi močmi prebili
skozi ledeni oklep, čoln se je rešil smrtonosnih valovnih kril, grozeča ledena
ploskev je ostala za nami. Čoln se je obrnil in zaplaval v glavni tok razgibane
sredine. Z njim je šlo zdaj naglo navzdol.

Potniki smo se oddahnili in se spogledali. Ko da smo se nemo, a globoko ob¬
jeli. Tudi brodniki, od katerih je kapal znoj, so postali bodrejši. Izven nevarnosti
še tudi zdaj nismo bili, vendar je bila vožnja po srednjem toku lažja. Čoln je nosila
voda sama, kakor se ji je zdelo, in na obeh straneh jeled drvel z njim naprej. Brod¬
niki so zdaj le odrivali plošče, ki so silile preblizu nas.

Drseli smo hitro po toku in kmalu smo bili vštric brodišča. Gledalci na bregu,
ki so videli, da smo se rešili velike nevarnosti, so pozdravljali čoln z vzkliki in
mahanjem. Razumeti pa ni bilo mogoče ničesar zaradi ledenega hruma.

Brodniki so poskušali zaveslati iz sredine toka proti bolgarski strani. Na tej
strani pa je gnalo več ledu kot na romunski. Zato je bilo težavno zaviti na stran.

Vodnik je napeto iskal primerne vrzeli, skozi katero bi se čoln lahko preril iz
glavnega toka. Iznenada pa je spet zarjul:

»Drakul!«

Njegov pogled, uprt proti toku, nam je takoj razjasnil njegov strah. Za nami
je nosil tok dve ogromni ledeni plošči, ki jima konca sploh ni bilo mogoče do¬
gnati. Spredaj sta bili razkrečeni v podobi ogromnih klešč, zadaj pa sta se stikali.
Voda je v ritmu butala z njima, daje pokalo, kakor bi se lomilo gorovje. Zaradi
ogromne teže sta plošči plavali hitreje kakor naš čoln in grozeče klešče so se nam
vedno bolj bližale. Če bi nas ledena čeljust dosegla, nas bi zmečkalo ko polževo
lupino.

Brodniki so takoj zagnali čoln iz toka proti bolgarski strani. Vodnik je vpil,
brodnikom so pokale kosti in čoln je počasi hreščal skozi ledeno površino. Po
mojem hrbtu je spet zagomazelo in znova sem se ozrl v Bolgarkin obraz. Videl sem
srepo hladnost kakor pri prvi nevarnosti. Nova kletev našega vodnika je za¬
donela po vodi. Njegov glas je bil zdaj pomirjevalen; spet smo se rešili. Glavni
tok je gnal razkrečeno čeljust mimo nas, valovje nas je urno zagnalo daleč proti
desni. Z brodišča na Romunskem so nas spet navdušeno pozdravljali: obvla¬
dali smo Donavo.

Bolgarska tla so se nam vedno bolj približevala. Tok nas je zagnal daleč mimo
bolgarskega brodišča. Čoln seje počasi bližal nizkemu obrežju, dokler ni zapla¬
val na plitvino.

74

»Drakul!«je zaklel vodnik in prvi skočil na breg. Njegov glas je bil vesel, zma¬
goslaven, prav tak je bil tudi njegov obraz. Videti je bilo, daje na svojo zmago
ponosen.

»Drakul!«je še enkrat zaklical s suhe zemlje.

Tudi brodnikom so od zmagoslavja žareli obrazi.

Pustil sem Bolgarko, da je prva skočila iz čolna. Čuteč pod nogami trdna tla,
je za hip tiho obstala, nato seje s celo postavo obrnila proti ledeni strugi; potem
pa je naglo pristopila k orjaškemu Romunu in ga poljubila na žareče, zmagoslav¬
no lice.

»Drakul...«je presenečen vzkliknil Romun in jo oklenil z lopatastimi rokami.

Bilo je plačilo za njegov nadčloveški napor, ki ga cena petsto lejev ni mogla
poravnati. Bilo je srčno, človeško plačilo. Potnikom so zadrhtela srca.

Preden smo se drugi izkrcali, je Bolgarka že izginila v bregu...

75

TISOČ IN EN DAN

Kadar me prijatelji vidijo v Ljubljani, me zmerom napadajo:

»Ti, kaj pa ti ? Nič ne delaš. Nikamor ne greš, zavlekel si se v tiste planine in
čepiš tam kakor jazbec. Mi pa garamo, da se nam moti. Služba, propaganda,
potem umetnost, ki je tudi — ne zanemarjamo. Tako ne sme več dalje.«

Nihče mi noče verjeti, da sem bolan.

»Kar siješ od zdravja, primojduši. Živiš kakor kulak. Kaj pa ljudska oblast,
dragi prijatelj Voranc?«

Tem prijateljem bi iz srca privoščil, da bi prišli za en dan živet na Prežihov
vrh, takrat, ko bi se jaz recimo preselil v Ljubljano. Prežihov vrh je lep kraj, gozdo¬
vi, čmičevec, ki po sami smoli diši, razgledi na Jamnico, na Karavanke. Ju ni
agitpropa, ni nobenih izvršnih odborov, ni prireditev, ki skrbe za vsakodnevno
vključitev v delo in za to, da se človek pod ljudsko oblastjo ne usmradi.

Vendar pa je tudi na Prežihovem vrhu neki dnevni red, ki se začne že ob prvi
jutranji zarji in se končuje navadno šele pozno zvečer, ko se sonce že pogreza
v podjunske nižave.

Dovolite mi, dragi prijatelji, da vam en tak dan popišem, en sam dan, ki je
podoben vsem drugim.

Pri Prežihu vstajamo poletni čas navadno zgodaj. Vigredni čas je temu kriva
setvena komisija na KLO, ki sitnari zaradi krompirja, koruze in žita. Uršlja
gora je že vsa ožarjena od sončnih žarkov, medtem ko so globače še pokrite s
sencami. Počasi se preliva jutro v lep, razkošen dan. Ko stopim pred hišo, za¬
gledam na klopi pod lipo postamega, a še krepkega moža. Torej seje že tako zgo¬
daj pričelo.

»Dobro jutro,« vrešči mož in pride bliže. »Ali me še poznate?«

Mislim, da ga ne poznam več, toda v tem hipu se mi zabliska.

»Dobro jutro, Blatnik. Kaj pa vi tako zgodaj ?«

76

Videl ga nisem več kakor dvajset let.

Možu se razširi obraz. Še ga poznajo ljudje, ki ga celo večnost niso videli.
Sedaj je star skoraj osemdeset let in navzlic temu ga poznajo.

Blatnik je bil v svoji mladosti hlapec in najemnik kakor moj oče. Potem je ku¬
pil grunt v sosednji občini in smo izgubili stike. Pozneje sem ga le redkokdaj
videl. Baje je začel barantati z lesom in je obogatel. Kdo ve, kaj ga je prineslo
tako zgodaj k meni. Kakor je podoba, vstajajo pri Blatniku še bolj zgodaj kakor
pri Prežihu.

Sedla sva k mizi. Čmičevec pijemo ob taki zgodnji uri, ker je pravzaprav me¬
dicina. Nato izsuje mož svoje težave.

»Veste, ta agrarna reforma na Prevaljah. Tri grunte imam, Blatnikovo, Sečnja-
kovo in Sternjakovo. Vsega skupaj menda okoli sto trideset hektarov. Tu je
posestni list. Sedaj so mi pa nekaj vzeli; tisti svet, ki sem ga bil kupil od Lesnika.«

»Koliko so vam pa vzeli ?«

»Šest oralov so mi odtrgali. To, kar sem mislil dati najmlajši hčerki za doto.
Kaj je zdaj storiti ?«

»Od sto trideset hektarov so vam vzeli šest oralov, to je štiri hektare. Oče, kar
tiho bodite, jaz bi vam vzel gotovo veliko več. Saj imate mnogo preveč in gotovo
ne boste mogli obdelati.«

Mož se skrči kakor jež in se brani dalje:

»Do zdaj smo vedno vse obdelali. In potem so otroci tukaj. Hčerka je že dvaj¬
set let gospodinja na Sečnjakovem, sin pa gospodari na Stemjakovem. Saj tisti
svet, ki so mi ga vzeli, ni veliko vreden, ker je skoraj samo plazovje, toda vzeli
so mi, meni... Otrokom bi rad izročil.«

»Zakaj pa jim že prej niste izročili, pa bi se že davno lahko izognili tem sitnostim
z agrarno reformo. Sedaj ste pa še vi posestnik. In tistih šest oralov plazovja!«

Mož mi noče odgovoriti na vprašanje, zakaj ni že davno razdelil premoženja
med otroke — sedaj ima že skoraj osemdeset let — temveč reče:

»Vi ste poslanec našega okraja. Ali bi se dala napraviti kakšna pritožba?«

Dopovedujem mu, da se pri tako velikem posestvu ne da narediti pritožbe.
Razlagam mu, kaj je agrarna reforma. Ko pridem do ljudske oblasti, skoči mož
na noge.

»Tudi jaz sem za ljudsko oblast. Pri nas smo tri leta imeli partizane v hiši. Vo¬
zili smo tako dobro, da nas Nemci niso odkrili.«

77

Oči se mu svetijo kakor jazbecu, temu Blatniku. Pripoveduje mi razne zgodbe
iz okupacijskih let in pri tem zaživi. Moj čmičevec plačuje pri tem svoj dolg.

Zmeniva se, kakor je potrebno : pritožbe Blatnik ne bo delal. Posestva bo izro¬
čil svojim otrokom, naj se mladina ukvarja in bori s težavami sedanjega časa.
Ko mož odhaja, pravi:

»Škoda, da nisem mlad. To bi se dalo živeti. V moji mladosti pa je bilo hudo.
Pa zdravi ostanite!«

Vigredno sonce je medtem prodrlo s svojimi žarki skozi cvetoči sadovnjak.
Bogata rosa se iskri na vejevju in po trati. Ptice pojo, kot da bi znorele.

Ena ura je sicer šla, toda če začnem zdaj pisati, bom že kaj napravil. Toda
komaj se usedem, me že spet kličejo.

»Kaj pa je ?«

»Ven pridi!«

Zunaj zagledam Potočnikovega bajtarja iz Dobrij. Kaj pa je le-tega prineslo
tako zgodaj ? Ko me mož zagleda, mi pravi :

»Ne zamerite, tovariš. Prišel sem tako zgodaj zato, da bi vas še našel doma.«

Možakarja tudi že dvajset let nisem videl.

»Kaj pa se je zgodilo, prijatelj ?«

»Posojilo bi rad in sem prišel k vam po nasvet.« Potem mi začne razlagati
zadevo s posojilom. To traja četrt ure, dasi mi je takoj jasno, za kaj gre. Poznam
njegovo bajto in njegove težave.

»Počakajte, prišli ste daleč. Tukaj imam ravno neko žegnano vodo pri rokah,«
ga skušam prekiniti. To se mi tudi posreči.

Mož mora izplačati neko dediščino. Razen tega se mu je pozimi podrl hlev.
Mora se zadolžiti. Bajta je zanič, strmina prava kazen božja.

»Jaz bi vse to na kol obesil. Saj se ne izplača živeti v tistem bregu,« mu pravim.

»Tudi jaz bi to storil, če bi bil mlajši. Enkrat so me vrgli iz tovarne, potem sem
ostal bajtar. Sedaj sem prestar.«

»Kaj pa obnovitvena zadruga? Tja pristopite, pa bo laže šlo.«

Potem razpravljava o obnovitveni zadrugi. O teh stvareh moj znanec ni dobro
poučen.

Zopet je ena ura pri vragu, ko se mož poslovi. Sedaj je zadnji čas, da se lotim
dela, zakaj dopoldansko delo veliko več izda kakor popoldansko. Ne sedim
niti četrt ure pri mizi, ko me zunaj spet kličejo. Toda zdaj s čisto spremenjenim
glasom. Kaj je neki zopet zdaj ?

78

Pred hišo zagledam kakih trideset deklet, ki stojijo in me gledajo. Komaj
odkrijem med njimi bradatega moža, ki mi razlaga:

»Gospodarska šola smo iz Maribora. Napravili smo izlet v Kotlje in hočemo
videti tudi Prežihov vrh. Oprostite, tovariš.«

Kakšne šole neki vse imamo v naši novi Jugoslaviji ? Ko bi šlo za gospodinjsko
šolo, bi človek razumel, toda dekleta in gospodarska šola, ta je prehuda.

Dekleta so brhka, jutro okrog hiše je dobilo nov, svetal obraz. Treba je z njimi
govoriti. Vse hoče vedeti ta mladina, kije vstala že ob treh, ob štirih zjutraj. Kje
so se godili »Samorastniki«, kje »Jamnica«, kje »Stari grad«. S čmičevcem
tukaj ne moremo nič opraviti, zato je treba iti po mošt. Tudi moštu sadjevcu ni
kaj reči. Nekaj grč izgine, ko da bi trenil. Dekleta zapojo, potem se pa love — vse
je tako prisrčno.

»Junija gremo v Šamac,« mi kličejo dekleta med odhodom.

In spet ostanem sam.

Zopet je šla ena ura, toda te ure mi ni žal. Bilo je, ko da bi kdo pri nas luč vžgal.

Pes že zopet laja. Že spet nosi hudir nekoga k hiši. In res, v veži že sprašuje
nekdo:

»Alije poslanec doma?«

To je ženski glas.

Žena me takoj izda:

»Je doma, kar naprej,« namesto da bi rekla, da me ni doma in da me nikoli
ne bo.

Zagledam žensko, ki še ni stara; ko prihaja bliže, vidim, da šepa. Ne poznam je.

»Noge nimam že deset let. Sedaj se mi je pokvarila proteza in skoraj ne morem
hoditi. Hudo je, ker sem za deklo. Prišla sem k vam, da bi mi pomagali do nove
proteze.«

Ubogi ženski se pozna, daje že veliko stala, predenje prišla do nas. To so ven¬
dar tako preproste stvari v naši ljudski državi. Zakaj so potem socialni odseki
pri vsakem upravnem odboru ? Lj udj e tega ne vedo, če pa vedo, še nimaj o zaupanj a
v te reči.

Zato se je z žensko treba pogovoriti še o raznih drugih rečeh, ki so koristne,
ki ti pa vzamejo skoraj uro časa. Je že tako.

Ura je pretekla, ali ta urica gotovo ni, bila stran vržena. Poldne je. Ko smo
ravno pri mizi, je že spet nekdo tu. Vstopi postaren možiček z okroglim klo¬
bučkom in s hodno srajco.

79

»Ali sem prav prišel ?« izprašuje in mežika z očmi.

»Prav, prav!« Kaj bi hodil po ovinkih, dasiravno moža ne poznam. Gotovo
želi govoriti s poslancem. Prav ti je, zakaj pa živiš v okraju...

Stari'mož se usede, nato pa iztrese svojo bolečino:

»Star invalid sem iz prve svetovne vojne. Invalidnine pa ne dobivam nobene.
V stari Jugoslaviji sem dobival petdeset odstotkov. Sedaj sem prišel k vam, da
mi pomagate, zakaj sam se nimam kam obrniti.«

Najprej je moral mož sesti in pojesti z nami skledo juhe. Potem sva se pogo¬
vorila.

»Ali ste že bili na okraju v Prevaljah?«

»Še nisem bil,« mi zaupa mož.

Kaj bi se človek jezil. Ljudstvo še ne pozna našega upravnega ustroja. Poti
so še premalo shojene.

»Stanujem v samotnem mlinu v Reki pod Belšakom. Med okupacijo ni bilo
tako samotno pri meni. Takrat so bili pri meni partizani redni gostje. Enega
sem imel tri mesece pod streho, ker je bil ranjen. Tudi Nemci so vedno stikali
pri meni, a me niso odkrili, ha, ha.«

Možu se smeji izmučeni obraz.

Končno sva se zmenila. Ljudje prihajajo k svojemu poslancu največ zato,
ker se sami ne spoznajo na uradni postopek. Na gre toliko za intervencijo kakor
za nasvete. Kam pa naj gredo, če ne k človeku, ki ga poznajo in ki so ga volili.
Zato smo prijatelji.

Sonjek Miha iz Št. Danijela se poslovi, ko seje sonce že nagnilo.

Vsi pa niso tako skromni. Ko sem mislil, da bo že mir pri hiši, nenadoma zasli¬
šim v veži ropotati kmetico iz Kotelj:

»Kje pa je ded ?«

»Kaj pa je?« hoče posredovati žena.

»Deda hočem imeti. Zakaj so električarji kar naenkrat odšli iz naše hiše?«

S kmetico se poznava že iz šolskih klopi.

»Ti si predsednik odbora za elektrifikacijo. Kakšen red pa je to? Do nas so
potegnili žico, potem so pa odšli na Sela. Kot da bi jim tam bolj stregli kakormi.
Ali nismo mi tudi plačali ?«

Poslanec gor ali dol, ti si za to odgovoren pa konec. Red in pravica morata
biti v novi, ljudski Jugoslaviji.

Navsezadnje se le pomeniva, kakor se spodobi. Posledica teh razgovorov
pa je seveda, da se je sonce že zelo približalo Peci.

\

80

In jaz še nisem nič napisal. Medtem je prišla pošta. Od Ljudske pravice  dobim
telegram: »Pošlji rokopis takoj.«

Sedaj bi bilo potrebno, da bi bral tudi časopise. Zvečer je seja živinorejske
zadruge doli v vasi. Jutri moram na okraj, kjer je ravno okrajna skupščina.
Pojutrišnjem je seja lesne zadruge. Za danes pa še ni konec, čeprav sem nad de¬
lom že obupal in se spravil pred hišo. A na vrsti so še hujše stvari. Kakšne težave
vse ima naše ljudstvo!

Dva Črnjena sta prišla k hiši. Enega poznam, ker sva bila skupaj v Mauthau-
senu. Bilje odličen fant. Sedajjeon legitimacijazaonegadrugega,kiganepoznam.
In ta govori:

»Iveka so mi zaprli zadelj črne borze, oziroma zaradi tega, ker ni prijavil blaga.
Mogoče bi se dalo kaj narediti. Ni bil slab med okupacijo. Je pač smola.«

»Gotovo sta žejna, ker Črna je daleč. Mošt še kar gre.«

Ko smo se vsi trije okrepčali, smo se lotili zadeve.

»Veste kaj, za črnoborzijance se pa ne potegujem. Naša oblast še premalo
postopa z njimi. Kakšen poslanec pa bi potem bil? Konec in mir besedi. Kako
pa vama drugače gre?«

»Dobro, ne moremo kaj reči,« se pohvalita oba. Tisti, ki ga ne poznam, še
nekaj stiska:

»Mislil sem, če bi se dalo kaj napraviti. Mi bi tudi ne gledali na kako stvar.«
Pri tem me mož pomenljivo pogleda.

Kajpada, ljudje še po starem mislijo in po starem sodijo probleme. To mu
moram odločno pojasniti. Potem gaje sram.

»Ne zamerite,« mi pravi. »Jaz sem samo tako mislil. Jaz vam ne zamerim,
imate prav.«

Potem se smejimo vsi trije. Podoba je, da sta me razumela in da sta istih misli
kakor jaz, čeprav je bila njuna dolga pot brez uspeha. Nato se spet obrnemo
k vrču.

Ko sta odšla, je sonce že začelo zahajati. Zahod je zažarel visoko pod nebo
in drobni, okrogli oblački, ki jim pri nas pravijo »hlebčki«, so postali kakor
korali. Sredi te luči je stala Peca kakor nemi stražar na pragu novega sveta. Ta
podoba je prerokovala lepo vreme še naprej. Okrog nas je cvetelo sadje neutrud¬
ljivo ves dan. Zvečer je močan duh po cvetju ležal okrog hiše. S hriba dol je silil
vanj duh po smoli, kije že začela kipeti. Za en tak večer se že izplača prestati kak
dan, ki se ravno poslavlja. Sedaj bo mir tudi pri nas.

81


.









..


.


TISOČ IN EN DAN PREŽIHOVEGA VORANCA

Življenjepisi pisateljev so zanimivo in poučno branje, nenadkriljiv čar mikavnosti
pa zadobijo, kadar so ustvarjalni plod njihovega lastnega peresa. Med takšna dela
avtobiografskega značaja se uvrščajo Prežihove Solzice , venček živih in odkritosrčnih
podob iz pisateljevega otroštva. Več hvaležnih bralcev gotovo nima nobena druga
njegova knjiga in po pravici je bila zbirka lani razglašena za zlato knjigo ter s tem
prva dobila najvišje častno priznanje mladinskemu delu. Pisateljev namen, da bi nam
natrgal še nov šopek mladostnih spominov, je žal prekrižala prezgodnja smrt in tako
so Solzice ostale edina njegova mladini namenjena knjiga in njegova zadnja sploh.

Vendar je Prežihov Voranc vzel za pripovedno snov dogodke iz svojega življenja
še v nekaterih drugih delih in nekaj takšnih spisov smo izbrali ter priredili za tale
zvezek Moje knjižnice. V njih srečamo Voranca, kako že majhen otrok z bridkostjo
doživlja domačo revščino in večno kruto pehanje za kos kruha ter svojo streho nad
glavo, priča smo prebujanju zavesti o socialnih in narodnostnih krivicah pa njegovemu
rastočemu odporu zoper tak red, potem ga vidimo že kot bojevnika v vrstah komunistov
za pravice zapostavljenih delovnih ljudi, zaradi česar mora pred staro jugoslovansko
oblastjo zbežati in v desetletju pred drugo svetovno vojno v nič manj nevarnih okoli¬
ščinah nadaljevati »borbo na tujih tleh«, dokler se nazadnje v osvobojeni domovini
ne začnejo kazati sadovi tudi vsega tega njegovega prizadevanja. Čisto zgodaj že
začuti v sebi trdno voljo, da se usodi odrinjenca zoperstavi še z močjo pisateljskega
peresa.

Časovno zajemajo torej izbrani spisi skoraj celo Prežihovo življenje in temu ustrez¬
no smo jih tudi razvrstili. Seveda pa so prikazani doživljaji in doživetja le nekaki
otoki v pisateljevem širnem in velikokrat hudo razburkanem življenjskem morju.
Dveh pomembnih v našem izboru ni — obeh svetovnih vojn, ki sta za Prežiha trajali
skoraj devet let. Med prvo je bil avstrijski vojak in nato kot prebežnik, ki se je hotel
bojevati proti Avstriji za svobodo svojega'naroda, italijanski vojni ujetnik; drugo je
prebil kot sodelavec Osvobodilne fronte v ljubljanski ilegali in potem v nemških kon¬
centracijskih taboriščih.

V našo izdajo sprejeti Prežihovi avtobiografski spisi bodo večini od vas novi z
izjemo čudovitega in presunljivega opisa križeve poti žene z otrokoma čez zasneženo
goro k očetu, ki je zares, kakor ga je označil pisatelj Ksaver Meško, eno najlepših

83

poglavij v naši besedi. Skupni naslov Tisoč in en dan  smo jim dali po zadnjem spisu
v knjižici, ker po svoje in lepo izraža celotno vsebino (tako je storil tudi pisatelj sam v
zbirkah Samorastniki  in Od Kotelj do Belih vod).  Enako upravičeno pa bi bili izbor
lahko poimenovali po prvem spisu Borba, saj je bilo življenje Prežihovega Voranca
v resnici en sam boj od otroških dni pa do prezgodnjega konca, trd, a vztrajen boj
za človeka vredno življenje, ki ne bo posebna pravica le nekaterih. Kakor se mu je
širilo spoznanje o svetu in življenju, tako se je širil in večal njegov neizprosni boj in
ni pojenjal niti v svobodni domovini, ko je bilo treba urediti ali razjasniti še toliko
pomembnih ali na videz tudi neznatnih stvari.

In to je pravzaprav velika oporoka revolucionarja in umetnika Prežihovega
Voranca — Lovra Kuharja nam vsem: pošteno, nesebično in žilavo nadaljevati ta
boj za boljše življenje, za pravičnejše in lepše odnose v družbi in med ljudmi pri nas ter
v svetu, med narodi in državami. Zaverovanost v ta prihodnji človeški svet je posebno
zanosno izpovedoval v trenutkih globoke prevzetosti ob veličastvu narave.

Tako tedaj, ko se je preganjan v strupeni zimski noči zatopil v bajno lepoto z
mesečino oblitega Gosposvetskega polja v druščini tovarišev različnega jezika, a
ene čiste govorice razuma in srca: »Toda vsi trije smo strmeli nad to prečudno deželo
z istim duhom odrešilnega človeškega spoznanja, ki bo nekoč oba naroda pobratilo
in ki bo nekoč Gosposvetsko polje edino napravilo večno lepo...«

Ali pa na že svobodnem domačem Preškem vrhu ob prelepem sončnem zahodu
po dnevu, ki ga je vsega razdal drugim kot pravi ljudski poslanec v zvesti službi novi
domovini: »Sredi te luči je stala Peca kakor nemi stražar na pragu novega sveta.«

Kaj naj bi še povedali o Prežihu, ko se nam je vendar najbolj značilno in najlepše
predstavil sam? Kdor je z odprtim srcem in razumom prebral tole knjižico, je zatrdno
spoznal več, kot bi iz še tolikšne kopice suho naštetih podatkov. Zato vam toplo
priporočam, da poskusite sestaviti zgoščen pisateljev življenjepis po zgodbah, ki ste
jih pravkar prebrali. Manjkajoče boste zlahka dopolnili iz spremne besede h kaki
izdaji Solzic. Ob takšnem samostojnem delu boste začutili posebno zadovoljstvo
in ob tem boste tudi sami rastli.

84

OPOMBE

aboten  — smešen, neumen

agitprop  — oddelek za agitacijo in propagando (glej propaganda)
agrarna reforma na Prevaljah  — tu je bil sedež okrajne oblasti, ki je izvajala tudi
agrarno reformo
alibi  — tu dokaz, da ni sumljiv
ambicioznost  — velika želja, da bi nekaj dosegel
antipatija  — odpor, nenaklonjenost
artikel  — predmet, potrebščina
baraba  — tu slabo plačan priložnostni delavec
beznica  — zakotna, slaba krčma
ceha  — zapitek, tu tudi račun za jed
centrala  — glavno vodstvo organizacije
(asa uva  — čaša piva (ola, kor. izgovor)

črna borza  — nezakonito preprodajanje blaga po visokih cenah, verižništvo

črničevec  — vrsta žganja

falzifikacija —  ponaredba

financar — tu obmejni carinski uslužbenec

generalna vaja  — glavna vaja, odločilna preizkušnja

gniloba  — skrajna prepotenost, preznojenost

goldinar  — dve kroni

grča  — vrč

hodna srajca  — iz grobega domačega, hodnega platna
horizont  — obzorje
interimen  — začasen

intervencija  — posredovanje, zavzemanje za koga (pomoč)

KLO  — krajevni ljudsko odbor
konspiracija  — previdno, skrivno delovanje
konspirativno  — skrivaj, zaupno

kulak  — bogat kmet, vaški mogotec (nasproten socialističnemu redu)

kupe  — oddelek v vagonu

kvartir  — stanovanje, prebivališče

legitimacija —  tu poroštvo

lemež  — del pluga

lesa  — tu vrata v kmečkem plotu '

85

lintvern  (iz nem.) — zmaj
Ljudska pravica  — časnik
marnje  — govoričenje

mast nam je rastla  — od hvale smo se prevzeli, dobro se nam je zdelo

Mauthausen  — nacionalistično uničevalno taborišče (v Avstriji)

medicina  — zdravniška veda, tu zdravilo

monsignor  — duhovniški višji naziv

nelegalno  — nezakonito, brez dovoljenja, skrivaj

nrav(i)  — značaj

oportunizem  — preračunljivost, prilagodljivost

organizacija  — komunistična v Guštanju (sed. Ravne na Koroškem)

osje  — rese

otava  — trava druge košnje
pan  — gospod

paragraf — člen zakona, uredbe

parna  — prostor za seno in slamo, svisli

penzi(j)onat  — zavod z oskrbo (tu posmehljivo)

polcilinder  — gosposki klobuk

porcija  — obrok jedi

problemi  — življenjska vprašanja, zadeve

propaganda  — razširjanje naukov, idej; pridobivanje privržencev
rajža (iz nem.)  — (po)potovanje
razpelo  — križ

reverz  — tu povratek, ponovni prekršek

Siguranza  — varnostna služba (tajna policija), prim. »sigurno«

simpatizer  — kdor je komu (čemu) naklonjen

Strojna  — mejno pogorje nad Ravnami na Koroškem

suščev  — marčev

Šamac  — leta 1947 je mladina gradilo progo od Samca ob Savi do Sarajeva (242 km)
šesti januar  — označitev za obdobje diktature v stari Jugoslaviji, ki se je začelo 6. ja¬
nuarja 1929

taberkovati ( iz nem.)  — hoditi na dnino
tretji rajh  — Nemčija pod nacistično oblastjo
trotoar  — pločnik, hodnik

versajski plot  — meja med Jugoslavijo in Avstrijo, določena po prvi svetovni vojni
v francoskem mestu Versailles (izg. Versaj)
zagarjati  — zahajati, »zagorevati«
zagoneten ‘ — skrivnosten

žegnana voda  — blagoslovljena, tu žganje (ljudsko)
živelj  — ljudje

86

KAZALO

V oklepajih so navedene zbirke, v katere je pisatelj uvrstil posamezne spise. Z zvezdico
zaznamovana dela so v našem izboru bolj ali manj skrajšana.

Borba* (Povesti) .5

Listnica uredništva*.14

Gosposvetsko polje* (Od Kotelj do Belih vod) .20

Generalna vaja v mlinu.48

Na mrtvi točki (Borba na tujih tleh) .54

V deželi modernih čudežev* (Borba na tujih tleh) .66

Bolgarka (Borba na tujih tleh) .69

Tisoč in en dan*.76

Stanko Kotnik:  Tisoč in en dan Prežihovega Voranca.83

Opombe.85

87

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000436502

MOJA KNJIŽNICA
Urednik Bogomil Gerlanc
Tretji letnik — Razred VI — Knjiga 4
Prežihov Voranc
TISOČ IN EN DAN

Izbral, uredil in spremno besedo napisal Stanko Kotnik
Opremil Milan Bizovičar
Tehnično uredila Edita Kobe
Založilo ZGP Mladinska knjiga
Za založbo Zorka Peršič
Tiskala tiskarna ZGP Mladinska knjiga

V Ljubljani 1969

ZGODOVINA UMETNOSTI

Ko uživamo ob lepi knjigi, dobremu filmu, gledališki
igri, televizijski oddaji in lepi skladbi, že stopamo v kra¬
ljestvo umetnosti. Treba nam je stopiti le še korak dalje,
pa bomo odkrili še upodabljajočo umetnost. Poznavanje
urinetniških stvaritev iz slikarstva, kiparstva ijn stavbarstva
je za življenje prav tako potrebno kot znanje matematike,
zemljepisa ali zgodovine. Poleg strokovne izobrazbe
je vsakomur potrebna splošna omika, saj odpira človeku
pogled v tisti svet, ki bi mu sicer ostal zaprt. Taka omika
je tudi jamstvo za večji življenjski uspeh. Vendar ne gre
samo za to, da umetniške stvaritve poznamo: umetnost
nam odpira najintimnejši pogled v človekovo življenje
in snovanje, daje nam poseben estetski užitek in nam
pomaga, da se otresemo enoličnosti naše mehanizirane
civilizacije.

Založba MLADINSKA KNJIGA je izdala v slovenskem
jeziku prvo bogato ilustrirano svetovno ZGODOVINO
UMETNOSTI, ki je namenjena sleherni naši družini
in je edinstvena v svoji zvrsti, saj izpolnjuje trojni namen:
predstavlja eno temeljnih del družinske knjižnice;
napisana v preprostem jeziku; na vsaki strani prinaša
sliko v barvnem tisku. Vseh slik je čez 1500. Delo obsega
tri knjige s po 240 strani v formatu 24,5 x 29 cm in zajema
likovno umetnostno ustvarjanje od prvih začetkov do
danes.