List 46.
Nekaj od koristnega drevja.
Dan današnji ni skorej stvari, ktere bi bilo tolikanj in tolikokrat treba priporočevati, kakor to, naj bi kmetje in posestniki zemljiš pridno pridno sadili in redili drevje — gojzdno pa sadno — kjer koli je za-nj kaj prostorčka in kadarkoli jim za to je priložnost. Drevja namreč potrebujejo in sekajo ljudje vedno več, — več kakor ga dorastimore; sadijo ga pa malo, večidel pripušajo to le ljubi naravi, da bi onagoličave ali trebeže zopet pogojzdi!av in z drevjem napolnila. Kaj bo tedaj v malo letih? Že morebiti naši otroci ne bodo imeli s čem kuriti, s čem pohištev in pohišja si napravljati, s čem potrebnega orodja si delati.
Pa še neka hujša nadloga tare dan današnji že tudi nas. Odkar je namreč veliko gojzdov minulo, in odkar ostalo drevje še vedno in neusmiljeno sekajo lakomni barantači, postalo je vreme sila nestanovitno, in toča. in vihte razsajajo zdaj bolj pogostoma, kakor nekdaj, ter pokončujejo v malo trenutkih, kar je delavni kmetovavec v celem letu in z veličini trudom nasejal.
Zbudimo se tedaj, in sejmo in sadimo brez odloga in neprehoma koristnega drevja, kolikor ga le zamoremo, ugodnega legi in lastnosti zemljišča našega. Saj ljubo drevje ne potrebuje velike skerbi ali gleštanja; enkrat zasajeno raste noč in dan, ter prihaja na kviško v tem, ko mi spimo ali roke križamo.
Velikrat se je že govorilo v našem listu o koristni drevjoreji; tudi iepe bukve „umno kmetovanje" priporočajo živo, da bi se hostno in sadno drevje pridno sadilo. Najpotrebniše za nas je hitro rasteče drevje, o kterem smo lani v ^Novicah" govorili; ra-zun ondi omenjenega drevja je pa še mnogo drugih, domačih in inostranskih dreves in germov, ki zaslužijo, da bi se tu pa tam zasadili in gleštali. Od teh čemo tedaj nekaj na kratko in po domače povedati.
Prav koristno drevo je
1. Oskoruša.
Navadna oskoruša (Sperberbaum, Spierling) zraste 40 do 50 čevljev visoka. Listje njeno je per-jato, sostavljeno iz več majhnih listikov, ki sozgorej zeleni, spodej belkasti in kosmati. Male belkaste cvetlice prikažejo se mesca maja na koncu vejic; te zapuste iz početka zeleno, ko dozore pa rumen-kljato ali rudečkasto sadje, ktero je znano pod imenom oskoruš  ali brekinj  (Spierlinge).
Sama od sebe raste okoruša povsod v gojzdih; po poljih jo pa tudi tii pa tam redijo, vendar ne tako pogosto, kakor je ona vredna.
Požlahniti se da včasi na gloginjo ali na hruško; najlepše drevesa dobivajo se vendar iz semena, kte-rega je pa treba sejati koj ko je dozorelo. Ko bi tacaš to ne bilo mogoče, naj se sklada sadje v pesek, dokler se proti koncu zime dobi čas, pod zemljo ga spraviti.
Oskoruša raste počasi; \z semena izrejena potrebuje 9 do 10 let, preden se je dosti okrevala, dajo
zamoremo na odločeno mesto presaditi. Kar pa se zemlje tiče, je to drevo skorej z vsako zadovoljno. Osko-ruševina je žoltkasta ali rudečkasta, žilata, sila terda in gosta, pa jako terpežna, ter se da lepo gladiti. Kupujejo in potrebujejo jo posebno puškarji, mizarji, strojniki pa strugarji, ker ta les je posebno takemu orodju ugoden, ktero se močno derga ali ri-blje. Tedaj izdelujejo ljudje iz oskoruševine posebno radi grebenače, lopate za mlinske kolesa, skobelnike, vertila itd.
Sadje, preden ni popolnoma dozorelo, je grenko in nepreterpljivo ogavno; treba je, da na slami nekoliko dni leži, ter se omehča; sploh ga pa le na kmetih jedo. Pripraviti se pa da iz njega dober mošt, ki ni slabeji od hruškovice, in iz kterega po Nemškem po več krajih tudi dobro žganje — oskorušovico — napravljajo.                                                    J. Š.