kulturno -politično glasilo Strokovna TRGOVINA PODLOG za tla dobavlja PARKETNA TLA, gumijaste podloge in iz plastičnega ter Thelon materiala, linolej, donaulej, „F ASER”-IZDELKE, loščila impre-gniranja in voske ORASCHERBEN Celovec, B.-Mai-Strasse 5, tel. 16-38 —,l1 Kinnimn11 11 svetos/nih /n domačih d o go d k o \/ 5. leto/številka 39 V Celovcu, dne 24. septembra 1953 Trsf in zaledje Bilo je med prvo svetovno vojno. Nem-šike čete so stale globoko v Rusiji in Franciji, avstrijske čete pa globoko v Srbiji. Takrat so obljubile zavezniške Vlade (Velika Britanija, Francijla in carska Rusija) italijanski vladi, da dobi širok pas avstroogr-skega ozemlja na jadranski obali, ako vstopi v vojno na strani zaveznikov. Aprila meseca leta 1915 je bil podpisan Londonski pakt in meseca maja istega leta je napovedala Italija vojno Avstro-Ogrski, prejšnji svoji zaveznici. Kako je Italija v prvi svetovni vojni zmagovala, vsi vemo iz neponarejene zgodovine. Vemo pa tudi, da je dobila Italija po prvi svetovni vojni velik kos hrvatskega in slovenskega ozemlja z mestom in pristaniščem Trstom. Taka rešitev pa v nobenem, niti političnem niti gospodarskem oziru, ni bila zadovoljiva. Taka rešitev je zagotovila samo eno stvar in sicer gotovost ve-dne nestalnosti. Ko so po prvi svetovni vojni dodelili zavezniki Trst Italiji, se niso zavedali, da dolguje Trst svoj obstanek in razvoji dejstvu, da je tržaško pristanišče edino pristaniške za vzhodne alpske pokrajine, za Slovenijo in za dežele za njo. Trst je italijanski jezikovni otok, ki se v notranjost ne razprostira, slovensko prebivalstvo pa sega vse do morja tako na severnem kot na južnem koncu mesta. Gospodarsko pa je od .posesti Trsta odvisno blagostanje Srednje Evrope in zlasti blagostanje Avstrije. Resnična naloga Trsta je namreč v tem, da je pristanišče za vso Srednjo Evropo, ki je naravno zaledje pristanišča, kjer sega Jadransko morje najbolj daleč v srednje-ev-ropsko celino. Po drugi svetovni vojni je podpirala Sovjetska zveza zahteve Jugoslavije po Trstu, zapadne tri velesile pa zahteve Italije. Kot kompromis med obema zahtevama je nastalo leta 1946 Svobodno tržaško ozemlje, tržaško pristanišče naj bi bilo po takem načinu rešitve pristopno v večji meri svojemu naravnemu zaledju. Italija pa šeni mogla Vživeti, da je bila v drugi svetovni vojni premagana in zato tudi ni mogla in ne more pozabiti, da je morala odstopiti Trst njegovemu pravemu lastniku; ta pa je gospodarsko zaledje Trsta. Uprava Svobodnega ozemlja je bila razdeljena. Večji del ozemlja tvori cona B, ki pa ima manjše število prebivalstva. To cono upravlja Jugoslavija. Važnejši del o-zemlja z mestom in pristaniščem pa upravljajo anglo-ameriški zavezniki, ki so prepustili velik del uprave Italijanom. Ker ni bilo mogoče doseči sporazuma zaradi imenovanja guvernerja nove državice, ker Italijani niso nehali zahtevati vsega ozemlja /a sebe, so obljubili zapadni zavezniki pred italijanskimi volitvami leta 1948 celotno ozemlje Italiji. Te takozvane ».tristranske obljube” pa ni nikdar priznala niti Jugoslavija in tudi ne Sovjetska zveza, ki še vedno vztraja na izpolnitvi mirovne pogodbe o vzpostavitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Proti zahtevi Italije, da se vključi celotno Svobodno tržaško ozemlje Italiji, je vedno točneje označevala tudi Jugoslavija svoje zahteve po tem ozemlju. Končno je letos dne 6. septembra predsednik Jugoslavije maršal Tito označil te zahteve s tem, naj bo tržaško mesto s pristaniščem mednarodno, vse ostalo ozemlje pa naj se priključi Jugoslaviji. Odločno pa je odklonil Tito vsak poizkus ljudskega glasovanja na tem ozemlju, ker ne sme glasovanje odo-briti nasilnega poitalijančevanja mesta in okolice tekom desetletij. Danes je Trst predvsem pristanišče Av strije. Toda to je za Trst premalo. Trst bo nujno moral dobiti še uvoz in izvoz iz drugih dežel Srednje Evrope, predvsem pa iz Slovenije, češko-slovaške in Madžarske. Vsi govorijo o miru Kadar o neki stvari preveč govorijo, gotovo nekajl ni v redu. V zadnjem času so po vsem svetu in na vseh mednarodnih posvetovanjih začeli toliko poudarjati že-lj° po miru, da to postaja skoraj sumljivo. Začelo se je po Stalinovi smrti. Takrat je zgledalo, kakor da želijo novi oblastniki Sovjetske zveze začeti z drugačno politiko, ki naj preneha s hladno vojno med Vzhodom in Zapadom in naj zagotovi svetu bo-Ijše pogoje za mir. Kmalu pa se je pokazalo, da ni pričakovati posebne spremembe v sovjetski zunanji politiki. To je poudaril še posebej ameriški zunanji minister John Foster Dulles v svojem nedavnem govoru pred skupščino Združenih narodov v New Vorku. Zborovanje Združenih narodov Na govor ameriškega zunanjega ministra je odgovoril namestnik sovjetskega zunanjega ministra, Andrej Višinski. V svojem govoru je najprej poudaril, da je Organizacija združenih narodov v nevarnosti, ker j.e skoraj že postala sredstvo Amerikancev v hladni vojni proti Sovjetski zvezi. Danes Amerikanci s pomočjo te mednarodne organizacije zanašajo nemir v svet in organizirajo narode in države proti Sovjetski zvezi. To je tudi vzrok, da še ni prišlo do mirovne pogodbe z zedinjeno Nemčijo. Oborožitev Nemčije bo po zatrdilu Višinskega končno pripeljala do vojne med zapadnimi zavezniki samimi. Medtem pa 'Sovjetska zveza — vse po zatrdilu Višinskega — nima nobenih napadalnih načrtov. Zato predlaga učinkovito nadzorstvo nad vsem atomskim orožjem in razorožitev vsaj za eno tretjino sedanje oborožitve. Vse to naj zagotovi trajni mir na svetu. Zaradi zagotovitve miru na Koreji je predlagal Višinški, naj bi spremenili sestavo zastopnikov posameznih držav na bodoči mirovni konferenci za Korejo. Hotel je Višinski s tem doseči, naj bi na tej konferenci imeli več besede sovjetski prijatelji. Glavna skupščina Združenih narodov pa je ta predlog odklonila, ker je proti predlogu glasovalo 40 držav, za predlog samo 8 držav in 10 držav ni glasovalo. Konferenca v Rimu 1 e dni so se sestali v Rimu zastopniki zunanjih ministrov šesterih držav Montanske zveze (Francija, Belgija, Luksemburška, Nizozemska, Nemčija in Italija). Na tej konferenci naj bi sprejeli ustavni načrt za Združeno Evropo, ker more v Evropi samo sodelovanje vseh zagotoviti mir. Na konferenci v Rimu naj bi tudi razpravljali o nalogah in o pristojnosti bodoče evropske skupnosti. — Ko je italijanski ministrski predsednik Pella pozdravil udeležence te konference, je začel govoriti o važnosti Trsta za Italijo, namesto o važnosti evropske skupnosti za zagotovitev miru. Posvetovanje v SfraBburgu V Strassburgu zboruje takozvana posvetovalna skupščina Evropskega sveta. Ta svet sestavljajo zastopniki 14 zapadno-ev-ropskih držav. Tudi tam so se posvetovali, kako naj bi zagotovili mir v Evropi. Po dolgotrajnih razgovorih, v katerih se je pokazala neenotnost z ozirom na važnost evropske obrambne skupnosti, je glasovalo za potrebo te obrambne skupnosti 47 zastopnikov, proti jih je bilo 10. Socialisti Belgije, Velike Britanije, Francije in Skandinavskih držav niso glasovali, socialisti Nemčije pa so glasovali proti Evropski obrambni zvezi. Končno so na tem posvečanju sprejeli še resolucijo. V tej resoluciji poudarjajo, da Sovjetska zveza po Stalinovi smrti še ni dokazala popolne pripravljenosti za zagotovitev miru v svetu in da je zato treba delati naprej na vzpostavitvi Evropske obrambne skupnosti. Končno je izražena želja, naj bi se čimprej sestali „veliki štirje”, ki naj bi ugotovili pogoje za ugotovitev miru v svetu. Kje je Lavrentij Berija ? Sredi meseca julija je iz Moskve prispela presenetljiva vest, da je odstavljen do takrat vsemogočni sovjetski notranji minister in prvi namestnik ministrskega predsednika, Lavrentij Berija. Pozneje je bilo rečeno, da je bil izročen Berija vrhovnemu sodišču Sovjetske zveze, ker je „hotel izdati Sovjetsko zvezo zapadnim imperialistom in sovražnikom delovnega ljudstva”. Kakor je bila ta vest nepričakovana, tako Avstrijski odgovor Moskvi Dne 22. septembra je bil na seji ministrskega sveta končno sestavljen odgovor, ki ga je predložila 23. sept. avstrijska vlada glavnemu odboru parlamenta zaradi sovjetske zahteve o določenem stališču avstrijske vlade z ozirom na avstrijsko državno pogodbo. Ta odgovor bo takoj, ko ga odobri odbor parlamenta izročen sovjetskemu poslaniku na Dunaju. O sklepu bomo poročali v prihodnji številki „Našega tdenika”. To pa bo mogoče samo, ako ostane Trst samostojno pristanišče, kjer naj bi se vsi narodi tržaškega zaledja srečevali v sporazumnem delu, ne pa v sporu. Na to bi morala misliti tudi Italija, ako ji je resnično do miru v tem tako važnem delu Evrope. Trst stoji na kamenitem Krasu in tržaško pristanišče je zgrajeno na kamenju. Življenjski sokovi tržaškega pristanišča dotekajo s severa, severovzhoda in vzhoda. Ako bi ti življenjski sokovi prenehali dotekati, bi ostal Trst s svojim pristaniščem samo kamen na kamnu, brez življenja. je prišla sedaj še bolj presenetljiva vest. Po tej vesti naj bi se posrečilo zbežati v inozemstvo Beriju, in še nekaterim drugim vodilnim sovjetskim strokovnjakom pri raziskovanju atomske energije. Kako se je ta beg posrečil, ni povedano. Te vesti se širijo že nekaj dni po vsem zapadnem svetu, predvsem seveda v Ameriki. Vendar pa je zastopnik ameriškega zunanjega ministrstva na zadevno vprašanje odgovoril, da na to ne more dati nobenega pojasnila. Po ameriških vesteh naj; bi bil Berija z ostalimi begunci v neki državi izven Sovjetske zveze. V kratkem se mora .pojasniti, koliko je na teh vesteh resnice. Obsodba v Varšavi Pred poljskim vojaškim sodiščem v Varšavi je bil obsojen na 12 let ječe škof Kacz-marek. Trije duhovniki so bili obsojeni na ječo od 6 do 10 'lot in redovnica Valerija Niklevska na 5 let ječe. Vsi so bili obdolženi ..vohunstva v korist Združenih držav in Vatikana”. — V zvezi s to obsodbo piše vatikanski list „Osservatore Romano”, da je bila glavna priča v tem procesu neki Korokiecki, ki je znan kot poklicni vohun in kot brezvestnež. MARŠAL FIARDING NA KOROŠKEM V soboto pride na večdnevni obisk v Avstrijo šef britanskega generalnega štaba feklmaršal Sir Harding, ki se je mudil v Ljubljani in Zagrebu. Tam je prisostvoval jesenskim manevrom jugoslovanske vojske. Na Koroškem in Štajerskem bo maršal nadzoroval britanske čete v Avstriji. Danski kralj Friderik IX Po spremenjeni ustavi so bile ta torek na Danskem državnozborske volitve, pri katerih sta napredovali socialistična in kmečka stranka, nazadovali pa sta konservativna in radikalna skupina. KRATKE VESTI Dne 18. septembra je začela veljati mednarodna pogodba o zaščiti človečanskih pravic in temeljlnih svoboščin. Posvetovalna skupščina evropskega sveta je določila zastavo Združene Evrope: na plavem polju je krog s 15 zlatimi zvezdami (doslej 15 držav članic). V soboto in v nedeljo, dne 25. in 26. septembra, obišče Koroško državni predsednik tir. fh. Kbrner. V Krivi Vrbi bo predsednik odprl v soboto vajeniško delavnico, v Beljaku pa v nedeljo vajeniški dom. Dne 28. septembra bodo začele voziti na progi Beljak - Trbiž električne lokomotive, ker je elektrifikacija te proge končana. Na Dunaju so se posvetovali te dni o političnem položaju veleposlaniki Združenih držav iz jugovzhodne in vzhodne Evrope, v Rimu pa italijanski poslaniki i/ balkanskih držav. Izmenjava vojnih ujetnikov na Koreji je končana. Zavezniki so izročili 70.158 .Severnokorejcev in 5.639 kitajskih komunistov, medtem ko so komunisti izročili 7.842 Korejcev in 4.910 zavezniških vojakov. Ameriški predsednik Eisenhower je imenoval za vrhovnega poveljnika ameriških in zavezniških čet na Daljnem vzhodu generala Johna E. Hull-a, ker gre s 1. novembrom sedanji vrhovni poveljnik general Mačk Clark v pokoj. Poveljstvo ameriške vojske bo v kratkem premestilo v Evropo artilerijski oddelek vojske z najmodernejšimi motoriziranimi topovi, ki morejo izstreljevati tudi atomsko municijo. Ameriški minister za delo v Eisenhovver-jevi vladi, Martin P. Dučkin, je odstopil, ker ni mogel doseči spremembe zakona, ki jemlje delavcem nekatere pravice. Durkin je bil edini demokrat v sedanji ameriški Vladi. V nedeljo, dne 22. novembra t. 1„ bodo državnozborske volitve v Jugoslaviji. Verjetno bo postavljena samo ena sama kandidatna lista. Starejši sin predsednika nacionalne Kitajske, generala Čang-Kajnšeka, po imenu Čang-ČimKuo, ki je tudi general, je na obisku v Združenih državah kot gost predsednika Eisenhowerja. V četrtek, dne 24. septembra, stavka ▼ Italiji preko 4 milijone delavcev in nameščencev, da bi tako izsilili zvišanje plač. Politični teden Po sveto ... V New Yorku zaseda glavna skupščina Organizacije združenih narodov. To je njeno osmo zasedanje. Na sporedu so v glavnem vprašanja Daljnega vzhoda: bodočnost Koreje, odnos do komunistične Kitajske in vse, kar je še s tem v zvezi. Glede Evrope so do sedaj malo govorili, evropska vprašanja: Nemčija, Avstrija, morebiti Trst — se načenjajo bolj po hodnikih UNO palače, niso pa seveda prav nič manj važna. Zadržanje obeh taborov, ameriškega in sovjetskega, je tokrat stvarnejše kot je bilo na prejšnjih zasedanjih. Gotovo se danes vsaka velesila močneje zaveda odgovornosti, ki jo ima napram človeštvu. Vsak prenagljen korak v današnji dobi pomeni igranje z ognjem in besede ameriškega zunanjega ministra Dullesa, da bi zadnje iznajdbe na področju vojne tehnike mogle uničiti vsako življenje na zemlji, imajo v sebi veliko in strašno resnico. Zdaj, ko so iznašli spet nove bombe, je že atomska bomba postala skoraj zastarela. In znana je resnica, da že vse velesile posedujejo lastne industrije za izdelovanje teh bonih. Če bi prišlo do tretje svetovne vojne, je na tehtnici obstanek človeštva. Govorniki Zapada in Vzhoda so bili torej nekoliko previdnejši v svojih besedah. Prišlo je v raznih vprašanjih glede Koreje, Kitajske in članstva Indije v korejski komisiji do glasovanj, v katerih je Vzhod kot pričakovano podlegel. Opaziti pa je bilo, da so tudi Amerikanci morali zavzeti spravljivejše stališče, če si niso hoteli zapraviti simpatij mnogih držav. V glavnem je skupščina UNO v znaku politične krize med Ameriko in Indijo. Vzrok je bilo nasprotovanje vseh ameriških držav in državic z Združenimi državami na čelu, da bi Indija bila v korejski komisiji. Kandidatura Indije je propadla. Potem je indijski predsednik Nehru imel govor, v katerem je ostro in prvič napadel ZDA, češ da je njihova politika preveč nepopustljiva. V resnici so tudi mnoge države, med njimi Anglija, soglašale z Nehrujem. Da bi Amerikanci obdržali iniciativo v svojih rokah, so zato morali popustiti. Ameriško časopisje je pričelo poudarjati, da nasprotovanje pristopu Indije ne pomeni, da bi Amerika ne vedela ceniti in spoštovati velikega indijskega naroda in prizadevanj njegovih voditeljev za splošni mir v svetu. Sestra indijskega predsednika Nehruja izvoljena za predsednika sedanje skupščine UNO. Amerikanci se njeni izvolitvi niso proti-vili in so s tem hoteli poudariti svoje prijateljstvo do Indije. O govoru ameriškega zunanjega ministra Dullesa so mnogi mislili, da bo ostrejši. Očividno pa je Dulles upošteval tudi mnenja svojih zaveznikov, predvsem Anglije, ki so s skrbjo spremljali nekatere izjave ameriških diplomatov o osvoboditvi vzhodnoevropskih satelknih držav izpod komunističnih režimov. Dulles je izjavil, da bo do tega pač prišlo, toda z evolucijo — torej mirnim potom in s pogajanji. S tem se je približal Churchillovemu stališču: zaenkrat združena Zapadna Evropa in nenapadalni pakti s Sovjeti. Slejkoprej pa je še nekaj razlik med ameriškim in angleškim stališčem v mnogih zadevah, tako n. pr. glede bodočnosti Koreje, kjer bi Angleži raje videli združitev sever-nega in južnega dela ter odpoklic vseh tujih čet, medtem ko gre Amerikancem bolj v račun sedanja delitev, ker pač ne zaupajo tamošnjim komunističnim sosedam, da ne bi nasilno poizkusile uvesti njim podložen režim. — O Koreji tokrat pač ne bodo padle kake posebne odločitve, ker je jasno, da je treba istočasno urediti zadevo s komunistično Kitajsko. Ta ni članica UNO — indijski predlog, da bi jo sprejeli, je bil z veliko večino odklonjen. Dokler pa ni urejen odnos te države do UNO — z vsemi obvezami in pravicami — tudi o Koreji ni mogoče kaj trajnega skleniti. Tudi Evropski svet zaseda Te seje pa bolj sličijo vnetim debatam, kjer zastopniki raznih narodov in političnih ideologij izpovedujejo svoja stališča do aktualnih političnih vprašanj. Vse je neuradno, navzoči so delegati angleške La-bour-stranke, francoskih Degaullistov itd. Tukaj govore manj o Koreji, pač pa mnogo o Nemčiji in Avstriji, pri čemer igra glavni moment Adenauerjeva zmaga in z njo v zvezi uspeh ameriške politike v Evropi: Atlantska zveza, evropska armada itd. Delegati zastopajo stališča svojih strank, zanimiva so pri tem nasprotstva med gledanji raznih socialističnih strank. Zastop nik angleške Labour-stranke je rezervirano in skoraj nepovoljno govoril o sprejemu Zapadne Nemčije v evropsko obrambno zvezo in je pri tem opozoril na razne nevarnosti, Belgijski socialist Spaak pa je odobraval Adenauerjevo politično linijo in naslovil celo nekaj opozoril na Francoze, češ da naj ne bodo prekratkovidni. Na splošno je mogoče pač reči, da so Amerikanci v Adenauerju dobili močnega zaveznika, da pa je vprašanje ratifikacije evropskih protokolov s strani Francije s tem prej odloženo kot pa pospešeno. Angleški maršal Montgomery in šef britanskega generalnega štaba maršal Harding na jugoslovanskih vojaških manevrih. Na Hrvaškem so vsakoletni jugoslovanski manevri, ki pa so letos izvedeni v največjem dosedanjem obsegu. Obisku obeli največjih vojaških dostojanstvenikov Velike Britanije je zato pripisati dokajšnjo važnost. Glede Trsta bo treba odločitve Medtem se v tem pogledu med Jugoslavijo in Italijo v zadnjem tednu ni kaj novega zgodilo: Jugoslovani zahtevajo samostojnost in priključitev slovenskega Je mlajša sestra indijskega predsednika Nehruja, rojena 18. avgusta 1900. Leta 1921 je poročila odvetnika. Bila je med pr-voboriteljicami za indijsko neodvisnost v gibanju velikega indijskega filozofa in državnika Gandhija. Bila je s svojo sestro tudi zaprta. Zdaj je mati treh otrok. Najmlajša hčerka je stara tri leta. Med leti 37 do 39 je bila voditeljica nekega pokrajinskega državnega instituta za vzgojo, med leti 1942 do 1944 pa predsednica vseindijske ženske lige. Leta 1943 je prišla iz zapora — bila je tretjič zaprta, vsega skupaj dve leti in devet mesecev — in se posvetila organiziranju pomoči bednemu prebivalstvu pokrajine Bengali. Mož ji je 1944 umrl. Od 1944/45 j^bila indijski poslanik v Zdru- V mestu Tours-u v Franciji je bil v dneh od 3. do (i. septembra letos sedmi letni kongres Mednarodne zveze krščansko-demo-kratskih strank. Kongresu je sledil v dneh od 7. do 10. septembra mladinski kongres istih strank. Kongresa so se udeležili zastopniki 18 držav, med njimi so bili tudi zastopniki Slo venske ljudske stranke (SLS), ki je bila letos spomladi sprejeta kot enakopravna članica te važne mednarodne zveze. Kongres je bil v slavnostni dvorani mestne hiše v Toursu, začel pa je zborovanje predsednik /veze, belgijski minister A. de zaledja k Jugoslaviji, Italijani pa plebiscit. Tri zapadne velesile so medtem sklenile sklicati konferenco, na kateri bosta sodelovali Italija in Jugoslavija, kjer bi poskusili najti kako rešitev. Sovjetsko stališče: Svobodno tržaško ozemlje Do zdaj se Sovjeti niso izrazili glede nove napetosti o Trstu. Pred dnevi pa je u-radni časopis „Izvestja” zavzel stališče, da naj bo Trst samostojen, kakor je to v mirovni pogodbi z Italijo določeno. Znaki kažejo, da bo glede Trsta prišlo do zanimivih potez. ... in pri nas v Avstriji Poletje je navadno brez večjih dogodkov‘tako v zunanji in še prav posebej v notranji politiki. Letošnje poletje ni bilo brez važnih dogodkov v zunanji politiki. Ti1 dogodki pa so nujno vplivali na razgibanost tudi v notranji politiki. Ko pa se bliža jesenski čas, moramo računati s še bolj živahnim notranje-političnim življenjem. Saj mora vlada predložiti do 20. oktobra predlog novega državnega proračuna parlamentu v obravnavo, še preje mora o proračunu razpravljati vlada na svojih se-jah. Že pregovor pravi, da je denar sveta vladar. Minister, ki ima v svojem proračunu visoke kredite, more s tem denarjem vplivati tudi politično na razpoloženje volivcev Zato se vsak minister tako krčevito brani, da bi ugodil finančnemu ministru, ki poizkuša izdatke čim bolj znižati. Saj mora vsak finančni minister skrbeti za to, da so izdatki v skladu z dohodki. Oni finančni Ženih državah ameriških. Sodelovala je na raznih konferencah in imela predavanja v radiu. Takratne indijske zastopnike v letu 1945 v Organizaciji združenih narodov je imenovala angleške marijonete. Leta 1946 pa je že bila uradna delegatka Indije pri isti ustanovi. V Ameriki je izdala knjigo „Ko sem bila v zaporu”. Ves čas do danes je voditeljica indijske delegacije za UNO. Dne 3. avgusta 1947 je bila imenovana za poslanika v Moskvi, potem ko so Angleži Indijo zapustili. Marca 1949 so jo poslali kot poslanika v Washington, kar je bila do leta 1951. Leta 1953 jo je indijska vlada poslala v Peking. Pozneje je prepotovala bližnji Vzhod, kjer je proučevala arabska vprašanja. Zdaj je predsednica skupščine Združenih narodov. Schryver ob navzočnosti francoskih in ministrov drugih evropskih svobodnih držav. Naj učinkovitejši govornik prvega dne zborovanja je bil predsednik francoske ljudske stranke, ministrski podpredsednik Pierre Henri Teitgen. V svojem govoru je poudaril važnost izboljšanja pravične ureditve socialnih odnosov vseh slojev naroda. Boljše življenjske razmere bodo omogočile močno in učinkovito obrambo evropske civilizacije, ki je po izvoru in vsebini krščanska. Daljše poročilo in vsebino resolucije priobčimo v prihodnji številki „Našega tednika”. minister, ki bi hotel več izdati, kakor pa znašajo dohodki, ne bi bil dober gospodar. Te dni se je finančni minister dr. Kamitz vrnil iz Združenih držav. Takoj po svojem prihodu domov se je izrazil zelo optimistično in je zatrdil, da se mu je posrečilo dobiti možnosti novega večjega investicijskega posojila za dokončanje del pri nekaterih elektrarnah. Za nas je to še posebej važno, ker je pri tem kot prva na vrsti elektrarna Riesseck-Kreuzeneck na Zg. Koroškem. Tam bo našlo zaposlitev veliko število delavcev skozi daljšo dobo. — Razen tega je izjavil finančni minister, da bo mogoče dobiti tudi potrebne vsote za gradnjo avto-mohliske ceste iz Dunaja v Salzburg, kar bo zopet dalo zaposlitev nadaljnemu velikemu številu delavstva. Končno je sporočil finančni minsiter, da bodo na razpolago tudi potrebne vsote za gradnjo velike elektrarne na Donavi pri Ybbs-Persenbeug-u. Tam bodo dela trajala več let, potrebna pa bo vsota preko poldruge milijarde šilingov. Ako se bo za vsa ta dela posrečilo dobiti potrebne vsote izven rednega proračuna, bodo razbremenjeni davkoplačevalci, ki bodo mogli ta denar porabiti za potrošnjo. To bi spet vplivalo na večjo proizvodnjo in na večjo zaposlitev ter na splošno izboljšanje življenjskih pogojev. Zanimivo je, da je skoraj isti program, kakor ga je izdelal finančni minister dr. Kamitz že lansko leto pred volitvami in katerega so socialisti silno napadali, da je isti program v razširjeni obliki izdala socialistična stranka kot svoj program. Kar je bilo še lansko leto slabo in škodljivo za prebivalstvo, je letos postalo dobro in koristno za prebivalstvo. Taka je pač politika! Tudi OeVP je izdelala program političnega dela za jesenski in zimski čas. V tem programu poudarja stranka predvsem nujnost razširitve podpor za otroke tudi na o-brtnike .in na male kmete, kar je gotovo zelo upravičeno. Nadalje bo poizkušala stranka doseči v parlamentu večje podpore za družine s takozvanim družinskim izravnalnim skladom. V ta sklad naj bi plačevali vsi oni, ki so brez otrok in pa oni, ki imajo po enega otroka. Nekaj podobnega imajo že vse kulturne države, ki se brigajo za napredek svojega prebivalstva. Končno je napovedal ing. Raab kot predsednik OeVP poenostavljenje in znižanje davkov. Na možnost znižanja davkov bo od novega leta naprej vplivalo gotovo v precejšnji meri prenehanje plačevanja zasedbenih stroškov. Ko so prevzele plačevanje stroškov za svoje zasedbene čete že leta 1947 Združene države same in je letos dne L avgusta napravila isto Sovjetska zveza, sta morali nujno slediti tudi Velika Britanija in pa Francija. Najpreje je izjavil zastopnik Velike Britanije, da odpadejo zasedbene dajatve s 1. januarjem 1954. Te dni je isto izjavil tudi zastopnik Francije. Obe državi se bosta pa izognili velikim stroškom za zasedbene čete s tem, da bosta odpoklicali večje število zasedbenih čet domov. Doma so stroški za vzdrževanje vojske gotovo manjši kakor pa v tuji deželi. S prvim januarjem bodo torej odpadli vsi razlogi za takozvani zasedbeni davek in bo to moral upoštevati tudi finančni minister pri sestavi državnega proračuna. Nepravilno pa bi bilo, če bi poizkušal ohraniti ta davek pod kakim drugim imenom. I a denar naj bi dobili davkoplačevalci s obliki zvišanih prejemkov ali pa zmanjšanih dajatev. Tako bodo vsi davkoplačevalci občutili ne samo moralno, ampak tudi materialno veselje nad vsaj delnim odhodom zasedbenih čet. Na seji vodstva OeVP je sporočil predsednik stranke, državni kancler ing. Raab. da želi zapustiti sedanji prosvetni minister dr. Ernst Kolb sedanje mesto, ker bo prevzel važno politično mesto doma na Pre-darlskem. Ta sprememba pa bo po izjavi predsednika vlade možna šele ob koncu leta. Kdo bo prevzel ministrstvo prosvete, ing. Raab ni natančneje povedal. V sredo se sestane glavni odbor parlamenta, da se posvetuje o odgovoru avstrijske vlade sovjetski vladi zaradi avstrijske državne pogodbe. Do takrat bodo verjetno odgovorile sovjetski vladi o istem predmetu tudi vlade Združenih držav, Velike Britanije in Francije. Tako bo imel avstrijski parlament lažje stališče, ker bo že znan odgovor zapadnih velesil in bodo avstrijski poslanci pri svojem odgovoru mogli že upoštevati odgovore zapadnih velesil. Medtem se vedno holj približuje 15. oktober, ko naj bi se sestali zunanji ministri ..velikih štirih” v Luganu, kjer naj bi govorili tudi o Avstriji. Uganka je še, Kaj bo napravila Sovjetska zveza. Predsednica skupščine UNO: gospa Pandu «»>» IO O LET sSSSSS | I ' ■ . • r • h * * *• V j 't ■ ’ . i TlnnlngliauS -Hitt Zveza krščansko-demokratskih strank rl26miuife a (Vehtfr tnes-fo OD CELOVCA DO RIMA Že dolgo mi je tlela iskrena želja, da obiščem večno mesto Rim. Dne 29. avgusta pa se mi: je ta želja tudi izpolnila. Znano podjetje Millonig nas je primeroma ceneno prevažalo po krajih, katere hočem površno opisati. Iz Celovca smo se odpeljali z vlakom ob pol šesti uri zjutraj do Vrbe. Tam smo počakali na avtobus, ki je kmalu prispel. Bilo nas je 37 oseb različnega spola in starosti, toda vsi z nekim navdušenjem ih hrepenenjem, videti čimprej mesto ob Tiberi in poglavarja katoliške Cerkve. Vreme je bilo krasno ves čas našega potovanja. Okrog poldneva smo prispeli v sončno Gorico. Poleg drugih zanimivosti srno si ogledali tudi spomenik na Oslavju, obiskali smo tudi Doberdob, kjer počiva toliko slovenskih žrtev izza prve svetovne vojne. Od tu nas je peljala pot po lepi asfaltirani cesti proti Trstu, kjer nam je že prišel nasproti častiti gospod Grmek, ki nas je popeljal najpreje v akvarium. Tam smo d ogledali veliko število rib in živali, ki živijo v različnih morskih vodah. Nato smo se povzpeli na 92 metrov visok morski svetilnik, s katerega je lep razgled po prostranem morju, kot tudi po celem Trstu. Sledil je obisk pri sv. Justu, nakar nas je naš vodnik spremljal v slovensko vasico Dolino, ki je nedaleč od Trsta. Tam nam je velikodušno postregel častiti gospod Štuhec z ruj-no vinsko kapljico. Ni čudno, da smo postali po kratkem času razigrani in smo se polni humorja podali na Opčine, kjer nas je že čakala dobra večerja pri šolskih se-strah. Prenočevat smo se me ženske odpeljale k šolskim sestram v mesto. Na povratku z Opčin proti Trstu smo občudovale morje, na katerem je kar mrgolelo ribiških čolnov, ki je bil vsak opremljen z. lučico. Naslednje jutro po sveti maši smo zopet zasedli naš avto in se odpeljali v smeri proti Benetkam, kamor smo prispeli v štirih urah. Benetke! Kolikokrat sem sanjala o kraljici morja, kakor pravijo temu mestu, kjer namesto avtomobilov prevaža potnike na stotine čolnov, katere imenujejo gondole, njih veslarje pa gondoljerje. Benetke so vedno polne tujcev, ki občudujejo mesto, ki je postavljeno na stosedemnajstih otokih ali pravzaprav na tisočih in tisočih hrastovih debel, ki so zabita za trdno podlago v morska tla. Notranje mesto je prepreženo s 157 kanali, nad katerimi stoji 380 mostov / visokimi oboki, da pod njimi lahko vozijo čolni. „Veliki kanal”, enak široki reki in ijx>doben črki S, deli mesto v dva dela. Cest v Benetkah ni, temveč le ozka pota ali stezice, da se komaj izogneš. Le Markov trg je prostoren. Ta slovi kot najlepši na svetu. Tukaj stoji ponos in dika Benetk, velikanska cerkev sv. Marka, ki se po pravici prišteva k najkrasnejšim hišam božjim na svetu. Cerkev že stoji blizu devetsto Igt in daje prostora 25.000 ljudem. Po slogu je zidana v podobi križa. Ogromni stebri jo delijo v tri ladje. Po straneh je še mnogo kapelic z oltarji. Vse stene so iz svetlega rumenega marmorja. Le škoda, da je bil prepičlo odmerjen čas za natančen ogled tako velikanske cerkve in grobnice svetega evangelista Marka. Zasedli smo zopet prostore v avtobusu in odrinili po velikanskem mostu iz Benetk proti Padovi, kjer smo obiskali cerkev, posvečeno svetemu Antonu, ki ga Pado-vanci kratko imenujejo svojega svetnika. Cerkev je zidana v krasnem romansko-got-sko-bizantinskem Slogu. Dolga je 95, široka 34 in visoka 37 m. Ima sedem ogromnih kupol, dva visoka in nekaj manjših zvonikov. V Padovi je še mnogo cerkva, le nekaj smo si jih mogli ogledati. Med. drugimi tudi cerkev svete Justine, ki ima osem kupol in visok zvonik. V nji so relikvije svetega evangelista Lukeža. Po sladkem počitku v hotelu Pellegrino smo se odpeljali skozi mesta Ferrara, Ravenna, Rimini in mimo Ancone v Loreno, kjer smo zopet prenočevali. Predno pa smo šli k počitku, smo si še ogledali velikansko slovečo loret-sko cerkev s krasno fasado in visokim stolpom. Široke stopnice držijo k velikim cerkvenim vratom. Tudi tukaj je nakopičeno toliko lepote in znamenitosti, da mi ni mogoče vsega opisati. V jutru, dne L septembra, smo nadaljevali vožnjo proti Rimu. Med potjo pa smo obiskali še znano romarsko cerkev svetega Frančiška in cerkev svete Klare v Assisi-ju. Proti večeru pa smo končno zagledali v daljavi kupolo cerkve svetega Petra in nekaj minut pozneje smo bili v Rimu, ki ga ime-nujejo mater mučenikov in središče krščanstva. 800-letnica smrti sv. Bernarda Katoliški svet je pretekli teden proslavljal slovitega cerkvenega učenika in cerkvenega očeta sv. Bernarda, ki je bil vodilni mož v 12. stoletju. Angleški zgodovinar Gil-son pravi celo, da je 12. stoletje „vek sv. Bernarda in njegovega popotnega sandala”. Slovenski narod ne more in ne sme mimo Bernardovega jubileja, saj je ta mož po svojih redovnih sobratih cistercijanih, ki so na slovenski zemlji imeli štiri velike opatije, posegel tudi v oblikovanje slovenske verske duše. Ni dvoma, da so velike cistercijanske opatije, kot Vetrinj pri Celovcu, Stična in Kostanjevica na Dolenjskem ter št. Gotard-Monošter pri porabskih Slovencih, bila žarišča za versko-prosvetni ter gospodarski dvig slovenskega srednjeveškega človeka. Za 800 letnico smrti sv. Bernarda je sv. oče Pij XII. letos na Binkošti izdal pomembno okrdžnico „Doctor mellifluus” (Medeni učenik), v kateri poveličuje osebnost in zasluge tega izrednega svetnika. Izšel je iz plemiške rodovine na gradu Fontaine pri Dijonu v Franciji (rojen 1090). Sinu burgundskega plemiča Tecelina in Alethe so zaradi izredne darovitosti bila odprta vrata v življenje na stežaj. Mogel bi postati slovit učenjak, ugleden cerkveni dostojanstvenik ali pa imeniten svetni vitez, pa se je rajši odločil za meniško strogost v samostanu Cistercijan, za službo Kristusu Kralju. Vplivni mladenič je za vstop v samostan pridobil še 30 svojih tovarišev. Cistercij — Citeau.K, ki je prav tedaj začel z reformo meniškega življenja po pravilu sv. Benedikta, je z Bernardom in njegovimi 30 tovariši dobil mlado silo. ki se je z vso vnemo vrgla na vzvišeno poslanstvo: poglobitev meni-štva na Zapadu, utrjevanje krščanstva med evropskimi narodi, pospeševanje versko-prosvetnega in gospodarskega izobraževanja. Iz Cistercija so silno naglo rastli samostani na sever in jug, zapad in vzhod. Okrog leta 1132 so Bernardovi „beli menihi” dosegli že slovensko zemljo v Stični na Dolenjskem. Sv. Bernarda pa srečujemo vsepovsod: v Burgundiji se odločno zavzema za samostansko reformo in strogo cerkveno disciplino, po vsej Franciji reformira škofije, odločilno posega v Italijo, Anglijo, Nemčijo. Neustrašen borec je za cerkveno enotnost in za pravega papeža. Za rešitev krščanskih sobratov v Sveti deželi izpod Lsla-ma je ognjevit govornik. Celo kralji in cesarji se mehčajo po'njegovi besedi, vstopajo na čelo križarjev. Izredno pomembno je pa tudi njegovo notranje, slovstveno delo. Njegovo bogoslovno znanje in razsojanje je temeljito, kar kipi iz njega duh prve cerkve, izliva se v čudovitem obvladanju sv. pisma. Zgodovinsko, pravno, literarno znanje je izredno obsežno in stvarno. V Bernardu občudujete velikega latinista in stilista srednjega veka. Pesniško nadarjen je v svojem iz- J. Š. Baar — Al. Nemec: ZEMLJA IN LJUDJE Roman (36. nadaljevanje) V diru so odhajali mimo in, preden so se gledalci zavedeli, si pomeli oči, glej, že je prijezdil ha grič eskadron dragoncev ... V polju so dragonci, hej, kam jih nesejo naprej, netoliški konji? Čez ravnine daleč tja, kjer krvavi boj;divja, vojna, ta je zanje. ..Huzarji, huzarji,” se je iztrgal iz grla krik. Na nizkih, kosmatih ogrskih konjih so se pripodili črni fantje, ožgani kakor cigani, z navoščenimi brki, zvitimi v tanke, na koncih zašiljene svaljke. Ti niso peli, samo grdo so gledali in klleli ... Zdaj se je spet oglasila godba, dolga kopja so se zableščala v soncu, prikazale so se pisane čap-ke in že so prihrumeli ulani — ah, ulani — ljubljeni fantje! Vsakdo jih je pozdravljal, klobuki iin robci so jim mahali v pozdrav, i/ grl jim je donela naproti pesem: Zeleni zdaj ulani na boj hitijo zbrani kot ta deroča voda. (oj sablja vas poseka, krvi bo tekla reka! Oh, škoda vas je, škoda! V Pisku na trgu — na malem in velikem — je taborila pehota. Stali so topovi in vozovi s strelivom. Otroci in odrasli so obkrožali vojake, govorili z njimi, jim nosili jedi, pijače, vojaki pa so peli in se smejali. „Naši, naši, to so naši!” se je razlegal krik. Skozi odprta vrata vojašnic se je valila reka vojaštva, kakor če bi odprl zatvornice ogromnega ribnika Milava pri Drhovljah. Godba je igrala Radeckega koračnico, gole sablje častnikov so se svetile v soncu kakor srebro, bobni so tolkli koračnico, vojaki pa so, napeti kakor strune in izbočenih prs, korakali mimo nekakega generala z zelenim perjem in zlatimi našivi ... ..Zapojte, fantje!” je zaklical Hrozny svoji stotniji, stotnik Hrozny, pravi oče svojih vojakov, sam je pesem začel in vojaki so jx)vzeli za njim: Regiment enajsti salškega je princa, v vojsko se odpravlja s piseškega rinka. Regiment enajsti čez polje koraka, zadnjič gledaš, dekle, svojega junaka. Piseški junaki bitko so končali. Kje ostal je dragi? V polju tam. Ne žali! Stari general si je visoko na konju mirno vihal svoje sive brke in zadovoljno gledal na te razvite, smele sinove češkega juga. ..Dohiti — vse moram dobiti z njimi,” je srečno, zadovoljno govoril sebi in že je druga stotinja upirala svoje bistre oči nanj in druga pesem je kakor koral plavala v zraku. Pehota je šla na pohod, zapustila je mesto: Očku bi podal desnico, mamici poljubil lice, če bi smel v domači kraj. Zbogom sestre, zbogom bratje, v boj gremo za dom — soldatje. Mene več ne bo nazaj! „Kam greste, fantje? Kam vas ženejo?” so vpraševali ljudje. „Sami ne vemo,” so odgovarjali vojaki iz vrst, „nad Lahe ali nad Pruse — v vojsko gremo — v ogenj,” in so med pohodom stiskali roke znancem im neznancem ter spet zapeli: Zbogom gore, polja, gaji! Kadar padem v tujem kraji, spomnim se domačih trat. Sporočite moji ljubi, da ne bom ji več s poljubi božal lepi beli vrat. Ženske so si otirale sohe, tudi vojaki so se raznežili in ginjeni zatadi slovesa postali resni. Čudna zmes čustev jim je valovala v dušah. Prevladovalo je navdušenje, toda vanje se je mešala žalost. Ganila jih je zavest, kako jih vsi občudujejo, in ljubezen, s katero jih obsipavajo — videli so, kako se v tem trenutkti vsi težko ločijo od njih, kako jih skoro ljubkujejo — in vse to se je zrcalilo tudi v napevu in čustvu pesmi, ki so jo zapeli. Najžalostnejšo kitico, ki je izzvenela kakor krik do neba, so prihranili za konec: Podsrpenska božja Mati, k tebi ranjeni soldati bomo dvigali oči, kadar bomo v 'lazaretu zapuščeni v daljnem svetu za cesarja umirali.. . Misli bodo dom iskale, nune rane obvez’vale .. . razu, udaren govornik v svojih govorih, beseda mu teče, kot bi rožce sadil, kot bi se mu med razlival preko usten (zato medeni učenik — doctor mellifluus). Bernard je bil mož velike kulture. Ta mu je služila le za to, da je proslavljal Boga, Mater božjo, svetnike, da je Cerkev božjo vodil k večji brez-madežnosti, svoje menihe in učence pa k čim višji svetosti. Poln kreposti in trudov za kraljestvo božje in čast Device Marije je svetniško zaspal v Gospodu 20. avgusta 1153. Oh njegovi smrti je cistercijanski red že štel 309 mogočnih opatij. Že leta 1173 je sv. Bernard dosegel čast oltarja. Spričo svojih globokoumnih pridig in spisov je leta 1830 bil slovesno prištet med cerkvene učitelje. Sv. Bernard je tudi cerkveni oče, zadnji v njih vrsti. Bernardovi sinovi cistercijani, iz katerih sta že do 1342 leta izšla dva papeža, 31 kardinalov, 350 škofov, so nadaljevali z velikim Bernardovim poslanstvom. Po vseh deželah so vtisnili svoj pečat: marijansko miselnost in pobožnost, liturgično vnemo za lepoto hiš božjih in sv. bogoslužja, ustanavljanje hospicev za popotne in bolne, studijske domove. Pospeševali so tudi znanost in umetnost. Njih arhivi in knjižnice so hranile in še hranijo veliko prevažnih dokumentov. Cistercijanski opat Janez iz Vetri-nja nam je zapisal in ohranil spomin na knežje umeščanje pri Gospe Sveti, pri cb stercijanih v Stični sta zajela prvo izobrazbo sloviti glasbenik Jakob Petelin — Gallus ter prvi slovenski dramatik Anton Linhart. In še se po cistercijanih nadaljuje kulturno delo in kulturna tradicija za čast božjo in kulturni dvig naroda. Dr. M. 1'. Na tujem Zamišljen hodim sem ter tja, ugibam kod in kam. Usoda se z menoj igra in jaz se z njo igram. Z bogastvom svet je obsejan, za srečo vse drvi; a moja tam, kjer bivam jaz, še gola steza ni. Jetnik iz lesenjače zrem čez plot tja v bližnji gozd, kjer požvižgava črni kos, na citre brenka drozd. Na gričku v belo cerkvico zamakne se oko. — Potaplja sonce se v zaton, nagiba dan v slovo. Iz stdlpa pa mi zvon doni ob mraku vsak večer — edino, kar me še krepi in kaže rešnjo smer. Limbarski Dalje ni šlo. Glasovi so se prelomili in namesto pesmi se je naokrog razlegal jok. Glasno ihtenje! Tudi vojakom so se orosile oči. Stara vojaška pesem jih je sedaj prevzela tako kot še nikdar, čeprav so jo stokrat malomarno peli kakor cele vrste drugih. Sedaj so nenadoma začutili v teh dkoli-ščinah in v tej družbi pesem tako, kot je nekoč privrela kakor curek iz skale iz duše nekemu neznanemu junaku iz piseškega kraja, začutili so, da jim je pesem izprego-vorila, da jih je ganila. Toda zdajci se je, kakor da je vse to nežno razbolelo razpoloženje nenadoma zginilo, prebilo na svetlo nasprotno čustvo in trdi, mogočni glasovi so tponosno zagrmeli in vzneseno zapeli nove kitice: Za te piseške junake dragocene častne znake je sam svetli cesar dal. Z lastno je roko v priznanje polku dal odlikovanje, da ga vsakdo bo spoznal. Vsa okolica je pazljivo poslušala, kako je ognjevita pesem valovala ,po zraku in se je trda cesta tresla poti prožnim korakom. Ptice pevke so utihnile, ljudje so se ustavljali in gledali vojake, ki so karakali mimo in jih na nadaljni poti spremljajo samo še stare jablane ob prašni cesti. Vojaki so odšli in izginili iz Piska, Bud-jejovic in Klatov. Odselili so jih na sever in na jug. Toda žgoč spomin nanje in vroče, naravnost ognjevito zanimanje za vojsko je ostalo v ljudeh. (Nadaljevanje na 5. strani) r RADIONVVEISS -4chmkem Pokojni Jože je služil Bogu vse življenje. Zato so se gotovo tudi nad njim uresničile besede sv. pisma, ki jih čujemo ob pogrebu: „Blagor njim, ki umrjejo v Gospodu, njih dela gredo za njimi!” Rajni Jože pa ni samo umrl, ampak je tudi vse življenje živel v Bogu, zato je mogel vzeti s seboj v večnost prav mnogo dobrih del, za katera bo prejel od Boga večno plačilo. Spominjajmo se rajnega Jožeta v molitvah in dobrih delih, če jih še .potrebuje. Vsem sorodnikom, posebno pa še bratu, g. župniku v Žvabeku, izražamo globoko sožalje. DOLINA PRI POKRČAH Vsem vernim prijateljem te Marijine cerkve sporočamo veselo vest, da bo surova stavba do drugega dolinskega žegnanja v oktobru že stala. Veliko sta se trudila mil. g. prošt Tra-besinger in prejšnji dušni pastir preč. g. Štefan Messner. Bili sta že prej dve tomboli, kupili so opeko, apna je bilo že veliko pripravljenega in les so zbirali. Bilo je tudi nekaj komisij. Ker se je stvar že veliko let sem vlekla, ni čuda, da so nekateri že dvomili, ali se bo kdaj začela graditi cerkev. Potrebne so bile priprave, preden se je moglo začeti to veliko delo. Zato smo dolžni da se na tem mestu zahvalimo predvsem tema dvema „dušama” Doline, vsem dušnim pastirjem in vsem vernikom, ki so pomagali pripravljati. Mi smo sedaj svojo o-bljubo izpolnili in trkamo spet na vaša dobra srca. Stavba bo stala letos 120.000 šilingov in nam še manjka skoraj polovico denarja do te vsote. Zidarska dela je prevzela in zid postavila tvrdka Hans Primig iz Gre-binja. Tesarska dela izvrši podjetje Matija Kutsche iz Celovca. Streho prevzame tvrdka Jožef Mayeibrugger iz Celovca, mizarska dela pa Simon Tischler, mizarsko podjetje v Dobju pri Grabštajnu. Okna bo delal steklar Leixl iz Celovca. Za okna iščemo dobrotnikov. Naj bi prevzela vsaka družina eno od 16 oken in bi plačala stroške. Posvečena naj bi bila okna spominu padlih v vojni. Kdor bi prevzel stroške za okno, bi se v dotičnem oknu zaznamovalo ime padlega. Za take prijave bomo hvaležni. t Dr. Valentin Mdrtl V nedeljo, dne 13. septembra, je umrl na Vranskem pri Celju tamkajšnji župnik dr. Valentin Mortl. Pogreb je bil v torek, dne 15. septembra, ob 10. uri na pokopališče na Vranskem. — Pokojni je bil rojen dne 11. februarja 1884 v Melvičah, v mašni ka je bil posvečen v Celovcu dne 21. julija 1907, leta 1913 je postal župnik pri Sv. Juriju na Strmcu v rožeški dekaniji. Po koroškem plebiscitu je odšel zaradi takratnih razmer na Koroškem v Jugoslavijo. Tam je bil nekaj let župnik in dekan v Marenbergu, leta 1925 pa je prevzel župnijo na Vranskem pri Celju. Pred tremi tedni ga je zadela kap in je ohromel. Pa so ga zdravniki spravili zopet na noge, pa le začasno. Stanje se je očivi-dno boljšalo in bolnik je pisal prijatelju, da bo še maševal pri sv. Barbari. A ni bilo Sfo let pivovarne Reininghaus Druga največja pivovarna Avstrije — Letos 460.C00 hektolitrov DOLINSKO JESENSKO ŽEGNANJE Kakor je bila želja več dušnih pastirjev, se bo odslej prestavilo žegnanje zopet nazaj, kakor je bilo nekdaj, namreč na drugo nedeljo v oktobru, letos bo to 11. oktobra. Zato bogoslužje ne bo več na roženvensko nedeljo, temveč šele nedeljo navrh. Vzroki zato: Včasih so praznovali cerkveni shod v Dolini vedno na to nedeljo in šele pozneje je bilo to spremenjeno. Na 11. oktobra pred 90 leti je tedanji škof Valentin Wiery posvetil prezbiterij (to je bila dosedanja cerkev brez prizidave), poleg tega pa še po vseh farah obhajajo doma roženvensko nedeljo. Tako so pa tedaj lahko doma in pridejo dne 11. oktobra v Dolino. Sv. maše bodo od 7. do 12. ure. Prav prisrčno vabljeni! UKVE V KANALSKI DOLINI (13. IX. 1903 - 13. IX. 1953) Prav je, da se ob petdesetletnici spomnimo na veliko povodenj. Polovico pokopališča, 7 hiš in dva mlina je voda takrat odnesla, poleg tega pa je zasulo večji del hiš. Tedanja oblast je svetovala ukuškim gospodarjem, naj bi novo vas pozidali na bolj varnem kraju, do sporazuma pa ni prišlo. Še danes pripovedujejo ljudje, kakšna nesreča je bila takratna povodenj in v kakšni revščini in uboštvu so ljudje tedaj živeli. Zato so se verni Ukvani zaobljubili majniški Kraljici, da jo bodo vsako leto na obletnico nesreče počastili s procesijo okoli vasi. Kip majniške Kraljice, okrašen s cveticami, nesejo štiri dekleta, oblečene v narodno nošo; medtem pa pevski zbor poje litanije in najbolj znane Marijine pesmi. Različno od vseh drugih procesij je ta procesija za nas Ukvane še posebnega pomena: cela vas je navdušena in vsi, ki imajo le malo posluha, prepevajo lepe pesmi, ki odmevajo enkrat od Podgorskega drugič od Sušega vrba. Mnogo stvari se je med tem časom že spremenilo in marsikaj smo že doživeli. Tu pa tam so nam poskušali to in ono odvzeti, tudi to, kar nam je najdražje. Vendar moramo še nadalje zaupati v našo Kraljico. Ona je velikanski jez, kateri nas brani pred poplavo in pogubo, ne brani samo naših duš, ampak varuje tudi naše domove, naše petje in jezik, in našo cerkev, ki smo si jo z velikim trudom sezidali. Ne smemo obupati, čeprav nas tudi tisti ljudje, ki bi mogli biti nam naklonjeni in nam pomagati, nočejo poznati, temveč nam hočejo odvzeti še to, kar nam je ostalo. Zato zaupajmo v našo nebeško Mater in jo prosimo, naj nam pomaga, da ne Obnemoremo. Tr. tako, zopet ga je zadela kap in je podlegel. Pogrebnemu sprevodu je prisostvovalo štiriinštirideset duhovnikov, na čelu pre-vzvišeni škof lavantinski dr. Maks Držečnik. Ob odprtem grobu je sledil govor govoru. Zlasti vranski župan je govoril pretresljivo. G. župan jie poudarjal veliko priljubljenost pokojnega povsod, kamor koli ga je privedlo življenje. Kjerkoli je služboval, začenši od Grab-štajna na Koroškem do Vranskega, bo o-stal nepozabljen. Naj v miru počiva vsaj zdaj, ko mu življenje pravega miru ni dalo. Koroški Slovenci se rajnega spominjajo, ki je bil, četudi preganjan, vedno vesel in šaljiv ter obžalujejo, da je kakor tudi nekateri drugi duhovnikit, po plebiscitu odšel iz svoje ožje domovine. Requiescat in pace! CELOVEC Nedeljska služba božja je ob pol deveti uri vsako nedeljo v slovenski cerkvi v Prie-sterhausgasse. Za Starčev spomenik Lepo število Starčevih sodelavcev in sotrudnikov se je odzvalo z darili za nagrobni spomenik. Največji živeči slovenski umetnik je izdelal načrt spomenika in tako bomo na Koroškem dobili v obliki nagrobnega spomenika znamenito umetnino. Delo predstavlja skoraj dva metra visok kelih iz marmorja v primerni izdelavi in s primernim besedilom. Razume se, da bo tako delo tudi stalo precej denarja. Radi tega se odbor za postavitev častnega spomenika ponovno obrača na koroške Slovence, da s svojimi denarnimi prispevki pomagajo do uresničitve tega načrta. Nabrali smo doslej šest tisoč šilingov, naš cilj pa je deset tisoč. Pomagaj tudi Ti s svojim prispevkom. Današnji številki našega lista prilagamo še enkrat položnice z besedilom za „Starčev spomenik”. Poslužite se teh položnic! Odbor Slovensko kulturno društvo v Celovca VABILO Slovensko kulturno društvo v Celovcu bo priredilo v soboto, dne 3. oktobra, ob 8. uri zvečer v hotelu Heimlinger, Vblkermarkter Strasse VINSKO TRGATEV Na sporedu je tudi kratek komičen prizorček. Nato pa bo prosta zabava. Rojaki iz Celovca in okolice, obiščite prireditev v čim obilnejšem številu. Imeli boste priliko videti v Celovcu prvič vinsko trgatev, ki bo gotovo za vsakega lep doživ- •jaj- Vabi odbor. GLOBASNICA (Rozalsko žegnanje) Letošnje rozalsko žegnanje bo 27. septembra. Na predvečer od 6. do 7. ure je molitvena ura v farni cerkvi s priložnostjo za spoved. Farani so naprošeni, da na predvečer blagohotno Sprejmejo prihajajoče romarje pod streho. Dne 27. 9. zjutraj sv. maše od 1/28. naprej. Ob 10. uri je pridiga in peta sv. maša (ljudsko petje z godbo na prostem). Ob 12. uri bo na prostem veseli družabni shod katoliške mladine. Mladina, verniki, pridite vsi na starodavno priljubljeno božjo pot k sv. Hemi in Rozaliji. # Še na nekaj bi radi opozorili romarje, ki bodo šli ta dan na Rozalsko žegnanje k Sv. Hemi. Ko bodo šli skozi št. Lipš na romanje in pa pri povratku z romanja, naj si ne pozabijo ogledati razstave strojev v zalogi strojev Johana Lomška v Št. Lipšu. Tam bodo videli kolesa, raznovrstne gospodinjske stroje, kakor šivalne stroje, pralne stroje in razne parilnike. Končno pa si boste tam mogli ogledati najraznovrstnejše kmetijske stroje v najmodernejši izdelavi in sicer vse od navadnega pluga, brane in kultivatorja, pa do najboljših sejalnih strojev, trosilnikov hlevskega in umetnega gnoja, univerzalnih agriastrojev, raznih črpalk, preš za sadje, kotlov za kuhanje žganja, gnojničnih sodov, puhalnikov, dvigal itd. — Še enkrat torej: Izplača se ogledati si to razstavo strojev v št. Lipšu, ne zamudite te prilike, ko boste šli na Rozalsko žegna-nje. PODJUNSKA MLADINA NA VIŠARJAH Že težko pričakovano mladinsko romanje na Sv. Višarje je za nami. Z vseh fara Podjune smo se zbrali v soboto, dne 19. septembra, zjutraj na glavnem kolodvoru v Celovcu. Bilo nas je čez 200. Navdušenje, ki je vladalo v našem mladinskem krogu, je bilo nepopisno. Mladina, polna inladost-nega ognja in hrepenenja, je komaj čakala na vlak, ki naj bi nas pripeljal na kraj, o katerem smo sanjali in si ga želeli videti že vse .poletje. Vendar se je končno uresničila naša želja. Hitro so švigali kolodvori mimo nas in kmalu smo se znašli na italijanskih tleh. Po kratkem obisku farne cerkve v Žabnicah smo se podali proti Višarjam. Ko smo se pred ciljem zbirali1, smo že čutili privlačnost te lepe cerkvice. Naši štirje duhovniki, ki so nas spremljali, so skrbeli, da smo vsi opravili svojo romarsko dolžnost. Prehitro sta minila ta dva, v lepi skupnosti preživeta dneva, in zapustiti smo morali Marijino svetišče in se podati na vlak. Ko smo se dobrevolje in vsi zadovoljni vrnili v Celovec, je na mesto že legala tema in mi smo se razhajali na svoje domove. ŽVABEK (Na obisku ga je dohitela smrt) V zadnji številki „Našega tednika” smo že na kratko omenili, da je nenadoma umrl v Žvabeku g. Jože Zupan. Medtem smo prejeli še drugo, bolj natančno poročilo, ki pravi: Kakor vsako leto, tako sta tudi letos prišla 1. avgusta iz Slovenije v Žvabek Jože Zupan in njegova sestra Katarina, da obiščeta svojega brata Ignacija Zupana, župnika v Žvabeku. Kdo bi si bil mislil, da se bo letos to veselo svidenje s sorodniki spremenilo v tako bridko žalost. Jože Zupan se je že pred kakimi tridesetimi leti močno prehladil, kar je imelo za posledico hud kašelj, ki je Jožeta mučil vedno huje. Težka bolezen se je Jožetu še poslabšala, ko so ga hitlerjanci med zadnjo vojno odvedli v zapore v Dunajsko novo mesto (Wiener Neustadt), od koder se je mogel vrniti šele po končani vojni leta 1945. Kljub bolezni pa je Jože še vedno vršil svojo mizarsko obrt. še letos je svojemu bratu pomagal pri popravilih župnišča. V ponedeljek, dne 7. septembra, se je lotil še pleskanja župnijskih oken. Toda težka na-dušljiva bolezen ga je tako utrudila, da je moral popoldne v posteljo. Na Malo Go-spojnico se je počutil nekoliko boljše, zato je zjutraj še šel k sv. maši in zvečer je bil še pri skupni večerji z domačo družino. Naslednji dan pa se mu je bolezen poslabšala in zdravnik mu je z injekcijami olajšal bolečine. Kljub navideznemu izboljšanju je bolnik naslednji dan, v četrtek zjutraj, u-mrl, star šele 59 let. Rajni Jože je bil rojen v Lešah pri Tržiču na Gorenjskem. V svoji mladosti se je izučil mizarske obrti v Vižmarjih pri Ljubljani. Za časa druge svetovne vojne je prišel k svojemu bratu, župniku na Obirskem, kjer so ga našli hitlerjanci orožniki in ga zaradi navideznega sodelovanja s partizani skupno s sestro Ivanko aretirali in Jožeta odpeljali v Dunajsko novo mesto, sestro pa v Konigswarten. Po končani vojni sta se na pol živa rešila zajporov in se srečno vrnila domov. Rajni Jože je bil človek starega kova. Rad je molil, hodil ob nedeljah in praznikih k sv. maši in tudi zakramente je rad prejemal. Pripovedujejo, da je posebno rad molil sv. rožni venec, katerega si je sam naredil, ko ni mogel dobiti pravega. Vse življenje je posebno goreče častil sv. Jožefa, zato mu je veliki priprošnjik tudi pomagal, da se je srečno rešil ječe in lepo, bo-guvdano umrl. Brez dela ni mogel biti rajni nikoli. Ko se je popolnoma izčrpan vrnil iz zaporov, mu je sestra Katarina ponudila vso oskrbo. To pa je odklonil in se zopet lotil svojega poklicnega dela. Delal je neprenehoma in mu je smrt morala takorekoč iztrgati delo iz rok. Svoje stanovsko delo je opravljal z veseljem in zadovoljstvom, vedno je bil nasmejan, še zadnje dni pred smrtjo. Bil je res veselega značaja. Možato je prenašal tudi težko bolezen. Dostikrat cele noči ni spal, pa se je zjutraj kljub temu vedrega obraza in z veseljem lotil dolžnostnega dela. Svojemu bližnjemu je rad pomagal, kjerkoli je le mogel. Bog ve, kolikim je posodil denar, ki ga ni nikdar več videl. Zato so ga pa tudi vsi, ki so ga poznali, spoštovali in ljubili. To je tudi pokazal pogreb. Čeprav je bil delaven dan, se je pogreba udeležilo veliko domačinov in prijateljev. K pogrebu je tudi prišlo pet okoliških duhovnikov, med njimi mil. prošt in dekan iz Pliberka, ki so vodili pogreb. V svojem nagrobnem govoru so g. prošt zlasti omenili, s kako vestnostjo je rajni izpolnjeval zapoved praznovanja nedelje. Vseh šest dni v tednu je rajni vestno opravljal svoje stanovsko delo, sedmi dan pa je počival in dal čast Bogu, ko se je s pravo pobožnostjo in zbranostjo udeleževal svete maše. Te dni prazamje stoletnico obstoja pivovarna Reininghaus v Puntigamu pri Grazu. Pivovarno sta ustanovila leta 1853 Johann Peter in Julius Reininghaus. Vse do danes je ostala pivovarna v lasti družine ustanovitelja pivovarne, v lasti družine Reininghaus. Pivovarna Reininghaus je druga največja pivovarna Avstrije, je najmoderneje urejena in je ravno letos ob stoletnici dosegla nov rekord, ko je izdelala in dala v promet 460.000 hektolitrov piva. Edinstvena je v pivovarniškem obratu popolnoma avtomatična ureditev sladarne, ki je bila urejena lansko leto po najmodernejših načelih. Konstrukcijski mehanizem te naprave je v glavnem izsledek delavcev in nameščencev pivovarne same. V bistveni zvezi s pivovarno je tvornica špirita, ki proizvaja letno 22.000 hektoli- trov špirita, nadalje tvornica kvasa, likerjev in kisa. Skoraj vse ureditve obširnih pivovarniških naprav, ki so bile med vojno močno poškodovane, so bile po vojni na novo preurejene in modernizirane. Med vojno je padlo na pivovarniške naprave 386 bomb. ki so povzročile seveda velikansko škodo. Bombardirana pa je bila pivovarna, ker je bila nameščena v pivovarniških kletnih prostorih tovarna tankov. Ob priliki 100-letnice pivovarne Reining-haus so dobili delavci in nameščenci pivovarne posebne nagrade v skupni vsoti enega milijona šilingov. Razen tega je za delavstvo in nameščenstvo pivovarne tudi v vsakem oziru primerno poskrbljeno, saj je urejen poseben športni prostor, posebno kopališče in še druge zdravstvene in družabne ureditve. SioueHci v Kaj radi beremo, če nam popotnik piše iz tujih krajev, še rajši, če nam je dopisnik znanec in nas navdaja skrb, da se nam znanec ne ponesreči. List „Duhovno življenje” nam popisuje življenje Slovencev, ki so zašli v Argentino (1953 str. 448). Iz tega spisa povzamemo sledeče: Prihod v Argentino „Nismo znali jezika, nismo vedeli, kam se obrniti. Stiskali smo se v izseljeniškem hotelu. Zelo so trpele družine z malimi o-troki, odrasli otroci pa so kmalu našli dela in kruha. Oče in mati sta navadno odšla na kinto-pristavo, sinovi v tovarno, dekleta so našle službe kot hišne. Odrasli fantje, ki niso bili vezani na družino, pa so odšli na petrolejska polja na jugu države. Odpeljali so se tja z avionom in se naselili v vetrovni Patagoniji. Ko so si ti fantje nekoliko opomogli, so se pa vrnili v Buenos Aires (pomeni Dobri zrak), kamor jih je gnala želja, ustanoviti si lastno družino. Naselbina, kjer so se izseljenci najprej ustavili, se imenuje Komodora in je od glavnega mesta Argentine 1850 km oddaljena. Lega Komodora je približno ista, kot lega Slovenije, ali dežela trpi po hudem vetru, ki razsaja vse leto in to radi tega, ker tod ni gozda, ki bi vetrove ustavil. Avion daljavo v osmih urah prevozi, ali pelje samo dvakrat v mesecu in je tedaj popolnoma zaseden. Sicer pa avion Slovencem v Argentini pomeni še neko razkošje. V Severni Ameriki in v Kanadi je avion navadno vozilo. Zjutraj ob 5. uri se avion v Buenos Airesu dvigne, ob 12. uri pa si v Komodoru, za vožnjo se plača 590 pezov.” V Komodoru Slovenci v Komodoru se versko dobro držijo in so srečni, če jih od časa do časa obišče duhovnik. Ljudem je težko, spovedovati se v tujem jeziku. Leta 1949 je te Slovence prvi obsikal g. Orehar, kmalu za tem prevzv. škof dr. Rožman. S škofom je prišel g. Janez Hladnik. Dve leti za tem so ostali sami, potem jih je obiskal g. Jurak, ki o svojem potovanju pripoveduje v „Duhov-nem življenju”. G. Jurak je kmalu spoznal, da je treba rednega stika z ljudmi. Polovico potnih stroškov so plačali fantje v Komodoru, polovico pa g. Jurak sam. G. Jurak zagotavlja, da je obisk pri Slovencih, ki redkokdaj čujejo božjo besedo v svojem jeziku, veselo doživetje za duhovnika. V avionu Dne 26. februarja se je g. Jurak vkrcal v avion. Izprva Občutiš tesnobo pri srcu. Nenadoma plavaš visoko nad pokrajino, gledaš na globino pod seboj in premišljuješ, kam boš spravil kosti, če bi avion treščil na tla. Ko si pa prestal prvi polet, zaupaš v železnega ptiča in vožnja v avionu postane užitek, ki ga več ne pozabiš. Brzine v avio-mi ne občutiš. Dokler so zračne plasti ena- Vsakdo se je zanjo zanimal. Ne samo Sej-pka, Kavalir in Sekyra v Putimi, Kolisek in Krajic v Hradišču in vdova Mastna v Smr-kovcah — ne samo ti, ki so imeli v vojski sinove, temveč tudi vsi ostali, stari in mladi, so se z živim zanimanjem predajali misli na vojsko. O vojski se je mislilo, samo o njej se je govorilo in pelo. Posli so hodili po vasi v vrsti in ob jasnih večerih se je v daljavo slišalo njihovo navdušeno petje: Je rekrutov brez števila, sabljam brusijo rezila. S puške bliska se jim spet naostreni bajonet. Že kovač podkove kuje, v ognju jeklo jim kali. Naši bratje v kraje tuje v boj nad Turka so odšli. Beli koleščki črnega bezga so dihali v zgoščajoči se mrak opojno vonjavo, na pu-timskem visokem mostu čez Blanko so kakor žalostna jata golobic stala dekleta in, komaj je izzvenela fantovska pesem, so se dvignili v nebo žalostni dekliški glasovi: Na piseškem rinku regiment vojakov zadnjič stal je v vrsti, nemi voj junakov! Hrastove mladike jim krasijo čake, vojska nam bo vzela ljubljene junake. Na kapah vihrajo jim vejice, zelene jim vejice dobove, ®j fantje na vojsko odhajajo, le Bog ve, če kdaj še se vrnejo. Gospodinjski tečaji V dneh od 3. do 6. septembra so šolske sestre v št. Jakobu v Rožu priredile tečaj za konserviranje sadja in sočivja. Teden navrh je bil tak tečaj v št. Rupertu. Oba tečaja sta bila zelo dobro obiskana in sta tako tudi letos potrdila pravilnost dela šolskih sester, ki s tečaji za konserviranje dopolnjujejo svoje delo v zimskih tečajih. čeprav letos na splošno primanjkuje sadja, so se sestre potrudile, da so bile vse vrste sadja za konserviranje na razpolago, da so dekleta sama lahko pri praktičnem delu videla vse načine konserviranja. Tudi sadeže iz vrta, kakor paradižnike, papriko, fižol in drugo so v veliki količini konservirali in tako pripravili potrebno tudi za zimske tečaje. Pri vsem praktičnem delu pa sestre tudi na duha niso pozabile in tako je zaključna prireditev v št. Rupertu postavila vrsto deklet na oder z našo domačo pesmijo, kratkimi prizori iz življenja v gospodinjski šoli in z igro „Gojenka”'. Govornik g. župnik Kašelj pa je v svojih izvajanjih naglasil, da mora dekle tudi v svoji izobrazbi predvsem v svoji srčni in strokovni izobrazbi korakati s časom, če hoče ostati sodobna. Zelo razveseljiv je torej pojav, da se dekleta v takem številu zanimajo za gospodarske in gospodinjske tečaje pri šolskih sestrah. Ob priliki šentruperskega tečaja je bila ustanovljena tudi zveza bivših gojenk gospodinjskih tečajev z nalogo, da preko tečaja s skupnimi prireditvami goji in utrjuje zveze, katere so ustvarili zimski meseci v gospodinjski šoli. Na tako zvezo so dekleta že dolgo čakala in je upati, da bo ta zveza prav zares povezovala dekleta obeh šol v eno Skupnost dela in hotenja. Posebej še opozarjamo, da se bliža čas prijav za zimske tečaje svojemu koncu in tako naj starši ne zamudijo prilike, da pošljejo svoje hčerke v gospodinjski šoli k šolskim sestram v št. Rupert ali v št. Jakob. Kakor nadležna konjska muha avgusta meseca, prav tak sem bil tudi jaz januarja, ko sem tiščal v gospoda urednika, naj vendar takoj da natisniti moj dopis v ,,Naš tednik”, da bodo dečle vedele, da sem se predal sladkemu zimskemu spanju. Gospod urednik, učen mož, pa je stvar modro preudaril. Z rdečim svinčnikom je na pismo dal pripombo: gre v tisk aprila meseca. Ko so koroški pobiči aprila zvedeli, da jle Kranjec v brlogu prespal zimo, so se silno raztogotili. Sami sebe so zmerjali s šleva-mi — se jezili na g. urednika, kleli Kranjca, da so se meglice delale. Pa so med sabo Hanzeji in Jože ji modrovali: „Nekaj nas krepkejših bi lepo na kakšno vižo preplavalo lužo, se približalo k brlogu in spečemu Kranjcu razčesnili glavo. Sedaj nam ne kaže drugega, kakor da smo s kranjskim Janezom kar moč dobri in ga na kakšen lep način pripravimo do tega, da preneha plesti štreno z našimi de-člami. Pisali mu bomo prav ljubeznivo pismo in mu povedali naše zahteve.” Rečeno in storjeno. Na „Koroško pismo kranjskemu Janezu”, z dne 25. junija, v št. 26 ..Našega tednika”, odgovarja Janez sledeče: Dragi moji žlahtniki! Z veseljem sem prečital Vaše vrstice. Prav pri srcu mi je hudo, ker vidim, da se Vaši zahtevi ne bom mogel pokoriti. Če že na vsak način moram nekaj Vam za pokoro storiti, tedaj mi pripeljite črnega vola in Vam ga izperem, da bo bel kakor tisti „dedek mraz”. Na žegnanje me vabite in bi prav rad prišel —- sedaj pa ne vem — prižmaga se Kotiček kranjskega Janeza mi, ker mojih , ..treh dečel” niste povabili. Bi sedaj morda to še storili? če bom prišel, bom že pazil, če boste res koroški pobiči kupili vsaki dečli po srčku dva — moje dečle v tem primeru dobijo vsaka po tri in zraven še druge reči. Vem, da bi se Hanzejem in Jozejem dobro zdelo, če bi L. Mojca Kranjca v kislem zelju „tenstala”, pa ga ne bo, kakor sedaj kaže. Troje dni je bila Mojca res bojevita, odkar pa na sliki gleda premili moj obraz, je postala mehkejša — skoprnela bi od žalosti, če bi kdo drugi meni skušal las skriviti. Nerad se hvalim, pa rečem vseeno: v mokro vodo skoči Mojca za me, če treba, tako na hudikovo me ima rada. V upanju, da si ostanemo dobri prijatelji, to pismo zaključim in vse poštene koroške fante lepo pozdravljam. * Še posebej pozdrav Jurčevemu Hanzeju v Kanadi. Ja, Bog Te je dali Ne bo dolgo, ko bom pri Tebi. Ker pišeš, da si „kelnar” v mednarodni gostilni, smem pričakovati, da mi boš postregel z jedjo, ki je meni najljubša — je ne bom imenoval, da se jim pri ,.Našem tedniku” ne začne še papir ki-sati- Kranjski Janez rfegentifti komerno razdeljene, avion mirno plava. Ko vozilo pride do zračnih jam, se začne ples. Nenadoma pade aparat nekaj desetin metrov, pa se takoj zopet dvigne. Za marsikoga se tedaj začne morska bolezen. Ob sedežih so pritrjene papirnate vrečice, kjer se odda, kar človeka teži. Ženska pa hodi od sedeža do sedeža, da pospravi in pomije. ..Dvignili smo se še v temi. Pod nami je ležala ogromna zelena plošča, po kateri so se pasle črede goved. Od časa do časa je zableščalo kako naselje. Ob 8.30 smo prvič pristali v mestu Bahia Blanca. Levi motor menda ni pravilno deloval. Na letališču so ga hitro razstavili. Z mešanimi občutki so potniki gledali to delo. Kaj če motor v zraku odpove? Bilo je vse v redu in spet smo plavali. Leteli smo vzdolž patagonske obale. Na eni strani letala je bleščal modri Atlantik, na drugi turobna mrtva patagonska zemlja. Reki Rio Kolorado in Rio Ne-gro sta nam povedali, kje da smo. Preleteli smo zaliv Svetega Antona, kjer se konča železniška proga in se začne avto-cesta v Komodoro.. Tukaj smo zavili v notranjost Patagonije ter pristali v mestu Trelew. Postanek je trajal petnajst minut in spet smo bili v zraku. Dobili smo ukaz, da se je treba dobro privezati na sedež. Dvignili smo se na Patagonsko planoto, ki leži 800 m nad morjem. Prvi pozdrav patagonskega vetra nam strese letalo. Nato smo se dvigali in padali, veter je tulil okrog aviona, obkrožili so nas oblaki, beli kakor golobi. Nad nami je bilo sinje nebo in sonce, pod nami morje belih oblakov. Od časa do časa se je koprena pretrgala in zopet smo gledali morje. Poldrugo uro nas je premetavalo, potem pa smo došli v Komodoro, kjer so nas pozdravljali stolpi petrolejskih vrelcev, raztrešeni po vsej pokrajini. Od Komodore pelje železnica 16 km daleč v deželo in pride v kolonijo Sarmiente. Tukaj smo med Slovenci. Tukaj je nastalo lično naselje. Samci stanujejo v lepih hišah, kjer ima vsaki svojo sobo z vsem komfortom naših dni. Dru-ine imajo h'še, ki jih je zgradila petrolejska družba. Vsaka hiša ima tri sobe, obsežno kuhinjo, ima napeljan plin, ima svojo električno luč. Okoli hiš so si slovenske družine nasadile vrtove, kjer pridelujejo zelenjavo in krompir in drugo povrtnino. Ob hišni ograji te pozdravljajo cvetlice, ponos slovenskih gospodinj. Tudi za versko življenje je poskrbljeno. Družba je /gradila obsežno cerkev, v kateri bere vsako nedeljo duhovnik salezijanec dve sveti maši. Stanoval sem pri gostoljubni Krevsevi družini. Takoj sem začel z obiski. Najprej v samskem delu, nato v uradniški skupini, kjer živita g. inženir Vivod in g. Cuderman. Povabil sem ljudi na duhovno obnovo, ki je bila v soboto pred kvatrno nedeljo. K tej obnovi so skoraj vsi prihiteli, vse pa tudi med Slovenci ni več zdravo.” 1 udi starim se ni ljubilo iti spat. Možje so posedali v gostilnah, žene pred hišami na pručkah in so si pripovedovale, kar so slišale od mož. Krožile so povesti o pruskih vohunih, o častnikih, preoblečenih v menihe, o tem, kako se je Benedek dvignil od Olomuca, kako na Češko drvi pruska vojska in da se jih naši tako veselijo, da jih komaj zadržujejo, tako hrepenijo, da bi se že udarili z njimi. Samo en človek je bil v Putimi, ki je sicer tudi poslušal, toda molčal, trdovratno molčal. 1 o je bil Cimbura. Občina je sicer vedela, da ni zgovoren, toda njegovo trmasto molčanje sedaj v tej splošni razburjenosti jo je dražilo. Zdelo se jim je izzivalno in vredno kazni. Cimbura je bil že spet posebnež. Ni hodil z občino, bil je izjema — tega pa nobena družba ne prenese. „Z volkovi mora iti — kdor se z volkovi druži,” tako neizprosno terja nastrojenje množice ... Grbasti Vencelj je dnevno prinašal pošto iz Piska. Zeljno je nanj čakala truma ljudi pred šolo. Ko je spoten in utrujen pritekel, je že od daleč molil časopis župniku Skali. Radovedna tišina je na malt zavladala naokoli. Žareče plapolajoči pogledi so se zapičili v razgrnjeni časopis, iz katerega je župnik počasi in glasno bral vaščanom. Tako so v Putimi zvedeli, kako so odnesli i/. Prage, iz zakladnice pri sv. Vidu, sveto-vaclavsko češko krono, kako se kanoniki pripravljajo, da skrijejo grob sv. Janeza Nepomuka, kako bežijo iz severne češke uradi z blagajno v Prago in kako za njimi ljudje begajo v gozdove in jemljejo s seboj živino. Kar ne morejo odnesti, zakopljejo. Tudi otroci so željno poslušali. Kakor ptič- ki iz gnezda so kukali skozi odprta okna v šoli, vsak s kosom belega platna v rokah, toda prsti so počivali in niso vlačili nitk narazen. Šele tedaj, ko je duhovnik prečital in so se zunaj razšumeli glasovi, so se šolarji vrnili v klopi in so se roke in prsti spet marljivo gibali in pukali. Namesto branja, pisanja in računanja so se tudi otroci brigali za vojsko in pripravljali za ranjence pukanico in platnene ovoje, kakor je naročil okrajni glavar. Kri je že tekla... Prusi so zasedli Draždane. V Prago so pripeljali prve ranjane Sase. „Samo da naši pridejo! — Samo da se armade združijo — pa bodo Prusi videli,” so kričali ljudje. Kri jih je dražila, dražil jih je tudi umik Sasov in naravnost goreli so od želje, da bi prišla novica, kako so se naši polki postavili Prusom v bran kakor zid in zaklicali „niti korak dalje!” ter lačne Brani-borce spet podili kakor backe. „Tako, tako, in ne drugače,” so zatrjevali župnik, učitelj in pivovarnar... „Ta zvezda, pravim, je slabo znamenje,” si je drznil pripomniti Kolafik in za trenutek so vsi osupnili. Da, spomnili so se, kako so časopisi pisali, da se je na severnem nebu v ozvezdju Krone nepričakovano pojavila nova zvezda, žarela in trepetala, potem pa se je počasi zgubljala, dokler ni ob koncu maja ugasnila in povsem izginila. To je bila neprijetna pripomba in vsi so bili jezni na Kolarika, da je vzel zvezdo v spomin, molčal naj bi in delil veselo razpoloženje z drugimi, ne ga kazil in zastrupljal njihove lepe nade. „Da se ne bo tako končalo, kakor v letu devetinpetdesetem na Laškem,” se je zdaj spomnil župnik ... V duhu je videl novi Rcinacii, ki boste šli v nedeljo, dne 27. 9. 1953, k Sv. Hemi na Rozalsko žegnanje, nikar si ne pozabite ogledati v št. Lipšu razstave strojev in koles v zalogi strojev JOHAN LOMŠEK ZAGORJE - ŠT. LIPŠ, P. EBERNDORP spomenik, še pred kratkim postavljen v piseškem parku za starim dekanskim poslopjem. Na kamenitem podstavku so postavili leva v boju s kačo, ki se ovija leva. Napis v zlatih črkah, ki jih je nosil podstavek, jim je v tem strašnem trenutku jasno stopil pred oči: „L. G. 1859 je, hrabro se bojujoč, v krutih bitkah pri Meleg-nanu dne 3. in pri Solferinu dne 24. junija padlo junaške smrti osem sto šestdeset mož iz češkega 11. polka.” Ah, na to še mlado rano so se spomnili. Kaj se je vrnilo iz njihovega ponosnega regimenta? Ni se vrnil ne stotnik Bayer, ne Berg, tam na bojišču so ostali častniki župan, Priborsky in čer-mak in z njimi skoraj devetsto njihovih ljudi:, zraslih in vzgojenih tu v piseškem vojnem okraju. „Tisto leto je grozno žarela na zapadu ognjena repatica,” se je spomnil Rouček in z negotovim, pridušenim glasom občini to povedal. Nihče mu ni odgovoril ali nasprotoval, kajti resnice ni mogoče zatajiti. Vsi se še z grozo spominjajo tiste strašne prikazni na nočnem nebu. „Babe ste, praznoverne babe, ne možje,” se je tedaj razvnel med grobno tišino Klasek. „Ne zvezda, ampak topovi odločajo v vojski in teh naši imajo! Na tisoče jih peljejo s sabo, vse bodo z njimi razbili, kar se jim bo postavilo v bran. In potem naši konji proti nemškim! Ah, čemu bi se jezili..” Vsi so si hvaležno oddahnili. Črni oblaki so zginili, tesnoba je prešla, spet se je vrnilo brezskrbno, zmage si svesto razpoloženje. „Tako je, tako! Klasek ima prav!” so hvalili njegove odrešilne besede in se spet rade volje predajali svetlim nadam. (Dalje prihodnjič) Hlapec Jemci Našega velikega Cankarja poznate? Mojstra slovenske besede, ki je med drugimi deli spisal žaloigro hlapca Jerneja na Sitarjevem domu. Kar je rastlo na domu, je bil sad pridnih Jernejevih rok. Ko je prevzel posestvo mladi gospodar, je odslovil že postaranega Jerneja. Dolgo hlapec ni mogel razumeti, da je možna taka krivica na svetu in nad njim, nato je romal do vseh dobrih ljudi in do vseh oblasti, da si izvojuje prisluženo pravico. Naletel je na gluha ušesa, niso ga hoteli ali ne mogli razumeti, končno se je vrnil strt domov in zažgal Sitarjev dom. Ali se vam ne zdi, da je tudi z našim narodom nekako tako kot s hlapcem Jernejem? Dolga desetletja že se borimo za mrvico kulturne pravice. Vsi naši uki so vedno spet razočarani in z žalostjo moramo vedno spet ugotavljati, da smo od cilja oddaljeni kot prvi dan. Mislimo na Einspielerja, ki se je s toliko vnemo vrgel na delo, da bi prepričal Nemce o upravičenosti naših zahtev! O tem našem vodji pripovedujejo, da je na smrtni postelji z žalostjo ugotovil brezuspešnost svojega večdesetletnega prepričevanja Nemcev. Mislimo na Grafenauerja, tega dobrosrčnega in duhovitega narodnjaka! Vse svoje življenje kot mož je posvetil boju za narodno pravico. O njem pravijo, da je ohranil bojevitost in duhovitost še do zadnjih dni, a njegova vera v Nemce je bila docela omajana. Tudi mi gradimo kot Einspieler in Grafenauer. Gradimo in čakamo časa, ko si besede in dejstva, postave in stvarni položaj ne bodo nasprotovale in nam bo res dana ravnopravnost. čakamo, da se Nemci naučijo spoznavati, da se stremljenja, nas raz-naroditi, ne bodo nikdar uresničila. Narodna duša je podobna zraku, ki je tem odpornejši, čim bolj ga stisneš. In moti se, kdor meni, da se da s krivico graditi! Hlapec Jernej je v svoji potrtosti segel končno po zločinskem dejanju in žalostno končal. Morda bi bilo zanj boljše, da bi bil potrpel in videl, kako se ruši dom takega gospodarja sam, ker ga podira krivica. Potem si ne bi bil naprtil greha! — Mi ne bomo izdajalci svoje države, kot nismo izdajalci svojega naroda. Z žalostjo pa moramo danes zreti, da postopa naša država s svojo manjšino kot Sitar s svojini hlapcem. Ali njenih prebivalcev ni strah, ■da zruši krivica streho nad njimi? KULTURNI RAZQLEP PO SVETU MESTNO GLEDALIŠČE V CELOVCU je odprlo pod vodstvom ravnatelja K n app a dne 18. septembra vrata za igralsko sezono 1953/54. Kot otvoritveno predstavo so uprizorili opero „DON CARLOS' ovedal Palmer Putnam, ki je član ameriške atomske komisije, da je izračunal, za koliko let je na zemlji še na razpolago premoga, zemeljskega plina in petroleja. Po njegovih računih bi bili vsi ti zakladi na zemlji izčrpani do leta 2.023, torej v sedemdesetih letih. Pri tem je računano, da pridobivanje omenjenih pogonskih sredstev ne bi bilo dražje kakor pa je dvakratna današnja cena. Ako so stroški pridobivanja večji, po računih omenjene komisije ta sredstva za splošnost ne pridejo več v poštev, ker so predraga. Po istih računih bi v nadaljnih 175 letih, torej leta 2.198, bile izčrpane vse zaloge urana in torija na zemlji. To so snovi, iz katerih že pridobivajo in bodo v prihodnjih desetletjih še v večji meri pridobivali atomsko energijo. Vse prednje številke so izračunane na podlagi računa, da se prebivalstvo na zem- lji množi v isti meri naprej kakor doslej, in da bi poraba toplote in pogonske sile naraščala v isti meri, kakor to gospodarstveniki pričakujejo. V 245 letih bi torej zmanjkalo na zemlji vseh surovin za pridobivanje razsvetljave, toplote in pogonske sile. Zato morajo znanstveniki že sedaj iskati in najti način, kako bi mogli ujeti in izrabiti za proizvodnjo toplote in energije sončne žarke, ki pridejo na zemljo. Pri tem je drugi znanstvenik poročal o projektu, ki ga sedaj preizkušajo v Cambridge-u v državi Massachusetts v Združenih državah. Tu je po novih načrtih grajena hiša, kjer uporabljajo za ogrevanje sončno energijo. Vendar pa je to zaenkrat še dražje kakor pa uporaba drugih vrst o-grevalnih sredstev. Letos bodo preizkusili še druge manjše ureditve in naprave, ki dajejo ob uporabi sončne energije dve do pet konjskih sil. Znanstvenika dr. F. 1). Brickwedde in dr. Charles Ferraro sta ugotovila, da je najcenejša izraba sončne energije takrat, ako na malem prostoru osredotočimo čim več sončnih žarkov. S tem načinom moremo dobiti v laboratoriju zelo visoke temperature in te temperature je tudi mogoče dalje časa o-hraniti in uporabiti. Po naziranjdh dr. Ferrara bi moralo biti mogoče z instrumenti, ki bi bili sestavljeni po principu navadnih leč, izrabiti temperature, ki so na sončni površini. Znano pa je, da so te temperature okrog 500.000° C. Ta temperatura bi bila največja, ki bi jo bilo mogoče proizvajati na zemlji v laboratorijih. Glavno vprašanje izrabe sončnih žarkov je seveda predvsem v tem, kako izrabiti Kakovostni čevlji vseh vrst za vsako vreme in vse poklice najceneje pri BEHU-čevlji Beljak - Villach, Italienerstrasse 17 in Widmanngasse 43 OBUTEV ZA ŠOLSKO MLADINO! sončno vročino v velikem obsegu na trgovski podlagi, torej čim bolj poceni. Fiziki na univerzi v Kaliforniji so pri tem že iznašli način izrabe sončne sile, za katerega mislijo, da bi ga mogli uporabljati praktično v prihodnjem stoletju, ko bo začelo primanjkovati današnjih surovin za proizvodnjo toplote. Pri tem mislijo na izrabo izredno malih živih bitij, ki živijo v izredno velikem številu v vseh sladkih vodah in tudi v morju. Izžarevanje sončnih žarkov izredno pospešuje rast in razmnoževanje teh najmanjših 'živih bitij, ki jih v navadni vodi niti ne vidimo, četudi jih je v njej na milijone in milijone. Skoraj v vseh sladkih in tudi morskih vodah je tudi veliko število raznih alg. Ako bi hoteli te alge posušiti in sežgati, bi bilo to predrago. Bolj gospodarsko je, da bi tem algam dodali razne mikroorganizme, to je najmanjša živa bitja, ki bi prevrela, to je razkrojila alge. Na ta način bi nastali razni gorljivi plini, kakor metan, etan itd. Razen tega bi bilo mogoče nakopičiti sončno toploto tudi v velikih tankih, ki vsebujejo take kemične snovi, ki ]x>stanejo pod vplivom sončne temperature tekoče. Ako nato te snovi energijo spet od-dajajo, se ponovno zgostijo in postanejo trde. To bi bil en način pridobivanja in izrabljanja sončne sile. Na omenjenem zborovanju je nadalje poročal prof. \V. Vishniac, da se mu je posrečilo proizvesti takozvani pojav fotosinteze. To je pojav, po katerem morejo rastline s pomočjo energije sončne svetlobe proizvajati organske snovi. Tega, kar dela zelena rastlina s pomočjo sončne svetlobe, doslej niso mogli napraviti v nobenem, še tako lepo urejenem kemijskem laboratoriju. V rastlinah se iz najenostavnejših snovi tvorijo škrob, mast in beljakovina. Sedaj pravi omenjeni znanstvenik, da se mu je posrečilo učinek, ki ga izvršijo rastline s pomočjo sončne svetlobe, stopnjevati Orni tu sttMja (3. nadaljevanje) V to je posegla rešilno uprava osrednjega podjetja pivovarne Gbss in je nudila po-družnemu podjetju Sorgendorf izdatno pomoč. Sklenjeno je bilo namreč, da začne pivovarna Sorgendorf poleg izdelovanja pi-va tudi še z izdelovanjem kavinih nadomestkov. To je omogočilo pivovarni, da nibi-#!o treba odpustiti delavcev, ampak je mogla sprejeti pivovarna še nove delavce. Tako razširjeno podjetje pa je koristilo tudi kmetijstvu, ki je proizvajalo in dobavljalo še večje količine industrijskega ječmena za izdelovanje kavinih nadomestkov. Kmalu po prevzemu pivovarne v Sorgen-dorfu po pivovarni Goss je poizkušala doseči pivovarna vodovod z Bistrice. Ob izvirkih Bistrice naj bi se tudi pričel vodovod, ki naj bi nato bil speljan skozi Bistrico vse do pivovarne. I ako bi prišli zelo poceni do vodovoda tudi kmetje z Bistrice, Dvora in Gonovec in sicer že pred desetletji. To nam še posebej dokazuje, da pivovarna m mislila samo na sebe, ampak tudi na dobrobit svoje okolice. Ta lep in koristen načrt pa je žal preprečila premala uvidevnost nekaterih lastnikov mlinov in žag. Ti so se popolnoma neupravičeno bali, da bi zaradi zgraditve vodovoda bilo na razpolago premalo vode za njihove mline in žage. Pivovarna si je morala zato pomagati na drug način. Zgradila je 40 metrov globok vod-»jak, od koder dobiva še danes dobro vodo /a potrebe svojega obrata. Kmetje na Bistrici pa morajo plačevati danes svoje deleže pri gradnji vodovoda, ki bo sicer zgrajen v prihodnjih letih, toda predvsem za kmete ob neprimerno večjih stroških. Omembe vredno je tudi, da je ravno s posredovanjem pivovarne v Sorgendorfu po prevzemu tega podjetja po pivovarni Gbss prišel v Pliberk električni tok. To nam zopet pove, kako velikega pomena je ravno za podeželsko mesto tako industrijsko podjetje. V letih 1925 in 1926 je bila ustanovljena v pivovarni Sorgendorf požarna bramba, ki je blagodejno delovala ne samo v pivovarniškem podjetju, ampak tudi v bližnji in daljni okolici. Na sliki, ki jo bomo priobčili v prihodnji številki „Našega tednika”, bomo videli te zveste sodelavce za splošni dobrobit. Pivovarniška požarna hramba je pomagala pri vseh požarih do leta 1945 v bližnji in daljni okolici. Danes žal te pomoči ne mo- re več nuditi. Danes more izven najožje okolice pomagati samo, ako jo v to pozovejo posebej pristojne oblasti. To pa zato, ker morejo pivovarniški gasilci pri kaki morebitni nezgodi uveljavljati svoje socialne zahteve samo v slučaju, ako so pomagali pri gašenju v pivovarniškem obratu. V vojnih letih in sicer v 1. 1943 in 1944 je dosegla pivovarna Sorgendorf višek proizvodnje. Takrat je dobavljala pivovarna pivo tudi še v Mežiško dolino, v slovenjegraški okoliš in tudi na Gorenjsko. Tudi leto pomanjkanja surovin 1945 je bilo kmalu pozabljeno in v letu 1951/52 je narastki potreba po ječmenu na okrog 120 vagonov. Razen tega potrebuje pivovarna okrog 6 do 7.000 kg hmelja. Za proizvodnjo karamelnega slada potrebuje pivovarna okrog 60—70 vag. ječmena, ki ga nakupi večinoma v svoji okolici. Zmogljivost pivovarne je okrog 50.000 hi piva. Danes pa je izrabljene okrog 70% te zmogljivosti. Pivo je zrelo in ga točijo v steklenice in v sodčke (Slika na levi) V velikih tankih pivo zori (Slika na desni) za dvajsetkrat. Pri svojem poizkusu je uporabljal Vishniac snovi, ki so deloma izvirale od živih rastlin. Medtem pa ko ne uporabijo verjetno rastline pri svojem delu niti en sam odstotek sončne svetlobe, ki jih doseže, da pretvorijo vodo in ogljikov dvo-kis v organske snovi, pa je pri imenovanem poizkusu v laboratoriju bil dosežen dvajset-kraten učinek. Tem poskusom pripisujejo veliko važnost. Kakor je bilo v začetku rečeno, je treba računati s tem, da bodo zaloge energije in živil, ki so se nakopičile na zemlji v milijonih let s pomočjo sončne svetlobe, nekega dne izčrpane. Zaradi vedno večje porabe teh zalog energije in hrane in zaradi naraščajočega števila prebivalstva bodo v doglednem času, v prvi četrtini prihodnjega tisočletja, vse te sile izčrpane. Takrat bo moral misliti človek, kako bo sproti uporabljal za proizvodnjo energije in živil sončno silo, ki bo sproti prihajala od sonca. Sončna sila pa je po naših računih skoraj neizčrpljiva še sto in sto tisočletja. SVETOVNA KMETIJSKA PROIZVODNJA Kot poroča Poljedelska in prehranjevalna organizacija ZN, se je v zadnjih treh letih svetovna poljedelska proizvodnja povečala za 7 odst. Poročilo poudarja, da znaša svetovni prirastek prebivalstva 1,5 odst. letno, medtem ko se svetovna poljedelska proizvodnja na leto dvigne za 2 odst. Današnja svetovna poljedelska proizvodnja je — razen v So-vjetski zvezi in Kitajski, za kateri ni na razpolago podatkov — za 20 odst. večja od predvojne. * DOBRA LETINA BOMBAŽA Ameriško kmetijsko ministrstvo ceni, da bo dosegel letošnji pridelek bombaža v Združenih državah 15,159.000 bal, to je za 554.000 bal več kakor pa so predvidevali ix> prejšnjih cenitvah. Pridelek lanskega leta je bil 15,136.000 bal (ena bala tehta 225 kg). — Površina bombažnih nasadov je letos manjša kakor lansko leto, vendar pa je letos pridelek po hektaru mnogo boljši in je zato tudi celotni pridelek na manjši površini letos večji kakor pa lani na večji površini. Semperit-obroči za motoma kolesa, avtomobile, traktorje in priklopne vozove v bogati izbiri vedno na zalogi pri N1EMIEZ & RIEPL kmetijski stroji in popravljalnica VELIKOVEC - VOLKERMARKT Normalno mora ležati pivo okrog 3 mesece, pri specialnih vrstah piva pa se podalj-še ta čas na 4 do 5 mesecev, kar je odvisno od jakosti piva. V pivovarni v Sorgendorfu je zaposlenih stalno 70 do 75 delavecev in nameščencev. Tudi v socialnem oziru je delovanje podjetja pivovarne omembe vredno. Delavci v pivovarni so iz bližnjih vasi, torej predvsem iz Bistrice, Dvora, Gonovec, Šmihela, Pliberka, Libuč itd. (Se nadaljuje) PMte KUPITE NAJBOLJE IN NAJCENEJSE PRI Uamutk-u V BELJAKU Specialna izdelovalnica bandaž in ortopcdič-nih vložkoT KARL FIAL (+) Celovei-KIft., Alter Platz 20 y Mize za bolniške postelje, sobna stranišča, berglje. vročc-zračnc kopeli, osebne tehtnice VELIKA RAZPRODAJA oblačila za dame, gospode in otroke UFALCHER Celovec, lO.-Oktober Str. 2. Lastna delavnica Sicmtska kuhatiM S. M. F. Kalinšek Knjiga olbsega 750 strani z lepimi slikami. — Slovensko kuharico naročite pod naslovom »Kranjski Janez”, NaS tednik — Kronika, Celovec, Vik-tringer Ring 26. lepe oblike in poceni v veliki izbiri BELJAK Italienorstr. 1 MOBEi %rz£ferer VILLACH TRUPPE&ERNANN Beljak, Widmanngas.sc 41 Šivalni stroji po različnih cenah za dom in obrt. Električni kovček-stroji kot Elita Zick-Zack, Zundapp,Rast-Gasser. Tudi na obroke URADNE OBJAVE Občinski urad Bckštanj RAZGLAS (Načrt o uporabi zemljišč) V smislu § 35 (4) koroškega občinskega reda, LGB1.46 občinski urad razglaša, da je občinski svet občine Bckštanj na svoji seji z dne 15. septembra 1953 soglasno sklenil načrt o uporabi zemljiščnih površin v bckštanj. obč. okolišu. Ta načrt je javno razgrnjen vsakomur na vpogled v sejni sobi občinskega urada v Bekštajnu v času od 24. septembra do 8. oktobra 1953. V tem času je mogoče ugovarjati proti sklepu občinskega sveta, kar je sporočiti pismeno občinskemu uradu. Župan: Omann, I. r. l=i=== {/ naše**, listu === OBVESTILO Vse svoje cenjene odjemalce toka s tem blagohotno obveščamo, da smo Prodajam poceni postelje, lepe moške obleke, delavske obleke, hlače, čevlje, dvajsetkilsko tehtnico. Starinar Fuchs, Celovec, Salmstrasse. Moderne spalnice, kuhinjsko pohištvo, oblazinjeno pohištvo na ugodne obroke Rudolf SLAMA, Celovec, St. Veiter Strasse 15. Lif>/47č//f// s'(iihuj H^LUhekaun t NOBEL i^kubeuuikrt Klagenfurt, St.-Veiter-StraBe 15 Telefon 22-58 -g Ste samo župnim uradom vsakemu naročniku Jednika" pomagamo Pri vseh svojih nakupih sc obračajte za nasvet na oglasni oddelek našega lista. Pri večjih nakupih vam preskrbimo popuste Preskrbimo vam nadalje točno dobavo Preskrbimo vam tudi blago dobre kakovosti. Ne zamudite torej ugodne prilike in naročajte po naših nasvetih boljše in cenejše S Vedno smo vam z nasveti na razpolago, zato se obračajte na nas (zadostuje dopisnica). Oglasni oddelek „ Vlažeča tednika v Celovcu, Viktringer Ring št. 26 Tel. 43-58 Ukraden dežnik Nekje na jugu je župnik s prižnice oznanil tole: „Pred 'kratkim mi je iz zakristije izginil dežnik. Ako je tisti, ki mi je dežnik vzel, tukaj, ga prosim, naj mi ga vrne. Pa ga ni treba v zakristijo nositi, kar ponoči naj ga na moj vit vrže. Drugo jutro je župnik na svojem vrtu našel menda kar 26 dežnikov. Staumske oddaje v cadiu CELOVEC (val 417.2 m) Poročila in objave pri vsaki popoldanski oddaji. 27. sept.: 7.15 Verski govor. — Sonce čez hribček gre, pesmi v nebo done ... — 28. sept.: 14.30 Tedenski pregled. J. Gregorc (Violina in njene skrivnosti). — 29. sept.: 14.30 Zdravnik. Bas — harmo nika in klarinet... 18.30 Mali večerni koncert. — 30. sept.: 14.30 Z.a ženo in družino. — 1. okt.: Po svetu. — 18.30 Literarna oddaja (Lovro Kuhar — Prežihov Voranc). — 2. okt.: 14.30 Slovenske pesmi. — 3. okt.: 8.45 Z.a naše male poslušalec. — 4. okt.: 7.15 Verski govor. — Pesmi in želje. TRST II. (306.1 m ali 980 kc sek) Dnevne oddaje: 7.15—8.30, 11.30—14.45, 17.30-24.00. - Ob nedeljah: 8.00-24.00. 25. septembra: 13.00 Glasba po željah. 18. 15 Koncert sopranistke Rožice Kozem. 19.00 Kraji in ljudje. 20.30 Tržaški kulturni razgledi. 21.00 G lazu-nov: Simfonija št. 4. 22.45 Chopinovi valčki in po-loneze. — 26. septembra: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. 13.30 Kulturni obzornik. 19.00 Pogovor z ženo. 21.00 Malo z.a šalo — malo zares. 22.00 Schubert: Simfonija št. 8. PARIZ (val 30.17 in 41.89 metrov) Oddaje vsak dan od 19. ure do 19.20 RADIO VATIKAN Oddaje vsak četrtek in vsako soboto ob 19. uri. Vsako nedeljo ob 18. uri »Verska ura". (val 50.25, 31.10, 25.55 in 196 m) LJUBLJANA (val 202.1, 212.4, 327.1 m) Zdravstveni nasveti vsak torek ob 17.30. Knetij ski nasveti vsako nedeljo ob 15.30 — Vsak dan ob 19.00 na valu 327.1 m oddaja za inozemstvo. V šoli V nekem mestu je katehet v šoli govoril o peklu in ga primerjal peči, v kateri vedno gori. Mala Olgica, hči veletrgovca s premogom, dvigne roko in postriže s prstki. Ko jo katehet vpraša, kaj želi, vstane in pravi: »Gospod katehet! Ali bi mogli s komandirati, da bi hudobni duh premog pri mojem očetu kupoval...?” DOBRA KNJIGA le uedna dajala