400 udarcev
ali film v prvi osebi
juan carlos gonzáfez
V nizu filmov, posnetih v razdobju dvajsetih let, je Truf-faut oblikoval filmski lik po svojem alter egu. Štiristo udarcev (Les Quatre cents coups, 1959), Antoine in Colette (Antoine et Colette, 1962), Ukradeni poljubi (Baisers volés, 1968), Skupna postelja in miza (Domicile conjugal, 1970) in Ljubezen na begu (L'Amour en fuite, 1979) prikazujejo pustolovščine Antoina Doinela, ki ga je v različnih obdobjih svojega življenja igral Jean-Pierre Leaud. Režiser je sam jasno povedal: "Izmišljeni lik, Antoine Doinel, je potemtakem zmes dveh resničnih oseb, Frangoisa Truffauta in Jean-Pierra Leauda." Pri dokončnem oblikovanju scenarija je bilo potrebno sodelovanje Marcela Moussyja - sicer televizijskega scenarista -, zato da bi se izogniti jalovi samoanalizi in obračunavanju z osebami iz resničnega življenja (na primer njegovimi starši). Antoine se prvič pojavi v Štiristo udarcih kot nagajiv dijak, ki ga starši ne razumejo. Številne junakove nezgode je doživel tudi režiser sam: ko je pustil šolo, se je Truffaut preživljal s prodajanjem predstavitvenih "katalogov" filmov, ki so bili v mestu na sporedu, kot tudi promocijskih fotografij, ki sta jih ponoči iz vitrin kradla z Lachenayjem. V filmu je prikazana tudi kraja pisalnega stroja in posledična zaporna kazen, zaradi česar je Antoine postal mladoletni prestopnik. Nekaj let kasneje je občinstvo Antoina lahko videio v kratkem filmu Antoine in Colette, pariški epizodi iz om-nibusa Ljubezen pri dvajsetih (L'Amour á vingt ans). Tu Antoine deta pri glasbeni založbi in se na nekem koncertu na prvi pogled zaljubi v Colette (Marie-France Pisier), ki pa ne kaže zanimanja zanj. Truffaut je Liliane Romano, svojo prvo ljubezen, spoznal na poletnem taborjenju.
V Parizu pa se dekle kljub njegovemu dvorjenju ni hotelo več videvati z njim. Vztrajni Antoine se odloči, da bo najel stanovanje v stavbi nasproti Colettinega doma, kar je nekaj let kasneje storil tudi Truffaut, ko se je zaljubil v Liliane Latvin, dekle, ki ga je tudi obsedlo. Delno zaradi neuspeha pri Liliane in delno zaradi osamljenosti se je Truffaut odločil, da vstopi v vojsko, vendar je kasneje de-zertiral in bil zaprt do leta 1952, ko je bil ob hudem poniževanju izpuščen. To ponižanje je kasneje prikazal v Ukradenih poljubih v prizoru, ko Antoina odpustijo iz vojske.
Na tej točki se je lik Antoina ločil od Truffauta in zaživel lastno življenje: tako postane hotelski vratar, zasebni detektiv, TV serviser in na koncu korektor pri založniški hiši. Nekaj mesecev preden so Francijo pretresli majski dogodki leta 1968, je Truffaut ustvaril junaka, ki se je zdel anahronističen, romantik, ki se ne more prilagoditi živtjenju ali dobiti stalne zaposlitve, ki pa mu nazadnje le uspe najti ljubezen v podobi violinistke Christine (Claude Jade), s katero se poroči. Tako debitirata kot starša - sinu je ime Alphonse -, toda Antoine se še ne vidi v tej novi, starševski vlogi.
Kljub osebnim in poklicnim razlikam pa je v tem liku še vedno dobršen del Truffauta, ne le zaradi oboževanja žensk, temveč tudi zaradi neposrednih namigov, kot je na primer ta, da Antoine napiše roman - "Ljubezen in druge težave" —, v katerem "poravna račune" s starši, pa tudi ločitev od žene, kot vidimo v Ljubezni na begu. Truffau-tova žena je dosegla razvezo leta 1965, tako da ni bilo težko uganiti, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi An-toinu in njegovi družici. Nastop Antoina in Christine na
63

Ukradeni poljubi
Skupna miza in postelja
sodišču privede do niza flashbackov z odlomki iz vseh prejšnjih filmov, ki zaključijo krožno pripoved, pojavi pa se tudi Colette kot odvetnica.
Antoina nazadnje vidimo, kako strastno poljublja svojo ljubico Sabine v prodajalni plošč, ta prizor pa je prepreden s podobami srečnih trenutkov iz Štiristo udarcev, in sicer iz prizora, ko Antoine pobegne v zabaviščni park in se gre peljat z napravo, ki s hitrim vrtenjem potnike prilepi na steno. V tej napravi, ki meša in dezorientira, kamera posname zabrisana telesa in gledalci pogosto ne vedo, kdo je kdo. A če pozorno pogledamo, bomo med drugimi ljudmi opazili režiserja, ki je prilepljen na steno poleg svojega mladega alter ega.
Filmski kritik Luis Alberto Alvarez je o Truffautu večkrat dejal, da je "celotno njegovo delo iskanje izgubljenega otroštva". To izjavo v polnosti razumemo, ko pogledamo, kako je Truffaut oblikoval Antoina. Režiserjev alter ego je tudi v odrasli dobi ostal otrok. Truffaut je iik karikiral, saj ga je prikazal kot zelo nezvestega moškega, ki se zlahka zaljublja, poleg tega pa ga je postavil v službo preizkuševalca modelov ladij v bazenu, kar zelo spominja na otroško igro. Zanimivo je, da imata enako službo tudi glavna junaka v dveh kasnejših filmih, Bertrand v Moškem, ki je ljubil ženske (L'Homme qui aimait les femmes, 1977) in Bernard v Sosedi (La Femme d'à côté, 1981). Kar ne more biti naključje: režiser je svoje like prežel z občutjem izgubljenega otroštva in občutkom, da mora odrasla doba nadoknaditi izgubljeni čas. Zato ti moški svojim partnerkam dajejo ljubezen, ki je otroška, nezrela, nestanovitna in nagnjena k nezvestobi. Ena od skupnih značilnosti Truffautovih filmov je stalna prisotnost otroštva. Otroci se pojavljajo v vseh njegovih filmih, na primer v Mulcih (Les Mistons, 1957), Štiristo udarcih, Fahrenheitu 4SI (1965) ali Zeleni sobi (La Chambre verte, 1978), toda dva filma se izrecno poklonita otroštvu, in sicer z zelo različnih, a komplementarnih zornih kotov. Pri enem je namen poučevati, pri drugem pa pričevati.
Divji deček (L'Enfant sauvage, 1970) je variacija na temo zapuščenega otroka, ki je bil prikrajšan za ljubezen in človeško toplino. Truffaut je o filmu dejal: "Ta film je odziv, po desetih letih, na Štiristo udarcev. Pred seboj imamo, kot smo že omenili, nekoga, ki mu manjka nekaj bistvenega, le da tokrat obstajajo ljudje, ki so mu pripravljeni pomagati." Truffaut igra dr. Itarda, znanstvenika, ki poskuša Victorja, divjega dečka, najdenega v gozdu, spet privaditi na družbo. Scenarij je nastal po knjigi Luciena Malsona Les Enfantes sauvages: mythe et réalité, v kateri avtor obravnava 52 primerov zapuščenih otrok, ki so odraščali sami.To delo preveva velikansko zaupanje v vzgojni proces in v možnost, da človeka reši stik s kulturo, kar se je zgodilo tudi Truffautu ob njegovem mentorju Bazinu ter Leaudu ob Truffautu.
Naturalizmu tega filma stoji nasproti šolsko okolje v Žepnini (L'Argent de poche, 1976), filmu, posnetem z zornega kota skupine dijakov v mestu Thiers. Tu Antoinove grozne učitelje zamenjajo človeška bitja s čustvi in razumevanjem za dijake. Film preveva globoka nežnost in v njem imajo pomembno vlogo otroci vseh starosti, od najmlajših do tistih na pragu odraslosti. Ker z enim od njih sorodniki grdo ravnajo, ima na koncu eden od učiteljev govor (za katerega se zdi, kot bi ga narekoval Truffaut sam) o odgovornosti odraslih do otrok (kar bi lahko razširili tudi na odgovornost režiserja filma v odnosu do otroštva). V zadnjem prizoru Truffautovega (kot se je kasneje izkazalo) zadnjega filma, Živela nedelja! (Vivement dimanche!, 1983), vidimo noge otrok iz cerkvenega zbora, kako brcajo filter za objektiv fotografskega aparata, Ta nagajivosti in globoke sreče polna igra izžareva nalezljivo veselje do življenja, ki ga imajo otroci..
Juan Carlos Gonzalez je filmski navdušenec iz Medellina, kritik za Kinetoscopio in El malpensante magazines. prevedel Denis Debevec
64