NAŠ DOM Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. Slomšek. NARODNE NOŠE PTUJSKE OKOLICE. Dr. Fr. Kotnik. (Članki, ki jih prinaša »Naš dom« o naših narodnih nošah, so neprecenljive vrednosti. Nihče se od Slovencev še ni tako temeljito bavil z njimi kakor g. dr. Fr. Kotnik, prosvetni inšpektor v Mariboru. Prepričani smo, da bodo vzbudili posebno zanimanje naših šolanih čitateljev, preč. gg. duhovnikov in učiteljev, ker jih bodo napotili, da izvršujejo naš kulturni program, ki sta ga označila dr. Korošec in dr. Jeraj kot občestveno narodno kulturo. Z veseljem pa bodo čitali te članke tudi ostali čitatelji, ki bodo spoznali, da se je naša narodna duša vprav v noši močno poočitila. — Ur.) NARODNA NOŠA — ČASTITLJIVA! Danes jih ne vidimo več. Pač! Skoraj bi se bil zlagal, Hrvatice še prihajajo tu in tam v Ptuj v svoji stari noši z belimi platnenimi krili in tudi kak star hrvaški očanec jo še maha po ptujskih ulicah v brge* šah in ima črez ramp obešeno torbo. Slovencev in Slovenk v stari noši ni več videti. Pa še ni tako dolgo, ko so tudi slovenski kmetje hodili v brgešah. Danes jih pa zaničujejo. Naši Orli in Sokoli bi morali nos siti brgeše ali pa drugo narodno nošo, saj ni treba, da bi bilo po vsej državi vse enako uniformirano. Duh spaja narode! Videl sem ptujsko narodno nošo — na neki predpustni veselici v Društvenem domu. Nastopati v narodnih nošah na predpustnih maškeradah je greh, pro« izvajati kako kmečko gostijo na predpustni veselici ni lepo. Gospod pomočnik ministra prosvete Obradovič je letos na neki seji v prosvet« nem ministrstvu v Belem gradu izrekel besede, ki so mu prišle iz srca in ki veljajo tudi nam Slovencem: »Zavedajmo se, da še ni tako dolgo, ko smo sezuli opanke!« Če oblačimo za pustne veselice narodno nošo, jo onečastimo. Narodna noša naj bi se pojavljala samo ob narodnih in cerkvenih praznikih, ob raznih svečanostih in sličnih prilikah. Če hočemo vzbuditi stare narodne običaje k življenju, jih moramo zopet gojiti med narodom na deželi. Ob važnih zgodovinskih svečanostih se lahko pojavljajo tudi po mestih, a bolj potrebno je, da jih obudimo tam, kjer so bili v navadi, zopet k življenju. To pa se bi moralo vršiti na fin način in ljudstvo mora samo sodelovati, inteligenca pa to stremljenje lahko vodi. To, kar sem napisal, pa ni nobena moralna pridiga, ampak samo smernica za oživljanje noše in običajev. Pa zašli smo s poti. kaj je pripovedoval pred sto leti nemški popotnik O NARODNIH nošah v ptujski okolici? Nekoč je bilo drugače. Pred sto leti so se blestele na ptujskem trgu različne narodne noše, tam so se zgrinjali Slovenci iz okolice in 65 Hrvatje, Slovenke in Hrvatice. Po pet in še več različnih narodnih noš si lahko tam opazoval. Sedaj pa so postale br.aeše in druga platnena obleka nemoderne. Leta 1821. je bilo še drugače. Tega leta je neki po« potnik objavil v časopisu »Stevermiirkische Zeitschrift«, ki je izhajala Ptujčan. v Gradcu, na str. 97. sl. pismo iz Ptuja z dne 4. maja pod naslovom1 »Ansichten und Bemerkungen auf einer Rcise durch den sudostlichen Theil von Stevermark. In Briefen an einen Freund.« Člankar ne pmc baš prijazno o nas, posebno o Haložanih ne, o katerih pravi, da lupij0 66 v mesto grede jabolka, nazaj grede pa olupke pobirajo in jih jedo, kar bi naj označevalo njih lahkomiselnost in zapravljivost. Pa tiči v tej pikri šali velik gospodarski in socijalen problem, ki še danes ni rešen. Na ptujskem trgu vidiš 4—5 različnih narodnih noš in slišiš vprav toliko narečij. Teh pet »narodičev« se imenuje po vrsti: Goričani, Do= lani, Spodnji Poljanci, Haložani in Zgornji Poljanci. Ta imena so še dandanes običajna. Goričani so okoli Sv. Trojice v Slov. goricah in na gornji Pesnici (o tem piše Pajek v »Črticah«, str. 143), Dolani v spod* 67 nji Pesniški dolini in okoli Ormoža, Spodnji in Zgornji Poljani mr Ptujskem polju, Haložani pa v Halozah. Goričani se oblačijo skoraj tako kakor kmetje v mariborski okolici (primerjaj tudi Pajek, Črtice,, str. 143) — člankar pripominja: »torej skoraj nemško«, ker mu je tip slovanske noše platnena obleka. Drugi (Dolani) nosijo široke »spod* nje hlače« do kolen, srajca, ki je skoraj tudi tako dolga, visi črez nje, kolk je prepasan s pasom ali trakom. Spodnji Poljanci se nosijo skoraj hrvaško, imajo široke platnene »spodnje hlače« do gležnjev, srajca jim do kolka prosto mahcdra, črez njo pa nosijo takozvano čoho. Po* prejšnja narodna noša Haložanov, ki se je pa pogosto ne drže več in se približujejo sosednim Spodnjim Poljancem, je bila sledeča: plat* nene »spodnje hlače«, zataknjene škornje, bel jopič iz sukna, s širo* kimi škrici, obrobljen z rdečimi trakovi ter polkrožastimi našivki nad rokami, skoraj tako kakor pri Kočevarjih. Zgornji Poljanci, pa nosijo kratke črne hlače iz platna in temnorjave lodnate jopiče. Tako različne kakor moške so tudi ženske narodne noše; le škoda, da nam jih neznani poročevalec ni opisal. To veliko razliko med posameznimi narodnimi nošami ptujske okolice si pa razlaga pisatelj na ta način: Kakor loči črta črez Radinov hrbet, Remšnik, Kozjak, Plač,. Kremberg in Radgono nemški in slo* venski jezik, tako loči druga črta skozi slovensko pokrajino, ki teče od Radgone črez Sv. Trojico v Slov. goricah, Vurberg, P'tuj, Sv. Vid pri Ptuju, Novo cerkev in Kolarje kranjsko in hrvatsko*slovensko ple* me. Člankar je mislil na mejo stare Panonije. Akoravno se ta razno* likost da na ta način razlagati, vendar kaže to na neizpremenljivost stanja teh »narodičev«, ker so se te raznolikosti ohranile ena poleg druge na tako majhnem prostoru. Če tudi bi tvorila ta črta mejo med nekdanjo panonsko in karantansko Slovenijo, moramo vpoštevati še cerkvene meje med graško škofijo in drugimi, razen tega priseljevanje z juga po Uskokih in drugih jugoslovanskih naselnikih. O mejah med Goričani in Dolanci je pisal tudi Pajek v »Črticah« str. 44—45 in 143. V sestavku »Bizjaki, Bezjaki, Lileki, Prijeki« na str. 5. omenja platnene hlače, ki se imenujejo bize ali beze, odtod da prihaja ime Bezjak. Tudi Caf jih omenja v »Novicah« 1848 str. 173: »Na mestu hlač ali bregeš ima (Pesničar) bize, behete ali dolanjščicc, ktere niso preveč košate, vendar segajo veliko niže kolen; so pa iz domanjega belega platna. Od teh biz pride lastno ime Bizjakov ali Bezjakov.« NIKOLA ARSENOVIČ. Človek, ki je žrtvoval vse življenje narodnim nošam. Naši sliki na str. 66. in 67. sta posneti po akvarelih (to so slike, naslikane z navadnimi barvami in vodo; op. ur.) Nikole Arsenoviča, ki jih hrani belgrajski Etnografski muzej in ki jih je dal fotografirati vseučiliški profesor dr. Vladimir Petkovič za ptujski muzej. O Arse* noviču in njegovi zbirki pa berete lahko, v 5. številki »Narodne Sta* rine«, ki izhaja v Zagrebu, informativen članek, po katerem posne* mamo tudi te podatke. — Nikola Arsenovič, »jugoslovenski etnograf in tehnolog«, kakor se je sam imenoval, se je rodil leta 1823 v Retfali 68 pri Osijeku. Oče je bil poštni uradnik. V Osijeku je fant dovršil osnovno šolo in se je izučil za krojača. Nato je odšel v tujino, v Pešto in na Dunaj, verjetno je. da je bil tudi v Nemčiji in v Parizu. Sedem let je prebival v tujini ter se je vrnil kot mojster v Vukovar, kjer se je oženil in odprl veliko krojaško delavnico, ki je zaposlovala osem pomočnikov. Že kot fant se je zanimal za risanje in slikanje, risal in slikal je tudi kot mojster, a samo narodne noše. Hotel je zbrati vse jugoslovanske noše, zapustil je deco in ženo in se je zopet podal v svet, kjer je slikal narodne noše po Hrvatski, Sloveniji, v Sremu, Hrv. Primorju, Dalmaciji, Istri, Črni gori in Hercegovini. Na potu se je preš življal s slikanjem, krojenjem in šivanjem. Po 20 letih se je vrnil iz* mučen in siromašen domov, tako da ga' je sprva morala obitelj vzdr* ževati. S seboj je prinesel samo albume, polne slik narodnih noš. Leta 1868. je skušal v Veliki Kikindi, Bečkereku, Rumi in Irigu ustanoviti obrtno umetniške šole, kjer se naj bi poučevala poleg krojenja tudi narodna ornamentika (t. j. nauk o okrasih na obleki, perilu, pohištvu itd.; op. ur.). Izvedel je »Tehnomatički atlas« z navodilom za krojenje. A nikjer ni uspel. Tudi v Zagrebu in Pešti so ga odbili. Sedaj je začel Ponujati svojo zbirko v nakup društvom na Dunaju, v Pešti, Belgradu in Zagrebu, a brez uspeha. To je bilo v letih 1873—1877. Naposled je Ponudil zbirko kraljevini Srbiji. Posebna komisija jih je ocenila na 1000—1200 cesarskih dukatov ter predlagala, naj ga nastavijo za uči* Celja risanja z letno plačo 300 tolarjev, a 200 tolarjev na leto naj bi dobival za potovanje, da bi lahko nadaljeval svoje delo. On pa je svo* jih 300 slik cenil na 1600 dukatov in zahteval letno 1000 tolarjev pod* pore. Ker je bila vojna, je stvar zaspala. 19. januarja 1879 pa je izšel v Nišu ukaz, ki odobrava izdatek 1000 dukatov Nikoli Arsenoviču za slike, ob enem pa ga imenuje za učitelja risanja na srednjih šolah z letno plačo 300 tolarjev in z 200 tolarji letne pomoči za notovanja. Arsenovič pa ni bil zadovoljen, ker je ponudil zbirko »Društvu umjet* icosti« v Zagrebu. Slednjič je odkupilo zbirko prosvetno ministrstvo v Belgradu. Leta 1885. je Arsenovič tam umrl. Zbirka obsega razen noš tudi slike običajev, plesov, ornamente itd. »Tehnomatički Lehr* kompendium« pa kaže, kako se jugoslovanske noše krojijo. Umet* niške vrednosti zbirka nima, je pa velike narodnopisne vrednosti, ker je nam Arsenovič ohranil v njej veliko zakladnico narodnih noš, obi* čajev in ornamentov. V zbirki akvarelov je tudi nekaj slik iz našjh krajev, iz Slovenije. Št. 162. predstavlja ženo iz Ptuja, št. 163. pa moža iz Ptuja (glej str. 66. in 67.!). Ne vemo, kedaj je potoval Arsenovič po naših krajih, gotovo pa Pred 1. 1873., ko je začel zbirko ponujati, torej približno med letom 1850.^—1870. Opis narodnih noš ptujske okolice, ki smo ga uvodoma navedli, pa je iz leta 1821. V tem razdobju se je narodna noša že iz* Premcnila. S sliko moža Ptujčana na str. 66. se se najbolj ujema opis narodne noše zgornjih Poljanov: kratke črne hlače iz platna in temno* Dav sukneni jopič. Dr. Balduin Saria, ki je videl originale, pravi, da nna mož črne hlače, temnorjav jopič, svetlorjav telovnik ter modre nogavice. Ženina jopa je vinsko rdeča, krilo je črno in s cvetlicami Prepredeno, predpasnik je črn. Meščanski vpliv na nošo je precejšen. 69 Obraza na sliki nemara nista ptujska, ker je Arsenovie obraze dosti? krat prerisal kar iz kake knjige ali ilustriranega časopisa. Napis na Arsenovičevih slikah, ki ju vidite na str. 66. in 67., se.j