A jaz je nimam več. ."
F. G. Hrastničan
.fisti dan pred Vsemi svetniki je stopil gospod učitelj resnega obraza v šolsko sobo. Učenci so to takoj zapazili in začudeno so se spogledali. Saj druge dneve je gospod učitelj tako vesel, a danes mu sije žalost s sicer vedno jasnega lica. Po dokončani molitvi pa je stopil tja pred črno šolsko tablo in se nekoliko-krat ozrl po učilnici. Učencem pa se je zdel v tem trenutku gospod učitelj še žalostnejši, in sedeli so popolnoma mirni na svojih prostorih ter čakali, kaj jim pač pove preljubljeni gospod učitelj . . .
Tedaj pa izpregovori:
,,Ljubi moji otroci! Žalosten, jako žalosten dan za vesoljno človeštvo se bliža. Jutri namreč je dan Vseh svetnikov, dan poln žalosti in toge . . . Marsikdo namreč, ki je morda pred enim letom še gledal v dobrotljivi obraz  svojih   staršev,   znancev  ali  prijateljev,   se   čuti   jutrišnji  dan  tako
-**   252   k-
zapuščenega in samega . .. Sam, popolnoma sam je na svetu božjem, za-puščen od svojih dragih . . . In tedaj pohiti tja na pokopališče, se razjoka na ljubi gomili, in tudi njegovo srce plaka po bridki izgubi . . . Debele solze padajo na hladno zetnljo, in goreče molitve plavajo pred prestol Onega, ki mu je vzel nad vse ljubljeno bitje . . .
Da, jutri je dan, ki pokliče tolikim v spomin one srečne dneve, ko jim je še živela zlata mamica; jutri je dan, ki pokliče marsikomu v spomin one ure, ko mu je dobri učitelj dajal nauke za življenje, po katerih se mu je ravnati, da  bo  živel srečno  in  zadovoljno;  jutri je dan,  ko se marsikdo
spominja, kako se je igral z dragimi bratci in setricami, ki jih krije sedaj hladna zemlja. Kdo bi ne žaloval, ko kleči ob gomili svojih staršev, ob gomili drugih svojih znancev in prijateljev?
Le pomislite, otroci moji, kaj bi bilo, ko bi vam hipotna odnesli skrbnega očeta ali dobro mamico tja na samotno pokopališče; pomislite, kako bi vam bilo, ko bi vatn položili vaše drage starse v hladno jamo ter jih zasuli s težko, grudasto zemljo! Srce bi vam hotelo počiti. In ko bi prišel dan Vseh svetnikov, bi napravili venec, pohiteli z njim na gomilo in molili . . . A Bog obvaruj, otroci moji, da bi vas zadela taka nesreča, Bog obvaruj vaše starše še mnogo let zdrave in čile."
•*    253   K-
Gospod učitelj si je otrl solzo, ki mu je privrela iz oči.
Tedaj pa dvigne tamkaj v prvi klopi mali, vedno bolehni Rudolf svojo tanko ročico v znamenje, da hoče nekaj povedati. — Rudolfa so vsi Ijubili. Zaradi velikega siromaštva je zaostal v rasti in je bil bled in upadel kakor mrlič . . . Sirotek se je vsem smilil, in gospod učitelj je imel Rudolfa najrajši. Bil je bistre glave kakor malokdo. Na vsako še tako zvito vprašanje je vedel tako primeren odgovor, da so se mu vsi čudili . . .
Tako majhen, pa tako bistroumen! Ko so se učili v šoli, kako so znali Špartanci na vsako vprašanje kratko, a primerno odgovarjati, so se vsi ozrli na Rudolfa in si mislili: ,,Tudi ta zna tako govoriti kot Špartanci..." Bil je Rudolf najpridnejši in najpazljivejši učenec v razredu in zato je tudi vedno dobro znal.
Tudi danes je ves čas poslušal gospoda učitelja in le tupatam si je otrl solzo, ki mu je pritekla na bledi obrazek. Globoko v srce so mu segle besede učiteljeve. Roke je držal lepo na klopi in zrl neprenehoma v njegovo lice. Ko pa je gospod učitelj govoril o starših, ko je blagroval učence, ker imajo še ljube starše, ker imajo še dobro mamico, tedaj dvigne Rudolf tanko, koščeno ročico . . .
,,No, Rudolf," pravi gospod učitelj, ,,kaj nam boš pa ti povedal?" In Rudolf vstane, se upre ob klop in pravi z žalostnim, jokajočim glasom:
,,A j a z j e n i m a m v e č . . ."
In zajokal je na ves glas iti z njim so zajokali vsi. Gospod učitelj pa se je spomnil na Rudolfovo uboštvo in tedaj je zaihtel tudi on . . . Stopil je k mizi, uprl glavo ob roko in zrl v knjigo. Debele solze so kapale na neme liste . . .
Ubogi Rudolf! Pred dobrim pol letom mu je živela dobra mamica, a sedaj leži tam na zapuščenem pokopališču . . . Rudolf je bridko čutil izgubo svoje matnice! Prej, ko je še živela, se mu je vendar malo bolje godilo! Sedaj pa, ko nje ni več, sedaj trpi pomanjkanje in glad . . . Tudi gospod učitelj je vedel, kako je na Rudolfovem domu. Oče je bil ubog rudar, in otroci so še vsi nedorasli.
Nihče pa ni ljubil mamice bolj nego Rudolf. Ko mu je umrla, in ko so že zabili rakev, se je sklonil Rudolf nad njo in prosil in klical solznih oči, naj mu ne odneso matere. Kdor je videl ta prizor, temu ne pojde nikoli iz spomina.
Vse to so vedeli učitelj in učenci in zato so tudi zaihteli, ko so slišali Rudolfove obupne besede.