Štev. 9.
V Ljubljani, 1. kimavca 1918.
Leto XIX.
Pred nevihto.
Svinčeni oblaki nad zemljo vise; v daljavi nevihta razsaja:
za bliskom se blisk na nebu temotnem poraja . . .
Grmi . . .
In votlo bobnenje čez polje buči, da trese se zemlja, trepeče žival, saj bliža nevihte grozeči se val. —
In veter šumi, čez njive besni in tuli in piše, zaganja se v hiše, da joče se deca

in križa se mati, vzdihuje ženica, robanti možak . . .
Vse bliže in bliže nevihta prihaja, da groza človeka pred smrtjo navdaja.
In v našem življenju nevihta grozi, zagrinjajo dušo nam težke skrbi.
A kdor je možak, v duševnih viharjih nikdar ne medli, v trpljenju pogumen ostane junak, sočutja ne prosi in srčno živi.
Nedin Sterad.

PJEIUU SVÄKI U	DWJfiU:
KRSTOW, PERO^,	«1®%
mp msrmm svojow»
m MlWWDi^S SVI MP dESUPfl!
Petar Preradovič.
IVO TROŠT:
Brez solnca.
i.
t
alena je za ikazen stala v kotu, sobico povešeno, prstek v ustih, a oči povisod in nikjer. Celo muhe ni marala zapoditi z noska, tiste presnete, nadležne muhe, ki bi rada vedela, kdai se Velena neha cmeriti. Neha! Ali je sploh mogoče nehati? Še sedai ji done kot grom v spominu besede: »Ne maraim več zate! Nič več te nimam irada! Ti grda sebičnioa, ti lakomu a piunca!« — Tako nemilo jo je odslovila imama, do danes zlata mama. Te besede so jo pekle prav na dnu drobnega srčka, ki je bil ves, prav do poslednje žilice Še sedaj salmo njene zlate mamice.
Nepremostljivo navzkrižje se je dvignilo med Veleno in njeno dobro mamo. Vsi domači od najmlajšega bratca pa do najstarejše sestre, ki je že znala kuhati iin šivati, so se 'čudili temu oblaku, ki se je privlekel nad Veleno in zakiril njeno solnce. Natihem so si namigoval, češ, kdaj neki se neha Velenioi vihaJti nosek? Neha! Ali je že nehala njena neomejena ljubezen do mile mamice ?. Velena je imela njo vedno najrajša. Sestrice in bratje so jo zato radi dražili, da je mamici Zlati, srebrni in svinčeni privesek, povsod z njo, vselej pni njej, skrbno pazeča na vsak migljaj njenega očesa, na slehmrao besedo iz maminih ust. Velemica sli je zaponmila vse do pičice natančno in potem pripovedovaila drugim resno in važno: vse m povisod mama, samo naša mama! V petih pomladlih nežnega življenja se je Velena spomin jala samo enega velikegt solnca — mamine ljubezni. Prava božja milos/t se ji je zdela ta dobrota brez začetka in konca. Niti pomislila ni 'nikoli, kako bi ji bilo brez .mamine tople ljubezni, brez te velike, vseobsežne svetlobe, brez sodnoa. In danes je ugasnilo, zatomio to vseosreaujače solnce. Ali sploh vzide še kdaj?
Vellern se ge danes šele prav živo spominjala onih zlatiili dni, ko je vsak dan brezskrbno zaspainčkala v maminem naročju. Ko se je prebudila, -je zapet zazrla nad seboj materino ljubeznivo oko, se ljubko nasmeh-ijala in prijela z nerodnimi ročicami imamo za usitna, da sta obe zavrisnili v sladki sreči. Danes Veleni sili solza v oko, ko pomisli, kako je potem položila kodiravo glavico mami v naročje samo za posladek, da je toliko srečnejša zrla v maminem očesu svoja nebesa.
In zakaj ne bi ljubila dobre mamice, ljubila nad vse na svetu ? Ali nima vsega dovolj, če je le pri njej? Toda mama je danes trdila, da je ljubezen več kot sama hvaležnost, več kot najzvestejša vdanost, več kot prijateljstvo. Ljubezen je nebeški žar, ki ga Velena sama čuti, a ga ne more pojmiti. Tudi njo je ta žar objel vso, prav vso, kakor objame brez vsake iizjeme zemljo- in vesoljstvo 'božje sofaoe.
Mama ji je rekla, da ljubezen ne pozina zavidnosti. Velena pa noče, da bi njeno mamo ljubili še drugi: bratje in sestre, strici iin tete, prijateljice in znanke. Velena hoče, da bi ona sama ljubila svojo mamico, a nje mamica samo njo: »Mama, mamica! Ko bi jaz imela vse zlato na svetu in 'bi bil moti tudi zlati solnček iin moja srebrna luina, vse bi dala tebi, da bi ti potem imela rada samo mene, prav samo-mene in nikogar drugega«.
Mamica se nasmehne tej velikodušni ponudbi, potem pa reče, da mara Velena 'ljubiti nad vse Boga, ker imamo od njega vse — dušo in telo. Velena ima od Boga tudi svojo mamico-, ki ji jo Bog tudi nekoč vzame. Deklici se je ločesce orosilo: Bag da ji tudi vzame mamico, ki ji -jo je dal? Zato naj -bi ga celo ljubila!
Mamica ji še poiasnjuje, -da mora ljubiti tudi druge otroke, ker ljubijo oni njo, jo slušaj-o iin ji razveseljujejo življenje. Pusto- -bi bilo mamici brez te ljubezni, pusto, ko -bi j-e ne ljubil tudi samo en otrok.
Velena mora ljubiti poleg Boga in mame še očeta to svoje sestrice, bratce to sorodnike, ljubiti mara celò vse ljudi, ker so kakor ona ustvarjeni po božji podobi; inj-eni oddaljeni bratje so -otroci božji; ljubiti mora celo svoje sovražnike.
V-elena je štela med svoje sovražnike sosedovega psa Murčka, ker je lajal nanjo, 'če je tekla mimo hiše, in pa dimnikarja, ker je tako podoben parklju, ki hodi z Miklavžem in pobira otroke. Zato vzklikne Velena ogorčena: »O, ne! Ne maram jlih, nobenega ne maram! Samo tebe imam rada, samo tebe, mamica!« Menlila .je za gotovo, da se ji je jako prikupila. Za plačilo je hotela nasloniti glavico v mamino naročje. — Toda, oh! Mamica je vstala, rahlo odrinila hčerko od sebe ter ji zapreti-la s prstom: »Velenica! Ce res misliš tako-, ne maram več zate. Niič več te nimam rada Ti me ne ljubiš!«
»Oh, mama! Samo tebe, samo tebe!«
»Lažeš! Kdor ljubi, tudi vse stori za onegt, ki ga ima rad, vse -pretrpi zanj, tudi smrt. Ti pa!« Mama ni mogla končati. Začudila se je -debelim solzam v hčerkinih -očeh, ki so -jo še zrle žalostno-, raizočaran-a vpra-
šujoče: »Mama, mama! Jaz tudi umirem zate, samo zate!« je ihteia deklica. Mamica je mi čula. Sla je po opravilu. Velena je stopila v tot zapuščena, pneziiirana, iker ljubi mamico.
II.
Dolgo In zaman «e je kiisala Velena Nikogar ni bilo, dà bi jo tolažil, da bi ji A'saj pojasnil in razložil prebridko preizkušnjo -— brez maminega solne a, ki obseva vso njeno dušo.
Doslej ni vedela, da ljubi mama tudi nje sestrice iin bratce, a ti ljubijo kakor Velena tudi svojo mamo. Zakaj bi je ne smeli? Zaradi tega, ker ljubi sviojo imamo ona — Velena? To res ni prav! Mi Velena mora ljubiti tudii tiste, ki jih ljubi nje mama; ljubiti mora celò svoje sovražnike samo zato, ker s tem dokaže, da ljubi nad vse Boga, potem šele mamo in starše. Huda preiizpušnja je to. Ali jo tudi otos t an e ? Mamica užaljena zahteva prav takšen dokaz njene ljubezni. Morda bi bila zadovoljna s čim drugim. Ponuditi ji hoče polovico svojih «igrač in «tudi polovico večerje.
S tem sklepom se umiri, obriše solzne oči 'in ličeca ter gre iskat mamo. V sosednji sobi je krpala njeno krilce. Velena je dobro poznala svojo oblekco in je bila tudii prepričana, da jo mama še ima rada, iker bi ji sti-cer ne popravljala oblačil ca. Deklica se ojunači in pove mami svojo ponudbo. Mama se nekoliko nasmehne, pouiolči nekaj časa, potem pa začne pripovedovati : »V krasnem, imiovitem gradu je živela Zorislava pri svojih roditeljih, ki so jo vroče ljubili. Zorislava jih je tudi ljubila vroče in mislila samo to, kako bi pridobila mamo, da bi ljubila samo njo in nikogar drugega na svetu. Slišala je večkrat, kako so pripovedovali posli, da je zakopan na vrtu pod gradom nekje velik zaklad, ki cvete vsako kva-trno soboto zvečer. Kdor bi prišel tja in bi položil rožni venec okolo modrikaste lučee, bi na tistem mestu drugi dan izkopal veliko bogastvo. Bogat bi bil kot sam cesar in še bolj. — Ta zaklad je hotela izkopati Zorislava 'in zanj kupiti mami zlato krono iz samih zvezd. Na tihem se splazi z molkom že pozno zvečer na vrt. Jasno nebo z milijoni zvezdic se je zrcalilo v širokem ribniku. Zorislava je vedela, da je seda.j-le trenutek, ko se polasti zaklada, ki ji pridobi neomejeno mamino ljubezen. Na vrtu ne ugleda nikjer modrikastega plamančka, a zdi se ji, da se jiilt svetlika v vodi več, prav mnogo. Katerega naii si izbere? Najtoplejšo željo je že videla izpolnjeno. Nič več ne premišlja. Pod vodo je zaklad. Razprostre roke in plane v vodo, da zaznamuje piamenček z molkom. Še se prikaže na vrh. zavpije na pomoč, ko spozna zmoto, pa zopet izgine pod vodno gladino zaznamovat zaklad. Zvezdice so se še ogledovale v ribnik oveni dnu, a Zorislava ni okolo nobene položila molka, ker je prepozno spoznala prevaro. Okrog nje so v vodi blestele zvezdioe, pa jih ni videla, ker .je bila že tedaj sama zvezdica pri Bogcu v nebesih. — S strahom, skrbjo in žalostjo so jo iskali vso noč. Koliko bridkosti je čutila mama, ko ni bilo več njene ljube Zorislave! V morje se je premenila mamina žalost, ko so na-
slednje jutro potegniti hčeriko mrtvo iz ribnika z molkom v roki. Grajska dekla je trdila, da je otrok ponesrečili, ko je iskal zaklad, graščakinja je pa vedela, zakaj ga je deklica Iskala in komu je bil namenjen. In to je povečalo njeno žalost, da je omedlela. Komaj so jo oživeli. Tedaj je pa rekla, da ji je Zorislava pripravila namesto krone iz zlatih nebeških zvezdic trnjevo kramo žalosti in bridkosti, ki se je ne iizmebi nikoli več, ker ne bo več imela svoje zlate Zorisiave.«
Veäenäca sii je brisala solzne oči. S pridrževano sapo je pričakovala, kaj še pristavi njena mamica. Ta pa ni povedala ničesar več o nesrečni Zorislavi. samo pogledala je svojo hčeriko in vprašala: »Ali hočeš, da bo tvoja imamea tako nesrečna?«
»Ne!« je bil edini odgovor, odločni -odgovor, Velenina glavica pa tudi že v maminem krilu — oh, kot nekdanje čase, a vendar ne vesela, smehljajoča, marveč ihteča, zdihujoča: »Oh, ne, ne, mama!«
»Tudi ti ne zahtevaš nič manj kot nesrečna Zorislava — vso materino ljubezen zase, Velena!«
»Ne, mama! Samo tebe imam rada!«
»Samo mene! Ali ti nisem razložila, da ne smeš imeti samo mene? Tudi druge ...«
»Oh, saj bom. sai bom tudi druge, a ne sedaj, ne danes. Ne morem!«
»Kdaj pa? Ti neposlušni otrok!«
»Ko bom velika, manna! Ko bom velika. Sedaj ne!« — Skozi solze je pogledala svojo mamo in poizkušala razbrati z njenega obraza, kako jo je zadovoljil sedanji odgovor.
Marna je stisnila kodrasto glavico tesneje k sebi, se nasmehnila nje obljubi in dejala, da hoče čakati.
In zopet se je uprlo v mater oko vse srečne Velene in zrlo tam svoje solnce, svojo srečo ...
Na strmi gori cerkvica . . . Marija sred oltarja drži v naročju Jezusa, krog nje nebeška zarja ...
Ki bili tam v življenju so razžaljeni, ponižani, tu v svetem hrepenenju so nebesom spet približani.
Vsak dan pobožno zbirajo pred njo se vsi kristjani in srca ji odpirajo, vsi v božjo voljo vdani.
Za vse, kar kdaj trpeli so in kar še bodo sred svetà, plačilo zdaj prejeli so :
saj se Marija jim smehlja!
Boleslav.

ANTON LEBAN:
Skrb.
Zaman miru počitka išče, komur skrbi so nevesele na nočno legle mu ležišče in misli dušo mu prevzele
loan Jenko.
oben človek na svetu o i brez skrbi. Vsako bitje tare več aM maini skrb — to lahko1 irečemio — »od zore do mraka, ctd mraka do dne«. — Šdlti še nedorasli otrok se skrbi skoraj ne zaveda, a ob šestem letu starosti, v šolo stopivšemu, se že pojavljajo — šolske skrbi. — Onemu otroku, ki se v tej dobi že pokažejo šolske skrbi, bo to v prilog, zakaj, ako vestno iin dosledno posluša te šolske skrbi, postane dober, skrben, vesten iin priden učenec. — Ako otroka, v šolo poibajajočega, zapustijo šolske skrbi, je znak, da tak otrok ne bo uspeval, ker se ne zaveda svodih šolskih dolžnosti. — Otrok v šestem letu svoje starosti, v šolo pohajajoč, doznava, če ise je dobro učil ai ne; spoznava, ako je nalogo pogodil ali ne; pride do prepričanje, če je v šoli ugajal učitelju; zadovoljen je.
V dozoreli starosti pridejo druge sikrbii. Človek spozna sam križ, ki ga mora nositi — misleč morda: drugim ljudem se boljše godi nego meni. — A drugi ljudje pa, ki se z njimi! on primerja, so večkrat na slabšem, nego je >on. — Le uavidezuost je za marsikoga, ki misli, da se drugim boljše godìi. — Vsii ljudje imajo več ali manj skrbi. Ako je človek bogat, je pa imorda bolan, im vse življenje ga tarejo skrbi zaradi biolehnosti. — Mar-sii koga tarejo skrbi zaradi sorodnikov, ako se jim slabo godi, ako so bolmi, če so se jim dogodile raznovrstne nesreče. — Večkrat skrbi človeka, ako se v družini pojavljajo bolezni, ali ako se brati in sestre slabo uče, ali ako lahkomiselno postavljajo svojo blaginjo ali svojo čast v nevarnost.
Pogled na človeka je čestokrati tak, da ne pogodi vselej istine. — Marsikoga smatramo za srečnega, dočim on saim dobro zna, da ni srečen, zakaj tarejo ga tajne in težke skrbi. — Zato ne čemimo človeka vedno le po zunanjosti. Marsikdo, ki ga cenijo za srečnega bi rad zamenjal svojo usodo z onim, ki ga smatra za srečnega. — Pregovor pravi : »Vsak svojo težo nosi«. — In take teže provzročajo — skrbi. To je usoda človeška. — Pa potrpljenje železna vrata prebije.
Naš pesnik Simon Gregorčič piše :
Kljubuj usodi, mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, usode gospodar si — ti. Si ti! Če res, če cel si mož, i tvoj i nje gospod ti boš. Usode ni,
■usoda svoja — to si ti ! «
Iz benitaega sestavka »Skrb iti Smrt« spoznate, ljubi otroci, dia je skrb — 'neumrljiva. Ona bo živela do konca sveta. — Zato morate pa že v svoji rosni mladosti delati na to, da pot v življenje tako pogodite, da vam bo delala kolikor možno malo skrbi. To se pa zgodi, ako vestno iz-polnu jete svoje stanovske dolžnosti! —
m
Razjokal od veselja ...
Bridko, bridko bilo je slovo! Na bojno polje oče je odhajal in dragim svojim roko je podajal; vsako solzno bilo je oko.
Samo Marko bil je brez solza, največji sinek izmed dece male, in karanje je čul od tete Zale: »Marko, trdega si ti srca!"
Odgovoril teti je tako in zraven zmajal z glavico je kodro : »Solziti, zdaj jokati se ni modro. Cesar kliče — glas nam svet je to !
Ko povrne oče se na dom — izpolni naj se nam presrčna želja ! — tedaj, tedaj od samega veselja pred očetom se razjokal bom!"
Ivan Stukelj.

Očetu
Glej, jutranji vetriček zaman poljublja val, zaman mi rosa hladna mnog cvet poživlja zal.
Zaman se v solnčnem žaru bliščijo nam goré, zaman v prelepem jutru cvetičice dehté.
Vse z zagrinjalom tožnirn pokrije tiha noč, in cvetko vsako vpogne mrzlote kruta moč!. . .
Veselje in krasota — vse kratko le trpi, otroška le ljubezen v vek v srcu nam živi!
Ta dan, ko, dragi oče. Ti god praznuješ svoj, srce Ti jaz darujem, poljubec sprejmi moj !
Janko Leban.
JOSIP VANDOT:
Kekec na hudi poti.
Planinska priiirovedka. (Dalje.) 9.
ar nenadoma se je Kekec iwebudil ài je skočil ma noge. Sanno enkrat je šinili z roko preko zasipanih oči. Ozrl se je na posteljo, pa je videl Tinko še tam. Zato se je oddahnil, in strali mu je izginil iz srca. Saj je mislil v prvem trenutku, da se je priplazil divji mož ponoči v sobico. Tinko je pograbil in jo je pojedel. A Kekec je spal. kar naprej je spal in ni slišal in videli ničesar. Zato se je tako prestrašil, ko se je prebudil. No, njegov strali je bil prazen. Tinka je še vedno ležala tam na postelji. Zbudita se je ravnokar in je gledala Kekca, ki si je stresal zaspanec z oči
»Kaj je, Kekec?« je vnašala Tinka s tihim glasom. »Ali veš že, kje sva? Ali si govoril sinoči s pastirjem? Veš, jaz sem kar zaspala Tako sem bila trudna ... A danes me zopet boli noga. Še huje me drega po členku kakor včeraj. O, kako prideva domov?«
Tinka je pomolila izpod odeje nogo. Kekec se je prestrašil, zakaj noga ni bila več rdeča, ampak višnjeva in tako hudo zatekla. — »Hm,« je odvrni in si nI znal pomagata v svojih skrbeh. »Bom že maral spet namočiti -platno v vodo iin ti obvezati nogo. Nesel te bom na rokah kakor včeraj. Samo če naju divji mož pusti iz hiše?«
Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji. — »Divji mož, praviš, Kekec?« je vprašala. »Kaj govoriš o divjem možu? Saj sva pri pastirjih. Ali ni res, Kekec?«
Kekec je izpreVidal, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da -stopi zdajpazdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato jr mora potvedati vse. -— »Divji mož, da, divji mož Prisamek,« je rekel ves nevoljen in je Skrčili pest. »Tli misliš, da sva pni pastirjih. Pa se motiš, Tinkara! Pri divjem možu sva, v njegovi hiši sva. Govoril sem bil sinoči z njimi. Premikastil sem ga tako, da bo še dolgo pomnil. Kar ustrašil se ime je, ko sem ga zagrabil. In milkastil sem ga, mikastil, da je bilo veselje. Tinka, alii slišiš? Divjega moža sem premikastil isinoči«.
Trnka ga je vsa prestrašena gledala. V svojem strahu je pričala naglo sopsti in sklepati roke. — »Bojim se, Kekec, bojim se,« je z a tarnala. »Ali sva ras pri divjam možu? Pa ti si ga nabil? O, Kekec, Kekec! Lažeš se ...«
Kakec je pričel hoditi po izibi gor iin dol. Stiskal je pesti in je bil ves razdražen. Naposled se je ustavil pri postelji in je pomolil Tinki pest pod nos. — »Ali jo vidiš?« je dejal. »S to-le sem ga premik as til, da .joj'- Zato pa ne javkaj iin ne tarnaj! Ali misliš, da iti kaj pomaga? Dokler sam jaz pri tebi, se ne boj ničesar! Najmanj pa še divjega moža. Ce te le grdo pogleda, pa ga zgrabim. Zniikastiun ga, kakor sem ga sinoči zm i k as t il. Ali misliš, da se ga bojim? O, bolj se bojim rnuoike doma, kakor pa divjega moža tukaj ... Le meni verjemi, pa nlikar ne javkaj!«
»Ovbe, ovbe!« je javkala in tarnala Tinka in se je skrila vsa pod odejo. A tedaj je za/ropotalo inakaj zunaj v izbi. Vrata so se odprla, in na vragu se je prikazal Prisanek. — »No, ai sta že -pokonci?« je vprašal s svojim bučnim glasom. »Čakam že vaju. Le hitro pridita vun!«
Kakec ga je pogledal izpod čela in mu ni odgovoril ničesar. Sam pri sebi pa si je mislil: »Seveda vun naj greva, da naju pograbi in zakolje. Seveda, seveda... A Kekec je pametnejši nego divji mož, pa ostane lepo v sobici«. — Tako si je mislil Kekec in se niti ganil ni. Mož ipa je stopil v sobico in se je ozrl po postelji. Iztegnil je roko, pa je odmaknil malce odejo, da se ije prikazal Tinkin prestrašeni obrazek.
»Ovbe!« je zavpila Tinka na ves glas. »Kekec, kje si?« — A takrat se je že zapraši 1 Kekec na posteljo. Z obema rokama je zgrabil moža za gosto brado lin jo je pričel miikastiti. — »Pusti Tinko! Rečem tì, da jo puisiti !« je sopel, in ioči so se mu kar zalile s solzami. »Pa te spat prami-kastim kakor sinoči... Ali boš pustil Tinko ? Ha, ali jo -boš pustil?«
Mož se je zasmejal na glas in je stopil dva koraka iod postelje. Kekec je izpustil tedaj njegovo brado in je zdrknil na tla. Stal je tam, pa je pihal kakor mačka. Mož ga je gledal iin se mu je smejal. — »Čuden si ti, Kekec, resnično čuden!« je govoril mož. »Prišel sem te klicat k zajtrku, pa ]>ihaš kakor mucak. Gleti, zajtrk stoji na mizi. Kar hitro pridita jest, da se mleko ne shiadi«.
. t. t • • »
Kekec ga je debelo pogledal iin se je popraskal za desnim ušesom. Glej no — pa je napravil spet neumnost. Mislil si je, d)a ga hoče divji mož
zaklati.. Na, pa ga povabi k zagtelku, prav prijazno ga povabil. Pa če je t udi res? — hi Kekec se je popraskal še enkrat za ušesom, pa je poškilil za možem,, ki je že odšel iz sobice. Resnično — tam na mizi se je kadila velika skleda žgancev. Prav lepo rumerai so biili žganci in so dišali tako prijetno naokrog, da so se Kekcu kar siline pocedile. Saj Kekec je imel rad žgance; najrajši je jedel rumene žgance, zabeijene z debelimi ocvirki.
»Glej no, Tinkara!« je /rekel sestrici in je miasknil z jezikom. »Saj je res skuhal zajtrk za naju. Žganci se kadé na mizi iin mlekce. Glej no, Tinkara!« — Kekec je mlasiknil še enkrat z jeziikom in je že stopil -čez prag. »Saj se ne bojiim divjega moža. Lahko grem k mizi in jem brez Skrbi. Saj me je povabil z lepimi besedami... Pa kar pojdiva!« je rekel nato in se je obrnil k sestrici. »Kar pojdiva jest. Veš, zameriva se mu, če ne greva... Kar hlitro se napravi, Tinkara!«'
A Tinka je jokala iin se je obotavljala. Šiloma jo je oblekel Kekec in jo je kar dvignil in nesel k mizi. Tinka je zakrila obraz z rokami iin se je oklenila bratca. In jokala je, na vso moč je jokala, ker jo je bilo strah. Kelkec jo je posadil za mizo in ji stisnil leseno žliico v roko. A Tinka ni hotela, resnično ni hotela. Glavo je naslionila na mizo, pa je jokala kar naprej. Kekec jo je pričel zmerjati, a vse mi pomagalo nič, prav nič.
»Jej, Tinka, jej!« ji ije prigovarjal tudi Prisanek. A Tinka je jokala, kar naprej je jokala in niti pogledala mi belega mlekca. A tedaj je divji mož zažvižgal. Im kar hipoma je pritekla v izbo bela, majhna muoika. Lepa je bila mucika in je imela krog vrata privezan rdeč itrak. Zamijav-kala je in pogledala na mizo. A potem je kar skočila; naravnost Tinki na kolena je skočila in je mijavkcnila dvakrat. Tinka je dvignila glavo, pa je pogledala imuciko. O, lepa je bilia ta mucika, veliko lepša nego njena doma. Iin Tinka jo je kar pobožala iin se je nasmehnila. Z rokavom si je obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati gorko imilelkce. Mucika pa se je stiskala k njej, pa je imijaivkcala, o, tako prijazno iin lepo miijavkoala, da se je morala Tinka smehljati.
Mož se je namuznil iin si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, iin ves strah mm je izginil iz srca. — »Saj mi hudoben,« je mislil sam pri sebi im je otepal z vso slastjo rumene žgančke. »Saj če bi bil hudoben, bi se ne muzal in smejal... Hm, nemara sem1 storil slabo, da sem ga sinoči im danes prernli-kastil? Zameril sem se mu, pa mi vse povrne«. — In Kekec je pričel kašljati. Pa je položil žlico na mizo; oziri se 'je možu naravnost v obraz in je rekel: »Glejte, stric Prisanek, glejte! Dvakrat sem vas zmikastil, dvakrat sem vam hudo storil. A vse zaradi tega, ker ste hoteli storiti Tinki hudo... No, ne rečem, da ni bilo prav; a tudi ne rečem, da je bilo prav. Saj veste, stric Prisanek. No, sai ste obljubili sinoči, da obračunate danes z mano. Aili mi res, stric Prisanek?«
Mož ga je pogledal, prav grdo ga je pogledal m je odgovoril: »Kekec, ali rniisiMš, da sem pozabil, kar sem ti obijubil ? O, ne uiide tó kazeai. Še da-
nes jo občutiš, počakaj, še dimes, ken- si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pni meni. Moje divje koze mi boš pase! tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepali ? Dšvje koze mi boš jrasei dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo /.manjkaj«, toliko dnj več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh ?«
»A? Kaj pravite, stric Prisanek?« se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. »Divje koze naj vani pasem? O, stric, saj to ije nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po Skalah kakor mačke ... Leipo je pasti našo Kozo za Omajnico, in človeku ni treba delati nič druigega, nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, strte, divje koze! Kako naj jih pasem, fco jih pa ne morem? — O, stric! Rajši me nabijte, ker sem vas zmlkastil. A divjih koz ne grem past — o, resnično ne grem past!«
»Bomo videli ! « se je zasmejal mož in je vstal. »Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!« — Nato je stopil k Tinki, kii se je bila pričela igrati z belo muoifco. Pa se je namuznil in ji je rekel prijazno: »A Tinka je pridna deklica. Uibožica, pa nožica jo boli A nič ne m ara j, Tinčka! (Hej, vzeli bomo iz omare škatlico, iz škatlice belo mazilo, pa bomo namazali bolno nožico. In Tinke ne ho bodalo več, pra<v nič je ne bo bolelo več«.
Kraj večnega snežišča je pasel Kekec ^ divje koze
Mož >je odprl omaro in je vzel iz oje belo škatlico. Namočil je v vodo bek) platno iin je stopil k Tiimkii. — »Pokaži tisto grdo nožico, ki te tako boli,« je rekel. Tinka se je obotavljala, ker se je še vedno bala divjega moža. A noga jo je pričela zopet boleti, da je kan- stiskala ustna Pa se je domislita, dia jo nemara divji mož res cedravi. Zato mu je pomolila oteklo nogo in je zakrila obrazek z rokami. — »Ovbe!« je rekel mož in je pokleknil na tla. »To je pa hudo ...«
Prijel je Tinko za bolno nogo in jo je stisnil, da je deklica zavrisnila bolečine. A mož se nli zmenil za to, ampak je stisnil še enkrat. Nato je uirnil nogo s platno/m in jo je namazal z belim mazilom. Skrbno je zavil vse stopalo gor do členka v belo platno in .je vprašal potem: »Ali še boli, Tim-čiea? Kajne, da ne boli več? O, zdrava bo, kmalu bo zdrava ta grda noga. Veš. kar lepo boš ležala na posteljici iin se boš igrala ves dan z muciko. Pa ti bo kratek čas«.
Mož je dvignil Tinko in jo je nesel v sobico ter jo ie položil na posteljo. Bela rnucika je tekla za njima iin je skočila kar na posteljo. M:i-javkcala je tako lepo in je dvigala košati rep, da se ji je morala Tinka na glas smejati. Bolečina v nogi je prenehala, in Tinke ni bolelo več. Zato pa ie bila vsa vesela in je gladila muciko, ki je skakala po postelji semtentja. Govorila ji je lepe besede, in muCika ji je odgovarjala mijavkcajoč in božajoč s svojimi belimi, mehkimi šapkamii.
Mož se je povrnil v izbo h Kekcu, ki je sedel za mizo in je premišljal o veliki kazni, ki miu jo je hotel naložiti stric Prisanek. Han, pa tudi ni lahka stvar pasti divje koze po skalovju. Kekec je to dobro vedel. Zato pa se je držal tako kislo in si je grizel kazalec desne roke. Pa je že celo mislil: »O. ne poidem past divjih kotz, pa naj se postavi stric Prisanek na glavo! Ne pojdem... A če me bo hotel prisiliti, se mu zaprašim v obraz in ga zmikastim kakor sinoči in davi. O, le naj poizkusi!«
Toda mož je zgrabil samó platneno malho ter jo vrgel Kekcu preko ramena. Dolgo palico mu je potisnil v rOko in je rekel osorno: »Alo, potepuh ! Čas je že, da greš past. Koze že čakajo, ker bi rade jedle zelišče, dokler je še rosa na njem. Alo, gobezdalo prismuknjeno, zgani se!«
Kekec se je nakremžil -in se je hotel -obotavljati. A mož ga je kar potisnil skozi vrata. In tedai je Kekec Videl, da ne pomaga vse nič. Pa tudi na to ni več mislil, dia bi premik a s til divjega moža. Kar minila ga je vsa upornost, in naglo je pričel stopati po goirskli stezi navkreber, šla sta skozi rušje -in sta prišla na zeleno planiotico, ki je bila kroginkrog zagrajena z visokim, lesenim plotom. In po tej plamotici je ležalo polno divjih koz. Mož je zažvižgal presunljivo v prste, in tedaj so poskočile ikoze na noge. Pričele so se gnesti okrog Iesen-e lese in so bile vse nemirne, ko so zagledale nepoznanega dečka. Mož je odprl leso, in koze so se usu,le fe -ozke staje. Kakor imačke so jele plezati po strmem skalovju in so hitele više, vedno više. Kekec se je praskal za desnim ušesom, ko j-e gledal za njimi, in postajalo mu je vroče. — »Kako mai jih pasem, ko pa beže kakor blisk
po-gori?« je zajavkal. »Do večera liizgabitm vise iti se vrinem sani nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«
»Ne bo tako hudo, kot si misliš«, mu je «odvrnil mož in se je namuznil. »Potepuh, da si me dvakrat premikastil — o, zato sii imel poguma zadosti. Da bi pa pasel le dva dni moje koize, za to pa ti manjka poguma? Kaj, tli potepuh malopridni?«
Kekec se je ugriznil v ustna, pa ni odgovoril ničesar. Molče je stepal za Priisanikoim po strmem g ran nožu, ki je ležal onkraj planoti ce daleč naokrog tja do samih belih sten. Prišla sta do zmrznjenega snežišča in sta šla kar naravnost preko njega. Nato sta se pričela plaziti po gladkem skalovju za kozami, ki so bile že visoko tam gori. Počasi sta se premikala kvišku, ker sta morala biti previdna in sta morala paziti, da se ne prevrneta v globoki prepad, ki ie zijal pod njima. Oprijemala sta se ostrili robov in tu intani sta se morala dvigniti kar z rokami, ker jima niso našle noge varite opore. In tako sta visela za trenutek med nebom in zemljo. Da bi se M odkršil ostri rob, ki sta se zanj držala z rokami, pa bi se bila prevalila naravnost v čnruo globoöino... Kekcu je lil znoj z obraza: a bai se ni. Niti z očmi ni trenil, ko se je ozrl tiupatam v grozni prepad pod sabo. Enkrat je še celo zavriskal, ko je zagledal pired sabo veliko, belo planiko. Utrgal jo je, pa jo ie zataknil za klobuk poleg petelinjega peresa.
»Glej ga no!« se mu je namuznil Prisanek. »Kaj se ne kisaš več? Pa kdo te je naučil, da znaš tako lepo vriskati? Mislil sem, da se znaš samo širokoustiti in togotiti. No, zdaj pa vidim, da znaš tudi vriskati«.
Kekec je postal na ozki polici in se je ozrl na moža, ki je stal nad njim. —■ »Stric Prisanek!« je rekel. »Kdiaj sem se širokousti! pred vami? Povejte mli, kdaj sem se togotil ? Saj vam nisem hotel storiti nikoli zalega. Zakaj niste pustili Tinkare pri miru? O, nikdar bi vas ne bil preimikastil, če bi bili pustili Tinkaro pri miru. Pa tudi te zamere bi ne bilo, in tudi meni bi ne bilo zdaj treba, da pasem divje koze. Resnično, ne bilo bi potreba.«
»O, glej ga no!« je dejal Prisanek še enkrat in se je zasmejal ma glas. Pa sta se plazila spet naprej. Stena ni bila več tako huda ,zakaj dvignila sta se do široke police .in sta šla ipo njej, dokler nista dospela do ozkega žleba. Po mjeui pa sta splezala zložno do široke planote, iki se je raztezala od ene stene do druge. Vsa planota je bila pokrita z belim snegom, kli se je lesketal srebrno v solnčnih žarkih. Le tam po obronkih tie zelenelo tu-patam ubožmo zelišče med kamenjem, in tam se je že pasla čreda divjih koz.
»No, tu sva ma kraju najine poti,« je rekel Prisanek. »Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične zahajati solnce za vrhove gora, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in ml privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ...«
»Stric Prisanek, ali mislite, da še nisam nikoli pasel?« je odvrnil Kekec. »Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za
Gmajnlico. Pa rečem vam, da v teh 'treh letih niti kihnila ni zaradi mene... Ker že moram pasti divje kaze, pa jih bom tedi pošteno paisel... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pestite Tinkaro prli miru, ker ona se rada loče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med mama kakor, sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«
Mož se je zagroliotal, da se se mu dolgi brki kar tresli. Potrepljal je Kekca po rami in miu je dejal: »Ne boj se, Kekec! Tinkari ne skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna deklica. A ti si potepuh, ti, Kekec! Le glej. da te ne pograbim enkrat prav pošteno. Potem boš pa zaman iskal po glavi, kje so ti rasli nekoč lasje. Le glei, Kekec!«
»Hm«, je rekel Kekec in je gledal za možem, ki je pričel plezati po žlebu navzdol. A kar hipoma mu je izginil onkrai široke palice izpred oči. Kekec se je oddahnil, ko je bil sam. Napotil se je preko širokega snežišča, ki je bio trdo kakor kamen. Škripalo je pod njegovimi nakovanimi črev-Iji, da se ne Kekca kar polastila srčna radost. Onkraj snežišča je sedel na visoko skalo. Prijetno ga .je ogrevalo solnce, in Kekec ije gledal po divjih kozah, ki so se pasle mirno po skalnatih obronkih. — »Hej, saj ne bo sile!« se je razveselil. »Lepo bom sedel tu na skali ta gledal, kako se pasejo koze. Še jutri bom sedel; a pojutrišnjem bom že doma... Hi-bi to bo gledala Keza, ko stopim pred njo ! Od skrbi bo izgubila nemara te dni še celo rogove. Pa naj jih! Saj jih itak ne rabi...«
Kekec se je zasmejal, ko se je domislil Keze. A v tistem trenutku je poskočila za skalo divja koza. Zdirjala je na vso sapo preko snežišča in ie izginila kar nendoima med sivim skalovjem. — »Ovbe!« .ie zavpil Kekec. »Ali slišiš, koza? Kani bežiš? Ali mi greš hitro nazaj? — Ovbe, ali slišiš, pribita stvar kozja?«
A koza ga ni poslušala. Kekec je stekel preko snega in je obstal pred visoko, strmo steno, kamor bi se ne mogel splaziti živ človek. — »Ali slišiš, koza pribita«, je vpil tja gor. A koza se ni vrnila pa najsi je vpil še tako na glas. Le enkrat je počilo nekaj visoko tam gori v skalovju, in trije kamenčki so se prikotalili dol na sneg.
»Ušla mi je, pa je ne bo več nazaj«, je zatarnal Kekec. ko se je vrnil na svojo skalo. »Na, en dan več 'bom moral pasti to divjo zver j ad... Ti preklicana stvar! Kako bi napravil, da bi mi prišla nazaj? Saj bi jo šel iskat. A kje naj jo najdem, ko se mi lahko skrije za vsako skailico... Saj pravim — ta pribita stvar kozja! Da mi more napraviti toliko skrbi in bridkosti ! «
In Kekec je javkal še dolga in je tarnal. Praskal se je za desnim ušesom in ije zmerjal divjo kazo, ki se je pasla že nekje visoko pod snežnim vrhom visoke gore...	, (Dalje.)
CVETINOMIRSKI:
Kragulj in vrane.
(Basen.)
ugrabljenim piščancem v krempljih je letel kragulj proti gozdu, da si tam v miru privošči inastilo kosiloe. A zapazijo ga vrane na bližnjem holrmi, pobiraje pravkar vsejano ajdo na njivi in se jatom, i rak a de za. razbojnikom.
»Tat! Tat! Tat!« kriče za njim. »Ali se ne misliš nikoli poboljšati? Sram ite bodi, da vedno kradeš in pleniš! Nas poglej : fr me smo poštene, rne ne kradorno in ne plenimo, pa četudi bi mo-. /vJ" rale poginiti gladu — lahko si nas vzameš za zgled!«
»Le tiho in mirno, slavna drhal!« jim odhrešči kragulj. »Predobru poznam vašo poštenost, nikar se tako ne hvalite! Kaj vas nisem videl, od kod ste se d\ ignile radine? Ali ne z njive, ki jo je pred dobro uro zapustil človek s prazno sejalnico? Kaj ste delale drugega; če ne kradle? ... Lep zgled — ha-lia!«
Osramočene potihnejo vrane in puste kragulju svobodno pot..

Morju.

0, morjé, razpenjeno v vetrovih, kot srcé si moje, ki v mladosti dnovih po življenja poti je vihralo; ali kam... ah, kam —samo ni znalo.
Zdaj strmiš mirno v večerne dalje in kot starec, ki že doigral je, trudno se na sive skale vzpenjaš ., 0, mladost, kako nam hitro jenjaš !
Boleslav.
m
(f^^- Spotoma. -^fs
Tiho rosi na polja izpod neba oblačnega. — Ej, letos bo ura bolja za žejnega in lačnega!
I jaz bi imel od vsega bogastva neizmernega, da Bog mi ni dal tega srca tako nemirnega . .
Boleslav.
MARICA BARTOI.OVA:
Moja Vltava. ^^^
traišna sedanja vojna nam je prinesla mnogo neverjetnosti, mnogo čudnih zapovedi in prepovedi, lako je bilo mied drugim prepovedano nositi na mornarskih čepicah, kakršne nosijo naši dečki, napise z imeni roast nam sovražnih držav. Pri nas v Trstu so bile čepice z italijaskimi imeni najbolj navadne. Ko se je raizglasila ta prepoved, smo hitele me matere snemat trakove ali pa strič vezene besede. Mojemu malčku je pa bilo ^ treba nove čepice, ker je bila stara že preslaba. Šla sva torej v trgovino, da izbe reva. Seveda je bilo treba paziti na napis. Trgovec je prinesel dve čepici, v vsaki roki eno. Na eni je bilo ime nekega tujega vojskovodje, na drugi napis »Vltava«. Dečku je ugajala ona čepica z napisom vojskovodje, zato je vprašal: »Ali vzameš to, mama?«
»Ne!« pravim, »tu imaš Vltavo!« In potisnem mu čepico na glavo1. Deček je gledal začudeno zdaj mene, zdaj čepico, ki jo je že vrtel v roki. Nii mu šlo v glavo, zakaj so se meni svetile oči v veselju, zakaj sem plačala tako rada in nisem niti zinila, da je čepica predraga.
Ko prideva iz prodajalnice, potisnem malčku čepico tesneje na glavo, pobožam po napisu in rečem: »Na to čepico moraš paziti prav posebno!«
Pihal je precej močan veter, kakor piha skoro vso ìxwnlad pri nas v Trstu. Na čepico sva pazila oba.
»Kai Pa pomeni Vltava?« je vprašal moj osemletni fantek. »Vltava je velika češka reka. Iz Češkega lesa teče po češki zemlji skozi krasno zlato Prago, kjer je tako široka in mogočna, da plavajo po njej velike ladje kakor po našem morju. Čehi imajo to reko jako radi. Ta njihova reka je kakor njihov narod: ponekod tiha in resna, kakor hi bila zamišljena, drugod šumeča in deroča, kakor bi grozila, Vltava je češka in samo čisto češka reka, ker teče samo po čeških tleh, nikjer ne prehaja niti za trenutek v drugo deželo«.
»Ali prileče v naše morje?« me vpraša moj malček in si smanie čepico ter ogleduje in čita ter čita napis ma njej. »Ne, dragec!« pravim ; »Vltava teče proti severu, a da ne bi stopila na tuja tla. se skrije še na češki zemlji v veliko reko Labo«.
Srečno sva prinesla čepico domov. Vsi so jo občudovali in se diviti, da sva dobila čepico s tako lepim napisom. Odslej se čepica ni zvala več čepica, ampak samo Vltava.
»Kje je moja Vltava?« jo je iskal moj malček, ko se mu je mudilo v šolo. »Prosim, mama, prinesi mi Vltavo! Pozno je že, ne morem pon j o sam«.
Tako je imel in nosil moj sinko svojo Vltavo in vzljubil jo je ter skrbno pazil nanjo. Če je šel po mestu, sem mu potegnila čepico močno nazaj, da je bil napis bolj viden, isn dečko se je postavljal, če mu je dejal
ta aü oni znanec: Kako imeniten napis Imaš na čepici! In če ga je kdo vprašal, kaj pomeni oni naipis, je lepo razložili, kaj je Vltava iin kod teče.
Nekega dine sva šla oib obrežju. Nenadoma je zapihal močan veter čez morje sem, vzdigni čepico, jo dolgo sukal v zraku na vse strani, plesal z njo v vrtincu, iz ulice je morskemu vetru odgovorila silna burja in zagnala čepico naravnost v morje. Malček moj je stekel na breg in vpil : »Moja Vltava, oh, moja Vltava ! « Tolažila sem ga in mu prigovarjala, naj nikar tako ne kriči, pa zajokal je še bolj: »Oh, VItave ne bom imel več!« — Ljudje, ki so šili mimo, so dečka .sočutno izpraševali, kaj se mu je zgodilo, on je pa le tožil: »Moja Vltava, moja Vltava!« Ta se je pa lepo zibala na mehkih valovih ter ise sedaj približala, zdaj oddaljila od obrežja, kakor bi naju hotela dražiti. Midva sva stala in gledala. Pogledovala sem svojega sinka smehljaje se, da bi videl, da se ne jezim, a on je bil resen, njegove oči solzne.
Iz oizke u!ce sta prihitela dva ribiča, urno odvezala ob bregu zibajoči se čoln in hotela odpluti. Tedaj sem pristopila k enemu, miu pokazala utopljenko iin ga prosila, naj jo reši. V par močnih sunkih je čoln že udaril ob čepico, čez trenutek pa sva ijo že imela midva. Ubožica se je močno napila, drugega hudega se ji pa ni zgodilo-. Ko se je posušila, še je bliščal se bolj na njej zlati njen napis.
POSftl PRIJATELJI —
FR. PALNAK:
Slike iz živalstva. J^^
IZ ŽIVALSTVA V AVSTRALIJI.
II.
ravtako dobre varuške svojim mladičem so tudi samice. kljunatega ježka in kljuinaša. Saj pa iso tudi ti varuštva jako potrebni, zakaj te živalli ne skote živih živali, pač ipa ležejo jajca. Ker se to ne zgodi nikdar pri nobeni živali mnogoštevilnega in raznovrstnega reda sesalcev, so učenjaki sploh dolgo časa dvomili, kam naj uvrste te prečudne živali: aii res med sesalce, ali irned ptiče, ali pa naj jih smatrajo za svoj poseben red. No, poznejša raziskavama so pokazala, dia so kljunati ježki kakor tudi njihovi sorodniki klljunaši vendarle še sesalci in krmijo kakor ti svoje mladiče v prvem času s snovjo, ki je podobna mleku. Drugače pa se približujejo ti avstralski čveteronožoi po svojelm notranjem telesnem ustroju deloma tudi golazni in ptičem; vendar so ta znamenja zanimiva bolj za učenjake, nam pa zadostuje, če si ogledamo obe živali, kakršni vidimo na zunaj iin pri njunem življenju.
Če iščemo kljunatega ježka, ga ne najdemo lahko. Potikajo se po gostih pragozdih, močvirnatih in oepristopnih, le po divjih, raztrganih skalnatih krajih /in kar hitro jo potegnejo še globlje v uepristopne kraje, če se je naselil v bližini njihovih bivališč človek.
Tukaj se skriva čez dan ta čudna žival. Le na glavi so ji proste -oči in ušesa, drugače pa je pokrita z gladkimi bodicami, in največkrat zakrijejo te, dolge do šest centimetrov, sploh vso dlako po truplu. Bodice so tro-barvne : ko pridejo 'iz kože, so rumenkaste, v sredi oranžne, proti koncu pa črne. Mešajo se z dlako tudi po nogah in kratkem repu, tako da je ta štirideset cm dolga žival vsa bodičasta; kar ji je pa tudi treba, ker mirna nobenega drugega orožja. Samec ima sicer na zadnjih nogah še ostrogo kakor petelin, pa te ne uporablja proti sovražniku. Edina obramba živali je, da se zvije v klopko kakor naš jež ter našopiri bodice, ki z njimi lahko rani prav občutljivo. Će si je izkopal kljunati ježek v zemlji luknjo, se po stavi v bran tako. dia se upre z bodicami ob stene, s krepkimi kremplji na nogah pa se drži tal, kolikor le more. Tedaj ni videti od živali ničesar drugega kakor kopico razmršenega bodičevja.
Kljunati ježki niso ravno redki prebivalci nekaterih avstralskih (pokrajin, a vendar je mnogo naseljencev, ki še niso videli nikdar te živali, četudi poznajo drugače vsako v svoji okolici. To pa največ zato, ker podnevi ježek največ počiva v gošči, kjer ga skriva tudi njegova barva in obleka. V nevarnosti ima v hipu izkopano jamo, ki se v njej razčeperi.
Zvečer pa se spravlja kljunati ježek na pot in na lov. V močvirnatih kraljih, kjer prebivajo, jim je miza bogato pogrnjena. Polno je tamkaj čr-
vov hri žužkov, kii jih spodi ježek s svojim ošpiiijenlm, rilčasto podaljšanim cevastim gobcem iz njihovih skrivališč med kamenjem in mahasito skorjo. Najbolj pa se masti z mravljami, ki jih dobiva na isti način kakor /ameriški mravljinčar, da potisne svoj dolgi jezik v mravljišče, kjer se v hipu zgrnejo nanj razdražene živalce; čim več jih je na jeziku, tem rajši ga ježek hitro potegne nazaj v gobec. Da bi ga razkačene mravlje pri tem poslu apikale po životu, se mu mi «treba bati, ker ima dovolj trdo kožo. Svojo hrano si išče najbolj z razvitim vohom, na nevarnosti ga opozarja dobro uho. kii ga venomer odpira in zapira; najmanj pa se more zanašati na malo, topo oko. Če se oglaša kdaj s kakšnim glasom, ni znano.
Pri nas v Evropi kljunatega ježka ni izlepa videti, in še ni dolgo od tedaj, ko so ga prinesli sploh prvega v Evropo v živalski vrt v Berlinu.
Povedali smo že, da leže ježkova samica jajca, in sicer vedno de po eno, ki pa ni v trdi apnenasti lupini kakor ptičje, ampak je podobno s svojo pergamenasto kožo jajcem golazni. Izleženo jajce si potisne samica v kožnato vrečico, ki jo ima pod trebuhom, in tukaj se izvali meisenorož-nati in goli mladiček ter ostane v vrečici toliko časa, da ne dobi prvih bodic in ne zraste 8 — 9 cm. Potem pa še živi zunaj v malih podzemeljskih votlinah, ki jih preskrbe mladim starke, katere tudi obiskujejo še nadalje svoje mladičke in jih krmijo, dokler si nebogljen ci ne morejo sami iskati hrane. Koliko časa traja valitev in koliko časa preteče do tedaj, ko zapusti mladič materino vrečico, ni znano, sodim« pa, da trpi vse skupaj kakih deset tednov.
Pri tem, ko je znanih kljunatih ježkov le nekaj živali, sicer le malo različnih po barvi in velikosti, živi kljunaš sam na vsem svetu, in še ta ne niti po vsej Avstraliji. Najti ga je le ob rekah, ker je tako vodna žival kakor naša vidra, ki ji je po postavi tudi malo podoben: ista okrogilata glava, isto zavaljeno in zleknjeno truplo, dolgo do šestdeset cm, isti krepki, veslasti rep, ki mani odpade šestina vse dolžine. Pa kdor bi mislil, da je izginila pod vodo vidra, od katere je videl le zadnji konec rjavega trupla kljunaša, ki se je potopil, bi kar kmalu spozmal, kako se je zmotil, kakor hitno pokaže žlival iz vode svojo glavo. Zakaj ta se končuje v kljun, pravi* roženi, račji kljun, ki nam pove, da nosi žival po vsej pravici svoje ime.
Vsa ta žival iin mjerno življenje je tako čudno, da je potoval neki angleški učenjak posebe zato v Avstralijo, da je spoznal kljunaša. Ta t nož ga je opisal prvi, in pozneje smo le še malo zvedeli o tej živali. Vendar pa vemo za našo potrebo o čudnem svatu dovolj.
Ivan stukeij:	Šaljiva naloga.
Kako napraviš, da bo iz 10 užigalic ena, iz 9 dve, iz 7 tri, iz 11 p e t,iz 20 sedem, iz 15 devet in iz 11 užigalic sto?
Rešitev In imena rešilcev priobčimo v prihodnji števiikl.
Rešitev posetnice — uganke v 8. štev.
Mica Ket = kmetica.
Prav so jo rešili ; Ivica Gabrščkova, Breda Hribarjeva, Jakica in Marija Ganglovi, Vilmica Predaličeva, učenke vvMetliki; Katarina Petričeva v Metliki; Alojzij Bučar, gimnazijec na Vranskem ; Dragica Šmidova v Škofji Loki ; Emil, Jožica in Vidka Hreščakovi v Ijirski Bistrici; Vanda Uhiireva v Ljubljani; Leopoldina Fleišmanova v Metliki; Justina Čepinova, učenka IV. razr. v Artičah ; _Mtlica, Slavica, Vladko in Stanko Valenčičevi v Trnovem pri Ilirski Bistrici ; Nataša, Sonja in Živko Lapajne, učenec in učenki v Kamniku ; France in Lida Zwitter, učenec III. gimn. razr. in učenka II. gimn. razr. v Novem mestu; Mima Lebanova v Zatičini ; Andrej in Ladislava Markou v Skorklji - Sv. Petru pri Trstu ; Franc in Janez Bohinec. učenca V. razr. v Ljutomeru ; Alojzij Mordej, učenec V. razr. pri Sv. Roku ob Sotli ; Micika Lipovčeva, Lojzika Rauterjeva, Angelica Stanjkova, Lojzika Beričeva, Kristinka Černetova, Angelica Markovičeva, učenke II. in III. razreda v Cezanjevcih ; Boris Plesničar v Trstu; Minka Malijeva, učenka v Radovljici; Ema Bizjakova, učenka C. M. šole v Kopru; Rado Kogej, učenec V. razr. v Krškem; Tatjana Karbova, učenka VII. razr. v Mekinjah pri Kamniku ; Bojan Kraut, učenec IV. razr. v Kamniku ; Majda, Breda in Alenčica Gabrove, učenke v Škofji Loki; Ivica Tejkalova, učenka v Idriji; Branko Roječ, gimnazijec v Ljubljani ; Stana, Lea in Božidar Horvat v Trnovem pri Ilirski Bistrici; Mimica Kolbova, učenka V. razr. v Mokronogu; Mimica Cepjnova in Mimika Škrbečeva, učenki II. razr. v Pilštanju ; Vida, Mavricij, Nataša in Uroš Župančičevi v Ratečah na Gorenjskem; Ljubivojv Skrt in Vladko Koman, učenca v Radovljici; Janez Leskovar, Franc Rak, Alojzij Lesjak, Štefan Mlakar in Janez Razboršek, na Prihovi pri Konjicah ; Lora Stergarjeva, učenka IV. razr., Peter Fafak, učenec V. razr., in Ema Ferjančičeva, učenka pripravnice v Mariboru; Mara in Milan Klemenčič pri Sv. Trojici v Slov. gor., Ladislav Vrbič, učenec II. gimn. razr. v Sodražici ; Marta in Stanko Guštin iz Metlike; Branko Tobias in Vitomir Cilenšek v Kozjemj Milan Rajh, Jakec Babič, Stanko Šrajnar, Marica Brumnova, Marija Kovačičeva, Katarina Špurova, učenci in učenke II. raer. na Cvenu; Danica Lončarjeva, učenka v Idriji; Amalija in Marija de Benardi, učenki v Mozirju; Demeter Skok, učenec v Domžalah :r Marija in Vivda Bezeljakovi, Frančiška in Uršula Janežičevi, Jožefa Kraševčeva, učenke v Žalni; Alenka Žnideršičeva v ilirski Bistrici; Nadina Potočnikova, učenka IV. razr. v Kranju.
Zastavico v podobah v 7. štev.
so tudi prav rešili : Bojan Kraigher, učenec IV. razreda v Postojni ; Hugo Dekleva, prvošolec v Ljutomeru; Boris in Davorin Cijan, učenca v Jurdanih; Alojzija Hudetova, Stanislava in Vlastimila Juvančevi, učenke v Mirni peči; Danica Jordanova, učenka v Ihanu; Albina Mo-horkova, učenka II. razreda meščanske šole v Krškem ; Slava in Nuša Lipovškovi v Ljubljani ; Rok Gorjak,^ Jožek Makotec, Jakob Pušenjak, Stanko Zavratnik, Lojzika in Mimika Beričevi, Kristina Černetova, Francika Feuševa, Angela Markovičeva in Angela Stajnkova, učenci in učenke II. in III. razreda ljudske šole v Cezanjevcih pri Ljutomeru.
Drobtine.
31.
Zdrave roke, bistra glava, jasno čelo, moška čast, noga hodi pota prava, vsa je zemlja tvoja last!
32.
Lahkoživa želja hoče do veselja, hoče zlate čase, pa lenobo pase.
33.
Z mečem lahko vbadam in krotim in vladam, a ljubezni z njim si ne pridobim.
34.
Solnce ti oblak zakrije; gre oblak — spet solnce sije.
35.
Kdor ohol po svetu hodi in se nosi kakor pav, sebe samega on sodi : Res sem glup in praznoglav!
Modest.
1&/HOTIČEK GOSPOÖR ÙQROPOL'JSHE t fì
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Ker vedno čitam v „Zvončku", da Vam pišejo kotičkarji, sem se tudi jaz namenil, da Vam pišem in se pridružim kotičkarjem. — Hodim v 111. oddelek I. razreda Ciril-Metodove šole v Rožnem dolu. Učim se rad. Imam še enega brata, ki že hodi v šolo. Tudi sestro sem imel, pa je prej umrla, preden je videla rožnidolsko vas. — Prosim za odgovor !
Srčno Vas pozdravlja
Zmagoslav Pipan, učenec I. razr. III. oddelka v Rožnem dolu.
To gospo poznam še iz Trsta ter sem jo posnel iz prve številke „Zvončka", ki sem jo dobil. Prosim, povejte mi, ako je dobro posneta!
Odgovor :
Ljubi Zmagoslav !
Posnel si sliko gospe Antonije Germkove, in reči moram, da Ti je delo še precej dobro uspelo. Le vežbaj se v risanju — posebno v risanju po naravi — pa nam utegneš še kaj lepega narisati za .Zvonček" !
Velecenjeni g. Doropoljski !
Po dolgem času Vam zopet pišem pismo, da me ne pozabite in da Vam sporočim kaj tržaških novic.
Tudi Vam je dobro znano, da v Trstu ni posebno lahko živeti. Poleg drugih sitnosti nas zopet večkrat obiskujejo sovražni sršeni, ki se jih posebno mi otroci bojimo. Pri vsem tem sem se že danes, 26. majnika, kopala. Sla sem v Barkovlje pod milo nebo. Bila je že vsa obal polna ljudi. Solnce je pripekalo, da smo prišli domov vsi ožgani. Tam je bilo tako lepo, da smo celo pozabili na glad.
Morje Adrijansko, kako si lepo !
Ni Ii res, g. Doropoljski?
Srčno vas pozdravlja in se Vam zahvaljuje Vam vdana
- Solza Germkova.
Odgovor :
Ljuba Solza !
Najlepše, kar ima Trst, je morje, naše morje, Jadransko morje ! In kopanje v njem — kako divno je to ! In solnce — kako sveti in žge ! In tržaški Slovenci — kako vrli ljudje so to! In okolica tržaška — kako lepa je, kako je vsa naša ! Na tej krasni naši zemlji biva naš zavedni slovenski narod, ki ljubi svojo domovino in svoj dragi materinski jezik. Vas vse objema moj duh z iskrenimi pozdravi, posebno Tebe in Tvoj ljubi dom !
Naši ste in naši ostanete!
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Tudi jaz Vam hočem pisati par vrstic, ker sem čitala v kotičku „Zvončka" toliko Vaših pisem. Doma sem iz Gornjega Krapja pri Ljutomeru. Naša vas stoji ob ogrski meji. Blizu teče reka Mura. Obiskujem II. oddelek II. razreda ljudske šole na Cvenu. Rada hodim v šolo in se učim. Tudi jaz imam naročen .Zvonček". Jako rada ga prebiram.
Vas lepo pozdravlja vdana
Marica Brumnova.
Odgovor :
Ljuba Marica !
Veseli me, da se oglašaš tudi Ti, vrla slovenska deklica tam daleč od ogrske meje! Bližina tujega naroda ne more zamoriti v nas ljubezni do slovenske zemlje, ker ta ljubezen globoko korenini v naših srcih. Ta ljubezen je naša sveta dediščina, ki smo jo prejeli od svojih staršev in ki prehaja od roda do roda. Ona nam daje moč in pogum, da neomajno
vztrajamo v delu za dom in rod !
»
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Letos sem si tudi jaz naročil .Zvonček", ki ga posebno rad čitam. In en moj součenec ima knjigo o Martinu Krpanu, slike v knjigi radi gledamo. Gospodična nam v šoli čita pravljice od gospoda Milčinskega. Jaz sem doma na Krapju blizu ogrske meje. Hodim v 2. razred, 2. oddelek. V šolo hodim rad.
Srčno Vas pozdravlja vdani
Stanko Šrajnar na Cvenu.
L.
152
Odgovor :
Ljubi Stanko!
Pozdravljen tudi Ti, ljubi „Zvončkov* naročnik od daljne ogrske meje! Lepa je knjiga o Martinu Krpanu, o tem slovenskem junaku, ki je rešil Dunaj krvoločnega Brdavsa. Pa tudi Milčinskega pravljice so jako lepe. Otroci jih s slastjo prebirajo, a tudi jaz sem jih prebral z velikim veseljem. Hvaležni morate biti svoji gospodični učiteljici, ki vam daje tako tečne duševne hrane!
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Danes Vam pišem prvič. Hodim v III. razred. Z veseljem čitam .Zvonček". Rešil sem uganko številke 4., ki se glasi: ,Peter stoka in ječi". Imam dva bratca Vitoja in Sergeja. Vito hodi v šolo v I. razred, Sergej je pa še majhen. Moj papa je notar.
S spoštovanjem Vas pozdravlja
Bojan Kraigher, učenec III. razreda v Postojni.
Odgovor:
Ljubi Bojan !
Tudi Tvoje prvo pismo radosten priobču-jem. Doma si iz slovečega mesta, ki je znano zaradi svoje čudovite jame daleč po svetu. Pred vojno je imela Postojna vedno mnogo tujcev — celo Američani so hodili gledat njeno podzemeljsko čudo. Ko mine sedanji vojni vihar, upamo, da piidejo zopet tujci k vam na obiske — občudovat lepoto slovenskega sveta !
*
Cenjeni g. Doropoljski !
Ne zamerite, da Vam pišem že tako pozno, ker prej nisem vedel za Vaš naslov. Jako rad berem .Zvonček", zato Vas prosim, pošljite mi ga vsak mesec en zvezek. Nadalje Vas prosim, koliko stane naročnina za nevezani „Zvonček"?
Pozdravlja Vas
Vojko Skrt v Radovljici.
Odgovor :
Ljubi Vojko!
Upam, da Ti je naš gospod upravnik že poslal vse letošnje številke „Zvončka". Kolika je naročnina našemu listu, to vidiš napisano v vsaki številki. Le preglej drugo (notranjo) stran ovitka!
*
Slavno uredništvo!
Prosim, če bi priobčili v .Zvončku" mojo smešnico „Nemec in kmet". Nekoč je bil v gorah kmet, ki je peljal svojega konja k bližnjemu kovaču podkovat. Kmet je bil vinjen, zato je vlekel konja zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Zadene ga nesreča, konj mu pade v prepad. Zlomil si je Ie nogo, zato ni mogel naprej. Ko gre v vas prosit za voz, da bi
konja odpeljal, ga sreča Nemec, rekoč: .Wohin?" Kmet: „Saj še ni hin." Nemec: „Du bist ein Esel." Kmet: „Nisem nič jezen."
Prosim, priobčite to pismo v kotičku g. Doropoljskega I
S spoštovanjem
Bojan Kraut, učenec IV. razr. v Kamniku.
Odgovor :
Ljubi Bojan!
Kmet je bil vinjen, zato se mu je ponesrečil konj, ker ni pazil nanj. Ta nesrečna pijača! Koliko jih je že pritirala v pogubo! Ker je možu od pijanosti brenčalo po glavi, seveda ni mogel umeti tujega jezika. — Tvoji smešnici dostavljam le toliko, da ni za nikogar častno, kdor se iz drugega norca dela. Z žaljivimi nazivi ne smemo nikogar obkladati !
*
Cenjeni gospod Doropoljski !
Tudi jaz Vam želim par vrstic pisati in prosim, da jih priobčite v .Zvončku". Star sem 12 let in hodim v IV. razred, II. oddelek. Že drugo leto sem naročen na Vaš .Zvonček", ki mi jako ugaja. Moj ata je nad-učitelj tukaj v Žetalah. Imam še dve sestrici in enega bratca vojaka.
Z odličnim spoštovanjem Vaš
Hinko Sotošek, Zetale pri Rogatcu.
Odgovor :
Ljubi Hinko!
Tako je prav : že drugo leto si „Zvončkov* naročnik ! Dosti je slovenskih dečkov, ki bi Te lahko posnemali. Storili naj bi tako, kakor je napravil oni Cvetko, ki govori o njem pesem, priobčena na prvi strani zadnje .Zvon-čkove" številke. Saj dobi ta in oni kako kro-nico v dar. Naj jih lepo spravlja in zbira in kadar jih ima 6 na kupčku, pa — hajdi na pošto z njimi!
*
Dragi gospod Doropoljski !
Pišem Vam prvič. Jaz sicer ne naročam .Zvončka", ampak moja prijateljica. Jako rad bi dobil v .Zvončku" odgovor. Sedaj hodim v 4. razred. Dosedaj sem dobil v šoli vse eno. Prosim, dovolite, da kaj pišem! i__,
Pozdrav !
Darij B r e 1 i h , učenec IV. razreda v Sežani.
Odgovor :
Ljubi Darij!
Tudi Tebi velja to, kar sem povedal v odgovoru na Sotoškovo pismo. Ako storiš tako, bomo tudi Tebe kmalu imeli med „Zvončko-vimi" naročniki. Le piši mi zopet kaj !
Vsem kotičkarjem : Vsa pisma z odgovori vred pridejo na vrsto Potrpite!