103 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene ki jih je 177 izvajalcev pripravilo po Sloveniji, zamejskem in tudi zdomskem prostoru. Po doslej znanih podatkih oce- njujemo, da se je dogodkov udeležilo okoli 150.000 obiskovalcev. K branju in druženju ob knjigi in s knjigo so na najrazličnejše načine spodbujali otroke in mladino, družine ter odrasle, izvede- nih je bilo tudi nekaj strokovnih srečanj in posvetov. Zaradi izjemnega odziva smo se odločili, da bomo skušali spletni dogodkovnik razvijati tudi po zaključ- ku NMSb 2018. Tako vas vabimo, da izkoristite novo spletno orodje (https:// dogodkovnik.acs.si/nmsb2018) bodisi za predstavitev svojih dogodkov, pove- zanih z branjem, bralno kulturo, bralno pismenostjo … bodisi kot iskalnik vsebin s tega področja. Vabimo vas torej, da še naprej berete skupaj z nami! Petra Potočnik Društvo bralna značka Slovenije – ZPMS nacionalna koordinatorka Nacionalnega meseca skupnega branja 2018 RAsteM s knjigO 2018/19 »Rastem s knjigo« je nacionalni projekt spodbujanja bralne kulture. Z njim skuša Javna agencija za knjigo osnovnošolce in srednješolce motivirati za branje mla- dinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter jih spodbuditi k obiskovanju splošnih knjižnic. Projekt je Ministrstvo za kulturo za- čelo izvajati v šolskem letu 2006/2007, najprej zgolj za osnovne šole. Javna agencija za knjigo Republike Slovenije ga je začela voditi ob ustanovitvi leta 2009. Izvaja ga v sodelovanju s splo- šnimi knjižnicami, slovenskimi osnov- nimi in srednjimi šolami, osnovnimi šolami s prilagojenim programom, za- vodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter osnovnimi in srednjimi šolami v za- mejstvu (Avstrija, Madžarska, Italija). Sodeluje tudi z učitelji, ki poučujejo slo- venščino v t. i. sobotnih šolah (Amerika, Avstralija), pri dopolnilnem pouku v tujini (belgija, biH, Srbija, Hrvaška, Francija idr.) in v Evropskih šolah (bru- selj, Luksemburg, Frankfurt idr.). cilji nacionalnega projekta »Rastem s knjigo« so – spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinske- ga leposlovja, – promovirati vrhunske domače ustvar- jalce mladinskega leposlovja, – spodbujati bralno motivacijo šolarjev in njihov obisk splošnih knjižnic, – motivirati založnike za večje vklju- čevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega iz- virnega slovenskega mladinskega leposlovja. Projekt »Rastem s knjigo« pripravlja JAK v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižni- čarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana (MKL), Zavodom RS za šolstvo, Zdru- ženjem splošnih knjižnic, Sekcijo šolskih knjižnic pri ZbDS, Društvom šolskih knjižničarjev Slovenije in Društvom slovenskih pisateljev. Prve priprave na projekt, ki je vezan na šolsko leto, se pričnejo v spomla- danskih mesecih z javnim razpisom, v okviru katerega pristojna strokovna komisija JAK med prijavljenimi sloven- skimi mladinskimi deli izbere dve – eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov. Vsako leto sta izbrani dve drugi deli. Delovna skupina, ki vključuje predstav- nike sodelujočih institucij, pripravi na- tančne informacije o izvajanju projekta 104 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene za šole in knjižničarje, v sodelovanju z založnikom in avtorji pa tudi promocij- sko gradivo in predstavitvena filma za obe deli. Uradni začetek projekta je vsako leto 8. septembra ob mednarodnem dnevu pis menosti. Takrat so izbrane knjige dostavljene v vse splošne knjižnice v Sloveniji. Vsi sedmošolci in dijaki prvih letni- kov srednjih šol prejmejo vsak svoj izvod izbrane knjige ob posebej za to prilož nost organiziranem obisku najbližje splošne knjižnice, ki je vključen v letni delovni načrt slovenskih osnovnih in srednjih šol. Obisk knjižnice poleg prejema knjige vključuje še spoznavanje knjižničnega informacijskega znanja, seznanjanje z najnovejšim mladinskim leposlovjem ter predstavitev avtorjev in knjige. Med šol- skim letom potekajo tudi srečanja učen- cev in dijakov z avtorji izbranih knjig po številnih slovenskih šolah, ponekod pa tudi v zamejstvu in drugod po svetu. Te nastope sofinancirata Društvo bralna značka Slovenije – ZPMS in Društvo slovenskih pisateljev. Hkrati se pri pro- mociji branja JAK že vrsto let povezuje tudi s Košarkarsko zvezo Slovenije. Prispela poročila splošnih in šolskih knjižnic ter odzivi vseh vpletenih kažejo na vsakoletno uspešno izvedbo projekta. V šolskem letu 2018/19 so sedmošolci prejeli knjigo Avtobus ob treh, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa knjigo Noben glas. nataša konc lorenzutti: Avtobus ob treh (ali Društvo mlajših starejših bra- tov). Ljubljana: Založba Miš, 2016. Pripoved Avtobus ob treh je klasična mladinska povest o odraščanju, o prvih prijateljstvih in zametkih ljubezni, o pr- vih grenkih srečanjih z manj prijaznimi življenjskimi okoliščinami, o radostih sproščenih šolskih počitnic, o fantovskih avanturah in preizkušnjah, o prvih razo- čaranjih in soočenjih s temnimi platmi življenja. Zgodbo o prijateljstvu med dvema štirinajstletnikoma – Tinetom, domačinom iz prijazne primorske vasi v bližini Nove Gorice, in Petrom, Lju- bljančanom s Prul, ki pride za nekaj časa k njemu na počitnice na deželo – pripoveduje prvoosebni pripovedovalec Tine. Fant, ki premore precejšnjo mero domišljije in sposobnost bistrega sa- moopazovanja, skozi vso pripoved daje bralcu vedeti, da bo njegova poklicna pot pisateljevanje, zato med svojo pripoved nenehno vpleta včasih bolj včasih manj duhovite (malone brechtovske potujitve- ne) digresije o tem, kako bi v določeni življenjski situaciji, v kateri se znajde kot akter, ravnal njegov romaneskni junak. In prav v tej samoopazujoči se razdalji pripovedovalca, ki ji ne manjka kanca samoironije, je tudi skrit poglavitni šarm pričujočega pisanja, ki sicer dovolj obi- čajno in vsakdanjo zgodbo o odraščanju najstnikov na pragu pomembnih življenj- skih prelomnic in zrelostnih preizkušenj dviguje iz povprečja tovrstne proze in ji dodaja žlahten literarni lesk. Jezik pripovedi je jasen, tekoč, skuša se približevati načinu izražanja dana- šnjih najstnikov, zato mestoma rahlo odstopa od jezikovne norme, vendar je hkrati dovolj barvit in sočen pa v logiki izraza dovolj natančen, da dopušča gla- dek pripovedni lok in slikovitost izrazja obenem. suzana tratnik: NOBEN GLAS. Lju- bljana: beletrina, 2016. Zbirko kratkih zgodb v prvi osebi ednine pripoveduje odraščajoče dekle, ki pravkar vstopa v tuji, nekoliko skriv- nostni svet odraslih z njihovimi poseb- nimi običaji, obredji in besedjem. Temu svetu se na neki način očarano čudi in ga hkrati že ocenjuje s svojim proniclji- vim in malce zbadljivim pogledom, to izkušnjo pa ubeseduje v stvarni, malce distancirani govorici, ki v sebi še ohra- nja vso prvinskost otroškega začudenja 105 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene in pristen stik s čezstvarnim, nadre- sničnim, fantazijskim svetom otroškega dojemanja sveta in življenja. V prvi zgodbi Pred izdihom deklica upoveduje svojo izkušnjo smrti kot do- godek, ki sega čez rob običajnega, stvar- nega, empiričnega razumevanja sveta, kot doživetje, ki nosi v sebi neka skrivna sporočila, znamenja od nekod onkraj, iz zaumja, in ki so dostopna samo neoma- deževano odprti in široki otroški duši. To izkušnjo s kančkom posmeha sooča s pragmatično pametjo in koristolovskim nagonom odraslih, ki jim smrt predstav- lja zgolj témo za vsakršne tostranske račune, samo predmet praktične kupčije. Drugo zgodbo Marija, pomagaj pri- povedovalka ubeseduje z večje časovne distance, ne več kot neposredno poročilo, temveč bolj kot spominski zapis, zato je njen jezik bolj izbrano sarkastičen in duhovito zbadljiv, njeno zaznavanje sveta pa zrelejše in obogateno z več iz- kušnjami. Na duhovit način nam približa dražljivo izkušnjo dveh mladostnic z lastnim telesom in moralnimi prepo- vedmi, ki spremljajo spolnost v družbe- ni konvenciji. Prepoved pa se v zgodbi paradoksalno obrne zoper samo sebe, pri čemer ni brez vloge in pomena tudi intervencija religioznega vedenjskega obrazca. Avtorica zna skozi vešče graje- no in s fino pripovedno ironijo pretkano zgodbo diskretno pomešati in na isto mišljenjsko in resničnostno raven spra- viti pedagoško zadrtost šolskega sistema, pobožnjakarstvo kmečke srenje in ideo- loško pravovernost socialističnih časov nekje v zahojeni provinci, ob tem pa si dopusti dovolj svobodnega narativnega prostora za razmah domišljijskih in nad- stvarnih pripovednih sestavin, ki zgodbo dvignejo na raven pesniške govorice … Tretja zgodba, ki je zbirki dala tudi naslov, Noben glas, pripoveduje o tihi bolečini dekleta, ki je drugačno, ki se ne vklaplja v ustaljene forme in obrazce, ki v zboru ubrano prepevajočih nima pravice do glasu – je noben glas. In hkra- ti govori o tem, da je resnična lepota vselej od nekod drugod, da ni od tega sveta, ampak se rojeva v svetu onkraj zdrave pameti, v svetu onkraj običajnega živ ljenja, da biti noben glas lahko pome- ni tudi govoriti iz tišine, iz zamolka, iz za-umja … Četrta zgodba, Mrtve stvari, je pripo- ved o slovesu od otroštva, ko pripovedo- valka simbolično razgrebe pokopališče svojih »mrtvih stvari«, svojih otroških sanj, iger in fantazij in posadi namesto simboličnih mrtvih živalic stvarno in praktično solato, nato pa skozi vrata filmske zgodbe, kriminalke Deset In- dijančkov (po romanu Agate christie), stopi v odčarani, resnični svet odraslih kot tujka, ki ne pripada nikomur več, niti lastnemu otroštvu ne. Znajde se v »tmurnem« medprostorju med izgublje- nim domom otroštva (pri stari mami) in novim, »lažnim domom« podnajemniške sobice, in se sooči z dokončnim razko- lom z ločenim očetom, sreča se s smrtjo, ki nas – kot Indijančke v otroški povesti- ci – čaka vse po vrsti. Peta zgodba, Smrt nima ženina, je fina poetična miniatura o (ne)moči spomina, o strahu pred snubcem, o travmatič- nem dekličinem spoznanju, da ima oče ljubico, ki se hoče poročiti z njim, o pripovedovalkini pesniško domišljijski sublimaciji prozaičnega dogodka (letali odmetavata listke z vabili na tombolo) v prizor nočnega snubljenja ob praznem grobu na starem židovskem pokopali- šču, o pozivanju na poroko kot vabilu v smrt. Rahlo srhljivo, a hkrati hudomušno zbad ljivo, eminentno pesniško pisanje. Šesta zgodba, Idina kocka, je napisana iz druge pripovedovalske perspektive, v tretji osebi ednine, pripovedovalka za- vzame do junakinje distanco in ji da ime Ida (ki je v prejšnjih zgodbah pripadalo sosedovi punci, junakinjini najboljši pri- jateljici). Slog pripovedi je manj barvit, bolj nevtralen in objektivističen, zato pa 106 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene se pred bralcem razgrne čarobna zgodba o skrivnosti umetniške ustvarjalnosti, o tem, kako se empirična realnost v jeziku domišljije preobraža v poetično resnič- nost literarne pisave (čeravno zgodba govori o tehnični risbi, tlorisu sobice, v kateri živi Ida z materjo po ločitvi od očeta). Kot je v vseh teh pripovedih Suzane Tratnik že v navadi, je v ozadju dogajanja nekje diskretno prikrita smrt (tokrat starega očeta), ki vzdušje novele niansira z malce žalobno, melanholično noto, čeravno nikoli drastično ne razpara krhkega in finega pripovednega tkanja, ampak mu daje zgolj neko globljo, tem- nejšo perspektivo. Sedma, zadnja zgodba v zbirki, Veliko breme, se preseli iz domačega Prekmurja v južno Srbijo, k sorodnicam junakinjine matere. In je spet pripoved o tem, kako iz vsakdanjih drobcev stvarnega življenja z iskrico ustvarjalne domišljije zrastejo zgodbe, nagnjene malce čez rob običajne izkušnje, ravno dovolj zmaknjene z osi racionalne logike, da vpeljejo bralca v svet svobodne izmišljije, v območje mož- nega, skrivnostnega, čeprav ne nujno neresničnega. In tu je znova pritajeni, za- molkli glas smrti na eni in vitalističnega joie de vivre na drugi strani, življenjska radost se vsake toliko odbleskne na te- mnem zrcalu minevanja in smrti. Zgodbe Suzane Tratnik na poetičen, s fantazijskim pridihom obarvan in za- držano humoren pripovedni način ube- sedujejo neki zelo konkreten družbeni prostor in zgodovinski čas, ki prekipeva- ta od očarljivih in zapeljivih podrobnosti, značajskih posebnežev, lokalnih nravi in običajev, in tako – tudi mlademu – bral- cu približujejo svet napornega, a hkrati prelestnega odraščanja in bolečega, a obenem navdihujočega prepoznavanja samega sebe v mavričnem mozaiku člo- veških usod in dogodkov. (Povzeto s spletne strani JAK: http://www. jakrs.si/bralna-kultura/rastem-s-knjigo/) lutkOVnA pRedstAVA KaKo zorIJo JeževCI Režiser – bojan Labovič Igralci – Uroš Kaurin, Dunja Zupanec, Danilo Trstenjak Avtor likovne podobe – Damijan Ste- pančič Avtor glasbe – Vasko Atanasovski Dramaturginja – Zala Dobovšek Lektorica – Metka Damjan Oblikovalec zvoka – Mitja Pastirk Oblikovalec svetlobe – Urban Kolarič Lutkovni tehnolog – Primož Mihevc Izdelovalci lutk in rekvizitov – Darka Er- delji, Mojca bernjak in Primož Mihevc Kostumografka in izdelovalka kostu- mov – Mojca bernjak Izdelovalca scenskih elementov – Luci- jan Jošt in Igor Vidovič Lutkovna igrica Kako zorijo ježevci je osvežujoče zabavna; svoj smisel najde v nonsensu in otroški preprostosti. Predstava temelji na istoimenski knji- gi Petra Svetine, ki je bila leta 2016 na- grajena z večernico, nagrado za najboljše slovensko otroško oziroma mladinsko leposlovno delo preteklega leta. Žirija za podelitev nagrade je v svoji utemeljitvi med drugim zapisala: »Kako zorijo je- ževci (Miš, 2015) je izvrstna zbirka non- sensnih živalskih zgodb, v katerih igrajo prevladujočo vlogo humorne jezikovno- -predstavne domislice in igrivi preobrati. Nenavadno za tovrstno poetiko je, da se v njej smeh prepleta z natančno pre- mišljenim občutkom za zven in pomen besed. Kakor da bi se besede osvobajale od svojega vsakdanjega pomena in bi, kot kako krhko bitje iz zgodb, doživele novo, vznemirljivo in navdihujoče življenje.« Odrska postavitev bojana Laboviča je zvesta predlogi, seveda z manjšimi dramaturškimi posegi, ki dogajanje pri- lagodijo gledališču. Knjiga in predsta- va tako govorita isti jezik, tudi likovna podoba je delo Damijana Stepančiča,