DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta St. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto VIII.- Štev. 17 Trst - Gorica 23. aprila 1954 Izhaja vsak petek Farizejstvo tržaških titovcev S svojimi napadi »Primorski dnevniku nima in nima sreče. Ko maj se je v sobotni številki obregnil ob naš velikonočni uvodnik, v katerem so ga najbolj zbodle na šim rojakom v domovini namenje ne misli ter se je pri tem junaško potrkal na svoja zavedna prsa, že ga je postavil na laž njegov sostanovalec »Corriere di Triestea. »Primorskemu dnevniku* odgovarjam-, na dr/ugem, primernejšem mestu, na njegovo vprašanje, kje smo bilh 8. oktobra in kaj smo takrat pi salu Tu bi le še enkrat podčrtali, da smo bili tako takrat, kakor smo danes za ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja, in proti izročitvi enega samega novega Slovenca i-talvjanski oblasti, medtem ko je bil »Primorski dnevnik« tako takrat kakor je tudi danes za to, da se Svobodno tržaško ozemlje razdeli in da pride večina v teh krajih živečih Slovencev zopet v sklop države, kateri so pripadali od leta 1918 vse do zloma fašizma in hitle-rizma. Upali bi si celo reči, da so jugoslovanski narodi po 8. oktobru protestirali in pohiteli na mejo prežeti z voljo za preprečenje razširitve italijanske uprave nad kateri koli nadaljnji del Primorske zemlje, medtem ko so sedanji jugoslovanski oblastniki že v trenutku, ko so njim podložni vojaki še stali ob meji, izjavljali, da so pripravljeni prepustiti Italiji novih, 50.000 tisoč tržaških Slovencev, če se le Italija odreče svojim zahtevam po coni B in nekaterim manjšim vasicam v coni A. To je bistvena razlika med °r-cero jugoslovanskih narodov in hladnim strankarskim političnim računom. sedanjih jugoslovanskih o-b lastnikov, katere nikdar nism•• nehali podčrtavati. Zato gre prvim vsa naša hvaležnost in priznanje drugim pa očitek, da so nas pripravljeni žrtvovati čim bi jim to kazalo. V tem ni prav nobenega nasprotja, temveč popolna doslednost, takšna, kakršne »Primorski dnevnik« in njegova politična okolica ne poznajo. Kakšni Primorci ali zastopniki tržaških Slovencev so vendar ti ljudje, ki zagovarjajo vedno le smernice jugoslovanskega režima, ne pa hotenja tukajšnjih ljudi ter se nato še brez sramu predstavljajo kot zastopniki plemenitih jugoslovanskih narodov ko vendar vedo, da jih vzdržuje in plača režim, ki se boji volitev in svobodnega političnega življenja kakor vrag blagoslovljene vode? To smo morali povedati zato, da bo bolj razumljivo ponovno farizejstvo, ki prihaja na dan prav v najnovejšem hrumenju »Primorskega dnevnika«. Isti dan, ko se je omenjeni list tako samozavestno skliceval na »svoje« Zasluge za preprečitev prihoda Italije v naše mesto, je namreč »Corriere di Trie-ste« objavil na prvi strani senzacionalno vest svojega'beograjskega dopisnika, ki je po daljšem razgovoru z Baeblerjem sporočil, da ste se Jugoslavija, in Italija sporazumeli za razdelitev Svobodnega ir žaikega ozemlja na osnovi izjave 8. oktobra: Vsa cona A, z malenkostnimi mejnimi popravki, naj bi po tej vesti, pripadla Italiji, vsa cona B pa naj bi ostala Jugoslaviji. Ta vest je bila nekakšen razumen zaključek cele vrste izjav raznih jugoslovanskih državnikov ki so že nekaij tednov ponavljali da pogajanja g Tržaškem vpraša n ju »uspešno« napredujejo. »Cor riere di Trieste« je nato v nedeljo zopet podčrtal težino te vesti, le »Primorski dnevnik«, ki ga tiskajo t> isti tiskarni, celo še v torek ni vedel o tem ničesar! Nedeljska številka »Primorskega, dnevnika« je' bila tako narodnu kakor le kdaj. V uvodniku, na celi tretji strani in še drugod so z vsem ognjem protestirali proti razlaščanju slovenske zemlje v co-ni A, medtem ko istočasno ni bilo v listu prostora niti za. eno samo vrstico, “v kateri bi povedali, da ponujajo Italiji ne samo koščke temveč kar vso cono A, z vsem kar na njej »leze ino gre«. Komunistično farizejstvo in dialektika res ne poznata meje. Za ovčice kriki in protesti, v ozadju pa pogajanja in ponudbe, da ne rečemo stoodstotna izdaja prav tistega programa »Nikdar več Italije!*, katerega pred lastnimi pristaši postavljajo na prvo mesto. Niso farizeji, zaman učili: Ne glej me, kaj delam, temveč poslušaj, kaj govorim.... Takšna sta torej obraz in sliki ljudi, ki se zadnje čase upajo na-padati našo narodno zavednost (n Ttale nekompromisno nasprotova- ŽENEVSKA KONFERENCA Ženevska konferenca, ki se bo sestala 26. t. m., ima na dnevnem redu dvoje azijskih vprašanj: Korejo in Indokino. Izgleda, da je In-dokina danes kardinalno vprašanje svetovne politike. Ze polnih o-sem let teče kri v tej daljnovzhodni deželi. Francija je te borbe naveličana do grla. Bori se v deželi z dobršnim delom tuje krvi in < tujimi sredstvi za postojanko, k; bi jo tudi po morebitni zmagi morala sčasoma prepus-titi domačinom. Veliko pa je vprašanje, kako zaključiti vojno, ne da 'bi vse te dežele, ki so danes še vključene v Francosko zvezo, postale plen komunistične zavojevalnosti? V Washingtonu so trdno odločeni, da je treba Indokino za vsako ceno odtegniti komunističnemu pohlepu. Ko je zunanji minister Bu>-les razglasil svojo izjavo o »skupni volji«, so bili Američani trpka razočarani nad mrzlim odjekom to izjave v Londonu in Parizu. Du! les je prav zato z vso naglico odletel v Evropo, da bi ob priliki petdesetletnice obstoja zavezništva »Entente Cordiale« vskladil zadržanje zaveznikov na ženevski konferenci. Bil je tudi že skrajni čas. da se vzpostavi politično-diplomat-ska enotnost pogledov Zahoda n m pogajanjih s Sovjeti. Ta skladnost verjetno tudi po Dullesovem obisku ne bo popolna. Gospodarski in politični interesi posameznih zahodnih držav na Daljnem vzhodu so iza tako popolnost vse preveč različni. Ne glede na Korejo in In dokino, nastajajo tu vprašanja, ki jih ni mogoče reševati z enotnimi sredstvi vse dokler so prizadete, države še samostojne. Popolna skladnost je mogoča samo na sov-ietski strani, kjer je priprežniških držav edina pravica, da se pokorijo 'kremeljski volji. Morda je edina izjema v tem pravilu Rdeči Kitajska.... 'Iz Moskve spočeti in spretno vodeni komunizem v nerazvitih daljnovzhodnih ozemljih nosi, v skladu s komunistično taktiko, nacionalne težnje na svojih praporih iPrav uspehi Ho Ci-minha v Indo-kini to potrjujejo. V Ameriki si očitno vprašanja ohranitve Indokine niso predstavljali za tako zapleteno. Danes vse kaže, da vojne naveličanim Francozom ni mogoče pomagati zgolj z flenarjem in orožjem. Ameriški opazovalci dogajanj v Indokini sc. verjetno podcenjevali notranjo si- lo komunizma, ki ga sistematično vzdržuje in krepi pekinška komunistična vlada. Francozi, ki bi z lastnimi močmi nikdar ne zmogli borbe v Indokini, odklanjajo preveliko in neposredno ameriško po moč ker ise boje, da bi pri nadaljnjem razvoju dogodkov v tej deželi postali — odveč. Zato zahtevajo skorajšnjo sklenitev premirja in »častnega 'miru«, predvsem v lastnem interesu in tudi v upanju, da bi bilo s tem odstranjeno netivo med Vzhodom in Zahodom. Pri tem se uda'a jo utvaram, d3 bodo v Ženevi našli rešitev, ki bi zadovoljila njihove težnje in rešila Indokino pred komunizmom. To je nemogoča stvar! Edina pomembna i" disciplirano organizirana politična stranka v .tej deželi je KP. ■ki bi se po morebitnem premirju uveljavila verjetno celo ob svobodnih volitvah pod francoskim nadzorstvom in tako zakonito prevzela oblast v deželi. Rešitev vprašanja Indokine je vsekakor preizkusni kamen, koliko dejansko veljajo težnje po miru med Vzhodom in Zahodom. Ce bosta na ženevski konferenci obe stranki vodili pogajanja v duhu sprave in z določeno porcijo iskre- nosti, potem bi moglo priti v re-i snici do zaključka konflikta v Tn-dokini. Ce hi se pekinška in moskovska vlada obvezali, da Ho Ci-minhu ne dobavljata nobenega o-rožja več in če bi se Francozi obenem odrekli ameriški pomoči, bi bilo morda ustvarjeno ozračje za končno pomirjenje dežele. Strah pred razširjenjem vojne na 'Daljnem vzhodu gotovo ni neutemeljen. Vojna zaradi Indokine ne. bi verjetno v ničemer reševala svetovno-političnih vprašanj. Tega se zavedajo, v našo srečo, vsi zahodni državniki. Prav zato so se Dulles, Eden in Bidault resno potrudili, da so ob zadnji uri dosegli najino solidarnost svobodnega sveta nasproti prežečemu komunističnemu taboru, ki izkorišča vsako šibkost za svoje zavojevalna načrte. Res je, da je treba s komunističnim svetom razgovarjati trdo in odločno, ker je pest edini argument, ki ga ta svet spoštuje, pr®v tako pa je tudi res, da bi bila vsaka akcija dalekosežnih posegov zaradi Indokine, o kateri ne brez rasnega utemeljevanja v zadnjih dneh tako pogosto govorijo v Ameriki; najbrž pogrešena vojna na pogrešenem mestu in ob pogreše-nem času. Turški nauki V naši velikonočni številki sm-j v posebnem članku našteli, kaj vsa so si predstavniki sedanjega, jugoslovanskega režima v Turčiji lahko ogledali, ako so hoteli svoj obisk v Ankari resnično izrabiti. BiH so namreč v državi, ki ni, vkljub svojim hitrim korakom proti napredku, nikdar zapadla v totalitarizem ki bi se lahko primerjal s tem, kar so v Jugoslaviji ustvarili komunisti. Rekli smo tudi, da je Turčiji edina država,, ki je na miren način, po skoraj tridesetih letih likvidirala enostrankarski diktatorski režim. Tem, za sedanje jugoslovanske oblastnike zanimivim okoliščinam, se pridružujejo tudi napake, ki jih je Turčija zagrešila mi gospodarskem, področju v času prepovedi vsake odkrite kritike. Prav taho kakor Titova Jugoslavija je namreč tudi Turčija za vsako ceno forsirala industrializacijo. Pri te n je glavno osnovo svojega gospodarstva, kmetijstvo, tako zanemarila, da je zašla v skrajno neprijeten položaj. Sedaj to popravlja, podobno kakor mora tudi Jugoslavija popravljati napake, zaradi katerih se je iz izvoznice hrane pretvorila v uvoznico, kateri stalno primanjkuje deviz za nakupovanje industriji potrebnih strojev in su- Kaj se dogaja u Jugoslaoiii ? 'Tuji listi pišejo o Jugoslaviji ze- lo oprezno, toda skoraj vsi so si soglasni v tem, da je pričakovat: pomembnih -sprememb. Pretekle zime se je Centralni komite mora! baviti z Djilasovim primerom. Dji-las je do kraja izrekel svojo samokritiko in kesanje, zdaj je menda izstopil iz partije in v zatišju, kjer se ga v enaki meri izogibajo somišljeniki kot nasprotniki. Toda Djilasov slučaj z njegovo obsodbi ni še likvidiran. Zadnje čase se komunizem v Jugoslaviji poostril Djilas ga je hotel zvodeniti, in tu njegova namera je dala pobudo kominformistom za ojačeno propagando, ki je najbolj razvita v vzhodniih predelih države. Diilaso-va obsodba služi zdaj kot sredstvT za preprečenie, da bi se komunizem skril v podzemlje. Ljudi hočejo ŽAVL7E SO NA VRSTI našo zemljo razlaščajo Zavije, ki jih naši ljudje tudi Vrbe imenujejo, so danes vsakemu Slovencu na srcu. Morda bi utegnilo koga zanimati, da se vrba i-menuje v francoščini »saule« in da so bili stoletni topoli ob obeh straneh žaveljske ceste, od mitnice do potoka Glinščice, nasejani za časa Francozov. Danes teh topolov - vrb ni več. Zaveljska ravnina, od morja, kjer so bile nekdaj soline, pa do pod Doline, je najbolj plodovit predel slovenske izemlje na Svobodnem 'tržaškem ozemlju, ki bi se bil z umetnim namakanjem lahko spremenil v pravi vrt, ako bi se bila svojčas istrska in tržaška deželna vlada in pozneje fašistična uprava zanimale za zboljšanje našega poljedelstva, kakor so to sto- nje vsaki kravji kupčiji, s katero, bt žrtvovali kože tržaških Sloven cev. Tako ponižni sluge so, da si lastni vladi ne upajo niti odkrito povedati, kaj tukajšnje ljudstvo hoče in kaj obsoja. Ce so v zadregi, kvečjemu molče in zamerijo vsem, ki mislijo s svojo glavo iti povedo odkrito, pa čeprav včasih trdo besedo. Menda je že skoro dve leti od tega, kar smo prvič zapisali, da ni prišlo do povraitka Italije v Trst. ne moida zaradi tega, ker bi se sedanjim jugoslovanskim oblastnikom smililo 50.000 tržaških Slovencev, ki bi znova prišli pod tuj jarem. Ne, pač pa zato, ker si trikrat večja, toda vsaj v določeni meri od volje ljudstva res odvisna italijanska vlada ne more privoščiti, da bi se odrekla mnogo manjšem.u številu Italijanov, ki živi v obalnem pasu cone B, od katerega se Jugoslavija ne mara ločiti. Ob najnoveiših ponudbah beograjskih prlgodnih diplomatov in ob velikem hrupu njihovih tukajšnjih krajevnih opričnikov, ki bi radi s kričanjem prevpili glasove vesti, vidimo ponovno, tfa ta ugotovitev zares drži. rile druge dežele (Goriška in Južna Tirolska). Danes se poljedelstvu odvzema še ono malo plodne zemlje, ki mu je bila ostala, in kmeta se s silo goni med delavske množice. Tako se ustvarja brezposlen proletariat. Komu gre to v korist? Ako bi bilo STO izgrajeno pred sedmimi leti, bi bilo v Trstu blagostanje, delo in zaslužek. Ne bi bilo treba najplodnejšo zemljo razlaščati za dvomljive industrije, ki ne bodo mogle, komaj par kilometrov od državne meje, nikoli razviti svoje delavnosti, ako bodo sploh ustanovljene. Trst na svobodnem O-zemlju bi bil črpal vire svojih dohodkov iz svobodne trgovine, iz pomorstva, iz laškega prometa in iz ladjedelnic, ki bi bile postale kot neodvisna samostojna tržaška industrija, močno konkurenčne na7 sproti inozemstvu. Ali ravno sabotiranje STO in njegove ostvaritve ie rodilo ono nesrečno zamisel, d.i-ti Trstu možnost životarenia z industrializacijo njegove slovenske okolice. In tako so tržaški iredentistični gospodarski krogi dosegli od Zavezniške voiaške uorave leta 1949, da se je vrni’a k fašističnemu načrtu, ki ie bil že z zakonom od 18 iuliia 1930, št. 1096, odobril ustanovitev industri’ske cone v Za-vliah in na ozemliu dolinske občine. Tako je ZVU z Ukazom št. 10? od 12. maja 1949 odredila ustanovitev pravnega bitja »Industriisko pristanišče 2avlje«. In: z Ukazom od jistega dne, št. 103, je proglasila vsa dela, potrebna za zgraditev »Industrijskega pristanišča Zavije«, v obsegu načrta A, ki je bil priložen Ukazu št. 102, in ki obsega o-feoli 500 hektarjev, za nujno potrebna ter od javne koristi. Člen Ut. Ukaza št. 102 od 12. maja 1949 določa, da se ltnajo razlastiti vsa poslopja, zemljica in druge prt-(Nadaljevanje na 2. strani) prepričati, da jugoslovanski komunizem ni prazna fraza, ampak re sna in globoko premišljena stvarnost. Komunistični poglavarji torej čutijo potrebo po ojačenju svo-iega partijskega programa in partijskih idealov. Sporedno s tem pa čutijo potrebo, da se odločno zoperstavijo možnosti, da bi si prisvojili »malomeščanska« in »reakcionarna« sredstva. Živo torej čutijo -nevarnost deviacije ali komunističnega krivoverstva in zaradi -te-BS" občutka skušajo nobrali vsa s nepovoljen pojav. UDBA dobiv i tako nove naloge. In res, ljudje v Jugoslaviii že občutijo to novo o-strejšo smer. Poštna cenzura je postala stroga, pisma dalj časa zadr-žu!eio in počasneje dostavljajo. S tem sicer niso prizadeti v tolikšni, meri navadni smrtniki, ki se skrb no varujejo vsakega stika s političnimi ljudmi, kolikor so prizadeti razumniki, o katerih sodi5o, da so se priključili partiji bolj iz potrebe, kot iiz prepričanja. V zadnjih časih je vedno boij opaziti pojav vse večje ločitve političnih in nepolitičnih krogov. Ta ločitev prihaja < zdaj predvsem z nepolitična strani, to je s strani ljudi, ki z režimskimi ljudmi nočejo imeti nobenega družabnega stika. Zadošča da o nekom vedo, da je aktivist in partijec in ie okrog njega nastane praznina. Takega človeka nihče ne vabi, v njegovi prisotnost: govore le o brezpomembnih stvareh, skratka, družabni bojkot, ki sicer ni javen in izrazit, ampak se izvaja tajno, In, kar je za današnje stanje še pomembnejše: tu ne gre za starejše ljudi, ki se udejstvujejo na tem področju, ampak prav za mlajše, .to je za tiste, ki razen komunističnega nobenega drugega političnega sestava doživeli niso. Na ta način je mogoče politično bilanco zadnjih devetih let zaključiti z izrazito negativnim učinkom. .Stvar je tem pomembnejša, ker je imel današnji režim 1. 1945 za seboj še velike narodne množice. Ustvaritev Ljudske fronte v prvih mesecih režima, ni bila plod nekega posebnega oportunizma, ampak ljudje so bili siti beograjskega eksperimentiranja do 1. 1941 in to talitarne krvoločnosti nemških, odnosno italijanskih zaščitnikov. Zato so čutili potrebo po močni roki, ki bi jih varovala brezvladja. Tudi so Titovi liudje objavili neko delovno osnovo. Saj so dobro vedeli, kaj jim je storiti, in to je zadoščalo, da so «e široke mase opredelile za režim, ki ie obliubljal hitro o-zdrav.itev države od strašnih vo:-nih udarcev.. Na delo so se podali udarniško. Delovna disciplina je b!la vzorna. Treznost ni bila toliko samonikla vrlina, ampak naravna posledica nove ojačene dejavnosti. Zakaj je pa to navdušenje popustilo in mesto navijanja norm nastopilo vse hujše padanje proizvodnje ina vseh področjih jugoslovan skega gospodarstva? Saj ni mogo,-če zanikati, da je -jugoslovansko gospodarstvo po devetih letih še zelo daleč od normalizacije. Prav letos je jugoslovanska vlada pričakovala novo polnoč od zavezni- kov in to pomoč so ji; če ne v celoti, vsaj v iznatni meri skrajšali. Strokovnjaki, ki so se mudili v Jugoslaviji, da bi preučevali jugoslovanske gospodarske razmere, niso mogli prikriti svojih nepovoli-nih vtisov. Jugoslovanski uradni krogi so njihove razloge slabih u-spehov sprejeli z očitnim nezaupanjem. Ugotovitev je glasila, da niso jugoslovanskega gospodarstva v toliki meri zavirala objektivna dejstva, kolikor so ga zavirala subjektivna. "Ljudje ’z vse'"‘večfTm' nezaupanjem zrejo na gospodarska prizadevanja' oblasti. Besedam u-radnlh predstavnikov verjamejo vse manj, uradnim statistikam na me pripisujejo nobenega pomeni več! Udarniška tekmovanja so sploh prenehala biti predmet razprav partijskega tiska. Beda je naraščala iz dneva v dan, pošiljke iz in izemstva so pa kazale, da je življenje v nekomunističnem svetu mnogo boljše od tistega v komunističnem. Primerjava med stanjem v nekomunistični in komunistični Nemčiji je v prilog prve in na škodo druge v tako očitni meri, da sc v Avstriji in Nemčiji komunistični glasovi začeli naglo padati, kar se je stopnjevalo od volitev do volitev. Ali pa more Jugoslavija še dolgo vztrajati pri zanemarjanju naj-elementarnejših potreb svojega prebivalstva? Vse kaže, da ne bo mo gla več. Stanovanjska beda je iz dneva v dan več^i. Sodnih odredb izselitvenci ne spoštujejo. Zasebna imovina je v vsakem pogledu nezaščitena. Življenjska raven družin je posebno v mestih obupna. Kdo bi se torej čudil, če je v takih razmerah volja do dela in produkcije opešala. Ljudje delajo pod pritiskom sile, ne da bi lahko pričakovali ' kakega izboljšanja. Osebi ne svobode ni, političnih pravic ni, imovinske varnosti tudi ni. Jrv vendar je zadnje čase čuti glasove-da tudi v komunističnih državah, posebno na Madžarskem, skrbe ze izboljšanje življenjske ravni, ter da se ukvarjajo z načrti, da bi vrnili osebno svobodo. Ljudje, ki so bili skozi leta v .zaporih, se vra čajo v zasebno življenje ter jim dovoljujejo celo, da v listih objavljajo svoje opozicijske na.zore. In, kar je najzanimivejše, one komunistične »junake«, ki so največ doprinesli k zaostritvi stanovanjskega vprašanja ter so upokojence xto mestih silili v barake in taborišča, da bi jih bil prej konec, te zdaj kličejo na odgovornost. Izgleda, ko* da bi bila nastopila uvidevnost, da se človeška tvornost poveča lahko le s poboljšanjem življenjskih pogojev. Tudi v Jugoslaviji razvoj ne more iti drugo pot kot v ko-minformističnih deželah. 'Ni mogoče istočasno voditi notranjepolitične borbe na dveh fron teh, v zunanji politiki pa vztrajati v osamlienosti. Meseci, ki bo.I-i sledili Titovemu povratku iz Ankare, utegnejo biti bogati na notranjepolitičnih iznenadeniih. Morda je Tito v prijateljski Turčiji le našel kako vzpodbudo za nova pota, podobna tistim, ki jih ima Turčija že za seboj. rovin. A ne samo Jugoslovanom, tudi Italijanom, ki tako radi zasmehujejo in omalovažujejo jugoslovansko - turško prijateljstvo, bi lahki bilo predvojno in povojno prisrčno razmerje med Jugoslavijo in Turčijo zelo koristen primer, saj bi na njem, kakor v zrcalu, lahko presodili pravilnost svoje tradicionalne politike do sosede na drugi strani Jadrana. Pomislimo samo na razmere neposredno pred prvo svetovna vojno! Komaj štiri desetletja nas ločijo od tistih časov. Srbi, Bolgari Grki in Črnogorci so zagrabili za orožje, da iztrgajo turškemu imperiju še zadnje pokrajine, rui katerih so živeli njihovi sonarodnjaki To je bila zadnja faza stoletnih krvavih uporov in bojev, s katerimi so še nekdanji turški podložniki počasi in z menjajočo se srečo končno vendarle otresli tujega jarma. Balkanskim vojnam je sledili prva svetovna vojna, v kateri je Turčija izgubila še svojo posest na Bližnjem vzhodu. Tako je Turčija oddala od sebe vse, kar je bilo tujega, prigrabljenega, predele, v katerih so njeni sonarodnjaki predstavljali le manjšino ali otoke. Ko so bUi računi enkrat poravnani, se je Turčija sama odrekla vsaki misli na revan-žo, ni ustanavljala ali podpirali! iredentističnih gibanj, ki bi zahtevala nazaj obširne dele Balkana, ki so bili toliko stoletij izključna in trdna turška posest. Prav tako se je sprijaznila tudi z nastankom novih državnih tvorb na Bližnjem vzhodu. Turki niso za svojo nesrečo iskali krivde pri drugih, temveč pri sebi. Zavedali so se, da je vsak predvsem sam svoje sreče kovač in da se na tuj račun rešujejo samo nevredneži. Odpisali so tore i iz poslovnih knjig svoje zumsnjT politike vse tisto, kar se je bilo preživelo, odvrgli so bolno, napihnjeno zaljubljenost vase ter so zmenik, namesto sovraštva zavladalo prijateljstvo, namesto prepirov pa sodelovanje, podobno t'> slemu, ki danes veže nekdanjo imperialistično Turčijo z njenimi sosedami, tako na Balkanu kakor na Bližnjem vzhodu? Za to so seveda potrebni dalekv-vidni politiki. Med tistimi glasniki italijanskega javnega mnenja, ki tuja zbliževanja zasmehujejo, namesto da bi jih posnemali, bi jih nedvomno zaman iskali. Vrhovni sovjet V sredo se je sestal na prvo za' sedanje Vrhovni sovjet ZSSR. Verjetno je, da so ga sklicali tik pred ženevsko konferenco, da' bi pove dali, kaj o tej konferenci mislijo in nekako propagandno zmehčali Dullesove napore. Vsekakor je treba pričakovati važnih izjav tako glede notranje, kakor tudi zunanje politike. Malenkov se bo oglasil k besedi prav na predvečer ženevsjte konference. Ni izključeno, da bo svet presenetil kako mednarodnopolitično senzacijo VESTI z G OR IŠKEGA Dokumenti naše Kalvarije Pretekli teden smo goriški Slovenci zopet prebirali v laških listih »II Gazzettipo«, »Giornale d; Trieste« in »Messaggero Vene ten' izliv žolča proti Slovencem kot ta-ikim. Vsi trije so namreč objaviii umazane in strupene proteste istrskega revizionističnega gibanja (M. I. R.), italijanskega mladinskega u-dmženja (AGI) in Združenja italijanskih partizanov (API) proti napovedanemu kongresu Demokratične fronte Slovencev v Italiji, ki se bo prelevila v. Socialisitčno fronto Slovencev v Italiji, in se povezala s komunističnima *dpadnik. -ra Cucchijem in Magnanijem. O tem smo že poročali in povedali naše nasprotovanje s stališča narodnih in političnih koristi in u-roestnosti takega koraka. Ce bi gospodje okoli MIR-a, AGI-ja in AiPI-ja omejili svoje nasprotovanje kongresu kot takemu zaradi njegove nameravane povezave in povedali vzroke narodnostnega iti političnega značaja, ki z njihovega stališča govorijo za njihovo stvar, bi ne mogli ugovarjati niti mi, niti nihče drugi, ker ima vsakdo pravico do besede in povedati svoje mnenje. Toda omenjeni trije protesti ne črhnejo niti besede glede povezave naših frontašev s Cucchijem in Magnanijem. Njihov bes in strup sta uperjena proti Slovencem kot takim, katerim zanikajo pravico, »da se zberejo na kongres v Gorici, kjer naj bi to predstavljalo višek nesramnosti in žalitve«. Z raznimi drugimi krilaticami šovinističnega psovanja ta svoj gnev dopolnjujejo. Prav ■zaradi tega smo dolžni zavzeti stališče, ker gre za napad na Slovence kot take in na njihove pravice kot narodna manjšina in kot enakopravne državljane italijanske republike. To ne zaradi našega nasprotovanja za povezavo frontašev s Cucchijem in Magnanijem, ki pomeni pravo predajo v roke tuje stranke ia eliminiranj-? Slovencev kot takih. Protesti, ki so jih trije laški li- HaSo zemljo razlaSčaja (Nadaljevanje s 1. strani) vatne lastnine, ki so potrebna za, izgraditev »Industrijskega pristanišča« na podlagi italijanskega zakona od 25. junija 1805, št. 2359. Proti tem ukazom ni tedaj nikdo protestiral. Ali tudi če bi bil protestiral, bil bi to le bob ob steno, kajti zapadne. velesile so bile že 20. marca 1948 obljubile Trst Italiji, Tako sta Ukaza št. 102 in 103 •Že 1949. leta postala pravomočna in proti ni več nikakega pravnega ieioe Industrijsko pristanišče Zavije je pričelo takoj s pripravljalnimi deli, razlastilo je že do sedaj 194 bektatrjev zemlje, ki je spadata pod tržaško občino in je sedaj na tem, da prične razlaščanje zemljišč pod dolinsko občino. Tako stoje stvari. (Razumljivo je, da je to razlaščanje razburilo slovensko javnost in še posebno naše kmete v Ricma-njih in mi se z vso odločnostjo pridružujemo njih ogorčenju. Kaj je storiti? S samimi protesti in vpitjem v tako težkih in resnih stvareh se ne 'bo doseglo ukinitve omenjenih ukazov. To bi pomenilo delno ukinitev Industrijskega pristanišča, odnosno njegovo omejitev čja, gospod Sartori, dne 13. a-f»Ha sklical posebno tiskovno konferenco, na kateri je prisotnim raz-iijigal njegovo sestavo. Glavne postavke novega proračuna so raz-i#Mne iz tabele, v kateri navajamo, faradi primerjave, tudi istovrstne jpstavke področnega proračuna za ■sossko prvo polletje. konkurenčno poslovanje. Izdatki za plače javnih uslužbencev bodo v prvem polletju predvidoma znašali 4.877 milijonov, izdatki za socialno pomoč pa 2.034 milijonov. V tej postavki je vključenih tudi 422 milijonov za begunce in 297 milijonov za ezule. Tako za prve, posebno pa še .zadruge je veliko vprašanje, kako se sploh more opravičiti tako visok prispevek, ki znaša približno 3 odstotk° skupnih izdatkov področnega proračuna. Menda ni države, ki bi /:< podobne namene tako močno obremenjevala svoje javne iinance. Zato je nezdravo zahtevati kaj takega od majhnega ozemlja, o katerem " vedno govori, da ne more skrbeti niti za svoje lastne potrebe. Zakaj naj torej veča svoj primanjkljaj z izdatki za ljudi, ki niso Tržačani ne po rodu, ne po prejšnjem stalnem bivališču. Nekakšno evropsko povprečje bi moralo glede tega veljati tudi za nas. Za javna dela bodo izdali 3.670 milijonov. Za gradnjo stanovanj bo šlo 1.245 milijonov, med temi 250 milijonov za gradnjo stanovanj za ezule, za kar zopet veljajo pravkar izrečene pripombe. Za SELAD je predvidenih 1.092 milijonov, po leg tega pa še 220 milijonov n razne prevzgojne tečaje za delovno silo in 34 milijonov za poseben tečaj, v katerem bodo učili delavce tistih poklicev, v katerih obstaja pomanjkanje delovne sile. Končno naj omenimo še, da je za izrav-nanje primanjkljajev proračunov raznih avtonomnih teritorialnih u-stanov (občin) predvidenih 4.6G0 milijonov lir. Toda še bol: kot te številke, ki se nanašajo neposredno na proračun, pa so zanimivi nekateri drugi podatki, s katerimi je gospod Sartori ilustriral svoja izvajanja z namenom, da prikaže, kako v Trstu MRORACV N CONE 1.1.-30.6.1953 1.1.-30.6.1954 IZDATKI t) Redni izdatki 11.059.826.000 11.372.644.000 2) Neto razlika med dohodki pobranimi v coni A STO in pobranimi v Italiji 4.700.000.000 4.700.000.0o0 Ti) Normalni izredni izdatki 3.416.450.000 3.039.394.000 4> Posebni izredni izdatki 337.000.000 499.000.000 S) Gibanje kapitelov .... 1.289.000.000 1.060.000.000 Skupaj 20.802.276.000 20.671.038.000 DOHODKI 1) Davek na mineralna olja 4.800.000.000 4.600.000.Qo0 51 Davek na potrošnjo kave 1.200.000.000 1.250.000.000 •ji Ostali davki 1.345.850.000 2.900.000.000 4) IGE 2.900.000.000 3.100.000.0o0 3> Monopol ‘obaka 2.000.000.000 2.000.000jooo « Dohodnini in dopolnilni davek 850.000.000 1.290.000.000 7> Razni dohodki 3.113.959.000 920.887.000 Skupaj 16.209.809.000 16.060.887.000 DEFICIT 4.592.467.000 4.610.151.000 Skupaj 20.802.276.000 20.671.038.000 l-nspevek italijanske vlade 4.592.467.000 4.610.151.000 Frispevek iza gradnjo ladij 1.176.000.000 1.651.755.000 Skupaj 5.768.467.000 6.261.906.000 da bi njihove ovčice ne spreglo- , ravni, .toliko nižja obremenitev dale! Da bo prikaz očitnejši, smo prebivalstva z javnimi izdatki, in nekaj teh podatkov razvrstili v po- to vkljub tako napihnjenemu biro-sebno razpredelnico: kratičnemu aparatu, so činitelji, Na področju A STO V Italiji Proračunskih izdatkov ,na prebivalca V-.jne škode se likvidirajo na osnovi količnika .................... Obrestna mera za javno zajamčena posojila ................... Po en telefonski aparat na vsakih Po en avtomobil n® v.akih Po en radijski aparat na vsake Tržačani so porabili 1. 1953 za razne predstave na prebivalca 51.709 15 150.717 5 odstotkov 5 1/2 odstotka (najvišja) (najugodnejša) 12 prebivalcev 46 prebivalcev 38 prebivalcev 93 prebivalcev 4 prebivalce 12 prebivalcev 6.237 lir Piemont 2.186 lir Trentino 1.525 Ur Za javna dela se izda na področju A STO 6 in polkrat več kot v Lombardiji, 3 in tričetrtkrat več kot v Furlaniji. Poleg tega je gospod Sartori naštel še celo vrsto davkov, ki so na našem področju mnogo nižji kakor v Italiji. To velja n. pr. za registrsko takso, za davek na prenose premoženja (3 namesto 10 odstot.), za tri izredne tipe davkov na premoženje, ki jih pri nas sploh ne poznamo, za davke na dobičke zaradi izrednih razmer (12-15 odstot. namesto 30 odstotkov), večje olajšave pri prometnem davku (IGE) itd. Te velike razlike v življenjski katere iredentistično časopisje res ni smelo preveč očitno pokazati svojim čitateljem. V teh številkah in primerjavah je največji dokaz, na kaj vse se mora .tukajšnje prebivalstvo pripraviti, če bi Svobodnega tržaškega ozemlja ne uresničili. Morda leži v tem nehotenem prispevku za pristaše ^Svobodnega tržaiškega ozemlja najboljša dokumentacija nad dve uri trajajočega referata generalnega direktorja za finance in gospodarstvo. Dobro in pametno je, da teh dejstev nikdar ne izgubimo izpred oči. Statistika pri „Jožkotu“ Zopet so sedeli »Pri Jož kotu«. Tokrat so se pričkali o tržaški mi-zeriji, o stavkah in posebno o Svobodnem tržaškem ozemlju. Gospod Nino je zopet veselo jahal svojega priljubljenega konjička —- statistiko. Takole je razlagal: »Statistika je v današnjem življenju vsakdanji kruh; brez nje se nihče ne rodi in nihče tudi ne u-mrje. Statistika brez odstotnega in odtisočnega računa pa je kakor živa riba brez vode ali riba v ponvi brez olja. V naprednih državah, v tistih, odkoder prihaja burja, tara je statistika in posebno še oba njena priveska, odsto ir odtisoč, to, kar je pri nas kruh in delo. Tako nas n. pr. pridno poučujejo, da st> tam pridelki žita za toliko in toliko odsto višji od lani; da je akumulacija dosegla 113 odsto; da se je življenjska raven dvignila za 7,50 odsto; da je bila volilna udeležba 99,99 odsto; da je za vlado volilo 97,79 odsto itd. Tudi pri nas, dragi prijatelji, nas rimski emisar-j; tolažijo s statistiko, in celo OF je ugotovila, da se je njeno članstvo v Nabrežini povečalo za 50 odsto, ker so namreč trije pevej presedlali na OF kobilo, ki jih .bo za povračilo peljala na izlet na Koroško itd. itd. Statistika je božji blagoslov, ki preganja hudiča, kjer koli se že pokaže.« »Bravo! Res je tako!« je potrdvl gospod Stane, ki je, kakor smo že NEENAKI LIUDIE Nekaj misli v razmislek: in preudarek; Kakor vidimo v primerjavi z lanskim letom, ni velikih izpre-•aenrtb. Izdatki so se zmanjšali za ■jribližno 131 milijonov, dohodki na za 149 milijonov, zaradi česar je prispevek italijanske vlade *ač povečal za nastalo razliko 13 ortlijonov. Zmanjšanje dohodkov vkljub povišanju nekaterih div-išiin, ki je bilo v tem času izvedelo, očitno kaže na poslabšanje go toodarskega položaja pri nas. To Sotrjuje tudi povečanje prispevka sk gradnjo ladij. Iz tega tudi vidimo, da je treba za zaposlitev tukajšnjih ladjedelnic skrbeti na u-naeten način, ker so, zaradi svo’e vključitve v italijansko carinsko -caemlje, nesposobne m resnično življenje ni tako težko, in da dokaže, kako se italijanskim davkoplačevalcem še slabše godi. S tem je hotel seveda braniti predvsem finančno politiko, ki jo pod njegovim vodstvom izvajajo pristojni u-radi Zavezniške vojaške uprave, a obenem je s tem tudi podal ce’o vrsto dragocenih dokazov, ki morajo v očeh vsakega nepristranskega opazovalca več kakor opravičevati utemeljenost zahteve vseh tistih Tržačanov, ki se zavzemajo w. samostojnost svojega ozemlja ter se upirajo priključitvi k Ital: ji. Značilno je, da bomo v iredentističnem »Giornale di Trieste« zaman iskali ponatis teh številk. O-čitno se nasledniki »Piccola« iboič Dvaindvajset let je vladala fašistična diktatura, dvanajst let jo trajal tako imenovani tretji rajh, Obe diktaturi so njeni utemeljitelji proglašali kot družbeno ureditev za vse večne čase. Nihče ne more zanikati, da je bila ta žalostna doba najbolj poučna, kgr jih pomni človeška zgodovina. Kdor misli, da je ta doba za vedno za nami, se gotovo moti. Se vedno sc dogajajo stvari in še vedno poslušamo govorance in radijske oddi-je, prebiramo pamflete in strankarske prospekte, ki nas opominjajo, da resno preskušamo duhovne zdravje soljudi in seveda tudi svoje lastno; kajti kdor lomi palico nad početjem drugih, s tem še ni dokazal, da je boljši od njih. iPo prvi svetovni vojni, ki je primorske Slovence oropala lastne svobode, se je zdelo, da so naši duhovni temelji sicer močno razmajani, vendar pa še ne dokončno pokopani in da jih bo mogoče zopet polagoma okrepiti. Kdor je v tistih časih živel v Trstu, Gorici ali pa tudi na podeželju, mu ni bilo težko uganiti, da se je v našem narodu — v samih temeljih — nekaj spremenilo. Sprememba je bila močno podobna še temeljitejš1 prekuciji v zadnjem delu druge svetovne vojne iti v dobi, ki je le-mu obdobju nujno sledila. Ko je končno Tito zavladal, je to spoznanje stopilo pred oči vsega sveta. Ce današnji starejši ljudje pomislimo na vodilne sloven ske ljudi tistih časov, potem bomo našli, da so se ti ljudje različnih strankarsko-političnih gledanj, tako po nadarjenosti kakor po značaju med seboj sicer močno razlikovali, vendar moramo vsem po vrsti priznati, de so v svojih javnih nastopih odgovorno Izražali samo to, kar so po svojem znanju in vesti smatrali za pošteno in predvsem resnično. Od leta 1944 dalje pa1 je očitno, da so ljudje, ki so se sami vsilili na vrhove slovenskega političnega življenja v domovini in pod krinko monopolističnega patriotizma I zajeli tudi del zamejskih Slovencev, to slovensko izročilo zavrgli. Ob vsaki priložnosti, ki jo smatrajo za primerno, lažejo hladnokrvno in brez sramu. Ljudi, ki so jim v napotje, likvidirajo doma, v zamejstvu pa jih poskušajo podkupiti ali pa ustrahovati, z gangstr-skimi sredstvi. To so strahovite preizkušnje, ki so prekucnile vse moralne pojme. Nezapopadljivo Dri tem je to, da se le malo število ljudi zgraža nad tem; še več, da veliko ljudi smatra ta v moralna prekucevanja za naravna in celo potrebna. Tako se v teh časih potrjujejo izsledki velikih mislecev in pesnikov, da namreč živita tesno pomešani med seboj dve zvrsti ljudi, ki sta si na prvi pogled podobni kot jajce jajcu, vse dokler ne nastanejo situacije, ki prisilijo posameznika, da razkrije svojo pravo narav (Ortega y Gasset). V takih trenutkih se uveljavlja star slovenski pregovor: V sili spoznaš prijatelja! Pokažejo se neizogibne razlike. Najbrž je to v človeški naravi urejeno tako, da nosi vsakdo v sebi elemente obeh zvr-sW<*ljudi. Odločilno je, kateri elementi prevladajo v danem trenutku. Vse polno je ljudi, ki izpovedujejo nekako pogojno človečnost. Pogosto jih najdemo med tistimi, ki jih prištevamo k razumskim ljudem. V mirnih, vsakdanjih časih bi jih ocenili za dobre, preudarne celo duhovite in včasih visoko nadarjene ljudi. Zdelo bi se nam, da jih ovira samo tanka meglica, da se ne prerinejo do tistega, kar je odločilno. Manjka jim domišljije in to je tudi eden izmed vizrokov, zakaj ostajajo — v višjem smislu besede — nedoletnl. Kakor nastajajo v sredini fizičnega obzorja majhni nedostatki, ki jih okulist označuje za osrednje skotome, tako izgleda tisto mesto notranjega življenja, kjer klije najgloblja člo- večnost, pri njih zatemneno in morda celo opus to še no. Prav zato tem ljudem manjka vsak smistl za humor in dobrodušno zafrka cijo. 'Na teh motnih in opustošenih mestih se kotijo pri teh ljudeh blodne misli, zanešenjaške ideologije. Vsa dogajanja sedanjosti, posebno še politična, brezmejno raz vnemajo take nature in od sleherne spremembe zunanjih razmer pričakujejo čudodelnih zdravil. Zgneteni v maso vsiljujejo celoti voljo »sodobnega duha«, kateremu bo se prodali « dušo in telesom. Tisti, ki tega njihovega »duha« ne izpovedujejo in tisti, ki stoje mol č6 ob strani, jih vznemirjajo in razburjajo, V sredi teh ljudi živijo drugi, katerih razlikovalno znamenje je navidez v tem, da opreznejše presojajo in da so občutljivejši za obkrožajoče jih ozračje. Imeli bi jih lahko za modre, čeprav niso nikdar obiskovali vseučilišč. Medtem ko prve, trdo priklenjene na sedanjost, opaja javno razkazovanje u-spešnega uveljavljanja volje in mo-či, ki so se ji podredili, se drugi skozi vse življenje pehajo z napori, ki redko prinašajo neposredne uspehe, za vrednotami, ki so s sa mo voljo težko dosegljive. Ce kdo snubi ljudske množice iz govorancami ali prišepotovanji, Strogo pa izijo na kakšen duhovni red se novi apostol sklicuje. Prefinjeno ču tijo, da skromno raste, kar je pristnega, v nasprotju s hrupnimi sle pili, s katerimi prva zvrst vsiljuje šele pred kratkim priučena Hlne-nja soljudem. Prav zato si skrbno izbirajo ljudi, katerim bi Tadi zaključke svojih misli zaupali. Tem ljudem ni nobena skrivnost, da se za bleščečimi govorancami lahko skriva neozdravljiva slabost; ti ljudje podzavestno čutijo nasILniške nagone, ki tako radi In pogosto o-pletajo z besedo: svoboda; ti ljudje slutijo nevzdržljivo drsenje v (Nadaljevanje rta 4. strani) nekoč ugotovili, po nekaj dni v mesecu tudi tovariš. »Tudi naši — ta vikši« -— je nadaljeval, »so se pred kratkim pogovarjali o statistiki — in eden, ki je študiral e-konomijo, je povedal, da je Svobodno tržaško ozemlje 100 odsto. Trst sam je 90 odsto. Ižola 2 odsto, vsa cona B 7 odsto. Pa — je rekel se bosta usedla za mizo Tito ir. Scelba, da bi po pravici -delila: 50 odsto za enega, 50 odsto za drugega. Samo taka kupčka bi .bila tudi poštena in pravična! Pa so se naši — ta vikši — križem pogledali in se globoko zamislili. Nazadnje se je oglasil predsednik in dejal: ,Ne vem, tovariši, če smo pravilno planirali, s statistiko zmeraj tudi ne gre! Prihodnjo sej*] bom sklical pismeno!’ Tako j« stvar pri naših končala s statistiko.« »Kako, da ne gre?« je ugovarjal gospod Nino. »Le poglejmo! Ozemeljsko vprašanje STO: Scelba dobi od Svobodnega tržaškega ozemlja: NIC odsto, Tito: NIC odsto. S tem bo enkrat iza vselej zajamčeno, da ne pridejo v Trst karabinjerji in bersaljerji in samo tako bo geslo: .Nikdar več pod Italijo’, na katero so vaši — ta vikši — že precej pozabili, tudi moška beseda in ne samo propagandistično slepilo za lahkoverne ljudi. Vplivnost-na vprašanja: Ce bo Scelba zahteval, da lahko vtika svoj nos v Svobodno tržaško ozemlje, recimo za 10 odsto, bo prav toliko zahteval in dobil Tito. Po tem ključu bo šlo lahko vse, kar bi Svobodno tržaško ozemlje imelo oddati vpliv-nostnima nosovoma Italije in Jugoslavije. Pravica po 50 odsto za vsakega je samo na ta način zajamčena! ,»Ze prav, kaj pa garancije? Kdo nam jamči, da se Lahi ne bodo polastili vsega Svobodnega tržaškega ozemlja, to je 100 odsto?« je ugovarjal gospod Stane. »To jamči najprej jugoslovanska armada«, :-e ugovarjal gospod Nino. »Dokaz: 8. oktober 1953. Ce je jamčila takrat, ni nobenega vzroka, da ne bi jamčila tudi za bodoče. Drugič jamči Varnostni svet in z njim Združeni narodi, saj je Ti to sam tolikokrat dejal, da ima največje zaupanje v obe ustanovi. Ta moja statistika, dragi prijatelji ima eno samo pogreško: je preveč preprosta in rešuje vprašanje vse preveč hitro. Kaj pa naj počenja po vsem tem diplomacija? Diplomacija ni za statistiko!« »Moram že rečifi, je dejal gospo.1 Stane, »da vsemu temu ni kaj ugovarjati — in tako le med nami rečeno, — veste — saj tudi naši vsi tako mislijo, samo — saj veste —-naglas si tega ne upajo povedati. Politika je pač težka stvar.« »O, prav nič težka ni«, ga je zavrnil gospod Nino, »če ima- pred seboj blaginjo ljudstva, v katerem imenu si lasti pravico odločevanja Blaginja pa je tisto, kar hoče in zahteva ljudstvo, ne pa tisto, kar gre v račun strankarskim koristim. Komunisti se « debelimi besedami potegujejo za pravice kolonialnih narodov, če jih sami ne komandirajo; tu pa odrekajo prebivalstvu, da samo odloči o svoji usodi. Prav nič boljša ni italijanska pseudpde^ mokracija, ki ji kolonializem še vedno trdno čepi v mozgu. Zakaj tudi tu ne zmaguje statistika? Postavimo ljudstvo pred izbiro: Ali je ali ni za Svobodno tržaško o-zemlje: postavimo ga pred izbiro pod strogim mednarodnim nadzorstvom, pa boste videli, kaj je statistika in kaj odstotni račun; obo-, jega srečni Tržačani ne bi nikdar pozabili!« Vse omizje je hrupno zaploskalo govorniku in celo gospod Stane nvu je stisnil desnico in gromko zaklical: »Jožko, vina na mizo!« X. Goti so šli, n. pr., Iz Švedske na Stol js ko; vzhodni Goti iz današnje Ukrajine v današnjo zapadno Turčijo, v katero so prišli 182 let po* »eje; leta 454 pa jih najdemo že "V današnji Ogrski, od kodeir so vdirali na Slovensko. Leta 493 pa prebivajo že na vzhodni polovici apeninskega polotoka. lijih bratranci, Zapadni Goti, pa Šo rabili prav tako približno 182 Set, da so se prerinili iz romunske Vlaške čez Donavo v bližnjo severno Bolgarijo. Izgleda, da jim tamkajšnja rodovitna zemlja ni frijala, kajti najdemo jih, nekaj ■f*rt pozneje (1. 397), v goratih in •»aških predelih Bosne, petnajst #«t pozneje pa v južnozapadni •rančiji, nato pa še v manj rodovitnih pokrajinah osrednje Spa-5«Sje. Vandale najdemo najprej ob O-nato južnejše, v Karpatih, potem zopet v nevarni bližini Slovenije (okrog 1 334), 429. leta pa že %»r v severni Afriki, v današinji "Jwniziji. 'Burgundci so se podali iz poljskega Primorja čez južno Nemčijo -u današnjo Švico in bližnjo okv Hao. Langobardi so odpotovali iz o-tallce Hamburga v ovinku čez KDO JE PRVI POSELIL PRIMORSKO Karpate v nižino ob dolenji Dra- vi (1. 566) in so prišli, nekaj let pozneje, v Italijo. Ti narodi in še mnogi drugi no baje na ta način napravili prostor Slovanom, ki so vdrli za njimi in prišli na severo-zapadu do Hamburga, na zapadu celo do Bavarske ter tako poselili vse vmesne ■države, med temi Avstrijsko ter seveda naše kraje. Nemški zgodovinarji in jeaiko-slovci trdijo, da so v teh krajih bivali prvotno Ger/nanl In Kelti; Kelti so se umaknili germanskema pritisku s severa, Germani pozneje prav tako slovanskemu z vzhoda. Zato so Germani nekaj sto let pozneje pričeli borbo za osvoboditev teh »izgubljenih« pokrajin, tako nekako in z istimi metodami kakor za (Hitlerja. (Nemci so ostali in ponemčili o-gromno ozemlja, Kelti pa so »izginili« in se »utopili« v »morju« Slovanov. V predhodnem poglavju smo pravkar videli, koliko je In more biti na tem resnice. Ce si te »selitve« narodov natančnejše ogledamo in se v nje zamislimo, moramo priznati, da nam učenjaki prikazujejo te dogodke v precej nejasni in zbegani sliki, md-ramo pa tudi dodati, da si tega masovnega preseljevanja z normalno človeško pametjo ne moremo zamisliti. Kdor se je od nas enkrat preselil iz enega stanovanja v drugo, pa Čeprav le čez ulico v drugo hišo, je imel teh sitnosti dovolj za nekoliko let; kdor se je enkrat preselil v drugo mesto, je imel dovolj iza vse življenje; zadeva se je kom-plicirala do neverjetnosti temu, ki se je hotel nastaniti v tuji držav1. Učenjaki pa stresajo kar cele narode kakor iz rokava, jih pošiljajo sem ter tja ,da se človeku zdi, da je na sejmu in da gleda spretnjakoviča ■ belo in rdečo kroglo: »Sad ga vidiš, sad ga ne vidiš!« Poskusimo si vendarle zamisliti selitev takega naroda. 4. KAKO SO SE NARODI SELILI »Narod« obsega, kajpada, vse moške in žene, starce im otroke. Sedaj se postavlja vprašanje: Koliko duš .je štel ■ tak narod? Dva milijona, tri, pet, deset ali Se več milijonov? Kako bi mogla taka množica hkratu kreniti iz ene dežele v drugo? Postavimo, da olajšamo zadrego zgodovinarjev, da so bili »tedaj* narodi manjši, ter da niso Steli povprečno več kot 250 tisoč glav, čeprav sl moremo prav predstavljati, da se tak maloštevilen narod ne bi mogel prehraniti na .prostranih zemljah ter moral oditi s trebuhom za kruhom po svetu. Toda naj bo. Dvestopetdeset tisoč duš (moški, ženske, otroci, starci, dojenčki, bolniki, hirajoča in u-mirajoči) vstane kot en sam n»\ž ob zori tistega slavnega dne, zbere se pod vaško lipo glavne vasi ter vpije: »Naprej!« Na naše razmere preračunano, tako nekako, kakor da bi se sesta- li v«! prebivalci ,( v s i, pravim ) Tolminskega, Idrijščlne, Vipavšči-ne, Goriških Brd in Krasa od Nabrežine do Postojne in Bistrice, tam nekje, postavimo, pri Gorici. Ker vpijejo stoje, zavzema vsak posameznik le fcetrtihko kvadratnega metra prostora, otroci polovico tega, bolniki nekaj- več. Skup- no kakšnih 50 do 60 tisoč kV. metrov, t. j. 5 do 6 hektarjev. Ce računamo, da je vsaka rodbina štela povprečno po pet članov, dobimo 50.000 rodbin. Računajmo na vsako rodbino po en voz in eno vprego, en par živine in "e-kaj drobnice. Vzemimo sedaj 4 n) za dolžino voza, za vprego 3,5 m, za par živine prav tako 3,5 m, za drobnico 2,5 m, skupno torej o-kroglo 14 m. Širina voza oz. vprege 2 m; pomnoženo s 14, nam da 28 kv. m površine za iroetek vsak« družine; za ves narod torej 14 ha. Ker so bajč vsi kot en sam mož soglasni, da se izselijo, stopi vsaka rodbina k svoji vpregi in se lepo zvrstijo. Seveda ne krenejo vsi naenkrat, pač pa. lepo eden za drugim, ker tedaj niso imeli avtositrad, temveč le kolovoze, in še te enotirne. v Recimo, da se 'je ta narod zbral v nedeljo, prvega aprila itega in tega leta. Opoldne je padlo povelje; naprej! Prva vprega je krenila na pot minuto za njo se je prerinila na cesto druga, potem tretja in tako naprej. Ob eni uri popoldne je bilo komaj šestdeset vozov zvr- ščenih. Opolnoči je čakalo, da pride na vrsto, še vedno 49.280 vozov. Medtem je prvim vozem, ki so bi- li na poti že celih 12 ur, crkavala vprega, plašili se konji, lomite o-jesa in osi ali pa je kaj padlo z voza ali pa je neka ženska nekaj pozabila in tekala nazaj. Postavimo, da so se vozovi vrstili neprenehoma ves dan in vso noč, da ljudje niso prenočevali in da se živina nikoli ni odpočila: v soboto, 7. aprila opoldne, je na zbornem mestu še vedno čakalo na svoj red 41.360 družin. i Poslednja vprega je krenila na pot okrog 5. maja zvečer. Medtem je bila prva družina in vprega, če ne računamo presledka med vozmi, že 699,98 km daleč. V nepretrgani vrsti, tako nekako kakor od Dunaja čez Sememik in Bruck, mimo Gradca, Maribora, Celja, Zidanega mosta, Ljubljane, Vrhnike, Postojne, Divače, Trst«, Tržiča, Gorice, Vidma in le daleč naprej v smeri proti mestu Tre-viso. Dopustimo, da se je ta narod porazdelil na deset .skupin, 'ki so napredovale vzporedno. Vsaka je še vedno merila 70 km v dolžino. Pri dvajsetih kolonah še vedno 35 km, kakor od Gorice pa skoraj do Vidma. (Se nadaljuje) VESTI s TRŽAŠKEGA {Nekega zimskega jutra se je mlad pilot dvignil pod svinčeno ■ sivo nebo, da se razvedri z vsakj-dnevnimi vrtoglavostmi; nekaj zaradi dolžnosti in malo tudi za zabavo. Deset minut zatem so ga potegnili izpod razbitin letala; od njega je ostal samo še del človeka 'Najprej so mu odrezali levo nogo; nekaj minut kasneje pa tudi še desno. Od tega nesrečnega dogodka je preteklo 23 let, in Douglas Bader, tako se namreč imenuje pilot, hodi skozi živlenje z dvoma nogama iz lesa in gumija. »Želel bi, da mi napravite malo daljši nogi«, je takrat dejal zdravniku. »Vedno sem si želel, da bi še malo zrastel!« 'Poleg te želje je imel samo še eno: da bi ga namreč nihčr-ne pomiloval; prav zato se je tudi resno trudil, da bi hodil brez palic. Ko je izbruhnila druga vojna, se je prostovoljno javil k vojakom. ;Za letenje vendar človek ne potrebuje nog. Verjetno je bil to edini vojak, ki je bil stoodstotni invalid s stoodstotno vojaško sposobnostjo. Angleži so bili 1. 1940 zelo na kratkem z vojaškimi piloti. Za to ga niso samo posadili v letalo, pač pa so mu zaupali celo poveljstvo eskadrilje. Nekega dne pa so ga Nemci nad Francijo sestrelili. Leseni nogi sta mu takrat rešili življenje. 'S padalom se je spustil na izemljo, medtem ko je obe protezi prepustil letalu.\ Ujetega Douglasa Baderja so Nemci proslavili kot zaslužnega junaka, ko je pristal brez nog in seveda tudi brez hlač. Goering je takoj ukazal, d.i nemško letalstvo zaščiti angleško letalo, ki bi ujetemu pilotu pripeljalo nadomestni protezi. Ponudbo pa so Angleži odklonili; od sovražnika niso hoteli nobene usluge, pač pa so zagotovili, da bodo u- Neenaki ljudje (Nadaljevanje s 3. strani) prepad, medtem ko nahujskana množice po povelju kričijo in vp,-jejo o »orjaškem vzponu«. Ti ljudje se ne puščajo zavajati od posamičnih, slučajno morda tudi pravilnih ukrepov, ki naj bi jih prepričali o veljavnosti celote, ko p* ta vendar temelji na lončenih nogah. Besede mislecev, tvorbe pesnikov tem ljudem niso zgolj slastno lepotičje, s katerim zaljšajo govore in predavanja; ti ljudje občujejo z misleci in pesniki kot s svojimi živimi svetovalci. Ta zvrst ljudi veruje pesniku veS kot govorniku, tudi takrat, če imena Franceta Prešerna niti ne pozna. Ti ljudje čutijo, kako je drugim pri srcu; .zavedajo se, da vsaka krivica, vsako nasilje, ki ga kdor koli povzroči svojemu bližnjemu, hromi v njihovi notranjosti bistvene človeške moči. Ti ljudje sc sposobni velikega usmiljenja, ki je in ostane vrelec vsake uvidevnosti. Morda je zakon prirode tak, d i obe zvrsti samo nazidezno govorita isti jezik, gotovo pa ne menita istega. Prva zvrst misli eno, drugo pa govori; druga ima na jeziku nespremenjeno hnisel, ki sta jo poročila razum in srce. Strašna je v ostalem tudi brez moč no3t višje? razvrščenega človeškega človeka v današnjem svetu, in vendar v njemu nikdar ne utihne skrivnosten okrepčujoči glas, ki mu zagotavlja, da služi bodočnosti in njegov še tako skromni uspeh pomeni mnogo več kot ustrahovalni učinki prve zvrsti ljudi. Površen človek bi Sodil, da sq zvrsti nezbeganih čustev razvršča-i jo v izobraženih in skrbno vagojc • nih krogih, medtem ko plitvi pu-hloglavci, ki tako pogosto svoj slepi fanatizem povezujejo z osebnimi koristmi, spadajo v pretežnem številu širokim in nevednim ljudskim množicam. Temu pa v resnici ni tako. Ortega y Gasset je žc opozoril, da je v vsakem socialnem razredu zastopana tako pris!-na masa, kot pristna elita in da se prevladovanje preprostega razten vse do skupin ekskluzivnih izročil, da pa najdemo danes pogostokrat med delavci in kmfcti ljudi z izredno prostornim pribežališčem duh:i. Nadalje tudi ni res, da so vsi člani tistih združenj, ki nosijo na svojih zastavah napisapa gesla tiranije, v resnici tudi v notranjem soglasju z načrti in željami svojih voditeljev. Mladino ni težko zlorabljati in marsikdo izapade v izgodnji mladosti opojnostim zvočnega besedičenja. Z vzbujenjein razuma tak mladostnik z grozo spozna, da stoji v pogrešnem taboru. Ce pripada človečanski zvrsti ho svoj pogrešek hitro tudi poprati), /. C. metni nogi odvrgli ob prihodnjem bombnem napadu na nemške postojanke. Kakor hitro pa je Baden srečno prejel nadomestni nogi, je poskušal pobegniti iz ujetništva. Seveda brez uspeha. Ves čas svojega ujetništva se ni otresel misli na pobeg. 'Niti Bader, niti ostali Angleži niso dovzetni za »junaške slavospeve«, ki naj mladino navdušujejo. Za Baderja in Angleže je zanimiv zgolj pogum, s katerim si je čloVek, kljub nepremostljivim zaprekam, utrl pot v novo življenje. So pač velike razlike med teatralnostjo in iskrenostjo. Teatralnost in iskrenost Ftrž a ški prepihi Radiovodrni ptičji pogoni v Italiji V švicarskem dnevniku »Die Tat« z dne 11. aprila 1954 smo prebrali naslednji sestavek: Citiramo dnevnik »Neue Zuer-cher Zeitung«, ki je priobčil naslednjo kratko vest: Radiovodeni ptičji pogoni v Italiji. 2e nekaj tednov sem objavlja italijanski radio v oddajah radijski dnevnik izčrpna poročila o prihodu in smereh letenja ptic selivk. Ta poročila so izrecno namenjena italijanskim lovcem in shižijo lovljenju in odstrelitvam ptic selivk, ki preletajo deželo. iZ vso odkritosrčnostjo moramo povedati, da se s,tem s tehničnimi sredstvi brezžičnega ddajanja vesti uganja nesramna in nedostojna zioraba. Kakor je prava blagodat, če ob prirodnih nesrečah pravočasno obveščamo prebivalstvo o smereh in razsežnostih poplav, plazov, bližajočih se viharjev, tako nečloveško in barbarsko j«, če tako i-menovane „lovce” opozarjamo na prihod majhnih ptičev - pevcev in z državno podporo vzpodbujamo za njihovo uničevanje. Za tako početje Marconi, ki je bil Italijan, gotovo svoje velike iznajdbe ni zamislil. Ali ni že dovolj, da s kemičnimi posegi v naravo, z izsuševanjem močvirja in s pomeščanje-njem podeželja pticam - pevkam z leta v leta krčimo njihov skromen življenjski prostor? Ali res moramo 'bedaste nagone ptičjih morilcev (in ptičjih požeruhov) pospeševati in podpirati s posebnimi radijskimi poročili? Naši italijanski sosedje — ali vsaj nekateri med njimi — imajo navado, da se gostijo s škrjanci ir slavci in vsemi drugimi malimi pevci. Ampak, kaj vendar najdejo na majhnem ptičku, ko ga enkrat oskubijo in iztrebijo? Ali ni izstr”!, s katerim mu vzamejo življenje dražji od dvomljive ..vrednosti" tega „živila”, ob katerem se gotovo nihče do sitega ne naje? Da se za taka početja, ki jih ni mogoče z ničemer opravičevati, stavlja na razpolago italijansko radijsko omrežje, je prostaški škandal, nad katerim se smemo in moramo zgražati, čeprav leži žalostno pozorišče na drugi strani naših mej. Včasih bi mogli skoro obžalovati, da je naša sedanjost postala tako miroljubna in monoton?, da radijske postaje razpolagajo s toliko prostim časom, da se uvrščajo v to blagodejno iznajdbo tako grde zlorabe. — Basilisk.« Vsak komentar je nepotreben. Dodali bi samo to, da so ob nepričakovano zgodnjih nastopih zime Švicarji obnemogle selivke z letal! prevažali v — Italijo. Prerehouanja »Prim. dnevnika" Dialektični vajenci pri »Primorskem dnevniku« se na področjih, kjer vlada svoboda tiska, ne znajdejo in vsaka polemika z njimi konča pač tako, kakor že vnaprej izgubljena pravda. Stisnejo rep med noge in njihov edini odgovo' je in ostane: ljudsko sodišče in javni tožilec. Tako je tudi prejšnjo soboto »Primorski dnevnik« zrešetal iz sebe svoja voščila demokratičnim Slovencem nekako takole: »Na tiste pa, ki stojijo po zakotjih in pljujejo na' napore jugoslovanskih narodov in njihovih voditeljev, na tiste slovenski narod gleda s prezirom, jih obsoja in jih bo tudi obsodil! — Halelujah!« Najprej zopet nekaj pojasnil: Vsa čast jugoslovanski armadi! Tega danes ne izjavljamo prvič, storili smo to na dostojanstven način resnici in pravici na ljubo ob svojem času. Ne vemo pa, kaj imajo s tem nastopom jugoslovanske armade opraviti tržaški titovci; koliko jih je stalo s puško ob nogi takrat na meji? Bistveno vprašanje pa ni v tem, ali nekdo prepreči vkorakanje karabinjerjev in bersaljerjev v naše mesto 8. oktobra ali kakršen že koli koledarični dan,, pač pa je bistveno, da take pohode prepreči enkrat za vselej. To preprečitev enkrat za vselej pa prinaša sami izpolnitev mirovne pogodbe in u-resničenje Svobodnega tržaškega o-zemlja! Aktivisti pri »Primorskem dnevniku« bodo seveda ugovarjali: Zakaj reševati vprašanja na preprost način, če pa se »morda« isto doseže tudi po zamotanih poteh? SLOV. PROSVETNA MATICA prelaga Večer narodnih pesmi na petek, dne 7. maja 1954, ob 20.30 v društveni dvorani v ulici Machiavelli 22, II. nad. s sodelovanjem priznanega pevske g a t> e