SAJA VSAK ČETRTEK
34^DNlŠTVO IN UPRAVA: lel /f, \rst' G. D'Annunzio 27/E, seli 040/630824- Pošt. pred. (ca-P^ale) Trst, 431. Poštni teko-pj (C'C' Post-) Trst' 13978341 0 tniria plačana v gotovini
E D N I K
NOVI USI
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA
Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50%
SETTIMANALE
1940
TRST, ČETRTEK 13. OKTOBRA 1994
LET. XLII.
Brez kulturne
hrane
ni obstoja
]j..^ed slovensko manjšino v Ita-Ji sta Še vedno predmet velike *°rnosti in tudi širokih raz-s( 3Vina^ni zak°n, ki nima potu ° Pfispevkih za naše kul-ri*e dejavnosti, in komisarska Prava v Kmečki banki v Gorici.
“imska vlada ni vključila v , avkar izoblikovani finančni za-n postavke, iz katere bi se fi-Nciral deželni zakon za obmej-Področja. Slednji pa predvide-Pfispevke za kulturne dejav-ne8ti slovenske narodne manjši-p ‘ *udi lani se je zgodilo nekaj Robnega, četudi je bil v teda-R Ciampijevi vladi podtajnik v tfve®i gospodarskih ministrstev aski poslanec Sergio Coloni, si-j.r dober poznavalec naše manj-9ske problematike. Vlada in nt sta nato zadevo uredi-' Vendar so se prispevki v pri-k z ^el°m 1^92 zmanjšali za d*, i dve milijardi. Za kulturne Javnosti naše manjšine je bilo (Qedvidenih šest milijard lir. Le-, s pa je vlada na nas kratkoma-
0 Pozabila.
j Ni treba posebej opozarjati na ^^dno hude posledice, ki bodo ^ale na kulturnem področju,
^ Parlament ne bo dopolnil žalskega osnutka in vanj vklju-Postavke o prispevkih za na-^ ^ovensko manjšino. Če se to j bo zgodilo, bodo kratkomalo ti ‘ale mnoge kulturne dejav-j st>; naše ustanove bodo de-t ?SR° ohromljene in ni nikjer lahtn°' S* kodo kdaj sploh kr opomogle. Brez kulturne ane je namreč življenje naše . r°dne manjšine in sploh vseh aojšin zapisano gotovi smrti. s,.ro je treba pristojnim italijan-U l®i oblastem jasno in glasno ^vedati zlasti letos, ko poteka . • obletnica Londonskega me-. °randuma, po katerem je Italija pN* dobila Trst, ki ga je bila iz-to .a zaradi poraza v drugi sve-& vojni. Pariška mirovna po-)4 dba iz leta 1947 je namreč bi-0 Ustanovila Svobodno tržaško ^emije, s Trstom kot glavnim v estpm. V novi državi pa Slo-bci ne bi bili manjšina, saj je DRAGO LEGIŠA llllt 0
Majhen korak naprej v dvostranskih odnosih
Na poslopju županstva v Ogleju sta v ponedeljek, 10. t.m., ves dan skupno plapolali italijanska in slovenska zastava. Na sedežu občine so potekali pogovori med delegacijama iz Slovenije in Italije, ki sta ju vodila zunanja ministra Peterle in Martino. Vse je potekalo za zaprtimi vrati od poldne, ko je bil napovedan začetek srečanja, do kosila v bližnji restavraciji in dalje do večera, ko sta se nekaj po sedmi uri pojavila na stopnicah županstva oba zunanja ministra in podala nekaj splošnih izjav.
Martino je dejal, da je bilo srečanje prijateljsko in prisrčno in da se je prav v Ogleju pričel proces slovenskega približevanja Evropi, o čemer naj bi 31. oktobra po-
novno razpravljali. Izrazil je tudi prepričanje, da so pogajalci opravili dobro delo »v mednarodnem interesu, v interesu Slovenije in tudi v korist dvostranskih odnosov« med obema sosednjima državama.
Podobno je na prvem srečanju s časnikarji potrdil tudi slovenski zunanji minister Lojze Peterle. Dejal je, da je bilo vzdušje konstruktivno in da so na sestanku obravnavali sedanjost, preteklost in predvsem prihodnost dvostranskih odnosov.
Storjen je bil korak naprej, je še poudaril, sedaj pa bo treba z doseženimi rezultati prepričati obe vladi. Zasedanje v Ogleju je dobra priprava za bližnje srečanje obeh ministrskih predsednikov,
Slovenska in italijanska delegacija med pogajanji v Ogleju (foto S. Ferrari)
Berlusconija in Drnovška, je še rekel Peterle in podobno je potrdil tudi italijanski zunanji minister Martino.
Po teh optimističnih izjavah so člani slovenske in italijanske delegacije zopet odšli v sejno dvorano oglejskega županstva, da bi nadaljevali z deli, ki pa niso trajala niti pol ure. Obe delegaciji sta se razšli, ministra pa nista bila več pripravljena dajati drugih izjav za javnost ali odgovarjati na vprašanja časnikarjev in sta v bistvu ponovila že povedano.
Iz neuradnih virov je bilo mogoče izvedeti, da sta se italijanska in slovenska stran med drugim razgovarjali tudi o manjšin-
6. KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM
Skupno zastopstvo Slovencev na Avstrijskem in v Italiji
Okrogla miza s predstavniki kulturnih in političnih organizacij s Koroške in Primorske
PETERLINOVA DVORANA v Trstu, Donizettijeva 3 Petek, 14. oktobra, ob 18. uri
skem vprašanju in o sredstvih, namenjenih narodnostnim skupnostim. S tem v zvezi naj bi bilo rečeno, da italijanska vlada ni črtala iz finančnega zakona postavke za finančno podporo manjšinam, pač pa naj bi to poglavje vključila v drug, splošnejši kontekst. Jabolko spora pa je, kot kaže, še vedno vprašanje vračanja imovine istrskim optantom. Martino je sicer pozitivno sprejel obljubo slovenske vlade, da bo v parlamentu sprožila postopek za spremembo ustavnega določila,
Iz vsebine:
a.b.: Neofašisti in nacionalisti so povsod enaki	(str.	2)
Majda Artač Sturman: Arheologija duha v Jančarjevem Halštatu	(str.	3)
Pogovor s psihiatrom L. Čokom, ki živi v ZDA	(str.	4)
Tudi mladi si želijo enotnosti manjšine	(str.	6)
ki onemogoča tujcem, da bi kupovali nepremičnine v Sloveniji, Italija — ali vsaj nekatere politične sile — pa hoče doseči veliko več, in sicer predkupno pravico za tiste Istrane, ki so po drugi svetovni vojni zapustili rodno zemljo.
Kazalo je tudi, da delegaciji sestavljata skupen dokument, ki naj bi nudil konkretno podlago za bližnje (?) srečanje med Berlusconijem in Drnovškom v Arcoreju, vendar do dokončne sestave in podpisa tega dokumenta ni prišlo.
O poteku srečanja v Ogleju in o njegovi uspešnosti torej ostaja kopica dvomov, čeprav je nesporno, da je bil korak naprej vendarle storjen. Po oddaljitvi podtajnika pri italijanskem zunanjem ministrstvu Livia Caputa je dosedanja toga stališča le zamenjala želja po dialogu. Ni pa bilo še jasno izrečeno, ali bo Italija umaknila veto za slovenski vstop v Evropsko zvezo, čeprav bi morda Martinove izjave dale slutiti, da bo tako.
(HJ) mit b
RADIO TRST A
Brez kulturne hrane ni obstoja
Zbor članov Kmečke banke, ki je bil v goričkem Kulturnem domu (foto S. Ferrari)
■ ČETRTEK, 13. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Vojna vojni!«; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Igor Škamperle: Pogovori s Kosinskim. 13. del; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa;
15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Četrtkova srečanja.
■ PETEK, 14. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Igor Škamperle: Pogovori s Kosinskim. 14. del; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Kaj sanja naš Peter, ko spi?« (Vera Poljšak); 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ SOBOTA, 15. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.15 Filmi na ekranih; 10.00 Poročila; 12.00 Krajevne stvarnosti: Ta rozajanski glas (oddaja iz Rezije); 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon; nato: Nekaj minut z...; 15.00 Tu 362875. Z vami kramlja Sergej Verč; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Ob 150-letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Rafaela Petroni: »Stoji v planini vas...« - radijska lepljenka.
■ NEDELJA, 16. oktobra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Kekec na hudi poti« (Josip Vandot); 12.00 Srednjeevropski radijski obzornik; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Ob 150-letnici rojstva Simona Gregorčiča. Rafaela Petroni: »Stoji v planini vas...«; 15.00 Krajevne stvarnosti; 17.30 Krajevne stvarnosti: Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 17. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Italijanska srečanja slovenskega pesnika; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Igor Škamperle: »Pogovori s Kosinskim«. 15. del; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Škrat Čevljerad«. (Majda Mihačič);
14.45 Podoba goriškega otroka; 15.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Znanstvene raziskave: Etnonacionalizem; 18.40 Za smeh in dobro voljo.
■ TOREK, 18. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Politično udejstvovanje dr. Ivana Marije Čoka; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Igor Škamperle: »Pogovori s Kosinskim«. 16. del; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Cecilijanka 93; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Ida Mlakar: »Pismo« - radijska igra.
■ SREDA, 19. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Srednjeevropski radijski obzornik; 9.10 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Igor Škamperle: »Pogovori s Kosinskim«. 17. del; 10.00 Poročila; 10.30 Intermezzo. Giuseppe Verdi: Trubadur - izbrani odlomki;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu;
15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. »1909-1994«, 85 let Glasbene matice v Trstu.
4m i n
njen statut med drugim določal, da je slovenščina, poleg italijanščine in hrvaščine, uradni jezik.
Slučaj je hotel, da je vest o »luknji« v finančnem zakonu sovpadala z uvedbo komisarske u-prave v Kmečki banki v Gorici in torej z odstranitvijo upravnega in nadzornega odbora tega pomembnega slovenskega denarnega zavoda na Goriškem. Kmečka banka je — po splošni sodbi — pomemben dejavnik celotnega goriškega gospodarstva in je daleč naokoli slovela kot zelo soliden denarni zavod.
Kot smo slišali na zboru članov Kmečke banke v nedeljo, 9. t.m., v Kulturnem domu v Gorici, je zakladno ministrstvo izdalo odlok o komisarski upravi na zahtevo pristojnega urada emisijske banke (Banca d'Italia) in po privolitvi deželne vlade Furlanije Julijske krajine. Nadzorniki osrednjega državnega denarnega zavoda naj bi ugotovili upravne prekrške in predvsem tolikšno maso negotovih, vprašljivih terjatev, da naj bi bilo načeto oziroma ogroženo celotno zavodovo premoženje in torej sam zavodov
Majhen korak... 41111 d
O natančni vsebini pogovorov in dosežkih sta seznanjeni le obe delegaciji, ki sta ju poleg zunanjih ministrov sestavljali še šef kabineta šteblaj, Benčina kot vodja sektorja za sosednje dežele, slovenski ambasador v Rimu Marko Kosin in Borut Sommereger, odgovoren za stike z javnostjo na slovenski strani ter tajnik pri zunanjem ministrstvu Saleo, veleposlanik v Ljubljani Solari ter diplomat Ago na italijanski strani. Od slovenskih pogajalcev je bilo ob koncu srečanja v Ogleju slišati izjavo, da je »rožica sicer vzklila, je pa še zelo krhka«.
obstoj. Na zborovanju je bil izvoljen petčlanski Odbor za Kmečko banko, s čimer sta komisarja dobila legitimnega sogovornika.
Zadeva okrog našega denarnega zavoda je preresna, da bi zdaj lahko načenjali vprašanje odgovornosti, za kar se dogaja. Za to bo še mnogo časa. Bivši upravitelj KB je na zboru na primer ugotovil, da so se razmere tako v Italiji kot v Sloveniji v zadnjih letih korenito spremenile, »le pri nas — je dejal — je vse ostalo pri starem.«
Zdaj je treba zastaviti vse sile, da se kriza čimprej odpravi. Toda bistvene važnosti je tudi problem »glasnosti in perestrojke« pri nas, kajti v nasprotnem primeru bodo vsa naša prizadevanja jalova.
★ ★ ★
Kaj se premika?
V sredo, 12. t.m., bi morali stavkati uslužbenci deželnega sedeža RAI v Trstu. Šlo naj bi za protestno stavko, ker radiotelevizijska ustanova še ni poskrbela za televizijske oddaje v slovenskem jeziku. Tako namreč predvidevata zakon iz leta 1975 in konvencija, ki sta jo sklenili osrednja vlada in ustanova RAI še pred leti. Sindikati pa so napovedano stavko preklicali v ponedeljek, potem ko jim je ravnateljstvo deželnega sedeža uradno sporočilo, da se je vprašanje slovenskih televizijskih oddaj premaknilo z mrtve točke. S temi oddajami — sicer poskusne narave — naj bi začeli že letos. V teku so tudi pogovori, kako v sporazumu z deželno upravo rešiti vprašanje televizijskih in radijskih oddaj v furlanskem jeziku.
Glede na izredno slabe dosedanje izkušnje smo zelo radovedni, če bomo tokrat zares dobili to, kar nam je bilo še zdavnaj obljubljeno.
Iz manjšinskega sveta
Novofašisti in nacionalisti so povsod enaki
Med manjšinskimi skupnostmi se vedno kaj dogaja, tako na kulturrt kot na političnem in upravnem P dročju. To dogajanje je lahko zam vo tudi za nas, saj tako spoznamo, delajo drugi v podobnih situacijo ■
Zadnje številke tednika UnlCj_ Valdotaine »Le Peuple Valdotain«? ^ našajo več prispevkov v zvezi z aog janjem v francosko govorečem sve •
Tu mislimo predvsem na tiste p kofone skupnosti, ki žive izven Rra cije, pa so vendar avtohtone. Tak valonske skupnosti v Belgiji ali U° ne Aoste pa do romanske Švice ah tja do daljnega Quebeca v Kana ■
Naj omenimo srečanje nato francoskega jezika, ko je stalna k ferenca te zveze obravnavala pm° francoskega jezika od Bruslja, Bm cije, Jurac (v Švica), Quebeca, mandije, Doline Aoste in Val°nC . Zastopniki teh jezikovnih skuPn° so od svojih vlad v glavnem za’ltf\ v li okrepitev avdiovizualnih sre j0 na področju obveščanja in kulture■ velja še posebej za televizijske in radio. V tem okviru so tudi zah \ vali za Dolino Aosta obnovitev ko vencije z družbo RAL
Kanadski problemi so seveda mh° go bolj oddaljeni od naše stvarhos ^ vendar po svoje zanimivi. V fran . sko govoreči deželi Quebec so že p leti zahtevali neodvisnost od v^, ske angleško govoreče vlade v D zvi. Sedaj želijo neodvisneži poh° . pobude (ljudsko glasovanje) za ne visnost francoske dežele, ki je v ‘e. 1980 bila zavrnjena s 60% glasov-^ ^ tem zagovorniki neodvisnosti da bi lahko neodvisni Quebec # vlogo obogatitve v okviru morebit ga večjega sevemo-ameriškega sk V nega trga.
Zelo podobni napadom na slov sko manjšino in posebej na rabo s venskega jezika pri nas so napadi h ^ fašistov na rabo francoskega jezik Dolini Aosta. Tako piše valdostah$ tednik: »Mussolinijevci Nacionm ga zavezništva (Alleanza Naziohh ponovno napadajo, po radiu, °frve,Q. pouk francoskega jezika v Dolihi A sta, ki izhaja iz členov 38, 39, 4" ^
41 avtonomnega statuta«. Nadalje . list sprašuje, ali sta tudi oba zavez ^ ka tega gibanja, Severna liga ih f za Italia na tiho proti njemu? ^ navaja še znane (tudi nam!) »razlog za to: upadanje francoskega jezl ,_ Dolini Aosta in njegova »nekoh nost«...	.
Vidi se, da so nacionalisti ih vofašisti povsod enaki, ko gre za ^ pad na jezike narodnih manjših■
Začetek 50. jubilejne gledališke sezone SSG
Arheologija	duha
rovih Jančarjevega
Drago Jančar, lanski Prešernov na-jPajertec za literaturo, sodi med naj-J Prevajane slovenske avtorje in v ke \Vr^ socfet>ne slovenske dramati-■ Nelahka pot disidentstva ga je že ^demdesetih letih privedla med I,! oll odprte in svetovljanske pisa-c 'n esejiste. Iz slovenske terre in-
sel ^an^ar sv°j° besedo pone-v najširše pisateljske kroge, zlasti , •ttske. Suvereno prehaja od nove-
le d
0 romana, od eseja k filmskemu enariju, od televizijske drame k dra-1 ln zlasti k tragikomediji.
^eč kot desetletje je minilo, odkar
0 0 si lahko v gledališču Rossetti °edali slovensko predstavo Disi-
Arnož. Tedaj pri nas še nepo-, vani Jančar je prijetno presenetil a.ško občinstvo. Od tedaj je z vrsto enjenih drmaskih del — Veliki bri-
1 tni valček, Klementov padec, Za-tJu)oč Godota — na slovenskih od-^ dokazal, da zna z izvirnimi prije-
' Prečiščeno metaforiko in izpilje-j slogom prestaviti v novo in sve-st dramsk0 govorico že znane odr-e situacije in like. j Gričarjeva igra Halštat, ki so jo Slovenskega stalnega gledali-a uspešno predstavili na mednarod-t)e.ni festivalu v Verdiju 15. in 18. ju-la in ki so jo premiersko izvedli 7. febra 1994 v tržaškem Kulturnem
qrw
i? U/ Prav tako rase iz že videnega, ~~ v drami sami večkrat omenjene-8a-dejavu.
^ tem ključu je mogoče razlagati £ tovna gibala te Jančarjeve drame. toe.Pri Pirandellu Šest oseb išče av-■ je v Jančarju pet oseb našlo svo-8a dramatika, da je njihovo onirično 1, enje že videnega in doživetega (| . 0 s pravšnjo mero odrske prepri-0J!v°sti ponudil v premislek našemu ^festvu.
je ,Meia med sanjami in resničnostjo kfhka, težko določljiva. Sanje se ellVajo v stvarni svet in se z njim Pijejo v dramsko alegorijo o poko-jtih ideologijah, o pozabljenih in je °panih mrličih vseh dob, tudi na-y §a stoletja, šele iz zadnjih dialogov, Se dejanje iz rudniških rovov in
jaškov novega Halštata prenese na klopco Kongresnega trga, namreč spoznamo, da so turobnost arheološkega izkopavanja kosti, zatiranje strasti in src, blaznost tiranskih demagogov in pasje poniževanje klošarjev bili že onirični privid zapitih raztrgancev. Ostane nam vprašanje, kaj se je v drami pravzaprav zgodilo, kaj so bile sanje in kaj resničnost.
Kot v drami Halštat se že v nekaterih prejšnjih Jančarjevih proznih delih simbolično prepletajo in vračajo podobnosti in analogije. Tako je pisatelj v zbirki Smrt pri Mariji Snežni (1985) uvedel pripoved Dve misli z mislijo pisatelja J.L. Borgesa: »Usoda ima rada ponavljanja, variacije, simetrije...« V noveli je na paradigmatičen način povezal usodo očeta in sina: prvi je izginil leta 1945 v Kočevskem rogu, drugi pa nekaj desetletij kasneje med desaparesidosi v neki argentinski jami. Usoda torej postavlja ljudi različnih generacij in dob v podobne situacije. Usoda določa temeljno strukturo sveta, besedni umetnik pa v individualnih zgodbah razkriva enkratne in arhetipske elemente obenem.
V Jančarjevi najnovejši igri Halštat pet oseb — skupina arheologinj, njihov vodja Filibert Habilis in klatež Honza — v halštatski nočni mori živijo svojo individualno zgodbo. Obenem pa vsak skozi grebenje kosti podoživlja polpreteklo kolektivno tragedijo ter se do nje tako ali drugače opredeljuje. Halštat arheologom ne vrača samo kosti konja keltskega kneza in medeničnih kosti nekdanje princese. Izkaže se, da gre za novi Halštat dvajsetega stoletja, ki je dolgo skrival nepokopane kosti, grehe in sramoto. Nepokopane kosti ne govorijo in ne vpijejo do neba, iz sveta sanjskih grozovitih prividov se znova vračajo v zavest.
Režiser Boris Kobal je dramski tekst spretno zaupal veščini in virtuoznosti igralcev, ki so znali večkrat poetično besedilo posredovati na doživet in globok način. Čustveni naboj je bil zlasti opazen v petih monologih
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
Otvoritvena predstava sezone 1994-95 Drago Jančar
HALŠTAT
Krstna uprizoritev, režija Boris Kobal
^ soboto,	15.	oktobra, ob 20.30	—	Abonma RED F
PONOVITVI V KULTURNEM DOMU V GORICI
v Ponedeljek, 17. oktobra, ob 20.30
torek,
18. oktobra, ob 20.30
— Abonma RED A
— Abonma RED B
»Arheologinje« s profesorjem Habilisom
(foto Kroma)
o gorjači, v shakespearovskem prepletu poezije in proze, v menartov-skem modrovanju o kruhku, palici, o življenju sploh.
Jula, Anastazija in Neli doživljajo vsaka svojo individualno ljubezensko stisko, do grozovitega odkritja o novodobnem Halštatu pa se opredeljujejo različno. Znameniti arheolog in znanstvenik profesor Filibert Habilis, ki je prevzel odgovornost za arheološka izkopavanja, sicer tudi čudni varuh človekovih pravic, bi vsa tri dekleta brezpogojno priklenil nase.
Vladimir Jurc je dognano in plastično upodobil tako togost znanstvenika in oblastnost nadrejenega kot tudi erotično stisko moškega. Nase je priklenil, pa spet zavrnil Julo, ki sploh ni arheologinja, vendar se je odločila za sodelovanje pri izkopavanjih iz naivnih ljubezenskih pričakovanj in tudi za ljubi kruhek. Miranda Caharija se je kar zlila s podobo te zavrte, čemerne ženske, ki ne vzburja moških strasti, temveč se umika in nekako vdano sprejema svojo usodo. Njeno nasprotje predstavlja na videz borbena, v resnici pa konformistična Anastazija (Maja Bla-govič), ki se je kljub frazam o emancipaciji pripravljena podrediti vsakršni Bertijevi želji. Lučka Počkaj pa je zaigrala vlogo, ki ji najbrž najbolj leži: vlogo sanjavega dekleta Neli, ki ga včasih nosi luna, dekleta, v katerem utripa srce. Srce jo vodi tudi od tiranskega Filiberta v objem raztrgan-ca Honze (Gojmir Lešnjak).
In če nelepa Jula izgublja spomin in noče razmišljati o kolektivni tragediji, Anastazija iz nekakšne ljubezenske preračunljivosti zakriva resnico. Edino Neli-srce se more in hoče opredeliti, ker se zaveda, da mora preteklost postati del kolektivne zavesti, prerasti mora v zgodovinski spomin.
Zato bi ji despotski in naposled ponoreli Filibert najraje iztrgal srce. Dejansko niti on niti razcapani Honza nimata dovolj močne osebnosti, da bi bila antagonista ali junaka. Prava junakinja je čustvena Neli, ki edina zmore pieteto do zagrebenih kosti.
Ali je torej Jančarjev Halštat res tako mrakoben, je le tragedija? Sploh ne. Dramatik je s pomočjo Kobalove
režije in zlasti preko Honzovega lika v tragedijo vnesel kanček ironije in celo smeha. Včasih se ti ob Lešnjakovi izdelani kreaciji Honzovega lika celo zazdi, da slediš komediji, tako te prevzameta prisrčnost in bebava preprostost, za katero je Lešnjak pametno skril oportunizem zapitega berača. Ironija tragikomedije naj torej premaguje kontradikcije in bizarne situacije, v katero so ujeti Jančarjevi liki.
Konec našega stoletja, potem ko so se zrušili miti in razblinile sanje, ko so se začele odkrivati kosti pozabljenih in zanikanih mrličev, v realnem življenju še vedno obstajajo polizani Bertiji in fine Anastazije, ki vi-
Odbor Sindikata slovenske šole — tajništvo Trst je sklenil, da se bo v petek, 14. oktobra, pridružil vsedržavni splošni stavki.
Stavko so oklicali vsedržavni zvezni sindikati CGIL, CISL in UIL, proti osnutku vladnega finančnega zakona, ki predvideva restriktivne ukrepe na področju socialnega skrbstva in kle-stenje pokojninskih pravic.
Sindikat slovenske šole zato poziva učno in neučno osebje, naj se udeleži splošne stavke in s tem izrazi svoj »NE« vladnim ukrepom.
hajo nos, na klopcah v parku pa poseda klošarski proletariat zakrpanih Jul, norčavih Honz in dobrih Neli.
Jančarjevo dramsko besedilo je večplastno, postavlja in odpira celo vrsto vprašanj. Lektorsko delo J. Faganela je poudarilo zlasti njegovo poetičnost z aliteracijami in besednimi igrami. Scenska zamisel Marjana Kravosa ga je približala gledalcem in dogajalni prostor podaljšala v parter. Realstični nadih so prispevali kostumi Marije Vidau, patino skrivnostnosti pa gromki glasbeni efekti Lada Jakše v slogu kriminalke.
Jančarjeva arheologija duha grebe globoko v našo slovensko zavest.
MAJDA ARTAČ STURMAN
Leo Čok, psihiater iz ZDA, se vsako leto vrača domov v Trst
»Neenotnost je bila od nekdaj poguba slovenskega naroda«
Zadnje čase se dr. Leo Čok, ki živi in dela kot psihiater v ZDA v državi Rhode Island, vedno pogosteje vrača domov k Sv. Ivanu, kjer še danes živijo njegovi starši. V ZDA je odšel, ko je imel 28 let in je bil že diplomiran zdravnik. V Trstu, kjer se je rodil, je do prvega razreda višje šole obiskoval italijanske šole, ker takrat slovenskih ni bilo, julija leta 1944 je odšel v partizane (bil je pri Gregorčičevi brigadi), a je bil kmalu zajet ter nekaj časa zaprt v Tolminu in Gorici, nato pa so ga poslali v eno najhujših koncentracijskih taborišč Dachau, kjer je ostal do konca vojne. Takrat je bil star komaj 16 let.
Dr. Čok je na teh svojih poletnih počitnicah, v kraju, kjer se je rodil, spremljal tudi razne slovenske kulturne dogodke. Med drugim je bil v začetku septembra na študijskih dneh Draga na Opčinah, kjer sva se tudi dogovorila za intervju o njegovem delu, njegovem zanimivem življenju ter pogledih na slovenstvo in slovensko manjšino v Italiji.
Kako se je po vojni nadaljevala Vaša študijska pot in kaj Vas je privedlo do tega, da ste se odločili za odhod v Ameriko?
Po vojni sem nadaljeval s študijem na slovenskih šolah in sem leta 1947 maturiral na realni gimnaziji v Trstu, nato pa sem se odpravil v Zagreb na medicinsko fakulteto, ki sem jo zaključil marca leta 1954. Po univerzi sem se vrnil v Trst. Nekaj mesecev sem delal z dr. Štrukljem, vendar sem kmalu spoznal, da so delovne možnosti zame zelo slabe. Dejansko nisem smel delati niti kot »gost«
(medico ospite), ker sem imel jugoslovansko diplomo. Zato sem se odločil, da se vpišem na univerzo v Neaplju, da bi opravil še nostrifikacijo, vendar mi tam po dveh letih čakanja niso znali niti povedati, katere izpite bi moral pravzaprav položiti. Ko sem ugotovil, da le izgubljam čas in denar, sem se vrnil domov. Začel sem se učiti angleščine na ameriškem konzulatu, kjer so bili brezplačni tečaji. In prav tam sem dobil tudi ameriške medicinske revije. V njih sem zasledil oglase, da iščejo stažiste (zdravnike, ki jih imenujejo »intem«). Odločil sem se, napisal sem nekaj pisem in kmalu dobil odgovor, da me sprejmejo v New Yorku. Tam sem ostal nekaj časa.
Kasneje sem odšel v Kansas City na specializacijo iz psihiatrije, nato pa v Rhode Island, kjer sem specializacijo zaključil in opravil še leto dni študija otroške psihiatrije. Nato sem začel delati kot administrator oddelka za zdravljenje alkoholikov, kjer sem ostal do upokojitve. Sedaj pa sem konzulent v raznih klinikah.
Kljub oddaljenosti ste vedno ohranili stik s slovenstvom in s Trstom...
Seveda, tukaj imam starše, sestro in druge sorodnike ter precej prijateljev. Kadar morem, pridem vedno v Trst. Ko sem prvič odšel v ZDA, sem moral čakati kar 4 leta, preden sem lahko šel na obisk domov. Odkar sem v pokoju, se vračam vsako leto po več mesecev. Toda tudi v tujini sem ohranil stik s slovenstvom in sem slovenščine naučil tudi svojega sina.
Leo Čok
Kaj Vam pomeni Trst?
Na to mesto sem čustveno navezan. Ugaja mi, ker ima morje, burjo, ki očisti zrak, poleti je tu zelo prijetno, Trst pa je zanimiv tudi zato, ker je v srcu Evrope, je razgiban in raznolik. Poleg tega pa me nanj vežejo neizbrisni mladostni spomini.
»Vrnimo« se v Ameriko. Kako ljudje spremljajo oz. doživljajo vojno na Balkanu?
Američani so ogorčeni, ker zahodni svet ne ukrene nič proti Srbom, ki jih ljudje v ZDA gledajo kot napadalce. Poleg tega se zavedajo, da nosi prav ZDA glavno finančno breme Združenih narodov in so seveda jezni tudi zaradi tega, saj se je izkazalo, da so bili vsi dosedanji posegi, ki so zahtevali ogromna finančna sredstva, v resnici brez vsakršnega učinka.
Kaj pa bi povedali o mesecih, ki ste jih še kot deček preživeli v Dachau? Kakšen pečat je pustilo v Vašem življenju to kruto obdobje?
Danes gledam kljub vsemu na to pozitivno, ker sem preživel. To je bila neverjetna življenjska izkušnja, ko sem se ves čas zavedal, da lahko od trenutka do trenutka umrem ali pa da izgubim popolnoma vse. Ta občutek pa mi je istočasno dal neko prožnost, nekakšno drugačno dimenzijo, ker me
vse to, kar sem imel, ni več pogojevalo. Seveda pa sem po povratku iz Dachaua imel več časa težave z zdravjem.
Kljub temu, da so še žive generacije, ki lahko povedo, kam peljeta rasizem in šovinizem, pa se predvsem v vrstah mlajših ta občutek spet prebuja. Je po Vašem ta pojav lahko nevaren?
Danes je največji svetovni problem, kar je pokazala tudi konferenca v Kairu, prenaseljenost. Ljudje iz revnih držav se torej izseljujejo v kraje, kjer je večje blagostanje, in so pripravljeni prijeti za vsako delo. Mladi, ki so se v teh »bogatejših« državah rodili, pa vidijo v priseljencih »sovražnika«, zaradi katerega so ali bodo lahko ostali brez dela. Navadno gre za mlade, ki niso dokončali nobene šole in imajo že zaradi tega težave z zaposlitvijo. Iz ignorance pa nekateri, npr. skinheadi prevzemajo simbole nacizma. Mnogi namreč niti ne vedo, kaj je to pomenilo. Nekaj je seveda tudi pravih »nostalgikov«, ki skušajo oživljati stare ideologije. Pojav rasizma v svetu je po mojem vsekakor zaskrbljujoč in ga nikakor ne gre podcenjevati.
Na vprašanje Slovencev in slovenske manjšine v Italiji gledate iz dveh različnih zornih kotov. Od zunaj, oz. od zelo daleč, in od znotraj, saj po več mesecev preživite v naših krajih. Kako ocenjujete delo in prizadevanja naše narodnostne skupnosti na teh tleh?
Vtis imam, da se tu že leta dogaja podobno kot sedaj v Sloveniji. Pregovor pravi: »Dva Slovenca, tri stranke.« Na žalost to drži, a je še vedno preveč razcepljenosti. To je bila tudi poguba našega naroda, tisti, ki so bolj povezani, pa so v preteklosti znali to stanje tudi izkoristiti. Samo zaradi naše neenotnosti nimamo še slovenskih napisov v Trstu in nam niso priznane osnovne pravice. Globalna zaščita pa nekako spominja na »Staro pravdo«, na katero so se Slovenci stoletja sklicevali, a nihče ni več vedel, kaj to pravzaprav je. Bojim se, da je tako tudi z globalnim zaščitnim zakonom. Nujno in skrajni čas je, da se zedinimo in zahtevamo skupno nekaj konkretnega — vključno z vsaj enim manjšinskim zastopnikom v Rimu.
Pogovarjala se je H. Jovanovič
ČESTITAMO!
Na konservatoriju J. Tomadini v Vidmu je z odliko diplomiral iz zborovske kompozicije in zborovskega dirigiranja Hilarij Lavrenčič. Za uspeh mu iskreno čestitata uredništvo in uprava Novega lista.
Bo potrebna internacionalizacij
Na redni seji deželnega tajni štva Slovenske skupnosti v rek, 11. t.m., je bil govor o trenutnem položaju slovenske n
rodnostne skupnosti v Italiji in predvsem v luči zadnjih P°8 vorov med zunanjima mini8 1 ma Italije in Slovenije v Ogle) • Deželno tajništvo je mnenja, bi morali čimprej predložiti p lamentu zakonski predlog, so ga bili sestavili predstaVIV vseh komponent manjšine, seji so soglašali, da bi bilo °P° . tuno ob tej priložnost prire množične manifestacije Slove^ cev pred parlamentom v K*m • Govor je bil tudi o sicer stare predlogu, naj bi se problem 8 venske narodne manjšine v liji internacionaliziral, saJ se ši življenjski problemi nika ne premaknejo z mrtve točke-
O naši manjšini tudi v Clevelandu
Ameriški slovenski kongres, kij* član Svetovnega slovenskega je v soboto, 1. oktobra, priredil v L velandu zborovanje, ki so se ga u ležili številni prijatelji in člani izr nih ameriških zveznih držav. Pnso sta bila tudi predsednik Kanadskeg slovenskega kongresa Stane Kranjc podpredsednik Svetovnega s/oz^fts _ ga kongresa dr. France Habjan. . zborovanju so med drugim P°sve veliko pozornost problematiki Slov cev v Italiji in Avstriji. Po obširni r pravi so zborovalci soglašali, da v j trenutku ni mogoče zanemarjaj1 ^ žav, ki jih ima slovenska manjšin .. Furlaniji-Julijski krajini. Ta man], na še nima zaščitnega zakona, ki o I zagotovil pravice, kot jih ima nfj jonska manjšina v Sloveniji. ^st ^ vanje italijanskega državljanstva Primorskem in novi volilni zafc0^M. Furlaniji-Juljski krajini sta resni vp ^ šanji, na kateri je treba ustrezno odg voriti. Italijanska in madžarska ma l šina imata zagotovljeno predstav štvo v slovenskem parlamentu, venci v Italiji pa takega predstav štva nimajo.	j
Po izčrpni razpravi so prjs° , poudarili, da je nujno ustanoviti o bor za manjšinska vprašanja v ok ru Ameriškega slovenskega kongre • Ta odbor naj naveže stike s sl°v™^ skimi organizacijami v zamejstva naj hkrati obvešča ameriško javnost ameriške ustanove o stanju s^ovent^ manjšine v Italiji. Ustanovljena je o tematska skupina ameriškega slove skega kongresa, ki bo takoj začelo d vezovati stike z najrazličnejšimi defi niki v ameriškem javnem živijen]' '
Na srečanju so poglobljeno f pravijali tudi o problemu sprave. Z ■ rovanja se je udeležil tudi s loven častni konzul dr. Karel Bonuttr
Tako je Novi list pisal ob podpisu londonskega sporazuma
ni spremenilo
se je
sv ^ Zadniih štiridesetih letih se je naš zelo spremenil. Generacija, ki je >vela drugo svetovno vojno, izgine-' znar>ost se je razvila z neverjetno 8 ico, nastale so nove države, neka-. a mesta so spremenila ime. Obstaja-
bish!tU^*stvari' se od leta 1954 niso ■ eno spremenile. 5. oktobra tistega )e bil podpisan Londonski spora-,*• ^aj so tedaj doživljali naši ljudje, vir ° razberemo iz članka, ki ga je No-*st objavil v številki 14. oktobra 1954. okatem misel, izrečena takrat, je aktaalna še danes.
(Ur.)
s jj°8°dba daje Slovencem dovolj
Kledr*1' ^ lahk° z zaupanjem { a‘‘ v bodočnost: zajamčen jim je reJj narodni obstoj in razvoj.
Ul j, a/ je naše ljudstvo kljub temu Srx°^° vznemirjeno in zaskrbljeno?
. STfio ženske, ki so nam s solim- V.°^ pripovedovale, da od ža-1 niso mogle spati, ko so zvedele v sporazum.
hnftU^e trdij°' da ne verjamejo več enim obljubam, ne zaupajo nobe-Pisanim pogodbam. Kaj so nam ^obljubljali jeseni 1918? Rekli so, Potno v Italiji uživali vse svobošči-s,."ernokracije in imeli še več sloven-re . . ^	o Avstriji. In kaj se je v
Anici zgodilo? Niti slovenskih pri-j kov nam niso pustili! Dali so nam sj”?°kratijo prav posebne vrste: na-rjkovali so naše tiskarne, požigali i,0 domove, pošiljali naše ljudi v ta-jtsča in ječe, jih metali iz služb ter an z domače zemlje.
. Odgovorni italijanski politiki se še g Aes ne zavedajo, kaj je pomenil fa-,et>l za naš narod. Ta doba je bila P] hujša, kakor so bili časi turških Ti °v- Vladajoči možje ne smejo po-j ‘tj, da je v naših krajih težko najti in i°' v kuteri ne bi še vedno žgala skelela rana iz one dobe: temu so tr 1 ? sina, onega pretepali in mučili, Spe‘Krnu uničili eksistenco, drugi so morali dolga leta potepati po tuji-l ‘ koliko se jih je vrnilo bolnih iz ta-nsČ ali se jih sploh ni vmilo! lf. *mko je mogoče vse to pozabiti? V Anutku, ko se Italija vrača v našo de-v j°/ so vsi ti žalostni spomini zaži->. 1 z nezadržno močjo v slovenskem hdstvu.
^°žje, ki prevzemajo v svoje roke /ravo našega področja, si morajo ta xlstva stalno držati pred očmi, če ho-Dp°Pravilno in pravično vladati Slo-
Ijj Te velikanske psihološke težave j> "de danes znatno manjše, da je kkvs^a demokracija vodila v prekletih s Slovenci politiko, ki od-n^arja demokratičnim načelom nje-6 S« programa, ne pa da se je kosala s‘epem nacionalizmu s — fašisti. Oljena dolžnost je bila dokazati na-narodu z dejanji, da je fašizem ^ Večne čase pokopan in da je se-\i^aP°vda doba zares pravičnih in h Cc»iskih odnosov med tu živečimi rodi.
Sama od sebe bi bila morala popraviti brez omahovanja težke krivice, storjene našemu ljudstvu od fašistov: ne mi, temveč ona bi bila morala zahtevati, da se takoj prekliče vsa za Slovence ponižujoča zakonodaja, ona sama zahtevati, da se nam vrne uropa-no premoženje ter prizna slovenščina za drugi deželni jezik.
Tedaj bi bilo naše ljudstvo reklo: krivice, ki smo jih pretrpeli, so bile delo fašizma in ne Italije. Neizmerno bi bila pridobila na vplivu in ugledu med Slovenci ravno tako Krščanska demokracija kakor tudi sosedna republika.
Toda usoda je hotela, da je velik čas našel majhne ljudi. Pri nas so prišli na oblast razni Bartoliji in Pa-lutani. V svojem strastnem nacionalizmu so se kakor biki upirali, da bi Slovenci postali enakopravni. Zapirali so jim vrata do služb, odstranjevali iz naših vasi slovenske napise in Bartoli je javno primerjal naš jezik govorici afriških črncev Mau-Mau!
Kako naj ljudstvo takim možem zaupa, kako naj verjame, da bodo pošteno izvrševali sporazum o Trstu!
Pogodbe, ki je že sprejeta, seveda ne morejo razveljaviti. Zato pojdejo vsi njihovi napori za tem, da ustvarijo v naših krajih ozračje, v katerem se Slovenci sami ne bodo hoteli posluževati pravic, zajamčenih jim v sporazumu.
Če bi Slovenci občevali še nadalje z uradi v italijanščini, ostane dvojezičnost na papirju. Če si ne bodo upali govoriti na sodniji v svojem jeziku, ostane sodnija italijanska in na njej ne bodo potrebovali slovenskih sodnikov in uradnikov.
S šolami je stvar seveda mnogo težja. Njihov obstoj je v pogodbi zavarovan. Toda če bodo Slovenci kljub temu vpisovali svoje otroke v laške šole, se bodo slovenske s časom spraznile in prazne šole ne morejo za večne čase obstajati.
To je glavni in končni cilj bodoče politike italijanskega nacionalizma na Tržaškem.
Tega naši nasprotniki prav nič ne skrivajo. Giomale di Trieste, glasilo Krščanske demokracije, je še nekaj dni pred objavo sporazuma napisal, da je asimilacija, to se pravi poitalijančenje tržaških Slovencev, priroden pojav, ki ga ni mogoče preprečiti. Predstavnik odvetniške zbornice Antoni-ni je po podpisu sporazuma izjavil, da italijanski Trst ne bo mogel prenesti nekaterih Slovencem ugodnih določb v pogodbi. »Naša naloga je, da jih omitimo!« — je zagrozil.
Kako milo znajo tržaški nacionalisti ravnati s Slovenci, so dokazali v teku četrt stoletja pod fašizmom. Po sporazumu skušajo znova uporabljati stara sredstva ustrahovanja svojih slovenskih sodržavljanov. Pri Sv. Ivanu so napadli slovensko gostilno, pri Sv. Ani razbili okna slovenskega otroškega vrtca in »škvadre« njihovih
razgrajačev so se že pojavile v Sv. Križu.
Nasilja, ki nam jih že delajo in obljubljajo za bodočnost, so uperjena proti vsem Slovencem brez ozira na njih politično mišljenje. Otroški vrtec pri Sv. Ani obiskujejo otroci staršev vseh slovenskih strank. Najosnovnejši čut samoohrane nalaga zrelemu narodu, da napade na svoj obstanek složno odbija. SKSZ (Slovenska krščansko socialna zveza) je v resoluciji, ki smo jo zadnjič objavili, pozvala tržaške Slovence, naj »v tem zgodovinskem trenutku združijo vse sile v skupno obrambo svojih narodnih in socialnih pravic«.
Da se Slovenci vsaj v nekaterih važnih in temeljnih vprašanjih zedinijo in enotno nastopajo, je tem bolj nujno, ker se ni proti najnovejšim nasiljem dvignil iz vladajočih italijanskih krogov niti en glas protesta ali obžalovanja. Človek ima vtis, kakor da se ti krogi protislovenskih nasilij na tihem vesele.
Saj se z njimi samo krepi ozračje neznosnega socialnega pritiska, ki je desetletja dušilo Slovence naših krajev in mora brezpogojno ostati, ako naj laški nacionalizem kljub sporazumu uresniči svoje politične cilje na Tržaškem.
Naš cilj pa mora biti, da fašistični teror, še globoko ukoreninjen v kosteh našega tlačenega ljudstva, z združenimi močmi zlomimo in za vselej preženemo. Zato naj se Slovenci združijo in zedinijo! Taka je splošna volja ljudstva, ki je voditelji ne smejo prezirati.
Izjava SDGZ
Predsedstvo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja z veliko zavzetostjo spremlja razvoj dogodkov v zvezi z uvedbo komisarske uprave pri Kmečki banki v Gorici. Po začetnem presenečenju se čedalje bolj dozdeva, da ne gre zgolj za tehnični ukrep kontrolnega organa, temveč za načrtni poskus ošibitve manjšinskih gospodarskih in kulturnih struktur, piše v tiskovnem poročilu organizacije.
»Ni mogoče namreč mimo dejstva, da je bil tako drastičen ukrep sprejet dobra dva meseca po končani kontroli. Ukrep je bil sprejet brez predhodnega poziva upraviteljem, naj pojasnijo posamezne postavke in predlagajo morebitne rešitve.«
»SDGZ smatra, da je treba zato poiskati vse možne poti, da pride čimprej do preklica komisarske uprave in do uvedbe normalnega poslovanja. Zato pozdravlja sklep članov, to je pravnih lastnikov Kmečke banke, da storijo potrebne korake za zaščito lastnih interesov. Pretirani ukrepi bi lahko močno oškodovali banko samo.«
»SDGZ pričakuje, da pri upravljanju banke ne bo prišlo do prenagljenih ukrepov in vabi komisarja, da temeljito preučita poseben kontekst, v katerem deluje bančni zavod in ki je pri mednarodnem poslovanju bistveno drugačen kot v notranjosti države.«
»SDGZ poziva varčevalce in kliente Kmečke banke Gorica, da še nadalje izkazujejo zaupanje svojemu Zavodu. Vsak preplah, dviganje vlog in premeščanje računov so popolnoma neos-novani. Likvidnost banke sploh ni v dvomu in varčevalci so vsestransko zaščiteni.«
»SDGZ bo pri pristojnih oblasteh storilo potrebne korake, da se ukrep čimprej prekliče in banko vrne pravim lastnikom.«
Narodni svet in problemi manjšine glavni temi seje SSO
V Gorici se je prejšnji teden sestal izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij. Predsednica Marija Ferletič je poročala o zadnjih dogodkih, ki posebej zanimajo slovensko narodno skupnost. Sem sodi tudi vest iz Rima, da finančni zakon ne vsebuje postavke za kulturno delovanje slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Rečeno je bilo, da bo treba storiti vse potrebne korake za rešitev tega hudega problema. Brez finančnih prispevkov so namreč naše organizacije in ustanove obsojene na hiranje.
Na sestanku je dalje tekla besedo o Narodnem svetu. SSO je pripravil svoj osnutek za njegovo oblikovanje. Dokument ugotavlja, kako je potreben nov organ za povezavo in predstavniško telo, ki je še posebej v tem trenutku nujen za pravilno nastopanje naše narodnostne skupnosti navznoter in navzven. Posebej še opozarja zlasti na nekatera področja, katerim naj bi novi organ posvečal še posebno pozornost — kultura, informacija, šolstvo, šport.
Izvršni odbor SSO se je v petek 7. oktobra, na goriškem sedežu sestal z državnim sekretarjem za Slovence po svetu dr. Petrom Vencljem in svetovalcem vlade Rudijem Merljakom. Predsednica krovne organizacije ju je opozorila na najvažnejša vprašanja Slovencev v Italiji ter poudarila potrebo po sodelovanju med manjšino in matico. Dejala je še, da prav zaradi tega SSO ne odobrava zadržanja tistih predstavnikov slovenske levice, ki so v znak protesta zapustili srečanje v Sežani. Sekretar Vencelj pa je orisal politične smernice slovenskega zunanjega ministrstva v odnosu do manjšine ter je obširno poročal o nedavnem sestanku dvostranske komisije za manjšine v Rimu, kjer je slovenske stran jasno opozorila na zahteva Slovencev v Italiji.
Svet slovenskih organizacij je na svoji seji še izrazil odločen prostest, ker ni bil povabljen za zadnje srečanje s parlamentarno komisijo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Tako ravnavnje prav gotovo ne sodi v objektivno upoštevanje vseh manjšinskih komponent in se v bodoče ne sme več ponoviti.
V torek bo na Opčinah prvo javno srečanje na to temo
Mladi želijo aktivno sodelovati pri procesu združevanja manjšine
Tudi zamejska mladina želi imeti svojo vlogo pri procesu združevanja Slovencev v Italiji in pri oblikovanju snujočega se Narodnega sveta oz. vsemanjšinskega parlamenta, ki naj bi ga neposredno izvolili člani naše narodnostne skupnosti. V naše uredništvo je prejšnji teden prispelo obvestilo, da prirejajo mladi prihodnji torek, 18. oktobra, ob 20.30 v prostorih Prosvetnega doma na Opčinah javni razgovor o tem. Vabljena je vsa zamejska mladina, torej vsi, ki so stari do 30. let. Ni važno, kakšni politični stranki in organizaciji pripadajo ali kakšno delo opravljajo, pomembno je le, da si želijo in da se zavedajo nujnosti drugačnega nastopanja Slovencev v Italiji.
Zamisel za to srečanje se je porodila v tržaški Narodni in študijski knjižnici, kjer so se redni obiskovalci, pretežno študentje, začeli pogovarjati in so ugotovili, da imajo v marsičem skupne poglede. O tem je nekaj več povedal Erik Dolhar, eden od »akterjev« pobude.
Ponižanja
ne
sprejemamo
Zadeva s Kmečko banko v Gorici je že sama na sebi boleča, saj pomeni komisarska uprava klofuto za upravitelje in vodilne kadre, da gmotne škode oziroma novih stroškov niti ne omenjamo.
Ob tem pa nikakor ne moremo mimo naslednje ugotovitve: med osebami, ki jim je zakladno ministrstvo poverilo nalogo, da upravljajo in vodijo ta naš denarni zavod, ni nikogar, ki bi znal slovensko, oziroma pripadal slovenski narodnostni skupnosti v Italiji (v Kmečko banko so prišli: dva komisarja in trije nadzorniki, skupno torej pet oseb).
S takšnim početjem se nikakor ne moremo sprijazniti, ker je žaljivo in pomeni grobo ponižanje za celotno slovensko narodno manjšino. Italijanski državljani slovenskega jezika plačujemo davke, redno služimo vojaški rok, spoštujemo zakone in zato smo ter hočemo biti povsem enakopravni državljanom italijanskega jezika. Imamo tudi celo vrsto znanih in priznanih italijanskih strokovnjakov — nekateri so avtorji znanih knjig tudi s prodročja bančništva — ki bi lahko odlično opravili kakršnokoli nalogo. Poleg vsega je prisotnost ljudi z znanjem slovenskega jezika celo nujna glede na specifičnost poslovanja tega goriškega denarnega zavoda.
Proti takšnemu ravnanju pristojnih oblasti naši ljudje povsem upravičeno protestirajo in tudi povsem upravičeno zahtevajo, naj se krivica popravi, ponižanje pa odpravi. Vprašamo se lahko, kako je mogla takšno ravnanje potrditi deželna vlada Fur-lanije-Julijske krajine, zlasti pa se lahko vprašamo, kako je mogla na to pristati predsednica gospa Guerra. Ne verjamemo, da bi ta aspekt prezrla, če bi šlo za kako furlansko banko.
Tudi ta dogodek ponovno potrjuje naše prepričanje, da slovenska narodna manjšina v Furlaniji-Julijski krajini ne more biti brez svojih predstavnikov v deželni upravi. Zaradi krivičnega volilnega zakona nimamo ustreznega števila svetovalcev v deželnem svetu, kot nam je bila dejansko tudi zaprta pot do deželnih uradov. Spomnimo v tej zvezi, da na avstrijskem Koroškem obstaja v okviru deželne vlade poseben urad za slovensko manjšino. Ta urad je do pred kratkim vodil dr. Apovnik; ta je ob upokojitvi dobil naslednika oz. naslednico.
Če bi pri deželni vladi Furlanije-Julijske krajine obstajal kakšen urad, bi se verjetno našla za Kmečko banko drugačna rešitev. Naša javnost pa bi bila gotovo pravočasno seznanjena z vsebino odloka zakladnega ministrstva in bi prizadeti lahko tudi pravočasno ukrepali.
D.L.
Kako je prišlo do te zamisli in kako ste se dogovorili za to prvo srečanje?
Ideja je prišla na dan konec poletja. Skupina študentov, ki se zbira v slovenski knjižnici v Trstu, se je začela razgovarjati o predlogu za osnovanje Narodnega sveta Slovencev v Italiji. Vsi smo se strinjali, da je skrajni čas, da pride do skupnega zastopstva vseh Slovencev ne glede na strankarsko delitev, ideološko prepričanje in pripadnost raznim tradicionalnim organizacijam. Za mladino je verjetno še laže najti skupno besedo, saj se v glavnem ne prepoznava v obstoječih strukturah, ali vsaj ne popolnoma.
V prijetnem in nadvse slovesnem vzdušju so se prejšnji teden pričeli v galeriji Katoliške knjigarne v Gorici 6. Koroški kulturni dnevi na Primorskem. Otvoritve razstave dveh koroških umetnikov, Zorke Loiskandl in Valentina Omana, se je udeležil tudi slovenski zunanji minister Lojze Peterle s sekretarjem za Slovence po svetu dr. Petrom Vencljem in svetovalcem vlade Rudijem Merljakom. O slikarjih je spregovoril eden najvidnejših koroških kulturnih delavcev Janko Zerzer, ki je med drugim poudaril pomen povezovanja in sodelovanja obeh slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji.
Prireditev je že 12. po vrsti. Prvič so jo izvedli leta 1983 na Primorskem, nato pa izmenično eno leto na Koroškem, drugo pa spet pri nas. Takrat, leta 1983, so bile razmere v Sloveniji in zanimanje za manjšine drugačne, kot so danes, zato so nekateri predstavniki obeh narodnostnih skupnosti sklenili, da osebno navežejo stike z rojaki v drugi državi in vzpostavijo sodelovanje. V tistem ča-
Iz prijateljskih pogovorov ste prešli na dejanja. V torek bo v Prosvetnem domu na Opčinah stekla vaša prva pobuda. Komu je to srečanje namenjeno in kaj si od njega pričakujete?
Sestanek na Opčinah je odprt vsem, ki jim je pri srcu usoda slovenske manjšine. Za starostno »mejo« smo postavili 30 let. Na sestanek smo že povabili precej mladih — vabimo jih torej tudi preko Novega lista. Želimo si, da bi se nas zbralo čimveč mladih s Tržaškega, Goriškega in Videmskega, da bi se pogovorili o skupnih problemih v ključu narodnosti ter si izmenjali mnenja in predloge.
su so tudi zamrla srečanja med manjšinami, ki so jih prirejali v Ljubljani v Cankarjevem domu. Edina možnost za ohranitev vezi med slovenskima manjšinama v Furlaniji-Juljski krajini in na avstrijskem Koroškem je bila torej ta, da se povežeta med seboj s takšno kulturno prireditvijo. Sodelovanje pa je koristno tudi zato, ker imata konec koncev obe manjšini veliko skupnih problemov, zato je izmenjava izkušenj toliko bolj dragocena.
Koroški kulturni dnevi, ki jih prirejajo Zveza slovenske katoliške prosvete in Katoliška knjigarna iz Gorice, Slovenska prosveta iz Trsta in Krščanska kulturna zveza iz Celovca, se bodo zaključili v nedeljo, 16. oktobra, v novem kulturnem domu v Novi Gorici, kjer se bo ob 17. uri začela glasbena prireditev Carmina bu-rana C. Orffa. Pod vodstvom dirigenta Stanka Polzerja bodo nastopili trije znani slovenske zbori s Koroške, glasbena skupina iz Graza in člani orkestra Slovenske filharmonije iz Ljubljane.
Kaj mislijo mladinski pobu niki o zamisli za osnovanje a rodnega sveta Koroških Slove" cev?
Skoraj vsi, s katerimi sem se p° govarjal, so bili navdušeni nad to p budo. Seveda ima vsak tudi svoje P misleke, vendar so ti izključnotehn čnega značaja. Največjo težavo pre stavljajo volitve. Treba bi bilo nafa. čno določiti, kdo naj bi imel voli pravico, koliko naj bi bilo izvoljen1 itd. Mladina iz knjižnic pa se ne s nja s tem, da bi imeli obe krovni o ^ ganizaciji že vnaprej zagotovljenih kaj mest v Narodnem svetu. .
Med nami nihče ne želi, da bie ^ prevladali nad drugimi, saj bi bd° tudi nevarno. Prejšnje izkušnje učijo, da bi bila tudi ta pobuda obs jena na propad, če bi prišlo do ,}b°l za oblast«.
V vabilu na torkovo srečanj^ ste zapisali, da želite mladi ak no sodelovati in imeti znotraj o stajajočega »sveta« primerno z stopstvo. Kako ste si to vašo v go zamislili?
Predvsem želimo, da bi bili Pjjs°l ni ne kot pripadniki kake stranke organizacije, pač pa kot posamezni ■ O oblikah se bo treba še dogovori ' vsekakor pa bi hoteli aktivno s0 e.M vati tako pri pripravah za uresniči vsemanjšinskega parlamenta koit njem samem, ko bi prišlo do njeg realizacije.
Kako pa gledajo slovenski ŠW dentje iz Trsta na stanje, v_-rem se nahaja naša manjši*13'
S sovrstniki smo se veliko zask? bljeno pogovarjali o odnosih med S venijo in Italijo, saj se zavedamo, bi vsaka zaostritev manjšino še dod» no prizadela. Spraševali smo se tu > ali se naši ljudje te situacije sploh y polnoma zavedajo. Po našem je s& " takšno, kot v vsem povojnem ju še ni bilo. Prav zato moramo s piti skupaj in premostiti te medmu J šinske pregrade, ki so bile Vos lu. ne v teh 50 letih. Za to pa nismo »k vi« mi, pač pa naši predniki. ^
•k * *
Gledališka sezona v Gorici
nv*
V ponedeljek, 17. in torek, 1“. ^ tobra se bo pričela v Gorici red abonmajska sezona Slovenskega s g nega gledališča iz Trsta in s*ceI,, redstavo Draga Jančarja TAT«, v režiji Borisa Kobala-stopa ansambel SSG iz Trsta.
Predstavi bosta naslednji p°Ue deljek (red A) in torek (red B) v dS° rani Kulturnega doma v Gorici ( Brass, 20) s pričetkom ob 20.30'
Še vedno je v teku vpisovanje . abonma SSG — sezona 1994-95 vSf delavnik od 10. do 13. ure in od do 18. ure v uradu Kulturnega d° ( v Gorici (tel. 33288). Vpisovanje s zaključi v torek 18. t.m.
Koroški kulturni dnevi pester prikaz dejavnosti
A
Pravočasno zavarujmo povrtnino
Vremenske razmere so se v le'pUJem tednu močno spremeni-Vg; r‘šlo je do precejšnje ohladit-in prav to dejstvo nas opozarja < da moramo poskrbeti, da nas 9 6i slana prehitela in uničila po-J nmo, ki smo jo namenili zim-Klm mesecem.
k Tokrat bi spregovorili le o naj-ra°| °bičajnih oblikah varovanja ul. Pred vremenskimi neprili-shn Na)boli pogosto se v vrtnaric 11 uporabljajo plastenjaki, viso-nizki tuneli. Vse bolj se otjavlja neposredno prekriva-)e Posevkov z naluknjano ali na-l an_° folijo oziroma s polipropi-doh-' f°bjarnU ki jih na tržišču »tr . ° s komercialnim imenom 3uina-netkanina«.
*Vajstarejša oblika zavarovane-°9 Prostora je zaprta greda. Po-]a 91110 več oblik in načinov izde-^ e- Konstrukcija je lahko zida-ali betonska oziroma lesena iz j$tih desk. Nepoglobljene grede Uavadno namenili setvi povrt-1^1' le dovolj odporna na oh-
n ltve. Poltople (globoke približ-, 40 cm) in globoke tople grede, u 60 do 80 cm) pa uporabljajo
°2irf
.Pridobivanje zgodnjih sadik
. ir°ma za uspešno gojenje v ^'rriskih mesecih. Te grede lahko Srevamo s svežim hlevskim gno-
lern
m slamo, ker se pri pretvar-
Jgu svežega gnoja ustvarja to
I a, oziroma z uporabo drugih .Plotnih virov. Take zaprte gre-so nekdaj prekrivali s steklom, ^adnjem £asu pa se vedno bolj pojavlja prekrivanje z debelejšo
. Veliko bolj praktični so plastenki oziroma tuneli, ki so goto-Uajbolj poceni oblika zaščite POvrtnin. Tudi v tunelih lahko
ustvarimo najboljše pogoje za gojenje toplotno zahtevnejših rastlin. Njihova velikost je lahko zelo različna. Visoke tunele imenujemo one, ki so dovolj visoki, da v njih lahko stojimo, in temu primerna mora biti tudi širina pokrite površine. Zato so visoki tuneli navadno široki od 6 do 9 metrov, visoki pa navadno 2,50 do 3 m.
Nizki so vsi ostali, in prav ti tuneli, visoki od 50 do 90 cm, so v sodobnem vrtnarstvu najbolj uporabljeni. Računajo, da je v Italiji kakih 17.000 ha površin prekritih z nizkimi tuneli, največ pa je tovrstne zaščite na Japonskem.
Ta oblika zaščite je po našem mnenju najbolj primerna tudi za naše primorske razmere. Nizki tuneli so namreč manj izpostavljeni burji in obenem zagotavljajo dobre mikroklimatske pogoje za rast povrtnine. Za podporni material uporabljamo pocinkano jekleno žico, lesene palice, ki se dajo prepogniti, tanjše cevi in plastične mase ali loke iz aluminija ipd. Za prekrivanje pa navadno rabijo plastične-polietilenske folije do debeline 1 mm.
Uporaba tunelov se je izkazala kot zelo primerna za gojenje sadik in vseh zelenjav ter za prezim-ljanje le-teh. Z gojenjem povrtnin pod tuneli dosežemo boljše mikroklimatske razmere in torej tudi bolj zdrave kulture, zgodnejši pridelek, zboljšanje kakovosti in povečanje količine pridelka kakor tudi boljšo kakovost povrtnin, ker jih tuneli zaščitijo pred ožigi in poškodbami burje. Analize so tudi pokazale, da je zelenjava pod tuneli bolj čista in da v njej ni toliko prahu ali onesnažujočih snovi.
M.T.
Veliki, majhni, hudobni škrati
Ker so tiskarski škratje tudi v svoji podzavestni neizbežnosti nekaj običajnega, so včasih celo hudomušni. V takšnih primerih pa nas silijo, da se z njimi od bliže soočimo.
Kot dolgoletni poklicni tiskarski korektor sem se s škrati temeljito seznanil šele letos, ko sem srečal nekoga, ki je bil navidez zelo okoren, vendar v svoji ogromnosti zelo naiven. Zato sem ga namenoma prezrl. Škrat je bil zelo podoben Črtu, ki jih baje še srečujemo na Gorjancih. Že pri prvem podlistku s temi Spomini se je lotil mojega imena in priimka in sem tako — meni nič, tebi nič — postal znani publicist Ambrož Kodelja. V začetku sem srečanje s tem škratom zamolčal, nato sem pa kar odkrito priznaval svoje očetovstvo, posebno ko mi je eden od mojih bližnjih prijateljev povedal, da zares ni vedel, da sem s tako uglednim psevdonimom toliko napisal.
Včasih se pa zgodi, da te tiskarski škrat malce predrzno sune v oči, tako da te prisili k običajnemu nastopu proti njegovi drznosti, to se pravi, da nerad sežeš po popravku. Moraš seveda ponižno stopiti v uredništvo in prositi, da ti popravek objavijo, čeprav jim rad priznam, da je pri njih ta škratovska zalega silno redka. Z njimi imamo namreč opravka, odkar je neki Nemec po imenu Guttenberg iznašel tiskarske črke, ki jim je omogočil tak sporočilni razmah, da so se s svojimi škrati, ki so se med njimi zaredili, postale celo nevarne za pravilno razumevanje piščeve misli.
Zato vljudno prosim uredništvo za razumevanje in objavo naslednjega popravka.
V zadnji številki Novega lista seje v desetem jubilejnem podlistku z mojimi spomini vgnezdil v sredini drugega stolpiča na predzadnji strani za-
res neprijeten škrat, ki je v svoji navidezni majhnosti celo hudoben, kajti pripisuje mi nekakšno ideorazredno stališče pri obravnavanju važnih gospodarskih in ideoloških vprašanj, kakršna so državni kapitalizem, privatni kapitalizem in »najširše razpreden (ne razreden!) sistem zadružnega gospodarstva.« Zaradi navidezne nedolžne igrice igrivega škrata, ki se je v besedi razpreden skril in pred presunjenim bralcem postal razreden, bi bil lahko postal celo politično sumljiv. Pomislite, kaj lahko povzroči čisto navaden izpad soglasnika »p« v besedi razpreden. Mimogrede se vam zaradi neznanega škrata tudi opravičujem za generalske našive, ki so postali generalni, in za spačeno ime bolgarskega desničarskega politika A. Cankova, ki je v kraljestvu palčkov napačno zapisano kot Conkov. Morda so ga s tem kaznovali kot krivca za umor voditelja bolgarskih zemljedelcev Stambolij-skega.
Janko Jež
* * *
V'
Koncert v Stivanu
V župni cerkvi v Štivanu bo v soboto, 15. oktobra, ob 20.30 koncert, na katerem bosta nastopila Orkester Mandolina in oktet Deseti brat, ki delujeta na področju bežigrajske občine v Ljubljani.
Orkester Mandolina je bil ustanovljen pred skoraj pol stoletja. Na koncertu bo predstavil pester spored domačih in tujih avtorjev, nekaj pa bo tudi skladb za orkester in orgle. Oktet Deseti brat pa velja trenutno za eno najboljših slovenskih vokalnih skupin. Veliko je nastopal tudi po svetu. V Štivanu bo izvajal pretežno dela slovenskih avtorjev iz različnih obdobij.
(11)
Uksemburg, 2.600 kvadratnih kilometrov in 385 tisoč prebivalcev! Nobene-11 Lukspmhnr^ann np hn nikdar nadla v elavo misel, da bi se pritoževal za-
Janko Jež
SPOMINI
(Ob 50-letnici kapitulacije italijanske fašistične armade v Sloveniji)
bedite, da ima mogočna gospodarska sila, kakršna je danes kneževina
Ndi
uksemburžanu ne bo nikdar padla v glavo misel, da bi se pritoževal za-
v majhnosti svoje države. Luksemburg je res ozemeljsko majhna država, v6qdar na strateško zelo pomembnem ozemlju. Za njegovo posest so se že a stoletij zaman potegovale Nemčija, Francija in Nizozemska. Zaradi tega jj Se celo spopadle z orožjem. Pamet je na koncu le prevladala. Mogočne ^®so se sporazumele in majhnemu Luksemburgu priznale samostojnost. IiL 9Va se uradno imenuje Velika kneževina Luksemburg. Njen vladar je ve-1 knez Jean iz dinastije Bourbon-Parma.
» Ce upoštevate, da ima Slovenija okrog 25.000 kvadratnih kilometrov in >ma skoraj dva milijona prebivalcev, je torej ta »majhna« in »nebogljena« p °Venija desetkrat večja od Luksemburga in ima petkrat več prebivalcev. , tar>c Rode je pred dvema letoma na Dragi med svojim predavanjem glede 8a rekel: »Ni nas malo. Kar pa nas je, to je dobro«. Torej kvišku srca in loti-^0 se z večjo samozavestjo svojega dela in z večjim zanosom in državno za-ve> prispevajte svoj del k utrjevanju slovenstva v svetu. Spadamo v sam J? Srednje Evrope in kot taki moramo prispevati, da se bo Srednja Evropa, entenitena s slovenskim deležem, uveljavila v samem vrhu Evropske Unije.
Italijanski napad na Slovenijo. Odhod v Zagreb.
Italijani so napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi na cvetno nedeljo 1941. Komaj šest let prej sta jugoslovanski vladni predsednik Stojadinovič in italijanski zunanji minister Ciano (Mussolinijev zet) podpisala znano Rimsko izjavo o večnem prijateljstvu med Italijo in Jugoslavijo! Napovedana večnost je torej trajala komaj šest let. Zares čudna in nepredvidljiva so pota italijanske diplomacije.
Ko je ljubljanski radio 6. aprila 1941 sporočil, da sta Italija in Nemčija napadli Jugoslavijo, sem z ljubljanskimi študenti-prostovoljci odpotoval v Zagreb. Ker je bila glavna proga neprevozna, smo potovali skozi Novo mesto in Karlovac. Prenočili smo v novomeški gimnaziji, ki so jo Nemci naslednji dan — (za srečo po našem odhodu) — bombardirali. Potovali smo v tovornih vagonih. Zeblo nas je, ker je naletaval sneg. V Zagrebu so nas nastanili v vojašnici II. dopolnilnega polka blizu postaje Zagreb-Sava. Naenkrat je med nas kot strela udarila vest, da so Nemci fronto že prebili in da se hitro bližajo hrvaški prestolnici. Nad Zagrebom je že bilo slišati brnenje nemških letal. Okrog vojašnice so začeli streljati. Ustaši so nas obkolili in zastražili vse izhode iz vojašnice. Dobili smo navodilo, naj se skušamo rešiti skozi kak stranski izhod. Če ne bi imeli možnosti, da bi se skrili v Zagrebu ali se vrnili v Ljubljano, naj bi se v majhnih skupinah prebijali proti jugu v hribe v smeri Bosne. Planili smo iz vojašnice in se razkropili na vse strani proti izhodom, ki smo jih slučajno zagledali. Na koncu dvorišča so bila železna vrata. Ko sem dospel do njih in jih odprl, je že stopil predme civilist z revolverjem v roki in me vprašal: »Otkuda si?« »Iz Ljubljane«!, sem odgovoril. »Idi!«, je kratko odvrnil in me pustil dalje. Kasneje sem izvedel, da so pridržali samo Srbe, ki so bili povečini sami starešine, in jih pobili.
Prišel sem na Ilico, to je glavno zagrebško ulico. Bila je polna ljudstva, ki je bilo veselo vznemirjeno. Okna na obeh straneh Iliče so bila okrašena
D. Puh in M. Kostnim
Letošnjo izvedbo Barcolane je že marsikdo poimenoval v »Slovensko Barcolano«. Prvo mesto je, kot znano, osvojila jadrnica Fa-natic (to je že tretji uspeh na tej regati), ki jo je vodil slovenski skipper Dušan Puh, medtem ko je drugo mesto osvojila slovenska jadrnica Gaia Cube (Špirit of Slovenija) Mitje Kosmina.
O zmagoviti plovbi je Dušan Puh povedal, da so bili slabi pogoji, saj je bilo malo vetra. Pred štartom ni bilo mogoče vedeti, kaj bo. Odločili so se za taktiko: biti čim bliže najresnejšim konkurentom. Za »najnevarnejše« so smatrali »Pegaso« in »Citta di Trani«. Fanatic je dobro štartal, saj je bil po nekaj minutah takoj v prvi liniji skupaj z jadrnico »Citta di Trani« in »Vitesse«. Na koncu so se stvari komplicirale, ker je veter upadal in helikopterji, ki so leteli nad zalivom za posnetke regate iz zraka; so metali veter za 360 stopinj sem in tja. Vsak manever je moral biti dobro premišljen. Dušanu in posadki je uspelo, da so dobro izbrali, prečkali so floto na pravilen način in izkoristili »nov« veter tako, da so »pobegnili«, ostali tekmovalci pa niso imeli več možnosti, da bi jih ujeli. Od druge boje je bila do konca le formalnost, saj je Fanatic imel dve milji prednosti.
V razumljivo veselem razpoloženju je Mitja Kosmina tako razlagal taktiko regate, s katero je osvojil drugo mesto: »... na štartu
nismo bili zadovoljni, saj je bilo veliko nekorektnih jadralcev, ki so imeli motorje, s katerimi so si pomagali. Kmalu pa smo nadoknadili razdaljo. Prvo bojo smo obrnili okoli 15. mesta. Posvetovali smo se in izbrali taktiko, da bi zajadrali na odprto morje, kjer smo dobili nekaj vetra in nato odpeljali do zadnje boje. Mislim, da je bila odločilna vožnja v krmo. Trda borba je bila s »Pegasom« in barko »Vitesse«. Obe sta namreč hitrejši od nas, vendar smo se odločili, da tvegamo. Potegnili smo proti obali in obdržali prednost do cilja.«
Gorazd Bajc
»Barcolana«: zmagoslavje slovenskih skipper jev
niku srečke, ki sojo prodali v
Ko je Fanatic s portoroškim skipper jem Dušanom Puhom kot prvi zavil mimo druge boje, le nekaj sto metrov od Miramarskega gradu, je bilo jasno, da mu zmaga na najpopularnejši jesenski regati v Sredozemlju ne more uiti. Puhova prednost je bila namreč tolikšna, da kljub vremenskim nevšečnostim zaradi občasnega brezvetrja ni bilo realno pričakovati, da bi se komu iz zaledja posrečilo presenečenje.
Medtem ko je Fanatic imel pred seboj še poslednjih 5 milj in pol, da zaključi olimpijski trikotnik, je pred barkovljansko obalo potekal oster boj med »Razposajeno kocko« Mitje Kos-mine ter jadrnicama Vitesse in Pegaso. V fotojinishu si je drugo mesto zagotovil Kosmina in tako kronal zmagoslavje slovenskih jadralcev. Oba skipperja s slovenske obale sta poudarila težave pri štartu, saj so nad 1.289 jadrnicami krožili helikopterji in spreminjali smer vetru. Na tako množičnem tekmovanju si čolni dobesedno kradejo veter z jader, zato je še toliko pomembnejša vloga skipperja, ki odloča o razvrstitvi jader, razpolagati pa mora z dobro »uigrano« in koncentrirano ekipo, ki v hipu izvede navodila in ukaze.
Uspeh slovenskih jadralcev — Kosmina je bil tudi na lanski regati med najboljšimi — je bil tokrat še prodornejši, ker je bila »barcolana« povezana z evropsko loterijo. Puh je last-
zu in ki je bila povezana z jadrnico natic, priboril skoraj 8 milijard w-pa še ni vse, saj je bila »barcolana« p vezana tudi z italijansko loterijo, ^ nekemu drugemu srečnežu prines a milijardi lir. Vsi ti bodo še dolgo poJJ' nili na Fanatic in Razposajeno koc > na Dušana Puha in Mitjo Kosmi » pa tudi na Slovenijo.
* * *
Slovenska kulturno g°sP°^arS^e zveza iz tržaške, goriške in videnis ^ pokrajine sklicuje množično pro t no zborovanje ob hudih pritisk*"' jih doživljamo Slovenci v Italiji. Z ^ rovanje bo v četrtek, 13. oktobra, o ^
19.30	v veliki dvorani Kulturnega
ma v Gorici, Ul. Brass 20.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI UST« Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikat/ Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro OpPe'1, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst/ tel. 040/772151.
o.. A
s hitlerjanskimi zastavami. Po stranskih ulicah so švigali avtomobili z mle-čnozobimi oboroženimi pobalini, ki so jim puške segale skoraj do pet. Lovili so razkropljene jugoslovanske vojake in civiliste, o katerih so bili obveščeni, da so prišli v Zagreb kot prostovoljci. Pridrveli so nemški tanki. Množica je v špalirju začela na Iliči vihteti nemške zastavice in vzklikati »osvoboditeljem«. Na vsakem tanku sta čepela po dva civilista: eden je pozdravljal z dvignjeno pestjo, drugi pa z dvignjeno roko.
Pred nekimi vrati je žalostno zrla predse ženska, ki je bila hišnica v stavbi. Prosil sem jo, ali me lahko vzame pod streho za nekaj dni, dokler ne bi bila vzpostavljena železniška zveza z Ljubljano. Prav rada je to storila. Skrbela je tudi za hrano, seveda proti plačilu. Ko sem se tretje noči od nje poslavljal, ker sem izvedel, da je prvi vlak za Ljubljano že pripravljen, mi je s solzami v očeh dejala: »Prav rada sem Vam pomagala. Upam, da je neka druga ženska prav tako pomagala mojemu možu, ki je zdaj v Bosni.« Vselej sem veroval v misel človečanstva in bratstva med ljudmi. Ta misel se mi je v Zagrebu še okrepila in našla kasneje potrditev v Arezzu v podobnih okoliščinah kot v Zagrebu, ko sem se moral spet nekaj dni skrivati pred Nemci.
Spet v Ljubljani
Na postaji je že bil pripravljen vlak. Poln je bil civilistov, ker smo morali pred vstopom vanj odvreči vse, kar je spominjalo na vojaštvo. Točno opolnoči je vlak brez vsakršne razsvetljave odbrzel proti Ljubljani. Nekaj pred zoro smo jo že zagledali kot ostro silhueto, uprto v nebo. Ob straneh so smukali telefonski drogovi, ob katerih so se stiskali bersaljeri, kot da bi ob njih iskali zavetje. Vlak je ustavil malo pred postajo. Molče smo se razkropili. Po stranskih ulicah so vozili s senom naloženi vozovi, v katere so se poskrili fantje s podeželja. Meščani so se tiho usmerili vsak proti svojemu domu. Hitro sem jo od-kuril po Kolodvorski ulici, prečkal Dunajsko pri Figovcu, prišel do Šelenbur-gove in se po Rimski cesti spustil na Tržaško cesto in prišel domov, ko se je že začelo daniti.
Po nekaj dneh počitka sem se javil v tiskarni, seveda za zaslužkom. Tiskarna je bila zaprta, le v ravnateljstvu je bilo živo. Pohlevno sem vstopil. Najprej sem zagledal knjigovodkinjo. Vselej je z menoj rada poklepetala, zdaj pa je komaj odzdravila. Spomnil sem se, da je pri računanju vselej upora-
bljala nemščino. Zdaj pa mi je stvar postala jasna. Preprosti ljudje Pr tQ. da kdor po tuje računa, tuje misli. Knjigovodkinja je torej vedno po tuje/ rej po nemško mislila. Medtem je prišla iz sosednje sobe vdova pokoju lastnika Prepeluha in sedla za soprogovo mizo, nad katero je še vedno vis velika Prepeluhova slika, ki me je prijazno gledala in, skoraj bi rekel zdravljala. Gospe sem začel pripovedovati svojo zgodbo. Medtem sta n sednje sobe še pristopila ravnatelj Kralj in gospod, o katerem sem mislil/ je stranka, ki je bila tam po poslu. Natančneje sem ga pogledal, ko se je F stavil predme in me poslušal. Bil je zelo podoben gospe Prepeluhovi. KaS je sem izvedel, da je bil njen brat iz Kočevja. Ko sem nadaljeval pog°v'°r_ gospo Prepeluhovo in izrekel prepričanje, da okupacija ne bo trajala veC me je njen brat divje nahrulil in mi zabrusil, naj si zapomnim, da bomo 5 venci le pod Hitlerjem zaživeli boljše življenje. Nato me je dejansko Pay.,a iz tiskarne na cesto. Zadeva me je presunila, zlasti ker sem vedel, da Je ^ gospa Prepeluh v mladosti učiteljica na slovenski Ciril-Metodovi šoli prl ^ Jakobu v Trstu. Žal mi je bilo, da se nisem mogel posloviti od Prepeluho sinov Marka in Janeza, ki sem ju oba inštruiral. Marko se je pridno učil/J nez pa ni rad prenašal šolske discipline. Tudi jaz sem ga često zaman ča da bi se skupaj pripravila za šolski pouk. Raje se je s kolesom potepal po m ju. Marko je zdaj advokat v Ljubljani, Janez pa se je izselil v ZDA, N& ' še mlad umrl. Večkrat se ga spominjam. Rad se je zadrževal z menoj m prijetno pogovarjal o vsem, samo da ni šlo za šolske zadeve. Njune se Marjane se komaj spominjam. Tedaj je bila še otrok. Živi v Trstu. Vpref, se je skupaj z družino v oživljajočo se slovensko stvar na Tržaškem- ^ Ljubljana je bila spremenjena. Nič več nisi srečeval po ulici veselih iu dovoljnih obrazov meščanov. Velikonočno razpoloženje je še bolj podčr: to razliko. Na promenadi po Aleksandrovi ulici si opoldne in zvečer vide* činoma mlade fante, ki so se tiho in z vidno zaskrbljenim izrazom pog°va L li. O čem? O tragični usodi Slovencev. Po globokem ponižanju, ki so ga d. veli z Rapallom, jih je Italija spet zahrbtno napadla in skupaj z Nemci dej sko izbrisala z evropskega zemljevida. Ko so začele krožiti prve vesti o ro žičnih aretacijah in prvih spopadih z upornimi Slovenci na terenu, je vse p tresla vest o streljanju talcev.	(palj^