PESMI
Matej   Bor
APATIJA
Pomlad je spet, a to pomlad ne znam več k tebi, zemlja, kakor svoje dni. ko znal sem biti s tabo čdsto sam. prisluškujoč, kako mi govori skrivnost iz tebe. Tuj sem ti postal in hladen gledam tvoja bujna čuda. Zakaj, ne  vem in niti vredno triida se mi ne zdi, da bi razlog dognal. Le kaj je to? Se je mladost mogoče že izselila iz mojega srca, da me ne mami potok, ki klokoče pod vrbami, da resa, ki šumlja mi pod nogami, me ne vabi več. naj ležem vanjo. Svet se je prebudil, a meni je tako, da bi .šel leč v samoten kot in bi temi ponudil ^'se, kar imam, če sploh še kaj imam. jaz, ki zemlje ljubiti več ne znam.
EKVINOKCIJ
Vse dni brezumno maje se in guga pod težo juga spenjeni kanal
in buta. vrtogla\-od tega plesa, ob breg. ki stresa s sebe val na ^al.
Kdaj je minilo? Je že res poletje ob vse imetje — je že prazna dlan?
599
Kdo ve. Nemara pa ga tale barka, .sopeč ko starka skoz turobni dan.
ztlaj s sabo nosi. Kam? O. ne vprašujmo. ne premišljujmo. Obrnimo stran.
IMPRESIJA I
Sem \- ta zaliv se je pripodil jug na sivih krilih, ki zdaj prhutaje vrše nčwl morjem. Splašena se maje ob bregu barka, kadar mrzli duh jeseni puhne vanjo. Po slemenih \ rh trnja in dračja in kamnitih mej 1« pinije, kot bi se po kolenih plazile starke trudoma naprej. Jug bič vihti, poletje pa ko plaha kobila, ki se ji domov mudi, samo še čaka, kdaj da ga zajaha in ga čez mračno' morje zapodi.
OBUP
Crn obup je gledal skozi okno
srečnega srca
in je rekel:
Kmalu bom jaz v njem doma.
Ju še preden je napočil dan.
je  vkorakal
s svojim mračnim  spremstvom \aiij.
IMPRESIJA TI
.Spet je somrak in spet sem sam.  V  zalivu
se peni morje. Depresija z juga.
Tam spod na cesti  voz. Na  njem   je triiga.
600
Za koga?
Res iie \em — pa je vseeno.
Ce se je naživel
do sitega,
bo ležal v nji pošteno.
zakaj proistorna je in dolga.
a življenje, kot vemo,
je tesno in kratko.
JETNIK
Jetnik življenja, ki s seboj  me žene. rožljam z verigami skoz sivi čas. Pot je še dolga: jih zdrobil  bom jaz, ali nazadnje bodo one mene?
NOVEMBER
Med nebom in gladino
morja ničesar ni.
le dež in neka misel.
ki tam medli
ko črna barka.
ki so  ']o pirati ngrabili,
in ko so videli  njen črni tovor,
Ijohabili
iii šli.
In zdaj je sama
in še vali, ki se pode
po morju naokrog,
0(1  nje beže.
HVAR I
Kako ljubezni\o zatišje.
Sam.
Višina kariere: ničla.
Vsi bi radi kam \ iše.
Toda kam?
Razlika je pičla.
601
SAMOTA
Jaz sem to uro tako sam.
da bi na oblake sedel
in odplul — toda kam?
O, ko bi vedel.
Saj je samota i>rav v tem,
prav v tem,
da ne veš. kam se ti hoče.
da si tuj \'semii  iii \seni
in da ni nikamor mogoče.
ŽIVLJENJE
Življenje s seboj me žene. z njim se borim, in vem, da mu ne ubežim. da ni rešitve — nobene, da me bo gimlo s seboj, dokler se niu zdi in da me odloži morda še uoeoj.
HVAR 11
Sončen dan
ko sončno veličanstvo
vstal je. ko minila so neurja.
vali beli
so \zdrhteli
kakor strune,
ki ubira jih
harfistka burja.
Jaz pa šel sem
skoz to sinje slavje.
gledajoč v prostranstvo.
in sem spraznil tri blesteče
čase sreče
na njegovo sončno- veličanstvo.
602