^gkžfek ^s^gpp" František Ondriček slavni češki virtuvoz na gosli. (Sestavil Dr. Fr. L.) VViela Ljubljana se skoro le še ^^i! malo spominja mladega umetel-h^~J:: nika, ki je pred kakimi petnaj- stimi leti očaral s svojim di-vnim igranjem na goslih, s svojim mirnim kretanjem, s svojo ljubeznivo zunanjostjo. s svojo mladostno milino vse poslušalce. Bil je to mladi Krežma, Hrvat, katerega je — žal — rana smrt ugrabila godbi in njegovemu narodu. A ne dolgo potem je došel s severa drug umetel -nik, tudi Slo- v van — Ceh —, godel je Ljubljančanom ter si pridobil občno pohvalo; vendar se nam zdi, da ni tako ugajal, kakor mladi Hrvat. A poslednji virtuvoz je bil srečnejši: živel je, „DOM IN SVET" 1891, štev. 2. deloval je in tudi napredoval. Prišel je k nam drugič, prišel tretjič, in dne 4. novembra pretečenega leta je petič godel Ljubljančanom. In sodili so na vseh straneh, dajetaumetel-nik izmed najslavnejših vi-jolinistov. Kdo je ? Františelc Ondficek. Ondfičkova slava je dandanes svetovna. Nepotrebno je, iskati navadnih in nenavadnih izrazov, dabi označili njegove vr-. line, njegovo spretnost, v obče njegovo ge-nijalnost;tupo-j dajemo citate-ljem le površno sliko njegove- .....'........: -----—-- ga življenja in napredovanja, kar moremo storiti prav ob kratkem, ker je tudi kratko doslej njegovo življenje. Porodil se je namreč 4 50 František Ondriček. dne 29. aprila 1. 1859. na Hradčanih (v Pragi). Njegov oče je bil voditelj orkestra pri Švandovem gledišču; poleg tega je pa imel tudi kapelo (godbeno družbo), s katero je hodil po praških gostilnah in kavarnah. Tako je naš František vzrastel v dosti težavnih razmerah; pa to mu ni bilo v kvar, marveč prav podžgalo je njegovega duha, da se je razvil zgodaj. Oče je bil jako delaven, odločen in oster mož; tako je vadil tudi sina v ljubezni do dela in truda. In prav s tem se je mogel sin povzdigniti do prvih virtuvozov na go-slih, kar jih pozna zgodovina. L. 1873. je stopil v praški konser-vatorij in se tu izobraževal do 1. 1876. Zgodaj se je sicer pokazal velikega ume-telnika, in že so mu mnogi peli zgodnjo slavo, a drugi, ki so mu želeli dobro, svetovali so mu, naj se uči in izobražuje še dalje. Dobil je od češkega rodoljuba in mecenata g. Olive toliko podpore, cla je mogel iti za nekoliko časa na pariški konservatorij (1. 1877.). To bivanje v Parizu mu je bilo jako koristno; povrnivši se v domovino se je pokazal dovršenega umetelnika. Omenimo naj tudi, daje dobil 1. 1878. zlato svetinjo, kar je bilo izredno odlikovanje. A še sedaj niso bili nekateri prav zadovoljni in so ga tirali še više. Rekli so mu, naj se postavi še bolj na svoje noge, naj bode bolj samosvoj v svojih stvorih in v igranju. In Ondriček se je zopet učil, zopet se trudil in se tako povspel do prave dovršenosti. Sel je 1. 1879. v London, da se je tam še dalje1 šolal. Na to šele je začel potovati kot pravi, veliki umetelnik: 1. 1880. je potoval po Nemškem, Holandskem, Francoskem, Belgiji in Avstrijskem. Naslednje leto je šel v Berolin in 1. 1882. je, pozvan od dunajske filharmonične družbe, iz- vajal svoj lastni koncert Beethovenov v cesarskem našem mestu. Na to je potoval po Ruskem, Danskem, Švicarskem, Laškem in po vsi Nemčiji. Svetli cesar ga je imenoval 1. 1887. za svojega c. kr. komornega virtuvoza, katera čast je pred njim doletela le malo-katerega umetelnika. L. 1888. je prepotoval jutro ve dežele in bil na Kavkazu. Od rumunskega kralja je prejel red »Rumunske zvezde« in od sultana red »Medžidije«. To so glavne črtice v sliki njegovega življenja. A sedaj se ozrimo na njegovo igranje. Ondriček bi ne bil velik umetelnik, ako bi ne bil kolikor toliko izviren. In to se mora najprej priznati našemu goslarju, da je izviren, da ima neko posebnost, svojstvo. Oni, ki ume-vajo tajnosti goslij , priznavajo, da niso še slišali te ali one skladbe v taki podobi, kakor jo igra Ondriček. Morebiti bi smeli imenovati ono svojstvo — narodno posebnost njegovo. Zato piše neki Ceh, da je Ondriček na glasbenem polju to, kar je Dvorak v slikarstvu. On izraža globokost Nemcev, kaže živahnost in iskrenost francoskih umetelnikov in vrhu tega še nekaj, kar je njegovo: vsa godba vre iz njegovega srca. O tem je prepričal Ondriček sam svoje ljubljanske poslušalce v zadnjem koncertu. Tako piše neki vešč poročevalec, ki je sam glasbenik »na glasu«, da je bil »vtis, ki ga je naredil genijalni umetnik na mnogoštevilno občinstvo, v resnici velikansk«. In isti poročevalec ga imenuje ne le virtuvoza, marveč »umetnika, ki se vtopi v stvar, jo popolnoma v se sprejme in umetno pred-naša vsled nenavadne nadarjenosti od Boga«. Kamor je prišel naš umetelnik, povsod je očaral vse prijatelje glasbe. „DOM IN SVETS' 1891, štev. 2. 51 S posebnim zanimanjem in z veliko navdušenostjo ga je sprejela in ž njim občevala rumunska kraljica Elizabeta, slavna pisateljica z imenom Sylva Car-men. Celo v Carigradu je žel slavo. Sultan je bil posebno zadovoljen z njegovim igranjem. Da so ga slovanski bratje sprejemali z dvojno radostjo, ni skoro treba omenjati. Ondfiček je jako pohleven v svojem vedenju in v obče skromen. Povsod se kaže Ceha in Slovana; najrajši igra slovanske predmete. Sedaj je Ondfiček v najlepši dobi življenja. Cehi se ga po pravici radu-jejo. Našim mladim čitateljem pa bodi vrli naš umetelnik vzgled neumorne pridnosti in jeklene vstrajnosti. P. Ladislav Hrovat c. kr. gimnazijski profesor v pokoju, slovenski pisatelj. (Spisal F. H.) (Konec.) *l?ol^avno v tistih »Novicah« ie (na '-%j strani 330. in 337.) prav ob-^ širno pokazal, kako naj si pomagamo v drugih ozirih. Načrtal je prav obširno, kakšno naj bi bilo »berilo« za višje gimnazijske razrede, da bi mogel učitelj uspešno poučevati v slovenščini. Tudi še ni bilo »slovenske slovnice«, ki bi vsaj nekoliko zadostovala zahtevam. Marljivi A. Janežič je jel nabirati gradiva za tako slovnico; naš gospod profesor ga je pri tem delu pridno podpiral. Jel je priobčevati v Janežičevem »Glasniku« in v poročilih novomeške gimnazije obširne slovniške razprave, takon.pr.: slovenski genitiv fporoč.1.1862.), slovenski dativ (»Glasnik«, 1. 1863.), slovenski lokal (»Glasnik«, 1. 1862.), deležniki v slovenskem, jeziku, kako jih rabiti (»Glasnik«, 1. 1862.), »a/ko •— ko — ce« v pogojnih stavkih (»Glasnik«. 1. 1862.), kedaj je rabiti v odvisnih stavkih »ktcri, -«, -o. in ki« (»Glasnik«, 1. 1863.), »&i«, .DOM IN SVET" 1891, štev. 2. slovenski konjunctiv (»Glasnik«, 1. 1864.), kako je sloveniti besedo »Begriff« (poroč. 1. 1865.). V poročilu leta 1867. je priobčil pravila za slovensko pisavo s posebnim ozirom na rabo brezglasnic (enklitik). Želeti bi bilo, da bi ta sestavek prav pazno prečital marsikateri slovenski pisatelj, ker se čestokrat ravno te besedice najbolj napak stavijo, — in vendar dado, prav stavljene, govoru in pisavi šele pravo lepoglasje. Razven omenjenih slovniških razprav je priobčil učeni gospod profesor tudi razne zgodovinske preiskave, tako n. pr. v »Zlatem veku« : Staroslovenščina, v poroč. gimn. leta 1865.: Hijeronim — čegav je ?, v poroč. 1. 1869.: Vvod v So-kratovo Apologijo, v »Glasniku« 1. 1865.: Paperki staroslovenski in v poročilu 1. 1878.: Slovenski dom, razprava o razvoju slovenske literature. S temi in enakimi razpravami je kazal učeni gospod profesor, da je slovenski 4*