SEZONA 1925/26. — 20. FEBRUARJA 1926. — ŠTEVILKA 12 GLEDALIŠKI UST KR. NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI IZHAJA 1., 10., 20. V MESECU CENA 6 DIN iii;iii;iiiniiiiii:in hiiim i,!i;i: 1 iiiiini.iiiM.i Danilov petdesetletni jubilej. 1876—1926. 50 let igralskega življenja, katerih ogromna večina je potekla v časih gospodstva nemške Avstrije, je na slovenskem nekaj posebnega. Na prvi pogled je vse kratkočasno, veselo, en sam niz pisanih, zabavnih anekdot. Šele čez nekaj časa. ko se v tistem površnem veselju razgledaš in vidiš brezupno dno kulturnih razmer, breznadno životarenje čioveških bitij, ki hočejo k luči, pa zaradi strogo resnične vsakdanjosti ne morejo od tal, se ti nekaj zgane po duši in takoj za smehom te objame greniva nezadovoljnost in tuga. Kako je to vse lepo, biti lahkomiseln! Sedeti v kavarni, piti kavo in odhajajoč reči natakarju: Plačam prihodnjič. No, zdaj je april in prvega maja ne dobiš gaže. In potem je ne prejmeš do jeseni, ko se začne spet sezona. Kam? S poti! Na turnejo. Tani tudi ne bo bogve kaj, toda vsaj z mesta se premakneš. Kajti pod temi pogoji ne gre tukaj, kjer si, več naprej. In jeseni se spet vrneš, doboš gažo in malo pourediš tukaj, malo tam, toliko, da začneš pet nekako vegetirati. Kakšna je bila turneja? Dež, dež. toda dobra volja je zmagala. Prestano je! In ijubljanska sezona se spet otvori. Seveda je treba na vse kriplje hiteti. V drami vsak teden premiero, kajti pri tretji, včasih že pri drugi vprizoritvi ni v tem malem mestu treč gledalcev in poslušalcev Za tretje ali četrto dejanje večkrat ni generalne skušnje. Ni časa. In vlog se je treba učiti hitro, hitro. — In če jih ni mogoče obvladati, bo pomagala pač sufleza. Vsako jesen pa se sezona ni začela. Kam bova pa zdaj vandrala, vandrovček moj? Če ga vprašaš danes, kako je bilo, bo pogledal v najtemnejši kot in ne bo odgovoril. Po dolgem molku bo zamahnil z roko in dejal sitno: »Eh. pustimo! Saj je minilo k Tako je, minilo je. in drugo jesen se je začela zopet sezona. Prvega so ti kanili pičli denarci. O iaki mesečni plači je pravil nekoč rajni Verovšek tako-le: Obrnem hlačni žep. da pade ves denar na mizo. Potem štejem. Ta kupček perici, tegale krojaču, tegale za hrano, tegale za stanovanje, tegale za čevlje, tegale . . ja, hudirja. saj ni nič več! Kaj bo pa zame? Pa vse skup, marš, v žep nazaj, Verovšek pa k Fajmoštru. Tam se ti smeje ves njegov 1 okrogli, rdeči obraz, v tistih živili malih očeh je pa le neka primes, ki moti veselje. Kam, o gospod, gre naša pot? in pri vseh teh: špas, špas, špas — sovražiš vse skup, ker ni v redu, ker se ti gabi, ker je od tega žalostno tvoje srce. Ni res, da so naši takoimenovani »bohemi« resnični boheim. Z omalovaževalno izgovorjeno besedo »umetnik« žonglira sicer naš purgar, pa je vse le prazna, goljufiva gesta. Kako so ti ljudje naenkrat drugačni, če jih posadiš ^v dostojne razmere! Kako je za vse občutljiv, kako reden, kako skrben! So morda izjeme, toda redke. Toda nazaj k tistemu trpkemu: špas, špas, špas, kjer je rastla toliko časa naša gledališka in vsa umetnost. Danilo je pristni sin te dobe. Borštnik je odšel v Zagreb, Borštnikova tudi, toda Verovška in Danila je držal slovenski in lokalni patrijotizem prav v beli Ljubljani. Pa kamor sta šla, magari v še tako imenitne kraje in teatre, sta prihitela vzhičena in najbolje volje nazaj, in ko je obstal na ljubljanski postaji vlak, sta kot dva zveste sina Ljubljane silno srečno vzdihnila: Zdaj smo pa spet doma! Kako je vse to čudno! Sovražiš domači kraj, saj prenašaš v njem neznosne razmere, saj te uničuje, tepta, in vendar, če si pravi fani, kako ga ljubiš! — Igralčeva usoda je ta, da vidi njegovo umetnost tisti rod, ki živi v njegovih dneh. Igralske umetnosti ne moreš zapreti v knjigo, dahniti v sliko ali kip. Ob času predstave med to in ono uro sprejemaš živo z odra. Kako težka je pravična sodba o igralčevem delovanju, katerega nismo videli in pri katerem se moramo zanašati le na pisana ali ustmena poročila očividcev tistih časov. Sto in sto stvari je, ki nam ovirajo pogled. Tedanje razmere, tedanja naziranja, vsa karakteristika dobe, ki je nismo nikoli preživeli! Kakšen igralec je bil ndadi Danilo? Historija govori, da je bii prav dober ljubimec. Kot karakternega igralca ga pa poznamo vsi, ki hodimo danes v gledališče. Tipi, ki jih ustvarja i, nas vedno zanimajo. Gotovi se ti naravnost vtisnejo v spomin. Kdor ga je videl n. pr. pred leti v Schonherrjevi »Zemlji . kot dacarja v Cankarjevem »Pohujšanju<, Dolfa v »Desetem bratil itd., mu bo stalnp živo v spominu neizbrisni vtis, ki so ga napravile nanj te žive, tipične in plastične ustvaritve. In zdaj, ko je nestor naše drame, prinaša na oder še vedno izvrstne lipe. Njegova ljubezen do odra je namreč cianes ravno taka. kakoršna je bila v njegovih mladih letih. Z mladostno vnemo in živahnostjo prihaja na skušnje, še vedno lahkonog. živahen in šaljiv, pravi mladenič tik premnogega mladega starca. EN GROS „ELITE“ d. z o. z. LJUBLJANA, PREŠERNOVA ULICA 9 - Največja konfekcijska trgovina - Mojstrsko krojena damska in moška oblačila KONFEKCIJA LASTNA IZDELAUA EN DET Al L 2 Njega vedno enako zanima vse, kar je z zvezi s teatrom. Kakšen repertoar, kdo bo igral, kdo bo režiral? Kje so zanj vloge? Vedno mu jih je premalo! In tak slavi 50 letnico svojega delovanja. oOletiuco? — ti šine v misli vprašanje, ko ga gledaš pred seboj čilega, svežega, prožnega in ko se trudiš, da bi našel na njem vsaj nekaj znakov, pri takih redkih jubilejih povsod neizogibnih. Zastonj. Danilo — mladenič. Trudne starosti ni. Ne kaže je hoja, ne kaže je telo. ne glava, ni o njej sence v veselem in prijetno zanosnem razpoloženju, ki sije iz obraza, iz vseh gest, iz oči in iz besede. Ali je prinesel toliko zdravja na svet, da življenje, ki ga gloje dan na dan, ne doseže več kakor kaplja na skali, ali je znal opredeliti svoja čustva tako, da mu niso bila nikdar v škodo? Žalosti do tukaj in veselja do sem in vsega drugega, kolikor je prav in nič več. 3 Tak je petdesetletnik danes, ko nam igra spet po tolikih letih Dolfa v Jurčičevem Desetem bratu . Igra ravno Dolfa i/. ljubezni do spominov, ki ga vežejo na tisto dobo. ko je kot Dolef prvič nastopal, zaradi velikega uspeha, ki mu ga je priznavala od predstave do predstave ravno za Dolfa tedanja gledališka publika in zato seveda tudi, ker se mu je ta vloga dobro prilegala. Mnogo njegovih sodobnikov bo čutilo isto. Z Desetim bratom« jim bo oživela minulost in drag jim bo zaradi spominov, ki jih je stkalo ž njim življenje. Nam pa, ki nismo sovrstniki, bo prijetno poslušati živo. dolenjsko Jurčičevo besedo, gledati na odru skrivnostnega in pravljičnega desetega brata, hudomušnega Krjavlja, nekdanjo dolenjsko grajsko gospodo in z duhovitimi domisleki v slikovitih prispodobah govorečega dolenjskega kmeta. Danilo je prižgal, še ko je bil nežen mladenič, večno lučko njemu najsvetejši boginji Taliji. To lučko je varno nosil skozi vse svoje življenje, skozi nevihte in noči v današnje boljše dni. Nikdar ni omagal, katastrofe, ki so zadevale obstoj gledališča, ga niso zbegale. Maloštevilni tovariši so mu spotoma pomrli; ostal je sam in vztrajal do konca. Tako je prenesel gledališče iz davnih časov preko vseh prilik in neprilik v današnje čase. In to je njegova največja zasluga. Živio! M. Pugelj. Fr. Lipah: Kolega Danilo. Hoteti pisati o kolegi Danilu, bi se reklo smejati se. še predno zapišeš prvo besedo. Kakor se človek nasmehne, ko se spomni na dobro pogoden dovtip, imenitno izstreljeno frazo, na presnetega tiča, ki ima vedno katero za bregom. Danilo jo ima vedno, čeprav ga po navadi nekaj očividno skrbi. Vsaj tako važno zamišljenega obraza je. Komaj pa izpregovori, evo dobrodušne besede, božajočega humorja a!i celo ironičnega vzdiha, ki je tipičen za igralca, ko govori o svoji osebi. Danilo ve povedati o sebi vedno samo kaj veselega, celo žalostne slučaje in neprijetne dogodivščine svojega življenja ovija s humorjem, solidnim in res pristnim humorjem. Da se ustavimo baš pri Danilovem humorju. Kakor so vse njegove odrske kreacije resnične in ne narejene, taka je tudi njegova šala. Spontana, nepričakovana, tcda resnična je, moraš ji verjeti in se ji smejati. To je Danilo. * RIBA" specialna trgovina vsakovrstnih rili J. OGRINC Ljubljana, Gradišče poleg Schumija ^ Vsaki dan sveže sladkovodne in morske ribe 4 Pred dopoldansko skušnjo... Še zaspani, pa že razburjeni kolegi: zadnja kritika . . . Večina temperamentov se pokaže v pravi luči. Sangvinik se jezi, cinik mrda, flegmatika se nič ne prime. Mlajši član, ki je bil strgan, se drži v kotu kislo kot ljubljansko vreme. Danilo priplava elastično v gledališče: .la, kaj pa je? A, kritika? Nisem čital. Na cesti mi je nekdo pravil. Te jezi, kolega? Ah, lepo vas prosim, pojdite mi no! . . . Gospoda, jaz vam samo tole rečem: Mi smo morali včasih tekstovno zelo veliko delati, pa smo imeli tudi marsikatero lepo predstavo. Kako so nas trgali, da bi vi to vedeli! Človeka je bilo sram na ulico ali pa v kavarno. Ampak tega se sčasoma privadiš kakor kake druge nadloge. Naj pišejo, naj nas trgajo, jaz jim ne morem pomagati! Gospoda, če ne bo hujšega, kot je to, nam še umreti ne bo treba! . .. Danilove besede vplivajo blažilno na razburjene duhove, zvonec zazvoni in že' gremo na oder poskušat. Klasična drama je, polna močnega dejanja, polna lepih mest in verzov, igralci začenjajo živeti ... in zopet je vse lepo. vse jasno, tam nekje daleč v lepem svetu, daleč proč od kritikov . . . Danilo je vesten v svojih službenih dolžnostih. Njemu ni oder nekaj sanjavega, problemaiičniega. on je star praktik, ki mu je oder služba in bistvo življenja. Pa je nekoč prišel prepozno na skušnjo. Na odru so že daleč za njegovim tekstom. Danilo prisopiha s cigaro, ki je tudi bistvo njegovega življenja. »Gospod Danilo, kje ste bili? »Saj sem tu! Kako dolgo sem že tu! Vi ste na odru. jaz pa čakam na hodniku. Prosim? Zapisali me boste? Ne morem pomagati, jaz sem bil tu .. . Vsi navzoči mu verjamejo — in se od srca smejejo. Danilo je zvest zaveznik suflerke. Toda ne v taki meri. kot bo mogoče marsikateri mlajših nekoč, če pride v njegova leta. No. pa je nekoč radi intenzivne igre pozabil stavek, ki pa ni bil p-sebno važen. Tekst je letel dalje. Naenkrat se papa spomni izgubljenega Cnrinsbo posrednišlii špedicilsli! bureau * Jesenice. 41. Maribor, 5 stavka in ga kar na hitro pove. Bil je jezen, da je stavek »požrl it' v navdušenju pove še en stavek, ki ga je momentano slišal od suflerke. Ta stavek pa slučajno ni bil njegov. Toda Danilo zna to tako napraviti, da nihče v parterju ne opazi. Stavka oropani kolega mu reče za kulisami po igri: »Gospod Danilo, stavek ste mi ukradli«. »Eh. pojdi no. sitnež! Ali nisem dobro napravil? Publika je kar zijala!« * Pred premiero. Ima večjo vlogo. Publika je že v hiši. Danilo zašepeče suflerki skozi luknjico: »Gospa, danes sem malo bolan. Da me boste držali!« »Seveda, gospod Danilo! Brez skrbi! Po prvem dejanju. Danilo: »Dobro je šlo. Le vi. gospa suflerka, ste me. samo gledali, ko sem začel igrati, in mi zadnjega stavka niste vrgli. Pa sem vam rekel, da me držite!« Gospa suflerka: »Saj sem vas držala, pa kako držala, z obema rokama, v zadnji sceni ste mi pa ušli. Ampak je bilo vseeno dobro, zelo dobro, verjemite mi!« Danilo: »Res, zelo dobro? No. potem je pa dobro!« * Pri jubileju Polonice Juvanove. Danilo je spet požrl en stavek. Kolega, ki se je zaradi tega jezil, mu je rekel — s humorjem seveda in brez vsake hude misli: »Danilo, še pri tem jubileju boš igral in pri svojem, potem pa nič več.« Danilo: »Nič ne de. Bom pa kulise postavljal . . . Vsi smo se smejali in ga občudovali. Toda pozneje smo ga videli: za kuliso je stal. sam in prav drobna solza mu je orosila oči . . . * obleke in Čevlje kupite najceneje in najboljše v naši detajlni trgovini na Erjavčevi cesti št. 2 nasproti Dramskega gledališča. Trpežnost, dobro blago, brezhibna izdelava in nizke cene, to je naša reklama. Državnim uslužbencem se daje proti primerni garanciji tudi na obroke. Konfekcijska tovarna Fran Derenda & Cie., Ljubljana imunim miiHiHiiiiiiimiiiiitiiMiimtiiimiiiiiiii m ............. j ZAJUTRKOVALNICA ZA JUTRKOVALNICA T. MENCINGER I Ljubljana, Sv. Petra cesta 43 1 PRISTNA VINA! NIZKE CENE! - - fiiiiiiiiiiin ....... iiiiiiiiini mn.. 6 Na skušnji, mislim za »Revizorja«:, kjer je igral Danilo svojega slavnega oskrbniika dobrodelnih zavodov. Zemljaniko. Režiser R. Putjata. Pri prvih vajah seveda še nismo bili trdni v tekstu. Danilo bi moral izgovoriti besedo »kura«, pa je ni. Putjata: »Danilo, kuro si požrl.« Nadalje bi moral Danilo reči besedo »svinja«, pa je tudi ni. Putjata: »Danilo, svinjo si požrl.« Končno ni izgovoril besede »las«, ki je bila tudi v njegovem tekstu. Pa tu je Danilo, ki ga je malce razburila Putjatova šegavost. že prehitel Putjato in rekel: »Kuro, svinjo in las sem požrl, pa bom še tebe, tak apetit imam danes dopoldne, otroci, da boste vedeli Vsi smo se smejali do solz. najbolj pa Putjata. Danilo je tisti, ki se najbolj veseli, kadar zagleda novinca ali začetnika, ki je začel korajžno stopati po deskah. On se veseli uspeha mladih, zakaj on ljubi gledališče nad vse. On ljubi vse, kar diši po gledališču. Sovražiti Danilo ne zna. Pač. Samo sovražnike gledališča, te pa prav od srca. Zato pa nima v vsem gledališču nobenega neprijatelja. Sam pravi včasih: »Otroci, saj veste, da vas imam rad. Vse od kraja. Jezen sem v vsem gledišču samo na enega. Ampak žalibog je to glavna oseba, imenitnejša od samega gospoda intendanta. To je naš blagajnik, ki mi vedno premalo izplača — vsaj po mojem mnenju . ..« Za vse to ga je življenje nagradilo z mladim zdravjem in svežim humorjem. Dalo mu ie pa še nekaj, kar je prav redko pri tea-terskih ljudeh: kolegice in kolegi mu pravijo sploh samo »papa«. Ko pride na skušnjo, se sliši od vseh strani: »Papa. papa. papak In to nam je Danilo. On ima to rad in je ponosen na to. ker ve, da »papa« ne meri na starost, ki mu ne more do živega temveč da je to izraz ljubezni in spoštovanja vseh njegovih kolegov. Pazite pri nakupu čevljev na znamko ,Peko‘ Tovarne Tržič. Podružnice: Ljubljana, Breg- 20 in Aleksandrova cesta 1. Podružnice: Zagreb, Račkoga ulica 3 Beograd, Knez Mihaj-lova br. 44. Najpopolnejši in najceneji domači izdelek. 7 Fran Govekar: Okoli Danilovega jubileja. (Nadaljevanje.) Izmed glavnih igralcev diletantov iz prve dobe naj označim vsaj nekatere še posebej: Peter Grasselli, rojen 1. 1841 v Kranju, jurist, kasneje župan ljubljanski, je igral najrajši stare gospode in v »Inseratu i. 1869 bonvivana. Bil je elegenten in bister diletant, ki je s svojini gladkim vedenjem zelo ugodno vplival na druge. Dalje časa je predstave tudi režiral, zlasti v sezovah 1878/79 in 79/80. Bil je zelo strog režiser, ki je predvsem zahteval, naj igralci uloge memo-rijajo. Večina diletantov se je namreč zanašala na šep-etalca, se ulog sploh ni učila ali pa le zelo površno; zato se je v tekstu lovila in vsak hip obtičala ali pa nerodno eksteniporirala. Grasselli je to diletantovsko zanikarnost neizprosno preganjal. Toda uspehe je do-sezal pač pri ženskah, marsikateri moški pa so uloge znali le približno. Te zanikarriosti se slovensko gledališče ni moglo iznebiti prav do Inemannove dobe, a pojavljala se je tu pa tam celo še kasneje. G e cel j (G o t z 1) Josip, rojen L 1834 v Ljubljani, bivši davčni kontrolor, je bil prav nepotrebno zdi, da bi jih pretresal... To je sramota, recimo kar naravnost, s čim se pita v enomer naše ljudftvo, ki je pač vredno boljše hrane. Bati se je, da se mu nazadnje po polnem ne pokvari prirojeni zdravi okus, tako na zadnje ne bo več vedelo, kaj je dobro, kaj je slabo. Kar so drugi vrgli v smeti, to pobiramo mi z veseljem, to je naša hrana v praznik!« (Literarni pogovori, VII. 8. 1870.) Stritarju so kajpada to kritiko v Ljubljani silno zamerili in mu odgovorili v ljubljanskem nemško-slovenskem listu po nemško: »Saj je morda(!) res, da slovenska literatura še ni na najvišji(!) stopnji, da niso slovenska dela prav vsa mojstrska(!) v svojem žanru, da je med njimi marsikaj, kar nima nikake pravice do klasičnosti(l): toda kateri narod ima pa samo klasične igre?« — Na to »otročjo fanfaronado« je odgovoril Stritar: •»Kedor taka piše, ta nam sramoto dela pred svetom' ta sili ljudi, da se nam smejejo...« Ker pa je Stritar zvedel, da se je s svojo kritiko zelo zameril tudi ljubljanskemu Dramatičnemu društvu, je še dostavil: ' Proti dram. društvu nisem jaz nikoli pisal niti govoril; zdelo se mi je vedno in zdi se mi še zdaj prav koristno društvo, kateremu druzega ne manjka, nego materijalne in duševne podpore. Kaj se more možem, ki imajo to stvar v rokah, očitati, da ne igrajo 111 ne dajejo boljših iger na dan? Podajte jim boljše izvirne igre ali boljše prestave in bodo boljše igre igrali, boljše igre izdajali ... Mahati po dram. društvu, kateremu sem sam odbornik, tega nisem nikoli nnmerjal, kakor se mi podtika . . .« (Liter, pogovori. X.) A zamera se v Ljubljani še ni polegla, mehki Stritar pa je pogladil Draniat. društvo v XTTT. liter, pogovoru z izredno prijazno kritiko zadnjih peterih zvezkov “Slovenske Talijem. Na koncu ie ponovil svoje svarilo prevajalcem ljubi jan. repertoarja »naj dobro pogledajo in pregledajo igro. katero hočejo prestavljati« ! Kct idealist ra ie I 1870!! - pristavil šp tale nasvet: »Shakespeare je podlaga vsacemu repertoarju . . . Hamlet. Lear. Macbeth. Otello Julij Cezar. Romeo in Julija, teh naj se loti, kedor čuti zmožnosti v sebi in da slovenski dramatiki krepko podlogo. Druge igre še lahko čakajo nekoliko časa ...« Modna trg-ovina F. Meršol nas). se nahaja sedai v Wolfovi ulici št 5. Prinororp svoio Potrato zalo1 nedelja ob 15. pop. Obrt gospe Warre- nove. Ljudska predst. po zniž. cenah Zvečer zaprto. (Ob pol 20. uri v operi Deseti brat.) 22. ft ponedeljek Ena Christie . . Opera: Začetek ob pol 20. uri zvečer. 16. v torek Zaprto. 17. >j sreda Večni mornar. Premiera . . . 18. d četrtek Zvedave ženske . .... 19. )9 petek Večni mornar 20. tf sobota Deseti brat. Proslava 50 letnice umetniškega delovanja g. Antona Danila . 21. It nedel a ob 15. u.'i pop. Trubadur. Ljudska predstava po znižanih cenah ob pol 20. uri zv. Deseti brat. Proslava 50 letnice umetniškega delovanja g. Antona Danila . 22. tt ponedeljek Zaprto. «✓ Red E Red C Izven B Izven Red F Red A Izven Izven Izven V. BESTER ATELJE »HELIOS11 Oglejte si slike, izdelane v najmodernejšem slogu! Aleksandrova cesta 5. Telefon interurb 524. HIIIIUIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIHI iiiiiiiiiiiiiini umnimi umi im ii nun iitiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiii nun iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiii Lastnik in izdajatelj : Uprava kr. Narodnega gledališča v Ljubljani. Urednik: M. Pugelj. — — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.