»KRES«, GLASILO SLOVENSKIH FANTOV, GLASILO ZVEZE FANTOVSKIH ODSEKOV V LJUBLJANI. - Letnik IX. — Izhaja 1. vsakega meseca. — Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (predstavnik A. Trontelj, Groblje, p. Domžale). — Urejuje Fr. Jesenovec, - Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja A. Trontelj, Groblje, p. Domžale. — Rokopisi se pošiljajo na naslov: Uredništvo Kresa, Ljubljana, Vodovodna 24. — Uprava: Misijonska tiskarna, Groblje, p. Domžale. Čekovni rač.: Misijonska tiskarna (z značko »Kres«) štev. 15.730 Naročnina: letno din 20, pod skupnim ovitkom din 18. Anže Povest. — Norveški spisal Björnstjeme Bjömson. — Poslovenil Ivan Čampa. (Nadaljevanje) Zraven tega je postal pa še jako bogaboječ in to so videli vsi, da se ni začel kar tako za prazen nič tresti pred Bogom, možak kot on — pa da bi bil bolj bogaboječ kot vsi drugi! Ljudje so začeli šušljati to in ono in radi tega je bila stara pot strašno strma, mi pa radi hodimo lepo po ravnem, zato vodi sedanja cesta ob vodi. To so tako razstreljevali in delali, da se je zdelo, kot bi hoteli spodkopati hrib. Vse polno Žolnirjev se je bilo nateplo tja in največkrat se je pokazal eden, ki je dobival dvojno plačo. Ko pa so nekega dne kopali gramoz in je neki delavec hotel dvigniti velik kamen, je zagrabil za roko, ki je molela iz grušča, in ta roka je bila tako močna, da je ta, ki jo je bil zagrabil, z njo telebnil po tleh. In kdo je bil ta možak? — Dolgi Zaspane. — Paznik je bil blizu in ko so ga poklicali, so izgrebli okostje celega človeka. Poiskali so kajpak tudi zdravnika, ta je zložil kosti tako vešče, da je manjkalo samo meso. Ljudje so pa kljub temu trdili, da po dolžini sodeč ne more biti to okostje nikogar drugega kot Anžolovega Domina. »Se bomo že še videli,« je pravil Domin. Nekaterim se je čudno zdelo, da je mrtva roka podrla takega turusnika, kot je bil dolgi Zaspane, posebno še zato, ker ga ni udarila. Paznik ga je kar naravnost obdolžil — seveda, ne da bi drugi slišali. Tedaj je začel Zaspanč kleti, da se je pazniku kar črno delalo pred očmi. »No, prav,« je dejal paznik, »če ga nisi ti, boš potem tudi toliko moža, da boš nocoj stražil okostje.« — »Sem, kaj bi ne bil,« je odvrnil Zaspanč. Potem je zdravnik okostje trdno povezal in ga položil na eno izmed postelj, ki so bile v baraki; v drugi je moral prenočiti Zaspanč, paznik pa se je zavil v plašč in legel prav tesno k steni. — Ko se je stemnilo in je moral Zaspanč k svojemu koščenemu tovarišu, se je zdelo prav tako, kot bi se vrata sama od sebe zaprla za njim in bil je tako v temi. Zdaj pa je Zaspanč začel peti libero, zakaj imel je močan glas. »Zakaj pa poješ libero?« je vprašal zunaj ob steni paznik. »Zato ker ne vem, če je bil po krščansko pokopan.« Nato je začel moliti na ves glas, ki ga je spravil iz sebe. »Zakaj pa moliš?« je vprašal zunaj ob steni paznik. »Zato ker je bil prav gotovo velik grešnik,« je odvrnil Zaspanč. Potem je za dolgo vse potišalo in paznik je bil že na tem, da zaspi. Nenadoma pa je znotraj zakričalo, da se Je koča potresla: »Se bomo že še videli!« Dvignil se je peklenski hrušč in trušč. »Mojih pet sejmačev« sem, je zatulil Zaspanč, nato pa je bilo slišati vpitje in močan padec. Paznik je odpahnil vrata, ljudje so planili tja z železnimi drogovi in leščerbami: in sredi sobe na tleh je ležal Zaspanč z okostnjakom na sebi.« Pri mizi je bilo tiho kot v grobu. Končno je dejal nekdo, ki je hotel nažgati svojo porcelanasto pipo: »Tak potlej je bilo le res, da ga je?« — »Seveda je bilo.« Anže je čutil, da so se vsi ozrli nanj, radi tega za vse na svetu ni mogel pogledati kvišku. »Kakor sem rekel,« je prvi začel znova, »ni nič tako skrito, da ne bi postalo očito.« »Zdaj vam bom pa še jaz povedal o sinu, ki je svojega lastnega očeta udaril,« je dejal plešast, debelušen možak okroglega obraza. Anže je sedel strašno na trnju. »Nekoč je živel pretepač, ki je bil iz ugled-dne rodbine v Loški dolini; dosti nasprotnikov je ugnal. Z očetom sta se sporekla zaradi dote in tako se je zgodilo, da možakar ni dal miru ne doma ne drugod. Zdaj je bilo še slabše in oče se je še bolj jezil nanj. »Ne pripoznam nobenega drugega nad seboj kot svojega sodnika,« je dejal sin. »Mene boš pa le pripoznal kot takega, dokler živim,« je dodal oče. »če ne boš precej tiho, te bom udaril,« je dejal sin in se dvignil. — »Kar daj, če si upaš, ampak zapomni si, da ne boš potem nikdar več imel sreče na zemlji,« je odvrnil oče in tudi vstal. GLASILO SLOVENSKIH FANTOV -1938 - Št. 10 Fr. Jesenovec: Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci! (F. S. Finžgar.) (Govor na nastopu v Žireh, 12. junija 1938.) Ko je naša fantovska organizacija v zvezi z Vodstvom dekliških krožkov zopet živela svoje polno življenje po sedemletnem neprostovoljnem počitku, so se takoj zopet zbrali okrog svojih voditeljev in voditeljic vsi naši slovenski katoliški fantje in naša dekleta in vsa naša mladina se je oklenila zopet gesla, ki ga je izpovedala že prej in ga ni zatajila niti v dneh molčanja in preskušnje. To naše geslo so Finžgarjeve besede: Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci! Draga mladina! V tem našem geslu je vsebovano vse naše delo, vse naše misli in želje so izražene v njem, vse naše življenje naj bo po njem uravnano, pa ste lahko prepričani, da ste na pravi poti skozi življenje proti večnemu cilju, Bogu, ki. je edini pravi namen in smisel vsega našega delovanja in nehanja v zemeljskem življenju. Bogu otroci! Prvi in najvažnejši del našega gesla nam govori o Bogu, o najvišjem bitju, ki je vse ustvarilo, človeka in vse, kar je okrog njega, pod njim in nad njim: človeka in vse stvarstvo. Zato je vse stvarstvo dolžno — zlasti pa človek svojega Stvarnika spoznavati, mu služiti in ga častiti. In med vsem stvarstvom na zemlji je Bog najbolj odlikoval prav človeka, ki pravi o njem sv. pismo: Po svoji podobi ga je ustvaril. In ta podoba božja v «as je naša duša, ki mora potemtakem vsuskoz živeti božje, posvečujoče življenje. Človek je po duši otrok svojega Stvarnika. In to načelo si je kot prvo napisala na svoj prapor slovenska katoliška mladina, zbrana v Zvezi fantovskih odsekov in v Vodstvu dekliških krožkov: Bogu otroci. In kdor je Bogu otrok, je Bog njegov Oče, človek njegov brat. Kako lepo je to misel izrazil naš največji pesnik Prešeren v svojem nesmrtnem delu Krstu pri Savici, da smo vsi mi: »Očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi!« Bogu otroci! Ali ni v tem našem geslu tako lepo in polno izražena rešitev vsega, danes ta dan tako perečega socialnega vprašanja? Ali ni v teh besedah tako idealno zajeto občestvo naše bojujoče se in zmagujoče cerkve, vsega človeštva, kraljestva Kristusovega na zemlji? Ali ni zaradi vseh teh pomembnih stvari prvi del našega gesla vreden, da ga ne samo izpovedujemo, marveč tudi sami po njem živimo in ga skušamo razširiti med vsemi našimi brati in sestrami po domovini in vsi zemlji?! Domovini sinovi! Drugi del našega gesla. Naravna, od Boga dana skupnost dela človeške družbe je organizacija, ki ji pravimo država. In državljani smo sinovi države, domovine. Država s postavami določa življenje svojim državljanom, s postavami, ki so tudi od Boga: Ni je oblasti, ki bi ne imela svojega izvora in svoje pravice od Boga (sv. Pavel). Naša država je Jugoslavija; naša je, saj smo jo sami ustvarili, sami trpeli zanjo in šli za njen nastanek skozi veliko vihro svetovne vojne, dokler nam pred dvajsetimi leti ni zasijalo sonce svobode. In to svobodo uživamo sedaj in smo trdno odločeni, da si jo bomo za vedno ohranili kot najdražjo svetinjo skupnega življenja z brati Hrvati in Srbi. In prav v tem je ves smisel drugega dela našega gesla: domovini sinovi. Kot so sinovi pokorni očetu, smo in bomo zmerom pokorni našemu kralju in tistim, ki v njegovem imenu vladajo, kot sinovi spoštujejo in ljubijo svojega očeta, spoštujemo in ljubimo mi svojega državnega poglavarja in ves njegov in naš skupen dom; kot sinovi branijo posest in grunt svojega očeta, bomo tudi mi zmerom branili svojo zemljo, svojo Slovenijo in Jugoslavijo, pa četudi bi bile za to potrebne velike žrtve, morda celo naše življenje. Da, tudi s krvjo bodo naši fantje in možje branili do zadnjega diha to, kar je naše, kar smo si z enakimi žrtvami pridobili. Domovini sinovi! V demokratski ljudski državi smo doma, v državi, ki ne pozna nobenih privilegijev premožnejšim, bolj učenim ali socialno više stoječim osebam. Vsi smo enaki, vsi bratje v ti lepi kraljevini. In med brati mora vladati ljubezen, da je življenje znosno in prijetno. Bratje, iz našega gesla »domovini sinovi« nujno sledi, da se hočemo vseskoz ravnati po božji zapovedi; Ljubi svojega bližnjega. Imamo sicer med našimi državljani ljudi, ki niso z nami istega mišljenja, istih nazorov in načel: nasprotno, mnogo je naših načelnih nasprotnikov. V boju smo z njimi — a ta boj velja le zmagi naših načel, ki jih po zapovedih Kristusovih moramo širiti med otroki teme in tega sveta. Nikdar pa ne sme veljati ta načelni boj našemu nasprotniku kot človeku, kot bratu v Kristusu, kot državljanu iste domovine! In nikdar, bratje, ne sme ta boj škodovati naši državni skupnosti; v skupni nevarnosti, ki bi pretila naši domovini, ni in ne sme biti nobenega razločka med nami in našimi načelnimi nasprotniki: v boju za kralja in domovino moramo biti vsi zbrani in se skupno bojevati za svobodo! Nikomur hlapci! Tretji del našega gesla. Kaj se pravi biti hlapec, suženj, ve naš siovenski narod le predobro, vedo tudi naši bratje Hrvatje in Srbi. Tisoč let smo bili Slovenci hlapci tujih mogotcev, dokler si ob koncu svetovne vojne nismo ustvarili svobode in vrgli s sebe sužnostne verige ih okove. Nikomur več hlapci! Samostojni smo v samostojni, svpbodni državi, Nikomur hlapci. Kaj se pravi biti hlapec, veš tudi že ti sam, moj brat, kadar si v sužnosti greha in strasti. O, to je tudi sužnost, grda in človeka nevredna suž-nost. Ti, človek ustvarjen po božji podobi, ki imaš Boga za očeta in brezmadežno Devico za mater, pa si suženj svojih .telesnih strasti in naslad! O, dragi moj brat, vrzi s sebe te okove in zaživi življenje božjega otroka v svobodi, v soncu, v pomladi! Fant, ki se bojuje za zmago Kristusovih načel po gornjem geslu: nikomur hlapci, vendar sam tudi ne sme biti hlapec svojega telesa. Duh mora zavladati nad .telesom, ki mora biti zmerom in povsod le tempelj svetega Duha! Nikomur hlapci! Ali ne vidiš, draga mladina, koliko »gospodov« prihaja dan za dnem k tebi, da bi te zasužnjili? Ali ne vidiš takega gospoda v obleki komunizma ali fašizma? V kinu, v knjigi, v časopisu in v tvojem znancu prihaja tak gospod k tebi in te vabi v svoje mreže, češ: če boš naš, boš šele prost, svoboden, boš vladal in užival svet, saj pozneje tako ni nič več. Zagrebejo te in po tebi je! Zato bodi z nami in gospoduj vsaj v tem kratkem zemskem življenju. Kaj boš hlapčeval Rimu in škofu in župniku! Napreden in svoboden mora biti človek tega naprednega časa. Kako so vabljivi ti klici, kajne? Toda naš fant, naše dekle ve, da pokorščina Rimu, škofu, župniku ni sužnost, je naša svobodna odločitev, je naša sreča in naše veselje! Komu pa naj bo sreča služiti, če ne veri, cerkvi, Bogu!? Da, samo Bogu, svojemu Stvarniku, ki nas je poklical v življenje in nas bo zopet k sebi vzel, smo in bomo hlapci, drugemu pa prav nikomur, pa naj prihaja k nam v še tako skromnih in vabljivih ovčjih oblačilih! Mi smo in bomo hlapci samo večni Lepoti, Resnici in Dobroti, drugega gospoda ne priznavamo. Le kar prihaja z nebes, tisto nam sme ukazovati, kar pa pride iz telesa, slabe družbe in iz satana, to pa nam mora biti hlapec, pii pa gospod nad njim! Ko se bomo zbrali letos v Ljubljani na naši največji slavnosti junijskih dni, na taboru slovenske mladine, bomo ob velikanskih množicah, ki se bodo tamkaj zbrale ob prazniku naše slovenske katoli- ške mladine, pa ob vseh dneh, ob vseh prireditvah, tekmah, akademijah, sprevodih in nastopih izpovedali samo to misel: Bogu otroci, domovini sinovi, hlapci nikomur! S to mislijo se na tabor pripravimo, ob ti misli naj tabor poteka in s to mislijo se bomo navdušeno vrnili s tabora na svoje domove, da nadaljujemo svoje delo za Boga, slovenski narod in našo državo Jugoslavijo! Bog živi! Ivo Kermavner: Poročilo o mednarodnih tekmah v Ljubljani (Dalje in konec.) Ne bilo bi prav, ako bi si natančneje ne ogledali tekem, ki so bile o priliki I. mednarodnega mladinskega tabora v Ljubljani. Tekme, katerim je bilo v programu tabora odmerjenega največ časa — saj so trajale dva in pol dneva — so tvorile jedro vse naše mladinske prireditve. Važne so bile za našo organizacijo še prav posebno zato, ker so poleg nas tekmovali tudi drugi narodi, s katerimi smo merili svoje moči in sposobnosti. Vsake tekme so merilo za naše tehnično delo, ljubljanske na taboru so pa še prav posebno pokazale) kaj smo napravili in kako moramo v bodoče stvar zagrabiti, da bomo dosegli še boljše uspehe. Zadnje ljubljanske tekme so bile slovanske, katerih so se poleg nas udeležili tudi češki Orli, in mednarodne, ker so bile dostopne vsem narodom, včlanjenim v katoliški mednarodni uniji. Udeležba na slovanskih tekmah je bila zelo lepa, medtem ko o mednarodnih ne moremo tega trditi. Nasprotno smo pa lahko prav zadovoljni s kvaliteto tekmovalcev, katere so poslali sodelujoči narodi v boj. Pri tej priliki moram tudi omeniti, da niso tekmovali samo člani, temveč tudi mladci ter članice in mladenke, in to ne samo v telovadnih tekmah, ampak tudi v lahki atletiki in v igri odbojki. Stadionska arena je bila vse dni polna navdušenih tekmovalcev in tekmovalk, ki so pred sodniškim zborom kazali, koliko in kako so se doma pripravili. Zlasti je bila arena zadnji dan tekem podobna mravljišču. Moj namen ni naštevati številke sodelujočih tekmovalcev in njihove rezultate (ker dobite vse to v zadnjih »Dopisih«), ampak hočem podati le bežno podobo o vseh tekmah in pa višino naših prvih tekem, zlasti kar se tiče naših reprezentanc, bodisi na slovanskih ali mednarodnih tekmah. Začnimo kar pri slovanskih tekmah vrst, ki so bile za tehnični napredek naše organizacije nad vse pomembne. Predvsem moram poudariti, da število sodelujočih ni doseglo števila prijav. Bilo je sicer častno število vrst in posameznikov v raznih oddelkih, toda za bodoče bi opozoril vse odseke, da naj raje ne prijavljajo vrst, oz. tekmovalcev, če nimajo resnega namena tekmovati. V splošnem so bile vse vrste, oz. posamezni tekmovalci dobro pripravljeni in tudi disciplina je vladala med tekmujočimi, saj razsodišče kljub temu, da je tekmovalo nad 1000 ljudi, ni imelo skoraj nobenega posla. Hibe, ki smo jih opazili pri posameznih tekmovalcih, so bile v primeri s številom sodelujočih takšnega značaja, da niso motile splošnega vtisa tekem. Seveda je pa na drugi strani tudi res, da se nekateri niso preveč dobro pripravili, kar velja zlasti za lahkoatletski del telovadnih tekem. Tukaj so šle dragocene točke v nič. Torej, bratje, lepo in prav je, da se dobro pripravite v redovnih, prostih in orodnih vajah, toda ne smete zanemarjati lahke atletike, ki je in bo pri vseh naših telovadnih tekmah važen del tekmovalne snovi. Nikar ne mislite, da lahko lahkoatletske panoge kar »mimogrede« odbijete. To se je marsikateremu dobremu orodnemu telovadcu bridko maščevalo pri tekmah. Na strumen dohod, siguren doskok in odhod še vedno premalo pazimo. Pri tekmah, ki bodo prihodnje leto, bomo na to prav posebno pazili in tekmovalec, ki bo v tem pogledu malomaren, bo izgubil težke točke, pa najsi je na orodju še tako dobro izvedel vajo. Za prihodnje leto smo vzeli celoten češki tekmovalni red in ker so vaje lažje kakor letošnje naše, se bo zahtevala najpopolnejša eleganca in finesa ter strumen dohod in odhod ter siguren doskok. Sodniški zbor bo v tem pogledu prihodnje leto izredno strog. Potrebno bo to še prav posebno radi tega, ker bomo v Pragi tekmovali z brati češkimi Orli in tedaj morajo biti naše vrste res vzorne. Gledal nas bo zopet mednarodni svet, saj bodo ob tej priliki tudi mednarodne tekme, v katerih se bodo naši najboljši merili z vrhunskimi telovadci drugih narodov. Kako so se odrezali naši lahkoatleti v težki mednarodni konkurenci? V splošnem prav dobro, saj smo videli v svojih vrstah borce, ki igrajo v vsem jugoslovanskem lahkoatletskem športu važno vlogo. Tudi mladci nam obetajo lepo bodočnost. V odbojki, ki je pri nas že tudi na lepi stopnji, smo dvakrat izgubili proti Češkoslovaški : z mesta in žensko reprezentanco. S tem smo naprej računali, kajti na Češkoslovaškem je odbojka pravi narodni šport in zato na zelo visoki stopnji. Vendar pa bomo lahko drugo leto v Pragi drugače posegli vmes, ako se takoj sedaj začnemo pripravljati in ako se bomo dovolj zavedali svoje naloge. Turnir sam je nudil prav lepo podobo in naša moštva so bila še dokaj dobro zastopana. Pripomniti pa moram, da tudi tu ni bilo vseh prijavljenih. Mednarodne telovadne tekme, mednarodni dvanajsteroboj je s svojo pestrostjo, visokimi zahtevami in odličnimi uspehi vse najbolj zanimal. Tekmovali so posamezniki za prvenstvo, katerih so postavili Francozi 8, češki Orli 4 in naša zveza 7, skupaj je bilo torej 19 tekmovalcev. Drugi narodi, ki so tudi prijavili svojo udeležbo, niso prišli. Nekateri so se zadnji trenutek opravičili, da je vzrok njihovega nesodelovanja finančno vprašanje. Kar pa smo videli pri teh tekmah, je bilo res nekaj prvovrstnega. Ne sicer pri vseh, a v splošnem lahko rečemo, da so se vsi dobro pripravili, kar velja še prav posebej za Francoze, ki so briljirali pri naših tekmah. To je sicer razumljivo, kajti oni so nemoteno delovali vsa leta, država jih močno podpira, poleg tega so imeli v svoji vrsti tekmovalce, ki so zastopali francosko državo na zadnji olimpijadi v Berlinu. Oni so zmagali, zasluženo zmagali in odnesli v splošni klasifikaciji vsa prva tri mesta. Borci, kot sta brata Schlindwein in Herold, so to v polni meri zaslužili. Kdor jih je gledal, ta se jim je moral čuditi. In to na vseh orodjih in pri lahki atletiki. Take elegance, preciznosti in sigurnosti, kot so Francozi v Ljubljani izvajali najtežje vaje, pri nas še nismo videli. Posebno pozornost so vzbujali s svojim dohodom in odhodom k orodju in od njega. In pa njihov siguren doskok! Strumnost in eksaktnost, ki je zlepa ne vidimo. In to tudi, če komu kaka stvar ni uspela. Dosti smo se naučili od njih in hvaležni smo .tem odličnim francoskim borcem za njihov nastop pri naših mednarodnih tekmah. Češke Orle je spremljala smola že od doma. Njihov najboljši je moral namreč ostati doma, ker se je pri treningu tako ranil, da je postal za daljšo dobo nesposoben za tekmo. Drugemu odličnemu zastopniku pa službene razmere niso dopuščale sodelovanje pri naših mednarodnih tekmah. In tako so prišli bratje Cehi k nam močno okrnjeni, saj so morali nastopiti samo s četvorico. Toda že pri tej okrnjeni reprezentanci smo opazili velik napredek čsl. Orla na orodju. Zlasti so se odlikovali na bradlji in krogih. Od zadnjega srečanja na mednarodnih tleh so močno napredovali tako, da lahko trdimo, da bo češki Orel na drugoletnih mednarodnih tekmah v Pragi tudi v telovadbi igral važno, morda odločilno vlogo. To jim iz vsega srca privoščimo in želimo obilo uspehov, da bomo Slovani stopili v ospredje tudi v tem pogledu. Kaj pa naši fantje? Sedem jih je bilo; drugim, ki bi tudi odločilno lahko posegli v borbo, prezaposlenost drugod ni dopuščala treninga, ki je potreben za take tekme. Izvzemši dveh so bile samo mlade, nove moči. Dobro so se držali, napravili so vse, kar je bilo v njihovih močeh in kar se je sploh v tem kratkem času dalo napraviti. Ce pomislimo, da pred enim letom večina teh fantov niti polovice gibov ni napravila od predpisanih vaj, mislim, da je s tem vse povedano. Drznem si celo to trditi, da bi nihče drugi ne napravil v tako kratki dobi tega, kar so napravili naši borci. Imeli smo srečo pri izbiri, kajti med temi fanti so taki za telovadbo, da jih zlepa ne dobimo. Seveda imajo vsi veliko voljo in močne rezerve energije, ki jih je privedla v tej kratki dobi do te višine. Sedaj mislim, da vsakdo razume, kako smo mogli v tako kratki dobi priti do te višine. Skoraj drzno je bilo za nas prirejati mednarodne tekme in pri njih sodelovati. Toda dejali smo si: moramo začeti ne glede na uspeh. No in ta je bil večji, kakor smo pričakovali. Četrto mesto v splošni klasifikaciji v tako hudi konkurenci, je prav gotovo častno. Še več: dobili smo še četrto mesto na drogu, tretje na bradlji, prvo na konju z ročaji, četrto na krogih, drugo v skoku čez konja in prvo v prosti vaji. Dobili smo torej: Dve zlati, eno srebrno in eno bronasto kolajno. Za prve tekme dovolj. Našim fantom se je poznalo, da so še mladi, neizkušeni tekmovalci. Manjka jim še rutine, ki je pri vsaki tekmi nujno potrebna in ki jo je mogoče dobiti samo z večkratnim tekmovanjem v težkih mednarodnih borbah Toda veliko krivico bi jim delali, če bi trdili, da tudi oni niso pokazali prvovrstnih stvari. Predvsem omenjamo Varškovo težko poljubno vajo na drogu, ki jo je izvedel z vso preciznostjo in ki niti najmanj ni zaostajala za onimi od francoskih mojstrov. Saj je samo za dobri dve desetinki točke zaostal za prvakom na drogu, Francozom Žanom Schlind-weinom. In poljubna vaja na konju našega odličnega telovadca Natlačena! Njegovi visoki premahi in strigi so nekaj edinstvenega in zasluženo je postal svetovni prvak na konju. In končno poljubna prosta vaja najmlajšega našega borca Janeža! Prvo mesto je bilo plačilo za njegovo izvedbo. In tudi drugi so se dobro držali, vsi so bili na svojih mestih. Hvala vam, bratje, ki ste tako častno zastopali našo mlado organizacijo in barve naše domovine v tej mednarodni tekmi! Ni se še poleglo navdušenje nad našimi uspehi in že nas kliče zlata Praga, kjer | bodo prihodnje leto mednarodne tekme. Bratje! Krepko na delo, vaša požrtvovalnost in vaš napredek nam je porok, da bomo prihodnje leto še častneje zastopali našo državo na mednarodnih tleh med brati in sestrami dragega nam češkoslovaškega Orla. — Bog živi! Mednarodni mladinski tabor v Ljubljani Čehoslovaška akademija v Operi Na Vidov dan zvečer je bila v Operi lepo uspela češkoslovaška akademija. Te akademije so se udeležili: češkoslovaški konzul g. ing. Stanislav M i n o v s k i, ljubljanski podžupan dr. Ravnihar, senator Smodej, univ. prof. dr. G r i v e c , predsednik ZFO dr. Žitko. Tik pred pričetkom pa so prišli na češkoslovaško akademijo še češkoslovaški minister msgr. š r a m e k , voditelj Slovencev dr. Anton Korošec in ban dr. Marko Natlačen, ki jih je vsa množica gromovito pozdravljala, gg. ministra pa sta toplo odzdravljala. Akademijo je začelo pevsko društvo »Mo-ravan«, ki je pod vodstvom g. Veselka zapelo jugoslovansko in češkoslovansko himno, nato pa še pesem Moravi, ki jo je zbor tako dovršeno zapel, da je g. dirigent prejel iz rok majhne deklice krasen šopek rdečih nageljnov. Sledila je telovadna točka s tremi vajami, potem pa je naš operni orkester pod vodstvom ravnatelja Poliča zaigral nekaj overtur. Nato so nastopili na bradlji štirje telovadci, ki so izvajali vsak po tri vaje. Tedaj sta prišla v ložo gg. ministra dr. V. Miletič in dr. M. K r e k. Občinstvo ju je sprejelo z nepopisnimi ovacijami. Sledila je najprisrčnejša točka vse akademije : majhna punčka, osemletna Mary R u -kavičkova je ljubko rajala ob skladbi Jožefa Novaka: »Hudbou k srdci, srdcem k vlasti«. Pri klavirju jo je spremljal Slovenec abiturient Bric iz Ljubljane. Po odmoru so članice lepo izvajale simbolične vaje »Tri dobe češke zemlje,« dobo moči, dobo propada in dobo vstajenja svoje češke domovine. Sledile so pevske točke sestre Ane F o 1 -t i n o v e , nato so zapeli dve pesmi Mora-vani; za njimi je sledilo rajanje članic Orla iz Kraljevega Gradca, nato pa so članice iz Brna izvajale lepo gimnastično vajo. Za članicami iz Proštčjova so članice iz Brna nastopile s slikovitim Kozačkom, nato pa je sledila najveličastnejša točka vse prireditve: telovadba z zastavo In venci. Ta simbolična slika je kazala slovansko vzajemnost. Ta točka je občinstvo tako navdušila, da je samo od sebe začelo peti jugoslovansko in češko- slovaško himno, in tako še je na najveličastnejši način zaključila akademija, ki je bila sicer nekoliko preobširna, vendar pa prisrčna in obenem dokaz trdne povezanosti naše ZFO s češkoslovaškim Orlom. Slov. dekleta pozdravljajo kneza nam. s kneginjo Olgo ob prihodu v Ljubljani na mlad. tabor. jugoslovanska telovadna akademija v Unionu (28. junija 1988) Na Vidov dan ob 9 zvečer je bila v Unionu jugoslovanska akademija, ki je bila prav za prav ponovitev enake akademije z dne 6. mar.ca t.1. Na to akademijo je prišla množica vseh narodov, ki so bili v teh slavnostnih dneh v Ljubljani. Dvorana je bilä nabito polna, pred Unionom pa je valovala večtisočglava množica, ki ni mogla v dvorano in je zato samo pred vhodom pozdravljala prihajajoče goste in ministre. Akademije so se udeležili tile slavnostni gostje: minister brez portfelja dr. Miha Krek, minister za telesno vzgojo naroda dr. V. M i 1 e t i č s soprogo, francoski konzul v Ljubljani g. R č -m e r a n d , predsednik mednarodne telovadne zveze g. Hčbrard, predsednik francoske katoliške telovadne zveze g. Thibau- d a u t, predsednik poljske katoliške telovadne zveze msgr. Bilko, podpredsednik češkoslovaškega Orla g. L e i n e r , senator g. Schaubach, zastopnik ljubljanskega župana g. dr. Andrejka, predsednik Prosvetne zveze prof. dr. Fr. Lukman, podpredsednik ZFO g. ravnatelj dr. Capuder, predsednik Pripravljalnega odbora g. Jože Hvale in drugi. Med akademijo pa sta prišla v dvorano tudi minister dr. Anton K o-r o š e c in češkoslovaški ministrski podpredsednik msgr. dr. š r a m e k. Ob njunem prihodu je