Ker nestalno moško srce rado prejšnjih dni pozabi, če ga zmotijo pogledi vneti od ljubezni mlade. Skoro solze privabile so v oči besede zadnje, kakor solnce roso cvetki, kadar v jutru se prikaže, na pomladni cvet privabi.
Pa molči ji gospod Ravbar in ne reče ji besede: vkloni le ponosno glavo, potlej te besede pravi: „Sodi. kot je tebi drago, zmagovit gospod je Ravbar, Ravbar suženj je pokoren, pa kaznuj in daj ukaze, ti le moreš jih dajati, drugi nrhče ne na svetu ..."
Ni ga draga kaznovala, milo se je nasmejala
pa mu te besede pravi: „Oh, kako bi ukazala, kako bi ti kazen dala, ko edino le na sveti morem ti ljubezni dati, ko dočakala sem komaj, da si spomnil se Podgrada in prišel po dolgem času, ko so pravili da biješ se po Turškem, da nemara več ne vrneš se iz boja, da pozabil si na drago, ki ni tebe pozabila ..."
Bistro vstane gospod Ravbar in objame jo junače svojo mlado golobico in sprejema lepo kazen, sladke njenih ust poljube in najlepša očitanja: —  Kaj da te tak dolgo dolgo bilo ni, moj ljubi, dragi . . .
GRIŠA:
SLEDOVI TEŽKIH UR
oledovi težkih ur, spomini zimskih dni, kaj zrete me v obraz z otožnimi očmi ?
Popotnik nisem jaz, ki sneg ga je zapal — ne, ne, jaz nisem on, ki v noči je ostal . . .
Jaz merim svetlo pot, pomladi grem nasprot, naprej čez sneg in led, v ljubezni topli svet!