Džungla. Roman iz afriških pragozdov. 'Anfleški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 17 Po gozdu raztresena Kršakova družina je čula njen klic in v hipu so zahreščale veje pod težo njenih tovarišev, ki so hiteli na kraj nevarnosti, da ji pomagajo. Kala je planila v napad. Z bliskovito naglico je snel Kulonga dolgi lok z ramen in položil puščico na tetivo. Daleč nazaj se je upognil prožni les, teliva je jeknila, puščica je siknila. Naravnost v srce je zadel izurjeni strelec. S strašnim krikom je padla Kala mrtva na obraz. Besni so planili gorile z dreves nad Kulongo, kričeč in renčeč. Pa Kulonga je bežal po slonovi stezi kakor plašna antilopa. Poznal je silno moč in divjost teh gozdnih mož in vedel je da je izgubljen, če ga dobijo v svoje dolge strašne roke. Daleč so ga zaskdovali in hiteli za njim po drevju. Pa končno so drug za drugim pustili brezuspešni lov. Vrnili so se na kraj nesreče. Nobeden izmed njih še ni kedaj videl človeka razen Trzana, in začudeni so ugibali, kaj bi utegnilo biti neznano bitje, ki se je priklatilo v njihovo džunglo. — Zunaj na obrežju v Claytonovi koči je sedel Trzan In čul oddaljcni krik in vik skozi odprto okno. Koj je zaslutil, da se je kaj posebnega zgodilo v rodu in urno je zapustil svoje knjige ter pohitel proti kraju, odkoder so prihajali glasovi. Našel je v gozdu ves rod zbran krog svoje ubite vajTuhinje —. Claytonov sin se je sicer že precej odtujil Kršakovemu rodu, zadnja leta posebno, ko je obiskoval očetovo knjižnico, je očitno zanemarjal svojo živalsko družbo. Pa vkljub temu je bila Kalina smrt zanj bridek udarec. Kala je bila njegova varuhinja v zgodnji mladosti, kolikokrat mu je rešila življenje —! Pozneje mu je bila zvest tovariš in menda edina v vsem rodu jKršakovem, ki ga ni sovražila. Odslej ni imel prijatelja več, izvzemši Tantora, slona, ga je vse sovražilo —. Sam bo sameval v divji, neprijazni džungli —. Grenka žalost se mu je zagrebla v srce, ko je gledal zvesto žival mrtvo pred seboj na tleh, daleč po gozdu je odmeval tožeči klic Kršakovega rodu, ki je z njim Trzan dajal duška svojim bridkim cuvstvom. Pa kmalu se je umaknila žalost drugemu čuvstvu —. Trzan je zakoprnel po maščevanju. Klic tuge se je prelil v divji, izzivalni krik, ki je klical na boj ubeglega napadalca. Živalski glasovi in klici lovarišev mu sev niso mogli popisati, kdo je ubil Kalo. Le to je posnel iz njihovega žlobudranja in kazanja, da je čudrio, neznano bitje ilapadlo Kalo in nato zbežalo po Tantorovi stezi proti kraju, odkoder solnce prihaja. Trzan se ni dolgo pomišljal, planil je t vejevje in popihal proti vzhodu. Poznal je Tantorovo stezo in njene velike ovinke, presekal jih je in si izbral krajšo pot skozi vrhove dreves. Prehiteti je holel krutega sovražnika, ki mu je ubil ' zvesto varuhinjo in tovarišico. Ob boku mu je visel lovski nož nepoznanega očeta v nožnici, sam si jo je naredil po sliki, ki jo je videl v svojih knjigah, črez ramena mu je vi^ela njegova dolga trdno spletena vrv z zanko.  Od veje do veje, od drevesa do drevesa je hitel vi-<  soko gori nad mračno, zapleteno in neprodirno džunglo Gelo uro je potoval in spet je zadel na Tantarovo stezo.  Spustil se je na tla in skrbno iskal sled ubeglega  sovražnika. Našel jo je ob drobnem potočiču. V mehkem pesku je zagledal čudne odtiske —. Taki so bili, kakršne je le on sam v vsej džungli puščal za seboj, če je stopal po mehki zemlji, le nekoliko večji so bili. Srce mu je naglo udarilo. Ali je bilo mogoče, da je neznani, ubegli napadalec — človek? Tak »človek«, kakor jih je videl na slikah v. knjigi in kakršen je bil tudi on sam —? Sledi sta bili dve. Ena je peljala od potoka proč, druga nazaj k potoku. Koj je uganil Trzan, da je nasprotnik že prišel mimo. Sklonil se je in natančno ogledoval odtiske, ki so prihajali nazaj k potoku. D«! Robovi so bili še ostri, zemlja čisto sveža, peskova zrna so tu in tam Irkljala v jamice, ki jih je noga begunčeva naredila. Ni bilo nobenega dvoma, sled je bila či io sveža. Begunec je pravkar prišel mimo —. Spet je Trzan skočil v veje, z neslišno naglico je hitel po drevju, visoko nad stezo in trdo ob njej. Ni še prišel miljo daleč, ko hipoma zagleda črnca na "ozki travnati planoti in pravkar je polagal smrtonosno puščico na letivo. Onstran planote ob robu džungle, pa je stal Horta, merjasec, s sklonjeno glavo in pemečim se rilcem, pripravljen za napad. Ves iznenadcn je obstal Trzan —. Njegove oči so obvisele na neznanem, čudnem bitju. Tako podobno mu je bilo po obliki telesa, — in "vendar tako čisto drugačno v lice in po barvi! Spomnil se je, da je videl v knjigah sliko takega jbitja. Knjige so ga imenovale »črnec«. Ampak — kaka xazlika rned odurno spako na sliki in temle xitkim, strašnim, življenja kipečim bitjem —! In še nečesa se je spomnil iznenadeni Trzan. Človek, ki je stal tamle na trati z globoko napetim lokom — da, to je bil »strelec« —! Videl ga je naslikanega pri črki s v svoji začetnici! Kako čudno! Kako lepo! Skoraj bi bil Trzan glasno ¦vzkliknil od začudenja in iznenadenja nad svojo novo iznajdbol Pa spodaj na planoti so se dogodki naglo razvijali —. Daleč nazaj je polegnila mišičasta črna roka puščico in tetivo, lok se je globoko upognil,, Horla, divji merjasec je grgrajoč planil v napad. Tedaj je izpustil črnec vitko puščico in Trzan je videl kako je zletela naglo ko blisk in se zapičila merjascu v ščetinasti tilnik. Koinaj je zapustila smrtonosna puščica tetivo, že je z neverjetno ročnostjo črnec pripravil drugo. Pa merjasec je planil nadenj teko besno, da ni imel več časa lok napeti. V visokem skoku se je pognal črez žival, se bliskoma obrnil — in že je tičala druga puščica v merjascevem \Tatu. In nato je Kulonga planil v bližnje drevo. Horta se je obrnil, da bi iznova napadel sovražnika, par skokov je naredil, pa omahnil ter se zrvnil na tla. Za hip so se mu napele mišice, krčevilo se je stresel in inrlev je bifT Kulonga je zlezel z drevesa. . Z nožem, ki mu je \iisel ob boku, si je odrezal dolgc kose z merjascevega Irupla in sredi lrate si je zanetil ogenj, si spekel mcso in jedel. Drugo pa je pustil ležati. Trzan je gledal vse to z neizmernim zanimanjem. Takih reči še ni videl. Niti v svojih knjigah ne! Živo je sicer koprncl po maščeTanju, pa njegovo koprnenje po znanju je bilo še večje. Opazoval bo, tako je sklenil, neznano, čuctno bitje, ki ga je tako iznenada srečal, šel bo za njim in pogledal, kje ima ležišče. Ubije ga labko še pozneje tudi, ko bo imel čas, — in ko bo tiste morilne drobne Tejice — mislil je na puščice — odložil. Tako je premišljeval Trzan na svoji visoki veji in delal načrle. Kulonga pa se je najedel, vstal, se obrnil proti vzhodu ter kmalu izginil za ovinkom Tantarove steze. Trzah je počakal, da je utihnil zadnji šum njegovih korakov. Prev.idno je zlezel z drevesa, vzel nož in si narezal velike kose z merjascevega trupla. Pa ni si jih spekel. Poznal je sicer ogenj. Kolikokrat je že videl goreti drevo, ki ga je užgal blisk! Pa ta ogenj je prišel izpod neba —! Toda da bi znalo kako bitje v džungli na neznan način priklicati odnekod tiste rumenkaste jezičke, ki požirajo les in nato izginejo tcr pustijo za seboj droben sivkast prah, — to ga je zelo iznenadilo. In zakaj da si je črni človek pokvaril sočno mcso v žareči vročini jezičkor, — to mu je bilo nerazumljivo. Tako neumen Trzan ni bill Prijel je sočno meso v obe roki, si ga nesel k ustom in Irgal obilne grižljaje s svojlmi močnimi zobmi ter se do sitega najedel —. Kar pa je še ostalo od merjasca, je zakopal ob stezi, da bi imel pripravljeno zalogo za poznejši čas.  In obrisal si je maslne roke ob bedra ter se odpravil na sled za Kulongo, sinom Mbonge, poglavarja rodu črncev. ; Ob istem času pa je t daljnem Londonu njegov stric, brat Trzanovega očeta in dedič premoženja, ki je bilo pravzaprav Trzanovo, poslal nazaj v kubinjo pečenko, češ, da je prerahlo pečena, in ko je skončal svoj izbrani obed, si je obrisal nežne prste v snežnobelo brisaljko —.  Ves dan je sledil Trzan Kulongo, kakor zli duh je visel nad njim t vejevju Tisokih dreves, še parkrat je ridel, kako je črnec poslal v daljavo smrt po svojih slrelovitih puščicah in kako je zadeta žival poginila skoraj hipoma. Strup Kulongovih puščic je bil svež in je naglo> deloval.  V varni oddaljenosti mu je sledil Trzan po drevju, ga opazoval "ves zamišljen inse čudil temu novemu načinu ubijanja. In najbolj se je čudil, da je navadno žival hipoma poginila, če jo je le samo oprasnila tenka črnčeva vejica. Vedel je, da od same take praske živali džungle še ne poginejo. Saj je sam videl, kako so se opraskalc in obklestile z ostrimi kremplji, če so se spoprijele, pa jim ni nič škodovalo. Ne, — nekaj skrivnostnega je bilo v tenkih Kulongovih treščicah. Sklenil je, da si bo zadevo natančneje ogledal. — \ Tislo noč je spal Kulonga v vejah mogočnega drevesa. In visoko nad njim je čepel Trzan. (Dalje prihodnjič)