Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Lievičnik, ljudski ueitclj. (Dalje.) Moje naielo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši! —Po tej poti otmeš maraikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni Bpominck po prislovici latinski: nLitera soripta manetu, ali po našem: nZapisana čerka oataue". 8. dan septembra. (Izlet v razne kraje ob bližavi južne železnice s prepoštovanima g. g. docentoma naravoslovja Hayek-oni in Bisching-om.) Dahašnji izlet bil je le prostovoljen, ter je imel namen, da seznani učitelje, ki se ga vdeleže, z nekaterimi znamenitostmi, pa tudi z naravskimi obrazi v bližini južnega oddelka dunajske okolice. Vodila sta izlet vzajemno g. g. Hayek, docent naravoslovja v III. in II, in Bisching, docent imenovanega predmeta, v I. razredu. Oba sta še mlada, pa jako brihtna in zmožna profesorja. Sprelepo vreme in prirojena vedoželjnost gnala je tudi mene v zgodnjo jutro zopet proti južnemu kolodvoru, kjer se nas je bilo o napovedani uri snidilo precej obilno število zvestih sobratov. Z navadno urnostjo peljal nas je hlapon po dunajski že precej dobro znani okolici do postaje Atzgersdorf, kjer smo izstopili. Ob zelo lepo osnaženem, z dragocenimi spominki ozališanini pokopališču, ki nosi nad vhodom napis: nOrt der Ruhe", in po katerega osredku je nasajen košati drevored, napotili smo se proti zapadu, in sicer po cesti, ki pelje v vas ,,Mauer". Proti imenovanem kraju gredoči smo videli kositi tri možake na nekem deteljišču kaj urno zeleno kerrao, kar bi ne bilo sicer nič čudnega, ko bi ne bil ravno Mali Šmarin, tedaj zapovedani praznik. Gospodar teh ljudi je bil gotovo slabo na pratiko pogledal to jutro, da jih je izgnal k takemu delu na polje. Pri pervib hišah v Mauer-u zaobernili smo se v grič k levi, ter prišli čez eno rebro v jako obširne, pa še veliko bolj čudovite kamnolome. Mehki rujavkasti kamen zmesen je z Deštevilnimi školjkami, polževinami in enakimi okamninami, in oba g. g. docenta tolmačila sta nam to prikazen enako: da je namreč pred vekov veki, morda pred milijoni let stalo tu morje, odteklo se, in pustilo nazaj te strašanske sile podmorskih, zdaj okamnelih, med peščeni kamen pomesenih živalic. če sem prav umel, imenovala sta g. g. docenta ta kamen: BCeritien-Kalk". Z veliko vedoželjnostjo smo pregledovali in razbijali razne kamnate kosove, ter nabirali si lepše eksemplare v spomin. Tu na tem mestu sporodila se mi je vpervič misel na vtemeljenje zbirke okamnin in mineralov za mojo učilnico v daljni domovini, kateri sem z ravno tu nabranimi eksemplari pozneje resnično tudi vložil temelj. G. g. docenta pravila sta nam, da ta kamen, če en čas od roba vlomljen leži, postane silno terd, in rabijo ga za temeljne zidove pri dunajskih stavbah. Prišedši iz kamnoloma na drugo višino imeli smo res prav rajski razgled na železnico in na neizmerno planoto proti vzhodu. Sprelepo vreme in zlati solnčni žarki dajali so lepovidu še večjo krasoto. Pa to še ni bilo vse. Zvonovi doneli so v bližnji in daljni okolici v prečudno prijetni harmoniji, vabivši verno ljudstvo k Božji službi. Le ena reč motila je nepopisljivo lepoto; kaj neprijetni kontrast k temu namreč je delal začerneli dim, ki se je valil dalječ na okrog iz neštevilnih šibkih tovarnih dimnikov, spričevaje, da nepoznan, ali vsaj premalo v čislih je mnogim Marijnega rojstva visoki praznik. Botanizovaje spustili smo se zopet navzdol, in napotili se proti vasi Liesing (Atzgersdorf-u sosedna železnična postaja), katera ima dalječ slovečo velikansko pivarno z globokimi skalnatmi kletmi. Da bi se nekoliko okrepčali, podali smo se v lični pivarnični salon, ki stoji na zmernej višini. Pridno prigovarjali stno jako okusnemu pivu, katero nam je, ker je bilo postalo že precej zelo vroče, prav dobro teknilo; ko smo se pa nekoliko spočili, vzdignili smo se zopet na daljno popotvanje. Kmalu naprej od pivarničnega salona prišli smo zopet na gričnati verhunec, kjer se nam je odkril novi, nepopisljivo sprelepi panorama. Na sever imeli smo razgled nazaj proti Dunaju; na vzhodu širile so se neizmerne planote proti Ogerskemu, na jug vidili smo okolico tergov Bertholdsdorfa in Brunna am Gebirge, ter vasi Enzersdorf; naj bolj idilično sliko pak nam je kazal razgled na zapad. Mičua vas Kalksburg — živa podoba pokrajin sprelepe talijanske zemlje — s slovečim jezuitskim vstavom na vzhodu v romantiCno Breitenfurt-sko dolino kazala se nam je k desni v dolini. (0 Kalkburški farni cerkvi terdijo, da je naj lepše vaščansko svetišče v Avstriji.) Proti levi pak je stala nam nasproti na zmernem homcu obširna vas Rodaun *), ter odpiral se od tam naprej vhod v Kaltenleutgeben-sko dolino. Botanizovaje napotili smo se v dolino proti Kalksburg-u, da bi v ondotnem kamnolomu, kjer ob enem pripravljajo tudi sipo za posip ceste, videli zopet mnogo okamnin iz starega sveta. Ko bi bil imel kaj torbice pri sebi, mnogo čudovitih stvari bisi bil zopet ondi nabral; popolnoma prazen pa vendar nisem hotel zapustiti tega kraja, in nabasal sem si precej težkega, okamnjenega morskega ježa (versteinerte Seeigel), ki naj bo ostal naši železniški šoli svedok moje nekdajne navzočnosti v Kalksburgu. •) Pač nisem mislil, ko sem napajal oko svoje v slasti ogledovanja te sprelepe okolice, in sosebno pri oziranji na R o d a u n, da v ravno tej vasi bo ob leti sklenil življenje svoje moj nekdajni součenec iz mladinskih let, ter sloveči naš slovenskonarodski pervak dr. LovroToman. V tem Rodaun-u namreo zastalo je oko njegovo, in potočilo zadnjo solzico! Pis. Ker smo imeli narediti še dolgi pot, nismo šli v vas (kar bi bil jaz pač rad storil; ali od družbe se mi ni bilo ločiti); prestrigli smo toraj koj kraj vasi dolino, ter ob jezuitskem vstavu in vertu šli proti zmerni višini, ki nam je opasovala okolico na levo. Tik zadaj za vstavom in njegovim obširnim perivojem vkrenili smo jo na desno, pospenjati se jeli kvišku, zdajci pa nahajali se tudi vnasajenem zalem g o z d u černega in rudečega borovca (Sdrvvarz - und Roth - Fohre), kar nam je spričevalo, da tu odrejajo in oskerbujejo hosto po natančnih pravilih umnega gozdnarstva. Gosp. docent Hayek je bil v sredi med nami, -in ves čas posebno zgovoren, ter nas je na vsako količkaj znamenito stvarico pozorne delal. Novo mi je bilo med drugitn slišati, da naše navadne zelene žitne kobilice (Gottesanbeterin), katerih je ravno ena ferčala mimo nas po zraku, in jo je g. profesor vjel, na severnih krajih našega cesarstva ne domujejo, in da jih od Dunaja naprej gor ni lahko več videti. — Precej dolgo šli smo po gostem gozdu, naposled spustili se zopet navzdol, ter prišli v ozko osamljeno dolino. Kmalu dospeli smo do dobro vravnane ceste, in ker so stali ob nji tudi berzojavni koli, spoznal :sem iz tega, da pelje do kakega bolj znamenitega kraja. Da se o tem nisem motil, sem se kmalu prepričal. Ob desni strani doline pričeli so se kmalu neizmerni apnjenski kaninolomi; poleg ceste pa je stala komaj streljaj znarazen apnenica za apnenico, kjer se kuha apno po fabriško in na dozdaj meni neznani način. Ne kakor po naših južnih krajih, ampak v popolnih plavžih se pripravlja ondi apno,.in ne kurijo se apnenice z lesom, ampak po večjem s premogom in ogljem, katera poslednja kurjava po tolmačenji gos. Hayek-a vendar daje veliko slabejši zidaiski materijal mimo perve. Apno razpošilja se na razne strani; naj več na Dunaj. Od bistrega studenca, imenovanega nPriessnitz-Quelle", pričela se je vas Kaltenleutgeben, ki je stisnjena v zelo tesno in ozko, pa posebno prijetno dolinico. Hiše, po večjem nizke (pri tleh) so tako mične, kakor same igračice. Pravilo se nam je, da mnogo premožnih Dunajčanov poletni čas tu v lastnih domovjih prebiva, in le pozna jesen jih privabi zopet med mestni hrup. Kako občine dunajske okolice skerbe za svoje revne in onemogle sosrenjčane, videl sem že prejšni dan v Atzgersdorf-u; danes pa zopet tu; kajti prav lična hiša ob cesti nosila je napis: nArmenhaus", in neki učitelj iz Gorotana, prebravši to besedo, šaljivo je djal: Bei uns in Karnten ist die ganze Welt: Armenhaus1'. Dolgo smo šli še skozi vas, dokler nismo dospeli do zelo prijazne in prostorne gostilnice z napisom: nGemeinde-Gastbaus". Tu smo imeli poldanski obed, in nisem se zamogel prečuditi za toliko število nepričakovanih gostov, vendar tako nagli in dobri postrežbi. Posebno židane volje smo bili, in do zadnjega trenutka svojega življenja menda ne bom pozabil tega dneva in izleta. Po obedu razkropili smo se tovariši nekoliko znarazen. Jaz in nadučitelj Jak. Schwarz *) iz Vorarlberškega šla sva najpred ogledat Dr. Winternitz- evo BWasser-Heilanstalt". Vse mogoče razvedrila in olajšave, pa tudi zabave ponudjene so tu bolnikom: salon, godba, koncert, mična žprehajališča itd. Od tod naprej šetala sva proti koncu doline, kjer stoji na zmerni višini v preljubeznivem položenji farna cerkev, in od kjer se vidi dalječ nazaj doli skozi dolgo vas. Odzvonilo je bilo ravno kpopoldanski božji službi, toraj sva pospešila korake proti svetišču, da bi se pridružila ne ravno obilnemu številu zbranib vaščanov. Prav ginljivo se je veršil sv. obred, in tudi tu sem zapazil, da ljudstvo po ondotnih krajih rado pospremlja s splošnjem petjem orgljene glasove. Ko po končani večernici prideva s tovarišein zopet do gostilnice, zbirali so se že součitelji za odhod, in zdajci začul se je glas: naprej! (Dalje prihodnjič.) *) Bil je to taisti Schuarz, katerega žalostno smert omenil sem v 22. listu lanskega ..Tovariš - a". Ravno ta dan sva se bila posebno sprijaznila, kajti spoznal sem bil v njem jako zmožnega, pa tudi na vse strani zelo brihtnega in umnega moža in pošteajaka. Avstrijsko učiteljstvo ima menda malo enacih moči. Pis.