J. E. Bogomil:
Po zaklad!
Jtari ljudje so vedeli dosti povedati o zakladih. Tam, kjer se pota križajo ali pa v kakem leskovem grmu leže celi zaboji, celi škafi, da, celi sodi denarja. Ponoči, največkrat ob kva-trnih tednih pa zaklad gori ali cvete. To seveda vidijo le izvoljeni ljudje. Kadar pa vidijo, da zaklad cvete ali gori, morajo naj-prvo postaviti na dotičnem kraju križ ali pa raorajo prostor zaznamovati z blagoslovljenim rožnim vencem. Kdor je posebno pogumen, gre na zaznamovano mesto, zaklad izkopat. Ali težko je priti do zaklada, ker ga čuva sam hudobec. In ta stori vse, kar more, da preplaši drz-nega človeka, ki mu hoče vzeti zaklad. Prične se bliskati in treskati, ostudne kače lazijo okrog ^aklada, peklenske pošasti vstajajo in iz-ginjajo pred očmi, zemlja bobni itd. Marsikdo res pobegne. Drugi pa izgube najdene zaklade, ker jih v tistem trenutku, ko izkopljejo zaklad, premaga strast lakomnosti. Lakomnost je pa greh. Kdor pa hoče zaklad dvigniti, mora biti brez greha.
Med našim ljudstvom je ohranjenih dokaj pripovedek o takih skritih zakladih. Naša učenka Amalija Grošelj mi je povedala to-le:
Neki vitez je jahal iz Ljubljane v poljansko dolino. S seboj je nosil dva sodčka zlata. Kar se je pričelo bliskati in treskati. Viteza je to razjezilo- Ko se je prvič zabliskalo, je zaklel. Ko se je pa drugič zabliskalo, je vitez še grše zaklel. In ko se je tretjič zabliskalo, je pre-klel vitez samega Boga. Pri tisti priči pa se je pogreznil vitez v zemljo z vsemi svojimi zakladi vred.
Ločani so pa zvedeli, kaj se je zgodilo. Takoj so šli zaklad kopat. S seboj so vzeli lopate in blagoslovljeno vodo. Preden so se pa lotili dela, so obljubili svetemu Florijanu sodček zlata, če se jim delo posreči. Nato so pa začeli kopati. Ko so prišli do srede, se jim je pa prikazal vrag v podobi zelenega psa in na ves glas je zažvižgal. Ločani se ga pa niso
Leto 51                                      VRTEC                                  .Stran 117         j
Stran 118                                   VRTEC                                     Leto 51
ustrašili. Poškropili so ga z blagoslovljeno vodo, in vrag je naenkrat izginil. Potem so kopali še bolj pogumno. Že so bili pri sodih. Cekini so se jim svetlikali in bliskali tako zapeljivo, da so se jeli Ločani kesati dane obljube. Prelomili so obljubo, da ne dajo nič svetemu Florijanu — in zaklad jim je izginil.
Ko so pa zvedeli Ljubljančani, da nisb Ločani dobili zaklada, so'j se pa podali oni na delo. Vzeli so s seboj lopate, pozabili pa na blago-slovljeno vodo. Pogumno so pričeli kopati. Ko so prikopali do srede, se jim je prikazal vtag v podobi zelenega psa. Na vso moč je začel žvižgati in tuliti. Ljubljančani so se pa prestrašili, pometali lopate v stran in zbežali domov.
Od tistega časa si pa ne upa nihče več kopati zaklada v zlati jami. Treba bo čakati, da bodo prišli po zaklad ljudje, ki bolj drže dano besedo kakor Ločani, in ki so bol) pogumni in manj pozabljivi kakor Ljubljančani. Ali, doklej jih bo treba čakati — ?