Za poduk in kratek čas. General Tschangg-Tschiiigg tepen. (Volitovska burka.) I. Kinezarji živijo vže na tem aveti v ,,ne beskem kraljestvu". So pa cofasti Ijudjo. Vsak Kinezar spleta svoje lase v dolge kite ali cofe. Prostaki smejo nositi le po jeden cof, odličniki in dostojanstveniki pa dva do tri. Kinezarsko govoriti mora vsak znati, drugače ne dobi nobene službe. Zelo imenitni so jihovi sodniki, še bolj pa generali. Tem visi po več cofov s hrabre kebljače. Sedaj se vojskujejo zoper Francoze. Toda Kinezarjev štejemo več plemeii. Edno imamo tudi v Evropi, še v Avstriji in celo pri nas na Slovenskem. Mislijo pa: ,,kdor se neče naše kinezarščine naučiti tako, da ob enem svoj materni jezik zaničuje, ta ne sme nobene službe dobiti, treba ga preganjati in če le mogoče tiničiti." To je pa tudi jihova glavna skrb. Ceravno jih ni malo in se tudi plodijo, kakor miši in kunci, jim to ni zadosti. Na vso silo prizadevajo si, da mogoče veliko nekinezarjev skoči iz lastne nekinezarske kože v kinezarsko. Ker pa to povsem mogoče ni, zadovoljni so. če se nekinezar spremeni v posilikinezarja. ter si zapeljan, ogoljufan in prisiljen obesiti daje eden ali več cofov. Tako nastala je med nami neka posebna pavrst ljudij, dobili smo čudnih cofakov in cofurjev. Naši kinezarji so najpoprej hoteli vsem nckinezarskim narodom vsiliti svojo kinezarščino s cofom vred. Toda Italjani, Madjari, Hrvati in zatem Poljaki so se tako razsrdili, da so enkrat vse kinezarske cofouosce iztirali. Eden teh iztiranili cofonoscev je potem dolgo vedril v Ptnji, tev uaposled v Celji srečno smuknil pod slovensko streho. Sedaj režejo Cebi kinezarske cofe in v kratkera ne bo tam nobenega cofonosca. Ostanemo še Slovenci! Nara mislijo in upajo kinezarji vendar še avoje cofe na vse veke vekov navesiti. Toda cedalje bolj gine drzno upanje, hira gladovna domišljija. Slovenci počenjamo brabro rezati in sekati s svojih glav navešene nam in vsiljene kinezarske cofe. Največ jili porežemo v volitevskih borbab. V takšni borbi smo enkrat zelo znarnenitega kinezarskega generala vjeli in v Gradec na ,,festungo" Iiladit djali. Bilo je kinezarjem na slovenskih tleh vže obupati. Toda naenkrat ponudi se jim tropa novili in še prav srboritib genoralov. Prvak jira je gcneral Tschangg-Tschingg, po rodu sicer alovenske krvi, v duši in srci pa zagrizen ]>osilikinezar. Kakor je poturčen človek uže od nekdaj hujši bil od pravega Turka, tako malia tudi ta pokinezarec po Slovencih ljuteje od najliujšcga kinezarja. General Tscbangg-Tscbingg, brnst divjega pogleda, kuštravih. las, bripavega glasa, visokega nosa in še višje kebljaoe, pozove kinezavske glavače v svoj ,,babilonski tureu". Namrdne se jim naduto ter reče: slavni kinezarji! vaše pleme je v nevarnosti; cofaštvu in cofurstvu na Slovenskem žuga sramoten konec, če se ne ohrabrite sedaj, ko je skrajui in zadnji čas vam ugoden. Na uoge tedaj ! .Pobrnstajmo slovenske posojilnice, zadušimo društva Slovencem, tožimo jihove domoljube, zaprimo v kajho, kogar moremo, uničimo njihove časopise. Glavna reč pa je, da spodrinemo vse slovenske poslance. Ti so za naše kinezarstvo hujši od govejske kuge. Da jih vržemo, pobrišemo in s kinezarskimi poslanci nadoraestimo, izumel sem jaz in. moji prijatelji vže vojni črtež ali ,,plan", katerega se niti prajzovaki stari Moltke ne bi sramoval. Ce mi zaupate, zmagamo mi kiaezarji zelo gotovo ! Komaj vtihne in stisne svoj dolgi jezik za široko zabovje, zadoni gromovito ,,bravo, bravo!" Slišati je hrapavo rjovenje: Tschangg-Tschingg bodi naš general, njemu zaiipamo, njegov šekasti prapor je naša zastava, njemu radi darujemo vse avoje kebljače, noge, roke, mošnje, vino, pivo, žganje in golaž. Slavni Tschangg-Tachingg, vodi nas k zmagi! Novi kinezarski general začne takoj delati. V Celji, Gradci in Mariboru popravijo stare, pozidajo novili trdnjav in baterij. Trijft arsenali ali orožnice so polne vsakovrstnega orožja. Vojska zagromi. Najprvo začnejo iz treh trdnjav na Slovence streljati. Mečejo pa Jjuto, kakor bi stekali, papirnate bombe na Slovence. Kamor katera padne in pokne, tam šviga vse polno zasratnovanja in lažij na Slovence. Strastno bombardiranje traja poltretje leto. Ker pa slovenske čete le mirno stojijo, trdne in goste, zmisli si general TscbanggTschingg drugo vojno zvijačo. liazpošlje spretnih lovcev, ob času. cesar-Jožefovih svečauostij, lovit slovenskih lačenbergerjev; ko ti nič zdatnega ne opravijo. spusti več regimentov šulvereinskib busarjev. Zraven jilx pa prevoba nam slovensko zemljo krdelo predrznili o g 1 e d u h o v, ki z Judeževimi groši ueitelje vabijo, v narodno izdajstvo. Naposlod porine med slovenske kmete nekaj debelotrebušnih bauernvereinskih dragonarjev. Pokinezarec Pleč-Kho pa goreče moli za zmago kiuezarstva. (Konec prihodnjič.) Sniešnica 37 Sila kola lomi in časili spregovori kdo tudi slovenski, čeravno ga ne veseli. Tako je pri nekej volitvi eden djal: ,,sedaj bodemo voliti vdove v komisijon" liotel je reči: ude; in Hammer-Amboss, laen slovenskib glasov, obletaval je volilce lnipajoč: dajte meni Vaši klas, hotel je reči glas! Sila kola lomi!