ZORA GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA LETNIK XV. - ŠT. 9.. 10. ZOBA IZHAJA VSAK MESEC 20 EGA TEH STANE CELOLETNA NAROČNINA K a ZA DIJAKE K 2 — KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI Vsebina: Stran Na noge, slovensko katoliško-narodno dijaštvo!.......................161 O organizaciji starešin .... ............................163 Da se spoznamo 1 ......................................................165 Glasovi o značaju. (J. Stenar.)............................................168 Hackel in „Omladina." (J. Samsa.)..........................................170 Iz prijateljevih pisem. (J. Stenar.) ..........................................172 V Prago!..... ...................................175 Krakov in — slovensko dijaštvo. (Josip Stuller.)..............................179 Dopis iz Združenih držav. (John B. Washington.)............................184 Nekaj misli o italijanskem vseučilišču. (Cand. iur. Andrej Veble.)..............188 Visokošolsko dijaštvo, Hrvatsko kat. narodno dačtvo. — Zemljedelska visoka šola na Dunaju. — „Norica". 190—191 Glasnik. Slovanska Liga Katoliških Akademikov. — lz „znanstvenega kluba" „Danice". — K razvoju Slovenske Dijaške Zveze. — Iz „Znanstvenega kluba" „Danice"- — Pododbor S. D. Z. za Notranjsko. — Prireditve S. D. Z. v velikih počitnicah. — Umetniške razglednice S. D. Z. — Podpore S. D. Z. — „Boj za slovensko vseučilišče." — Predaval. — Gorenjski pododbor S. D. Z,— 191—197 Srednješolsko dijaštvo. Abiturijentom. — Abiturijentski sestanek. — Slavnostna akademija v Kranju, — 197 -198 Listek. „Bom šel na planince." — „Za križ in svobodo." — Bisernice. — Slovarček. — Apologetska knjižnica „Luči"................... . 199 Ženski glasnik: Žensko socijalno šolstvo pri Nemcih. — Akademija sv. Križa. — Reforma v ženskem študiju. — Japonsko žensko vseučilišče. — Prvi ženski profesor na nemškem vseučilišču. — Žensko dijaštvo............... 199—200 Na platnicah. Člani slovenskega katoliškega akademičnega društva „Danica". — Člani „Zarje". Pozorl — Iz Gradca. — Listnica uredništva. Priloga „Prvi Cveti". Vagabunda. (Zorislav.)................,.......£ . . 33 Iz lirike jasona Saviljeva..........................................35 Ocene.................................. 38—40 Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Frančiškanske ulice. — Slovensko katoliško akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, IV., 24. — Slovensko katol. akadem. društvo „Zarja", Gradec, Leechgasse 30. Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien) XVIII. ::: Sdiulgasse 30. III./19. ::: Naročnina naj se blagovoli pošiljati potom čekov pošt. hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katol. tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Podlesnik. Člani slovenskega katoliškega akademičnega društva »Danica« v XXIX. in XXX. tečaju: Adlešič Juri. iur.; Avsenik Franc. exp. acad.: Basai Josip, '¡ur.; Bernik Anton, kult. tehn.; Božič Mirko, phil.; Beitenberger Ignacij, phil.; Gerlovič Franc, med.; Groznik Anton, iur.; Gruden Ivan, phil.; Hacin Lovro, iur.; dr. Jehart Anton, theol.; Jere Franc, phil.; Ješe Leopold, med.; Jež Franc, iur.; Juvan Alojzij, iur.; Kemperle Lavoslav, iur.; Kotnik Jakob, theol.; Kulovec Franc, theol.; Lampe Franc, forest.; dr. Mal Josip, phil.; Masič Stanko, iur.; Mazek Ivan, iur.; Mazovec Ivan, phil.; Megušar Anton. iur.; Močnik Ivan. iur.: Mohorič Jakob, iur.; Munih Josip, exp. acad.; Muri Franc, exp. acad.; Natlačen Marko, iur.; Oblak Josip, iur.; Orel Filip, iur.; Osana Josip, phil.; Pavletič Avgust, iur.; Pavlin Anton, agr.; Perne Ivan, iur.; Pogačnik Anton, iur.; Pokoren Ivan, iur.; Polajnar Ivan, med.; Prešeren Josip, phil.; Pretnar Franc, phil.; Prijatelj Vladimir, phil.; Samsa Ivan, phil.; Sedej Ciril, iur.; Stelfe Franc, phil.; Sušnik Lovro, phil.; Šabec Karel, iur.; Šiška Ivan, iur.; Strancar Alojzij, forest.; Šulgaj Franc, forest.; Težak Marko, exp. acad.; Trdan Franc, phil.; Veble Andrej, iur.; Vidic Ivan, iur. — Pri vojakih: Basaj Jakob, med.; Božič Florijan, forest.; Gogala Ivan, iur.; Justin Matevž, med.; Kavčič Franc, med.; Majerle Ivan, iur.; .Šile Jakob, phil.; Virant Franc, med. Člani »Zarile1« v XVI. in XVII. tečaju: Arnšek Andrei. med.; Beutz Ivan, med.; Breznik Anton, phil.; Brozovič Ivan, iur.; Česnik Ivo, iur.; Deanovič Stjepan, med.; Hojnik Ivan, iur.; Horvatin Ljudevit, med.; Ilc Joško, iur.; Kovač Fran, iur.; Kramberger Ljudevit, med.; Logar Fran, iur.; Machaček Fran, med.; Malnerič Martin, iur.; Oberman Niko, iur.; Ogrizek Anton, iur.; Polak Venceslav. iur.: Rakun Alojzii iur.: Rueh Franjo, tehn.; Rupnik Pavel, iur.; Schaubach Boštjan, iur. Pozor! Vse one, ki se nameravajo udeležiti letošnjega sestanka slov. kat. dijaštva 30. in 31. avgusta ter 1. septembra v Ljubljani, opozarjamo, da nam priglase dopošljejo najpozneje do 15. avgusta, da bomo mogli še pravočasno vse potrebno ukreniti. Da bodo ceneje izhajali, mislimo poskrbeti za skupne obede, Vsakdo, ki se teh želi udeležiti, naj to naznani. Za prepozne priglase ne garantiramo odgovornosti. Priglase sprejema iur. Stanko Mašič, Ljubljana, Zalokar-jeva ulica 10. Iz Gradca. Dne 14. februarja t. 1. so »Zarjani« sodelovali pri veselici v St. Ilju v Slovenskih Goricah. Cela dva meseca nato prinese celjski »Narodni Dnevnik«, po svoji navadi najbrž med telefoničnimi poročili, vest o strašnem masakru, ki so ga baje Zarjani povzročili. Klofute, kontrahaže, Dretep itd., čisto po liberalni in radikalni navadi se je vršilo, kakor bi psč bilo na programu. V odgovor samo tole: Šentiljski župan mi piše dne 19. februarja 1909 v privatnem pismu: »Izlet vrlih Zarianov je napravil pri naših Šentiljčanih najboljši vtis. VSe je polno hvale o tej veselici in naši ljudje me že povprašujejo, kdaj bo zopet kaj takšnega itd.« Rakun Neki, cand. iur. L i s t n i c a u r e d n i š t v a: 11. in 12. številka izideta skupaj koncem septembra. Prosim gradivo do 1. septembra. Počitniški naslov uredništva: »phil. Fr. Štele, pri g. župniku Pavliču, Ljubljana, Sv. Peter.« -■ J !ZORA 1 S- GLASILO KATOLIŠKO-NflRODNEGii DIJiiŠTVA J 9., 10. ZVEZEK Na noge, slovensko katoliško - narodna dijaštvo! „Pozdravljam te srčno, nebeška hčerka sveta! Tvoj svit in Zore žar nam jasen dan obeta." »Danici" L. Pogačnik. V dobi, ko zbira slovenski mladi naraščaj, zbran okrog »Omladine« in »Svobodne Misli«, vse svoje vitalne sile, da otme pogrezajočo se ladjo okorelega liberalizma, vas vabimo, dragi slovenski katoliški dijaki, v našo metropolo, belo Ljubljano. Izbrali smo za sedež dijaškemu sestanku slovensko stolico, ker je ravno ona žarišče, iz katerega se razlivajo blagodejni žarki slovenske katoliške kulture, ki segajo celo preko mej dragega slovenskega ozemlja. Moč organizatorične sile je prav v preteklem letu po naši širni domovini porodila življenje, ki hrani v sebi mogočne življenjske kali. Vsa slovenska kmečka mladina, steber in up naši bodočnosti, si je podala bratsko roko, da v znamenju stare slovenske zvestobe in jeklenomočnega 'zadružništva stre moč nasprotnikov slovenstva in častno izvojuje zmago najdražjim in večnotrajnim katoliškim načelom. Hočemo a!i nočemo: naše ljudstvo -je spoznalo svojo nalogo, zaljubilo lastno grudo in se z otroško ljubeznijo oklenilo svojih voditeljev-domo-ljubov, ki so mu goreč svetilnik na narodnem, socialnem in kulturnem, polju. Zlatemu staroikrščanskemu načelu bratstva enakosti in svobode je naša mladeniška organizacija pripomogla do veljave. Boj za katoliške vzore in nazore, ki so podlaga uspešnemu narodnemu delu, prešinja mlada srca iz vsega slovenskega ozemlja. Tovariši dijaki! V boju, ki ga bije naše dobro ljudstvo za svojo vero, narodnost in svoj gospodarski obstoj s tujimi in domačimi nasprotniki, >je treba vsestranske vzajemnosti. Ce kdaj, potrebno je zlasti v današnjih razmerah, da nas enakomisleče 'druži edinost misli in -zelja, enakost stremljenja in teženja na vseh poljih, zlasti pa na vzgojnem vrtu naše nežne mladine. Katoliška načela, ki so v kratkem prekvasila ves slovenski svet, razodevajo moč neizprosne logike. In načela našega ljudstva so naša načela. Dosledno in z jasnim ciljem pred očmi napredujemo po poti, ki jo je pred petnajstimi leti ubrala desetorica mladeniškega navdušenja. 9a Zgodovina petnajstih let svedoči, da smo na pravi poti. Sili nače'l in smo-ternemu delu se morajo klanjati tudi klevete nasprotnikov. Zato se več ne oziramo na bolestna obrekovanja nasprotnikov. Pravična Nemeza je bridko razočarala njih »absolutno narodnost«. Danes leže na tleh oboževani stebri slovenstva, propagatorji slovenske narodne zavesti so postali izdajavci lastnih bratov. 'Narodnost nasprotnikov je trhel formalizem brez klenega jedra. Narodnosti more vliti zdravega duha le nesebična požrtvovalnost, ki korenini v večni Ljubezni. »Zveza slovenskega katoliškega dijaštva« je vzrastla v mogočno drevo, ki razteza svoje veje po vsej slovenski domovini. Na trdnih demokratičnih tleh je zgradila orjaško zgradbo, ki jo sklepa dejavnost katoličanstva in mladostnosveža zavest narodnosti. Svete tradicije naših prednikov je oživila v tudi najbolj oddaljeni gorski vasli. Ljubezen do vere, navdušenje za slovensko zemlio in zavest enakopravnosti, ki so nujni predpogoji našemu narodnemu obstoju — z radostjo navdajajo »slovenskega oratarja« ter mu obetajo boljšo prihodnjost. Krepka dijaška organizacija nam je poroštvo za zmago naših načel. Zato upravičeno pričakujemo, da bodo dnevi 30. in 31. avgusta ter 1. septembra častna manifestacija idealnih principov slovenskega katoliškega dijaštva. Pridite vsi, ki se ogrevate za naša načela, da se v bratskem razgovoru pobi izje spoznamo in skupno določimo smer vztrajnemu delu ,naŠe organizacije. Niti enega našega somišljenika naj ne manjka! Bratje, ne straši naj Vas dolga pot iz zelenega Štajerja, vstalega Korotana in sonlčne Primorske. S skupnim nastopom pokažimo v osrčju slovenske zemlje, da hočemo že v kali zatreti seme poguibonosne ljuljke svobodo-miselstva, ki ni vzrastlo na našilh domačih tleh. Pod zmagujočo zastavo križa in zlate svobode bomo manifestirali za enakopravnost slovenskega dijaštva. Ekspanzivna moč bratske ljubavi in naša plemenita misija mora zasaditi mejnik -novi dobi slovenskega življa. Zaupanje v milost, trezna premišljenost v načrtih in energija pri delu mora ustvariti boljšo bodočnost slovenskemu ozemlju! Spored sestanka slovenskega katoliškega narodnega dijaštva 30. in 31. avgusta ter 1. septembra v Ljubljani: Dne 30. avgusta ob 7. uri pozdravni večer v veliki dvorani hotela »Union«. Dr.e 31. avgusta občni zbor »Slovenske Dijaške Zveze«. Ob 8. uri sveta maša v stolnici. Po maši zborovanje v veliki dvorani »llniona«. 1. Čiianje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo društvenega odbora. 3. Poročilo revizorjev. 4. Volitev novega odbora. 5. Sprememba društvenih pravil m poslovnik. 6. Slučajnosti. Pc kosilu zborujeta d'o 4. ure odbora organizacijskih odsekov, nato sc vrši predavanje: Naše obrambno delo. Tov. A. Ogrizek. (»Zarja«). Ob 8. uri prijateljski večer gg. starejšin slov. kat. akad. društev »Danice« in »Zarje«. Dne 1. septembra: Ob S. uri sveta maša v stolnici. Ob 9. uri začetek zborovanja v veliki dvorani »Uniona«. 1. Slovensko vseučilišče in Jugoslovani. Tov. J. Mazovec (»Danica«). 2. Profanna in teološka znanost. Tov. Ign. Omahen, bogoslovec (Ljubljana). Popoldne ob 3. urti: 1. Zgodovina naše ljudske izobrazbe. Tov. Ilc (»Zarja«). 2. Dijaštvo in socialno delo. Tov. A. Veble (»Danica«). Ob 8. uri zvečer: Komerz v veliki dvorani »Uniona«. 1 v a n Mazovec m. p., t. č. predsednik »Danice«. Anton O g r i z ek m. p., t. č. predsednik »Zarje«. M a r k o N a 11 a č e n m. p., t. č. predsednik »Slovenske Dijaške Zveze«. D organizaciji starešin. Ljudstvo zaupa v akademiično mladino, v katoliškem dijaštvu vidi svojo bodočo inteligenco, ki bo imela za ljudstvo srce in roko. Dijaštvo jemlje pri narodu na dolg, starešine naših akademičnih društev morajo ta dolg plačati, sicer izgubimo »kredit«. Zaupanje ljudstva do naših organizacij, naša korist in naš ugled o d vi s'i torej od starešin. Po neutrudnem in požrtvovalnem delu naših starešin za ljudski blagor bodo presojali notranjo silo naše g a g i b a n j a. Ko smo završili svoje študije, nas čaka često hujši boj. Razmeroma lahek je boj z nasprotniki v akademiških letih, a težje ostane zvest svojim idealom, kogar krčevito zgrabi pest realnega življenja, kdor mora žrtvovati svojemu prepričanju boljšo bodočnost. Še bolj kot v akademič-nem je treba v poznejšem življenju poguma in vztrajnosti. 'Ljudje ostanemo prej kot slej. Da smo se kot dijaki družili, to nas ¿e rešilo. Da moremo kot možje uspešno delovati, se moramo ozko spojiti. Bilanca našega gibanja! Enega, dva izvzemši, so ostali vsi zvesti besedi, ki so jo dali pri vstopu v našo akademično organizacijo. Ali delajo kaj? Na večino moramo biti ponosni. Njihova prizadevanja v Gorici, Celovcu, Ljubljani zaslužijo priznanje vsega katoliškega narodnega dijaštva. 9a* Drugi delajo, a tiho, zanje ne vemo, ker nimamo zveze. Ako kedo katerikrat oleni, sam. brez stika z drugimi tovariši, mu tega ne bomo prehudo zamerili. Kdor je sebi prepuščen, ga navadno prevlada udobnost, za katero smo itak od narave disponirani. Menimo, da bi se dalo iz tega duševnega kapitala, ki prihaja iz naših društev, še več storiti. Starešine moramo imeti svojo organizacijo. Zakaj je organizacija potrebna? Mlajši rabijo sveta starejših. Starejši so potom mlajših v vednem stiku z akademičnim naraščajem, njegovim stremljenjem lin razvojem. V medsebojnem občevanju se porajajo nove, bogate misli, združeni moremo udejstviti dalekosežne namere. Isti cilj imamo vsi: zmago katoliške in slovenske misli. Vsak ima pa svoje zmožnosti, vsakemu pristoja posebno mesto v boju, ki ga moramo vojevati po- enotnem načrtu. Koliko je imed namli latentne sile, ki jo je treba razgibati. Mnogo jih je, ki čakajo le nagiba od te ali one strani, da jim oživi mlado oduševlje-nie. Praksa ubija ideale, samotarjenje jih spremeni v sanjavost, le v življenju je večen vir moči. Za začetek naj podamo nekaj konkretnih misli. Član »Starešinstva k a t o 1. n a r. d i j a š t v a« postane vsak starešina kakega našega akademičnega društva. iNaloga starešinstva bi bila: 1. Podpirati katoliško narodno dijaško gibanje, imeti natančno v evidenci, za katere stroke najbolj rabimo akadem. izobražencev. Svetovati bi morali abiturientom, kam naj se obrnejo. Le na ta način se obvarujemo izobraženega proletarijata. 2. Starešinstvo bi organiziralo skupno delo na vseh poljih narodne prosvete. Vsaki» leto bi se vršil skupen shod. Na tem bi obravnavali aktualna vprašanja, se posvetovali in sklepali o delu v bodočnosti. Vsak načrt bi natančno fiksirali v posameznostih in delo razdelili. Kdor kaj prevzame, je dolžan, da to izvrši, odgovoren je svo'i časti in tovarišem na Skupnem sestanku. Na ta način bi lahko povzdignili tudi naše znanstvo. Žalostno je, da ima »Čas« v krogu svojih sotrudnikov tako malo naših starešin. Skratka: na tem shodu bi sestavljali proračun za prihodnje in zaključevali račun za preteklo leto. Poleg tega bi starešinstvo sklicevalo lokalne sestanke ali sestanke posameznih sekcij. Starešinstvo naj bi posredovalo, v kolikor razmere dopuščajo, duhovne vaje. V veri je glavna moč našega gibanja, kedar to pozabljamo, smo na rakovi poti. »Zora« naj pa veže dijaštvo s starešinami. Vsak starešina mora biti naročen na »Zoro«. V »Zori« bi objavljalo starešinstvo svoje oglase in vse izpremembe. Oi ganizacijo se Ibo dalo lahko izvesti, zlasti ker se že nekaj let sem shal:ajo naši starešine redno vsako leto. Naj se oglase o tej zadevi v »Zori« zlasti starejši. Kjer je več starešin, morda goriški ali ljubljanski, naj sestavijo natančen načrt organizacije in ga predlože bodočemu sestanku. — č. Da se spoznamo! npoPooXe6sa3-ai icpsTaaov rcpo t(Bv 7tpa{sujv tj ¡ie-cavoetv. Demokritos. Izpremembe v javnem življenju se odbijajo v vse panoge družabnega življenja. Drugače mislimo o narodnem vprašanju v dobi socialnih bojev kot za časa idealističnih narodnjakov. Gibalne ideje se izmenjavajo, ž njimi tudi naša naziranja. Duh časa zgrabi posamnika, po njem izpreminja družba svoje lice. To pravilo in slučajen red je v človeški naravi. Bolj kot na kak drug sloj vpliva javno življenje na dijaštvo. Velcvažrte spremembe se vrše pred našimi očmi, doteknile se bodo tudi djiaškega razvoja, ali bodo naše organizacije skale, ki ne klonejo stoletjem? Oglejmo si odnos javnega življenja do dijaštva v ravnokar prešli in šele prehajajoči dobi. Ozirati se hočemo pred vsem na versko stran dijaškega vprašanja. Narodnjaki smo vsi v načelih, v praksi narede patentirani narodnjaki včasih kak kompromis ali pogodbo. Demokrati smo tudi, če odštejemo »frakarske« frakcije, ki so izvajale pojem »modrost« od besede »moda« in se čutile zato visokomodre. Izgubili so se po liberalnih jour-fixih, semtertje je kdo zašel med ljube tovariše radikalce. Bistveno ločile se bodo v dogledni dobi dijaške struje le po svojem stališču napram verskemu vprašanju, zato lahko vedno govorimo o katoliški in protikatoliški stru-ji. Protikatoliške struje se pa ločijo po tem, ali narodnost in demokratičnost bolj ali manj povdarjajo, so bolj ali manj sovražne veri. V živem spominu imamo še one čase, ko je hudo zadela beseda »klerikalec«, ki so jo rabili kot psovko. Mnogega je zabolela, zlasti če je bila zabeljena z zaničljivim zasmehom. Bojazljivost je pri nepokvarjeni mladim prvi korak k pogubi. Bojazen rodi željo po občevanju z onim, ki mponira, ki je moderen, občevanje pa zamori polagoma vse kali verskega prepričanja. To pot je prehodilo mlnoigo tovarišev: prej globoko verni so postali naši najhujši nasprotniki. Nekatere je speljalo tudi slabo čtivo, a teh je malo v primeri s iprvimi, tudi do slabega beriva pridejo le po slabi tovaršiji. Mnogi so se pa uprli že v zornih letih ustrahovanju »bližja, trinoštvu .psovk in preziranja. Pretrpeti so imeli mnogo: znano je preganjanje di- jakov, ki so čitali in naročali »'Rimskega katolika«, podobnih slučajev ne nedostaje. Iz te mladine, ki se ji je že učvrstila volja in utrdil verski ponos, so zajemale dozda-j naše akademiške organizacije svojo silo. (Očitalo se nam je, da smo podkupljeni, često in opetovano. Kdor je k nam prišel, si doslej ni mogel misliti, da bodo naše ideje taiko brzo prošinile tudi javnost, zato ni moglo biti govora o karijeri. V naših akademičnih društvih žive sorazmerno dijaki slabše kot v drugih. Podpore iste kot so na razpolago radikalcem in liberalcem. Rekli so nam, da naše duhovni podpirajo. Nekateri imajo seveda med duhovni sorodnike-dobrotnike. A navzlic temu so lahko prepričani in so tudi. Protikatoličaini že skrbe, da njihov človek ni navezan na podpore kakega duhovnika. Pobiranja za nesrečne »žrtve rimskega suženjstva« še pomnimo. Nasprotno pa lahko govorimo o »radikalnih žrtvah«, zakaj ne govoriti o onih, iki so jim svobodomiselni sorodniki prepovedali vstop v »Danico«, jih celo prisilili vstopiti v radikalna društva? Ako je bil kdo med nami, ki po svodih načelih ni spadal 'k nam, ga je gotovo vzela slana. Kdor ni moralno pokvarjen ali kdor še ne sovraži krščanstva, ta še ni izgubl-jen. Kdor pa krščanstvo sovraži, ta dolgo ne zdrži v krogu, kjer toliko sliši o veri. Protikatoliško dijaštvo, zlasti radikalci se niso nikdar sramovali vabiti med se tudi take abiturijente, ki jiim je bilo njihovo versko prepričanje dobro znano. Mi načelno nismo agitirali z vsemi sredstvi, razložili smo vsakemu svoje naziranje in ga povabili, če je z nami enih misli, enega duha. Radikalcem se ni bilo bati za Čistost njihovih načel, ker so bila in so itak motna, mi se nismo bali, ker med nami ni imel nihče kaj posebnega pričakovati. Kolo :se je zavrtelo. Na Kranjskem in Štajerskem je zasinil dan, katoliško ljudstvo je prišlo tudi do politične moči. Posledica se bo kmalu še jasneje potkazala nad dijaštvom. U v eni en i smo, da ima umerjena taktika naših nasprotnikov napram nam tu svoje korenine. K temu še prištejmo, da vedno bolj rase naše število. Zato bo tUdi ono preziranje manjše, četudi izginilo ne bo nikoli, — naravno. Tako težkega stališča 'kot poprej ne bodo imeli katoliški srednješolci v bodočnosti; ta negativna vzgoja, vzgoja trpljenja bo manjša, zato mora biti pa pozitivna večja. Visokošolsko dijaštvo ne sme neposredno vplivati na srednješolsko; pač pa lahko skrbi, da odgovarja vzgoja na sredn-jiih šolah zakonu, da je versko-nravna. Večjega vpliva bodo pa spremenjene razmere za naša akademična društva. Za pristaša stranke smatramo vsakega, ki ž njo voli, zanjo agitira, ne dela proti njej. Čim močnejša bo S. L. S., tem več bo imela pristašev. Njeno gospodarsko delo mora vsak občudovati, da dela res za ljudstvo, temu ne bo nihče oporekal. Zgodilo se bo torej lahko, da to spoznanje pridobi stranki privržencev, ki sicer ne soglašajo z verskimi nazori, na katerih stranka temelji, ali takih, ki so sicer teoretični, a ne praktični katoliki. Seveda, kakor hitro bi prišli taki pristaši do veljave, v istem trenotku krene stranka rakovo pot, ki vodi dosledno do razdora. Da se to ne bo zgodilo, za to nam jamči globoka vernost našega ljudstva, ki bi pomedlo z vsakim, kdor bi hotel delati z nasprotniki načelne kompromise. Lahko se pripeti, da bo kak dijak, ki ni našega prepričanja ah vsaj ne v praksi, čutil simpatije do te stranke, da se bo smatral za njenega pristaša in sklepal: če sem v katoliški stranki, sem lahko tudi v katoliškem akademičnem društvu. Takemu sklepu velja naš odločen: Quod n o n ! Naše izročilo in naša pravila zahtevajo od društvenih članov, da priznavajo katoliškim načelom veljavo v javnem in zasebnem življenju, da jih i z p o v e d a j o i n p o njih žive. To vedi vsak, kdor misli na vstop k nam. Števila nam ni mar, kdor omenjenim pogojem ne odgovarja, tega odklanjamo. Ko smo starejši vstopali v »Danico« ali »Zarjo«, smo si šteli sprejem v čast, čast mora ostati za katoliškega dijaka, vstop v naša akademična društva. Bolj ko prihaja naše ljudstvo do veljave, tem večjega vpliva bo katolištvo. Ljudstvo pa noče imeti uslužbencev, ki teptajo v blato verske ideale. To ivvidevajo vsi rojaki. Bore se za kruh. Protikatoliški duh je mnogim zastrupil srce, ugrabil vero, na drugi strani pa vedo, da so tujci med ljudstvom, iz katerega so izšli. Smilijo se nam, zlasti ker čutimo v sebi harmonijo, po kateri hrepeni moderni svet. Kdor je značajen izmed teh, bo ostal sebi zvest, če je razumen in nravno nepokvarjen, bo iskal vzroka nezadovoljnosti, razdrapanosti, iskal bo resnice in se vrnil. Vsak pa ni značajen; slučaj, da je aibiturijent nasprotnega mišl-jenja prosil radi podpor v naše društvo, nam ni več tui. Lahko se zgodi, da je srce prazno in topo, a se ukloni razmeram in prisega na zastavo Križa. Življenje takega človeka, če ni popolnoma propal, mora biti nesrečno. Veseli obrazi tovarišev so mu zgovorna priča, da miso v naših vrstah zgolj hinavci. Navdušenje za verske ideale mu mora biti tuje, ga odbija, kolikorkrat sliši obsodbo iz ust tovarišev: ta duševna bol je hujša kot stradanja. »Političnih klerikalcev« in hinavcev se moramo v bodoče najbolj bati, onih, o katerih pravi Qoethe: »Manchen hält man für fett, er ist nur geschwollen.« Kdor misli vstopiti, naj si prej premisli, društvo pa mora biti oprezno, vpoštevajo naj oboji Demokritov rek, da je bolje prevdariti pred dejanjem kot pozneje. Da ohranimo snežnočist naš prapor, nismo dolžni le ustanoviteljem in prvoborrteljem svoje struje, ne le lastni časti, ampak tudi ljudstvu. Iz naših vrst bo ljudstvo jemalo svoje uradnike v trdni zavesti, da se v nobenem slučaju ne prevari. Kdor išče stranskih namenov, temu moramo pokazati vrata brez obotavljanja Kdor si še ni na jasnem1, mu gremo rade volje na roko s svetom, da ga opozarjamo na zmote, v katerih živi, mu kažemo poti, ki vodijo do cilja. A biti mora zaupen in potrpeti, ker za društvo ni, kdor še nima ¡jasnih načel in odločne volje. Naša katoliška akademična društva niso zbirališča onih, ki šele iščejo svetovnega nazora. Mladi -prijatelji! Taka zbirališča tudi radikalna društva niso, temveč so ognjišča za one, ki se hočejo dati preparirati za protikatoliško svetovno naziranje. Pač pa imajo naša katoliška akademična društva nalogo, da v članih, ki so prepričani, to1 prepričane poglobe, izkristalizirajo njihove nazore o življenju in delovanju. Vemo, da prihajajo med nais večina tovariši, o katerih bi bil vsak dvom krivičen. Ravno taki tovariši bodo društvu najmanj zamerili, ako je oprezno. Društvo sprejme onega, ki mu zaupa, s tem mu izroči samo sebe, svoj obstoj in napredek, zato mora pa dotičnega poznati, sicer -je krivo samomora. Mladi tovariši! Za časa gostovanja v naših društvih se pripravljajte resno za vstop, vsestransko premotrite svoje naziranje, k e r 0'd 1 o č i 1 e n korak v vašem življenju bo ta sprejem, ko boste dali javno častno besedo, da vstopate z g o 1 ij iz katoliškega prepričanja. J. Stenar: Glasovi o značaju. V novejšem času mnogo govore in pišejo o značaju. Vedno bolj prihajajo do prepričanja, cla prava izobrazba ne obstoji v učenosti, ampak v dobri volji, v blagem značaju. 2e naš Stritar je povdarjal poleg izobrazbe duha tudi izobrazbo srca. »Sursum corda« je bilo njegovo geslo. Tudi najslavnejši pedagog naše dobe, profesor na vseučilišču v Ziirichu, Foerster, jasno in odločno povdarja izobrazbo značaja, — zlasti pri mladini. Naj navedem par misli iz predavanja, ki ga je imel ta znameniti mož o vzgoji značaja 10. maja na Dunaju. Moderna kultura, pravi Foerster, je izgubila svoje težišče in svojo vrednost, ker obsega samo materialnost, ne sega pa v človekovo notranjost, do njegovega srca, do njegovega značaja. Zato je treba moderne kulturne pridobitve prekvasiti in poživiti s krščansko etiko in s krščansko vero; kajti vsak umski napredek je škodljiv, če ni združen z vzgojo^ volje in značaja. Najizdatnejši činitelj pri vzgoji volje in značaja pa je krščanska vera, ki daje s svojo vsebino volji moč in ki nam kaže nedosegljiv ideal značaja — Kristusa. Temu idealu se tem bolj bližamo, čim bolj udejstvu-jemo geslo: »Stirb und werde!« Umiraj in živi! Umiraj svojim napakam, strastem, živi novemu, popolnejšemu človeku. Kroti strasti, zatajuj samega sebe. Če se znaš v odločilnem trenotku zatajiti, premagati svojo zložnost, udobnost, strast, si/ dobil zmago nad svojim življenjem. Pisateljica Marija pl. Ebner-Eschenbach pravi: »Die Herrschaft über den Augenblick ist die Herrschaft über das Leben«. Vzgoja značaja bi morala biti prva naloga vsake šole, ljudske, srednje in visoke. Kajti vsako bitje, ki se imenuje »homo sapiens«, je najprej človek, potem šele dijak, visokošolec, pesnik, uradnik, učenjak itd. To se pravi: prva naloga vsakega človeka je vzgojiti si značaj, utrditi si voljo. K temu je pred vsem potrebno, da se otresemo tistega pogubnega tiranskega vpliva družbe, mode, socialnega miljeja. Roko na srce, prijatelji! Kdo še ni zatajil svojega boljšega prepričanja iz strahu pred družbo, v kateri je ravno bil. Dovolite mi vzgled: Iz šole gresta, poldne zvoni; če bi šel sam, bi se odkril, a ker gre z njim radikalec, se ne odkrije, sram ga je. Tega se mora otresti, kdor hoče biti1 značajen. Meniš li, da te bo oni spoštoval, če ti ne spoštuješ svojega prepričanja? Še en zgled tiranske mode: Dunajske dame nosijo klobuke, ki so vse prej kot lepi; pravo podobo o tem dobite, če si mislite na glavi dežnik brez ročaja ali pa košaro za krompir; ni lepo, ne praktično, ampak samo — moderno. Mos tyrannus. — Zlasti v šoli velja: Nasproti vplivu tovarišije utrdi in okrepi svojo lastno individualiteto, svojo 'astno voljo. Tako Foerster. Mnogo večjo vrednost dobe njegove besede, če pomislimo, da Foerster ni bil vedno veren kristjan. Vero v Kristusa in v krščanstvo je dobil, ko je na Nemškem, Angleškem in v Ameriki študiral življenje in socialno vprašanje. Tu je videl, da brez značaja, vzgojenega na podlagi krščanske vere, ni pravega napredka, ni sreče. Zato so Foer-sterjeve besede resnične, ker so iz življenja vzete. Ko sem poslušal krasno Foersterjevo predavanje, sem se spomnil prizora, ki se je pred več nego štiristo leti vršil na pariškem vseučilišču — Sorbonne. Tu se snideta dva moža, hrepeneča po napredku in izobrazbi — Ignacij Lojolanski in plemič Franc Ksaverij. Ignacij, ki je bil že slišal o nadarjenem mladeniču, pozdravi plemiča z besedami: »Francisce, vince Te!« Takrat modra Frančišek ni razumel teh besedi v njihovem polnem obsegu, pač pa pozneje, ko je v Aziji prižigal tisočim luč krščanske vere in omike. Kaj je torej značaj? Značaj je jasnost načel in zvestoba do njih. Načela nam daje razum, ožarjen z lučjo krščanskega razodetja; a teh načel se moramo tudi vstrajno, dosledno in brezobzirno držati. In tu je treba, da zastavimo svoje moči, ker tu je treba premagovanja; tu mora zastaviti naša volja. Zato pa pogumno na delo v svesti si besedi slovenskega pesrnka, ki pravi: »Volja naša največja je moč.« J. Samsa: Hackel in Jmladina". Naši radikalci žive zdaj v morečem strahu: Kaj, če dijaštvo neha verjeti na tisto umetno napravljeno nasprotje med vero in vedo, ki ga mi tako krepko poudarjamo. Katoliški in nekatoliški učenjaki-naravoslovci so si že zdavnaj na jasnem, da takega nsprotja ni; tudi vera v Hacklov monizem izginja, pojmi: darvinizem, descendenca, evolucija se vedno natančneje opredeljujejo in čistijo, razloček med1 hipotezo in dejstvom se vedno bolj poudarja, in ni daleč čas, ko se bo prvošolec smejal »Omla-dini«, če bo še veliko pisarila o nasprotju med katolicizmom in deseen-denco. Zato pa na delo, dokler je čas, si mislijo prosvete in resnice željni radikalci. »Columniare audacter, semper aliquid haeret«. Zabavljajmo, izkrivljajmo dejstva; to vse pa v dobro premišljenem zistemu, seveda v takem, ki pelje vodo na naš mlin. Kajti, kaj naj potem započne »Omla-dina« in njen urednik, kadar ne bo več nasprotja med vero in vedo. Potem radikalnemu »teologu« Krivicu ne preostaja druzega kot da prične pisati o jezuitski morali ali pa teološke traktate v duhu in slogu Suarcza ali celo samega Tomaža Akvinca. Da se tej strašni prihodnjosti izognejo, so začeli prati znanega Hackla. Mož je perila res potreben, a ne zamerite, prijatelji, vzeli ste preslabo žajfo: Aprilova številka »Omladime« brani na platnicah Hackla proti očitanju, da je ponarejal »kiišeje nekih embrijev«, in proti gonji, v kateri so se baje zlasti1 katoliki odlikovali. Izjava 46 učenjakov naj bi rešila Hacklu čast in dobro ime. Izjava se (po »Omladini«) glasi: »da oni (46 učenjakov) sicer ne odobravajo načina, kakor je Hackel v nekaterih slučajih shematiziral, da pa najostrejše obsojajo v interesu znanosti in svo-) bodnega pouka oni boj, ki ga vodita Brass (ne Blass, kakor piše »Omla-dina«) in Kepler-Bund proti Hacklu.« »Omladinin« referent mi bo dovolil, da pojasnim stvar glede »kliše-jev nekih embrijev« natančneje. — Hackel je postavil hipotezo: »Die Ontogenie ist die Philogenie des Menschen«. To se pravi: Tisti razvoj, po katerem je človek prišel od najnižjih vrst do sedanje popolnosti, se ponavlja v embrionalnem (žametnem) razvoju vsakega posamnega človeka. To je gola hipoteza, za enkrat še nedokazana. Ni dokazano, da bi se bil človek razvil iz nižjih vrst. Kaj več o tem pri drugi priliki; za danes pribijem samo dejstvo, da more edino geologija in paleontologija biti kom-petentna v tem vprašanju. Kaj pravi torej ta? Našli so že mnogo človeških ostankov iz prazgodovinske dobe, a ko so jih strokovnjaki preiskali, so dognali, da so ali popolnoma podobni današnjemu človeku, ali pa da so ti ostanki patologičnega značaja iin da torej ne morejo biti merodajni pri vprašanju o človekovem postanku. Svoj čas je mnogo prahu vzdignila najdba Holandca Duboisa na otoku Javi. Našel je gornji del lobanje in bedro. Mnenja o tem bitju so še danes različna; nekateri so brž oznanjali svetu: »Smo že našli človekovega prednika; »pithecanthropus erectus« mu je ime.« — Znanstveniki so molčali in — preiskovali. Profesor Volz je preiskal najdišče teh ostankov in dognal, da je istočasno z pitekantro-pom že živel človek in sicer tak, kakoršen je današnji. Znameniti fiziolog Virchow pa je preiskal lobanjo in dognal, da je patologična, nenormalna. Profesor Dennert pravi (Unsere Welt, I., s'tr. 100.): »Tako je znanstvo pitekantropa 'kot človekovega prednika za vedno odslovilo«. In taka je usoda vseh takozvanih človekovih »prednikov«; pa( naj ga že imenujejo: neandertalski človek ali homo heidelburgensis ali kakorkoli. V najnovejšem času so našli v Correze na Francoskem človeški skelet, a zopet se je pokazalo, da je človek že znanega neandertalskega plemena. (Unsere Welt, I., str. 59.) Profesor Dennert pravi v že citirani reviji str. 101: »Na vsak način je dosedaj to-le dognana stvar: Danes ne vemo o živalskem pokoljenju človekovem nič gotovega.«. Vspričo tega dejstva človek ne ve ali bi se smejal ali jezil, ko bere v »Naših zapiskih« (VI., str. 45) — seveda brez dokaza ali navedbe vira: »Kdor bi dandanes še trdil, da nimamo direktnih dokazov za postanek človeka iz opičjih prednikov, bi s tem le pokazal, da ne pozna ali noče poznati neovržnih znanstvenih dejstev.« — »Omladina«, stopi z »Našimi zapiski« v znanstven konsorcij ! — Tudi ni dokazano, da je žametni razvoj človekov isti kot žametni razvoj nižjih živalskih vrst. A Häckel je moral to dokazati, če ne gre drugače pa po goljufiji. Nimam navade delati kakor »Omladina«, ki nikdar ne citira vira, ki iz njega črpa, a pove tudi samo pol stavka, če ji druga polovica stavka ne hodi prav; — podobno je hotel nekdo iz sv. pisma dokazovati, da ni Boga, češ, saj je zapisano: »Non est Deus«, a ni hotel povedati, da je pred temi besedami zapisano : »Dixit insipiens: Non est Deus.« Zato moram — iz istega vira kot »Omladina«, samo da born jaz pošteno povedal, kje sem to dobil — stvar izpopolniti. V že omenjeni reviji »Unsere Welt« v prilogi »Kepplerbund1«, str. II.. III. priobčuje Dennert sestavek: »Das Ergebnis der Affäre Brass-Häckel«. Kratko povzamem: Brass je spomladi lanskega leta v nekem predavanju dolžil Häckla, da je dal opičji zametek (embryo) natisniti s človeško glavo in človeški zametek z opičjo. Häckel je imenoval to trditev »vedoma drzno neresnico«. Brass je nato jeseni leta 1908. izdal svojo brošuro, v kateri Häcklu s slikami tistih zametkov, ki jih je Häckel potvarjal, dokazuje, da je ne samo to resnica, kar mu je prej očital, ampak da je tudi podobne slike drugih učenjakov potvarjal in jih deloma drugače imenoval — vse to, da bi lažje dokazal — na podlagi falzifikatov — svoj »biogenetični« zakon. Häckel je nato v silni ogorčenosti odgovoril z zmerjanjem, toda priznal, da je šest doi osem odstotkov njegovih slik o embrijih res potvarjenih — v smislu Brassovih očitanj, »ker je treba luknje razvojne vrste s p o -polniti s hipotezami.« Sicer pa, pravi Häckel, dela to tudi na •stotine drugih učenjakov. Vnela se je časniška polemika; javnost je v obče Hacikla obsojala, branil ga je seveda jenski »Monistenbund«, ki je Hacklovo delo, dočim je »Kepler-Bund« v »Miinchener Allgemeine Zeitung« in v »Norddeutsche allg. Zeitung« stvarno zavračal Hacklove napade. In res se je dalo 46 učenjakov zapeljati od časniške polemike, da so dali omenjeno izjavo. Kje je »Omladina« izvedela, da so se v tej gonji proti Hacklu odlikovali zlasti katoliki, mi ni znano, »O mladini« najbrž tudii ne. Pri »Kepler-Bundu« in pri reviji »Unsere Welt« so odločujoči faktorji prote-stantje. Toda, če je gonja proti Hacklu, kdo drugi more biti proti Hacklu, nego katoliki; tako si misli tetka »Omladina«, in tetka prikima: Da, katoliki so bili. Toda to je popolnoma postranska stvar, kdo je bil. Ce me kdo dolži sleparije, ne vprašam: »Kaj si, čevljar ali krojač ali urednik »Omladine«?« — ampak pravim: »Dokaži!« Samo za to se gre^ ali je ;res ali ni res. In tega si niti onih 46 učenjakov, ki jih »Omladina« rabi za žajfo pri Hacklo-vem umivanju, ni upalo zanikati; saj pravijo, »da oni ne odobravajo načina, kakor je Hackel v nekaterih slučajih shematizlral (kar je tu lep izraz za »sleparij«). Naj obsojajo boj, ki ga vodita Brass in Kepler-Bund • proti njemu, to nas tu ne briga; gre se nam za to, zakaj se je pričel ta boj proti Hacklu. J. Stenar: Iz prijateljevih pisem. 5. januarja 190 . . D r a g- i 1 Počitnice pri koncu! Zopet po izvoženem tiru naprej. Čudno se mi zdi, da mi misli Še sedaj silijo nazaj na počitnice, in če se prav spominjam, se mi je še po vsakih božičnih počitnicah tako godilo. V podobnem domo-tožnem razpoloženju je moral biti pesnik, ki je zapisal: Weh dem, der fern von Eltern und Geschwistern Ein einsam Leben führt. Božične počitnice so res nekaj krasnega. Tu se ti odpre narodova duša, vsa njena mehkoba in prisrčnost, njena dovzetnost in sprejemljivost; neka iskrenost in tiha idealnost se izražata v preprostih božičnih navadah. Josip sicer pravi, da so to neumne vraže, ki jih je treba ljudstvu vzeti, če ga hočemo kdaj dvigniti iz duševnega spanja, a jaz mislim, da bi bilo škoda te lepe poezije, ki odseva o božičnem času z lic našega kmetiškega ljudstva. Toda vsaj tega ne bo nikdo tajil, da je v cerkvi mnogo poetičnega, saj je cerkveno bogoslužje, skoro bi rekel, kakor kaka drama. Samo čutiti je treba z ljudstvom, zanimati se za to, za kar se naši ljudje zanimajo in kmalu človek vidi, da je samo v ljudstvu prava poezija doma. Kdor preprostega ljudstva ne razume, ta nima srca, za svoj narod je izgubljen. Božični večer mi kar ne gre iz spomina. V tako vzvišenem razpoloženju menda še nisem bil nikoli kakor ko sva šla k polnočnici. Pod nama snežno morje, kakor daleč seže oko, nad nama višnjevo nebo, ki je trepetalo veselega pričakovanja. Zdelo se mi je, da ves nebeški obzor poje: „Gloria in excelsis Deo et in terra pax hominibus bonae voluntatis". Ali ni to klic, ki edino zagotavlja srečo in zadovoljnost! Res, božični večer je večer veličastne, vzvišene poezije. Veš, včeraj sem bil pa naravnost ogorčen, ko nam je dal profesor slovenščine dve nalogi na izbiro: 1. Božična mitologija na kmetih; 2. Božično veselje v mestu. Josip je vzel prvo, jaz pa drugo, dasi ne vem čisto nič o mestnem božičnem veselju. Če bo zadostno, bom vesel; nazadnje mi je pa tudi vseeno. Ivan me tolaži, češ, da me beseda mitologija ne sme žaliti, ker jo je profesor vzel bolj v indiferentnem zmislu, morda v pomenu: šege in navade. Namesto besede „poezija" ali „veselje" pa ti rabi besedo, iz katere se takoj spozna, da ne razume več kmetiškega ljudstva, dasi je morda sam iz kmetiške hiše doma. Prijatelj, ali se ti ne zdi, da je to naš največji narodni greh, da se naša inteligenca odtujuje kmetiškemu ljudstvu, da ne čuti ž njim, da ga ne razume? Pa dovolj za danes! 18. januarja 1909. Danes sem bill z Josipom v »Narodni čitalnici«. Bral sem Cankarjeve »Vinjete«. Josip je silno navdušen za Cankarja. Ko sva se vračala domov, se je razvil med nama ta-le zanimiv dvogovor. Ivan: »Veš, pri nas je on še največ resnice povedal; vse drugo je hinavščina in laž, oblečena v belo obleko, kot pobeljeni grobovi, zakrita za puhle fraze. Le prebiraj ga in videl boš, koliko resnice pove ena sama njegova povest.« Jaz: »Tudi merili ugaja Cankarjev slog zelo, a da bi bilo toliko resnice v njem, se mi zdi vendar malo pretirano. Saj takih ljudi menda vendar nikjer ne najdeš, kakoršni so Cankarjevi junaki.« — Prijatelj: »Ti Cankarja ne razumeš; on je satirik, torej ga ne smeš razumeti dobesedno1. V teh karikaturah, ki jih tako mojstrsko opisuje, biča naše politične in literarne razmere.« — »Ne tajim, da je v Cankarjevih spisih mnogo satiričnega, skoro bi rekel, ciničnega, a vseh njegovih spisov, mislim, da vendar ni mogoče tako umevati.« — »Ti misliš tla tiste njegove povesti, ki jih je izdala Matica v Knezovi in Zabavni knjižnici?« — »Da, kaj sodiš o njih?« — »Kakor o drugih.« — »Jaz jih smatram za najboljše. Tu vsaj skuša Cankar življenje tako slikati, kakor ga on pojmuje; po mojih mislih je pa v tem pojmovanju zelo osamljen. Da bi bili taki ljudje, kakoršne on opisuje, res idealni predstavniki sveta in življenja, bi bilo vendar žalostno na svetu. Cankarjevi junaki so bolni izrodki človeške družbe.« — »Ha, ha, prijatelj,« mi odgovori Josip, »ti si naiven. Cankarju še na misel ne pride, da bi opisoval idealne predstavnike sveta in življenja, kakor ti praviš. On opisuje to, kar je njemu najbolj sorodnega, kar najde nek odmev v njegovi duši in naj bo potem to idealno ali pa ne.« — »Josip, to Je zelo dvomljiva hvala, za katero bi se Ti Cankar lepo zahvalil. Nekaj privlačnega ima ta ipisatelj res; a jaz imam., kadar ga berem, vedno talk vtis, da se norčuje iz braveev in sploh iz vse slovenske javnosti. Če napiše kaj za »Dom in Svet«, se res to tako lepo bere, kakor bi bil to napisal najpobožnejši duhovnik; kar izda v Matičnih knjigah, zajemCje že iz veliko globljih nižin življenja. Kar mu pa Schwentner ali Kieinmayer založi, o tem sploh ni, da bi govoril. Kaj praviš Ti k temu?« — »Krutost naših socialnih razmer, nič druzega. Umetnost gre za kruhom; to so morali okušati še vsi veliki umetniki. Prepričan sem, da se bo tudi nad Cankarjem spolnilo, kar pravi pesnik: Bila od nekdaj je taka usoda — zaslužnih nam mož, — Da jim slovelo ime, ko jih izagrnil je grob.« — »Ali1 najdeš Ti res. kaj velikih idej v Cankarju?« — »Gotovo, Ti ne?« — »Nič kaj posebnega. Če primerjam druge pisatelje - - naše ali pa tudi tujih narodov — se mi zdi Cankar majhen. Jaz ne morem najti v njem globokih idej, recimo splošno človeških, velikih duševnih problemov. Še manj pa najdem v njem lepih idej.« — »Kaj ¡pa imenuješ lepo?« — »Na to vprašanje Ti res težko odgovorim; zdi se mi, da je lažje čutiti, nego odgovoriti, kaj je lepo. Lepo bi jaz imenoval to, 'kar človeka dviga v neke idealne sfere, blaži, kar ga dela nekako za-dovolmega, srečnega. In tega pri Cankarju pogrešam.« — »Prijatelj, Ti si idealist. Cankar in naša nova literarna struja pa sta pristaša realizma. Realistu je pa lepo vse, kar biva, in vse, tudi grdo, opisuje z isto natančnostjo in ljubeznijo. To pa delajo vsi leposlovci.« — »To je že res, vsaj deloma; pa je vendar velik razloček med tem, kako ta ali oni opisuje to, kar imenujemo navadni ljudje grdo, bodi že fizično ali moralno grdo. Tudi Homer opisuje grdega Terzita, pa tako, da se mu Grki nazadnje smejejo, ko. vidijo, kako se njegova Sirokoustnost konča z jokom pred Odisejem. Kdor to bere, ima prijeten čut: »Prav se mu godi, dobil je zasluženo plačilo.« Cankar bi bil napravil Terzita za voditelja naše najmočnejše politične stranke in tako iz življenja napravil karikaturo. Karikatura pa menda ni umetnost?« — »Kje si se pa Ti navzel teh nazorov?« — »Bral sem Stritarjeva »Kritična pisma« pa »Rimski Katolik«. — »Rimski Katolik«? Ta list je preveč klerikalen; jaz ga sicer še nisem bral, a Slišal sem tako.« — Beri ga, da boš mogel sam soditi; jaz mislim, kolikor dokaže, se mu sme verjeti.« — »Morda si ga prihodnjič izposodim v knjižnici. Zdrav!« Ko sva se ločila, mi je bilo popolnoma jasno, da se v Josipovi notranjosti vrši nek duševni proces, (ki bo razdrl najino prijateljstvo, ki mu je trdna podlaga samo enakost mišljenja in čutenja. Žal mi je za Josipom. Ali si vidva kaj dopisujeta? Včasih sta bila prijatelja. Kaj pa ipri Vas? Carissime! 16. februarja 1909. Spričevalo ne bo nič kaj zadovoljilo mojih domačih. Za rede mi končno še ni toliko, ampak z domačimi ne maram priti navskriž; razlagati jim, da sem se pečal z drugimi, tudi potrebnimi stvarmi, pa zopet ne kaže. Nekaj v zagovor pa treba vendar zapisati. Ko bi človek veroval v Muze, bi vzdMinil s Homerom: "Eaneve vvv [iol, Movaai, 'Okvfima dcbfiav' e^ovaai, — ti/jslg de fteal sove, jrageave ve, lave ve jvdvva, — Pa bo že tako! Samo to se mi čudno zdi, kako morejo drugi dijaki shajati z domačimi, ko jim 'pri vsaki priliki nasprotujejo in se -jih celo sramujejo. Res da so kmetiski starši priprosti ljudje, ki si še predstavljati ne morejo, česa se mli vsega učimo, ampak starši so 'le. In nazadnje — če prav premislim, nisem še za nikamor s svojo učenostjo. Kmetiški ljudje je ne potrebujejo, a so -vajeni v drugih poslih življenja, in zato nilso nič manj vredni. Nerazumljivo se mi je zdelo, zakaj se dijak kot v zadregi ozira okrog sebe, kadar mora iti s starši poi mestnih ulicah. Pri dijaških shodih se vedno toliko govori o narodnosti in o ljubezni do naroda; ne vem, kje naj se pravzaprav ta ljubezen do naroda prej začenja, če ne pri domačih. Danes sem bil popolnoma nepripravljen za latinsko nalogo; res da sem malo spal — tri četrt na dvanajst sem domov prišel — a da sem mogel biti tako raztresen! »Ut« s konjunlktivom plusquamperfecti!? Kaj takega še v drugi šoli nisem naredil. Včeraj smo imeli sestanek v malem salonu »Narodne čitalnice«. Predaval je visokošolec Ojniik o moderni poeziji: moderno strujo je obsojal, ker je dekadentna, hipersecesionistična. Kot tip modernega pesništva je podal — seveda v splošno zabavo — ta-le vzorec: Minka,------------------ --------—-------pumf. Moderni nimajo nič misli, jezik so sicer dvignili na neverjetno višino, a njihove ideje so daleč pod njim. V n-jihovih proizvodih ni poleta, ni tiste gorkote, ki je lastna pravemu pesniku, ni tistega, kar 'človeka uspava v neke prijetne sanje. Pravil, da se nam že obetajo boljši časi; nekaj mladih pesnikov kaže krepke moči, v najnovejši struji se že kaže življenje in veselje. Prihodnjič bo predaval o Gregorčiču. Stvar mi sama na sebi zelo ugaia, ko bi se le ti sestanki malo prej pričeli in 'ne šele ob osmih. Čudim se, da mi tako dolgo ne odpišeš. Da si mi zdrav! i Prago! i. Ko vidi potnik na ladji, da ni druge rešitve in pomoči, skoči v valovje in izroči svoje življenje neznani usodi: rešitev ali pogin mu zeva pred plahim pogledom. Tak potnik je tudi abiturijent po končani maturi. Dajo mu izpričevalo zrelosti, vse mu šepeče, da je zrel za življenje. Sam si je zasnoval vsebino tega življenja; pred sabo vidi vse mnogokrat presainjane ideale v najkrasnejših barvah. Le za njimi, saj si zrel!-- Ko se odpravi na pot, vidi, kako se mu slike vedno bolj oddaljujejo; mnoge, se spreminjajo, ginevajo, teminevajo. Pot do njih je dolga, neznana, pelje čez neznane pokrajine, tuja mesta, tuje narode!--Kaim? Ne bi rad bil še enkrat na tem težkem razpotju. Toliko nad in obupa, toliko pričakovanj in razočaranj, toliko veselja in žalosti vsebuje malo-katera ali nobena doba človekovega razvoja. Toda vse te izpremembe, nagle in težke, se nekako pretrpe, če vidi človek le nekoliko uresničenja zasnovanih misli, če se vidi le nekoliko bližje onemu svetu, zamišljenemu v mlajših dneh, če čuti ob strani ramo ob rami sobojevnike za iste misli in težnje. Če pa ni ne enega ne drugega, godi se mu kot cvetki, ki je prišla prezgodaj ali prepozno na svet — — Praga in slovenski dijak, Praga — Ljubljana, Cehi — Slovenci! Ali se še spodobi kaj izpregovoriti o tej oguljeni suknji, saj se je o temi že toliko in toliko pisarilo. Oguljena suknja je, ki jo češki dijak odlaga, ali se je pa tako privadi, da se ne more ločiti od nje, — slovenski dijak pa oblači nase kot vzor-odelo bodočega slovenskega dijaka. Ne ogleda te suknje, kaka je. Češka je, iin to popolnoma zadostuje! Kar je češko, to ¡mora biti tudi slovensko in basta! Čehi so vse, Slovenci nič; da bodo Slovenci kaj postali, moramo jih čehizirati! * Tako gleda doslej slovensko dijaštvo na Prago, ki jo poseča in tako toplo priporoča. Značilno je najbolj vprašanje, ki ga stavi slovensko dijaštvo na one, ki se vrnejo v Prago s počitnic: »No, kaj pa Slovenci? Ali sploh še kaj žive, a!li še nič?« Prav kakor kmet, ki vpraša soseda: »No, so se tvoji voli kaj popravili od zadnjega semnja? . . .« Slovenski dijak pride v Prago — če se namreč v njo vživi, kar je pa razmei oma mali odstotek, v čisto drugi milieu, v drugo ozračje, pod drugo solnce. In ta zrak je tako različen od domačega, da prišleca popolnoma omami, da ga izpremeni, predrugači. Domači dosedanji zrak postane za nič, ne more več dajati zadosti hrane svojemu sinu. Le kar je češko, to velja, in sicer zato, ker je češko. Sprememba vpliva na razvoj dobro. Nov zrak daje novih snovi, nov milieu novih misli, nov kraj novo domišljijo, novo iinicijativo. Zato vpliva univerza v tujini tako dobro na slovenskega inteligenta (če se namreč vžije v novi duh), česar ne bo mogla domača univerza nikdar doseči in kar bo Slovence že po njihovi naravi in nagonu vedno gnalo v tujino. Toda prvo načelo vzgoje in vsakega razvoja sploh, zlasti mladega. je -- kontinuiteta. Modra vzgoja mora nanizati na pridobljeno, ne pometati z vsem dosedanjim; spoštovati domače, opazovati tuje; ljubiti domače, presojati tuje. Temeljno je predvsem: motriti s kritičnim očesom! Kdor vedno dosedanje ruši, ne bo nikoli ničesar sezidal; kdor vedno izposojuje, ne bo nikoli imel s čim gospodariti. Vzgoja ne pozna prehodov, razvoj ne skokov. Kontinuiteta! Ko zapušča dijak srednjo šolo, se zdi sam sebi tako trden v svojih ,načelih', tako zvest zasnovanim idealom, da se mu skoraj nemogoče zdi, kdaj od njih kreniti, zaiti. In zato se mu zdi vedno neumestno, ako mu kdo reče: »Pojdi tja, kjer najdeš somišljenike.« Misli si: če nisem sam dosti trden v svojih načelih, sam v sebi, me nobeno društvo ne zdrži. To se slicer lepo sliši, toda pozabi se pri tem na rani razvoj: drevesce se nagne za kolom, ki je nanj privezano. Toraj pojdimo tja, 'kjer najdemo svojce! Tam pa, kjer jih mi? Pa se ustanovimo svoje ognjišče! Kaj ne? Toda vprašanje je, ali bi prospevalo in rodilo sad? Ali bi povrnilo ves trud? Ali je ugodna zemlja in zrak? Ko se je ustanavljala »Liga« češkega dijaštva, stražiiti so jo morali bajoneti; in še tem se je komaj posrečilo, ohraniti varnost zdravja in življenja katoliško mlilslečih akademikov. Pri inauguraciji rektorja Kre-štala, prof. teolog, fakultete, so bili oni dijaki in bogos.ovei, ki so ostali v dvorani vkl-jub besnim krikom podivjanih masarikovcev, naj se odstranijo, v nem ali nevarnosti, ko so zapuščali dvorano po končani slavnosti. Skrčene pesti1, dvignjene palice in huronsko zasmehovanje je grozilo vsem. Učinek podivjane strasti je bil grozen. Nepozaben prizor! Profesor 'Drtrna se je pri tem sam sramoval svojih gojencev in učencev ter jim takoj očital, da so izgubili še ono malo troho človeške dostojnosti Kdor je videl ta dva iprizora, je dobil lahko pojem, kaj je radikatio masarikovsko dijaštvo. Tako podivjanih ljudi ni videti niti na socialno-demokraškem volivnem shodu . . . Tukaj ne vlada boj načel, boj razuma; tu odloča slepa strast. Stoj v tem in takem boju na tej ali oni strani, dobrega vpliva ne boš čutil. Ce si še tako idealen, niizki nasprotnik te bo nehote umazal in oškropil . . . Pri našem idealnem fantu naj odloča razum in volja, pamet in dostojnost. Tega si ne dajmo odvzeti; zato raje proč od nizkega nasprotnika, dokler se sam ne začne sramovati svoje nizkosti ter se ne strezni. Toliko glede dijaškega milieua v Pragi. O značaju češkega naroda se je pa že dosti pisalo in govorilo, deloma tudi objektivno. Dobra je pri1 njemi tista vstrajnost, resnost, marljivost, jeklena volja. Tega se dijak res nekoliko privadi, če se globoko vživi in vrije med češki živeli Na drugi strani pa hladni realizem! Ne le Masaryk in njegovi, vsil Čehi so hladni in premišljeni računani. Kjer bo šlo, tam pošljemo še ogenj navdušenja, tam naj govori še srce, kajti i to je pri mnogih potrebno. Zato Ce impozantno1, pa tudi k o 1 i k o r m o -goče. prisrčno. K er pa ne gre, pa zbogom! Znamenite so besede, ki jih je izpregovoril neki češki inženir napram Slovencem: »Glejte, da boste vi bogati; mi bomo,skrbeli, da bomo mi bogati, tako se bomo vsi radi imeli! . . .« Kako to vpliva na mehko mladeničevo dušo, ki sanja prijetne slovansko vzajemne sanje, predstavljajte si sami. Mesto in meščani. Oboje svetovno znano, ki vabi vsako leto tisoče in ob boljših prilikah milijone tujcev k sebi. Mesto krasno in romantično, družba vabljiva in mikavna (lov na naše dijake še huji kot drugod!), življenje mnogo ceneje, kot na Dunaju. Res same sirene; kogar te sirene mikajo, na; gre tja! Pomni pa naj, kam taka sirena zvabi, saj ima dosti exemp!ov, ne le iz Prage: import tujk . . . Slednjič: šol'a. Pa to je skoraj povsod isto: šola je šola. Pravijo, da je ta ali oni profesor tako imeniten. Pa dijak prav.malokdaj o tem kaj čuti; navadno več govori. Mnogo pomaga, če so profesorji napram dijaštvu prijazni in mu pomagajo s privatnim svetom in vodstvom. To je v Pragi. Je pa tudii povsod drugod! Treba pokazati le zanimanje in resno voljo. P r a ž a n. II. Ali Praga ali Krakov? Ta alternativa se med slovenskim dijaštvom vedno bolj naglaša, a rešena še ni. Radikalno in liberalno dijaštvo je izključno za Prago. Kako stališče naj zavzame napram temu slovensko 10a katoliško-uarodno dija-štvo? Pred vsem moramo konštatirati, da so v Pragi za katoliško-narodno dijaštvo sivno neugodna tla. To je skusil in občutil vsakdo, ki je le nekaj časa študiral v Pragi in -je tamošnje razmere res študiral in kritično opazoval. Zalibog je malo takih dijakov, ki bi imeli toliko samostojnega in kritičnega duha, da bi znali ločiti luč in senco. Mlad človek je mehek in podvržen zunanjim vtisom, vplivu razmer, v katerih živi, 'zlasti tedaj, ako nima več tovarišev, s katerimi bi ga družila mogočna vez stalnoveljavnih etičnih nače:. Marsikaj je navidez lepo, jedro pa lje dostikrat gnilo, puhla fraza. Ime »katoličan« je v Pragi tako zasramovano, kakor v nobenem drugem mestu v Avstriji. Češka meščanska družba je skoz in skoz prepojena s protikrščanskiim duhom, češka inteligenca je vzgojena izključno v Masarykovem skopticizmu, ki nujno pelje v verski nihitizem. Odtod ona .verska, moralna, kulturna in politična kriza, v kateri se nahaja sedaj ves češki narod. Odtod ona razjeua oča nezadovoljnost, ki se vedno bolj pojavlja med češko mladino in ki ubija vsak višji idealnejši duševni polet. Odtod vedno naraščajoče števlo samoumorov med češko inteligenco, zlasti med dijaštvoim. Miiieu češke družbe ni zdrav, vsaj 'za tistega ne, ki še količkaj resno misli o veri, posmrtnem življenju in o Bogu. Slovenski katoliški dijak se ne more dobro počutiti v takem ozračju, zlasti tedaj ne, ako ue osamljen, ako nima enakomislečih slovenskih tovarišev Terorizem od nasprotne strani je velikanski, zato'se moramo le čuditi, da se vkljub takim razmeram najdejo dijaki, ki ohranijo samostojnost in se nočejo ukloniti vabečim sirenskim glasovom. Kako hud je terorizem na češki univerzi, vidimo iz tega, da n. pr. sedanji minister dr. Brar, profesor narodnega gospodarstva, lansko leto ni hotel sprejeti reiktorata, akoravno je 'bil soglasno izvoljen. Zakaj je odklonil to dostojanstvo, je pojasnil v daljšem pismu, v katerem ravno omenja ta terorizem češkega dijaštva. Dr. Braf je Staročeh. Ka-j se šele godi s profesorji in dijaki, ki pripadajo katoliškonarodni stranki! To ni izobrazba, to mi 'tista tako slav-ljena češka kultura, to je popolna družabna anarhija. Češki narod je prispel do neke mrtve točke, odkoder je mogoč samo en izhod: Nazaj h krščanstvu. Etično prerojenje vse češke družbe v Kristusovem duhu! Najnovejši politični položaj v češkem narodu, razkosanost v brezštevilne stranke m stranoice, popoln bankerot v kardinalnih etičnih in verskih vprašanjih, vse to jasno kaže, kam zaide narod, ako vrže od sebe versko idejo. Čehov ne 'druži več venska ideja, ne druži jih pa tudi več niti narodna ideja. V najbolj slovanskem mestu, v Pragi, se vedno bolj širi inter-nacijonalizem, kozmcpoliitiizem in anarhizem. Značilno je, da so iz slovanske Prage izšli prvi slovanski anarhisti. Med češkim dijaštvoru vedno bolj raste število socijalističnega in anarhističnega dijaštva. V ta millieu češke družbe ne svetujemo iti nobenemu resnoimlislečemu slovenskemu dijaku. t Razume se, da se med Čehi lahko tudi veliko naučimo, zlasti v gospodarskih in narodnoobrarrtbnih vprašanjih. A treba ;e res študirati. Koliko pa je slovenskih dijakov, ki bi res kaj študirali! Dosti ;e takih, ki so tri do štiri leta v Pragi1, pa ne znajo niti dobro češki. Čehi so napram Slovencem res dostikrat prijazni, ljubeznivi, a te ljubeznivosti ne smemo izrabljati. Praga ne sme postati nekak refugium za tiste, ki 'hočejo narediti izpite,, če jih drugje ne morejo. Proti* temu moramo odločno protestirati, kajti na tak način se ugledu slovenskega dijaštva le škoduje. Seveda, če nam kdo pove resnico, nas to bdi. Hvala Bogu, tudi mej češkimi profesorji jih je nekaj, ki v tem oziru drugače mislijo, kot večina tamošnega slovenskega dijaštva. »Prtivilegium Slovincianum«1 iin podobne reči, ki jih slišimo od čeških kolegov, nas tudi ipečejo. A dostikrat je to očitanje opravičeno. Naj se vsak slovenski dijak zaveda svojih dolžnosti, naj se uči od čeških dijakov vztrajnosti v delu, potem bomo lahko taka očitanja izavrnili, prej ne. Kdor hoče spoznati češke razmere, naj gre za eno leto v Prago k vojakom. Sicer se pa lahko češčine priučimo tudi na Dunaju in s privatnim studi jem. Slovanstvo moramo pojmovati v pravem pomenu; seznaniti se moramo s kulturnimi in gospodarskimi razmerami svojih slovanskih bratov in to, kar smo se pri njih naučili, moramo prilagoditi našim narodnim razmeram. Šele tedaj bomo res slovansko čutili, mislili in delali. Da bi pa razmere enega naroda kar kopirali in jih brez vsake kritike in izbire prenesli na stovenska tla, to ne gre. Mi smo tudii narod, mi tudi hočemo pokazati in razviti svojo narodno individualnost. Razvoj slovenskega naroda se nikakor ne more primerjati razvoju češkega naroda. Nasprotno! Vsa zgodovina, naša naravna lega in jezikovna sorodnost nam kaže, da smo najprej navezani na Hrvate in na ostale Jugoslovane. To je dobro spoznal tudi1 dr. Ilešie. Od Cehov se moremo sicer učiti, s Hrvati pa smo združeni, da skupaj delamo in zidamo svojo narodno kulturo. ki je hkrati jugoslovanska kultura. Mi Jugoslovani moramo stremeti ,za tem, da ustvarimo ne le kulturno, gospodarsko, ampak tudi politično mogočno celoto. Podiaga naši politični organizaciji pa mora biti kulturna in gospodarska enota. Kakor smo Jugoslovani pravzaprav le eno pleme, ravnotako moramo bil tudi kulturno, gospodarsko in politično zedinjeni. Najprej se moramo torej seznaniti s Hrvati, šele potem z drugimi Slovani. Vsak slovanski iriteligent bi moral znati vse več:e slovanske jezike. To je predpogoj praktične slovanske vzajemnosti. Toda upoštevajmo tudi, kar je rekel Ha vi i ček: Najprej Čeh, potem Slovan! Mi pa rečemo: Najprej Siovenec, potem Slovan! Ker pa v sedanjih razmerah ne moremo študirati v Zagrebu, mora katoliško-narodno dijaštvo iskati stikov ražje ko v Pragi! Ako sem kedaj trdil, da kdor razpolaga z 60 K na mesec, bo v Krakovu imenitno izhajal, moram danes to vsestransko pojasniti, ker sicer se izpostavljam nevarnosti, da me marsikdo v bodočnosti če ne prekolne — pa vsaj pošteno izpraša vest! S 60 K na mesec je v Krakovu mogoče izhajati le pod naslednjimi pogoji: 1. stanovanje v akademičnemi domu; 2. hrana v aikademični »mensi«; 3. popolna abstinenca, ne samo od gostilne, ampak tudi od kavarne; 4. abstinenca od vsakega »razkošja«, naj se pod tem že razume gledišče, koncerte, šport, ples, nabava knjig ali karsibodi. Toda concesso, da najdemo med Slovenci akademika, ki bi1 v Krakovu ne poznal druge poti, kot od vseučilišča na stanovanje in obratno, bi bila abstinenca v četrti točki naravnost smešna in neodpustljiva! Poleg študij je vendar glavni namen bivanja med drugimi slovanskimi narodi, proučevanje njihovega življenja, njihove kulture! To pa nikakor ni mogoče brez precejšnjih žrtev! — Tudi gostovanje v poljskih družinah ne nadomesti abstinence v četrti točki popolnoma — in to gostovanje zahteva tudi posebnih gmotnih žrtev! Poljaki so elegantni in kavalirski ljudje — in brez salonske obleke in fraka — se ni lahko obračati1 med njimi. Etiketo našega dijaka, kakor ga vidimo na Dunaju — bi bilo treba pošteno reformirati! — T a k filister pa, ki bi prišel v Krakov zato, da se zapre v svojo tiho »kamrico«, naj raje ostane d orna,ker bi niti P o 1 j a ki n i t i S 1 o v e nc i, niti on s a m o d Poljakov ne imel nobenih koristi ! In konečno', kdor pozna značaj in temperament slovenskega dijaka, sploh ne bo govoril o takem filistrstvu, zlasti pri onih, ki so že okusili velikomestno življenje. Popolnoma mogoče pa je v Krakovu abstinirati se od gostilne, oziroma tudi od kavarne, komur še ni postala kavarna — conditio sine qua — nima življenja! Družabno življenje se pri Poljakih osredotočuje v krogu družine, doma v salonu — le deloma v kavarni, gostilna ima le radi hrane pomen — sicer je Poljaku tuja in prezirana. Poleg tega so v Krakovu alkoholne pijače tako neizrečeno drage in tako do dna nič vredne, da bodo celo prijatelji alkohola izgubili v Krakovu kmalu vse simpatije do gostilne! V Krakovu je' lahko biti abstinent — ker piti ni mogoče! Pač pa nudi Krakov mesto gostilne in kavarne velik in važen ekvivalent, to je življenje in gostovanje v privatni poljski družbi ! Poljska družina s svojim salonom lahko popolnoma eliminira iz družabnega življenja gostilno in kavarno. In ne glede na važnost gmotnega vprašanja, ker precej olajšuje varčevanje, nudi poleg tega zlasti Slovencem mnogo neprecenljivih koristi. Znano je pač žalostno dejstvo, da naše dijaštvo na Dunaju, v Gradcu, obkoljeno od nemške, neprijazne nam inteligence, nima skoro nobenega stika s privatnimi krogi. V Krakovu Da ie ravno nasprotno. Poleg velike moralne koristi pa bo naš dijak v ozkem stiku z visoko stoječo poljsko inteligenco pridobil tudi na izobrazbi Kje na Dunaju ali drugod se je kedaj godilo, da bi slovenski dijaki občevali privatno v rodbinah svojih vsenemških profesorjev! Pri »aristokratih« Poljakih je to mogoče! In da stik s takimi krogi zunaj šole mnogo pomaga do razširjenja duševnega obzorja — ni dvoma. Resumiram še enkrat svoja izvajanja glede gmotnega vprašanja in postavim naslednjo shemo: a) Za dijaka s stanovanjem in hrano v akademičnem domu minimum 60 K mesečno— če ostane pri tem: filister in anahoret ! b) Za dijaka abstinenta od gostilne in kavarne, a gosta v poljski družini in zanimajočega se za kulturno gibanje Poljakov, minimum 90 K s stanovanjem v akademičnem domu, 100 K s stanovanjem zunaj. c) Za dijaka, ki je poleg tega zmeren v uživanju alkohola in v obiskovanju kavarne, minimum 120 do 130 K mesečno. No, za notorične alkoholike staviti kako mejo — je pač nemogoče, ker sega v infinitum, drugič pa naj ostanejo tam, kjer so! V Krakovu jih ne potrebujemo. Upoštevati moram namreč dejstvo, da tu ni nikakih podpornih društev na posameznih fakultetah, vsa pomožna akcija je koncentrirana v društvu »Bratnia Pomoč«. Več o tej organizaciji prim. »Zoro« št. 6. Slovencem so priznali Poljaki iste pravice v »Brat-nej Pomocy«, kot jih imajo sami! Drugih podpor ni pričakovati v Krakovu, k večjemu, če omenim, da nekateri samostani dajejo revnejšim dijakom kosilo ali večerjo in »Marijanska kongregacija« brezplačen zajutrek v takozvanih »Čajarnah«. Kakor sem že v začetku poudaril, je tudi moje prepričanje po enoletnem bivanju v Krakovu proti temu, da prenesemo težišče in središče našega vseučiliškega vprašanja v Krakov. Tudi jaz sem prepričan, da je za to najugodnejša — Praga. Ako preštejemo sile našega dijaštva, vidimo, da razpolagamo za enkrat z armado 600 mož! Od teh jih moramo spraviti vsaj 300 v Prago, če hočemo-, da se vresniči načrt provizoričnih slovenskih stolic! Sedaj je v Gradcu še okoli 100 akademikov. Ako zmanjšamo to število na 50, Dunaj na 150 — nam ostane še četa mož. Ker jih od teh 600 slušateljev mnogo sedi večinoma doma, nam za Krakov ostane le kakih 30—40 mož! In to je po mnenju odličnih Poljakov (n. pr. dr. Koneczny), ki se zelo zanimajo za slovensko visokošolsko vprašanje, kakor tudi po mojem prepričanju — za naš namen — popolnoma zadostno število. Da pa bi Krakov pustili popolnoma na strani — to ni samo velik naroden greh za Siovence — ampak tudi iz samih tehničnih vzrokov naravnost n e odpust Hi va napaka! Baš dogodki zadnjih dni v parlamentu, so jasno pokazali, kakšna fraza je še zmerom slavna slovanska vzajemnost. Poljaki — Slovani po krvi, so prodali takorekoč tri milijone bosanskih Slovanov mažarsko-židovskim pijavkam! Vsi Jugoslovani in Čehi pač žalostno vzdihajo te dni: Majka Slava, kje si? Jaz te ne vidim! Vendar moremo biti veseli; tudi med Poljaki veljajo besede: »Zora jjuca. bit če dana!« Da ne govorim o kraljestvu in Poznanju, ampak samo o Galiciji, kjer je slovanska vzajemnost najmanjša. Vendar, kdor pozna konstelacijo »Poljskega kola«, ve, da je zadnja leta opazovati tam pojave, ki pričajo na obračanje k boljšemu, ki svedočijo, da čustvo solidarnosti z drugimi Slovani monarhije raste med Poljaki od dne do dne. Mi vemo, da komandira danes v »Kolu« stranka »Vsepoljakov« ali takozvanih narodnih demokratov, ki šteje dobro tretjino vseh mandatov. Imenujejo se narodne demokrate in pod geslom »narodnosti« kot absolutne se je posrečilo tej frakciji potegniti precejšen del naroda za seboj. Demokratična pa ta stranka nikakor ni; masa naroda, t. j. kmečko ljudstvo, stoji v večini za Stapinskim. Vsepoljaki zastopajo predvsem maiome-ščane, obrtnike in deloma velikomestno inteligenco. Dasi hočejo to biti največji in edino pravi patriiotje, katerih načela o patriotizmu naj bi bii edin kompetentni kriterij, vendar, kakor jim je izvrstno dokazal dr. Krek, niso to n.ti poljski patrijotje, kaj šele Slovani. Vendar od časa volitev v državni zbor se je že tudi v vrstah njihovih volivcev marsikaj izpremenilo na korist slovanstvu. Že lani je prišlo do razloma na dva tabora, na takc-zvane fi ond ste (šoviniste), ki izključujejo vsako slovansko solidarnost in se bratijo z Madjari; drugi pa so sprejeli misel slovanske vzajemnosti. Zadnjega nastopa »Kola« ne obsojajo samo privrženci Stapinskega in Daszynskega, ampak večji del nekdanjih volivcev vsepoljskih poslancev samih. Njihovi mandati so negotovi. Z ozirom na vse je jasno, da ta stranka, ki je še jako mlada, in se je v par kitih povzpela do večine v »Kolu«, radi svojih popularnozvenečih gesel, mora propasti1! In z propadom te stranke, pada v Galiciji zadnja trdnjava Antislovanov. Kajti kon-servatisti, ki jih je samo osem, in na katere smo navadno Siovenci-navalili vse slovanske grehe Poljakov, so v resnici najboljši Slovani. Konserva-tisti, v katerih vrstah so najvišje glave, grofje in knezi, so ustanovili v Krakovu pred šestimi leti »Slovanski klub«, oni tudi tvor i: o konsorcij, ki izdaja znameniti slovanski mesečnik »Swiat Stowiahski«. To je eden najvažnejših argumentov, ki govori za Krakov. Drugih se hočem dotakniti le na kratko/-Ni dvoma, da bi proučavanje poljske literature, ki uživa svetovno slavo, in umetnosti in sploh kulture, ugodno vplivala na razvoj Slovencev! Da, tudi v gospodarskem vprašanju je zbližanje Slovencev do Poljakov važno. Ekspert vina in južnega sadja iz naših pokrajin na Poljsko, bi se imenitno obnesei. In zlasti za vino manjka Slovencem trgov. Tudi tu morejo naši dijaki mnogo koristiti s posredovanjem in informiranjem. Resumiram: 1. stanovske koristi dijaštva samega- 2. slovanska ide:a. 3. rešitev siovenskeara vseučiliškeera vprašani a. 4. očiščenje naše kulturne primesi nemškega duha, ustvarjenje lastne, nacijonalne samostojne slovenske kulture, 5. gospodarske koristi — to so argumenti, ki jih slovensko dijaštvo nikakor ne sme prezreti, kadar nastopa za ali proti poljskim visokim šolam! Da zlasti ugodna rešitev slovenskega vseučiliškega vprašanja nujno zahteva, da se kar najtesne'e zbližamo do Poljakov, jih pridobimo zase, da bodo v odloeivnem trenutku stali kakor en mož za nami. Ergo naše načeto za bodočnost mora biti: Glavna armada v Prago1 — rezerva naj ostane na Dunaju in v Gradcu, in en polk naših bojevnikov v Krakov. 1 Tu moram dati čitateljem kratko pojasnilo. Pisec teh vrst računa namreč s tem, da je v Pragi za slovenski provizorij že vse pripravljeno in je njegova ustanovitev že gotova stvar. Tako bi pač mislil vsak, ki čita „Omladino". Vendar pa je pri ustanovitvi provizorija še toliko drugih vprašanj, ki so nerešena, da nanj kar tako tudi ni mogoče misliti, naj se tudi vsi zavzamemo zanj. Principijelno seveda smo in moramo biti za ustanovitev provizorija, vendar Da več ni treba Slovencev v Krakov kot 30 do 40, in naša zmaga je veliko bolj sigurna. Zato poživljam tudi katoliška narodno dijaštvo, naj se niti trenotek več ne obotavlja etablirati se v kar največji siti v Pragi! Pozivl'am pa obenem vse slovensko dijaštvo-, da ne pusti niti trenutek iz oči Krakova. Pri koncu naj dodam še nekaj zelo važnih opomb! Kakor je iz poprejšnjega razvidno, naj gredo v Krakov predvsem oni, ki so premožnejši. Vendar še večji pogoj, kot obila sredstva, je osebnost in značaj! Ze v teku razprave sem večkrat namignil, naj ostanejo naši »sabljači« tam, kjer so! Tu dodam poleg »sabljačev« še vseh kategorij »kuharje« od narodnih pijančkov do špecijainih bobemov. Zlasti kar se tiče »sabljačev«, so zmožni uničiti v poljskem javnem mnenju, vse spoštovanje, vso ono dobro sodbo, ki jo imajo dosedaj Poljaki o Slovencih, kot eminentno delavnem, vztrajnem in realnem narodu! Bur-ševstvo in »knajpovstvo« je za vitežke Poljake tako neokusno, da sem prepričan, da bi se s studom obračali od naših »varuhov časti« in »človeške dostojnosti«. Dostojnost, dobre forme v občevanju, dasi brez ceremonij, so prvi pogoj vstopa v poijsko družbo! Krakov je razmeroma malo mesto. Diiljaštvo1, kakor inteligenca, živi j ako zmerno. Nočnih rabuk in pijančevanja dosedaj nisem opazil tudi v dijaških krogih. Taki slavni kraki, kot jih naše dijaštvo vprizarja večkrat na Dunaju v zvezi s pretepi in razbijanjem miz in kozarcev, bi na mah popolnoma diskreditirali Slovence v Krakovu, kajti v mestu kot je Krakov se ne da tuširati! V Krakov naj pridejo tisti, ki se zanimajo za poljsko kulturo, za slovansko vprašanje, in ]l a s t not least, ki imajo voljo študirati! Lenuhov Poljaki ne marajo podpirati, naj si bodo to tudi Slovenci! John B. — Washington: Dopis iz Združenih držav. P o č i t n i š ik o življenje ameriškega dijaštva. — O ;kom naj Ti govorim? Moja zgodovina Ti i'e itak znana v glavnih potezah .in veš. 'kako sem se razvijal počasi iz kranjskega gospoda dijaka v mesarja, iz mesarja v elevatorboy-a. (uslužbenec pri električni dvigaiaci, kakoršna se rabi po aimerikanskih večjih poslopjih mesto stopnic), iz tega v ¡kuharico, narodnošovinističnem duhu kot do sedaj. Slovenci ne bi imeli proti tej trdnjavi nobene dovolj izdatne odporne moči. polagoma bi nazadovali in izgubljali bi postojanko za postojanko. Dr. Duclan je izjavil dne 25. junija pri enketi o italijanski univerzi, da Italijani zahtevajo svojo univerzo v Trstu tudi zato, ker hočejo italijanski dijaki socijalno delovati med svojim ljudstvom, ker hoče;o že kot akademiki stopiti s svojim ljudstvom v ožji stik. Toda laško prebivalstvo stanuje kompaktno samo na Južnem Tirolskem, v Istri stanuje večji del samo v 'mestih in trgih. Na deželi pa stanujejo povsod samo Slovenci oziroma Hrvati. Italijani1 umevajo pod »socijalnim« delom nekaj popolnoma drugega, namreč italijansko narodnonapadalno delo, italijaniziranje slovenskega Primerja. To le njihovo socijalno delo. Ako dalje Italijani zahtevajo italijansko univerzo v Trstu tudi z ozirom na medicinsko fakulteto, ki more biti samo v velikem mestu, je pač to malo naivno. Za kakih 50 do 60 dijakov se gotovo ne bo zidala posebna medicinska fakulteta. Italijanska univerza spada edno na Tirolsko v Trident ali Roveredo. S tem bi bili sicer tirolski La'hi zadovoljni. samo tržaški Lahi tega nočejo dovoliti. Pri Lah'h ima dandanes tisti prvo besedo, ki najbolj kriči in to so tržaški Lahi. Toda nazadnje morda le izprevidijo, 'ka-j bi bilo bolj pametno. Če bi ipa hotela avstrijska vlada ustreči italijanski zahtevi in jim dati univerzo v Trstu, bo to za Slovence casus belli, povod najhujšega bo;'a. Hrvatsko kat. narodno dačtvo. Svima je ioš u svježoj uspomeni lanjska emigracija hrv. dačtva, po kojoj se nadalo postiči velikih usnjeha osobito u poli-tičkom životu. Emigracija da je jaki, močni čavao u lijes vlade bana Raucha. No svi znamo, da se on ješ bani na stolici hrvatskih banova, te s te strane emigracija znači potpuni fijasko. Sta više, ona je iscrpila snagu dačtva, te se ove godine opaža neka klonulost. Vrijedi to osobito za napredno i starčevičansko dačtvo, dok je katoličko ubralo liiepih plodova. Dosta je spomenuti pet pouzda-nih sastanaka u Dakovu, Zagrebu, Trsatu, Spljetu i Travniku. Oni su kruna našeg praktičkog rada. Radikalizam u teoriji i praksi, izgradnja svakog poje-dinca za što savršenijeg čovjeka u svakom pogledu, ideja demokratizma, Marijine kongregacije, pučka prosvjeta, »Hrvatska vojska«, štampa — eto u kratkim črtama sadržaja tih sastanaka. No svakoj gimnaziji, realci i preoarandiji imamo üjepu četu ponajbolji daka. Dačtvo se u svojim literarnim i tamburaškim dru-štvima vježba i natječe. Svaka skoro škola izdaje svoj haktografirani ili Jito-grafirani list, te je u njima upravo krasnih radnjä. Uz prvo postojali več ženski list »Za vjeru i dom«, ima i list učiteljski pripravnica »Ljubice«. — Kat. dačtvo moglo bi se još nesmetanije posvetiti radu oko organiziranja, da nije bilo prisiljeno stupiti 11 borbu s naprednim i starčevičanskim dačtvom. Na narodni novac poslani u tudini, da študiraju, osramotiše tamo hrvatsko ime i hrvatski narod. Ljaga se morala oprati. »Domagoj« izdaje brošuru »Fiat lux«, gdje pokazuje hrv. narodu krivce. Otud se rodi svada, polemika, uzorat i brošurama i — sud. Stvar još ni konačno riješena. No ova odlučna borba pribavi mnogo pristaša. Početkom godine zagrebački kat. akademičari istupaju samostalno u izboru za akad. podporno društvo. Broj njihov raste sve večma, te za par godina mogu računati na lijepe uspjehe. To je u naikračem rad hrv. kat. akademičara u dačtvu. »Hrvatska« i »Domagoj« idu odriješito napred. Pod zastavom »Luči« koracajo preko 3000 odvažnih pristaša. Vodi ih ideja zdrave katoličke demokratske misli, koja mora doneti plodova, kao brači Slovencima, tako i nama Hrvatima. Ta nas ideja i spaja i konačno, daj Bože, da nas spoji 1 Zemljedeljska visoka šola na Dunaju. Zadnja leta se abiturijentje zanimajo za prej skoro nepoznano zemljedelsko visoko šolo. Glavne podatke o njej sta prinesla »Zora« in naš koledarček za 1. 1908/9. Namen teh-!e vrstic je, zalčrtati nekaj potez o razmerah na tej visoki šoli, o gmotnem stanju dijaštva ter društvenem življenju in šolski politiki v preteklem letu. Visoka šola za zemljedelstvo še ni star zavod. Temelj so ji položili I. 1872. z oddelkom za poljedelstvo. L. 1875. so ji priklopih gozdarski in 1. 1883. kulturno-tehnični oddelek. Te tri stroke tvorijo učni načrt, ki ga še vedno izpopolnjujejo, ker je jjomanjkljiv. L. 1895. so zgradili novo poslopje, ki je že tudi premajhno. Zidano je bilo za tristo slušateljev, a zdaj jih je že osemsto. Vzrok, da število tako raste, so ugodne gmotne razmere in pomanjkanje v tej stroki izobraženih moči. Reven dijak lahko upa, da dobi kosilo v menzi za celo leto od Božiča naprej, zraven dobi še ministrske podpore do 150 K na leto. V dijaškem domu velja stanovanje s kurjavo in svečavo vred 20 K, toda mesto si je treba zagotoviti že o počitnicah. Največ se potroši za ekkursije, za katere pa prispeva ministrstvo precejšnjo vsoto. Gmotne razmere so torej vsaj tako ugodne kot za juriste. Mnogokrat se vprašuje, kaj ie z risanjem. V učnem načrtu je tudi risanje za gimnazijce, in sicer en tečaj. Ko dijak dovrši ta tečaj, lahko prestopi na tehniko, ne da bi bilo treba polagati kako skušnjo. Tečaj se mu zaračuni tudi tam. Po dovršenih študijah dijak lahko stopi v privatno, deželno ali državno službo. V privatno vstopajo največ poljedelci, ker dobe na domenah najlepše plače. Gozdarji in kulturni tehniki lahko upajo na službo tudi kot zemljemerci. Zlasti kulturni tehniki imajo odprto pot. Da pa država daje precejšnje podpore, je vzrok ta, ker bodo v kratkem izdelovali nov 'kataster, ¡ki bo zahteval mnogo dela in ljudi. Na zemljedelski visoki šoli je okrog 70% Slovanov, 25% Nemcev in 5% Judov, Italijanov, Rumunov, Madjarov in drugih. Izmed Slovanov je največ Poljakov, večinoma veleposestnikov, za temi pridejo Cehi. Slovencev je 23, razven štirih sami gozdarji. Poljedelca nimamo nobenega. Dijaštvo je organizirano deloma po strokovnih, deloma nestrokovnih društvih. Omenjam le slovensko strokovno društvo »Kras«, ki se je pa postavilo zadnji čas na jako značilno stališče. Ustanovitve tega društva se visokošolci-Daničarji niso udeležili, ker si Sloveniani niso upali z njimi občevati brez prič. V tem je pa videlo strokovno društvo »Kras« dovolj vzroka), da katoliškemu dijaštvu vstop v društvo sploh zabrani ter se zateče pod okrilje »Slovenije«-, katere odcepek taktično tudi je, dasi ima svoja pravila. C. kr. zemliedelska visoka šola je državna ustanova in sicer spada v področje poljedelskega ministrstva. Vse troške poravnajo iz državnega vira. Dasi je na šoli le 25% Nemcev, vendar ima zavod čisto nemški značaj, ki mu ga daje profesorski kolegij. Nemški dijaki vodijo podporno društvo in profesorski kolegij, imajo torej iste pravice, kakor na vseučilišču. Seveda to druge narodnosti peče, ker nimajo vpogleda zlasti v račune podpornega in bolniškega društva. Že večkrat se je sprožila misel, da bi osnovali Nenemci svojo organizacijo. a dozdaj se to še ni zgodilo. V ietošnjem prvem tečaju je nekoliko upor nega duha pljusknilo tudi med Nenemce na zemljedelski šoli. Razbili so zborovanje podpornega društva in zahtevali volivno pravico za odbor, nato so pa aosegli proti svoji volji, da je dal rektor šolo zapreti. Poskus je bil popolnoma ponesrečen, uspehi negativni. Profesorski kolegij ie prepovedal vsako nadaljno zborovanje v šolskih prostorih, dalje je razglasil tridnevno žalovanje in vstavil predavanja vsled obžalovanja vrednih dogodkov na vseučilišču. Obenem ie grozil uenemškemu dijaštvu, da bo v slučaju nemirov šolo zaprl za cel tečaj. Tako so lahko burši v mirti celili in lepili rane, dobljene v boju z Italijani. Nenemško dijaštvo je bilo poparjeno. Delalo je načrte, kako organizirati moči, ki bi kljubovale tudi profesorskemu kolegiju. A to je težavna stvar, kot se je pokazalo tudi na univerzi, na zemljedelski visoki šoli pa še posebno, kjer je mnogo šlahte in drugih plemičev, ki ne čutijo prav nikake potrebe združevanja. Tako čaka vprašanje rešitve v prihodnosti. A. Bernik. »Norica«, nem. kat. akad. društvo na Dunaju je praznovalo od 2-9. maja do 1. junija svojo 25-letnico. »Norica« je najstarejše katol. akad. društvo na Dunaju in največje nemško te vrste. Ustanovila se ie 1884. Prva katol. akad. društva v Nemčiji so se ustanovila že leta 1844, v Avstriji pa 1859 in 1864 v Inomostu. Glasnik, Slovanska Liga Katoliških Akademikov se v kratkem ustanovi. V ministrstvu notranjih stvari smo dobili pojasnilo, da so odstranjene vse ovire in bodo pravila v par dneh potrjena. Pripravljalni odbor je vložil lansko leto pravila, ki pa niso bila potrjena — bali so se vseslovanske propagande. Pritožili smo se na državno sodišče, a pritožbo umaknili, ko smo zvedeli za mnenje odločivnih činiteljev, tudi nismo hoteli ustanovitve predolgo zavleči. Priglašenih je že okoli 300 članov: Poljakov, Čehov, Hrvatov in Slovencev. Pristopila so vsa slovanska akademična društva. Clan je lahko vsak slušatelj kake visoke šole v tostranski polovici. Krepiti med sabo katoliško misel, spoznavati z medsebojnim stikom drug drugega, navdušiti se za vzajemno kulturno delo slovalnskih redov, začeti z delom v zorni mladosti — to je naš cilj. Pobratiti hočemo slovansko katoliško dijaštvo. s tem slovansko katoliško inteligenco, potom inteligence cele rodove. Ta smoter imamo pred očmi, izvršljiv je, dasi v daljni bodočnosti, težak, a vzvišen in vreden mladih žrtev! Ustanovni član lahko postane vsak, kdor naenkrat daruje v namen Lige najmanj 100 K- P odpor ni član, kdor plača kot letni prispevek vsaj 10 K- Prijave in darove naj se pošilja na naslov: phil. Franc Ste,le, Dunaj XVIII., Schulgasse 30, III./19. Iz »Znanstvenega kluba« »Danice«. V 8. številki letošnje »Zore« str. 155 sem na kratko označil namen in pomen novoustanovljenega Znanstvenega kluba. Danes znova opozarjam nanj zlasti tov. abituriente. Tovariši! Po preteku nekoliko let stopimo v praktično življenje. Vsaka praksa — torej tudi znanstvena — mora sloneti na znanju. Nisem enostranski šovinist, držim se načela: probate, tiuod bonum, tenete! Za uspešno raziskavanje in presojanje, za razbiranje zdravega od bolnega, za čiščenje »zrna in plev« treba temeljite znanstvene naobrazbe. Znanstvo rii prazno besedičenje, znanstvo zahteva truda in potrpljive vztrajnosti, ki edina tvori podlago prvemu kulturno-gospodarskemu napredku. Kul-turno-gospodarsko silo naših sosedov Nemcev je ustvarila znanstvena naobrazba, ki stoji danes na tako visoki stopinji, da se lahko meri z vsem evropskim kontinentom. Sloveči hrvaški zgodovinar, dr. Rački, je nekoč rekel: »Naš mladji nara-štaj jedva znade, kako težak bijaše več sam porod naše akademije.« Te besede velikega hrvaškega rodoljuba se mi zde značilne za naš Znanstveni klub. Slovenski katoliški akademiki so že zdavnaj čutili potrebo po ožji združitvi in teore-tično-praktični znanstveni naobrazbi. Naši dalekovidni znanstveniki so jim cb raznih prilikah vzbujali zanimanje za znanstvo in znanstveno delo. Dolgo tleča iskra je končno vendarle vzplamtela. Znanstveni klub je postal dejstvo in obeta najlepših sadov.Ze prvi mesec po ustanovitvi Znanstvenega kluba mi je neki tovariš rekel: »Škoda, ko bi bil pred štirimi leti, ko sem došel na Dunaj, eksi-stiral Znanstveni kiub, bi danes zapuščal stolno mesto z drugačnim orožjem znanja«. Zlate besede! Tovariši abiturientje! Mislite že o počitnicah na naš Znanstveni klub in njega važnost za Vašo in našega naroda korist. V občevanju z našimi akademiki boste dobili Qravo sliko o našem Znanstvenem klubu in ga zaljubili že pred prihodom v naše ožje kroge. Notranje čilosti in veselia do dela ne manjka. Mlade-niško navdušenje za vsestransko izobrazbo, ki jo zahteva naše bodoče znanje, je vstvarilo Znanstveni klub, o katerem lahko trdim, da bo v ponos slovenskemu narodu, a'ko se kdaj ne naseli vanj pogubonosna brezbrižnost in malomarnost. V tvojih rokah, nadebudna mladina, je rešitev. Po znanstvu so postali veliki i maloštevilni narodi, po znanstvu se bo dvignil tudi slovenski rod. Znanstvena naobrazba, ki je začela že tudi med nižje sloje prodirati, bo dala našemu ne rodu ključ do boljše bodočnosti. Tovariši abiturientje^ na veselo svidenje jesen v Znanstvenem klubu »Danice«! V drugem tečaju so predavali: t. Fr. Trdan: »O naših znanstvenih organizacijah in našem znanstvenem delu«; t. I. Samsa: »»Pedagog Foerster; t. dr. 1. Mal: »O priseljenju Uskokov s posebnim ozirom na Zumberak«: t. Fr. Jež: «Zgodovina narodne ekonomije«. (Po Damascheju: »Geschichte der Nationalökonomie*.) K razvoju Slovenske Diiaške Zveze. Veselimo se dejstva, da raste zanimanje za našo »Zvezo« nele med širšimi ljudskimi sloji, nego tudi med dijaki-somiš-Ijeniki, kjer pridobiva vedno več odmeva misel, da je narodno-socialno-izobra-ževavno delo dolžnost slovenskega katoliškega narodnega dijäka. Bili so časi, ko je marsikedo, ki je imel dovolj dobre volje, bil v zadregi, če si ga podrezal, zakaj da ne deluje v »Zvezi«; danes le tupatam kateri nezadovoljnež popolnoma zanikuje zmožnost in dolžnost dijaka na polju podrobnega narodno-kulturnega dela. — Veselimo se, da smo prestali notranjo krizo v »Zvezi«. Ni še vse v redu, to radi priznavamo sami in nereda bo še precej ostalo tovarišem zanamcem. To pa lahko trdimo, da je ravno vztrajnost in ljubezen do podrobnega dela premagala glavne težave in začrtala pot nadaljnemu delu v krogu naše »Zveze«. Ako Bog da, bo prihodnjih pet let pomenilo velik korak naprej, tako glede ior-melne organizacije »Zvezine«, kakor tudi glede zistematičnega dela. Popolnoma naravno mora iti razvoj »Zveze« s splošnim razvojem katol.-narodnega dijaštva. Čimveč delavnih somišljenikov po vseh delih slovenske naše zapuščene domovine, temveč uspehov rodi »Zveza«, temprej se oživotvo-rijo tudi nad vse potrebni pododbori, ki imajo ravno to nalogo, da nadomeščajo skrb in delo glavnega odbora za gotovo okrožje. Potrebno se nam zdi, da izpregovorimo ravno pred letošnjimi počitnicami, ki obetajo obilo prenovljenja v naši »Zvezi«, nekaj besed c nameravani preosnpvi »Zveze«. Po štirih letih smo se šele nekoliko uživeli v osnovno misel »Zveze«. Mnogi je niso mogli in mnogi niso hoteli pojmiti; odtod nesporazumljenja, nasprotovanja, neuspehi. Tudi osamljeni delavci v »Zvezi« sami si cesto niso bili v vsem na jasnem, kaj in kako bi, toda danes menimo, da ;e vse to b i 1 o in da se poraja »Zvezi« nova doba: doba vsestranske tekme po programu. Ako je bila »Zveza« doslej le eno društvo s preobsežnim delokrogom (za vse slovenske dežele), mora postati poslej res prava »Zveza« in dejanju in ne samo v pravilih: osnovati moramo povsod, kjer je potrebno in umestno podružnico s kolikortoiiko samostojno upravo in delokrogom (n. pr. za celo Gorenjsko, Notranisko, Dolenjsko, Štajersko, Goriško, Primorsko in tudi Koroško!). Kadar število somišljenikov zadostuje in tudi obeta, da bo napredovalo, je nujna potreba, da se osnuje za večje okrožje podružnica, za manjše pa »pododbor«. Pododbori so na svojem mestu zlasti tam, kjer ne kaže ustanavljati podružnice radi pomanjkanja članov ali pa je organizirano samostojno' delo za manjše okrožja nujno potrebno. Treba paziti ravno pred osnovanjem teh organizmov na dejstvo, da je podružnica do gotove meje popolnoma samostojno društvo, dočim je »pododbor« le nekak izvr-ševavni organ dela v prenešenem delokrogu. Pododbor samo nadomešča glavni odbor v gotovem delokrogu, je do gotove, po poslovniku in glavnem odboru določene meje lahko tudi samostojen izvrševatelj prevzetega dela. Za vse svoje delo je odgovoren naravnost glavnemu odboru »Zveze« ali pa odboru podružnice, če pripada v delokrog podružnice, ki lahko v svojem področju po možnosti osnuje svoje pododbore za manjša okrožja. Podružnice in pododbori se smejo ustanavljati seve le s privoljenjem osrednjega odbora »Zveze«. Ker se predlože letos pravila »Zveze« v precej prenovljeni obliki občnemu zboru, ne kaže ustanavljati te počitnice podružnic, ker se more to zgoditi le na podlagi sedanjih pravil »Zveze« in bi se morale podružnice pozneje prilagoditi novim, kar pa je zvezano s stroški in sitnostmi. Zato bo pač najbolje, če ustanovimo letos kjerkoli mogoče le »pododbore«, jim določimo točen podroben program poleg splošnega, ter s sistematičnim delom pripravljamo pot podružnicam, ki bodo potem tem trdnejše postojanke in delavnejše posestrine, če se somišljeniki enega večjega okrožja privadijo vztrajnemu smotrenemu delu v svojem delokrogu. Delitev dela je glavno načelo uspešnega dela v vsaki organizaciji. Zato se nam zde »pododbori« velike važnosti, ker se pravzaprav v njih pokaže sila cele organizacije, a tudi posebnost somišljenikov v gotovem kraju. Doslej smo sodili »Zvezo«, t. j. ves obširni organizem, ne da bi pravzaprav vedeli, kdo je tisti, ki daje »Zvezi« moč, ki ji jemlje živahnost in svežost dela. Poslej pa bo vsakdo sam sodil in kar naravnost pokazal, kje je zaspanost in brezbrižnost kje pa marljivost in požrtvovalnost. Vse to pa bo mogoče le tedaj, čim več takih malih delavnih organizmov bo tekmovalo v delu za probujo našega vernega ljudstva. Zato trdimo z vso upravičenostjo: sila »Zveze« tiči v teh malih organizmih, tiči v »pododborih«. Podružnice niso z našega stališča, ki loči le delo i;i lenobo, nič drugega, nego popolnoma samostojni pododbori, za svoje delo le skupščini, oziroma občnemu zboru »Zveze« odgovorni organizmi, pododbor :e zavisen v vsem od odbora ¡»Zveze« ali odbora podružnice (če je namreč v lOb njenem področju). Formelno stoji torej podružnica nad pododborom, »Zveza« sama umevno nad vsemi organizmi, je res zveza posarnnih več ali manj samostojno delujočih organizmov. Toliko se nam je zdelo potrebno opomniti glede medsebojnega odnosa teh organizmov in njenih organov, dokler se vse formalne podrobnosti točno ne določijo.1 Še nekaj o delitvi dela. Doslej smo vedno opozarjali na potrebo »o d s e k o v«, ki naj bi družili »Zvezine« člane v popolnoma proste krožke z namenom, da prouče do popolnosti določeno vprašanje. Za odsek zadošča že troje res delavnih članov, včasih jih je treba seve več, kakor ravno to zahteva stvar sama. Da poslej ne bomo metali odseke in pododbore v en koš, bodi za vselei »pododbor« zaznamovanje krajevno delujočih članov »Zveze« (ali podružnice), dočim naj »odsek« pomeni le gotovo vprašanje proučujoče člane. Tdko naj se n. pr. zasnuje gledališki, knjižnični, organizacijski, statistični, telovadni, abstinenčni odsek itd. — Ti »odseki« naj skušajo s svojim proučavanjem zanesti zmisel za njihovo stvar med mlajše somišljenike in tudi v ljudstvo samo. Iz njih naj izvirajo nove misli m novi načrti za delo vseh, za dobro cele organizacije. Potom odsekov bo mogoče delo »Zveze« poglobiti in dvigniti na vedno višjo stopinjo popolnosti. Ker ni bilo pododborov in odsekov, zato je viselo vse delo, vsa skrb težila le ramena »Zvezinega« odbora in ponajveč — predsednika, dočim je večina somišljenikov kritikovala in — lenarila. Ako hočemo dela, ako hočemo premišljenega in smotrenega dela, potem moramo osnovati pododbore in odseke, in to čimprej tem bolje! Ali naj nas naša kmečka mladinska organizacija osramoti?! In mi vendar hočemo organiziran ljudstvo, učiti ga organiziranega dela. — — --- Naj omenim še toinono o nekaterih važnejših odsekih. Krvavo potreben je organizacijski, ki naj bi zasledoval razvoj celotne organizacije kat. nar. dijaštva, točno motril tudi delo nasprotnikov. Naj bi tudi imel v evidenci delo podružnic in pododborov, naj bi urejeval njihove prireditve. Prosvetni odsek bi prevzel nadzorstvo obstoječih »Zvezinih« knjižnic in osnoval nove. Urejeval predavanja, imel v evidenci člane predavatelje, zbiral kulturno-važne podatke in sestavljal v ta narr.en potrebno statistiko. Pripadala bi mu naloga zbirati knjige, porabljene časnike itd. ter razpošiljati v narodno ogrožene Ikraje. Zato bi moral biti v tesni zvezi z brambenim odsekom, ki bi proučaval slovensko mejo, zbiral snov za jasno sliko obmejnih narodnih razmer, sestavljal narodno statistiko1 za male. a jako važne obmejne kraje, opozarjal na potrebe in nevarnosti, ki prete od prodirajočega Nemca, Italijana in Ogra. V najožjem stiku bi moral biti z obrambnim odsekom S. K. S. Z. in ji celo dajati inicijativo. Organizirati bi moral pouk v materinščini za slovensko deco. ki ne zna radi nemških ponemčevalnic slovensko ne brati in ne pisati. Vsalke počitnice naj bi šli vneti člani, oziroma dijčfki somišljeniki v narodno izpostavljene kraie in tam zastonj poučevali deco v pisavi in čitanju. Če deca ne zna citati latinice, kako naj se sama naluči citati slovenski ? Glejte, kako daleč gre narodna nemška prenapetost, ki hoče onemogočiti, da bi se slovenski otroci sami kedaj priučili svojemu jeziku. Proti takim prav turškim potuj-čevavcem moramo organizirati četo, ki bo vsake velike počitnice radevolje po več tednov brezplačno poučevala slovensko šolsko deco. Obrambeni odsek bi v ta namen moral pritegniti vse navdušene naše srednješolske somišljenike ter jim odkazati »učiteljska« mesta za vse narodno zanemarjene kraje. Ta odsek pa bi moral organizirati tudi naše mladeniške organizacije in jih pridobiti za obram-beno delo. Najožji stik v skupnem delu nas mora vezati z »Orlom«. Nujno potreben se nam zdi dijaški odsek »Orla«. Telovadni odsek »Orel« naj bi organiziral telovadbo med člani, zanašal misel telovadsko med somišljenike, a tudi med ljudstvom vzbujal smise! za telovadbo. Pri vsakoletni skupni telovadbi bi nastopal i Upamo, da nam bo mogoče predložiti na letošnjem občnem zboru v Ljubljani ves poslovnik „Zveze". ta odsek kot samostojna dijaška četa, sicer pa bi bili nšegovi člani telovadski organizatorji in učitelji med počitnicami v svojem rojstnem kraju. Pa tudi na našem vsakoletnem dijaškem sestanku bi se moral ta odsek izkazati. Zato bi morali naši somišljeniki poslej telovadbo intenzivno gojiti. V prvi vrsti bi moralo vsako naše akademično društvo zasnovati svoj telovadski odsek, oziroma akademiki »Zvezaši« bi morali na Dunaju in v Gradcu imeti stalne redne vaiie. Ravno akademiki potrebujejo telovadbe. Gotovo se bo ta misel prijela večine, ker čudno bi bilo, če bi kmečki iant kazal več razuma za to organizacijo kot dijak, ki veliko bolj potrebuje — telesne krepitve! Vse dosedanje misli naj ogre-jejo čim več src somišljenikov, da bomo v »Zvezi» deliiena, a nerazdeljena močna., požrtvovalna, delavna avantgarda. Še eiK> važno vprašanje nam preostaja: skupno delo z bogoslovci. V zadnji številki je sprožil nekdo to vprašanje in odkrito povedal, kako ni in ne sme biti med akademiki in bogoslovci. Najboljša pot do medsebojnega spoznavanja in umevanja, do upoštevanja in spoštovanja vodi edino preko skupnega dela. V S. D. Z. bi morali skupno delovati vsi somišljeniki: lajiki in bogoslovci. Zal, da doslej temu ni bilo tako. a lajiki nismo bili krivi, če marsikdo izmed bogoslovcev ni vstopil v S. D. Z. in poprijel za delo v njenem smislu in v njenem krogu. Veseli pa smo bili in bomo vedno vsakogar, ki stopi v krcg »Zvezinih« delavcev in pomnoži s svojim delom energijo dosedanjih članov. Misli, ki jih je podal pisec članka »Solidarnost med bogoslovci in katoliškimi vseučiliščniki«, se uresničijo le tedaj, če nas bo vezala skupna organizacija, če bo vsak visokošolec in vsak bogoslovec čutil dolžnost, da se pridruži številu »Zvezinih« članov. »Zvezo« smo ravno radi tega ustanovili, da združimo vse somišljenike, ki jim je delo med našim ljudstvom resna stvar, stranski namen pa je bil in gotovo ostane, da bodi »Zveza« tista organizacija, v katere krogu je mogoče združiti veliko večino somišljenikov in sicer naravnost ali pa posredno. Vse forme ostanejo toliko časa le forme, dokler ne dobe v se življenja, t. j. dokler ne osnuliemo pododborov in odsekov, v katere pritegnemo lahko vsakogar, ki ima vsaj nekaj zmisla za praktično delo. Bogoslovci naj postanejo vsi do zadnjega člani S. D. Z. potom pododborov in podružnic ter naj s .svojim delom prebude tudi one naše somišljenike iajike, ki so še vedno tako hladni proti »Zvezi«. Ako s svojim delom dosežemo to. da bode vsak naš somišljenik poslej užival ugled le po tem, koliko je žrtvoval za našo skupno stvar, koliko napravil v krogu S. D. Z., potem prisilimo vse somišljenike, da se oklenejo S. D. Z. S tem pa dosežemo tudi oni cilj, da bo »Zveza« zastopnica vsaj velike večine delavnega katoliškega narodnega dijaštva. Da pa nam bo možno izvršiti vse načrte, moramo najprej skrbeti za dobro podprto osrednjo blagajno, z novci dobro založene pododborove in podružnične blagajne. Vsaka vojska stane in brez žrtev ne uresničimo svojih načrtov. Zato je finančna reforma »Zveze« prvo vprašanje. Zastopamo načelo, da položi vsak somišljenik na leto vsai 1 K 20 vin. ali 10 vinarjev na mesec »Zvezi« na oltar. Pravijo, da nas je že okrog 1000. Dobila bi tedaj y Zveza« obveznega davka okrog 1200 kron. Lepa svota, ne? Ali je mogoče to? Zanašamo' se na navdušene somišljenike, ki naj prevzamejo nalogo, da zbirajo obvezni dar za S. D. Z. Ako pokažemo sami toliko požrtvovalnosti, potem nas bo moral podpirati vsak dobromisleč Slovenec. Druga pot do finančne reforme je agitacija, neumorna agitacija med ljudstvom. ¡Pri vsaki priliki zbirajmo vinarje za pododbor, podružnice in celo »Zvezo«. Vsak somišljenik si štei v dolžnost, da nabere eno krono za našo »Zvezo«. Tem potom dobimo 1000 kron. Tako bi naša navdušenost zbrala na leto do 2000 kron. To pa ie svota, s katero se da kai napraviti. Bodi naše načelo: le kdor žrtvuje, kdor da za »Zvezo«, je naš somišljenik. Somišljenik v besedi nam bodi neznana prikazen. Katoliško naroden dijak dela, zbira in žrtvuje. Na delo torej v počitnicah: vsak brez izjeme ! J. P. U. Pododbor S. D. Z. za Notranjsko. Čas je, da se tudi notranjsko katoliško narodno dijaštvo zgane. Dolgo smo odlašali in čakali ugodnejših zvezd. Niso ravno najbolj prijazne, a boljše je, da pričnemo in vsaj nekaj pokažemo: voljo po delu. Svoje najboljše moči smo doslej dajali v službo celi organizaciji, poslej moramo skrbeti za ožji kraj. Omejiti se nam je treba le na ljubo našo Notranj- sko. Ker za letos še ne kaže, da- bi osnovali podružnico S. D. Z. za Notranjsko, hočemo ustanoviti vsaj pododbor. Določili smo 22. avgust za dan ustanovitve. Izbrali smo si Cerknico. Ze okolica sama je zanimiva, in pa izlet priredimo na naš — Snežnik! Sledeči program smo določili: V soboto. 21. avgusta zbirališče pri tov. cand. phil. Josipu Puntar, Unec 22, od koder napravimo dopoldne izlet k znamenitim škocijanskim naravnim mostom (I1/» ure hoda). Od tu pešpot v Cerknico (1 uro). Zvečer prijateljski sestanek. V nedeljo, 22. dop.: ob 8. uri sv. maša in nato zborovanje do opoldne: ustanovitev pododbora in razgovor o organizaciji, dela v zvezi s primernimi krajevnimi referati, ki naj bi podali točno sliko o kulturnih potrebah Notranjske. Popoldne od 3.-—5. ljudsko zborovanje: 1. Slovensko dijaštvo in slovensko ljudstvo, 2. Kulturne potrebe Notranjske. Nato zabavni del: najbrž igra in veselica v prid S. D. Z., oziroma novemu pododboru. Drugi dan zjutraj odhod v Stari trg in od tam dalje na Snežnik. — Upamo, da se tega sestanka udeleže vsi notranjski somišljeniki. Cujemo, da priromajo tudi oni iz ribniške doline, ki bodo imeli ravno teden prej ustanovitev svojega pododbora, da z nami vred poromajo dalje preko Logatca na abiturientski sestanek na Vrhniki in končno v Ljubljano na glavni sestandk vsega, slov. katoliškega narodnega dijaštva 31. avgusta in 1. septembra. — Upamo, da se tega našega sestanka udeleže tudi tovariši Goričani, ki nameravajo letos preko vipavske doline napraviti sprehod proti beli Ljubljani. Z ozirom na mnogo prireditev naših somišljenikov bi nujno nasvetovali, da si tovariš; pravočasno, že začetkoma počitnic, napravijo potovalen načrt. Letos je najugodnejša prilika, da se po lepih ovinkih združimo naposled v našern kulturnem srcu — Ljubljani. Dobro bi bilo, da vsak vzame s seboj precej klobas, še boljše pa polno mošnjo svetlih kronic. če more. Sicer ga bodo pa tovariši radi potolažili s skorjo kruha, če bo ravno hotel. Tov. Kobi Ferdo, stud. theol., Breg pri Borovnici, je pripravljen postreči v vsakem oziru in zato naj se obračajo do njega vsi, ki mislijo priti v Cerknico na ustanovitev pododbora, tov. J. Puntar pa ie pripravljen postreči z rdečo in črvivo vodo, trdo posteljo in dobrimi notranjskimi — žganci, a žal, šele od 15. avgusta dalje. U. Prireditve S. D. Z. v velikih počitnicah. Letošnje počitnice nameravamo ustanoviti tri pododbore, in sicer 1. avgusta (ako se določi kak drug dan, naznanimo v listih) v Šmarju pri Jelšah za Štajersko, dne 16. avgusta za ribniško dolino v Ribnici in dne 22. avgusta v Cerknici za Notranjsko. Povsod bo po več predavanj, združenih z ljudsko veselico. Tovariše, ki hočejo potovati s potovalno listo S. D. Z., opozarjamo tudi še posebej na javno veliko telovadbo Z. T. O. v Kamniku dne 8. avgusta. Tako bi se lahko udeležili 1. avgusta slavnosti v Šmarju pri Jelšah, odtod bi lahko potovali preko Trojane v Kamnik in potem preko Ljubljane na Dolenjsko v Ribnico, odtod preko Blok proti Cerknici in od tajni na Vrhniko k abiturientskemu sestanku in odtod v Ljubljano k našemu glavnemu sestanku. Nudi se vam najlepša prilika, jla prepotujete in spoznate velik del slovenskega ozemlja. Priglasi naj se: za Šmarje: iur. Ant. Ogrizek, Pristava na Štajerskem; za Ribnico: phil. Fr. Trdan, Ribnica., Dolenjsko. Umetniške razglednice S. D. Z. izidejo koncem meseca julija. Za te razglednice je napravil krasna osnutka znani slovenski umetnik Maksim Gaspari. Alegorični sliki predstavljate ena izobraževalno, druga obmejno delo S. D. Z. S temi razglednicami bomo gotovo zadovoljili vse one tovariše, ki so želeli, da dobi S. D. Z. razglednice umetniške vrednosti. Sezite pridno po njih in jih povsod priporočajte! Prodajajte jih pri vseh društvenih prireditvah in zahtevajte jih po vseh slovenskih trgovinah z razglednicami! Cim več bo imela S. D. Z. sredstev, tem več ji bo mogoče storiti za našo dijaško organizacijo in izobrazbo med ljudstvom in tem uspešnejše bo njeno delo v narodno obmejnih krajih. Podpore S. D. Z. Delokrog S. D. Z. je čim dalje širši — s tem pa rastejo tudi potrebe. Naša dijaška organizacija ie vsalk dan močnejša in širša. Od vseh strani prihajajo na odbor prošnje za. pomoč v izobraževalnem delu — posebno pri ustanavljanju ljudskih knjižnic. Odbor ima celo vrsto prošenj s Štajerske in Koroške. ki'er žele ljudje nujno knjig. Toda odbor največkrat ne razpolaga z drugim kot z dobro voljo, ker ni sredstev: blagajna prazna, knjig ne dobimo od nikoder, podpor skoro nobenih. »Omladina,« je izkazala prejšnji mesec velike vsote, ki jih je dobila »Prosveta« od raznih posojilnic in 2:asebnikov. Naj bi naše posojilnice ne zaostajale za liberalnimi! Doslej nam je darovala edino posojilnica v Cerknem 50 kron in posojilnica v Vipavi 20 kron, med zasebniki, ki so nas podpirali, so pa izključno sami duhovniki in pa — akademiki. Obračamo se torej do vseh prijateljev, naj nas ne pozabijo! Tovariši akademiki zbirajo ob vsaki priliki prispevke za S. D. Z., dasi žive sami v slabih gmotnih raizmerah — posnemajte jih! - - Denar naš se pošilja do srede julija na predsednika: iur. Al. Natlačen, Dunaj VIII., Strozzigasse 42; po 15. juliju pa v Metliko. Knjige pa pošiljajte na tajnika.: iur. Stanko Masič, Ljubljana, Zalokarjeva ulica 10. »Boj za slovensko vseučilišče«, knjiga ki jo je založila in izdala S. D. Z., se še vedno dobiva v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani. Kdor je še ni naročil, naj to stori kmalu! One gospode pa, ki so dobili brošuro na ogled in je niso vrnili in tudi ne plačali, nujno prosimo, naj ne odlašajo še dalje, ker S. D. Z. denar nujno rabi, da more poravnati tiskarske stroške. — Stane posamezen izvod 50 vinarjev, pri naročilih vsaj 10 izvodov stane izvod 30 vinarjev. Predaval je tov. iur. Česnik dne 9. maja na ustanovnem zboru okrožja vipavskega »Orla« »o mladeniški organizaciji«, dne 16. maja na občnem zboru slov, kat. izobraževalnega društva na Colu »o zgodovini slovenskega kmeta«; dne 20. maja ravnotam »o papežtvu v zgodovini človeštva«; dne 23. maja ravno-tam »o cerkvi in napredku«. Gorenjski pododbor S. D. Z. je imel dne 17. aprila t. 1. na Primskovem pri Kranju sestanek, katerega se je udeležilo 20 članov. Prva točka vsporeda je bil referat tov. theol. Dolenca »Solidarnost med bogoslovci in katoliškimi vseuči-liščniki«. — Tov. kult. tehn. Bernik govori »o našem počitniškem delu«, o čemur se vname jako živahna debata. Sklene se, da, naj ima »Gorenjski pododbor S. D. Z.« o počitnicah svoje samoizobraževalne sestanke. Prvi sestanek naj bo v začetku avgusta v Tržiču, kjer naj se obravnava vprašanje: »O našem obram-benem delu«. — Vsakokratni predavatelj naj pošlje dispozicijo svojega govora predsedniku, kateri naj jo potem naznani vsem članom, da bo mogoča dobra debata. Dalje se izrečejo tovariši za to, da prirede o počitnicah kje na Gorenjskem igro, katero lahko potem enkrat ponavljajo. — Dopolni se odbor, kateri je sedaj tako sestavljen: predsednik iur. Ivo Pokoren; podpredsednik theol. Iv. Filipič; tajnik iur. Jož. Basaj. Srednješolsko dijaštVo. Abiturijentom. Ta številka »Zore« je posvečena posebno abiturijentom. Ker se je že celo leto govorilo o Pragi in Krakovu in se agitiralo za eno in drugo stran, smo poskrbeli tu čisto objektivne informacije o obeh mestih. To smo vam bili tudi dolžni. Na podlagi teh dejstev vam moremo dati le tale svet: Dokler ne obstoja v Pragi naše samostojno ognjišče, dotlej odsvetujemo vsakemu posameznemu našemu somišljeniku, da bi šel gori študirat. Kdor bi se rad seznanil s češkim narodom in jezikom, naj si izbere, ako mora k vojakom, kako češko gar-nizijo. Da bi pa samo radi šole gori hodili, nimamo čisto nobenega vzroka, razven tega, da je vseučilišče slovansko. Kdor hoče na kako slovansko vseučilišče. ta naj se obrne v Krakov. Eksistenčni pogoji so precej isti kot v Pragi, vsi drugi oziri, ki pridejo v poštev, govore za Krakov prej kakor za Prago. Kdor hoče res kaj profitirati, se ne sme bati gmotnih žrtev, ki jih zahtevata tako Praga kakor Krakov; gmotne koristi pričakovati ne smemo, kdor s tega stališča sodi celo zadevo, ie na napačni poti. Še enkrat povdarjam, da so članke pisali samo tovariši, ki obe mesti poznajo iz lastne izkušnje, in jim torej lahko brez pomisleka verjamete. Drugo, kar je mnogemu abiturijentu jako pri srcu, .ie vojaščina. Jaz sem še vedno na stališču, ki sem ga zavzel pred dvemi leti v »Zori«: Kdor mora k vojakom, naj gre precej po maturi. Le v slučaju, da misli študirati medicino ali če je gotov, da. ne bo potrjen, naj odloži. Naj se ne zanaša mogoče na to, da bo pozneje imel štipendijo in bo lažie izhajal kakor sedaj. Jaz jih veliko poznam, ki so šli sredi študij ali celo že po končanih študijah k vojakom, pa vsak je še rekel: »Ko bi bil imel po osmi šoli pamet!« In še eno: Kdor mora služiti -— proč od doma; naj te ne zadržuje zopet to v Ljubljani, da boš tam boljše živel, ker imaš mogoče tam sorodnike itd., ampak le ven m^d tuje ljudstvo, da kaj pridobiš. Pojdi k češkemu, poljskemu ali italijanskemu polku, ali kamor te že boli vleče; sad tega leta, pa naj je bilo še tako daleč od doma, boš vedel ceniti šele pozneje. Sedaj pa še nekaj, kar se tiče sploh dijaštva, ne samo abiturijentov. Mnogokrat tožite, da ie o počitnicah dolg čas, ker ne veste kai začeti. Prvo je: počivajte; drugo: glejte, da tudi počitek na kak pameten način izrabite v svojo korist. N. pr. čez leto morate študirati in nimate preveč časa, da bi čitali reči, ki so premalo v zvezi s šolskim poukom. G. župnik v domači fari ima gotovo dosti lepo knjižnico. »Katol. Obzornik«, »Rimski Katolik«, s katerimi bi se moral dijak seznaniti, kakor hitro ga začnejo taka vprašanja zanimati, bosta bržkone v njegovi knjižnici. Približajte se mu, on vam bo gotovo z veseljem postregel s knjigami, ki jih ima. S. D. Z. je na jako praktičen način organizirala popotovanja po domovini. Ne zamudite prilike! Domovino je treba spoznavati. Rest da njene lepote zadostno cenimo šele, ko smo enkrat videli tujino, toda bolj bomo cenili tudi domovino, če jo bomo bolj poznali. Zato le potno palico v roke, stroški bodo itak malenkostni! Pa še na nekaj bi vas opozoril: Nabirajte narodno blago! Marsikaj še vedo stari ljudje povsod, samo vprašati jih je treba. Zapisujte pesmi, dr. Štrekelj vam bo za vse hvaležen. Zapisujte spomine o Francozih; letos je čas za to, ko Slov. Matica zbira take spomine, da jih izda v oosebni knjigi. Zapisujte krajevna imena (kako imenujejo njive, travnike, gozde, skupine hiš, potoke, pašnike itd.), in vse. kar zanimivega vidite ali slišite. Jeseni, ko se vrnete v gimnazijo, izročite zbirko svojemu učitelju slovenščine, on jo bo gotovo z veseljem poslal na pristojno mesto, kjer se bo porabila. Vzemite si te besede k srcu; dijak zelo veliko lahko stori, ravno kar se tiče zbiranja narodnega blaga. Samo odprto oko in uho!^ — Želim vsem veselih počitnic! France Štele. Abiturijentski sestanek se bo letos vršil na Vrhniki 28. in 29. avgusta, torej neposredno pred sestankom katoliških akademikov v Ljubljani. Igrala se bo najnovejša A. Medvedova igra »Črnošolec«. Program se ipriobči prajvcčasno v časopisih. Slavnostna akademija v Kranju. Dne 21. in 22. malega travna so sicer tako prozaični zidovi naše telovadnice naenkrat oživeli in veselo kimaje pozdravljali goste, ki jih še nikdar niso imeli v svoji sredini. Bilo je pa tudi vzrokov dovolj za dobro, židano voljo. 2e ta oder! Čisto kakor v Šekspirovih časih! Dokler je bilo zagrinjalo zastrto, je bilo še nekaj iluzije, dasi so telovadni drogovi zadaj čudno štrleli nad tistim skrivnostnim šotorom, ki naj bi pomenil »svet«, oziroma dvorano mestnega glavarja in pa gostilniško sobo. A ko se je dvignil zastor, bože mili! Kakšna revščina! Par zakrpanin kulis, ena mizica, to je bilo vse, kar naj bi pričaralo gledavcem prepričanje, da so v elegantni dvorani! Ze to je vzbujalo dobro voljo! Igra »Revizor« je polna duhovite komike, a prirediti jo ie tako, kakor jo je pisatelj (Gogolj) spisal. A pri nas so jo — baje iz »tehničnih vzrokov« — prirezali, izpustili nekatere boljše prizore (kjer nastopata žena in hči glavarjeva) ter nadomestili ■— risum teneatis, amici! — z »mašili«, ki naj bi zamašili nastale vrzeli. Da se niso domala vsi sotrudniki tako izborno naučili vlog in ohranili potrebni humor, bi bila komedija prav radi »mašil« propadla. Čemu bi bili tako ozkosrčni! Poljski dijaki nastopno n. pr. v Kraikovu tudi v ženskih vlogah pred odličnim občinstvom in vse je polno hvale! (Prim. njih srednješolsko glasilo »Znicz«, št. 17.. str. 127.) Torej hands off zanaprej, pustite umotvore, kakršni so in ne kvarite jih s svojimi krpami! To zahteva spoštovanje do pisatelja, pa tudi obzirnost do mladine, ki ne sme dobiti vtisa, da se sme delati s klasiki — kakor — oprostite! — sv... z mehom! — Sicer pa misel samo pozdravljamo! Da sta nas izborno petje in orkester »Sloga« spravila v potrebno razpoloženje, ne smemo pozabiti. . —0— üistek. »Bom šel na planince«. Potpuri slovenskih narodnih pesmi za tamburaški zbor zložil Marko Bajuk. Cena 3 K. Ljubljana 1909. Založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani. Tamburaši, veseli boste te nove zbirke. Lep šopek, povit iz deseterih narodnih pesmi, ki so preprosto, pa vendar ne enolično, ampak ponekodi kar živahno harmonizirane. Celo lahke imitacije je gospod Bajuk poizkušal sem-tertja; tudi prehodi, oziroma med- in. poigre se kaj lepo strinjajo v eno celoto. Seveda, kakor tamburaški zbor ni umeten orkester, tako tudi skladb zanj ne moremo meriti s stališča visoke umetnosti; to pa lahko rečemo: g. Bajuk je storil, kar se je storiti dalo za tamburaški zbor s posameznih pesmi, ki se tudi posamič lahko igrajo. Gotovo je pa, da bo ta potpuri kot tamburaška skladba prav dobro učinkoval. »Za križ in svobodo« je naslov izvirnemu igrokazu, ki je izšel v založništvu »Katoliške Bukvarne«. Cena za posamezne izvode 50 vin., vsaj pet izvodov in več po 35 vin. — Igrokaz je namenjen našim društvom in je njega dejanje povzeto iz novodobnega društvenega življenja. Igrokaz vsebuje zanimive dialoge in ima mnogo živahnega dejanja v sebi. Brezdvomno bo igrokaz dobro došel zlasti onim našim društvom, v katerih se v zadnjem času tako lepo raz\ ija mladeniško gibanje. »Za križ in svobodo« naj postane programni igrokaz za vsa naša izobraževalna mladeniška in dekliška društva! Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. II. Nabral Ivan Sašelj. Založilo »Katoliško tiskovno društvo« v Ljubljani. — Z veseljem pozdravljamo nadaljevanje te zbirke. Delo g. Šašlja nam je dokaz, koliko posameznik lahko stori na polju narodnega blaga. Naj bi dobil po slovenski zemlji veliko posne-mavcev! V ljudstvu so povsod še skriti veliki zakladi, ne samo v Belikrajini, samo treba je človeka, ki se ne boji truda in jih gre dvigat. Kdor hoče ljudstvo spoznavati, naj nabira narodno blago. Dijak v tem oziru lahko veliko stori. »Bisernice« vsem dijakom kar najtopleje priporočamo! Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim, sestavil Ant. Dokler. Založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani. Isti je pred kratkim izšel. Stane 1 K 90 vin. Apologetsika knjižnica »Luči« je namenjena v prvi vrsti dijakom, delavcem in izobraženim kmetom. Njeni prednosti sta popularnost in nizka cena. Dosegaj je izšlo: 1. Nilkes: Obrana proti modemom bezvjerju. Naroča se pri »Knjižara Sjemeništa u Spljetu«. 2. »Potječe li čovjek od majmuna?« Iz nemščine. Naroča se: »Zbor bogoslovne mladeži u Zadru«. Stane 8 v. (strani 38). Tudi Slovenci bi potrebovali podobno knjižnico za ljudstvo. Ženski glasnik. Žensko socijalno šolstvo pri Nemcih. Sorazmerno z duhom časa napreduje tudi mej ženstvom vedno bolj socijalna zavest. Kako zelo je že nemško ženstvo spoznalo potrebo, da tudi samo nastopi v sociialnem delu, nam najbolj priča to, da je že z oktobrom leta 1905. ustanovil »der deutsch-evangelische Frauenbund« v Hanovru krščansko-socijalno žensko šolo (»Christlich-soziale Frauenschule«). Učiteljske moči tvorijo razen verskega pouka samo ženske. 1. oktobra 1908. pa so ustanovile »Mädchen- und Frauengruppen für soziale Hilfsarbeit« podobno šolo (»Soziale Frauenschule«) v Berolinu. Učne moči so pretežno ženske, voditeljica šole je znana dr. Alice Salomon. Cilj te šole dosti označa prospekt, ki navaja sledeče: 1. Pripravljati mlada dekleta sistematično za njihove naloge v družini in jih vvajati v socijalno delo; 2. deklice in žene izobraževati za poklicno in prostovoljno socijalno delo. Katoličanke do sedaj še nimajo takih šol, vendar pa skušajo to nadomestiti s socijalnim seminarjem v Monakovem, s katerim je združen socijalni kurz za žene. S teoretičnim navodilom je združeno tudi praktično delovanje. To je za enkrat priprava za prvo katoliško žensko socijalno šolo. Frst. Akademija sv. Križa v Freiburgu v Švici. Za višio znanostno izobrazbo žen, posebno učiteljic.1) Namen ji je poglobiti in razširiti žensko izobrazbo kakor zahteva moderni čas; nadomešča naj zadosti pripravljenim mladim ženam, posebno prihodnjim učiteljicam vseučiliški študij. V akademiji je slušateljicam poleg sistematičnih predaväni na razpolago tudi znanstvena hišna knjižnica in čitalnica za časopise, poleg tega pa morejo pod istimi pogoji kot vseučiliščniki uporabljati freiburško vseučiliško knjižnico. Za obisk zbirk seminarjev in laboratorijev na vseučilišču je potreba dovoljenja dotičnega strokovnega učitelja. Za sprejem se zahteva izpričevalo o skušnji za učiteljice na ljudski šoli ali absolutorij kakega dekliškega gimnazija, ali pa izkaz o enakovrednih študijah. Poleg tega se zahteva tudi zadostno znanje nemščine in francoščine. Učni jezik je nemški in francoski, poleg tega se pa uči v laškem, angleškem in poljskem jeziku jezik in literatura dotičr.ih narodnosti. Predmeti, ki se jih podučuie, so sledeči: veronauk, filozofija, pedagogika. Jeziki: nemški, francoski, laški, angleški, poljski. Zgodovina, zemljepis, matematika, botanika, živalstvo, fizika in kemija. Leto se deli v dva tečaja, kakor na vseučilišču. Za skušnjo iz prvih treh predmetov je treba poslušati najmanj dva tečaja, za ono iz ostalih predmetov najmanj štiri tečaje. Diploma vsposobljuje za učiteljice na ženskih realkah in višjih dekliških šolah. Frst. Reforma v ženskem študiju. Dne 25. marca 1. 1. se je deputacija akademič-nega ženskega društva, obstoječa iz predsednice gospe stud. phil. Melite Berka in podpredsednice gdčne. stud. phil. Marijane Jokl v spremstvu državnega poslanca dr. Ofnerja podala k naučnemu ministru, da mu izroči želje študirajoče ženske mladine. V ministru predloženi resoluciji zahtevajo preosnovo licejev v redne srednje šole. Izprašane dijakinje licejev so doslej na vseučilišču gostovale le kot izredne privilegirane slušateljice. S tem novim korakom pa hočejo premostiti prepad, ki je liceje ločil od srednjih šol in tako ustvariti enakopravnost licejev in ženskih srednjih šol. Minister grof Stiirgkh je deputacijo prijazno sprejel in obljubil, da hoče po možnosti vpoštevati njih želje. Ida T. Japonsko žensko vseučilišče. V Tokiju obstoji žensko vseučilišče, ki ima 300 slušateljic, v vseučiliški pripravnici pa 500. Predava se filozofija, moralka, narodno gospodarstvo, higijena in gospodinjstvo. Skrb za telo in telovadba sta -predmeta, na katera se posebno pazi. Žensko dijaštvo čedalje bolj pohaja vseučilišča. Seveda čutijo tudi dijakinje potrebo organizacije. Na Dunaj u obstaja »Splošno žensko dijaško društvo«, ki je dostopno slušateljicam vseh narodnosti. V zadnjem času so osnovale nemške vseučiliščnice katoliškega prepričanja svojo organizacijo. V Pragi študira letos na univerzi krog poltretjisto slušateljic, ki so se letos organizirale v »Sdruženi akademicky vzdelanych žen«, seve po naprednih načelih. Češka Liga Ak. vabi slušateljice katoliškega naziranja, da vanjo vstopajo. Žensko vprašanje postaja čedalje bolj aktualno, važno ulogo v gibanju, ki se bo gotovo v dogled-nem času jako razširilo, bo pa igrala ženska inteligenca. Zato moramo gledati, da se ne bo zopet ponovila stara mizerija: mi imamo armado, liberalci pa izšolane (ne rečem izvežbane) vodje. Ker je pa zlasti slovenskih in hrvatskih slušateljic jako malo, naj bi se organizirale vse Slovanke, ki so katoliškega prepričanja, kjer je to mogoče. Zavzame naj se pa za to z vso vnemo Slovanska Liga Kat. Akademikov, kadar ji potrde pravila. A. B. 1 Kdor hoče podroben načrt, mu ga na zahtevo pošlje ravnateljstvo. Naslov: Akademie-Direktion der Akademie vom Hl. Kreuz, Freiburg (Schweiz). PRVI CVETI Leposlovna priloga „Zore1 :: Izhaja na vsaka dva meseca Zorislav: '- j Vagabunda. Humoreska iz dijaškega počitniškega življenja. Vlak je zažvižgal in naju odvede1! iz belega Zagreba proti zeleni Štajerski. Sklenila sva s tovarišem Tonetom, da izstopiva na postaj; B., a neljuba dogodba nama je prekrižala načrt. »Jaz sem zaspan!« je vzdihnil tovariš in se vlegel na trdo klop. »Jaz tudi!« sem mu pritrdil in storil isto. Kazalec na moji žepni uri je kazal pol enajstih zvečer in ni čuda, da sva kmalu zaspala ter bila vesela, da naju nihče ne moti. Bilo je na postaji, če se ne motim, Zaprešič, ko se je Vlak s tako silo ustavil, da sva popadala iz klopi na gola tla: jaz naprej, on za mano, seveda kar na mene. »O jej!« sem zajavkal, ko sem čutil pod sabo mokra in popljuvana tla in na sebi Toneta z vso maso njegovega telesa. »O jej!« je izgovoril napol v spanju Tone in se skobacal zopet po koncu, se malo pretegnil in se hitro zopet vlegel. Hm, lahko je spal naprej, saj je padei na mene! A jaz? Skušal sem zopet zaspati. Ni šlo rado in lahko, a šlo je vendar in zaspal sem spanje trudnega človeka, ki je cel dan ogledoval prestolico hrvaško. Kar me sune nekdo pod rebra. »Kaj pa je?« sem vzkliknil preplašeno in skočil na noge. »Oprostite, gospodine, aili niste vzeli voznega listka do postaje B.?« »Seveda sem-! Za to vprašanje me pa še ni treba suvati in vzbujati iz spanja!« sem se hudo val na sprevodnika in se hotel vleči. »Jaši te vrag, ali ne veš, da pride zdaj že postaja C. in da si dve postaji prespal? Kje je že postaja B.! Že smo eno uro daleč od nje!« »K—a—aj?« sem topo zazijal in čudno pogledal sprevodnika, ki je vzel iz torbice neko knjigo. »Tvoje ime?« je rekel strogo uradno. »Zakaj? Ali res ne verjamete, da sem po nesreči prespal postajo?« 5 »Tvoje ime?!« »Bodite dostojnejši in mi dajte pojasnilo, zakaj me tikate in kaj mislite z menoj storiti!« »Ha—ha, še vilkam 'ga naj, potepuha, ki se je mislil par postaj brezplačno voziti! Še enkrat, kako se pišete?« je rekel sprevodnik in mi del roko na ramo. »Pustite me v miru! Na bližnji postaji bom že plačal, kar gre! Vi pa nimate pravice tukaj tako oblastno z menoj postopati! Jaz sem dijak'« »Ha—ha, dandanes je vsak potepuh in vagabund že dijak ? He—he, že poznamo- take ticke!« se je zadovoljno smehljal sprevodnik in vzbudil mojega tovariša. I »Vi ste tudi dijak, kaj ne?« »Seveda sem!« je pritrdil zaspani Tone nič hudega sluteč in si mencal oči. »Ha—ha—ha!« se je zakrohotal sprevodnik, da so mu kar solze začele kapati iz oči. »Ha—ha—ha, sedela bosta, sedela! Vama pravim!« »Zakaj sedela?« se je začudil Tone. »Glej ga no, vagabunda! Še povpraševal me bo, zakaj bo sedel!« »Kdo je vagabund, a—a?« »Ti!« Vlak se je ustavil na postaji C. Sprevodnik je hitro poklical dva železniška uslužbenca in jima povedal, da je vjel dva tička brez voznih listkov. Hej, to bi ju bili morali videti, kako sta planila na naju. Jeden je zagrabil mene, drugi Toneta za vrat in odtirala sta naju pred postaje-načelnika. »Herr Stationsschef,« začel je eden izmed uslužbencev pobirati in zbirati svojo nemščino, »zwei 'Lumpen häb' ich Ihnen gefahren!« »Was, was?« »Zwei Lumpen ohne Karten für sich fahren!« »Ah, das ist schön!« vzkliknil je postajenaoelnik i'n naju premeril z ostrim pogledom. »Wer bist du!?« je vprašal Toneta. »Jaz sem najprvo Slovenec in potem sem dijak!« je odgovoril Tone. »Ah, ah, ein Slovene und dann ein Student! Ah, ah, das ist schön! Und wer bist du!?« se je obrnil k meni. »Tudi Slovenec in dijak!« »Können Sie 'deutsch sprechen?« »Znava, pa nočeva!« »Werden schon sehen!« ¡ »Kdo naju more siliti, da govorimo nemški? Sicer pa vas nič ne briga, kaj sva in nisva, ampak le, da nama naložite globo', ker sva se peljala nekaj časa zastonj.« »Bomo videli, če smem ali ne! Pokličite orožnika!« »Koga?« se je razjezil Tone. »Ha—ha, sta že prava! Orožnikov se bolita! Le brž ponje!« Spogledala sva se s tovarišem. Do zdaj sva imela vse le za navadno šalo, a zdaj? Orožnik z nasajenim 'bajonetom je vstopil. »Kaj velevate, gospod načelnik?« »Odpeljite ta dva potepuha v ječo!« »O, o, zaka1'?« se je ohrabril Tone. »Lej ga no! Sedaj se bo pa še neumnega delal in popraševal!« »Kaj sta napravila, gospod načelnik?« »Zastonj sta se mislila voziti!« »Ali nimata s čim plačati?« »Hm, hm, ne vem!« se je popraskal za ušesi načelnik. -'»Imava, imava, a gospod načelnik naju niti ni vprašal po tem, temveč naju hotel kar pahniti v ječo!« »Kdo sta?« »Dijaka!« »Imata dokaze?« »Tu so izpričevala!« ■ Orožnik je dolgo zrl v najini spričevali. Tudi postajenačelnik je strahoma pogledal vanji! Menda je videl prvič gimnazijsko spričevalo, saj veste, kdo so »postajenačelniki« na takih postajah. »Vse v redu!« je slednjič sklenil orožnik in nama vrnil šolski izpričevali. »Vraga?« je zazijal postajenačelnik. »Vse v redu!« je pritrdil orožnik še enkrat in odšel. »Gospod načelnik, midva vas bodeva tožila radi vašega grobega postopanja!« je z resnim glasom dejal Tone. ■»K—a—aj? To—to—ži—ži—la? Zakaj?« »Ali železnica zato plačuje svoje poduradnike, da oni tako grdo postopajo z ljudmi? O, poznava zakone in veva, kaj se sme m kaj se ne sme!« »Prosim vas . . .« »Ne pomaga nič! Vaše ime?« No, 'šala se nama ni posrečila, ker sva smatrala uradnika za bolj neumnega kot je bil res. Na boljšem sva pa le bila, ker naju je spodil te postaje, ne da bi kaj plačala za vožnjo od postaje B. do C. (Dalje prih.) Iz lirike Jasona Saviljeva. Materi. Odkdaj mi ogenj je v očeh, Po tihi stezi čez polje, kje sva se z žalostjo razstala, ko sem se vračal v rodno selo, kje spet sva si roke podala mi hrepenenje je nasproti prihitelo, jaz in mladosti otrok smeh? ki se ga zveselilo je srce! »O sin, če te sovraži svet, Če bi nič drugega kakor besede te če trnje ti na pota suje, mi dala, zlata mati, naj duša ti nikar ne obupuje, glej, sin bi ti ne mogel poplačati, doma ljubeče vedno boš sprejet!" pa naj žrtvuje ti življenje vse! Prošnja. O ti svetlo solnce, Jaz sem mlad in sejem volje in moči, zrnje lepih nad, ne zatoni, ne zatoni ki bo vzklilo in rodilo polju mojih dni! — le pod tvojim žarom sad! — Sp Oh, kaj vse mi duša čuti, ko ob pozni nočni uri iz otroških let spomini trkajo na njene duri! - »Veš li še, ko smrtni angel stal je tik ob tebi in se nisi vstrašil nič ga sanjajoč o nebi . . . Vprašali so te ljubeči v tihi gorski koči, če se mlado srce rado od življenja loči - in. In ti lahek smeh na ustnih, ne znajoč, kaj je življenje, čakal vdano si trenutka, da približa se ločenje . . . A tedaj poslanec smrti zdrznil se in šel je, k tebi pa se z rožnim licem spet vrnilo je veselje ..." Ah, kaj vse ob tem spominu duša mi občuti, ah, kaj vse ob tem spominu mi nemirna sluti! . . . Grem po cesti . . . Grem po cesti, ki ji konca O devojka, kje so dnevi, kakor hrepenenju ni, ko je vladala pomlad, z mano hodijo spomini, ko cvetelo nama v srcij sredi njih si ti . . . toliko je lepih nad? - Vse je šlo kot lepa misel mimo žalostnega gre . . . Kaj bi delal, da ostalo ni spominov mi na te! - Ob vrnitvi. Ko sem po beli cesti se vračal v rodno vas, mi je bilo pri srcu, da plakal bi na glas. Pomladi čakajoča njiva, mladosti moje mati, me je sprejela: «Dragi, kaj nisi mogel tu ostati? Iz mojih sočnih grudi bi leto ti za letom cvetela in zorela sreča, ki iščeš jo zaman med svetom." O njiva, moja njiva, da bi kar zdaj vem, takrat vedel, verjemi, nikdar sreče med svet bi iskat ne zabredel! . . . Kaj vse je bilo v teh besedah, le Bog nebeški ve in oni, ki se je prevaran domov povračal čez polje! Ko je zahajalo solnce . . . Kakor da raztresel kdo bi rože čez nebo, so oblaki zarudeli v solnčnih žarkih nad goro. Ah pa solnce je vtonilo v ocean in namesto rož rdečih plule so pošasti črne čez ažurno plan . . . Takrat mi je srce zadrhtelo, težka slutnja prišla k meni je v poset: „Kaj če sanje, rože na nebesu tvojem spremene v pošastne se prevare, o poet?" Iz cikla „Sanje". Noč pomladna v svojem čaru je poljubila kostanje in jih tajno, kot zna ona, zazibala v sanje . . . Jaz sem šel pod njimi, z mano žalost-znanka, ki mi je o težkih dnevih govorila brez prestanka. In tedaj . . . Srce mi je vzdrhtelo, bilo mi je, da bi plakal, o in vendar, srečen, da sem ta trenutek včakal! Kakor da bi na perutih lahkih šli ljubeči, vdani vzdihi iskat si sorodne duše so zveneli v noč akordi tihi-- Friderika, Friderika, ko boš zopet v mrak igrala, spomni se, kaj si poetu, kaj človeku dala!-- Kmetiška. Žalostno na svetu meni: brez dekleta v večnost mi potekajo moja mlada leta! Kolikrat sem sanjal o prelepi koči, o zelenem polji in o deklici cvetoči. Pravtako sem mislil: v beli koči njeni bodeva živela, jaz njej, ona meni. Pa njen oče, trd kmet, mi pokopal je veselje: „Nikdar pred oltar," je rekel, „siromak je ne popelje!" Dobra moja ljubica dolgo je jokala, a nazadnje se besedam .je očetovim udala . . . Ko zvonili so zvonovi farni in k poroki šli so svati, takrat, zapuščen mladenič, sem začel jokati — — Hrepenenje. Ko nate se oko ozira iz dalje, Matajur, srce mi hrepenenja umira, nazaj želim si srečnih ur, ki pod teboj v samotni vasi sem živel jih otrok in zaželel si včasi na te, na vrh visok, da bi od tam dotaknil ves srečen se neba, odprl ga in zamaknil se v božja čuda vsa . . . Ocene. Minko B. »Študent.« (Slika iz življenja.) Slika se Vam je posrečila; sempatja se Vam še pozna neokretnost in nesigurnost v rabi vseh sredstev, ki so pisatelju umetniku na razpolago. Gramatikalične in pravopisne napake delate, kot se nam zdi, iz same ljube zanikernosti, zato se v posameznosti v tem oziru nočem spuščati. Če bo pripuščal prostor, se bo stvar objavila, ker obravnava tako perečo dijaško zadevo, ki se je, kar se mi zdi tudi potrebno omeniti, od najrazličnejših osebnosti na najrazličnejši način obravnavala, tako, da je v tem oziru že precej težko biti originalen. Dijaško življenje, dragi mai, je zelo bogato na najrazličnejših sujetih, ki morajo mikati vsako umetniško čutečo dušo, da jih vporabi. Poskusite tudi Vi! Zdi se mi, da Vam ne manjka poklica. Brinovški. Poslali ste nam pet pesmi, ki nam več ali manj ugajajo. V for-molnem oziru Vam nimam kaj posebnega očitati. Zdi se mi, da je Vaša »Pomlad« spretno maskirana ljubavna pesem. Lepi so verzi, ki se nanašajo na »Pomlad«; Kakor neskočno nebo brez vseh zvezd moje bi bilo življenje brez cest: Luč bi mi tvoja ugašala, ti bi se z drugim ponašala. To pojete na naslov pomladi; v tej pesmi ste res skromen. — Toda v nekaterih drugih ni tako; tam se pokažete kot strastnega mladca, ki je precej nepotr-pežljiv in nepočakan. — Pesem »V spominsko knjigo« — je sempatia nekoliko nejasna; mogoče se nanaša na Vaše osebne doživljaje, kar pa profanum vulgus ne more razumeti. »Pozdrav samo« je čustvena pesem, ki ji ni kaj očitati, dasiravno tudi ne izraža bogve kaj. »P ro š n j a« je napravila name vtisk, kakor bi jo bil pisal mlad zrel mož. Isto sem doživel pri pesmi »Ko ona ljubila me bo«. Če Vam tudi pozneje v življenju, po nekaj letih ostane to stremljenje v srcu, da bodete skušali izliti svoja čustva in misli v verze, in če se bodete še skušali izpopolniti, potem bodete, kakor se mi dozdeva, lahko marsikaj dosegli na pesniškem polju. Vsekakor imate talent! Želimo, da se še kaj spomnite na nas in sčasoma morebiti tudi kaj priobčimo. Zoran. — Vi ste edini, ki ste nam v letošnjem letniku doposlali otroške pesmi. Samoposebi se razume, da ne morem vsled preobilih opravkov pregledati nekaj letnikov »Vrtca« in »Zvončka«, da bi lahko izrekel odločno besedo: »To je Vaše« ali »to ni Vaše!« Rečem naj le, da se zna Vaša Muzica kaj spretno igrati z otroci in da je med njimi precej doma. Hoditi pa še ne zna dobro, — prav tako kakor mali otroci, ki imajo še bedi negotov korak, ki se z ročicami in nožicami love za stole in za klopi, da ne bi padli, ki so pa vkijub temu popolnoma zadovoljni s svojim položajem, kar znači tisto lepo veselje in rožni nasmeh na mladih ličecih, ki tako vabljivo privlačuje starejše ljudi, da za trenotek pozabljajo svoj položaj in se vdajaio spominom. To je tisto, vsled česar so prave, lepe otroške pesmi pri čitajočem občinstvu tako priljubljene. Pomislite n. pr. na Zupančičeve »Pisanice«. Razume se, da Vaših pesmi nikakor niti od daleč ne morem primerjati s »Pisanicami«; rečem pa lahko, da imajo vkijub semintia pomanjkljivi obliki in še drugim napakam nekaj neprisiljenega in prisrčnega na sebi. »Mati otroku« naj bi bila nekaka pesmica zazibalka. Mogoče je mamica trudna in bi tudi sama rada spala, toda dete ji joka v zibelki in neče zatisniti trudnih oči. Bilo bi lepo; ona bi zaspala in se spočila od dnevnega truda in dete bi zaspalo in »angelci peli bodo lepo«. Kako lepo poje Ukrajinka svojemu sinku v ^Ipeli; poje mu z oduševljenim glasom o slavni preteklosti, o hrabrih pradedih, ki so na hitrih konjih meč ob boku prehiteli prostrane poljane, udarili kot vihra na sovražnika domovine in ga podrli v prah; s tožečim glasom poje o nesreči, ki se ie priplazila nad domovino kot megla in ki je neče sedaj zapustiti. Majki se oči leskečejo v čudnem ognju; otrok pozabi na jok in gleda, gleda... »Prišei pa bo čas tudi zate, sinko! Takrat ne boš več v zit>elit takrat boš velik, Tvoja desnica bo močna, sedel boš na konju kot pravi kazak in takrat se boš skušal z vetrom in vihro, ki divja po Ukrajini, kdo je hitrejši. Ne bo se takrat košatil predrzni veter; pognal se boš na konja z divjim pogumom in v trenotku ga boš dohitel, potrl v njegovem ponosu in ga raztrgal s svojim širokim konjem na dve plati. Ne bo se takrat hvalil sovrag nad ponižanjem tvoje domovine. Neštevilno junakov se bo zavihtelo na konje, sablje se bodo zabliskale v zraku in kopita bodo zabobnela po zemlji. In kaj potem sinko ? ... Ej, potem pridejo lepši dnevi, potem pride sreča... Toda daleč je še tisti čas. Tvoja ročica še počiva slabotno na odeii; s svojimi rokami te polagam v zibelko. Ti si še slab, sinko moj, toda vedno ne ostaneš tak. Spi, sinko moj, spi... Spomin na lepšo preteklost, britki občutek sedanjosti in upanje v bodočnost, vse odmeva iz teh lepih zazibalk. In kje je naša preteklost? Pozabili smo jo. In naša sedanjost? Ljudstvo* je morebiti že tako otrpnilo, da se semintja niti ne zaveda, da trpi. Človeku se zazdi kot mrtva masa orez vsake iskrice življenja. Pridejo momenti, ko nas tista silovita pest življenja zgrabi s tako silo, da se ta masa instinktivno zgane in da da znak življenja od sebe. Toda, ali niso to samo trenotki ? — Ne. ni tako, človeku se samo zazdi v gotovih, težkih trenotkih. Ce bi se našel med nami od Boga obdarjen pesnik, ki nam bi napisal lepo zazi-balko... Utrujena mati sedi ob zibelki svojega otroka in ziblje, ziblje. Njen sinko pa je bolan in joka. Pa1 si misli mamica: Glej, sinko, tvoi ata in jaz se z vsakan dnem starava. Tvoj otec izgublja moči, plug se mu ne pogreza pod rokami več tako globoko v zemljo, kot v prejšnjih letih. Roke mu omahujejo od dela, glej in zemlja ga čaka s hrepenenjem, rada bi se oddahnila, rada bi, da bi ii počesal z brano njene dolge, lepe črne lase, najlepši pogled za kmeta. Glej, in tvoj otec morebiti omaga sčasom, in tudi moje moči ne bodd vedno ; ti, detece moje, pa le plakaš v bolesti cele noči in nočeš biti zdravo in krepko. Sama sva tu na meji s tvojim otcom. Tuji, drugače govoreči ljudje stegajo roke po najini in tvoji zemlji. Toda ta lepa zemlja je najina in tvoja; po teh poljih in solnčnih goricah boš ti gospodaril, ko boš velik in krepak in ponosen; in z odločnostjo boš gospodaril in varoval svoje pravice; in svoje mamice in njene govorice se ne fcoš siamoval. Mogoče je že blizu tisti čas, sinko, in ti še nisi dovolj krepak. Spi, sinko, spi. Kot vidite, sem se nekoliko zafantaziral. Toda sam dobro vem in Vi gotovo tudi čutite, da nimam zato poklica. Ce bi se mi pa bilo posrečilo pokukati skupaj z Vami v neki nov svet, kjer se še Vaša Muza ni izprehajala, potem bi bil pa zelo zadovoljen; kajti to je bil moj namen. — Še eno opombo k Vaši »Žalostni ptici«. Spomnil sem se na narodno pesem, ki se začne z besedami: »Stoji učilna zidana.« Kakor sem torej že v začetku omenil, ne morem kontrolirati, če ie vse, kar ste nam poslali, originalno. Ce imate Vi v tem oziru čisto vest, o čemur nimam zaenkrat vzroka dvomiti, potem Vam tudi mi lahko rečemo, da so Vaše pesmice napravile na nas še precej ugoden vtis. Da pa delate semintja formalne pogre-ške, in, kar se tiče vsebine, sem Vam pa tudi omenil. Ferdo Sergjej. Splošno ne morem reči, da bi bilo slabo. Če je že slika tako lepa, — ce oči vedno sledijo za Vami, če Vam zlati lasje in rdeči ustni že na sliki motno misli, kaj šele potem, ko imate pravo naravo pred seboj in ne samo mrtvo shko^ Ne rečem, da bi ne bil to dober način, ki izrazite z njim občudovanje svoji »kraljici«. Sicer pa s tem še davno ni rečeno, da bi se jaz navduševal za ta Vaša čustva. Vkljub ternu, da ne poznam razmer, vendar lahko izrečem splošno sodbo, da resno pečanje s takimi čustvi ne spada v gimnazijska leta. Prašajte kakega starejšega, pametnega prijatelja in prepričan sem, da Vam bo povedal isto. Na noben način Vam pa nočem ubijati gimnazijske poezije, dokler se giblje v poštenih mejah in dokler vsled tega šolski študiji ne trpe. Omenim Vam še par formalnosti: »Deva krasna, deva mila, ali vidiš v srce meni ?...« Glavna stvar je menda: Ali mi vidiš v srce? V Vaših verzih je pa nagi. a-sena beseda »meni« in sicer ne radi smisla, ki je, če se naglasa »meni«, napačen, ampak samo zaradi rime, da se namreč naslednji verzi ujemajo s prejšnjimi: »Saj motriš me, kakor vila, v gozdni utici zeleni.« — Pesem »Spominom« prerazločno kaže znoj in napor, s katerim ste kovali svoje rime, ki sem jih že neštetokrat čital. Recimo »želie« — »bel je« ni dobra rima; »želje« ima odprt širok »e«, »bel« ima pa ozek »e«. Le poskušajte izgovoriti! Pa še nekai drugih pogreškov, ki jih ne morem vseh posebej omenjati. — Mogoče Vam zaeno s temi čustvi izgine tudi strast do verzov, mogoče pa tudi ne, česar ne morem reči natanko. Le še pošljite; smo Vam drage volje s svetom in kritiko na razpolago. Irem Pi^oj. Menda se ne motim, če sodim pri Vas, da citate pridno »Ocene« v »Zori«; vsaj po pesmih soditi se mi to dozdeva. Zakaj sem bil vedno odločno proti tisti omledni žalosti, ki nič ne pomeni, ki človeka napravi bolnega in za vsako stvar nesposobnega? Proč z bolehnostio! Naša Jjuba slovenska domovina je kot Vaša »Žalostna ptička«, ki je naučila z največjo ljubavjo in požrtvovalnostjo svoje mladiče lepo peti. Pa pride zlobna roka in ji pokrade mladiče. Kakor povodenj, kakor dolg, grozen zmaj se vleče tuj živelj, naši sovražniki, v naše doiine, v našo domovino. Vedno bližje je, posamezne kraje je že popolnoma objel in odločil od nas v svojem železnem objemu. In mi — naj stojimo zraven in nai deklamiramo jokave verze. Ne, — mi rabimo bojnih ditiram-bov, — mi rabimo zdrave mladine, železnokrepkih mišičastih ljudi, ki bodo v zavesti, da se gre za pravično stvar, s svojimi lastnimi močmi in v zaupanju na božjo pomoč kot sveti Mihael šli na sovražnega zmaja in mu zadali usodni udarec, da bo moral opustiti prevzetne misli in želje. S tega stališča pozdravljam Vašo odločnost, Vaše veselje, ki ga dokumentirate v verzih. Vi ste še mladi in zato ne morem pričakovati, da bi bili Vaši verzi že popolni in prosti vseh slovničnih napak; isto velja z ozirom na vsebino. Vendar Vam pa moram, če pomislim na Vaša leta in Vaše plodove, izreči priznanje. Berite naše moderne, to Vam predvsem priporočam, in formalno, slovnično Vam tudi še veliko manjka. Z ozirom na vsebino se pa držite gesla, ki ste si ga sami postavili: »Kakšne poješ, malo de, same da so pesmice rožice iz srca.« —n. Iz Vaših verzov govore »modemi«, predvsem z ozirom na dikcijo. Z vztrajnostjo se da veliko doseči, kar moram konštatirati pri Vas. Natančna ocena posameznih pesmi se mi zaenkrat ne zdi potrebna, ker stoje pesmi že na precej visoki stopinji in se zato, če ste neizprosni in strogi s seboj, že sami lahko kontrolirate. Eno ali drugo ob priliki priobčim. Kmalu se zopet oglasite. J. M—c.