Tone Bučan že več kot 50 let vleče harmoniko
Muzikantove poti
Znani Ijndski harmonikar Tone Bučan iz Šentvida se nad dolgčasom nikoli ne pritožuje. Pri 64 ima manj časa kot kdajkoli prej, krog njegovih znancev pa obsega resnično veličastno število Ijudi. Njegova znanstva so raztresena dobesedno po vsem svetu, saj segajo od domačih logov pa tja preko Velike luže in v Avstralijo. Ničkolikokrat je z nasmehom in har-moniko sprejemal na slovenskem letališkem oknu v svet skupine rojakov in jim tako polepšal že prvi korak v staro domovino. Skoraj ni prireditve, kjer bi ne bilo Toneta Bučana, najsi gre za Ijubljansko kmečko ohcet, tekmovanja harmonikarjev ali pa za-sebno slavje,  ko kdo prekorači Abrahama, kot
Tone Bučan na enem svojlh številnih nastopov.
temu pravimo. Toda kdaj se je lotil naše znamenite diatonične harmonike?
»Harmonika me spremlja od 12.leta naprej«, in v očeh je bilo Tonetu Bučanu pri tem brati, da mu tudi za sekundo ni bilonikoli žal: »Ljudje imajo radi ta zven. Kamor pridem, me najprej vprašajo, ali imam harmoniko s seboj? In nihče ni razočaran, saj tako-rekoč ne storim koraka brez harmonike, vedno je pripravljena v prtljažniku avtomobila...«
V pustnih dneh je Bučanova harmonika vriskala, pela injokala, daje kaj. Na pustno sobotoje vgostilni »Grad« pod Smarno goro marsikdo zavrtel soprogo, dekle ali prijateljico pod takti Bučanove glasbe. Trdo udaril ob pod in si dal duška v norem večeru. Ne-mara melodije niso povsem natančne, da bi vsaka nota stala na svojem mestu, so pa prepoznavne, zaigrane z žarom in spretnostjo, ki si jo je Tone Bučan nabral v dolgih muzikantarskih letih. Napevi se kradoma spreminjajo, saj Ijudski godec navadno doda nekaj svojega, odvzame tisto, kar mu ni všeč:
»Vse igram po posluhu in sem tudi na inštrumentu popoln samouk. »Frajtonarica«, pravim in trdim, je prav grajena za samouke. In takega zvoka ne da no-bena reč na tem svetu od sebe.«
Ta samouk, muzikant, je hkrati tudi učitelj tistim, ki bi sami radi vlekli meh in se opajali z zvokom do-mače harmonike. Koliko je torej učencev, Tone Bučan?
»Hm, mislim da34^n povem ti, tole harmoniko že-lijo vleči in igrati sila različni Ijudje. Moj najstarejši učenec ima 70 let, najmlajši in vse kaže, da bo med njimi najspretnejši, pa komaj 9. Med njimi je zdrav-nik, pa učenec, obrtnik.«
Toda kako na svoje učence prenaša znanje, saj mora že poklicni profesor glasbe imeti obilo potrplje-nja, kaj šele samouk?
»Človek si z leti izdela sistem, prstni red, ki je naj-primernejši. Kdor hoče, ta zmore in z vajami ni nič nedošegljivega. Tako z nekim svojim šistemom po-
skušam prenašati svoje znanje na druge in za tiste-ga, ki hoče igrati, ni nič lepšega od tega, da sede in sam uspešno raztegne meh«
Želje po znanju segajo celo tako daleč. da Toneta Bučana vabijo naši izseljenci kar k sebi na dom. Lani jeseni je odšel v francosko mesto Roanne, kjer je poučeval rojaka v veščini igranja, hkrati pa opravil nekaj nastopov in tudi tamkajšnjim francoskim prebi-valcem podaril nekaj čara zvena frajtonarice. Kako so tujci to sprejeli?
»Prisrčno, saj jim je bilo to nekaj novega. Številni so pristopali in otipavali lepo harmoniko. Glasba, vidiš, glasba ne pozna meja. Letos me skoraj na dansko mejo vabi nemški industrialec. Zaljubil se je v harmoniko. Tudi Avstrijci vabijo naše harmonikarje na srečanje.«
Lepo doživetje je bilo Tonetu Bučanu lansko tek-movalno srečanje harmonikarjev v Ljubečni pri Celju. Med 10.000 obiskovalciprireditvesejeznašel tudi Matjaž Kmecl, predsednik Republiškega komi-teja za kulturo, ki najbrže že dlje časa spoznava, da poleg umetne, visoke kulture obstaja in se razvija tudi Ijudska, vsakdanja, ki je tudi naša. Tone Bučan je na tej prireditvi med 60 tekmovalci zasedel tretje mesto:
»Nemara bo vse tole naše glasbeno življenje tudi nekoč potekalo še mnbgo bolj organizirano. Vilko Avsenik je z nekaj Ijudskimi godci že posnel gramo-fonsko ploščo godčevskih melodij, ki so jih prenašali iz roda v rod. Zdi se mi, da smo zanamcem tako ven-darle že nekaj ohranili.«
S Tonetom Bučanom bi se človek o harmoniki, muziki lahko menil ure in ure. Nikoli konca in kraja besedovanjem o lepih doživetjih. ki plemenitijo člo-veka, mu bogatijo vsakdanji delovnik in svetlijo praznik. Navsezadnje, kaj bi človek brez muzike? Potrebna je kot kruh in sonce, le da se tega zavemo, ko je ni. Tone Bučan pa ima tega sonca in kruha in čustev toliko, da še drugim razdaja.
Bogomir Šefic
Foto:
Marjan Ciglič