Leto I - Štev. 17 ČEDAD 1.-15. septembra 1974 Spod. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za Inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92 Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 *ADIT» DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207. POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92 BRANIMO NAŠ JEZIK Čeprav je jezik najnepo-srednejše izrazno sredstvo človeka, ga moramo vendar obravnavati kot rezultanto izredno kompleksnih komponent: psiholoških, družbenih, kulturnih, zgodovinskih. Tako moramo lingvistično analizo enega samega stavka, dokumenta ali pesmi vedno graditi na teh kompleksnih parametrih. 2e samo plimovanje ljudskih govorov ni «čisto» dejstvo: obravnavati ga moramo v razmerju do omenjenih izvenjezikovnih faktorjev, med katere vključujemo tudi politične izbire in usmeritve. Po drugi strani je bil jezik (tako kot vse primarne izrazne oblike) osvetljen kot struktura, ki je torej sposobna samostojnega življenja, ki se sama ureja kot kako biološko bitje. To dokazuje že dejstvo, ki ga lahko opazimo, da namreč formalni zakoni (slovnični, sintaktični, fonetični) prevladujejo nad tujimi kvarnimi vplivi, in to tudi v ljudski govorici beneških Slovencev. To je proces, ki je omogočil ohranitev in razvoj našega slovenskega jezika, čeprav so bile objektivne razmere v bistvu le vrsta negativnih pogojevanj. Zato upoštevamo tudi mnenje tistih, ki trdijo, da se bosta individualnost in integriteta našega slovenskega jezika ohranili ne glede na organizirano akcijo. Kljub temu pa se lahko vprašamo, kakšno usodo in kakšen razvoj bi doživel naš jezik, ko bi kulturne izbire sledile težnjam po samourejanju jezika, namesto da bi jim nasprotovale. Upravičeno se torej lahko vprašamo: ali so notranja jezikovna dejstva tista, ki povzročajo napredovanje oziroma nazadovanje jezika? Zakaj je neki način izražanja v privilegiranem položaju na določenih izraznih nivojih? Zakaj se v Beneški Sloveniji družbena razmerja drugače izražajo v slovenščini in drugače v italijanščini? Jasno je, da s tem znova načenjamo izvenjezikovna v-prašanja, kot smo povedali že v začetku. Zato v naša razglabljanja znova uvajamo pojme, ki spadajo v področja skupinske psihologije, sociologije, Politike. In prav zato tudi mislimo, da obstaja cel lok izbir, ki bi mogle okrepiti «biološke» težnje po samoohra-njevanju našega jezika. Tako na kulturnem nivoju, z organizacijo primernih priložnosti, ki naj teoretsko in psihološko okrepijo našo skupnost, kot tudi na političnem nivoju, če dosežemo določeno dovzetnost za te predloge, imamo možnost konkretnega 'n vzpodbudnega dela. To pa Pomeni, da moramo začeti govoriti o teh stvareh tudi Iz- ven štirih domačih sten, tudi izven kavarniškega omizja, pomeni, da moramo biti pripravljeni — in to je logična posledica povedanega — tudi na razpravo, ki je bila do danes tabu vseh tabujev: na razpravo o šoli. Ker pa vemo, da hierarhična navodila po sili razmer capljajo za dejanskim stanjem, se ne moremo izogniti predlogu učiteljem otroških vrtcev, osnovnih in srednjih šol, pa tudi poklicnih šol in učiteljišč, ki delujejo v mejah Beneške Slovenije: predlagamo jim, naj začnejo z izkustvi, katerih predmet naj bo naša zgodovinska, geografska in kulturna stvarnost v svojih izraznih oblikah ter v svojih besednih in drugih izročilih. Raziskave okolja, opisna geografija in toponomastika, etimologija krajevnih imen, petje, pripovedovanje, folklora in tako dalje: vse to so vsebine, ki primerno organizirane lahko vodijo do izredno kvalitetnih didaktičnih izkustev. Toliko bolj, ker se vse te stvari skladajo ne samo s sodobnimi pedagoškimi načeli, ampak tudi s samimi šolskimi programi, če jih sproščeno in temeljito preberemo. Paolo Petricig DIFENDIAMO LA NOSTRA LINGUA La lingua, per quanto la si voglia considerare il più immediato mezzo espressivo dell'uomo, è risultante di componenti estremamente complesse: psicologiche, sociali, culturali, storiche. Così l’analisi linguistica di una frase, di un documento, di una lirica, va sempre costruita su questi parametri complessi. Così anche il flusso ed il riflusso dei linguaggi popolari non è un fatto «puro»; anche questo si pone in relazione ai fattori extra-linguistici sopra citati, comprese le scelte e le direttive politiche. Da un altro verso è stata posta in luce una caratteristica fondamentale della lingua (e così di tutti i fatti espressivi primari, che è quella di essere una struttura e come tale, capace di vita propria, di autoregolazione, come una entità biologica. Di questo abbiamo prova quando ci accorgiamo del prevalere delle leggi formali ( regole grammaticali, sintattiche, fonetiche, ecc.) sulle corruzioni e-stranee, e questo anche nella lingua popolare della Slavia italiana. Questo è il processo che ha permesso la sopravvivenza e l'evoluzione della nostra lingua slovena, laddove le circostanze oggettive si presentavano come una serie di condizionamenti negativi. Per questo, teniamo in considerazione la posizione di chi sostiene che l’individualità e l'integrità della nostra lingua sono destinate a conservarsi al di fuori dei fatti organizzativi. Ci domandiamo però quale sarebbero stati il destino e l’evoluzione della nostra lingua se le scelte culturali avessero accompagnato, invece di contrastare, le tendenze all'autoregolazione della lingua stessa. E’ legittimo domandarsi: so- no forse i fatti interni alla lingua a determinare gli a-vanzamenti o gli arretramenti? Perchè vengono privilegiati modi diversi di esprimersi in determinati livelli espressivi? Per quale ragione i rapporti sociali sono diversamente espressi, nella Slavia, dallo sloveno e dall'italiano? Stiamo risollevando evidentemente le questioni extra-linguistiche, come dicevamo all'inizio. Perciò torniamo ad introdurre nel nostro discorso concetti che riguardano la psicologia di gruppo, la sociologia, la politica. Ed è per questo che riteniamo che esista in ogni caso un arco di scelte, capaci di rafforzare le tendenze biologiche di autoconservazione della nostra lingua. Sia a livello culturale, con l'organizzazione di occasioni finalizzate al rafforzamento teorico e psicologico del nostro gruppo, che a livello politico, con l'acquisizione di abiti atti alle proposte, vi è la possibilità di un lavoro concreto e stimolante, che è prerogativa e compito di tutti, individui, gruppi ed enti. Questo vuol dire però cominciare a portare il discorso al di fuori delle quattro pareti o dal tavolino del caffè, e presuppone di accettare, come logica conclusione, di fare infine il discorso che finora è stato il tabù dei tabù: quello sulla scuola. E siccome sappiamo che le disposizioni gerarchiche, per forza di cose, stanno addietro ai fatti, non possiamo che proporre agli insegnanti delle scuole materne, di quelle elementari e medie, e così delle professionali e magistrali, operanti nei limiti della Slavia italiana, di dar vita ad esperienze che abbiano per argomento aspetti della nostra realtà storica, V TEI ŠTEVILKI: EMIGRACIJA KONFERENCA 0 MANJŠINAH OBISK V NAŠIH DOLINAH TRINKOVA KORESPONDENCA LEPA INICIATIVA NAŠIH KMETOV geografica e culturale, nelle sue manifestazioni espressive e nei suoi elaborati tradizionali. Ricerca d’ambiente, geografia descrittiva e toponomastica, etimologia topografica, canto - narrativa -folklore, ecc., sono tutti argomenti atti ad organizzarsi in esperienze didattiche di elevato valore. Tanto più per il fatto che esse si situano in armonia non solo con la moderna pedagogia, ma con gli stessi programmi scolastici, visti in una lettura serena ed approfondita. PAOLO PETRICIG V Barnasu so napravili julija zadrugo (cooperativo) med kmeti, zato da bodo prodajali meso in poljske pridelke. Take zadruge imajo sedaj tudi v Butriu in v Čedadu, prej pa so se združili kmetje iz naših dolin, vse od Prapotnega do občin v Nadiških dolinah. Do sedaj je v zadrugi že 50 kmetov, ki imajo skupno 400 glav živine. Zadruga je že takoj odprla tudi svojo prodajalno (spaccio), ki je odprta v četrtkih in sobotah in kjer prodajajo meso, ki ga vzredijo kmetje, ki so vpisani v zadrugo, v svojih hlevih. Ti tudi kupujejo meso za svojo rabo v zadrugi. Vse meso, ki ga prodajajo v zadrugi, mora biti prvovrstno, če pa ne odgovarja tej zahtevi, ga morajo porabiti člani sami. Prav tako morajo člani zadruge kupiti meso ponesrečenih živali, kar pomeni, da so kmetje, ki so člani zadruge, nekako zavarovani v primeru, da se jim živina ponesreči. Interesantno je, da na ta način zaslužita več tako kmet kot kupec. Zadruga namreč plačuje živino svojim članom po boljši ceni kot razni trgovci, pri prodaji pa so cene za kakih 20% nižje kot v drugih mesnicah, pa še kvaliteta je boljša. Zato je razumljivo, da si je zadruga že v teh prvih 7 tednih življenja ustvarila precejšnjo klientelo tako v naših dolinah kot tudi bolj daleč, vse do Čedada in Vidna. Pa tudi gostilničarji radi kupujejo meso v zadružni prodajalni, saj vedo, da bodo z njim lahko zadovoljili še tako zahtevnega gosta. Za zadrugo samo pa je to tudi učinkovit, resen in pošten način reklame. Seveda je zadruga sedaj šele na začetku, počasi pa mislijo njeno aktivnost še razširiti. Začeli naj bi poleg mesa prodajati še drugo blago: jabolka, drugo sadje, krompir in kar je še poljskih pridelkov. Tako bo lahko zadruga pomagala kmetom v vsem in ne samo, kar se tiče živine. Vendar moramo poudariti, da pomen te zadruge ni samo v njeni finančni koristnosti, ampak predvsem drugje: po eni strani gre pri tem za skupnost, ki je nastala sama od sebe, po volji prebivalstva in ne po ukazu od zgoraj in ki je torej izraz resničnih krajevnih potreb, po drugi strani pa daje zadruga možnost včlanjenim kmetom, da se med seboj spoznajo, da diskutirajo in si pomagajo, da najdejo primerne rešitve za naše kmetijstvo. Gre torej za iniciativo, ki nima samo ekonomske, ampak tudi široko socialno veljavo. O tem in o problemih našega kmetijstva na splošno pa se bomo kaj več pogovorili v prihodnji številki z enim od ustanoviteljev zadruge. V planinah visoko na Matajurju je bila nekoč poletna paša zelo razvita. V zadnjih letih srečamo lahko le še tu pa tam starca z alpinskim klobukom na glavi, ki pase dve ali tri krave. Za turista, ki to gleda od daleč, je lahko idila, a za nas? EMIGRARE l NOVA SEKCIJA V ZURICHU PER UN LAVORO DA SCHIAVI, UN TUGURIO, UNA VJTA DI STENTI V Zurichu so 29. junija ustanovili novo sekcijo Zveze slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije, ki ima že 24 članov. Njen predsednik je Dino Bordon, sekretar pa Paolo Chiacig. Članom so ob u-stanovitvi razdelili izkaznice ter jih seznanili seveda tudi s statutom Zveze. Na slovesnosti je bil prisoten tudi predsednik Zveze Marko Petrič ter številni predsedniki drugih švicarskih sekcij. Naši emigranti v Zurichu, ki jih vidimo vesele in zadovoljne na slikah levo in spodaj, hočejo v bodoče razviti sodelovanje vseh sekcij v nemškem delu Švice in postaviti v ta namen posebno tajništvo. L’ultimo ricatto: l’alloggio o meglio il tugurio Il problema della casa rappresenta uno degli elementi di ricatto più usati dai padroni per far accettare le proprie condizioni all’emigrato. Il primo problema che incontra un lavoratore che si trasferisce nelle grandi città in cerca di lavoro, è quello della casa o dell’alloggio. Nella maggioranza dei casi il trovare un alloggio significa: spendere metà dello stipendio per una o due stanze malsane. Le industrie dispongono infatti in generale di baracche, o alloggi più o meno indecenti che mettono a disposizione degli immigrati i quali non riescono a trovare altrimenti un alloggio, sia per i costi elevati, sia per la diffidenza nei loro confronti. L’immigrato viene infatti doppiamente sfruttato, come lavoratore e come inquilino. Per non parlare delle condizioni di segregazione sociale nelle quali è costretto a vivere. A tutto questo le nostre amate autorità come si muovono per risolvere il problema dell’emigrazione? Con una semplicità da non crederci, infatti, cosa di questi giorni, il problema lo risolvono: cancellando l’emigrato dai registri anagrafici del comune di residenza. Risultato: l'emigrato non è più quanto tale, ma è cittadino della città dove si trova a lavorare e contro il suo volere, si tenta di fargli dimenticare la propria terra e le sue origini, questo è il miglior sistema di risolvere i problemi. Vero! Sigg. Sindaci del Friuli e della Slavia Friulana? Armando Binutti Carne da esportare Per i capitalisti la forza-lavoro è una merce come tutte le altre che essi scambiano, utilizzano, manovrano secondo le esigenze di questo o quel settore produttivo, delle congiunture economiche di questo o quel paese e così via. I paesi che hanno sovrabbondanza di mano d'opera la esportano così come fanno con il grano, con le patate e con le automobili. Non importa se questo significa per migliaia di lavoratori abbandonare la propria terra, il proprio ambiente, la propria famiglia per andarsene lontano forse per sempre con prospettive difficili e incerte. Quello che importa è sviluppare l'economia, cioè il profitto capitalistico. Milioni di lavoratori italiani, da decenni hanno conosciuto e conoscono la dura realtà dell’emigrazione. E’ que sta infatti, tradizionalmente, una delle scelte che la borghesia italiana ha fatto per risolvere le più pesanti contraddizioni. Di fronte ai gravi problemi della «ricostruzione postbellica», dello sviluppo industria- le, della ristrutturazione della agricoltura, dell’eliminazione degli squilibri territoriali, la borghesia italiana e i vari governi del dopoguerra hanno sempre consapevolmente scelto di far pagare alle masse lavoratrici e soprattutto a quelle regioni più povere il prezzo dello sviluppo economico voluto dal capitale. Così le grandi città del triangolo dustriale (Milano, Torino, Genova) sono diventate il luogo di concentrazione degli investimenti, crescendo a velocità vertiginosa secondo la logica della speculazione fondiaria e trasformandosi rapidamente in alveari sovrafollati dallo smog, dagli inquinamenti, e dalla congestione del traffico. L'agricoltura è stata completamente abbandonata a se stessa o meglio, agli interessi dei grandi latifondisti e dei mafiosi: NULLA SI E’ FATTO PER LA MONTAGNA, che copre vasta parte del territorio nazionale, e per le altre zone depresse dove la terra, paludosa o riarsa, non offriva che minime possibilità di sostentamento. Emigrazione o miseria questa la scelta Intere zone d’Italia si sono così completamente spopolate e in esse non sono rimasti che pochi anziani, donne e bambini, a vivere essenzialmente delle rimesse degli e-migranti. In particolare il mezzogiorno, e il Friuli-Venezia Giulia hanno visto il quasi totale e-sodo della popolazione attiva che si è riversata a svendere la propria forza-lavoro nelle metropoli del triangolo industriale e nelle principali aree sviluppate dell’Europa. Poche cifre bastano a dare un idea della dimensione del fenomeno: dalle sole Puglie, nel periodo 1961-65 sono e-spatriate 276 mila persone e si può calcolare che dal 1965 l’emigrazione sia continuata fino ad oggi con una media annua di circa 40.000 unità. Nel Friuli-Venezia Giulia nel triennio 1966-1968 abbiamo un calo di 26.000 occupati e la partenza per l’estero di circa 10.000 unità. Come si vede il fenomeno, che ha per l’Italia origini remote, è continuato e continua fino a giorni nostri. Nè può essere altrimenti, le statistiche ISTAT danno una diminuzione dell’occupazione di 142 mila unità dall’ottobre 1971 all’ottobre 1972, ma sono certamente molti di più. E non si deve pensare che queste scelte — apparentemente incredibili -- siano frutto di incapacità delle classi dominanti del nostro paese o di singoli governanti a far uscire gran parte dell’Italia da condizioni di sottosviluppo borboniche, ma sono scelte coscienti e precise della clas- se dominante del nostro paese. L’emigrazione, e in generale la mobilità della forza-lavoro, è dunque un formidabile strumento che la borghesia impiega per ristabilire gli squilibri dello sviluppo capitalistico ai diversi livelli: nazionale, europeo, internazionale. Emigrazione uno strumento di divisione Il lavoratore che emigra normalmente lo fa perchè non gli rimane altra alternativa: è un uomo disperato, disposto a tutto pur di assicurare la sopravvivenza propria e della famiglia. E’ dunque ampiamente ricattabile e, pur di non essere ributtato fuori, è spesso costretto ad accettare i lavori più pesanti, le condizioni di vita più dure. La paura di perdere il posto o la prospettiva di un minimo miglioramento, ne ostacola la capacità di lotta, la volontà di opporsi a uno stato di cose che pure è al limite della sopportabilità. Inoltre quando addirittura non si vieta per legge di organizzarsi sindacalmente, si cerca di impedire loro di fatto, qualsiasi possibilità di unione e di lotta, si alimentano ad arte gli elementi di conflitto — che già esistono per le differenze oggettive — fra emigrati e lavoratori del luogo, fra immigrati di diversa nazionalità, ecc. In Svizzera, il governo ha attuato una vera e propria regolamentazione della manodopera straniera, creando cioè, nell’interesse dell’industria, una categoria di lavoratori «a statuto speciale» con diritti ridotti rispetto ad altri. Il mercato del lavoro è diviso in due settori: quello libero per gli svizzeri e gli stranieri domiciliati, e quello discriminato per gli stranieri soggetti a controllo, ai quali non è stata accordata la residenza. Per questi ultimi, tutto è più difficile: ogni modifica di posto di lavoro di settore o di qualifica deve essere approvata dalla polizia degli stranieri dietro richiesta del padrone. Ovviamente, la richiesta può anche essere quella che a un determinato operaio non venga più accreditato nessun permesso di la- voro, e questo poi vale per tutto il territorio nazionale. I lavoratori «stagionali», per la maggior parte occupati nella edilizia, vengono mantenuti con un particolare statuto per evitare che possano passare all'industria e ciò corrisponde ovviamente agli interessi legati al settore delle costruzioni. Un altro aspetto complementare dell’azione della borghesia svizzera, è quello di inculcare negli immigrati la coscienza di essere degli «stranieri», a cui già si fa un favore dando lavoro e che, quindi, possono sopportare o-gni minaccia e ogni arbitrio. L’intimidazione è infatti u-no degli aspetti principali dell’oppressione politica: è prevista l’espulsione per lo straniero che non rispetti il divieto di fare politica. In realtà, data l'incidenza della manodopera straniera su molti settori industriali, questi non possono permettersi il lusso di rinunciare a parti consistenti di essa e perciò la disposizione viene usata più che altro come minaccia intimidatoria che serve a far accettare condizioni più dure di lavoro, e a tentare di scoraggiare l’azione organizzata. DON PASQUALE GUJON BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI 8^^ . - : == Come se non bastasse, a tutta questa miseria, si aggiunse lo scherno. I nuovi padroni se la presero particolarmente colla lingua. Qualche esempio: il «Fanfulla» del 26-7-1884 scrive: «Sono quattro o cinque migliaia di contadini che parlano un gergo barbaro di una lingua barbara». E’ noto che gli Sloveni non sono secondi a nessuno per l’amore al canto. I canti popolari sloveni sono, per lo più, dolci e soffusi di una antica mestizia («Era preghiera e mi parve lamento - d’un suono grave, flebile, solenne - tal che sempre nell’anima lo sento» G. Giusti). Ma .il Corriere di Gorizia» del 28 ottobre 1886, così li giudica: «Un infernale sconcerto di voci rabbiose di canti stuonati, i ragli del quadrupede delle lunghe orecchie, i muggiti del ruminante cornuto, il grugno del grufolante animale da prosciutti... ecc». Che e-leganza di espressione, altro - che il Giusti! La parlata delle Valli doveva essere estirpata a tutti i costi. L’Italia di allora, per tre quarti analfabeta, era arrivata costì all'ultimo momento a portare «la civiltà italiana che deve brillare ai confini, tra quegli stessi che sono piuttosto ospiti», dichiarò «Il Giornale di Udine». Ci vuole una bella faccia tosta a chiamare «ospiti» quelli che se ne stanno sul suo da almeno dodici secoli! Per di più, nello stesso editoriale, si raccomanda di accellerare la recezione della lingua italiana affinchè «gli Slavi assegnino a sè medesimi quella missione di civiltà», ossia che gli Slavi diventino antislavi. Questo, purtroppo, col tempo si è verificato. Nelle Valli si formò una nuova classe di commercianti e profittato-ri ai quali conveniva adeguarsi al volere del padrone. Forse a costoro si riferiva «La Patria del Friuli» del gennaio 1885: «... sclafs senza Dio... dominati dalla materia senza aspirazioni di religione e di morale; che si occupano dell’interesse cui sottomettono la loro coscienza. Per essi il denaro è tutto, sarebbe anzi questo il loro piccolo Dio...». I fautori di quel progetto, anche se sembrano geniali, non ne detengono il brevetto; il brevetto appartiene ai Turchi che, secoli addietro, nelle loro scorrerie, si prendevano i figli dei cristiani per usarli contro i cristiani stessi. Sempre a questo scopo di snaturalizzare e italianizzare gli Sloveni delle Valli, fu istituito nel 1877 l’Istituto Magistrale di S. Pietro; il secondo in tutto il Friuli. C'erano già scuole a Cividaie. Il Po-drecca annota: «Ab immemorabili i figli degli Slavi abbienti frequentano le scuole di Cividaie... di più avvi il Collegio Convitto comunale che attira gli esteri del Littorale». Fu istituito allo scopo «di preparare le giovinette slovene» all’insegnamento elemen- tare. Non ci sarebbe nulla da obiettare se l'istituzione avesse avuto unicamente lo scopo di combattere l’analfabetismo ed elevare la cultura del popolo. Effettivamente di ciò si occupava anche il Clero delle Valli. In realtà l’intendimento di strumentalizzare la scuola per una massiccia snaturalizzazione della minoranza slovena, era fin troppo palese. Basti leggere la circolare segreta mandata dal Regio Commissario ai Sindaci delle Valli in data 19 aprile 1869 e segnalata dal Prof. P. Petricig: «Vi sono ben note le raccomandazioni del Governo circa l’uso della lingua nazionale e a tale scopo l’ispettore scolastico ha recentemente visitato il mandamento. Più di qualche nemico della nostra indipendenza, risvegliando criminose idee panslavistiche, cerca qualsiasi espediente per permettere in questa zona l’uso della lingua Slava, la quale ricorda la vergognosa presenza dello straniero in Italia. Si diffondono tra le popolazioni stampati e catechismi segreti e dato chè il Governo è interessato, affinchè si blocchino immediatamente si fatte mene ostili, e che i responsabili vengano puniti, vi ammoniamo, state attenti, visitate le scuole dove è severamente ordinato l’insegnamento della lingua italiana. Se verrete a conoscere che qualche maestro avrà l'arroganza di usare detta lingua, comunicatemelo, affinchè tale persona venga allontanata immediatamente». Da tener presente che proprio allora e, senza dubbio, a conoscenza di questo segreto lavorio a danno della nostro minoranza etnica, l’insigne Arcivescovo di Udine Mons. Casasola fece stampare il catechismo nel nostro dialetto delle Valli. TABORNIKI (CAMPEGGIATORI) IZ NAŠE DEŽELE IN IZ SLOVENIJE SO OBISKALI NAŠE DOLINE _________________________ KOT SAMI PIŠEJO, SO BILI NAVDUŠENI NAD GOSTOLJUBNOSTJO NAŠIH LJUDI V Oblici, kjer so taborniki postavili šotore na Planjici, so se jim takoj pridružili vaški otroci, pregledali vse, kar je bilo v šotorih, in jih radovedno spraševali po tem in onem. Sù e Jù pa v IGOR AN Na 25. augusta so organi-zal u špietru že za treč krat veliko «maratono» čez vse Nediške doline: Rečansko, Savodnjsko an Nediško: vsega so hodil 40 kilometru. Concorrentu se jih je vpisalo čez štierstuo, venč part tih mladih, pa meso manjkali otroc an kajšni, ki nie-so vič mladi, kier imajo že sive lase! Malomanj vsi so prehodil vse kilometre an so paršli na traguardo. Or-ganizano je bluo vse zelò le-puo: «posti di ristoro», infermerie, prestori za poči- PO BEN vat... Vsi concorrenti, ki so paršli na traguardo pred 10 ur hoje, so dobil no veliko medajo an diploma. Judje so bli od vseh kraju, nar-vič od Benečije, od Laškega an od Slovenije. Organiza-tori se troštajo, de drugo lieto bo še vič Slovencu ku lietos. Maratona «Gor an dol po Benečiji» nudi par-ložnost za spoznat naše domače kraje, gore, rieke, sta-zè an naše lepe vasi. Zatuo je lepuo za tiste, ki jubijo Benečijo. EMIGRANTI V IZOLI Dove and i 375 miliardi La notte del 26 luglio 1974 gli italiani all’estero hanno appreso dalla radio italiana che il governo di Roma ha stanziato 375 miliardi di lire per l’incremento dell’agricoltura. Gli sloveni delle Valli del Natisone all'estero sperano che le autorità competenti non continueranno a disinteressarsi, come ostinata-mente hanno fatto sinora, dei problemi agricoli delle Valli, in particolare di quello della frutticoltura e di quello zootecnico. La frutticoltura delle Valli potrebbe, se incoraggiata e sovvenzionata per riprendere la passata produttività, ridivenire un reddito importante per la popolazione e l'allevamento del bestiame, se razionalmente curato con opportuna selezione dei bovini, Potrebbe fare rifiorire le già rinomate latterie delle Valli e salvare, quelle poche che ancora esistono, dalla chiusura. Le persone attive che Potrebbero trarre i mezzi di sussistenza dall allevamento del bestiame sono costrette a emigrare o a guadagnare un misero e sudato salario recandosi giornalmente a lavorare in fabbriche troppo lontane dal loro domicilio. L'allevamento del bestiame potrebbe rappresentare un cospicuo guadagno anche con la vendita dell’eccedenza alle macellerie che hanno sem- pre apprezzato le carni provenienti dai bovini delle Valli. Come costringere le autorità a prendere in considerazione ed a risolvere questi problemi vitali della popolazione delle Valli del Natisone ed ottenere almeno una minima parte dei 375 miliardi stanziati per i contadini italiani, compresi quelli delle minoranze etniche? Poiché queste ultime non hanno solo dei doveri, ma anche dei diritti, esse hanno anche quello di chiedere la loro parte. Poiché le autorità non si interessano della nostra popolazione, gli sloveni delle Valli dovrebbero prendere essi stessi l'iniziativa, promuovendo la costituzione, oltreché dei circoli culturali, di un Comitato per la valorizzazione economica delle Valli del Natisone. Tale Comitato dovrebbe essere evidentemente composto di persone competenti e volonterose che troverebbero indubbiamente l’appoggio, l'incoraggiamento e la collaborazione di tutti gli sloveni delle Valli compresi quelli che si trovano all’estero e che sono sempre desiderosi di ritornare ai loro paesi ed occuparsi proficuamente delle proprietà trascurate o abbandonate. J. TRUSNJAK Mali Fabrizio iz Oblice je s svojo harmoniko kos vsakemu odraslemu godcu. biskali smo Landarsko jamo in šli nato v Trčmun na Trinkov grob in v Matajur, kjer nam je domači župnik pokazal še neodkriti spomenik padlim partizanom z dvojezičnim napisom. Povedal nam je nekaj dogodkov iz vojnih časov in nam orisal sedanje razmere. Potem pa nas je še povabil v bližnjo gostilno in skupaj smo zapeli nekaj slovenskih. Zvečer je v Petjag prišla cela truma mladih prijateljev: priznati moramo, da se kot pevci tokrat prav nismo izkazali. PO RECANSKI DOLINI DOŽIVETJA V OBLICI V ponedeljek smo se odpeljali skozi Spe ter in Ažlo v Sv. Lenart. Na trgu nas je domačin takoj ogovoril: povedal nam je, da je bil partizan, in nam hotel na vsak način «nekaj ofrit». Odšli smo še k spomeniku padlim, na katerem žal ni slovenskega napisa. Medtem je že prišel naš drugi gostitelj župnik Rino Markič. Odpeljali smo se v Oblico na Rinov dom. Mama nam je takoj dala na razpolago o-gnjišče, oče pa travnik za tabor in v dveh dneh, ko smo bili pri njih, sta nam na vse mogoče načine izkazala svojo gostoljubnost. Tako smo tudi okusili odlično domačo polento, brova-do in mineštron. Z župnikom smo se sprehodili do Razorja in v hladni senci imeli dolg prijeten razgovor: spet smo slišali o revščini in zapuščenih hišah, pa tudi o želji ljudi, da bi ohranili domači jezik. Že smo bili slišali o uspehih zbora «Rečan» iz Ljes. V tabor «na planjici» so kmalu pokukali domači o-troci, ki so s Fabricijem na čelu bili z nami oba dni. Tudi v Gorenjem Tarbilju, ki smo ga obiskali naslednji dan, smo se spoprijateljili s tremi deklicami. Pravzaprav z njihovim no-notom, ki nam je na orglice zaigral nekaj naših pesmi. Malo jezno nam je povedal, da deklice nočejo govoriti slovensko, ker jih tako v šoli učijo. Med sabo pa so brez sramu govorile po domače in bile prav vesele, ko smo vsaki darovali slovensko knjigo. Obiskali smo tudi Prapot-nico, Dreko, Hlocje in Leso. Tu smo se ustavili pri Predanovih, kjer smo se pogovorili predvsem o žalostnem položaju šolstva v Benečiji. Komaj smo se vrnili v tabor, že so bili naši mali prijatelji okoli nas. Navdušili so se, ko so zvedeli, da bomo imeli zvečer taborni ogenj-kres. In res so vsi prišli in še harmoniko so prinesli s sabo. Kasneje smo šli v vaško gostilno, kjer se je našemu petju še posebno navdušeno pridružila gostilničarka. Po prisrčnem pozdravu z vsemi in še posebej z otroci -vzeli so nam v spomin taborniške rute - smo se zjutraj odpeljali v Bardo. POD MUZCI V DOLINI TERA Tu nas je prijazno sprejel naš gostitelj prof. Cerno. Z njim smo imeli tudi daljši razgovor. Povedal nam je o Centru za kulturne raziskave v Bardu, o društvu Ivan Trinko, o njihovih borbah in ostrem nasprotovanju nekaterih proti vsemu, kar je slovensko in napredno. In res smo lahko spoznali, koliko težji je tam položaj: sredi vasi smo zvečer zapeli, marsikdo pa nas je hladno gledal od daleč. Ta občutek pa je nedvomno izbrisala topla gostoljubnost ljudi v zadrugi, Černove družine in Dina Del Medica. Qd_njega smo tudi zvedeli o uspešnem delu Zveze beneških izseljencev. Med taborom v Bardu smo si šli seveda ogledat izvir Tera in na povabilo domačih fantov še jamo v Zavarim. IN ZA KONEC ŠE V REZIJI Zadnja dva dni nas je čakala Rezija. V gosteh smo bili pri samem županu na Ravanci, g. Lettigu, in spet smo spoznali domačo iskreno gostoljubnost. Povabil nas je na kosilo v restavracijo in nam dal na razpolago za prenočišče zapuščeno šolo v Njivi. Kot župan nam je prizadeto prikazal resnico Rezijanske doline: še enkrat smo slišali žalostne besede o brezbrižnosti deželnih in državnih oblasti. Še posebno nas je prizadelo, ko so nam tudi otroci v Njivi povedali, da so pozimi v zavodu, ker morajo njihovi starši za kruhom od doma. Povsod so nas prazne domačije in zapuščena polja opozarjala na to. Tako smo se vračali z našega taborjenja z grenkim občutkom, na drugi strani pa z navdušenjem nad prijaznostjo naših ljudi in s prepričanjem, da bodo v svoji borbi vendar zmagali. Planika V zadnji številki smo poročali o tečajih slovenščine, katerih so se udeležili naši ljudje. Poročilo o seminarju slovenskega jezika, literature in kulture je spremljala tudi slika nekaterih seminaristov. Tokrat pa objavljamo sliko naših emigrantov, ki so bili na tečaju v Izoli. Zgoraj jih vidimo v šoli s profesorji, spodaj pa v odmoru pri morju. PO NADISKI IN SOVODENJSKI DOLINI Šlo nas je pet iz Julijske krajine in pet iz Slovenije. Želeli smo, da bi si v tednu dni ogledali Nadiške doline, Tersko dolino in Rezijo, prišli v stik z ljudmi in njihovim življenjem. V Petjagu so nas pričakali naši prvi gostitelji: Giacinto lussa, Franco Karlič in Riccardo Podreka. Dobili smo na razpolago travnik, in kar smo vprašali, vsemu so ugodili: tako smo že prve ure v Benečiji spoznali to, kar je bila glavna značilnost vsega našega taborjenja: topla gostoljubnost beneških ljudi. Bili smo oblečeni v taborniške kroje in vaščani so nas ogovarjali, da bi zvedeli, kdo smo. Običajno so nas vprašali italijansko, ko so pa zvedeli, da govorimo «po naše», se je razvil prav prijeten razgovor. Pasja vročina nas je kmalu pregnala v Nadižo in tudi tu smo imeli priliko priti v stik z domačini. Zvečer smo se v vaški gostilni razgovorili z našimi gostitelji: povedali so nam o težkih razmerah, o izseljevanju in velikih ovirah pri kulturnem delu, o študijskem centru «Nediža» itd. Naslednjega dne smo se podali v bližnje vasi. V Pod-bonescu smo se dolgo pogovarjali s prijazno gostilničarko: spoznali smo, kako je včasih težko biti zaveden Slovenec v tistih krajih. O- Med bivanjem v Bardu je bila seveda obvezna točka izlet k izviru Tera KONFERENCA O MANJŠINAH CONFERENZA sulle minoranze Od dokumentov Mednarodne konference o manjšinah objavljamo še pismo, ki so ga predstavniki Slovencev v Italiji, ki so se udeležili konference, izročili predsedniku tržaške pokrajine dr. M. Zanettiju. Tra i vari documenti della Conferenza Internazionale sulle Minoranze pubblichiamo la lettera che i rappresentanti degli sloveni in Italia, partecipanti alla conferenza, hanno consegnato al presidente della Provincia di Trieste dott. M. Zanetti. Udeleženci Mednarodne konference o manjšinah, pripadniki slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, izrekamo tržaški pokrajini priznanje za sklicanje te konference. Obenem Slovenci tržaške, goriške in videmske porajine izražamo zadovoljstvo, da se je ta konferenca vršila pri nas, ker nam je dala možnost večje udeležbe in številnejših pričevanj, tako da bodo znanstveniki in vsi tisti iz inozemstva in države, ki se ba-vijo z manjšinskimi vprašanji, podrobneje spoznali položaj, v katerem živi naša narodnostna skupnost. Raje bi seveda videli, če bi se mi, Slovenci na tej konferenci po skoraj 30 letih, odkar se je končala druga svetovna vojna, pohvalili s pozitivno bilanco in bi tako dali pobudo drugim, kako naj se rešujejo vprašanja narodnostnih manjšin. Žal smo morali na tej konferenci pričevati predvsem o težavah, ki smo jih imeli v teh desetletjih, o neprimernih pravicah in tudi pritiskih, ki so nam povzročili veliko narodnostno škodo. Izredno težek je položaj nas Slovencev v videmski pokrajini, kjer nam odločujoče politične sile in oblasti ne priznavajo nobene narodnostne pravice. Ne bi bili pravični, če ne bi ob tej priliki ugotovili, da so politične sile, ki imajo vso povojno dobo odločujočo besedo, vsaj na Tržaškem in Goriškem, v skrajno majhni meri pa v videmski pokrajini, prispevale k spremembi sovražnega vzdušja do Slovencev, sprejele neka tere ukrepe in začele resneje obravnavati vrašanja slovenske manjšine v Italiji, kar dokazuje tudi ta konferenca. Kljub temu trdimo, da se je ta proces začel pozno in tudi napovedi teh sil za bodočnost ne kažejo, da so pripravljene hitreje ukrepati. Če Slovenci kljub vsemu danes potrjujemo našo prisotnost v teh krajih v najrazličnejših oblikah, pomeni, da smo v to zemljo neločljivo zakoreninjeni, kar nam daje moč za naš več kot stoletni boj za narodnostni obstanek in uveljavitev. Prav tako je omeniti prispevek tistih organizacij in sil v italijanski družbi, ki so nam v našem boju ob strani. Sodimo, da konferenca, ki je toliko prispevala k spoznavanju splošne problematike, pokazala, kako manjšinsko vprašanje rešujejo drugod, nam Slovencem in nam naklonjenim silam pa dala možnost prikazati naš položaj, našteti naše zahteve in povedati, kako in kdaj je treba še odprta vprašanja reševati, se ne more zaključiti brez našega poziva, da posredujete vsem merodajnim dejavnikom sledeče naše ugotovitve in zahteve: Razen zakona z dne 19. julija 1961, štev. 1012 in zakona z dne 22. decembra 1973, štev, 932, ki ustanavljata in urejujeta šole s slovenskim učnim jezikom le v tržaški in goriški porajini, ne pa tudi v videmski, in zakona z dne 31. oktobra 1966, štev. 935, ki odpravlja prepoved dajati otrokom tuja imena, ni bila izdana nobena druga državna norma za ureditev pravic slovenske narodnostne skupnosti, medtem ko so bile ustavne določbe v precejšnji meri uresničene v zvezi z nemško in ladinsko manjšino na Južnem Tirolskem in fracosko manjšino v Dolini Aoste. Ustanovitev avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine s posebnim statutom ni formalnopravno spremenila odnosa do slovenske narodnostne skupnosti. V desetih letih življenja deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine sta bila namreč sprejeta le dva zakona, ki zadevata slovensko manjšino v deželi, in sicer zakon, ki izrecno imenuje v deželnih zakonih slovensko manjšino, ter zakon, ki določa prispevek občinam v zvezi z dvojezičnim poslovanjem. Kljub temu se še danes ne upošteva, da je bila ustanovljena dežela s posebnim statutom predvsem zaradi prisotnosti slovenske narodnostne skupnosti in bi torej morala prav dežela biti pristojna za reševanje naših vprašanj. Spričo neizpolnjenih obveznosti je nezadovoljstvo Slovencev upravičeno, ker ugotavljamo, da predvsem pri osrednjih organih države ni bilo doslej politične volje, da bi se naša vprašanja v celoti rešila. Pripadniki slovenske narodnostne skupnosti hočemo in imamo pravico postati enakopravni državljani v smislu 2., 3. in 6. člena ustave na vseh področjih zasebnega, skupnega in javnega življenja. Zaradi tega smo podpisani prepričani, da zastopamo stališče in izražamo želje naše narodnostne skupnosti v deželi Furlanija-Julijska krajina, ko terjamo: 1. Takojšnjo ukinitev vseh, predvsem fašističnih zakonov in upravnih ukrepov, ki kršijo pravico italijanskih državljanov slovenske narodnosti ali pa pravico slovenske narodnostne skupnosti kot celote; na primer prepoved uporabe slovenskega jezika na sodiščih in drugih javnih ustanovah, zakon in ukrepe o raznarodovanju slovenskih priimkov, zakon in ukrepe o italianiza-ciji krajev. 2. Sprejetje pozitivnih norm, s katerimi se mora vsestransko urediti položaj slovenske narodnostne skupnosti in s tem omogočiti njen nemoten razvoj. Med drugim je treba urediti naslednja vprašanja: zagotoviti pravico predšolske vzgoje in šolanje v materinem jeziku za Slovence v vseh treh pokrajinah Furlanije - Julijske krajine, kjer živijo, v šolah vseh stopenj in vrst do univerze, ustanoviti posebne stolice in raziskovalne centre na tržaški univerzi, zagotoviti prisotnost funkcionarjev in nameščencev slovenske narodnosti v šolskih, u-pravnih in drugih organih, javnih uradih in na sodiščih, zagotoviti etnične, zgodovinske in ambientalne značilnosti krajev, kjer prebivamo .Slovenci, ustavitev razlaščanja zemlje, ki je last slovenskega prebivalstva, ker povzroča gospodarsko in narodnostno škodo Slovencem in ker spreminja etnični značaj ozemlja, oskrbeti javne napise v slovenskem jeziku in slovensko poimenovanje krajev ter ulic, zagotoviti pravično zastopstvo Slovencev v javnih službah in na sodiščih ter v javnopravnih ustanovah, organizacijah in komisijah, zagotoviti ustrezno podporo tudi slovenskim kulturnim, prosvetnim, športnim, rekreacijskim, podpornim in drugim ustanovam, poenostaviti postopek za pridobitev izvirnega priimka in imena, slovenski televizijski program ter povrnitev škode Slovencem, ki so bili preganjani v času fašizma, zagotoviti izredno pomoč slovenskim gospodarskim pobudam in priznanje slovenskim denarnim zavodom najmanj takih pravic, kakršne imajo drugi podobni zavodi, kot nadomestilo za škodo, ki jo je z nasilnim uničenjem slo-vensih gospodarskih ustanov in zavodov povzročil fašizem. 3. Država, avtonomna dežela v soglasju z državo in krajevne ustanove vseh vrst in stopenj naj oskrbijo uresničenje zahtev, ki so navedene pod točko 2 in vseh drugih, ki zadevajo slovensko narodnostno skupnost. 4. V vseh fazah priprav in uresničevanja zgoraj navedenih zahtev mora biti slovenska narodnostna skupnost aktivno prisotna. V ta namen morajo biti konzultirana politična, upravna, gospodarska, družbena in kulturna predstavništva slovenske narodnostne skupnosti in mora biti njihovo mnenje ustrezno upoštevano. 5. Potrebna je takojšnja razprava o zakonskih osnutkih, ki so predloženi parlamentu in deželnemu zboru za razrešitev vprašanj slovenske narodnostne skupnosti. Podobne zahteve smo Slovenci že naslovili v pismu z dne 3. decembra 1970 takratnemu predsedniku vlade E. Colombu, ki naslednje leto sprejeti slovenski delegaciji ni dal zadovoljivih zagotovil, pa še tista, ki jih je dal, niso bila vsa uresničena. Izražamo prepričanje, da bo ta konferenca dala odločilno vzpodbudo za sprejetje in skorajšnjo uresničitev naših zahtev. Spoštovani gospod predsednik, prosimo Vas, da z vsebino tega pisma seznanite vse merodajne faktorje in sicer: predsednika ministrskega sveta, predsednika senata, predsednika poslanske zbornice, predsednike parlamentarnih skupin poslanske zbornice in senata, predsednika deželnega sveta Furlanije -Julijske krajine, predsednika deželnega odbora in načelnike svetovalskih skupin deželnega sveta Furlanije • Julijske krajine in da tudi Vi, gospod predsednik, podprete naše zahteve. I partecipanti alla Conferenza internazionale sulle minoranze appar-tenti alla comunità nazionale slovena in Italia intendono esprimere la loro riconoscenza alla Provincia di Trieste per aver convocato questa conferenza. Contemporaneamente gii Sloveni delle province di Trieste, Gorizia e Udine esprimono la propria soddisfazione per il fatto che la conferenza si tiene nelle nostre terre dandoci maggiori possibilità di partecipazione e testimonianze permettendo agli scienziati e gli altri partecipanti giunti dall'estero e dalle altre regioni del Paese interessati ai problemi delle minoranze di conoscere più profondamente la situazione in cui vive la nostra comunità nazionale. Saremmo certamente ben più soddisfatti se avessimo potuto presentarci a questa conferenza, a quasi 30 anni dalla fine della seconda guerra mondiale con un bilancio positivo dando così ad altri le linee di iniziativa sul modo di soluzione dei problemi delle minoranze. Purtroppo abbiamo dovuto portare a questa conferenza testimonianze sulle difficoltà degli ultimi decenni, sui diritti non riconosciuti e sulle pressioni realizzate prevalentemente a nostro scapito nazionale. Particolarmente difficile è la situazione degli sloveni della provincia di Udine, dove le forze politiche dirigenti e le autorità cotinuano a negare loro ogni diritto nazionale. Saremmo ingiusti se non constatassimo, in questa occasione, che le forze politiche che hanno svolto un ruolo dirigente in tutti questi anni del dopoguerra, a Trieste e Gorizia e in misura minore a Udine hanno pur dato un contributo a modificare l'atmosfera ostile nei confronti degli sloveni, approvando determinati atti e iniziando una più seria considerazione dei problemi della minoranza slovena in Italia e ne fa prova questa conferenza. A prescindere da tutto ciò dobbiamo affermare che si tratta di un processo tardivo ed anche le dichiarazioni di queste forze per il futuro non dimostrano la propensione ad operare in maniera più celere. Ribadendo la nostra multiforme presenza di sloveni in queste terre vogliamo significare propria la nostra inscindibile aderenza in questo territorio che si fortifica nella nostra secolare lotta per il mantenimento e l'affermazione del nostro essere nazionale. E dobbiamo alla stessa stregua riconoscere il contributo di organizzazioni e forze della società italiana che ci sostengono in questa lotta. E’ nostra opinione che la conferenza, con il suo contributo alla conoscenza della problematica generale, abbia dimostrato come il problema delle minoranze sia risolto altrove, a noi sloveni ed alle forze che ci sostengono la possibilità di illustrare la nostra situazione, elencare le nostre rivendicazioni e affermare il come ed il quando altri problemi ancora aperti vadano risolti. Ecco perchè non può concludersi senza un nostro appello perchè Ella faccia pervenire a tutti gli organi competenti le elencate constatazioni e rivendicazioni: Oltre alla legge del 19 luglio del 1961 n. 1012 e la legge del 22 dicembre 1973 n. 932 sull’istituzione e l'ordinamento delle scuole con lingua d'insegnamento slovena nelle province di Trieste e Gorizia, non invece nella provincia di Udine e la legge del 31 ottobre 1966 n. 935 che abolisce il divieto di imporre ai bambini nomi stranieri nessun'al-tra norma statale per il riconoscimento di diritti alla comunità nazionale slovena è stata promulgata mentre sono stati in gran parte realizzati i precetti costituzionali a favore della minoranza tedesca e ladina nell'Alto Adige e la minoranza francese della Val d’Aosta. La costituzione della regione autonoma a statuto speciale dei Friuli-Venezia Giulia non ha modificato dal punto di vista giuridico formale il rapporto con la comunità nazionale slovena. In un decennio di vita l’assemblea regionale del Friuli-Venezia Giulia ha infatti approvato soltanto due leggi che riguardano la minoranza slovena nella regione: la legge che introduce nella legislazione regionale la dizione «minoranza slovena» e la legge sui contributi ai Comuni in cui si pratica il bilinguismo. A tutt'oggi non viene considerato nella giusta misura il fatto che la costituzione della Regione autonoma a statuto speciale è dovuta in modo particolare alla presenza degli sloveni e che dovrebbe essere proprio la regione l’organo competente alla soluzione dei nostri problemi. E’ quindi giustificata l’insoddisfazione degli sloveni di fronte a-gli impegni disattesi e dobbiamo constatare l'assenza della volontà politica degli organi centrali per risolvere globalmente i nostri problemi. Gli appartenenti alla comunità nazionale slovena sono nel diritto di esigere la completa uguaglianza civile ai sensi degli articoli 2, 3 e 6 della Costituzione in tutti i campi quello privato, sociale e pubblico. Per questo motivo i firmatari di questa lettera sono covinti di esprimere gli auspici e le posizioni della nostra comunità nazionale nel Friuli-Venezia Giulia quando esigiamo: 1. L'immediata abrogazione di tutte le leggi, specialmente quelle fasciste, ed atti amministrativi che contravvengono ai diritti dei cittadini italiani di nazionalità slovena od i diritti della comunità slovena nel suo insieme; ad esempio il divieto dell’uso della lingua slovena nei tribunali ed altre pubbliche istituzioni, le leggi ed atti per la snazionalizzazione dei cognomi sloveni, la legge sull'italianizzazione della toponomastica locale. 2. L’approvazione di norme positive con cui risolvere in tutti i sensi la situazione della comunità nazionale slovena a rendere possibile il suo libero sviluppo. Tra l'altro vanno risolti i seguenti problemi: garantire il diritto all'istruzione sco (astica e prescolare nella lingua materna a tutti gli Sloveni in tutte e tre le province del Friuli-Venezia Giulia, in scuole di tutti i livelli e gradi fino all'università, la costituzione di particolari cattedre e di centri di ricerca scientifica presso l'università di Trieste, garantire la presenza di funzionari ed impiegati sloveni in tutti gli organi scolastici ed amministrativi, garantire l'uso orale e scritto della lingua slovena negli organi elettivi, nei pubblici uffici e nei tribunali, tutelare le caratteristiche etniche, storiche ed ambientali delle località abitate da Sloveni, fermare gii espropri dì territori appartenenti alla popolazione slovena in quanto dannosi dal punto di vista economico e nazionale agli sloveni e perchè modificano le caratteristiche etniche del territorio, garantire tabel,e e scritte to-eonomastiche e pubbliche in lingua slovena nelle località, rispettando i nomi originali sloveni anche con l’intitolazione di vie e piazze. 3. Lo stato, la regione autonoma in accordo con lo stato e gii enti locali di ogni tipo e grado curino la realizzazione di tutte le rivendicazioni citate al punto 2 e di tutte le altre che riguardano la comunità nazionale slovena. 4. In tutte le fasi preparatorie ed esecutive delle rivendicazioni sopra citate, la comunità nazionale slovena deve essere attivamente presente. A questo scopo devono essere consultate le rappresentanze politiche, amministrative, economiche e culturali della comunità nazionale slovena e del loro parere si deve tenere adeguato conto. 5. E’ necessaria l'immediata discussione delle proposte di legge che sono depositate presso il parlamento ed il consiglio regionale per la soluzione dei problemi della comunità nazionale slovena. Simili richieste sono già state a-vanzate da noi sloveni nella lettera del 3 dicembre 1970 indirizzata al-l’allora Presidente del Governo on. E. Colombo, il quale ricevendo l'anno successivo la delegazione slovena non ha dato assicurazioni soddisfacenti, mentre anche quelle che ha dato non sono state realizzate: esprimiamo la convinzione che questa conferenza costituirà uno stimolo decisivo per l'accoglimento e la pronta realizzazione delle nostre rivendicazioni. Egregio Signor Presidente, La preghiamo di informare del contenuto di questa lettera gli organi competenti e cioè: il Presidente del Consiglio dei Ministri, il Presidente del Senato, il Presidente della Camera dei Deputati, i Presidenti dei gruppi parlamentari del Senato e della Camera, il Presidente del Consiglio regionale della Regione Friuli-Venezia Giulia, il Presidente della Giunta regionale ed i capi-gruppo del Consiglio regionale del Friuli-Venezia Giulia e che anche Lei, Signor Presidente, sostenga le nostre rivendicazioni. Predsednik tržaške pokrajine dr. Michele Zanetti. SVIZZERA Aumentano paurosamente gli incidenti mortali sul lavoro Da una recente conferma del Vice Consolato d'Italia di Baden, gli incidenti mortali sul lavoro nel 1973 erano stati 5, e quest’anno, solamente sino alla fine di maggio ve ne sono stati altrettanti, seguiti da un ingente numero di infortuni medi e gravi, e, nel solo 1974, hanno già perso la vita due nostri corregionali: Pietro Bassi di anni 51 da Trice-simo, e Elio Colomba di soli 36 anni da Bordano. Una gran parte di detti incidenti mortali ed infortuni sul lavoro, sono dovuti alla galoppante speculazione edilizia, che ignora ogni forma di precauzione e misura di sicurezza per la vita del lavoratore, purché ciò le renda un maggior profitto, soprattutto per quanto riguarda le costruzioni sopraelevate dove si riscontra il maggior numero di infortuni. I più colpiti da inci: denti sul lavoro, sono ancora una volta i lavoratori emigrati, e fra essi in particolar modo i lavoratori stagionali. Essi, oltre al fatto di sentirsi ed essere soli, lontani dalla famiglia, dalla propria terra, si ritrovano alla sera stanchi, e dopo una lunga e sfibrante giornata di lavoro, si trovano forse ad affrontare, e sono in molti, un lungo viaggio per raggiungere la baracca che è stata loro assegnata come alloggio, devono ancora incominciare a preparare la cena ed il pranzo per la ancor più dura giornata che verrà domani e che ormai, all’ora di andarsi a coricare, è già troppo vicina. E, quanto è più facile che un uomo giunge già stanco sul lavoro, a lungo andare, perda quella sicurezza e quella attenzione che sono estremamente necessarie quando un lavoro, come quello dell’edile, che già di per sé non offre tutte le garanzie necessarie per la salvaguardia della vita del lavoratore, e vada così incontro ad un infortunio sul lavoro! La lontananza dalla propria terra, dalla famiglia, le condizioni stesse di vita e del lavoro, il problema di arrangiarsi ad esprimersi in una lingua non propria, l’inserirsi in una società completamente diversa, provoca certamente dei traumi che lasciano una traccia tanto da raggiungere persino il livello di malattia mentale, ed oggi ne abbiamo le prove e la conferma da diversi Ospedali Psichiatrici italiani dove una percentuale non indifferente di malati di mente è costituita da ex emigrati, prova ne siano le ultime statistiche date dall'Ospedale Psichiatrico di Cagliari' che sono veramente spaventose. Questo è il duro prezzo che noi emigrati dobbiamo pagare qui in terra straniera per una politica totalmente sballata e fallimentare portata avanti dal lontano dopoguerra dalla DC e dai suoi governi. Aldo Furlan Konference o manjšinah so se udeležili tudi nekateri beneški Slovenci. Na sliki je prvi od leve direktor Novega Matajurja Izidor Predan, tretji Dino Del Medico, četrti Marko Petrigh, peti Ado Cont in šesti arh. Valentin Z. Simonittl. Neobjavljena korespondenca IUANA TRII1KA Korespondenca, ki je v tem članku objavljena, zelo zgovorno potrjuje mnogo-stransko in raznolično Trin-kovo zanimanje, oziroma delovanje na literarno - zgodovinskem, umetniškem, glasbenem in na prosvetnem področju sploh. Ceneli so ga tuji znanstveniki in mu bili zelo hvaležni za opravljeno delo, medtem ko mi Benečani sami ga nismo skoraj poznali. Jezusov izraz: «Nemo propheta in patria - Nihče ni prerok v svoji deželi» je še danes aktualen in lahko trdimo da so nekateri pri nas tudi Trinka, hote ali nehote, nekoliko zanemarjali in včasih krivično ali pa napačno sodili. Vsi poznamo znamenito delo zgodovinarja Simona Rutarja «Beneško Slovenijo», do zdaj najobširnejši in še vedno veljaven opis naše male deželice, ki je izžlo v Ljubljani 1899. V uvodu te knjige se S. Rutar «prisrčno zahvaljuje G.I. Trinku, profesorju na bogoslovnici v Vidmu, in g. Simonu Gregorčiču mlajšemu, vikarju v Sedlu, za njuno prav obilno in zdatno pomoč pri sesta-vljanu in popravljanju pričujoče knjige». Naj navedem še en kratek dokument ki potrjuje to pomoč in sodelovanje. Ljubljana, 9.XI.1899. Velecenjeni gospod prijatelj! Poslal sem Vam prve pole «Beneške Slovenije» in Vas prosim, da jih pregledate, da če bo kak stvaren pogrešek, da to na koncu knjige popravimo. Hvala lepa za poslane fotografije in razglednice (vsega nisem mogel porabiti) in prosim, pišite mi, koliko sem Vam za nje dolžan. Srčno Vas pozdravlja S. (imon) R. (utar) Fran Levec (1846-1916) ima vidno mesto v zgodovini slovenske literature; bil je skozi 10 let urednik «Ljubljanskega Zvona» in zbral ob njem najboljše tedanje pesnike in pisatelje; zanimala ga je posebno slovstvena zgodovina in je napisal celo vrsto biografij slovenskih pisateljev. Osebno poznanstvo in dopisovanje ga je vezalo z vsemi vidnejšimi javnimi delavci, pesniki in pisatelji; med slednjimi je bil tudi prof. Ivan Trinko. Fran Levec. Podbrezje, 14.IX.1900. Lepa hvala za prijazne pozdrave! Zelo me veseli da se je moj sin seznanil z Vami. Ali imate kaj pesmi pripravljenih, da bi jih jaz letos utisnil v Knezovi Knjižnici, ki jo hočem letos urediti kot nekak almanah s spisi raznih pisateljev? Jako bi mi vstregli! Za izraženo sožalje Vas z ženo oba prav lepo zahvaljujeva. Bog Vas živi! Fr. Levec V Ljubljani 15.XII.1900. Ne zamerite, da Vam šele danes odgovarjam, a živim v strašni gonji-dela čez glavo na vse strani! Vladimir je na Dunaju. Pošljem Vam v kratkem vse, kar želite. Samo to bi še rad vedel, če imate 12. št. letošnjega «Lju-blj. Zvona» (Prešernov album), kjer je natisnjena prav dobra podoba Prešernova, dalje rojstna hiša; hiša v kateri je v Kranju umrl; nagrobni spomenik itd. Ali naj Vam navzlic temu po- šljem še dotične fotografije? Prosim prijazno odgovora! Pridi j al bom tudi svojo biografijo Prešernovo iz leta 1879. Ako še nimate «Prešernovega albuma», Vam ga tudi lehko pošljem. S prisrčnim pozdravlje-njem. Fr. Levec. Kot je znano, se je prof. Trinko ukvarjal tudi z umetnostjo in, v zvezi s tem, napisal knjigo o slikarju Giu-liu Quagliju, kateri je deloval v Ljubljani in v Vidmu. Mimogrede povedano, je bil Trinko dolga leta tudi v komisiji za sakralno umetnost pri videmski nadškofiji in je imel tesne stike z umetniki in duhovniki, ki so tedaj gradili nove sakralne objekte in kateri so se k njemu zatekali za nasvete. Največ razglednic mu je napisal znani furlanski kipar in izdelovalec meda ji pri vati-ki kovnici Arrigo Mistruzzi. France Stele, ki je nedav-tudi oltar. Bog vje, kaj so no umrl v Ljubljani, je bil menda največji slovenski umetnostni kritik in zgodovinar, znanstvenik evropskega slovesa; njegova je naslednja razglednica I. Trinku. Ljubljana, 30.VIII.1934. Velečastiti Monsignore! Iskreno se Vam zahvaljujem za knjižico o Quagliju. Ce izide napovedana knjiga Pietra Fontane, Vam bom hvaležen za poročilo o tem, kje je izšla, da si jo oskrbim. Za Vašo študijo Vam moramo biti slovenski znanstveniki iskreno hvaležni. Lepo pozdravlja Fr. Stelé Dr. France Stelè. Trinko se je uveljavil kot muzikolog in tudi kot skladatelj; žal, ko govorimo o njem kot skladatelju, navajamo skoraj izključno njegovo zadnje in najbolj poznano delo «Iz globočine»; jaz mislim da bi se dobilo, posebno kje v Vidmu, še kakšno Trinkovo partituro. Pred dvema letoma mi je neki furlanski duhovnik, povedal, da je odkril, nekje v Vidmu, iz golega naključja, majhno Trinkovo skladbico; zanimivo je, da tekst te pesmice je v furlanskem jeziku. Naslednje štiri razglednice Riharda Orela mons. Ivanu Trinku pričajo o nastanku «Slovenskih narodnih pesmi iz Benečije» (Izdala Glasbe- na Matica v Ljubljani 1921.) in obenem tudi o prizadevanju prof. Trinka na glasbenem področju. Omenjena knjiga, ki bi morala biti tiskana že 1913. leta, zaradi izbruha I. svetovne vojne, je izšla še-le 1921. leta. V uvodu se Rihard Orel javno zahvaljuje «nekaterim g.g. duhovnikom iz Beneške Slovenije, ki so mu bili pri nabiranju na uslugo». Med temi duhovniki je bil v prvi vrsti Trinko. Prvačina, 23-6-1911. Prijazne pozdrave pošilja udani Rihard Orel. Nabrane pesmi sem pričel harmonizirati, motivi so jako lepi ter se dado prav lepo izpeljati v harmonično celoto. Šmarje, 22-12-1911. Velečastiti gospod! Baš sedaj sem prišel do časa, da sem začel prepisovati na čisto pesmi, ki sem jih zadnjikrat nabral, in po praznikih jih pošljem v Ljubljano. Ako bi se kaj dobilo še, pridem v prihodnjih počitnicah pogledat. Mudi se ne, za prvi zvezek jih imajo dovolj, štejem si v prijetno dolžnost, poslati Vam moja prijazna voščila k božičnim praznikom in novemu letu. Udani Rihard Orel Belluno, 18-8-1913 Od tu Vam pišem, sem na potovanju, zanimali so me ti kraji, jutri grem v Tirole-Pesmi sem dobil iz Ljubljane v popravo (partiture) in ureditev. Uredil sem tako, da bode tekst za med svet. Sicer Vam vsekakor prinesem korekturo poslednji mesec, v oktobru izidejo, tako je določeno definitivno. Prijazen slovenski pozdrav pošilja udani. Rihard Orel Šmarje, 8-4-1914 P.n. gospod Gotovo se Vam zdi čudno, ko napovedane — in kolikokrat — zbirke še ni na dan. Nedavno mi je poslal Hubad rokopis v pregled in končno ureditev ter mi izjavil, da niso mogle iziti radi drugega zastanega gradiva. Sedaj so one na vrsti. Za nekaj popravkov bodem moral priti osebno tje koj prve dneve počitnic. Tako da bodem imel korekturne pole v rokah predno odpotujem na Dunaj. Vesele velikonočne praznike želi Vam udani Rihard Orel Lahko bi navedel še marsikatero razglednico ali pa dopisnico tega ali onega znanega slovenskega kulturnika, od Dr. Aleša Ušeničnika mimo Aljaža do Andreja Budala, a mislim da sem že dosegel svoj namen, to je, vsaj delno, prikazati široko-razgledanost I. Trinka in obenem spoštovanje, ki ga je užival pri tedanjih znanstvenikih in kulturnih delavcih. Ob zaključku preberimo še kratko Trinkovo novoletno voščilo v verzih, naslovljeno prijatelju-sobratu pre Jožefu Chiacigu, dolgoletnemu in zaslužnemu kaplanu na Trčmunu: Udine 30.XII.1939. Naj vse dobro, naj vse sveto Ti prinese novo leto! Polno zdravlja, polno sreče Naj Ti gladko naprej teče! I. Trinko Naj služi ta kitica vsem, ki se borijo za preporod Beneške Slovenije in za njene pravice, kot bodrilni napotek v boljši jutrišnji dan in v svetlejšo bodočnost. BOŽO Z. PISE PET AR MATAJURAC Dragi brauci! Donas vam bom spet pravu, kakuo je bluo par nas doma, kar sem biu majhan. Ankrat, se zmislim, je paršu tata damu iz Laškega. Peju je biu zamenjavat kostanj za sierak. Biu je z duo-ma puno dni, na doplih, ku je mislu. Opravila, zamenjevanje je šlo slavo, zatuo je paršu damu slave voje an jezan. Po varhu tega je biu še lačan an trudan. Mi otroci smo sedieli okuole mize, pod mizo, na tleh, na stolih an klopieh. Dva sta celuo sedie-la na peči, blizu šporgeta. Mama, buoga mama, je par-pravjala večerjo, če tisto, kar je par prav j uvala, se je lahko klicala večerja. Tatu se je zdielo, da nas je previč. «Sadà biežta juški (jure-sti) otroci damu, bomo večerjal!» je zar ju. Nie viedeu, da smo usi njega. Nieko večer smo ropotali po hiši, kadar smo čakali večerjo, takuo močnuo, da se je zdielo, do je potres, da se bo podarla hiša. Paršu je tata iz diela trudan an zarju: «Al ste šli usi hitro spat, al pa bo šiba piela Sv. mašo. Takuo smo šli hitro gor po štengah, da se je use lomilo. Takuo je paršparu večerjo, ki smo jo pojedli drugi dan za kosilo. Kadar sta z mamo zmolila rožar, je paršu tudi on spat. Use je mirno spalo, nieki po pastiejah, drugi pod pastiejo, le adan je cmihu, joku an odzdigavu koutro. «Pa ti zaki ne spiš?» je takuo močnuo zarju tata, da je spodiu sovo iz bližnjega o-rieha. Takrat je otrok uzdignu glavico izpod koutre an joče zaueku: «Nunac, jest niesam vaš!». Biu je sosiedu sin, Tončič, ki je paršu k nam se igrat, a kadar je ču ostri očetu glas, je tudi on steku prestrašen po štengah u kambro. Njega mati ga je pa gledala (iskala) po usi vasi. Jest sem biu te deseti od bratou, zatuo, kadar sem kajšno modro al pa debelo voviedu. so pravli vasnjani, da sem modar ku desetnjak, ku deseti brat. Imenovali so me kar desetnjak. Še sadà ne viem, če je muoj tata viedeu za moje to pravo ime, ker je bluo težkuo daržati na pamet tar kaj, imen. Vičkrat je zameniu adnegà za drugega. Mene je klicu Desetnjak al pa Te mal. Za mano sta se rodila še dva, a če se nie bla moja buoga mama usta-rala, bi jih bluo še... Takuo potlè niesam biu vič Te mal. Rajnik tata, Buog mu di večni mier an pokoj, je hodu huzirat na Uogarijo takuo, ku je bla navada u tistih cajtih. Skor usi možje, stari an mladi, so hodili huzirat po Uogarskem. Prodajali so platno svečenike an druge reči. Tam só ostali od 6 do 9 miescu. Muoj starejši brat mi je poviedu, da usakikrat, ko se je tata uarnu damu, je mami začeu rasti trebuh. Kadar sem biu velik, sem zašteu tatova potovanja na niekem starem pasaportu, ki sem ga biu ušafu u nieki skrinji na polici. Glih tar kaj žigu ( timbra), ki je bluo udarjenih na pasaportu, glih tarkaj otruok se nas je rodilo. Živieli smo slavo. Vičkrat smo bli lačni, ku siti. Pruza pru, niesmo viedeli, kaj po meni biti sit. Nie bluo de narja, še da bi kupili no ma lo soli. Mama je imiela nieki kakuoš an za jajca, ki smo jih bli potriebni sami pojesti, smo kupovali sou, cu-ker an nit, da nam je mama šivala zmieraj raz.targane bargeške. Kadar jih je zašila, zakar-vala dviema, trema, so žp drugi trije kazali bielo, to zadnjo. Ker pa nieso imiele kakuoša zadost, da bi jede-le, so nosile malo jajc. Mama je usak dan že zguoda viede-la, dost jajc bo, zatuo je vie-dela tudi, če bo tisti dan cu-ker al pa sou, ker je kakuoša s parstam potipala. Takuo, an za donas bo zadost. Pa na mislita, da sem končau: še puno reči vam imam poviedati, pa jih par-šparam za drugi krat. Vas pozdravlja vaš Petar Matajurac Simon Rutar, avtor knjige «Beneška Slovenija KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH SPIETAR SVET ARNEJ U BARNASU Od 23. do 26. augusta je biu u Bamasu sen jan svetega Arne j a, ki so ga lietos že drugikrat nardil buj na veliko na zaries lepem presto-ru ob Nediži. že prestor je tajšan, de pru kliče judi, an tud organizano je bluo vse zadost lepuo, de nie manjkalo publika. U kioskih so predajali vino an pulento an vse, kar če bit zraven, vsako večer pa je za ples godu orkester Folk Fiorin. Za tolo parložnost so Bar-nasanj nardil novo pišto za plesat an lepe kioske. Se tro-štajo, de druge lieto nardi j o senjan še buj na veliko kuo lietos. LICIO BATTAINO JE SU NA INTERNACIONALNI MLADINSKI SEMINAR «ALPE ADRIATICO» Deželni odbornik za učilo an kulturne aktivnosti (Assessore regionale dell’Istruzione e delel attività culturali), dr. Bernardo Dal Mas, je sporočiu s pismom mlademu Liciu Battainu iz Ažle, ki študira na slovenskih šolah u Trstu, da je biu zbran, da bo predstavi ju ( rapresen-tavu) mladince iz naših dolin na 3. internacionalnem mladinskem seminarju «Alpe-Adriatico», ki se vrši u Kranjski Gori, u Sloveniji, od 16. do 21. avgusta. Ma seminarju se govori o mladinskih problemih današnjih dni. Licio Battaino je edini mladinec iz naše Benečije, ki je biu povabjen na tole internacionalno konferenco. Lo sport n SETTIMA EDIZIONE DEL TORNEO DEL MATAJUR SVET LIENART pošibilita, se je zaviedu že lieta 1949, ko je imieu sa-muo 17 liet an je dielu tu Frančiji par kumetih, kar je čaku permeš, de puojde die-lat za zidarja. Je bluo glih dno lieto, ki je bluo zelo su-huo, an niešan famoštar, ki je znu ušafat uodo, mu je jau, naj poprova še on. Ado je začeu gledat uodo an jo je ušafu. Kar je tist famoštar vidu, de ima Ado še vič moči ku on, ga je lepuo per- fecionu an ga navadu, kuo more viedet, kakuo vesoko teče uoda an ki za dno muoč ima. Potle ga je pošju okuo-le gledat uodo an Ado jo je ušafu na 17 krajih. Uodo išče Ado z dno maj-hano ruogjo: kar gre palca okuole, če reč, de je tam uoda. Pred malo ca j ta je Ado u-šafu uodo ta na Rauni nad čenebolo an na Matajurju, buj gor od vasi. Il Vernasso, vincitore del torneo del Matajur. Trofeo «LUIGI URLI» Finalissima: VERNASSO - TERCIMONTE 4-0 (1-0) VERNASSO: Snidaro G., Moratti, Quarina, Caffi, Pittio-ni, Manzini, Snidaro E., (Spe-cogna) TERCIMONTE: Sedi II, Pe-tricig I, Golop II, Sedi I, Mar-tinig, Petricig II, Golop I, (Pe-tricig III) MARCATORI: Manzini al 33.o, nella ripresa al 15.0 Pit-tioni, al 25.o Snidaro, al 31.o Pittioni. 3.0 - 4.o posto: CLENIA - STERMIZZA 3-0 5.0 - 6.0 posto: SAVOGNA - RODDA 9-2. Si è disputato sul Matajur il settimo torneo per l’assegnazione del trofeo «Luigi Urli», in finale le squadre del Vernasso (detentrice del trofeo) e del Tercimonte. All'incontro ha assistito un folto pubblico, che favorito dal bel tempo ha gremito i prati circostanti il terreno di gioco. Nel primo tempo il gioco è risultato equilibrato, con occasioni fallite per un soffio da ambo le parti; a due minuti dal termine il solito Manzini da pochi passi insaccava imparabilmente. Nella ripresa al 15.o il raddoppio per il Vernasso ad o-pera di Pittioni, al 25.0 era Snidaro che metteva il risultato al sicuro. Ed al 31 ,o ancora Pittioni chiudeva le ostilità. In un locale della zona si sono svolte le premiazioni: al portiere Snidaro è andato il premio quale migliore portiere; a Cernoia la targa «Ezio Podorieszach», quale migliore realizzatore del torneo. Al RODDA coppa «Pescatori Sportivi S. Pietro al Na-tisone», al SAVOGNA coppa «Oreficeria SERGIO BLASIGH», al STERMIZZA coppa «GUBANE DORBOLO’», al CLENIA coppa «Imp. edile ANGELO SPECOGNA», al TERCIMONTE coppa «FILPA», al VERNASSO coppa «PRO VALLI DEL NATISONE», inoltre alla stessa compagine è andato il trofeo «LUIGI URLI», definitivamente in quanto biennale. I giocatori del Vernasso hanno ricevuto una medaglia ricordo offerta per l’occasione da un dirigente, mentre gli stessi hanno premiato l'allenatore Caffi con una coppa. cl. po. Judje poslušajo harmonike na šagri svetega Roka u Škrutovem. SVETI ROK U ŠKRUTOVEM Senjan svetega Roka u škrutovem je lietos traju pet dni. Začel so ga u sriedo, na 14. augusta, an ga končal u nediejo, na 18. augusta. Vse pet dni so imieli lepo uro an puno judi. U četar-tak so nardil popudne ga-ro od ramonik z naših dolin an pokazalo se je, da so nar-buj dobri godci tisti, ki se pišejo Qualizza al pa tisti, ki imajo ime Eliseo. U pe-tak pa so nardil garo, duo snie vič paštašute. N nediejo pa so za konac poklicali še folklorno skupino «Bala-rins de Riviere» iz čente, ki smo jih videli plesat že na Kamenici. Se zastop, de je biu vsako večer ples an de so par kioskih use dni pekli vse sorte dobrih reči an točili vino an druge pijače. FESTA U JESIČJU Zadnjo nediejo od augusta so imieli parvikrat fešto u Jesičju. Fešto je lepuo or-ganizala Jole, ki ima u vasi oštarijo. Puno judi je par-šlo u Jesičje an se tam poveselilo, napravli so an garo za plesat valzer. Se trošta-mo, de se u Jesičju ne usta-vjo an de tajšno fešto orga-nizajo še druge lieto. DREKA PRAT/CA ZA TE MALE Ankrat je biu an šuaštar an so bli dva geida, on je viadu za nje an se je nesu, de je buj mocjan ku tel geidi. Alora tele šuaštar nia biu inak, je biu mrujak pruat njim, ja ben, je biu ku midrus, ma si je deu di cje šuperat tele geide. Sidaie šuaštar je imeu tako štucjo: je uliu no malo mliaka al batude ci pu tleh, je uzeu dan potplat anda, na viam dost: petanšestdeset muh je ubii z dnim žlagam. Je deu gu na rebra napisano tabelo «65 morti in un colpo» anda je šu pu pot. Pride cih telim geidam an praša, či more dialat ta par njih. So ga sparjel, zak so tial pravat, al je zarias takua mocjan, ku je meu napisano gu na rebrih. Sida so mu djal pinco pec ta na ognjišče anda so šli po njih diale. Pinca je bila taka, de on jo nia mu uzdigint, s klin an z manuelo (manuela je velika štanga lesena) je kaj dialu, di jo je parstavu cih stiane. Drug dan so šli usi kupe pu darvà ciu host. Tel geidi so nič ku le buku uril s cialim koraninam, anda so zadial, kaj so bli močni, pa on je začeu tarte riazat an uijat, je uiju an štulu, uiju an štulu, uiju an štulu. «Ka boš dialu», so ga prašal. «Ist mislim zadiat celo host», je jau. «Ne, ne», so jal, «pust zmiaram, zak če ne na bomo miai kam iti pu darvà». Oni so šli ž njih bukvi, on je šu pa prazan zat za njim. Drug dan so jal: «Gremo metat štango dol na muarje». Parvo jo je vargu adan telih geidu, takua di je paršla dol blizu muarja; vargu te drug, lih takua. Naš buag mrujak jo nia mu še ganit, manj ku pet kuintalu nia pezala. Je začeu žvižgat, žvižge an žvižge, žvižge an žvižge. So mu jal: «Ka boš dialu?» «Ist odganjam barke du na muarj», je jau, «de jo na prime kako, zak ist jo varžem daivja du na sred muarja». «Ne, ne», so jal, «potle na bomo miai vic štange». Takua mu je pasalo lepua an tistkrat. Drugo volto so dial uadjo, keremu pasa vic par-stu tu smriako. Tel je šu pred njim, prevartu s špi-njakam tu smriako anda je deu olup, ku de je ciala. So začel letat: njim je šlo ankaj not, zak so se zau-nesli. Kar je biu on na varst, je šu ci na mest anda jih je le utaknù notar. Potle so se umisenli drugo: keremu bo buj teklà uadà uos kamana. Parvo so bli oni, njim jim je kapala; on je uzeu pa niako riapco anda jo je stisnu cih ka-manu, takua njemu je pa ščurjala. «Sida», so jal, «bomo vidli, ker pride priat cja du tistega mesta» (je blua ankaj deleč). Tel se je napravu anda je šu pred njim. Na pu pot je ušafu niakega pastiarja, je kupu od njegà dno uco, ma «Necjem nič», je jau, «samua čeriava me daš»; mesua an te druge mu je pustiu, samuo čeriava je uzeu anda jih je ubiasu gu na niako viajo. «Če pridjo tle tode dva», je jau pastiarju, «na smiaš nič druzega jim ree, ku tuale: ”Je pasu dan tle tode an je uzeu uos sebe čeriava, de bo laže liatu”». Geidi pridjo an vidjo čeriava obiašene. Pastiar nia ovadu mrujaka, zak muj lepua placju. «Zakaj tuole tle», so prašal geidi. «Je paršu dan tle tode», je jau pastiar, «anda je vargu uon čeriava, de bo buj lahko liatu». Kar so tuale čul, so uzel usak suaj nuaš anda so se preriazal, anda at so ostal. Tole pravco jo je poviadu ANTONIO DUGARO iz Gorenjega Tarbijà; jo je posneu an prepisu Giorgio Oualizza. Na rožnico je bluo par Devici Mariji tarkaj judi, da niso stali usi u cierkvi an da je vič ku kajšen poslušu mašo par uratih. PANORAMSKA CIESTA IZ STARE GORE DO KRIŽIŠČA PAR RUKINU Ciesta, ki peje iz Čedada čez Staro Goro, preko Kamenice, Dol. an Gor. Tarbija an ki bi se muorla povezat na Križišču par Rukinu s tisto, ki peje od Klodiča po dreških vaseh, bi bila muo-rala biti asfaltirana že pred dviemi lieti, ker pa je takrat zmanjku denar, so se ustavili z asfaltom par bri-tofu Dolenjega Tarbija. Sada so spet ušafal potrieban denar an začeli dielat s puno paro. Ko bo asfaltiran še ta del cieste: Tarbij - Pod-hum - Križišče Rukin, se lahko pohvalimo, da imamo ries lepo panoramsko desto, ki peje po glavnih var-hih naše vzhodne Benečije, ciesto, ki bo pomagala razviti turizem u tem koncu naše dežele. MAŽEROLA U čedajskem špitalu je umaru Macorig Leonardo, star 67 liet. Pogreb je biu u Mažerolah u petak, 2. avgusta. FUOJDA ADO KONT ZNA UŠAFAT UODO Ado Kont išče vodo. Ado Kont, rešponšabil od patronata INAC dou Čeda-de, je dan tistih judi, ki znajo ušafat uodo, čeglih teče pod zemjo. De ima telo