ifaiersfce ^esti.1Neizprosna smrt, kii ana ravno v sedanji' dobi tako bogato ž Łtev, zahteva tudi izmed učiteljstva vedno novih žrtev. Naše vrste, in to velja ziasti v moškem učiteljstvu, prihajajo dan na dan: redkejše, in nehote se s strahom povprailujemo: Kdo je sedaj na vrsti? Koiiko nas še ostane? Kje dobimo ža vse žrtve nadomt ^stila? — Marsikatera šola nima nobijnt) moške učne osebe več. Med tako osi'i otelimi je tudi šola v Št. Vidu pri Planini na Štajerskem. Izgubila je tekom dobrei ja leta vse učiteIje. Tovariša Ivan Ličar in Maks Križman sta podlegla zavratnim b joleziiim, ki sta si jih nakopala kot vojaka, sedaj je pa prišel za njhna še nadučitelj F ranc B r a e i č. Vest o njegovi prerani smrti nas je jako iznenadiia. Sicer je pre srl par leti opasno obclel, tako' da je bil je: sbhI leta 1914. na lastno proišnjo stalno up cik)jeji, a pozneje se mu je zdravstveno s fcmie izboljšalo v toliko, da je bil zopet ini eiiovan za začasnega voditelja šole, katen >Bf,užbo je opravljal do smrti. Domnevali smo torej, da mu bo usojeno preživeti še 1 epo vrsto let zasluženega pokoja, in to Baše domnevanje je bilo upravičeno post jbno1 še z ozirom na dejstvi, da je bil pokoj rsik močne narave in šele v 57. letu svoje dobe. Prišlo je pa drugače. Sredi meseca febru arja t. 1. se ga je bclezen polotiia iznova. Mooi so ga začele vidno zapuščati, in dne 23. iebruarja t. 1. je za vedtio zatisnil oči. Z naslednjimi vrsticatni bodi postavljen vrlemu tovarišu in dobremu prijatelju skromen pornnik! Blagi pokojnik se je roail leta 1859. v Ostrožnem pri Celju. Po končanj ljudski šoli in po obisku nižjih razredov gimnazije je vstopil v ueiteljišče v Mariboru ter napravil leta 1879. zrelostni izpit. Še istega leta je bil imenovan kot voditelj takratne enorazrednice v Šl. Vidu pri Planini, kjer je zvesto služil svojemu poklicu nepretrgam> 36 let. Bila je to torej edina služba ves čas njegovega učiteljevanja. Po njegovem prizadevanju se je zgradilo novo šolsko poslopje, in šola se je razširila v trirazrednico. Kot nadiičitelj in mnogoletnf načelnik krajnega šolskega sveta je neumorno skrbel za razvoj domačega šolstva. Da je bil vesten in dober učitelj, ki je dosezal v šoli prav lepe uspehe, potrjujejo izjave njegovih mnogobrojnih učencev, potrdil je pa to tudi c. kr. deželni šolski svet s tem, da inu.je izrekel povodom upokojitve priznanje za dolgoletno plodonosno delovanje. Nadalje je bil pokojnik najboljši soprog in oee, ki je vedel svoje otroke izboriio izgojiti. Oj, kako rad M še bil vsaj enkrat videl vse zbrane okolo sebe, a ta želja se mu žaiibog nii več izpolnila, zakaj r.jegov edini sin pravnik in poročnik, je sedaj daleč od svoje drage domovine v ruskem ujetništvu vn niti ne sluti, da je izgubil ljubljenega očeta. Pokojnik je bil tudi zaveden stanovski tovariš. Ko so leta 1881. ustanovili Kozjansko učiteljsko društvo, nui je kumoval tudi on ter bil od ustanovitve sem pa do sm.rti njega zvest član in večkrat odbornik. Dokler je bil zdrav, se je redno udeleževal društvenih zborovanj ter je podpira* naše stanovske zadeve z besedo in dejanjem. Učiteljstvo mu je zaupalo, kar je pokazalo s tem, da ga je izvolilo pred leti za svojega zastopnika v okrajni šolskr svet, kjer je tudi z vnemo deloval v korist šole in učiteljstva. Nadalje ne smemo prezreti, da je bil pokojni naš tovariš tudi dober občan. Užival je v občini velik ugled ter bi:l mnogo let odbornik in občinski svetovalec. Ni pa bil svetovalec le po imenu, ampak svetovalec v pravem pomenu besede. Koliko ljudi se je zatekaio k njemu po svete in vsakemu je vedel dobro svetovati in vsakemu je pomagal, ako je le mogel. Kako spoštovan ]e bil, nam dokazuje to, da so ga imenovale vse štiri všolane občine za častnega občana, kar jc najvišie odlikovanje, ki ga more podelitii občina zasiužnemu možu. Končno bodi omenjeno<, da je vodil z veščo roko domačo posojilnico od nje ustanovitve seni ter deloval tudi v tem oziru za obči blagor. Iz navedenega je razvidno, da mu živIjenje ni bi!o praznik, ampak dan resnega dela. Pogreb, ki se je vršil v soboto, dne 26. februarja, dopoldne in ki ga je vodil kozjanski gcspod dekan v spremstvu petih duhovnikov, je bii jako veličasten. Prihitele so sfanovske tovarišice, prihiteli so stanovski tovariši, prijatelp, znanci, od biizn in daleč, prihitela je šolska mladina, prihiteii so skoro vsi faratii — vsi so pribiteli, da izkažek> blagemu pokcjniku poslednjo čast. — Ob odprtem grobu sta govorila kozjanski g. dekan in društvenf predsednik, otnenjajoč pokojniikove zasluge in vrline, in opaziti je bilo, da ni ostalo> suho skoro nobeno oko. Pred šolo in na pokopališču pa so zapeli tovariši-pevci ginljivi žalostinki. Dragi tovariš in prijatelj! Bodi Ti lahka cna zemljica, ki si na njej toliko let neutrudljivo sejal seme narodne izobrazbe, in bodi Ti ohranjen trajen spomiTi! M. G, »BITI SLOVENSKE KRVI — BODI SLOVENCU PONOS!« Pišejo nam s štajerskega Posavja: — A narodnega poncsa pa pogrešanio še danes mnogo tudi med »boljšimi« našimi sloji. Hic Rhodus, hic salta! Celo med našim učiteljstvom, žal, še ni vse tako, kakor bi moralo in bi tudii labko bilo. Koliko n. pr. se tu še pisari v tujščini čisto po nepotrebnem! To ne gre in ne sme biti! Narodnost in kultura sta nerazdružliiva činitelja. Tega si bodimo vsekdar svesti! Kar je dcvoljeno drugim narodom, to mora biti tudi našemu! Slovenski rod se odlikuje sedaj ob vseh frontah ter preliva svojo kri za drago mu očetnjavo. Slovenci so lahko ponosni na svoj rod ter se ga jim ni treba sramovati! — Zato pa proč z vsem srnešnim in brezmiselnim tujčevanjem in spakedratijeni! —š— Iz šole. V neki ljudski šoli na slovenskem Štajerskem se je dogodito nastopno: Ravno ko< je učitelj korekcioiiiral s palico učenca, vstopi v učilnico okrajni šolskii nadzornik. Pristopi resnega obraza k učitelju ter precej glasno reče: »Pa, g. učitelj, kaj bi rekla mati dečkova, ko bi yidela, kaj počenjate?« — Učitelj: »Mislim ,da nič hudega.« — Nadzomik: »A kaj pa oče?« — Učitelj: »Ta pa že celo nič.« — Nadzornik: »Kako mislite to?« — Učitelj: »Oče sem — jaz!«_— Tableaux! — —š— Tovariš Jos. Žagar, učitelj na ckoliški deški ljudski šoli v Celju, je ves čas vojne pri vojaštvu. Prve mesece je bil na severnem bojišču ter tu okusil raznolike grozote krutega borjenja. Opasno je obolel ter spet okreval in je od tistih dob prideljen nadomestnemu bataljonu njegovega 26. domobranskega polka v Mariboru kot četovodja. Tu ima v oskrbi oprerno grobov — padlih junakov. Umetncstno izobražen — prebil je z odliko 4 letnike mnetnostnega slikanja na Dunaju — vrši to delo tako, da pač menda daleč naokolo v naši. očetnjavi ni grobišča, ki bi bilo tako oprcmljeno, nego je to vojaško v Mariboru. — Neinški listi so polni hvale nad marnim, tihim delom, ki ga doprinaša tu — učitelj. Z več krajev Avstrije, pa tudi cd drugod — je že došlo mnogo veščakov v Maribor nalašč, da si ogledajo to grob'šče... A naš Žagar opravlja tu vse — zastonj! In ravno zato omenjamo to stvar. Učitelj povsod rad dela, tudi zdaj ob hudein vojnem lirušču. — Mnogi, mnogi si pridobivajo zakladov, a — učitelj? — Mclčimo, ker ne smemo govoriti!  —š— Za uvedbo prisiinega ceplje.nja proti kpzam. C. kr. štajerski deželni zdravstveni svet se je izrekel za uvedbo prisilnega cepljenja proti kozam ter je izročil notranjemu ministrstvu potom c. kr. namestnije posebno tozadevno spomenico. —š— Prestavljena ie deiinitivna učiteijica Milica Jugova iz Majšperga v Podovo na Dravskem polju. —š— Ustanove za slovenske obrtniške vajence iz Spod. Štajerskega, Iz Celja nam poročajo: Dne 10. oktobra 1915 je umrl v mestu Wels na Zg. Avstrijskern krojaški mojster A. Gajšek, rodom Slovenec s Sp. Štajerskega. Pridobil si je z delavnostjo in pridnostjo veliko imetje. Zapustil je 187.000 K in določil, da se četrti del obresti porabi za ustanove slovenskim obrtniškim vajencem iz Sp. Štajerskega. Podeiievala bo te ustanove novoustanovIjena »Zveza južnoštajerskih obrtnih zadrug«. Želeti je, da se blagi smoter našega rojaka, ki je daleč v tujini verno zasledoval napredek slovenskega obrtništva na Sp. Šiajerskem, izpolni in dobimo s pomočjo njegovih ustanov čim več delavnega in izobraženega obrtniškega naraščaja. Gajšek je drugi imoviti naš rojak, ki je zapustil del svojega imetja v pospeševanje slovenske obrti in trgovine na Sp. Štajerskem. Prvi je bil bivši celjski trgovec Pero Kostič. —š— Za begunce z iuga so ustanovili v Celju, Mariboni in Lipnici krajevne odbore, ki: imajo nalogo, pomagati tam bivajočini beguncem s svetotn in dejanjem. —š— Poročil se je rezervni poročnik Rudolf Dobovišek z učiteljico Lino Gosakcvo iz Žič pri Konjicah. — Čestitatno! — š— Za italijanske begunske otroke v Vagni pri Lipnici so zgradili novo veliko šoisko poslcpje v bližini cerkve, pravzaprav sta to dve poslopji s 16 sobami za pouk poleg drugih potrebnih. — Slovesno so blagoslovili poslopje v navzočnosti 4000 otrck, ki sedaj pohajajo v to šoto. — Italijani v Vagni pripravljajo velik koncert, ki ga prirede na Dunaju dne 30. marca. Glasbena učiteljica Seghizzi in Clemente pridno vadita inladino, ki nastopi na koncertu; nastopi okolo 400 deklic, deklet in dečkov.