PROBLEMI Filozofske razprave Tine Hribar, Princip tehnopoetičnosti Marl:>detonator terorizma«. Vas ta očitek moti? MARCUSE: Ne, to me ne moti. Zaključek je pre- prosto neumen, kajti že v temelju vsebuje po- polno nerazumevanje dogodkov. Nikoli nisem pridigal niti individualnega, niti organiziranega terorja. SAM COMUN: Pa vendar ste vi dali »naravno pra- vico do opozicije vsem tlačenim in podjarmlje- nim manjšinam ... « MARCUSE: Naravna pravica do opozicije ni izvorno moja. Je prav tako antična kakor zahodna civi- lizacija in tvori na primer bistveni element filo- zofije srednjega veka. Končno pa lahko v to opravičilo vključimo celo »smrt tiranov«. Po drugi strani sem tudi jasno povedal, da se ta pravicam do upora ali do opozicije lahko upo- rabi šele takrat, ko so iztrošena že vsa legalna sredstva za modifikacijo družbe. 92 SAL COMÚN: Ob neki priložnosti ste rekli, da je šteti metanje paradižnika in jajc ter vdiranje vrat kot nasilne akte z dvomljivim rezultatom, za razliko od nasilnih aktov države, kot so to uporaba policijskih pendrekov, cevi za vodo in dimnih bomb ... MARCUSE: In zelo se bojim, da bi sedaj moral reči isto. Res ni prijetno dobiti paradižnika v čisto srajco, toda tisti, ki mečejo paradižnike, se ven- dar ne morejo primerjati z SS-ovcem, ki muči zapornike. SAL COMÚN: Se niste nikoli bali, da bi vas s po- močjo subtilne interpretacije različnih oblik ak- cije napačno interpretirali? MARCUSE: Ko sem pisal o naravni pravici do opo- zicije, sem imel pred očmi boj nacionalnih manjšin in podrejenih ras za enake pravice znotraj ameriškega prostora. Takrat nikoli ni- sem govoril o terorju. Normalno je, da je med terorjem in nasiljem velikanska razlika. SAL COMÚN: Nam lahko razložite to razliko? MARCUSE: Teror je v bistvu usmerjen proti ljudem, revolucionarno nasilje pa proti državam (siste- mom) ali institucijam. SAL COMÚN: Toda situacija, proti kateri se je tre- ba boriti, je velikokrat neločljivo povezana tudi s človekom., spomnite se samo Hitlerja. MARCUSE: Če en sam človek predstavlja cel si- stem, pomeni njegova izločitev destrukcijo ce- lotnega sistema. To so povsem specifične oko- liščine. SAL COMÚN: Kdaj se sme ubiti nekega človeka? MARCUSE: Če me to tako vprašate, potem je od- govor: nikoli. Toda odvisno je od posameznega, izoliranega primera. Atentat na Hitlerja je po- polnoma upravičen s pravico opozicije, saj je bil Hitler evidentno odgovoren za sistematično uničenje milijonov ljudi. SAL COMÚN: Mislite, da imajo teroristi v glavnem politične motive? MARCUSE: Ne morem najti niti sledi socialistične politike v tem terorju. Ostaja mi le možnost za konstatacijo, da teroristi kompromitirajo boj za socializem in da še bolj drobijo levico prav v trenutku, ko bi bila enotnost vseh sil opozicije še kako potrebna. SAL COMÚN: Kaj mislite o državi, ki pojav tero- rizma izrablja za cenzuro stališč in prepoved različnih knjig? MARCUSE: Ta tendenca lahko vodi le v avtoritaren- totalitaren režim. SAL COMÚN: V prejšnjih letih ste večkrat izjav- ljali, da v zahodnih industrijskih državah ni prevladala niti ena predrevolucionarna ali re- volucionarna situacija. Kako bi bilo torej treba danes artikulirati protest? MARCUSE: V okviru buržoazne demokracije. Korak k socializmu se lahko pripravi znotraj demo- kratične družbe, v kateri obstajata tako svobo- da združevanja in mnenj kakor enakost pravic. SAL COMÚN: Toda, ali ni to ravno nek način so- delovanja institucij v kontradiktorni družbi z idejami o veliki opoziciji in nasprotovanju? MARCUSE: Ravno z veliko opozicijo in nasprotova- njem se mi zdi, da negiram kooperacijo in koor- dinacijo z represijo in konformizmom. SAL COMÚN: Mnogi, ki so poskušali spremeniti stvari znotraj institucij, so se morali po letu 1968 prisilno adaptirati, če so hoteli preživeti. Ali je študentsko gibanje uspelo? MARCUSE: Mislim, da je ta način ocenjevanja na- pačen. Vrednote in ideje, ki so se rodile 1968, so vidne iz vseh zornih kotov. Tako sem pred letom dni bral, da je le še 25 7o ameriških državljanov prepričanih, da je kapitalizem tre- nutno najboljši družbeni sistem. SAL COMÚN: Končni cilj vseh tistih, ki so sprejeli študentsko gibanje, je popolna osvoboditev človeka, tudi na seksualnem nivoju. Ali refor- me, kot so olajšanje poti do legalnega abortusa ali ločitve, kaj prispevajo k doseganju tega ci- lja? MARCUSE: Nedvomno, kajti seksualna svodoba ne pomeni bega od politike, ampak je vključena v politične vzpodbude. SAL COMÚN: Toda bistvene spremembe v prepri- čanjih ji ne sledijo dovolj hitro. Vas to ne skrbi? MARCUSE: Brez dvoma, toda bojazen je potrebna. Revolucija se nikoli ni odvila od današnjega do jutrišnjega ali pojutrišnjega dneva. SAL COMÚN: Po neki soglasni teoriji nastajajo po- goji za revolucijo s stopnjevanjem ekonomskih problemov. Toda če opazujemo svetovne eko- nomske krize, lahko trdimo, da smo od revolu- cije prav tako daleč kot smo bili kadarkoli prej. MARCUSE: Vzrok za to je evidenten. V industrij- skih državah še vedno na popolnoma normalen način funkcionira kapitalistični sistem. Krize so 93 za kapitalistično reprodukcijo neobhodno po- trebne. SAL COMVN: Toda dvomi v nenehno rast in vse- mogočnost tehnike ter velike industrije posta- jajo vsesplošni. Ljudje ne najdejo zaposlitve, ker se število delovnih mest zmanjšuje zaradi racionalizacije. Ali to ne vodi k hudemu pre- tresu nekega sistema? MARCUSE: V nezadovoljstvu, na katerega ste opo- zorili, se dejansko nahajajo številne pobude za spremembo politične klime. Od tod tudi zelo po- memben in upravičen zaključek, ki tehniko raz- bremenjuje krivde, upošteva pa njeno uporabo tako v kapitalizmu kakor tudi v vzhodnem držav- nem socializmu. Povsem naravno je, da se v vsaki svobodni družbi tehnika natančno definira. Dejanska avtomatizacija, ki je pripomoček za skrajšanje delovnega časa, zahteva razmah teh- nike v najširšem obsegu. SAL COMÚN: Bo lahko prihodnje skrajšanje de- lovnega časa prispevalo k preseganju in odprav- ljanju človekove odtujitve, ki ste jo vi toliko- krat kritizirali? MARCUSE: Brez skrajšanega delovnega časa se od- tujitve ne da eliminirati. Človek potrebuje čas, da se formira na vseh nivojih in da razvije vse svoje individualne sposobnosti. SAL COMÚN: Toda saj vendar že sedaj veliko ljudi ne ve, kaj bi počelo v svojem prostem času. MARCUSE: Ta argument je skoraj vedno manife- stacija odnosa do te teme, vsebuje pa tudi eno bistveno pomoto: predpostavlja enostavno trans- plantacijo tega človeka, ki danes živi znotraj kapitalistične družbe, v neko prihodnjo svobod- no družbo. Osnovni predpogoj za takšno novo družbo pa je radikalna sprememba v jedru vseh pričakovanj, k čemur seveda sodi tudi spremem- ba potreb. SAL COMÚN: In na koliko ur na teden bi se lahko skrajšal delovni čas? MARCUSE: Mislim, da je možno skrajšati delovni čas na pet ur na dan. V tem se nahaja velika ne- varnost in veliko tveganje za kapitalizem, kajti tehnični napredek izsiljuje svojo uporabo, s tem pa spreminja človekovo delo v vse bolj in bolj brezkoristno dejavnost. SAL COMÚN: Predpostavljajmo, da se vaš model spreminja v realnost. Kako pa bodo potem eko- nomsko zagotovljene vse človekove potrebe? MARCUSE: Delovni čas se bo drastično skrajšal šele z uvedbo popolne avtomatizacije. Razen tega pa sem prepričan, da se lahko resnična so- sialistična družba začne komaj takrat, ko bo življenjska raven višja od današnje »ameriške družbe izobilja«. SAL COMÚN: In vi mislite, da bodo državljani pri tem sodelovali? MARCUSE: Seveda, že danes večina ve, da je ne- smiselno slepo zaupati samo razvoju. Spomni- mo se le iniciative proti gradnji atomskih cen- tral. SAL COMÚN: Še posebno pozornost zasluži vaša predstava o svobodnem človeku, v katerem sc poudarjene predvsem individualne poteze. Kako je možen socializem z dejansko osvobojenimi individualisti? MARCUSE: V socializmu resnično žive osvobojeni individui v solidarnosti. To je kvaliteta, ki raz- mejuje egoizem od individualizma kot takega. SAL COMÚN: Kako se človek nauči solidarnosti? MARCUSE: Samo z izkušnjami! SAL COMÚN: Imajo protestna gibanja proti domi- nirajočim sistemom, po izkušnjah v preteklih letih, še možnosti za motivacijo sprememb v prepričanjih? MARCUSE: Ni prostora za resignacijo! Prepričan sem, da so v ZDA prav študentski nemiri pre- teklih let dosegli, da si Američani takšne avan- ture, kot je bil Vietnam, v prihodnje ne bodo več privoščili. To pa je že dovolj. Protestne skupi- ne ne smejo prvenstveno slediti egoističnim ciljem, ampak si morajo predvsem prizadevati za modifikacijo socialnih statusov. SAL COMÚN: Če sedaj, pri osemdesetih, pogledate nazaj, ste resnično zadovoljni sami s seboj? MARCUSE: Kadar prebiram to, kar sem napisal, sem zelo nezadovoljen, kajti neprestano mi pri- hajajo na pamet stvari, ki jih bodisi nisem na- pisal, bodisi bi jih lahko napisal mnogo bolje. Seveda mislim, da jih je nekaj tudi povsem dobrih. In spoznal sem ljudi, ki so me osrečili prevod: dita reichenberg-lipovšek 94 polemika___ spomenka hribar filozofija v službi ideologijefteologije v zbirki »Duhovni razgledi«, ki jo izdajo »Naše tro- mostovje«, je izšla knjižica Antona Stresa Nič in smisel. Mislim, da knjižica zasluži pozornost iz več razlogov. Mene sto k podrobnejšemu branju pripra- vila predvsem dva razloga: 1. način, kako je filozo- fija spet postavljena v službo teologije, 2. način, ka- ko je Pirjevec proglašen za nihilista. Ker me predvsem zanima, kaj sploh lahko je ni- hilizem in kaj je nihilizem za Heideggra, za misleca no katerega se opira Stres, se podajam v tole ne- koliko daljše razmišljanje, 1. Metafizična in ontološka diferenca Kaj je za Stresa nihilizem, pove že prva njegova tezo: »Nihilizem je zanikovonje.« S tem je že odlo- čeno, do je »kraj« nihilizma izjavljanje o nihil, o niču. Nihilizem je tako razumljen kot stvar izjovne (stavčne) logike. Od tu se izvajanje logično razvija noprej. Ker je nemogoče (»pri zdrcvi pameti«) zagovarjati, do ni- česar ni, ker je absolutno zanikovonje nemogoče in nesmiselno, je potreben zoobrot: »Nihilizem torej ni v absolutnem zanikovanju, temveč — kot bomo vi- deli — v zanikovanju absolutnega.« (Nič in smisel, str. 5) Traso za iskanje pomena nihilizma je narejeno: ni- hilizem je zanikovonje absolutnega, tj. v skrajni konsekvenci Bogo. Kdor zanika Boga, je nihilist por excellence. Z nadaljnjim opredeljevanjem nihilizma, ki nam go podaja Stres, bi se lahko strinjalo tudi kakšno dru- ga ideologija; z vsem do zadnje besede: »Nihilistio- ne so lahko različne filozofije in različni splošnejši pogledi no svet in življenje, tako kot so na primer med seboj različni nazori lahko materialistični ali personalistični. Nihilizem je torej zelo široka ozna- ka, ki dopušča različne podvrste in posamične obli- ke. Vsem takšnim miselnim poskusom je skupno samo to, da zavračajo vsako misel, do bi človek imel kakšno od sebe neodvisno, vnaprej določeno, nakazano ali samo na splošno očrtano smer živ- ljenja, kakšen namen ali cilj, zo kar bi se moral žrtvovati in se mu posvetiti. Nihilizem torej — vsaj danes — ne trdi, do n i č ni, temveč samo do ni ničesar zunaj okvirov tego sveto in življenja, po tudi v tem svetu da ni ničesar, kar bi bilo absolut- no, brezpogojno in večno, kar bi bilo za vse obvez- na vrednota, ki bi dajala življenju objektivni smisel.« (str. 13) Takšno izvajanje res lahko podpiše kateri- koli ideolog; kajti: kaj si more kak ideolog bolj žele- ti, kakor ravno to, do bi bila njegova vrednota »ob- vezna vrednota«, ki bi dajalo življenju »objektivni smisel«. Najti to vrednoto je »glavni smisel« vsa- kega ideologa. Bog jim požegnoj, toda zo vsakim takim hotenjem je metafizika. Samo to hotenje je metafizika oz. spada v metafiziko. Stres navsezadnje no takšen sklep pristaja. Prav v tem zodenemo no njegovo osnovno protislovje: Stres sprejema Heideggrovo tezo o smrti metafi- zičnega Boga, obenem pa se delo, kot da še ni nič slišal o koncu metafizike. a) Stresova interpretacija Heldeggrovega pojmova- nja boga Stresova interpretacija Heldeggrovega pojmovanja boga izhaja najprej iz intervjuja, ki ga je Heidegger dal deset let pred smrtjo, objavljen po je bil po njegovi smrti v časopisu Der Spiegel (31. moj 1976). V Stresovem prevodu se to mesto glasi: »Filozofi- ja ne bo moglo izvršiti nikakršnega neposrednega predrugočenjo sedanjega svetovnega stanja. To po ne velja samo zo filozofijo, temveč zo vsako zgolj človeško razmišljanje in prizadevanje. Samo še kak- šen bog nas lahko reši. Edina možnost, ki nam pre- ostane, je, da z mišljenjem in pesnikovonjem pri- pravimo sprejemljivost ali zo božji pojav ali zo bož- jo odsotnost v propadu, se pravi, da spričo božje odsotnosti propademo.« Toko. Izrečeno je. Izrečeno je: »Samo še kakšen bog nas lahko reši.« In ker je čisto jasno, 1